Katoliški
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo: Trst, Vicolo delle Rose štev. 7
Polletna naročnina	.	Lir	800
Letna naročnina .	.	Lir	] .500
Letna inozemstvo .	.	Lir	2.500
Poštno ček. račun: štev. 24/12410
Leto X. - Štev. 49
Gorica - četrtek 11. decembra 1958 - Trst
Posamezna številka L 30
Satanova fronta na Kitajskem in njeni pomočniki
Maocetungova Kitajska je danes dežela, ki se zanjo zanima vsa svetovna javnost zaradi radikalnega socialističnega sistema, ki se tam uvaja. Kar časopisi pišejo, je grozno. Da se primerjati le dobi najhujše socializacije pod Stalinom v Rusiji od 1930 do 1934. V ta proces nasilne socializacije so vklenili tudi katoličane in predstavnike katol. Cerkve. Kako in s kakšnimi metodami nani najlepše riše pok. papež Pij XII. v encikliki Ad apo-stolorum Principis z dne 29. jun. 1958, ki pa je bila objavljena 8. sept. v »Osserv. Romano«. Po tej encikliki smo pripravili nekaj odlomkov za naše bralce. (Ured.).
VAŽNA ENCIKLIKA PIJA XII.
»AD APOSTOLORUM PRINCIPIS«
»Osservatore Romano« z dne 8-9 septembra tega leta je objavil zelo važno encikliko Pija XII. »Ad Apostolorum Principis« z dne 29. junija 1958, in sicer v latinskem jeziku in italijanskem prevodu. Enciklika je namenjena kitajskim Škotom, duhovnikom in vernikom. Znano je, da je Cerkev na Kitajskem v zelo težkem položaju zaradi preganjanja po komunističnem nasilju, škofje, duhovniki, redovniki in redovnice ter mnogi verniki ječijo v zaporih. To žalostno stanje katoliške Cerkve na Kitajskem je pobudilo svetega očeta, da je poslal kitajskim katoličanom omenjeno encikliko.
DVE PREJŠNJI ENCIKLIKI
Dne 18. januarja 1952 je Pij XII. izdal encikliko »Cupimus imprimis«, v kateri naglaša, da katoliška Cerkev ni tuja, še manj pa sovražna kakemu narodu na zemlji, da katoliška Cerkev objema z enim samim objemom vse narode, da ne išče zemeljske oblasti ali zemeljskega vpliva, ampak hoče samo, da vse ljudi vodi v nebesa.
V	naslednji encikliki »Ad Sinorum gen-tem« z dne 7. oktobra 1954. je papež v pogledu novih obtožb proti kitajskim katoličanom znova potrdil, da katoličan ne zaostaja za nobenim glede prave ljubezni in prave zvestobe do zemeljske domovine.
RODOLJUBNO ZDRUŽENJE
Kitajski komunisti so osnovali »Rodoljubno združenje«. Namen tega združenja je, kakor pravijo, da v Imenu ljubezni do domovine In vere združuje duhovnike in vernike, in sicer za to, da širijo duh rodoljubja, branijo mir med narodi, sodelujejo pri »gradnji socializma«, ki je v deželi že vpeljan, ter pomagajo civilnim oblastem pri udejstvovanju tako Imenovane verske svobode. Z vsemi sredstvi silijo komunisti katoličane, da pristopijo v to združenje.
Pod nedolžnimi izrazi miru In rodoljubja se pa krijejo protiverski, protikatoliški cilji. Marsikoga lahko zapeljejo te nedolžne, plemenite, da, vzvišene besede.
Zato papež jasno odkriva pravi namen tega združenja. Pod drugače plemenitim geslom rodoljubja hoče združenje postopoma vcepiti vernikom načela brezbožnega materializma, ki taji Boga In vse, kar je nadnaravno. Z izgovorom, da branijo mir, obtožujejo škofe in ostale duhovnike, da pospešujejo imperialistične cilje, da sodelujejo pri izkoriščanju narodov, da so sovražniki kitajskega naroda.
Trdijo, da je potrebna brezpogojna verska svoboda in da je treba olajšati razmerje med Cerkvijo ln državo. Toda z druge strani hočejo, da je Cerkev popolnoma podložna državi. Zato morajo člani omenjenega združenja odobravati Izgone misijonarjev, zapiranje škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic ter vernikov. Morajo odobravati oviranje škofov pri vodstvu In upravi škofij. Morajo odobravati načela, ki se protivljo enotnosti in vesoljnostl katoliške Cerkve. Duhovnike silijo, da odrečejo poslušnost škofom. Krščanske občine skušajo 'ločiti od svete stolice.
METODE NASILJA
Za širjenje teh načel »Rodoljubnega združenja« se poslužujejo raznih sredstev nasilja. Tisk, ki je seveda popolnoma v njihovih rokah, širi komunistična načela z obrekovanjem Cerkve in njenih predstavnikov ter z »znanstvenim« razlaganjem materializma. Sklicujejo sestanke in kongrese, na katere silijo ljudi z grožnjami in zvijačami. če se kdo upa pri teh sestankih in kongresih zagovarjati resnico, ga proglasijo za sovražnika domovine in novega reda. Prirejajo tečaje, katerim so prisiljeni prisostvovati duhovniki in redovnice, bogoslovci in tudi verniki. Tečaji trajajo tudi mesece in mesece. Z brezkončnimi predavanji in u-trudljivimi debatami vršijo psihološko nasilje s katerim si hočejo pridobiti svoje pristaše. Strahujejo ljudi z vsemi sredstvi, javno in zasebno, očitno in zvijačno. Delujejo v Isti namen tudi taborišča »za prevzgojo«. Ustanovili so »ljudska sodišča«, ki so obsodila tudi razne katoliške škofe.
Proti tem metodam, ki kršijo temeljne človečanske pravice protestira papež in z njim tudi vsi katoličani ter sploh vsi pošteni ljudje vsega sveta.
KATOLIČAN IN LJUBEZEN DO DOMOVINE
Vse, kar kitajski komunisti delajo, delajo, kakor sami naglašajo, v imenu rodoljubja, v imenu patriotizma. Zato papež ponovno poudarja, da ravno katoli-
ška Cerkev opominja in vzbuja vernike, da iskreno in globoko ljubijo svojo zemeljsko domovino, da so poslušni javnim oblastem in da podpirajo vse, kar vodi k pravemu napredku in blaginji domovine. Cerkev je vedno naglašala zlato pravilo Kristusovo: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!« (Luka, 20,25). To pravilo temelji na dejstvu, da ne more biti nobenega nasprot-stva med zahtevami prave vere in resničnimi koristmi domovine. Toda potrebno je takoj poudariti, da katoličan ne sme u-bogati države, če ta zahteva nekaj, ker nasprotuje katoliški veri. Posebno ne sme katoličan ubogati, če država zahteva, da se verniki ločijo od rimskega papeža, ki je predstavnik Kristusov na zemlji. V tem primeru mora katoličan odločno odgovoriti, kakor so odgovorili sv. F’eter in apostoli svojim preganjalcem: »Boga je treba bolj poslušati ko ljudi.« (Ap. dela,
5,	29).
K besedam Pija XII. o »Rodoljubnem združenju« kitajskih katoličanov moramo pripomniti, da so vsi komunisti iz iste šole in da imajo zato v glavnem vsi isto taktiko za pridobivanje množic: in za »gradnjo socializma«. Tudi jugoslovanski komunisti. Zato so se tudi ti vedno trudili, da bi verske predstavnike različnih veroizpovedi v Jugoslaviji pridobili za slična »rodoljubna« in »miroljubna« udru-ženja. V Sloveniji je taka organizacija znano Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov Slovenije s sedežem v Ljubljani. Vendar v Sloveniji niso mogli do sedaj doseči uspehov kot so jih n. pr. na Kitajskem, ker so razmere drugačne. Cilj komunistov pa je in ostane tudi v Sloveniji isti kakor na Kitajskem.
Fanfani dobil zaupnico
Prejšnji teden se je Fanfanijeva vlada znašla v zelo kočljivem položaju, ki bi lahko dovedel do resne politične krize. Ko so namreč v zbornici razpravljali o vladnem predlogu, naj se povišek 7 lir na liter bencina ohrani v veljavi do leta 1960 in naj se ta denar uporabi za modernizacijo cestnega o-mrežja, je vlada ostala v manjšini zaradi nediscipliniranega zadržanja nekaterih poslancev večinske stranke, ki so se pri tajnem glasovanju pridružili opoziciji in tako zavrnili vladni predlog s 314 glasovi proti 263. Z opozicijo je potegnilo kakih 25 poslancev KD, tako zvanih »prostih strelcev«, ker za eno stvar govorijo, za drugo pa glasujejo. — Vlada bi šla lahko mimo tega, kakor n. pr. 20. nov., ko je tudi vsled prostih strelcev ostala v manjšini, toda hotela se je prepričati, ali še uživa zaupanje parlamenta in če nimajo ti »prosti strelci« kaj resnega za plotom. Sam Fanfani je izjavil, da ne misli ostati na vladi niti minuto več, kakor želi parlament. Zato je brž predložil zbornici glasovanje o zaupnici.
V	soboto so vsi nestrpno pričakovali izid tega zanimivega glasovanja. Po dolgi in živahni polemiki med vlado in opozicijo se je pričelo poimensko glasovanje, ki je s skromno večino potrdilo zaupnico Fanfanijevi vladi in sicer
O kolektivizaciji v Jugoslaviji
Agencija »Italia« v Trstu je objavila naslednji članek:
Čisto na tihem, ne da bi to stvar kaj poprej razglasili in ne da bi jo bili važnejši listi v državi kaj omenili, je jugoslovanska zvezna skupščina odobrila ob začetku sedanjega zasedanja zakon, čigar pomen sega nedvomno dosti dalje, kakor pa bi se zdelo po njegovi takojšnji praktični uveljavitvi.
To je zakon o prepovedi prodajanja in slehernega odtujevanja nepremičnin — hiš, stanovanj in zemljišč, ki so zasebna last, po zasebnikih. Zakon uradno sploh ni bil na sporedu predlogov, o katerih naj bi razpravljali na sedanjem zasedanju zvezne skupščine. Sprejet je bil soglasno, brez sleherne pripombe in je začel takoj veljati — natanko tako, kakor je bilo z zakonom, s katerim je jugoslovanska komunistična vlada leta 1946 čez noč podržavila vsa industrijska in druga podjetja, izdelovalna sredstva in velik del zemlje in gozdov.
Novi zakon razglaša popolno zaporo nad prodajo vseh stavb, stanovanj in stavbišč, ki so v zasebni lasti. Doslej ni jugoslovanski tisk objavil niti njegove približne vsebine, kar vzbuja še bolj upravičene sume, da gre pri tem za nekaj več in važnejšega kakor pa za preprečitev nedovoljene špekulacije z nepremičninami, kakor hočejo dopovedati javnosti.
Prodajanje in kupovanje hiš ter stavbišč in zemljišč je odslej dovoljeno samo s posebnim oblastvenim privoljenjem. V bodoče pa bo zatrdno izginila tudi ta, za zdaj uradno dovoljena možnost, za katero se pa še ne ve, koliko praktične veljave bo imela.
Kakor se je zvedelo iz zanesljivega vira, pripravlja beograjska vlada v zvezi s tem še dva zakona, ki bosta v godoče urejala vprašanje lastnine hiš, stanovanj in nepremičnin.
Značilno pri tem je dejstvo, da so oblasti nekaj dni pred sprejetjem tega zakona ustavile vsa pogajanja za nakup zasebnih hiš in drugega po občinah in državnih ustanovah ter podjetjih. To je dokaz, da bodo občine, ustanove in državna podjetja dobila te nepremičnine po pripravljajoči se zaplembi, najmanj pa po uradno zapovedani ceni.
Nobenega dvoma ni, da je ta zakon samo uvod v nadaljnji, važni korak na poti do kolektivizacije vsega življenja v Jugoslaviji. Nobena komunistična država ne izvaja danes te kolektivizacije, zlasti socializacije zasebnega življenja preko meje, katero je dosegla takoj po vojni in po uvedbi komunizma. Nasprotno, marsikatera izmed njih, s Sovjetsko zvezo na čelu, v tem celo popušča. Edino Jugoslavija gre pod krinko »lastne poti v socializem« ter »neodvisnosti od socialističnega tabora« dosledno po poti skrajne kolektivizacije.
Prvi korak v tem smislu je bila uvedba komun pred nekaj leti; njihov oče je Edvard Kardelj, če-
tudi jugoslovanski tisk danes o-čita Kitajcem komune kot nekaj nečloveškega. Druga stvar je bila lanska prepoved zasebne zdravniške prakse, ki so jo odsvetovale razmere in koristi državljanov. Tretja stopnja je propaganda za tako imenovane stanovanjske skupnosti, ki so dejansko le krinka za kolektivizacijo družine in družinskega življenja. Nadaljnji in morda naj daljnosežnejši korak pa je pripravljajoče se podržavlje-nje hiš, stanovanj in nepremičnin sploh.
Jugoslovanski komunisti hočejo s to doslednostjo najbrž izpodbijati očitke o revizionizmu in praktičnem opuščanju marksizma in leninizma. Ko je Tito predzadnjo nedeljo govoril v Novem mestu ob odprtju nove avtomobilske ceste, je omenil obtožbe vzhodnih držav na račun Jugoslavije ter zatrdil, da bo njegova država v kratkem z dejanji dokazala, da so on in njegovi tudi v dejanju pravoverni komunisti. Potrdilo za njegove besede je prišlo že tri dni zatem — v zakonu, o katerem je bilo govora v tem sestavku.
VOLITVE V BERLINU
V	nedeljo so bile v zapadnem delu Berlina občinske volitve. En milijon 700 tisoč volivcev je bilo pozvanih naj si izberejo svoje predstavnike v občinski svet ali mestni parlament, kakor mu tudi pravijo. Obenem so s tem posredno odgovorili na Hruščeve zahteve o usodi mesta. Volilna udeležba je bila visoka kot še nikoli, 93%. Za občinski stolček se je potegovalo več strank, toda v novem mestnem parlamentu bodo imeli svoje poslance le socialni demokrati ter krščanski demokrati, ker ostale liste niso dosegle 5% glasov, kakor določuje volilni zakon
Stranka socialnih demokratov je pri teh zadnjih volitvah dosegla absolutno večino glasov (52%) proti 37% glasov krščanskih demokratov. Zato bo verjetno dosedanji župan Willy Brandt ostal še nadalje na svojem mestu in branil Berlin pred komunističnim nasil-stvom.
Strahovit poraz pa so doživeli na volitvah v Berlinu komunisti, ki so dobili komaj 1,9% glasov, leta 1954 2,7%. — S tem so se prebivalci zah. Berlina nedvomno izrazili, da želijo raje živeti v prostosti, ki jim jo nudijo zapadne zasedbene sile, kakor pa zaprti v svobodi, ki jim jo nudi Hruščev.
z 294 glasovi proti 286. Predsednik zbornice je pri tem zborovanju vsakega poslanca po imenu poklical ter vprašal, če se strinja z vladnim programom ali ne. Ker se prosti strelci niso hoteli izdati, so rajši glasovali za zaupnico. Tako je vlada dosegla potrebno večino in kriza je bila s tem od-vrnjena. Za koliko časa pa je drugo vprašanje, kajti pojav nediscipliniranih poslancev v samih de-mokristjanskih vrstah priča, da so v večinski stranki nastala notranja nesoglasja. Ta se pa pred kongresom stranke, ki bo pomladi, ne bodo poravnala.
De Gaulle v Alžiru
Po volitvah v Alžiru, ki so pripeljale v francoski parlament 71 novih desničarsko usmerjenih poslancev, se je gen. De Gaulle spet podal v Sev. Afriko in dal vtis, kakor da se hoče lotiti alžirskega problema. Toda skrajneži, ki so po volitvah močno dvignili glave, mu preprečujejo, da bi se spustil predaleč. Tem ni dovolj, da so pokopali četrto republiko, ampak hočejo integracijo Alžirije s Francijo. Zato so nasprotni pogajanjem z Alžirci, proti katerim hočejo iti z vojno do kraja. — Ko je De Gaulle uspel razpustiti odbore za javno blaginjo, se je zdelo, da je na pravi poti; toda potem ko jih je izgnal skozi vrata, so še vrnili skozi okno v obliki 71 poslancev za Alžir.
Med svojim obiskom v saharskih predelih in Alžiriji se je posvetoval z gospodarskimi krogi o bodoči gospodarski zmogljivosti teh področjih. Med nekim govorom je pozval vojskujoče Alžirce, naj se vsaj zdaj pri zadnji postaji sprijaznijo z napredkom in prijateljstvom, ki jim ga v tem trenutku nudi Francija. Kot vedno ni še jasno , ali je to vabilo nekak ultimatum, preden začne z novo ofenzivo proti upornikom ali le skrita želja, da bi končno le odložili orožje in se šli pogajat.
Medtem stvari stoje, kjer so stale pred dvema mesecema. De Gaulle se je hotel razgovarjati s pristnimi Alžirci, obljubil je velika javna dela in socialne reforme za dvig življenjske ravni domačinov, toda objektivne težave in francoski koloni mu to preprečujejo. Vedno bolj prevladuje mnenje o-ziroma prepričanje, da Alžirci ne morejo dobiti vojne in da Francozi ne morejo doseči miru z orožjem. Vsi so utrujeni od vojne in pričakujejo končno rešitev. —
Medtem se Francozi pripravljajo na volitve predsednika republike, ki bo prav gotovo De Gaulle. Socialisti so sklenili, da bodo v novi zbornici v opoziciji proti desničarjem.
Ciper pred OZN
Prejšnji teden so v političnem odboru ZN v New Yorku že četrtič obravnavali ciprsko vprašanje na zahtevo Grčije. Med živahno diskusijo se je vlila cela ploha resolucij. Predloženih jih je bilo nič manj kot sedem. Večina zastopnikov Političnega odbora je sprejela iransko resolucijo, ki poziva vse prizadete, naj pri nadaljnjih novih pogajanjih skušajo priti do zadovoljive rešitve ciprskega vprašanja,
Grčija ne zahteva več priključitve otoka, toda zahteva njegovo neodvisnost od Angležev.
NAS TEDEN
»IERRE L1 ERMITE
ob 95-letnici rojstva
14.12. nedelja, 3. adv.: sv. Dušan, škof
15.12. ponedeljek: sv. Konrad, spozn.
16.12. torek: sv. Evzebij, škof
17.12. sreda (kvatrna): sv. Vivina, de v.
18.12. četrtek: sv. Teotim, mučenec
19.12. petek (kvatrni): sv. Tea, mučenica
20.12. sobota: sv. Makarij, mučenec
*
SF. DUŠAN, sin revnih staršev, je bil rojen na Cipru v 3. stoletju po Kr.
V mladosti je pasel ovce po gmajni in samotnih pašnikih. Ni prišel v dotiko s hudobnimi. Ohranil se je neomadeževa-nega pred svetom.
Bil je preprost, pa čednostnega življenja. Strogo se je postil in dajal rad miloščino ubogim.
Te kreposti so mu pridobile veliko spoštovanje pred verniki in predstojniki. Postavili so ga za škofa.
Ko je cesar Maksimilijan Galerij preganjal kristjane, so tudi Dušana zaprli, poslali na prisilno delo in mu iztaknili desno oko.
Vsako preganjanje mine prej ali slej. Tudi Galerijev meč se je skrhal. Škof Dušan je bil spuščen na svobodo. Vrnil se je v svojo škofijo. Na prvem vesoljnem cerkvenem zboru je bil med 318. škofi, ki so obsodili krivoverca Arija, ki je tajil Jezusovo božanstvo. —
Zmote in preganjanja so v vseh dobah. Vendar končno zmagata pravica in resnica — in svoboda. Preganjalci in zmote ostanejo črni madeži v zgodovini.
IZ SV. EVANGELIJA
3. adventna nedelja
Današnja sv. maša je kakor živa pesem cerkvenega veselja in liturgične radosti. Iz nje odmeva, zveni in naravnost kipi napev duhovne radosti in vzhičenja nad naj lepšim praznikov v letu, nad sv. Božičem. — To, kar je cvetoča vigred v naravi, to je božični praznik v letu. In to, kar je slovesni prihod jutranjega sonca, to je liturgično Božič sredi drugih letnih praznikov. Razumljivo tedaj, da je cela adventna liturgija posebno vzvišena in svečana. Današnji sv. maši pa je primešan radosten klic kršč. veselja, porojen iz bližine svete noči, ki je praznik miru in božje-človeške sprave, praznik tolažbe in nebeškega veselja, praznik zveličanja, praznik božje-človeške ljubezni.
Sv. Pavel navdušeno kliče in bodri : »Bratje! Veselite se vedno v Gospodu; zopet pravim: veselite se. Vaša blagost bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nikar ne bodite v skrbeh, ampak v vsem razodevajte svoje želje Bogu v molitvi in prošnji z zahvalo. In božji mir, ki vsak razum presega, naj varuje vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.«
Evangelij nam stavlja v zgled iskrenost in ponižnost Janeza Krstnika. Bodimo še mi iskreni in ponižni! Ne podlegajmo laži in zahrbtnosti, ki je Bogu sovražen in zoprn greh! Ljubimo resnico, iskrenost in poštenost! Bodimo v življenju značajni in nesprevrglji-vi! Ljudje se na žalost tako radi potvarjajo in hlinijo, da ne veš, komu bi verjel. Ne moreš se zanesti na nikogar. Včasih so najbolj zahrbtni in nezanesljivi ravno tisti, ki se ti v obraz najbolj dobrikajo. Hinavščina, lažnivost, sprevrgljivost in podobne napake niso vredne poštenega človeka. Svet bi jih moral enkrat za vselej obsoditi. Bog jih je namreč že zdavnaj obsodil.
Bodimo nadalje ponižni! Ne lastimo si časti, katerih ne zaslužimo ! Zavedajmo se, da smo u-mrljivi ljudje, neprestano odvisni od Boga in stalno potrebni božje pomoči ter božjega usmiljenja. Ljudje so na splošno preveč ošabni, ošabni pred Bogom in ošabni pred ljudmi. Tako silno smešen in pomilovanja vreden je človek, ki se rad dviga in napihuje! Zavedajmo se, da napuh pred Bogom nima obstanka in opravičila. A tudi ljudje ga v bistvu mrzijo. Nihče ni bolj zoprn kot ošaben človek. Ne bodimo torej naduti in častihlepni, marveč ponižni in bratski med seboj!
Dajmo dolžno čast Zveličarju! Za marsikoga velja še danes Janezov očitek: »Sredi med vami stoji, katerega vi ne poznate.« Sredi med nami živi Gospod Jezus Kristus, a izgleda, da ga mnogi ljudje prav nič ne poznajo. Če bi ga namreč poznali, ga ne bi tako grdo zanemarjaline bi s tako lahkoto opuščali sv. maše; ne bi tako skromno in površno molili; ne bi tako malo skrbeli za njegovo čast, za lepoto in dostojnost njegovega doma; ne bi tako malo zahajali v cerkev; ne bi tako nekrščansko živeli; ne bi mogli vzdržati brez pogostega sv. obhajila; ne bi pozabljali svojih verskih in človeških dolžnosti itd. — Komur je Jezus ne tuja, ampak znana oseba, takemu bo Jezus najdražja oseba. Zatorej ogrejmo naša srca in na-
še duše za Zveličarja sveta! Čim bolj ga bomo ljubili, tem srečnejši bomo. Pokažimo našo ljubezen z vztrajno molitvijo, z rednim obiskom sv. maše, s pogostim sv. obhajilom, z dobroto in poštenostjo ter splošno svetostjo življenja!
i
Mnogi izmed naših ljudi poznajo tega francoskega katoliškega pisatelja zlasti iz njegovih knjig, prevedenih na slovenski jezik. Kdo ni bral njegovega dela: »Kako sem ubila svojega otroka«, v katerem popisuje tragedijo, ki ji je bil sam priča kot duhovnik v svojem življenju?
Pierre TErmite je pisateljsko ime duhovnika Edmunda Loutila, ki poleg svojega dušnopastirskega dela kot župnik v pariškem predmestju najde še vedno čas, da piše članke za liste in izdaja knjige. Star je 95 let. S tem, kar je zaslužil pri pisanju knjig, je zgradil veličastno cerkev sv. Odile, zavetnice Alzacije, v enem izmed novih predelov Pariza, ki je bil brez cerkve.
Leta 1889 je nekega dne stopil k uredniku pariškega dnevnika »La Croix« (Križ) patru Baillyju. Temu je odkritosrčno povedal svoje mnenje in mnenje mnogih laikov o katoliškem časopisju sploh in o dnevniku »La Croix« še posebej, namreč da piše preveč o verskih rečeh, da ima preveč resnih člankov in da ni na mestu križ na prvi strani.
I; a 8 a
*frt!! !i ?! ?
‘\rtr~ '
življenja
Življenje Pija IX.
Svetemu očetu so poklonili prvi izvod knjige, ki vsebuje popis življenja papeža Pija IX. Na podlagi številnih dokumentov ga je sestavil monsignor Alberto Se-rafini. Prva knjiga popisuje dobo od 1. 1792 do 1846, ko je bil Pij IX. izvoljen za papeža. Druga knjiga bo dokumentarno popisala njegovo papeževanje. Knjiga je posvečena pokojnemu papežu Piju XII., ki je dal pobudo za to knjigo.
Pij IX. je vodil Cerkev v eni najtežjih dob: V njegovem času je propadla cerkvena država in se osnovala združena I-talija, kar je spravilo papeže v konfina-cijo vatikanskega mesta, dokler ni bil leta 1929 sklenjen sporazum z italijansko vlado.
Pij IX. je tudi papež Marijine slave. On je proglasil resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju. Sklical je tudi vesoljni cerkveni zbor leta 1870, ki je proglasil nezmotljivost papežev. Cerkveni zbor pa je bil prekinjen ravno zaradi vdora italijanskih čet v Rim. Že ti kratki podatki pričajo, kako važen je nov kritično sestavljen življenjepis Pija IX.
Škofovska konferenca na Daljnem Vzhodu
Na Filipinih v glavnem mestu Manila bodo posvetili novo stolnico v čast Mariji brezmadežni. Svetega očeta zastopa pri tej slovesnosti kardinal Agagianian. Ob tej priliki bo tudi konferenca škofov, ki vodijo sv. Cerkev na Daljnem Vzhodu.
Za krščanski Božič
Belgijski katoličani so organizirali obširno propagandno akcijo, da bi dali božičnim praznikom njihov pravi verski značaj. Med drugim pravijo: Božič je krščanski praznik in zato naj ga vsaka družina praznuje tako, da se udeleži po možnosti polnočne svete maše in prejme svete zakramente. Čim bolj naj se tudi razširi postavljanje jaslic.
Po poroki v misijone
Edvard Kreiss je s svojo ženo prispel na Korejo, kjer bosta pomagala pri misijonskem delu. Pomagala bosta pri upravi misijonskega področja Kwangju. Nova misijonarja prihajata iz Združenih držav. Razveseljivo je dejstvo, da si vedno bolj utira pot zavest, da misijonsko delo ni samo delo duhovnikov in redovnic, ampak vseh kristjanov, čim bolj se bo širila ta ideja, tem večji bodo misijonski uspehi.
Kongres katoliškega tiska v Južni Ameriki
Aprila prihodnjega leta se bo vršil prvi kongres katoliškega tiska Latinske Amerike. Povabili so nad 100 časnikarjev, ki naj bi na skupnem posvetovanju proučevali sredstva za širjenje zdravih idej.
12 cerkva in 1000 hiš
Člani organizacije prostovoljnih graditeljev so od velike noči dalje zgradili 12 novih cerkva in tisoč hiš. Pri delu je sodelovalo 5 tisoč prostovoljcev. Dela se u-deležujejo zlasti dijaki in mladi člani frančiškanskega in jezuitskega reda. Novo gibanje vodi pater Werenfrid van Straaten.
Vedno zvesta Poljska
Poljski kardinal Wyszynski je poklonil svetemu očetu majhno umetniško sliko,
ki predstavlja svetega očeta na dan kronanja. Slika je delo poljske umetnice Kazimire Dabrowske. Kardinal je izročil u-metnino sv. očetu kot dar »vedno zveste Poljske«.
Umrl je najstarejši kardinal svetega kolegija
V Santiago v Čile je dne 4. decembra umrl najstarejši kardinal, 92-letni Jose Maria Caro Rodriguez. Vse življenje je bil zelo slabega zdravja, a je kljub temu u-čakal tako visoko starost. V preteklem oktobru se je še udeležil konklava v Vatikanu in nato spet odpotoval z letalom v svojo deželo. Bil je do zadnjega zelo delaven. Zaradi svoje izredne dobrote v prid najbednejših so ga imenovali »apostola ubogih«.
Cilenški predsednik Jorgo Alessandri je zaukazal tridnevno žalovanje in njegov pogreb se je izvršil z vojaškimi častmi.
Rodil se je leta 1866 v Pichelmu v Čile in bil je prvi semeniščnik iz te dežele, ki je bil poslan v Rim v latinsko-ameriški kolegij. Leta 1890 je z velikim uspehom dovršil študije na Gregorianski univerzi. Vrnil se je v svojo deželo, kjer je bil 20 let profesor teologije, grščine in hebrejščine v tamkašnjem semenišču. Izdal je tudi več knjig. Zaradi slabega zdravja je moral pustiti poučeuanje. Leta 1912 je bil imenovan za škofa v Milasi, leta 1939 pa za nadškofa v Santiagu.
Urednik se mu je zasmejal in mu odvrnil: »Vi me spominjate na nekega duhovnika, ki so ga klicali k bolnemu zakrknjenemu grešniku in brezvercu. Hotel ga je pridobiti z milim nastopom in zato ni povedal, kaj hoče. Govoril je o lepem vremenu in o vsakdanjih stvareh. Večkrat ga je obiskal in vedno govoril le isto, dokler ni bolnik sam nervozno vprašal: »Kdaj pa mi boste govorili o Bogu in zakramentih?«
Glejte, to hoče ljudstvo. Ne mara tistih, ki se skrivajo in si ne upajo na dan z barvo. »La Croix« ima prav zato uspeh, ker jasno zagovarja Kristusovo misel in nauk Cerkve.«
Ob teh jasnih besedah je mladi duhovnik razumel, da polovičarstvo prinaša le zmedo, in se je navdušil za pogumni dnevnik »La Croix«, ki nosi na čelni strani Kristusovo sliko. Par dni za tem je isti dnevnik že prinesel prvi članek s podpisom Pierre TErmite, ki je postal psevdonim enega najbolj poznanih francoskih katoliških pisateljev.
Od tistega dne je urednik lista »La Croix« prejel vsako soboto članek. Vseh vrst dogodki časa, verski, socialni in politični so se v lepi pripovedni obliki vrstili teden za tednom. Več kot 4000 jih je, pozneje so bili izdani v posebni knjigi.
Ni pa Pierre TErmite le časnikar. Napisal je tudi okrog 50 knjih romanov in povesti, ki so skupno presegle v Franciji nad milijon izvodov naklade poleg prevodov v druge jezike. Francoska akademija mu je pred leti podelila nagrado za njegovo knjigo »Velika prijateljica«. Leta 1910 pa je dobil Grentovo nagrado za svoje obsežno književno delo.
APOSTOLSTVO MOLITVE
IZ TRNJA RASTEJO ROŽE
Najtežje v življenju vsakega človeka je vprašanje trpljenja. Brezveren človek nima najmanjšega pojma, čemu je trpljenje na svetu, in samo išče, kako bi se ga iznebil. Toda tudi verni ljudje pogosto ne vedo, kaj naj počnejo s trpljenjem. Mnogi ga le z nevoljo prenašajo in morda godrnjajo proti Bogu, nekateri celo obupujejo. In vendar je trpljenje osrednja in temeljna točka v božjih načrtih po grehu. Kristus ni našel nobenega boljšega sredstva za naše odrešenje kot ravno trpljenje. Izbral ga je prostovoljno kot nujno potrebno. Toda s tem, da je Kristus trpel, je bil uresničen samo en del božjega načrta. Če si je Kristus izbral trpljenje kot sredstvo, da se izvede božji načrt našega odrešenja, ne bi bilo pravično, če bi samo on trpel. Če je Kristus trpel, naša glava, je nujno, da trpi tudi njegovo telo, to smo mi kristjani, ki tvorimo s Kristusom eno celoto. Zato je po pravici poudarjal sv. Pavel, ko je
Bengalski	ognji
(Piše misijonar Stanko Podežaj)
V otroških letih smo na predvečer praznika sv. Janeza Krstnika kurili kresove in zažigali v štacunah kupljene raketne paličice. Ob večjih prireditvah je bil na redu »bengalični ogenj«.
Bengalični ogenj 1 Leto za letom ga gledam tam, kjer njegov sij ne velja svetniku, ne menjavi letnega časa — žari pa in se poigrava v čast bajeslovnim božanstvom.
Prižigajo ga na oknih in vratih, na cestah in vodah. Zvezde, rakete, bombe. Sedeče, skakajoče, leteče. Zabavajo se z njimi otroci in odrasli. Tekom leta smo i-meli več strahovitih eksplozij: razgnalo je cele železniške vozove in shrambe po krivdi trgovcev na debelo, ki pred »prazniki« razpošiljajo nevarno robo
Ogenj ima velik delež pri verskih obredih hindov:
— zdaj gori na čast Lakšmi, ki jo je svečenik ustoličil sredi hiše; ta mora biti ne samo okrašena, temveč po možnosti tudi bajno razsvetljena; če ne, bo šla boginja bagastva in sreče mimo — drugam;
— drugič spet razsvetljuje devet noči v čast vsemogočne Dur ge
— tudi zmagoviti Kali naj žarijo neštete luči: enkrat ji svetijo v upanju na njen, božanski obisk, drugič naj luči odganjajo njene zle spremljevalce, hudobne duhove.
Po vsej Indiji razširjeni praznik luči, divali imenovan (diva oz. diba pomeni majhno luč), sam po sebi dandanes nima nobenega verskega pomena več, čeprav mu da priložnost praznik boginje Kali. Zdaj ima sekularen, posveten značaj, nekako kot naš kres, ki ga kurimo lahko v čast sv. Janezu ali pa tudi ne. V prejšnjih časih so se katoličani ob strani držali,
dandanes se običaj počasi uveljavlja tudi med njimi.
Ko boste vi praznovali sv. Marijo Marj. Alacoque, ki jo je obseval sijaj božjega Srca, se bo pri nas v Indiji začela cela vrsta zgoraj omenjenih praznikov. Dežela se bo kopala v bajnih lučih, ki vodijo proč od samega Vira Luči. Naj vendar »luč v razsvetljenje narodov« zasije v temo, ki je hujša od egiptovske, saj traja že tisoče let. — Misijonar, trudni delavec v tem božjem vinogradu, sicer ni omamljen od tega sija, rabi pa Vaše vztrajne in krepke opore, da v tem zmotnem žaru prižge luč, ki bo gorela močneje, sijala krepkeje in presijala ta žar, če naj resnica zmaga nad zmoto.
rekel, da trpi in s tem dopolnjuje, kar nedostaja Kristusovemu trpljenju. To je najgloblji smisel, čemu Bog dopušča trpljenje. S tem, bi rekli, smo neke vrste soodrešeniki zase in za soljudi, če znamo združevati svoje vsakdanje trpljenje s trpečim Kristusom. Poleg tega pa je voljno prenašanje trpljenja največji vir nadnaravnega zasluženja. Glavno pa je pri tem, da se tega globokega verskega pojmovanja trpljenja zavedamo in da vsak dan znova napravimo namen, da damo svojemu trpljenju ta globoki nadnaravni pomen. In prav v tem je velika naloga, ki jo vrši Apostolstvo molitve, ko nam vsak dan s posvetilno molitvijo pred oči postavlja dolžnost, da trpljenje združujemo v Jezusovem in Marijinem Srcu z vsemi tistimi nameni, ki jih je imel in jih ima Jezus, ki se je enkrat žrtvoval na križu in se sedaj vsak dan žrtvuje na naših oltarjih. Tako je Apostolstvo molitve v najtesnejši zvezi Z bistvom krščanstva in vrši neprecenljivo delo, ko pomaga vernikom prav pojmovati trpljenje in ga izrabiti po velikih božjih načrtih. Tako trpljenje za pravega člana ali članico Apostolstva molitve ni več predmet nevolje ali morda celo obupa, temveč vesela zavest, da dela, kar je delal in neprestano dela Kristus. Iz trnja zares rastejo rože.	Dr. J. Gr.
MOLITVENI NAMENI ZA DECEMBER
Splošni: da bi dobili uspešno podporo katoliški kinematografi!
Misijonski: Da bi se vedno bolj uspešno razvijalo misijonsko delo na otoku For-mozi!
Naš domači: Da bi se ohranila in poživila med našim ljudstvom prelepa zor-nična pobožnost v adventnem času!
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Proslave 40-letnice slovenske osvoboditve v ZDA in Kanadi
Pred nedavnim smo v našem časopisu prinesli poročilo o proslavi 40-letnice 29. oktobra 1918 med Slovenci v Argentini. Sedaj poročamo o proslavah v Sev. Ameriki.
V New Yorku je bila ta proslava v nedeljo 26. okt. v slovenski cerkveni dvorani. Na sporedu so bile recitacije Prešernovih, Gregorčičevih in Zupančičevih poezij, v solospevih in duetu pa sp bile izvajane nekatere narodne pesmi. Osrednji del proslave je bil govor sedaj že pokojnega dr. Alojzija Kuharja. Lepo predavanje so poslušalci toplo nagradili.
Tudi v Clevelandu je bila proslava dne 26. okt. in sicer v veliki dvorani Slov. Narodnega doma. Proslave so se udeležili tudi zastopniki Srbov, Hrvatov in Rusov. Sodelovali so: pevska zbora »Slavček« in »Korotan«, člani Slov. odra in mladinsko društvo »Kres«. Na sporedu so bile recitacije in več narodnih ter umetnih pesmi v izvedbi omenjenih zborov. Slavnostni govornik je bil dr. M. Krek, ki je med drugim predložil v odobritev resolucije v korist zaščite pravic koroških Slovencev. — Za zaključek je nastopila plesna skupina mladinskega društva »Kres« v narodnih nošah.
Istega dne kot v New Yorku in Clevelandu je bila proslava med kanadskimi Slovenci v Torontu. Proslava se je vršila v župnijski dvorani. Med raznimi tujimi gosti je bil tudi župan mesta Toronto, ki je zborovalce pozdravil in jim čestital. Spored se je začel s pesmijo »Oj Triglav moj dom«, ki jo je zapel pevski zbor. Ta je nato odpel še več pesmi, kot »Po-bratirnija«, »Domovini« i dr. Med recitacijami iz Cankarja in Kunčiča je bil odlomek iz Zupančičeve «Dume». Slavnostni govor o 29. oktobru je imel dr. Klopčič.
V Torontu so istega dne odkrili v veži slovenske cerkve spominsko ploščo vsem padlim v boju proti komunizmu. Pevski zbor je med odkritvijo zapel Gallusovo »Glejte, kako umira pravični«.
Romarji iz Rojana na skupnem slovenskem romanju v Lurdu
“Slovenija V evropskih zadevah,, Med trnjem in osatom
je naslov knjigi, ki jo je v angleškem jeziku spisal slovenski izobraženec dr. Janez Arnež, sedaj uradnik v knjižnici ameriškega parlamenta v VVashingtonu. »Slove-nia in European Affairs« je angleško ime knjige, je zaokroženo delo o slovenskem ozemlju in slovenskem narodu, kot ga doslej še ni bilo v kakem velikem svetovnem jeziku. Zajema dobo od naselitve Slovencev v prostoru med Alpami, Donavo in Jadranskim morjem pa do današnjih časov.
»Najčudovitejša stvar pri Slovencih pa je, da kljub stoletjem tujega gospostva kot narod še sploh obstoji« vzklika z angleškim pisateljem Lovettom F. Edwardsom.
»Ajdovska vrata«, so stari Rimljani imenovali najzložnejši prehod iz severnoitalijanske planjave v dolino Donave, po kateri so rimske legije korakale v Podonavje. Danes strategi Atlantskega pakta imenujejo ta prehod Ljubljanske duri — (Ljubljana Gap po angleško). V kratkih zgoščenih poglavjih oriše pisatelj zgodovino 'Slovencev od naselitve pokristjanjanja srednjega veka, kmečkih uporov, turških vpadov, fevdalne vladavine, prosvetljen-stva.
V posebnem poglavju obravnava ustanovitev Ilirskih pokrajin za časa Napoleona ter narodnostne boje v drugi polovici 19. stoletja, od pomladi narodov leta 1948 pa do razpada habsburške monarhije I. 1918.
V nadaljnjem poglavju je obdelana doba do 1. 1945, ki jo odlikuje podroben opis gospodarskega in političnega razvoja med Slovenci, razkosanega na več držav, pri čemer pa Arnež ohrani vselej pred očmi vse slovensko ljudstvo.
Temeljito so obdelane medvojne razmere ter revolucija, ki je ob koncu vojne prinesla novo državno obliko na prostor med Karavankami in Jadranskim morjem. V posebnem poglavju so obdelane politične stranke ter razvoj političnega življenja na Slovenskem. Zaključno poglavje je posvečeno narodnim manjšinam po drugi svetovni vojni, ki je zelo izčrpno obdelano. Tudi Koroška ima v tem okviru svoje mesto. Ob priliki bomo objavili nekaj značilnih mest iz tega poglavja.
Ni naš namen podati podrobne strokovne ocene. Vrednost Ameževe knjige je v tem, da je v njej podano stališče Slovenca, in to v gladko tekočem angleškem jeziku. Doslej so o nas pisali samo tujci, ki pogosto niso imeli pojma o naši zgodovini ter so svoje proizvode sestavili na podlagi bežnih vtisov, ki so jih nabrali po nekaj dneh bivanja po naših krajih.
Posebno velja to za politične publiciste in časnikarje. Pa to še ne bi bilo najhuje.
O	nas so pisali tudi ljudje, ki so nam bili sovražno razpoloženi irt so poskušali predstaviti tujcem v kar najneugodnejši luči.
Žalostne številke
Ob dnevu izseljencev, ki je bil preteklo nedeljo, so se razne organizacije, zlasti še cerkvene, spomnile izseljencev. Problem množičnega izseljevanja je zlasti pereč v videmski pokrajini, ki obsega Furlanijo in Slovensko Benečijo. Lansko leto je zapustilo to deželo skoro 26.000 ljudi, ki so šli po svetu iskat kruha, ki jim ga domača zemlja ne da. Največ teh ljudi je odšlo v rudnike, v Belgijo in Francijo, drugi spet na razna dela v Nemčijo in Švico. 1500 ljudi je odšlo v Južno Ameriko, okrog 400 v Avstralijo in razne afriške in azijske države. Izmed teh izseljenvec je prav veliko število beneških Slovencev, saj je njihova dežela ena izmed najubož-nejših in od države najbolj pozabljenih.
da tako pripravijo ugodna tla za svoje pohlepne naklepe proti Slovencem. To velja posebno za proizvode in izlive številnih nemških in italijanskih pisateljev, pri katerih je opazen bolj ali manj narodnostno-nestrpni, če že ne kar nacistični duh.
Arnež je svoje delo opremil s citati iz številnih tujih avtorjev, tako da je ta knjiga obenem zbirka gradiva o Slovencih v tujih jezikih. (Škoda, da ni avtor na koncu dodal še seznama bibliografije.)
Arnež je Slovenec z dušo in srcem, in to je v knjigi tudi videti od prve do zadnje strani, čeprav je opremljena s temeljitim strokovnim aparatom, vendarle suhoparno črko ogreva ljubezen do snovi, do življenjske zgodbe svojega naroda, kar najbolje kaže podnaslov, ki obravnava zgodovino Slovencev: »Slovenian saga« ali pa po naše čudovita zgodba o Slovencih, tem malem narodu, ki že nad tisoč let živi na prostoru, za katerega se tepejo veliki sosedje.
Dolžnost Slovencev je, da pogumno nastopijo, in to na vseh volitvah, kjer lahko samostojno in z lastnimi silami izvolijo svoje zastopstvo.
To velja tudi za bodoče volitve na trž. univerzi. Slovenci lahko samostojno nastopimo na podlagi čl. 4 statuta »Tribunata opta-tissimae universitatis tergestinae«. Vsi akademiki vpisani na univerzi volijo 30 člansko zastopstvo imenovano: Organismo Rappresenta-tivo, ki upravlja prispevke vseh vpisanih študentov. Slovenski a-kademiki imamo možnost, da z združenimi silami izvolimo svoje zastopstvo, na lastni, neodvisni in samostojni listi.
Naj citiram le par odstavkov izjave odbora »Jadrana« — edinega slov. ak. kluba v Trstu, ki je izšla 1. aprila t.l. v našem tisku:
»A.K. Jadran je bil zamišljen kot org. akademikov, katere cilj je bil skupno izživljanje slov. a-kademikov v smislu njihovega narodnega, akademskega, kulturnega in socialnega delovanja.
Iskreno želimo, da bi bilo čim-več takih akademikov, ki bi pokazali dobro voljo in trden namen, da posvetijo svoje sile v prid naši akademski in narodni skupnosti na Tržaškem.«
Oba goriška slov. akad. kluba tako A.K. Gorica in S KAD, ki združuje katoliške akademike, stoje trdno na stališču, da morajo slov. akademiki trž. univerze složno nastopiti in skupno s tržaškimi slov. akademiki voliti samostojno listo z lastnim programom.
Sedaj pa pričakujemo, da se oglasijo tisti, ki silijo, tudi nepovabljeni, na tujo listo, ker so pač »samo goliardi« in vidijo »edino rešitev in zveličanje« v uspehu Scherijeve laične in liberalne liste, ki seveda rada lovi tudi slovenske in neopredeljene akademike.	Slov.	akademik
»Katoliški glas" v vsako slovensko družino I
»Primorski dnevnik« in njegov ... Ali veš ...
Primorski dnevnik ne bi bil to, kar je, če se ne bi obregnil ob program nedeljske proslave v čast msgr. Santinu. Pravi, da manjka na programu delitev knjige Škof Santin in Slovenci...
No, v odgovor mu moramo povedati, da take knjige sploh ni, pač pa ponesrečena brošura s podobnim italijanskim naslovom. Tako je sedaj PD posredno priznal, da je njegova okolica ali pa vsaj ljudje njegove miselnosti pripravila ono famozno knjigo, o kateri moramo povedati le to, da je klavrno sestavljena. Pa še tole. Če je že PD tako goreč za to delitev in morda celo rabi denar, ki upa, da bi ga ob prodaji rad skupaj spravil, mu moramo povedati le to: zakaj se ni ojunačil in poslal svojih prodajalcev pred Avditorij, da bi tam prodajali ali pa zastonj delili ono brošuro? Morda bi se drugič lotili tega posla prav uredniki rubrike Ali veš... ali pa podobni tovariši... Pogum torej!
Splavitev »Leonardo da Vinci« v Genovi
V nedeljo zjutraj so v genovski luki splavili mogočno italijansko ladjo »Leonardo da Vinci«, ki so jo zgradili v ladjedelnici v Sestri Ponehte. Splavitvi je prisostvovalo ogromno ljudstva in veliko število predstavnikov najvišjih oblasti. Bo-trca ladje je bila žena predsednika republike Karla Gronchi. »Leonardo da Vinci« je ena izmed desetih največjih ladij na svetu. Meri v dolžini 231.65 m in v širini 28 m; visoka je 15.40 m. 32 tisoč-tonska ladja bo lahko sprejela na krov 1300 potnikov in 600 mož posadke. Njeni stroji s 60 tisoč-konjskimi silami bodo dajali ladji hitrost 23 vozlov na uro. Celotni stroški mogočne ladje znašajo 20 milijard lir. Na ladjo morajo še namestiti stroje in notranjo opremo.
Ogromen požar v Kaliforniji
Na področju Los Angelesa je prejšnji teden izbruhnil strašen požar, ki se je z bliskovito naglico širil dalje; uničil je številne hiše. Pri gašenju so sodelovali gasilci, oddelki vojaštva in še pet letal, ki so metala kemična sredstva za ustavljanje požara.
Nov tip padala
Ameriški inženir David Barish je izdelal nov tip padala, ki je mnogo bolj varno. Izrabil je način, ki poganja helikopterje: štirje kosi platna se vrtijo in nadomeščajo dosedanje platno v obliki dežnika. Nov tip padala povzroča enakomerno padanje in ko padalec doseže tla, ni nevarnosti, da bi ga veter zanašal sem in tja, kot se je to dogajalo doslej.
100 razstavnih dvoran
V Neaplju so obnovili Borbonsko kraljevsko palačo in jo spremenili v muzej. Palačo je dal zgraditi Karel Borbonski leta 1738. V palači so uredili 100 razstavnih dvoran, ves razstavni prostor pa znaša 18.000 kvadratnih metrov. V novem muzeju bodo razne važne umetniške zbirke.
Misal za slepce
V Londonu pripravljajo nedeljski misal v pisavi »braille« za slepce. Na levi strani bo latinsko besedilo in na desni angleško.
ŠE 0 PRIMORSKEM,
K porazni letošnji vinski ceni moramo dodati predvidenja za bodočnost, kar se tiče modre galice. Letos so si jugoslovanski Brici pomagali vsaj s tem, da so si nakupovali modro galico (vidriol) v Italiji in v obrokih po nekaj desetin kilogramov prenašali preko meje v smislu tihega dogovora med kmeti in carinarsko o-bldstjo. V Jugoslaviji je namreč to prepotrebno trtno zdravilo zelo dražje nego tukaj v Italiji. Sedanje cene so namreč sledeče: v Jugoslaviji stane stot modre galice štiriindvajset tisoč din, medtem ko je v Italiji po dvanajst tisoč lir. Pomniti je treba, da so to dinarji v Jugoslaviji in lire v Italiji. Po letošnjih vinskih cenah mora jugoslovanski Bric dati 5 hi vina za I stot modre galice (24.000 : 45 din); briški kolon v Italiji pa bo dal le IB hi za
1	stot modre galice (12.000 :90 lir). Razlika med socialistom in kapitalistom je več kot vidna, je naravnost kričeča.
Zadnje dni pa so jugoslovanske cari-narske oblasti prepovedale še to ugodnost in odslej bodo morali Brici ves vidriol ku-
Začetek del za predor pod Mont Blancom
Zadnjo soboto so se začela dela za zgraditev izredno važnega predora pod Mont Blancom, ki bo pospešil zveze med Italijo in Francijo. Pri slovesnosti je bil navzoč sam ministrski predsednik Fanfani. Predor bo dolg skoraj 12 km, širok pa 8.15 m; cesta sama bo široka 7 m. Dela bodo napredovala precej naglo. Računajo, da bodo zgradili dnevno 6 do 9 m predora. Tako bodo dela trajala približno tri leta.
Gorska veriga na Antarktiki
Belgijski raziskovalci so na Antarktiki odkrili novo gorsko verigo, ki še ni zaznamovana na nobenem zemljevidu.
Novi misijonski zdravniki
Padovanski škof Hijeronim Bortignon je izročil misijonski križ trem mladim zdravnikom, ki so dokončali študije na padovanski univerzi. Ti možje so: dr. Mirko Arsie, dr. Ezio Bordignon in dr. Jožef Ponte.
Prihranki naraščajo
V	poštnih hranilnicah v- Italiji so denarni prihranki znatno narasli. Od lanskega novembra so se povečali za 118 milijard lir, kar je vsekakor lepa vsota.
Maršal Tito pri Nasserju
Na svojem potovanju proti Indoneziji se je jugosl. predsednik Tito ustavil v Port-Saidu ob Suezu, kjer se je srečal z Nasserjem. O vsebini razgovorov niso objavili nobenih podrobnosti. Videla se bosta spet ob Titovem povratku v domovino.
Baje ima jugosl. predsednik zelo dobre napovedovalce vremena. Še pravočasno je odplul z »Galebom« v tople južne kraje, da uide prezgodnji zimi.
LISTNICA UREDNIŠTVA
Za božične praznike pripravljamo dvojno številko. Gg. sotrudni-ke prosimo, da nam čimprej pošljejo svoje prispevke.
P1GC0LUIV BRICIH
povati le doma pri državnih zadrugah in tako se odreči ugodnejšim pogojem. Res ubogi Brici v Titovih krempljih!
Prodaja vsega pridelka se nadalje mora v Brdih vršiti le potom zadružne državne kleti, ki so jo sezidali na Dobrovem in ki bi sicer bila v čast in veselje Bricem, ako ne bi v teh okoliščinah predstavljala grob tistih kmetov, ki so se ohranili izven državnih zadrug kot so svojaki na podedovani ali dokupljeni zemlji!
Vrhu tega je še poglavje davkov, ki trpinčijo ljudi do krvi in mozga. Davki so tako strahovito ogromni, da mora u-bogi kmet dati skoro vse, kar je dobil za vinski pridelek, za vsemogoča obdavčenja.
Tak je položaj Bricev onstran meje, ki se nam po pravici lahko smilijo.
Reveži so upali, da si bodo letos kaj pomagali z ozirom na dobro letino in da si bodo popravili še ne obnovljene domove iz vojne dobe, sedaj pa kljub dobri letini ne vedo, kako bodo davke plačali.
Naši prenasiti posestniki in tudi koloni kmetovalci tostran meje, ki tako radi hodijo na drugo stran, da zapravljajo obilni denar v tamkajšnjih gostilnah in gostiščih ob omedlevanju in nevoščljivosti
tamkajšnjih obubožanih nekdanjih so-užitkarjev, naj le primerjajo svoj položaj z njihovim in naj se le še navdušujejo za komunistični zadružni socialistični sistem, ki bi jih gotovo privedel na beraško palico!
Radio Trst A
od 14. do 20. decembra 1958
Nedelja: 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 15.40 Vokalni oktet »Planika«. — 17.00 »Ana Bolena«, radijska drama. Igrajo člani Radijskega odra. — 21.00 Narava poje v pesmi: »Tam v zraku pa po snegu zadiši«.
— 22.10 Koncert tenorista Janeza Lipuščka, pri klavirju Danilo Švara.
Ponedeljek: 18.00 Radijska univerza: F. Briatico: Industrijska revolucija 19. stoletja: »Velepodjetništvo v Italiji«. — 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 20.30 Sergij Prokofiev: »Zaljubljen v tri oranže«, opera v štirih de. Orkester in zbor Ljubljanske državne O-pere, vodi Bogo Leskovic.
Torek: 18.00 Z začarane police: Marija Polak: »štirje modri tovariši«. — 19.00 U-trinki iz znanosti in tehnike. — 21.00 0-bletnica tedna: »Stoletnica rojstva ameriškega predsednika Theodorja Roosevelta«.
— 22.00 Umetnost in življenje: »Oživljeno znamenje za cerkveno umetnost«.
Sreda: 18.10 Dvorak: Koncert za violino in orkester v A molu, op. 53. — 19.00 Zdravstvena oddaja. — 21.00 »Sosedov sin«, igra v dveh delih.
Četrtek: 18.40 Medjimurske narodne pesmi. — 19.00 šola in vzgoja: »Evropska šola v krizi« in »Vzgojna posvetovalnica«.
— 22.00 Iz sodobne književnosti: »Tragedija prvega ruskega Nobelovega nagrajenca Bunina«. — 22.15 Koncert tenorista Renata Kodermaca. — 22.30 Chopin: štiri impromptuji v izvedbi pianista Nikite Ma-galoffa.
Petek: 20.30 Orkester Srečka Dražila. — 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu.
Sobota: 15.00 Dolinski tercet. — 16.00 Novela tedna: Jens Peter Jacobsen: »Gospa Fons«. — 17.00 Velika dela slavnih mojstrov. — 19.00 Sestanek s poslušalkami. — 21.00 Nicola Manzari: »Nekdo je ob ograji«, radijska drama. Igrajo člani R. O. — 22.30 Slavni pianisti.
RAZNE NOVICE
jfCu - (tluks - klan
»Prvi praporščak bo skrbno gledal na
veliki prapor ........   (ku-kluks-klana).
Čuval ga bo kakor svet zaklad. Spoštljivo ga bo nosil pri vsakem obredu in svečanosti in kadar koli bo veliki kiklop zaukazal ga razviti, da vzdrhti v „svežem nočnem vetru’’.«
Zadnji izraz se, kajpak, nanaša na običaj, ki ga je sprejel klan, ko je izvajal svoje pogrome zgolj v nočnem času. Na takšne nočne pohode so ku-kluks-klanovci odhajali na konjih, našemljeni v fantastična oblačila in v svitu plamenic.
Ko je »nevidna sila na jugu« izpolnila svoj namen, je začela hirati, dokler ni tudi umrla. Poslej je kazalo, da nima več druge prihodnosti kakor edinole to, da daje snovi temu ali onemu zgodovinskemu filmu v Hollywoodu.
V	resnici pa Ku-kluks-klan ni našel pokoja v grobu. Leta 1916 so ga zopet obudili iz smrtnega spanja. Tedaj se je namreč zbrala na gori nad Atlanto v Georgiji
skupina 34 mož. Zasadili so goreč križ in v belih haljah s kapuco na glavi slovesno prisegli, da hočejo obnoviti ku-kluks-klan z vsem prvotnim sijajem. Vodja teh križarjev novega kova je bil priletni metodistični pastor Viljem J. Simmons, ki si je sam nadel čin polkovnika in je bil pri priči izvoljen za predsednika novoobuje-nega društva pod visoko donečim iiazi-vom »veliki čarodej«.
Obnovljeni klan je zaprosil vrhovno sodišče v Fulton Countyju v Georgiji za zakonito priznanje in ga tudi dosegel. Društvo je svojo prošnjo utemeljevalo z najlepšimi nameni, kakor je ta, da vzbuja v ljudeh spoštovanje do »svetih načel vi-teštva«, plemeniti njihov značaj, brani domače ognjišče, ščiti žensko nedolžnost in utrjuje domovinsko ljubezen. Na pravilniku si lahko bral v pripisu še navidezno nedolžni namen, braniti nadmoč belokož-cev.
Program je bil vsekakor privlačen, zato je društvo našlo kmalu mnogo pristašev najprej v Georgiji sami, zatem pa še v ostalih južnih državah. Njegov razvoj se je čudovito uveljavil zlasti po prvi svetovni vojni. Takrat si je klan že upal po-
kazati svoj pravi obraz in je prvotnemu programu dodal še takšne namene, ki iz njih sevajo človeške strasti in predsodki nasproti črncem, nikakor pa ne »sveta načela viteštva« in »ženska nedolžnost«.
Po končani svetovni vojni leta 1918 je bila ameriška vojska v Evropi razpuščena. Kakor drugi so se vrnili domov tudi vojaki črnega pokolenja. Njihovemu povratku moramo pripisati povod za nove pobude in novega duha, ki je poslej označeval ku-kluks-klan.
Črnski bojevniki so se bili v Franciji izkazali prav tako dobro kakor njihovi rojaki in zavezniki belega plemena. Poleg vojne izkušnje so preko oceana prišli do novih spoznanj, o katerih se jim v »Dixie landu« (v črnskem paradižu, t. j. v južnih državah samih) še sanjalo ni. Vračali so se z bogatim zakladom, namreč s pravilnim vrednotenjem svojega človeškega dostojanstva ter s silno samozavestjo, ki bo kmalu dvignila svoj glas tudi v okolju, v katerem pomenijo čustva žaljivo in neznosno domišljavost. Ubogi ljudje so se kar čez noč znašli sicer doma, a v nadvse mučnem položaju. Natančno nam ga opisuje pisec članka, ki je izšel v ameriškem
časopisu The Observer dne 9. julija 1922.
V	njem beremo med drugim tudi tole:
Med vojno je prišlo v Francijo mnogo črnskih vojakov. Tu so doživeli novo izkušnjo. Po nji so ob povratku v domovino vse bolj boleče občutili svoj položaj manjvrednosti nasproti belim. Francozi imajo namreč v pogledu do črnskih vojakov, kakor do črncev nasploh, popolnoma drugačno naziranje kakor Amerikanci. Zato niso med vojno delali nobene razlike med njimi in ostalimi vojaki. Spričo takšnega ravnanja se je v črncih zbudila zavest, da tudi oni v svetu nekaj pomenijo. Po njih povratku v južne države Amerike je ta zavest zajela širše množice in jih živahno razgibala.
V	južnih državah najdemo mesta, v katerih živiji črnci v močni večini, po trije ali štirje črnci na vsakega belega človeka. Zato je popolnoma razumljivo, da je zbudil povratek vojaštva iz Francije v okolju s tako gosto naseljenim črnim elementom hudo zaskrbljenost med prebivalci belega plemena. Ta zaskrbljenost pa jih je pahnila v naročje prerojenemu ku-kluks-klanu. V njem so namreč videli najprimernejše sredstvo za uveljavljanje svoje
nadoblasti, zato so se ga v ta namen pridno posluževali.
Klan je prodrl tudi v države, v katerih so bili črnci v manjšini in niso imeli beli z njimi posebnih težav. Tu je kakopak izgubil svoj splošni namen. Zato so si njegovi člani šteli za dolžnost, da mu poiščejo novih pobud za obstoj. Našli so jih v obtožbah verskega ali rasnega značaja zoper črnce.
Kakor je naravno, ZDA sila nerade gledajo na vmešavanje tujih držav v njihove zadeve. Ta bojazen je našla svoj izraz tudi v ščuvanju zoper Ligo narodov med volilnim bojem 1. 1920. Temu gre pripisati krivdo, da se je ku-kluks-klan po prvi svetovni vojni zopet okrepil. In še danes je to ščuvanje tu pa tam krivo histeričnih napadov zoper rimsko Cerkev, zoper Jude in vobče zoper priseljence.
S poživljenjem sumničenja in hujskanja proti črnskemu elementu, ki je po klano-vem mnenju nezaželen in nevaren za javni red, si je ta hotel pridobiti posebnih zaslug. In res si je s podpihovanjem ljudskih predsodkov zoper črne na mah pridobil naklonjenost širših množic.
(Nadaljevanje)
Sv. Miklavž v Gorici
Največji prijatelj otrok ostane še vedno sv. Miklavž. Tudi letos je pokazal vso svojo ljubezen in zanimanje za goriške slovenske otroke, ko jih je s pomočjo Slovenske Vincencijeve konference tako bogato obdaril. Goričani so z veseljem velikodušno sodelovali pri nabirki in tako omogočili tudi letošnje obdarovanje. V petek popoldne se je dom Brezmadežne na Placuti napolnil do zadnjega kotička z našimi najmlajšimi. Najprej so jim otroci iz Oratorija na Placuti in otroci Marijinega' vrtca prikazali nekaj ljubkih prizorov iz operete Miklavž prihaja. Njihova učiteljica gdč. Elvira Chiabai je lepo zamislila rajanje angelčkov, petje in spremljavo klavirja in violin. Za temi prizorčki se je prikazal sv. Miklavž v spremstvu večjih angelov in parkljev. Začelo se je razdeljevanje paketov in tudi spraševanje, ki je marsikoga spravilo v zadrego v veliko veselje parkeljnov. Sv. Miklavž je najpotrebnejšim razdelil preko osemdeset paketov obleke in obutev ter še večje število sladkarij in sadja. Trud in žrtve organizatorjev so bile bogato poplačane z zadoščenjem, ki so ga imeli, ko so viledi toliko srečo v očeh nedolžnih otrok.
Miklavževanje na Goriškem
Letos je sv. Miklavž, kolikor nam je znano, obiskal naslednje vasi poleg Gorice: Števerjan (SKPD), Sovodnje (dekl. krožek), Doberdob (dekl. krožek). Akad. klub pa je priredil miklavževanje po naslednjih šolah: Jazbine, Skriljevo, Gabrije-Rupa-Peč, Jamlje-Dol.
Sv. Miklavžu, ki je obiskal toliko vasi, najlepša hvala.
Delovni centri za brezposelne
Pretekli teden so otvorili v Gorici dve delovišči za brezposelne. Na prvem delovišču, pri urejevanju ulice Giustiniani, kjer podirajo stare platane, je zaposlenih 50 delavcev za dobo 102 dni. Ministrstvo je za ta delovni center nakazalo nad 5 milijonov lir.
Na drugem delovišču, v drevesnici pri Pevmi, pa je zaposlenih 15 delavcev za dobo šestih mesecev. Denarno nakazilo ministrstva znaša til dva milijona.
Ministrstvo za javna dela je nadalje nakazalo še 39 milijonov lir goriški občini za delovišča brezposelnih. S tem denarjem bodo popravili nekatere občinske ceste po raznih krajih Goriške.
Blagovna izmenjava v oktobru
Blagovna izmenjava med obema področjema se je v mesecu oktobru še poživila, zlasti še izvozna. Izdali so 64 izvoznih in 20 uvoznih dovoljenj, izvozili so največ kolesa in nadomestne dele, avtomobile ter električni material za skupno vsoto 134,8 milijonov lir, uvozili pa v glavnem les in meso v vrednosti 33,4 milijona lir.
Smrt Goričana v belgijskem rudniku
Iz Marcinelle v Belgiji je prispela žalostna vest, da se je v tamkajšnjem rudniku smrtno ponesrečil 35-letni Humbert Leban iz Gorice. Nanj se je zrušil plaz kamenja in je bila vsaka pomoč zaman. Leban je že 23. italijanski rudar, ki je našel letos smrt v belgijskih rudnikih.
Sovodnje
Občinska seja
V	sredo 3. dec. je bila redna seja našega občinskega sveta. Glavne točke na dnevnem redu so bile naslednje:
1. Rekurz zoper odločitev deželnega sveta, po katerem bi morala priti cesta Go-rica-Sovodnje-Zagraj šele na deveto mesto, cesta Sovodnje-Gabrje pa šele na 15. mesto pri vrstnem redu za asfaltiranje deželnih cest. To se nam zdi krivično, zato je občinski svet soglasno odobril rekurz zoper tako zapostavljanje.
2. Prav tako so vsi navzoči soglasno odobrili imenovanje dveh zastopnikov sovodenj ske občine v komisijo za prosto cono, saj imamo tudi mi iste pravice do koristi proste cone kakor goriška občina. Tudi naša občina je na teritoriju med državno mejo, Sočo in Vipavo, za katerega velja prosti pas.
3. Vesela vest je bila, da je dokončana napeljava električne energije na Vrh. Vlada je v ta namen odobrila 4,118.000 lir, družba SELVEG, ki je napeljavo izvršila, pa je porabila 3,420.000; tako bo občini ostalo 698.000 lir pribitka.
4. Potem je prišel na vrsto proračun za prihodnje leto 1959. Ta predvideva 12 milijonov dohodkov in 20 milijonov iz-
SKPD v Gorici
vabi na
kulturni večer posvečen Brezmadežni, ki bo v nedeljo 14. t. m. ob 5h popoldne v Marijinem domu na Placuti.
NASTOPAJO GOSTJE IZ DOBERDOBA
Vabljeni!
datkov. Torej bo 8 milijonov primanjkljaja. Toliko izdatkov je pa predvidenih zato, ker ima občinska uprava namen asfaltirati nekatere odseke cest v raznih vaseh in naselkih, kjer je to najbolj potrebno. Ker so ti izdatki nujni, je bil tudi proračun soglasno sprejet.
5. Nadalje se je odobrila nova lestvica za trošarino za leto 1959 in pa povišek fonda ekonomata od 35 na 60 tisoč lir.
6. Končno se je občinskim možem predstavil tudi novi živinozdravnik dr. Vida. Poudaril je, da je na razpolago vsem Občinarjem z vsemi svojimi močmi in zmožnostmi za procvit in zdravje njih živine.
—	G. doktorja v naši sredi lepo pozdravljamo.
Podgora
O začasni spremembi v dušnem pastirstvu naše vasi se je že dosti govorilo in pisalo. Zato dovolj tega! Mi sami sprejemamo odločitev škofije in izrekamo dobrodošlico č. g. M. Mazori in želimo skorajšnje okrevanje č. g. B. Špacapanu. Zdi se pa nam, da imajo najmanj pravice govoriti o tem oni, ki sploh ne vedo, kakšna je notranjost cerkve.
Drugo, kar je omembe vredno, je zlata poroka g. Antona Persolja in njegove žene Karoline Peršolja. To slavnost sta slavila v soboto 29. novembra. Pri jutranji sv. maši sta stopila v cerkev kot mlad par, da se Bogu zahvalita za prejete milosti in dobrote v petdesetih letih skupnega življenja. V krogu svoje družine sta praznovala lepi jubilej. Zvestima čitatelje-
SLOVENSKI VEČERI V TRSTU
V	okviru ljudsko-prosvetnega delovanja bo Slovenska prosveta nadaljevala letos s prosvetnimi večeri.
Prvi je posvečen pisatelju
IVANU CANKARJU
ob 40-letnici njegove smrti.
Na sporedu je predavanje o pisatelju in recitacije nekaterih njegovih črtic. Večer bo v četrtek 18. t. m. v via Trento 2 (ob kanalu proti cerkvi sv. Antona Nov.), II. nadstropje.
Začetek ob 8. zvečer.
Vljudno vabljeni!
Proslava 25-letnice škofovanja tržaškega škofa
Preteklo nedeljo so slovenski verniki napolnili do zadnjega kotička prostorno dvorano Avditorija, kjer sp svečano proslavili srebrni jubilej škofovanja škofa msgr. Antona Santina.
Program je obsegal akademijo s petjem, govorom, deklamacijami in čestitkami. Posebno pozornost so vzbudili skavti, ki so prikazali kratek prizorček iz skavtskega življenja. Nato je sledila duhovna igra Veliko srečanje, ki je prikazala svetopisemsko zgodbo in usodno tragiko kralja Heroda ob nastopu Zveličarjevem. Po prvem delu programa je stopil na oder, obdan od skavtske družine, prevzvišeni, ki se je iskreno zahvalil za čestitke in izraze vdanosti.
Akademije se je udeležila tolika množica, da so morali mnogi domov, ker ni bilo v dvorani več prostora. Akademije so se udeležili skoraj vsi slovenski dušni pastirji, predstavniki katoliških organizacij, slovenski občinski svetovalec dr. A-gneletto in več šolskih ravnateljev.
Film o romanju v Lurd v tržaškem Avditoriju
V	četrtek zvečer 20. nov. smo tržaški lurški romarji napolnili Avditorij. Sami znani obrazi. Pozdravljanja ni bilo ne konca ne kraja. Na kratko smo obnavljali prijetne spomine na skupno romanje v Lurd. Filmska predstava se je začela točno ob osmih. Film nas je popeljal pred lurško votlino, na Kalvarijo h križevemu potu, pred Incoronato, kjer smo se vsak dan zbirali. Skratka, znašli smo se v Lurdu. Na platnu smo videli prijetno nasmejane obraze znancev in prijateljev, morda celo sami sebe.
Zelo pohvalna je zamisel, da je s fil-
ma »Kat. glasa« kličemo tudi mi: še na mnoga srečna leta!
V	zadnjih dneh se je kar petkrat zaporedoma oglasil mrtvaški zvon, ki je naznanil poslovitev od zemskega življenja petih domačinov. Tem naj bo Bog dobrotljiv Sodnik. Vsem sorodnikom pa izrekamo globoko sožalje.
Ugrabljeno Nadjo Busič bodo vrnili materi
Nadjo Busič, desetletno deklico, ki so jo v trenutku, ko je hotela preskočiti mejo pri Gorici, ločili od njene matere, bodo verjetno kmalu izročili italijanskim oblastem, da se zopet združi s starši, živečimi v begunskem taborišču pri Cremoni.
Rajbelj — Praznik sv. Barbare
Po večtedenski megli je na praznik sv. Barbare, zaščitnice rudarjev, posijalo svetlo sonce. Dan je sicer bil mrzel (11 pod ničlo), ko smo se podali zjutraj v rudnik k slovesni sv. maši. Ze več kot .deset let se tako zbiramo pri maši v rudniku na god sv. Barbare, ki ji je bila posvečena prva kapelica v naši vasi. Ta je stala že pred več kot 200 leti. Toda leta 1730 jo je odnesla povodenj. Današnja kapela, ali če hočete cerkev, pa je nastala po zaslugi bivše lastnice rajbeljskega rudnika Ane Suzane Štrukelj. Ta je dala denar, da se je sezidala današnja kapela in župnišče. Ona je tudi določila, naj bo posvečena sv. Ani. Vendar je cerkev za današnje čase odločno premajhna. Kadar so kaki večji prazniki in pride v cerkev več ljudi, morajo mnogi stati zunaj. Ob navadnih nedeljah je sicer dovolj velika, a le zaradi nemarnosti številnih Rajbeljčanov, ki se na cerkev spomnijo le ob velikih praznikih. Zato se že dolgo govori, da bodo sezidali novo cerkev. Prostor je že določen in kupljen, z deli pa niso še nič začeli, tudi nihče ne ve, kdaj bodo začeli. Novi direktor rudnika je sicer obljubil g. župniku, da bo o zadevi poročal akcionašem družbe Pertusola in je vzel s seboj v Pariz načrte za novo cerkev, več pa ne vemo.
Ce pomislimo, da je za vse ostalo poskrbljeno, za šport, za kino, ples, le za molitev ne, je pač človeku težko, da smo za naše duhovne potrebe tako prikrajšani.
mom trajno ohranjen spomin na naše veličastno lurško romanje. Marsikdo je izrazil željo, da bi film še enkrat predvajali v Avditoriju. Mnogi so bili prvikrat zadržani, drugi bi ga radi videli ponovno.
Drugi del domačega filma je lepo prikazal potek jesenskega Marijinega slavja na Opčinah. Tehnično je bil ta del filma boljši od prvega.
Misijonski film Anime bruciate nas je ganil. Na izredno stvaren način prikazuje uspehe in neuspehe misijonarjev v Afriki, njihovo iskanje poti do duš, nasprotovanje tistih, ki bi jim morali nuditi pomoč. Močno je v filmu poudarjena misel, da je uspeh misijonskega dela odvisen predvsem od molitve.
Hvaležni smo prirediteljem za bogat filmski večer.
SZ
Nova tržaška župnija
V	cerkvi Marije Pomočnice v ulici Be-senghi so v nedeljo 7. dec. praznovali slovesno ustanovitev nove župnije. Slovesni sv. maši ob deseti uri je prisostvoval tudi msgr. Santin.
Naš vestnik
Slovenski dušni pastirji v Trstu so začeli izdajati župnijski list Naš vestnik.
V	uvodnem članku »Listu na pot« je povedano, zakaj so ustanovili župnijski list. Tam beremo: Naš župnijski list nikakor noče nadomestiti drugih listov, ampak jih samo dopolnjevati. Dali smo mu čisto posebno nalogo. Služil bo za medsebojno vez med slovenskimi dušnimi pastirji v mestu in med verniki. Povezal nas bo v eno samo veliko družino. Naš vestnik bo prinašal župnijska obvestila, razne verske novice in podobno. — Listič bo prihajal v družine nekajkrat na leto. Morda bo sčasom postal mesečnik.
Vprašanje deželne avtonomije v važnem obdobju
Vprašanje o ustanovitvi avtonomne dežele Furlanija-Julijska Benečija je zadnje čase stopilo v novo, zelo važno, hkratu pa tudi zelo kočljivo obdobje. Krajevni politični krogi njegov razvoj spremljajo z zanimanjem, zlasti po nasprotjih, do katerih je prišlo med poklicanimi zastopniki tržaške, goriške in videmske pokrajine, ki bodo sestavljale novo deželo.
Ta nasprotja veljajo nekaterim temeljnim točkam bodočega posebnega pravil-
nika, ki bo urejal življenje nove dežele. Te točke so: deželna prestolnica, pokrajinska zakonodajna avtonomija ter ravnovesje v zastopstvu treh pokrajin v deželnem zboru.
Krščanska demokracija je prav v zadnjem času znova odločno poudarila zahteve tržaškega mesta v zvezi s temi točkami. Kar se tiče deželne prestolnice, je Trst najbolj logična in naravna rešitev in njegovo kandidaturo tehtno podpirajo •na raznih mestih. Tudi po sodbi pokrajinskega predsednika prof. Gregorettija, ki se je vrnil z rimskih razgovorov o deželni avtonomiji, je to vprašanje zdaj dejansko že urejeno, in sicer v korist Trsta.
Večinska stranka v Trstu je dalje poudarila potrebo, da je treba posameznim pokrajinam bodoče dežele dati obsežno zakonodajno avtonomijo ter tako zastopstvo v deželnem zboru, ki bo dajalo poroštvo za dejansko ravnovesje v njem in s tem za enotnost v njem.
Pri zadnjih razgovorih v Rimu je prof. Gregoretti imel priliko, pojasniti stališče Trsta in je njegovo delo, kakor sam pravi, uspelo.
O tem piše tudi glasilo KD v Trstu »La Prora«, ki pravi med drugim: »V sedanjem obdobju skrbe odgovorni ljudje za to, da bi osnutek deželnega statuta prišel že od vlade v taki obliki, ki bi bila kar najbolj blizu zahtevam naše pokrajine in kar se da blizu tudi skupni točki za sporazum z goriško in videmsko pokrajino.«
Pred važno spremembo v miljskih ladjedelnicah
Milj ske ladjedelnice Sv. Roka so pred važnim preobratom, ki bo odstranil krizo, trajajočo že več let zaradi pomanjkanja naročil novih ladij.
Mestne oblasti so zaradi tega večkrat posredovale pri pristojnih ministrstvih in pri zasebnikih. Te dni pa se je pokazala možnost, ali skoraj gotovost, da bi položaj uredili s temeljitim posegom, ki bo delno spremenil delovni značaj podjetja. Vodstvo Združenih jadranskih ladjedelnic je namreč obravnavalo možnost, da bi ladjedelnice Sv. Roka priključilo Tržaškemu arzenalu. To bi najprej prineslo spremembo dejavnosti v ladjedelnici: naprave v Sv. Roku ne bodo več služile izdelavi ladij, temveč popravljanju enot do določene prostornine.
Ker ima Arzenal veliko dela, bo brez težav odstopil del naročil in popravil milj-skim ladjedelnicam.
Tržaški gospodarstveniki na razgovirih v Rimu
Pred dnevi so v Rimu imeli vrsto razgovorov predsednik tržaške trgovinske zbornice dr. Caidassi, tajnik zbornice dr. Adobbati ter dr. Bernardi, predsednik Javnih skladišč. Na ministrstvu za trgovinsko mornarico so poročali o prometu v tržaškem pristanišču, ki se je letos občutno znižal. Po razgovorih se je sestal izvršni odbor zbornice, ki je delo predstavnikov odobril.
Hiše za delavce podjetja CRDA
Pri Sv. Andreju so v soboto 6. decembra izročili delavcem podjetja CRDA 36 stanovanj, ki jih je sezidala INA-Casa. Stanovanja bodo delavci v teku let odkupili. Izročitvi ključev lastnikom novih stanovanj so prisostvovali tržaški predstavniki oblasti, ključe pa je izročil sam tržaški škof msgr. Santin.
Sv. Ivan
Pretekla dva praznična dneva je bilo kulturno življenje v našem predmestju zelo razgibano. Zašel je v naš lokalni kino celo svetovni film »Vojna in mir«, ki je pritegnil veliko število gledalcev. Kljub temu je bila dobro obiskana akademija, ki se je vršila 8. decembra v našem Marijinem domu. Nastopila je svetoivanska mladina, posebno Marijina družba, Marijin vrtec in gojenke iz zavoda čč. šolskih sester. Uprizorile so kratko tridejanko »Čudodelna svetinja«, prizor iz Lurda, poleg rajanja, petja in godbe. Vse točke so se nanašale na skrivnost praznika in Lurda. Igralke so se dobro vživele v svoje vloge, občinstvo je bilo zelo zadovoljno z nastopom in v mnogih očeh so se blestele solze.
Za prireditev se moramo zahvaliti tukajšnjim čč. šolskim sestram, ki so vse točke pripravile in opremile oder. Prisrčna jim hvala, zlasti s. Silveriji in s. Elizabeti.
Rojan
V	prijetnem družinskem razpoloženju smo praznovali 50-letnico naše ženske Marijine družbe. Ustanovitelj družbe g. Jože Križman je v cerkvi sprejel več novih članic, ki so javno izpovedale, da si izbirajo Marijo za »svojo Zavetnico, Gospo in Mater«. Z zahvalno pesmijo, ki je privrela iz srca, smo se Bogu zahvalili za vse milosti, ki jih je ženski Marijini družbi podelil v letih njenega obstoja.
V	lepo okrašenem Marijinem domu smo imeli akademijo v čast Brezmadežni. Msgr. Škerl je z navdušenimi besedami pokazal na važno mesto, ki ga imajo v družbi starejše članice. Toplo smo sprejeli govor gospe Terezije Strgar, ki je že vseh 50 let članica ženske Marijine družbe. Tudi gospa Karolina Guštin je v družbi od vsega začetka, a zaradi bolehnosti ni mogla priti v našo sredo. Tri družben-ke, gospe Mamolo, Koch in Jamšek so nas presenetile z lepo podano, zahtevno Marijino pesmijo. Dekliški zbor je zapel več Marijinih pesmi. Ob koncu je še g. Vidmar, ki je vodil tridnevno pripravo na Marijin praznik, povezal v šopek svoje želje, naj bi v družbi vedno vladala velika medsebojna ljubezen. — Bog daj, da bi obe Marijini družbi v Rojanu še dolgo delovali v božjo in Marijino čast.
O mednarodnih odnosih
JUGOSLAVIJA — Jugoslovanski časopisi in Primorski dnevnik večkrat veliko pišejo o dobrih odnosih med Italijo in Jugoslavijo. Nihče ne sme kvariti tega prijateljstva, in je prav. Iskati namišljenih krivcev pa je zelo otročje, mišljeno namreč na tozadevno krivdo duhovnika, kol se je pisalo pred kratkim.
Pa kak drug primer?
Ob smrti Pija XII. in naslednik dogodkih v Vatikanu so marsikje na Krasu in v bivši coni B zaprli televizijske aparate. Toda različno: v enem kraju so popolnoma prepovedali, drugje je bilo pokvarjeno (!), spet drugje je prišel zaščitnik in ukazal zapreti. V nekaterih krajih so nemoteno gledali, seveda ob posmehovanju tudi pričujočih funkcionarjev. Podobno se zgodi, kadar je prenos maše ali kakšnega drugega verskega obreda. Tako so nam pričali ljudje, ki prihajajo čez mejo.
Ali tako postopanje ne kali odnosov? Kaj pa tozadevni dogovori? Ali ne predvidevajo predvajanja celotnega programa, brez cenzure?
ir
Ženevski razgovori
Pogajanja v Ženevi za prekinitev atomskih eksplozij so se premaknila z mrtve točke. Ker se o delovnem sporedu niso mogli zediniti, so prešli kar na besedilo pogodbe. Doslej so spravili srečno pod streho prvi in drugi člen. V teh se obe strani obvezujeta, da bosta prekinili poizkuse, odnosno se obvezujeta, da bosta sodelovali z organizacijo, ki bo nadzorovala atomsko premirje.
IZŠLE SO MOHORJEVE KNJIGE ZA LETO 1959 Obsegajo koledar, življenjepis sv. Bernardke Soubirous z daljšim opisom letošnjega romanja zamejskih Slovencev v Lurd ter zbirko črtic Zdravka Novaka Utrinki. Knjige stanejo letos zaradi podražitve storitev v tiskarni L 600. Dobite jih pri svojih dušnih pastirjih ali naravnost pri Mohorjevi družbi, Gorica - Gorizia, Ri-va Piazzutta 18.
OBVESTILA
ZAHVALA. Akademski klub v Gorici se
iskreno zahvaljuje vsem dobrotnikom, ki so omogočili Miklavžu, da je tudi letos obiskal in obdaril lepo število otrok na našem podeželju.
SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA
V	TRSTU, ul. Machiavelli 22-11., bo imela občni zbor 14. dec. 1958 ob 9. uri zjutraj v prostorih v ulici Machiavelli 22-11. z običajnim dnevnim redom.
STENSKI IN ŽEPNI KOLEDAR »SVE-TOGORSKA KRALJICA« sta te dni izšla v Trstu. Koledarja sta okusno opremljena. Poskrbimo, da bo v znak hvaležnosti Sve-togorski Mariji, njen koledar dobil častno mesto po naših domovih. — Koledarja se dobita pri dušnih pastirjih, v Katoliški knjigarni v Gorici, v knjigarni Fortunat v Trstu ter pri izdajatelju Petru Flander v ulici Cavana 7-111. v Trstu.
DAROVI:
Za Slovensko slrotlšče: Jazbine: 210 kg krompirja, 350 kg koruze v štoržih. V denarju 200 lir. — Doberdob : 220 kg krompirja, 265 kg koruze v štoržih. V denarju 4.800 lir. — Gospa Viktorija Vidič 2.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 7J* davek na registrskem uradu.
  »
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici