Petar Jevremovic
BITJE/RAZSUTOST
Želja je korelat svobode. Namreč tistega - moči izbirati, tj. moči izbrati. 129 Vprašanje svobode je že od zdavnaj bilo povezano z vprašanjem možnosti odločitve. S tistim - odločiti se. To odločiti se se, povsem logično, tiče tistega, kar je odvisno od nas, kar ni nujno vnaprej determinirano.1 Aristotel nikakor ne poveže po naključju svoje ppoaipeaij, tj. svobodne izbire, z gotovostjo praktično dojete vrline. V tem smislu je vrlina zanj e^ij PpoaipetiK». Stanje (tj. situacija, notranja situacija) izbire. Vsak ppoaipšro, vsak izbiram je, tako nas prepričuje Stagirec, bistveno povezan z öpe^ij. S stremljenjem. Od tod izhaja trditev:^ Se ppoaipeaij öpe^ij ßouletiK».2 Na tem mestu ßouletiK» predstavlja določilo intencionalnosti same öpe^ij. Torej je öpe^ij ßouletiK» intencionalna öpeXtj.
Intencionalnost je, kakor je razvidno, pomemben vidik želje. Želja inten-dira objekt želje. Brez opektov je öpe^ij nemogoča. Brez objekta želje želje, preprosto, ni. Področje apetita presega okvire samoumevnosti fftaij. Fftaij, dojete kot ulh Intencionalnost predpostavlja svet. Svet je mnogo več kot zgolj (amorfna) ftl^.3 Svet je mopf». Genealoško gledano je notranji svet svet v na-
1	Prim. Aristotelis, Ethica Nicomacheia, III, 1, 1110b 31, III, 1113a 10, VI, 2, 1139a8.
2	Aristotelis, Eth. Nic., VI, 1139a22-26. // Prim. slov. prev.: Aristoteles, Nikomahova etika, prev. Kajetan Gantar, Slovenska matica, Ljubljana 1994, str. 187: »/.../ odločitev pa je premišljeno hotenje.« Op. prev. //
3	Brezoblična snov, tako Husserl vidi ftA/r|, in brezsnovna forma. Prim. Husserl, E., Ideen zu einer reinen Phänomenologie und phänomenologischen Philosophie. Erstes Buch: Allgemeine Einführung in die reine Phänomenologie, Springer/Kluwer Academic Publishers 1977,
130
stajanju. Zunanji svet je tisti, ki prihaja (nad nas). To, kar prihaja (nad nas), so oblike. To, kar nastaja, so (notranje) reprezentacije oblik. Fantazmatsko profili-ranih oblik stvari, posebej teles (lastnega telesa, tujih teles), ki vtirajo pot kasnejšim lingvističnim oblikam pomenjanja.4 Bion je govoril o alfa funkciji, alfa elementih in beta elementih. To je osnova njegove teorije mišljenja.5 Mislim, da lahko z razlogom dodamo še bolj temeljno raven od ravni beta elementov. To bi lahko bil raven gama stanj.6
Kjer je intencionalnost, je tudi restriktivnost. Narava želje je, opozarja Lacan, metonimična. Metonimija zvaja. Povzema. Povzetje (tj. zvedenost) predpostavlja odstopanje od fantazem o absolutni totaliteti užitka. Metonimičnost želje povzroči, da je vsak užitek ne-popoln. Če doseči (v absolutnem smislu) objekt želje, pomeni, heglovsko rečeno, hkrati tudi ukiniti lastno končnost,7 potem je zgodba o metonimičnosti želje, ki je sicer s posebno doslednostjo značilna za sodobno psihoanalizo, zgodba o subjektu imanentni končnosti. Smrtnosti.
Dinamika prihajanja zunanjega sveta (nad nas) je dinamika zasedanja. Svet zunanjosti zaseda (tj. kolonializira) duh in telo subjekta v nastajanju. Logika razvoja dobesedno odraža smisel starodavnega logoj aapX ¿gšveto. Logos postane telo.8 Utelesi se. Utelešenost logosa omogoča progresivno humaniza-
str. 193. // Prim. slov. prev.: Husserl, E., Ideje za čisto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo, prev. Frane Jerman, Slovenska matica, Ljubljana 1997, str. 280. Op. prev. //
4	Gre, torej, za domišljijo kot iz-oblikujoče dajanje prisotnosti. Kot pred-stavljajoče upriso-tnjevanje prvotno nemega (še vedno, torej, prostega kakršnega koli pomenjanja) hiletiz-ma telesa. Če uprisotnjevajoče predstavljanje fantazem izostane - če se v sami dinamiki reda logosa pojavi praznina, tj. luknja -, je logosu pripadajoče Iektov možno izključno kot spodrsljaj. Na nefunkcionalen način. Če se fantazmatskemu (namesto praznine, tj. luknje) dogodi malformacija, je posledica tega (bolj ali manj vpadljivo) pervertiranje samega Iéktov, ki se nam razkriva kot korelat logosa. Perverzija je stvar želje. Perverzija ni stvar narave. Rêči, da je perverzija stvar želje, pravzaprav pomeni - rêči, da perverzno ni deviantno v odnosu do neke (metafizično) vnaprej predpostavljene naravnosti. Nasprotno. Perverzija je stvar subjektivitete. Izključno subjekt (torej, bitje, ki govori) je lahko perverzen. Med telesom (tako lastnim kot tujim telesom) in logosom se dogaja skrajno idiosinkratična (disociirana in disociirajoča) favtaoia. Natanko dejstvo, da je perver-zneževa favtaoia nepopravljivo disociirana in disociirajoča, povzroči, da se dinamična os (rečeno z jezikom stoiške teorije) logoj-leKtov bistveno pervertira.
5	Bion, R. W., »A theory of thinking«, v: Second Thoughts, Maresfield Library, London 1987.
6	Prim. moje besedilo: »Neki problemi bitni za razumevanje odnosa izmedu mentalizacije, ranog splitinga i projektivne identifikacije«, Theoria, št. 1, 2007, str. 95-109.
7	Prim. Hegel, G. W. F., Vorlesungen über die Philosophie der Religion I, Suhrkamp Verlag, Frankfurt am Main 1980, str. 171.
8	Jn 1,14. // Prim. Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Slovenski standardni prevod, Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 1997, str. 1605. Op. prev. //
cijo (subjektivizacijo) tiste ftlh (tj. organskega substrata), s katero vsi pridemo na svet. Želja ni gola ekspresija tiste - ftlh Želja ni naravna kategorija. V bistvu želje se nahaja, kakor bi rekel Husserl, Sinngebung.9 Neko - podeljevanje smisla. Pri tem je, seveda, (vsaj za psihoanalizo) ključno vprašanje, kdo je tisti (oziroma, katera je tista instanca), ki podeljuje smisel? Kako naj bi sicer sploh lahko razumeli osnovno namero in ključne posledice, najprej strukturalistič-ne, kasneje pa tudi poststrukturalistične analize Ojdipa? Freudovega (ne Sofo-klejevega) Ojdipa.
Pomemben je naslednji korak. Kjer je želja, ne nujno incestuozna želja, je tudi prepoved. Želja je topos subjektu imanentne (za njega samega sicer konstitutivne) restriktivnosti. Želja zadene ob zakon. Natančneje, ftlh zadene ob zakon. Tako nastane želja. Zakon prepoveduje. V bistvu zakona je performativ. Bitje želje je v funkciji performativnih učinkov zakonodajnega govora na prvotno ftlh. Natanko za ta govor velja - oapX ¿gšveto. Govor drugega se utelesi v sami korporalnosti subjekta v nastajanju. Samo tako je mogoče preskočiti ontološki prepad med potrebo in željo. Med naravo in kulturo. Med telesom in duhom, tj. smislom.
»/.../ saj tudi za poželenje ne bi vedel,« pravi apostol, »ko postava ne bi govorila: Ne poželi!« Težko bi bilo to, kar je tu izrečeno, mogoče izreči jasneje. Potem sledi nadaljevanje. »Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem /.. ,/«10 Že s tem ko ne delam tega, kar hočem, delam to, kar nočem. Pravzaprav »to, kar sovražim.« V bistvu želje je nekaj aporetičnega. Konfliktnega. Zakon [postava] konstituira, hkrati pa tudi vznemirja. Brez zakona ni vrline, apostol bi rekel - odrešenja. Brez zakona ni greha.11 Prestopka.12 Pogube. Na eni strani je v igri omenjena konstitutivnost zaprečenosti. Prepovedi. Torej, zakon. Na drugi pa je na delu, kot posledica tega, razcep (razcep znotraj samega subjekta), razcep, ki se dogaja med vedeti in delovati, hoteti in ne hoteti. Ljubiti in sovražiti.
To je stara zgodba, apostolska zgodba. V analogni smeri se giblje tudi psihoanaliza. Subjekt analitičnega izkustva se nam - v skladu z redom analitič-
131
9	Prim. Husserl, E., Ideen zu einer reinen Phänomenologie und phänomenologischen Philosophie. Erstes Buch: Allgemeine Einführung in die reine Phänomenologie, Springer/Kluwer Academic Publishers 1977, str. 194. // Prim. slov. prev.: Husserl, Ideje, str. 282. Op. prev. //
10	Rim 7,15. // Prev. nav. po: Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Slovenski standardni prevod, str. 1693. Op. prev. //
11	Prim. Rim 3,20 in 5,13. // Prim. Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Slovenski standardni prevod, str. 1689 in 1691. Op. prev. //
12	Rim 4,15. // Prim. Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Slovenski standardni prevod, str. 1690. Op. prev. //
132
nega postopka - razkriva kot razcepljeni subjekt. Gre, predvsem, za razcep, ki se dogaja na liniji zavedno-nezavedno. Z njim, po logiki stvari, sovpada razcep na liniji vedeti in ne-vedeti, pa tudi hoteti-ne hoteti. Hidravlika tenzije spada v hermenevtiko smisla. To, kar se nam tu razkriva kot samo hermenevtiko (dojeto kot t£%vh) provocirajoči smisel, je natanko tisti smisel, ki je implicitno (kljub številnim možnim torzijam in distorzijam) prisoten v različnim simp-tomatskih tvorbah.
K sceni zavesti spada scena nezavednega. Freud bi rekel - druga scena. K področju samozavedajočega se in delujočega - torej, k polju metafizično dojete svobode (domnevno razumnega bitja) - spada potencialno vselej destabili-zirajoča (celo travmatizirajoča) funkcija drugosti nezavednega. Tistega istega nezavednega, videnega kot strukture, ki ima možnost, da generira omenjene simptome. Nevrotične simptome. Psihotične simptome.13 Izomorfizem logike norosti in logike jezika pri tem predstavlja pomembno pridobitev freudo-vske tradicije. Če ne bi bilo tako, bi bilo z besedami nemogoče (terapevtsko) delovati. Razcepljeni subjekt bi bil ujetnik nemosti lastnih struktur. Lacan ima prav. Freud se bistveno razlikuje od Hezioda. Heziod pravi, da so bolezni neme. Da nikomur ničesar ne govorijo. Freudovo stališče je, če gre verjeti Lacanu, prav nasprotno.14 Redu bolezni je imanenten (potlačen) smisel.
13	V podtonu retorike biologističnega redukcionizma (že pri samem Freudu) obstaja precej pomembnejša zgodba od vsakršne zamisljive psihofizike in hidravlike, (skorajda mit-ska) zgodba o 'AvagKr Freudova zgodba o svobodi je, z drugimi besedami, zgodba o zvezanosti. O zvezanosti kot - zaprečenosti. O nujnosti. O - 'Avagkr. Freudovo ime za nujnost je zaprečenost. Zaprečenost želje. Zaprečena želja je žrtev strukture imanentne nesvobode. Mitska 'Avagkr pri njem prejme status konkretno eksistencialne zaprečenosti. Zaprečenosti kot - nelagodja. Nelagodja kot nesvobode. Načelo ugodja je okvirno ime za Freudovo intuicijo svobode. Zanj je Lust, torej ugodje, stvar svobode. Svobode, dojete kot nezvezanosti. Nevroza zaprečuje. Veže. Ne samo to. Družba zaprečuje. Veže. Za razliko od (akcidentalnosti) vsakršne možne nevroze ima družbi imanentno zatiranje status nečesa sistemskega. Torej, nečesa za stvar samo fundirajočega. Imperativ socialne prilagojenosti skupini je natanko nasproten omenjeni Lust. Skupina (poenostavljeno rečeno) ne želi, da bi posameznik užival. Skupina želi trajati. Kjer je za posameznika užitek (Lust), je za skupino čas. Trajanje. Jamstvo trajanja je struktura, gotovost strukture. Jamstvo užitka je trenutek. Ekstaza trenutka. Trenutka aktualizirane erotiziranosti bitja. Red duši trenutek. Trenutek subvertira red. In tako naprej v krogu. Zaradi tega je že pri Freudu - v kontekstu njegovih idej o dialektiki odnosa med enim in mnoštvom (tj. med posameznikom in skupino) - prisotna teza o subverzivnosti erotiziranega. Pri tem, velja podčrtati, je, seveda, erotizirano lahko (dobesedno) vse - telo in govor, podoba (fantazija) in akt. Akt - tako lasten kakor tuj. Prim. Freud. S., »Der Realitätsverlust bei Neurose und Psychose«, v: Gesammelte Werke, Bd. XIII, Fischer 1999, str. 365. // Prim. slov. prev.: Freud, S., »Izguba realnosti pri nevrozi in psihozi«, v: Metapsihološki spisi, prev. Eva Bahovec et al., ŠKUC, Ljubljana 1987, str. 389-376. Op. prev. //
14	Prim. Lacan, J., »Presentation on transference«, v: Écrits, Norton 2006, str. 177.
Nekakšen govor. Skriti govor. Kriptogramska struktura simptomatskih tvorb pričuje natanko o tem.
Za retoriko norosti so značilni tropi, ki so izomorfni s figurami nezavednega. Oziroma - s figurami jezika. Kako naj bi sicer sploh lahko razumeli znamenite metapsihološke pasuse Interpretacije sanj. Paciente je, torej, potrebno poslušati. V bistvu norosti je shranjena čudna besednost. Za nezavedno je potrebno imeti posluh. Freud je bil prvi zdravnik, ki je resnično pozorno, globoko zavzeto, poslušal (ali, bolje, prisluškoval) to, kar so mu pacienti govorili. Pravzaprav - to, kar mu je bilo (s posredovanjem govora pacienta, mimo pacientove zavestne namere) povedano. Kot narobna stran analitike diskurza se je pokazala analitika želje. Nezavedne želje. Tako se je rodila psihoanaliza. Klasična psihoanaliza. Poslušanje (tj. prisluškovanje) je postalo tolmačenje. Analitika se je spremenila v hermenevtiko. V hermenevtiko smisla simbolne (tj. simptomatske) ekspresije razcepljenega subjekta.
Bitje, ki želi - in potemtakem bitje, ki (svobodno ali pod prisilo) izbira -, je bitje, ki govori. Bitje logosa. Ali - Zroov logov £%ov.15 Subjekt, za katerega velja pridevek logov £%ov, je natanko zaradi tega, povratno, ujet v mreže struktur, ki omogočajo, tj. aktualizirajo njegovo logosnost (ki se ji vsekakor pridružuje tudi Sinngebung) samo. Če tega logov £%ov ne bi bilo, tudi ppoaipeaij ne bi bila mogoča. Determinizem strukture (strukture, ki omogoča omenjeno Sinngebung in potem tudi vsakršno zamisljivo ppoaipeaij) dinamično destabilizi-ra (potencialno vselej brezmejna) dinamika tropov.
V redu človeškosti jezik ni stvar. Kompleksno vprašanje referencialnosti označevalca prepričljivo pričuje o tem. Če rečemo, da jezik ni stvar, s tem prvenstveno mislimo, da je prost vsakršne možne neposredne kviditete. Predpostavljeno področje denotatov ne more imeti statusa referencialnega oporišča verige označevalcev. Denotativno ni kajstvo (tj. kviditeta) označevalca. Kakor sem rekel, jezik ni stvar. Jezik je stvarnost - simbolna stvarnost. Stvarnost simbolov ni stvar snovi (ftlh). Stvarnost simbolov je stvar duha. Duha, ki misli. Duha, ki si, misleč, prizadeva misliti sebe. Duha, ki si prizadeva misliti sebe in to neizogibno dela v odnosu z drugim. Natanko zato (kljub temu, da misli) človeka samega nikdar ne moremo (na zares resen način) primerjati s t. i. stroji, ki mislijo. Z gledišča človeškega mišljenja stroji, ki mislijo, sploh ne mislijo. Oni počnejo nekaj povsem drugega. Ne obstaja strojna ftlh, ki bi bila (čeprav le od daleč) analogna naši človeški ftlh. Človek je telesno bitje.
133
15 Prim. Aristotelis, Ethica Nichomacheia, 1145b 21-29. // Prim. slov. prev: Aristoteles, Niko-mahova etika, str. 209. Op prev. //
134
Stroj ni telesna stvar. Kontekstualnost in korporalnost (tj. telesnost) zaledja vsakršne zamisljive človeške semiotike omogoča, da - vtem ko govorimo eno, povemo nekaj povsem drugega. Da pravzaprav, vtem ko aktualiziramo (s pomočjo Sinngebung) en smisel, aktualiziramo drugega. In tako v neskončnost. Stroji tega ne morejo.
Vprašanje gotovosti je vprašanje identitete, identitete subjekta in objekta. Stanovitnost struktur in funkcij identitete omogoča stabilnost gotovosti. Nestabilnost identitete pa, nasprotno, povzroči, da celotna situacija (Aristotel bi rekel e^ij) postane nestabilna. Pravzaprav aporetična. Aporetičnost razcepljenega subjekta analitičnega izkustva, aporetičnost subjekta želje, temelji na njegovi (naravnost ontološko fundirani) nemožnosti, da bi se sklenil sam s seboj (tj. s svojo zavestno predstavo o samem sebi). Da bi popolnoma zavladal nad seboj. Da bi sebe (sebi in drugim) artikuliral simbolno unisono. Da, nazadnje, resnično (in actu) postane samemu sebi identičen. Gotov samega sebe. Neskle-njenost je vselej tu. Kjer je nesklenjenost, je tudi negotovost. Negotovost, ki generira tesnobo. Nesklenjenost je, torej, neizogibnost. Nesklenjenost kot razkorak - razkorak med bitjem in idealom, razkorak med pomenom in smislom. Med zavestnim subjektom in govorom.
Mesto absolutnega védenja je čista fikcija. Arbitrarnost semiotičnega koda desubstancializira hotenje. Hotenje je učinek smisla. Hotenje ni stvar, ki bi bila zvedljiva na red v nas obstoječega organskega substrata. Tiste - ftlh Želja ni potreba. Natančneje, odnos med željo in potrebo ni samoumeven. Želja predpostavlja mopf». Potreba pa ne nujno. V igri so primitivna mentalna stanja (ftlh). V amorfno surovost ftlh se dobesedno vrašča neka - mopf». Mopf» kot oblika. Kot forma. Imago. Natanko na tak način je, spomnimo se, Lacan določil smisel zrcalnega stadija. Kot (dobesedno) preobrazbo, ki se subjektu zgodi, ko osvoji podobo.16 Podobo kot - mopf». Za subjekta v nastajanju je njegovo moči biti (ki samó deloma korelira z moči misliti in moči spoznati sebe) usodnostno povezano z njemu tujo (a vendar ponovno zanj samega konstitutivno) mopf». To mopf» Lacan imenuje z izrazom objekt mali a. Virtualno za-vladanje nad seboj (to je smisel narcistične identifikacije, ki se dogaja na ravni zrcalnega stadija) subjekta v nastajanju ultimativno podredi prikaznim te, zanj formativne drugosti. Kar pomeni, že omenjenemu objektu mali a. Ideacija se vraste v telo. Organski substrat postane telo. Telesna dimenzija subjekta samo-
16 Prim. Lacan, J., »Le stade du miroir comme formateur de la fonction du Je«, v: Écrits I, Seuil, Paris 1966, str. 89-97. // Prim. slov. prev.: Lacan, J., »Zrcalni stadij kot oblikovalec funkcije jaza«, v: Spisi, prev. Tomaž Erzar et al., Analecta, Ljubljana 1994, str. 37-43. Op. prev. //
zavedanja. Kjer je telo, je, torej, tudi podoba. Vtisnjena podoba. Istočasno je tam, kjer je telo (telo subjekta samozavedanja) - tudi govor. Logos.
Logos je - logoj. Stara beseda. Pomembna beseda. Aogoj je v funkciji -legeiv. Tu se (tako je verjel Heidegger) vse začne.17 Ali je zares tako? V določenem smislu, seveda, gotovo je. Vendar je potrebno pojasnilo. Pojasnilo se namerja za sledjo vprašanja - kako se legeiv dogaja? Kako obstaja? To legeiv, o tem nam dovolj prepričljivo pričuje sam Homer, ne obstaja drugače kot tako, kakor obstaja - Karalegeiv.18 Razbirati, nabirati, zbirati; ničesar od tega ne bi bilo, če ne bi obstajala (čeprav rudimentarna) možnost klasificiranja. Tako Katalegeiv prevajam kot klasificiranje. Klasificiranje kot izbiranje. Klasificiranje kot izbiranje, ki (kot bomo kmalu videli) istočasno predpostavlja tudi odklanjanje. Vsako razbiranje, nabiranje oziroma zbiranje je razbiranje, zbiranje oziroma nabiranje nečesa. Od mnoštva potencialno danega nečesa, tj. vsega, logos vselej odbere le nekaj malega [po-nešto]. Nikdar ne vsega. Od tod - Karalegeiv. Tako funkcionira logoj. V nasprotnem primeru legeiv tega istega logosa ne bi bilo mogoče. Postalo bi, pravzaprav, nesmiselno. Nabrati nekaj neizogibno pomeni - marsikaj drugega odkloniti. Tisto nabrano nekaj je (v vsakem konkretnem primeru) klasificirano kot (implicitno ali eksplicitno) sprejeto. Topološko gledano je to sprejeto nekaj umeščeno znotraj logosa. Biti znotraj logosa pomeni vstopiti v zgodbo. Vsako vstopanje v zgodbo s seboj neizogibno potegne vstopanje v čas. Temporalizacijo. Značilna je atemporalnost vsakršne ulh Na drugi strani je temporalnost bistveno določilo logosa. O tem, med drugim, prepričljivo pričuje dinamika odnosov med ikonično predlogo in narativno entelehijo Homerjevega epa.
Umeščena znotraj logosa, ftlh zadobi (nič več in nič manj kot) lasten dis-kurzivni obraz. Tisto drugo (nesprejeto) je klasificirano kot tisto odklonjeno. Tisto odklonjeno je - izključeno. Tako funkcionira simbolni red. Tako funkcionira jezik. V bistvu njegove strukture se nahaja diferenca. Diferenca kot drugo ime za klasifikacijo. Za - Karalegeiv. Metafizična (ali ideološka) racionalnost si nikakor ne prizadeva po naključju, da bi večinoma dosledno poistovetila izkustvo svobode s situacijo izbire. Biti svoboden - to je isto kot moči izbirati.
Dimenzija čiste patognomičnosti tistega istega, za strukturo subjekta for-mativnega in normativnega (tako simbolnega kot fantazmatskega) - to je eden
135
17	Prim. Heidegger, M., »Logos«, v: Vorträge und Aufsätze, Neske, Pfullingen 1967. // Prim. slov. prev.: Heidegger, M., »Logos«, v: Predavanja in sestavki, prev. Tine Hribar et al., Slovenska matica, Ljubljana 2003, str. 219-244. Op. prev. //
18	Natančneje o tem v: Bakker, E., Poetry in Speech. Orality and Homeric Discourse, Cornell University Press 1997, str. 59.
izmed ključnih (kritičnih) uvidov, do katerih je prišla sodobna psihoanaliza, vtem ko je poskušala (z lastnimi tehnikami in postopki) razumeti dinamiko inter- in intra-psihičnega.19 Uvid, o katerem govorim, je obstajal (seveda na ravni skrajno rudimentarne intuicije) že tudi pri samem Freudu. Ko to pravim, imam v mislih besedila, kakršno je »Nelagodje v kulturi«.20 Do neke mere tudi - »Množična psihologija in analiza jaza«.21
Samo želja je lahko zaprečena. Samo želja je lahko zadovoljena. V precepu med zaprečenostjo in zadovoljitvijo se, poenostavljeno rečeno, dogaja izkustvo svobode. Oziroma - nesvobode. V obeh primerih je ključna želja. Potlačena želja. Ozaveščena želja. Ista želja, torej, v bistvu katere se nahaja klasificirajoča aktivnost omenjenega Katalegeiv. Tistega Katalegeiv, ki se, kakor smo videli, skriva v osnovi logosa samega. * * *
136
To je ena zgodba. Sedaj pa poglejmo, v katero smer gre druga zgodba. Na začetku vsega se nahaja razsutost. Razsutost kot odsotnost zaobročenosti tiste - ftlh. Razsutost same ftlh, to je kaos. Kaos v izvornem pomenu besede.22
19	Vsako naše legetv in Katalegetv je bistveno odvisno od tujega legetv in Katalegetv. O tem nam, med drugim, prepričljivo pričuje (pogosto bolestno vpadljiv) izomorfizem med različnimi možnimi patološkimi strukturami in strukturalnimi malformacijami, ki jih (seveda je stvar najočitnejša, kadar gre za primitivne mentalne organizacije), zahvaljujoč terapevtskemu procesu, opažamo tako pri starših kot pri njihovih otrocih. Gre za patognomičnost konstitutivnega prisvajanja tujega legetv in Katalegetv. Tujega bitja in mišljenja. Tuje identitete. Pa ne samo to. Gre za patognomičnost ogledovanja v tuji (per-vertirani ali pervertirajoči) favtaoia. V tuji izgubljenosti v lastnem (transcendentalnem) videzu.
20	Prim. Freud, S., »Das Unbehagen in der Kultur«, v: Gesammelte Werke, Bd. XIV, Frankfurt am Main 1999. // Prim. slov. prev.: Freud, S., Nelagodje v kulturi, prev. Samo Krušič, Gyrus, Ljubljana 2001. Op. prev. //
21	Prim. Freud, S., »Massenpsychologie und Ich-Analyse«, Gesammelte Werke, Bd. XIII, Frankfurt am Main 1999. // Prim. slov. prev.: Freud, S., »Množična psihologija in analiza jaza«, v: Spisi o družbi in religiji, prev. Simon Hajdini et al., Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana 2007, str. 251-319. Op. prev. //
22	Glagol caivetv, caivetv pomeni »zevati«, »odpreti se«, »počiti«. To »počiti« lahko beremo tudi kot »razsuti se«. Xeta je »zevajoča odprtina«, »luknja«, »jama«, »duplina«. Xdopa je »žrelo«. Xateo je »želim«. Xavdavo je »grabim«, »zajemam«... Omenjena grabim in zajemam napotujeta na zevajočo odprtino, na odprtost (na odprtost, ki zeva, na zevajočo razsutost), v določenem smislu celo na poklino, na poklino, ki jo je potrebno napolniti. Na poklino, ki vodi k razsipanju. O tem sem natančneje pisal v besedilu: »Grupa, biče, haos«, Socijalna iporodična kretanja. Psihijatrija izmedu tela i duše, Institut za mentalno zdravlje, Beograd 2002, str. 33-47. // Prim. slov. prev.: Jevremovič, P., »Skupina, bitje, kaos«, prev. Aleš Maver, Nova revija 327-329 (2009), str. 206-219. Op. prev. //
Razsutost je tisto, kar nas v teku celega življenja zasleduje. Celo preganja. Integrativne kapacitete bitja (osebnosti) so omejene. Še več - razsute. Samozavedanje ni danost. Samozavedanje je rezultat zapletenega procesa. Dozorevanje se prepleta z učinki socialne interakcije.23
Vprašanje razsutosti ni vprašanje védenja (tj. zavesti) oziroma nevédenja (tj. nezavednega). Ni stvar zaprečenosti ali aktualiziranosti želje. Gre za nekaj povsem drugega. Zgodba o razsutosti zadeva bitje subjekta samozavedanja v mnogo globljih registrih od tistih, ki zasegajo strukturo in dinamiko nevrotične organizacije osebnosti. Dialektično gledano je samó Katáleyeiv negacija razsutosti. Kako? V bistvu vsakega Katáleyeiv se nahaja léyeiv. Težko si je zamisliti, da bi sploh lahko bilo kako drugače. Erozija funkcije léyeiv za seboj potegne rušenje kapacitet za Katáleyeiv. To je, med drugim, lahko, mislim, eden od načinov, kako danes (z vendarle nemajhno časovno distanco) razumeti Lacanov seminar o psihozah.24 V odnosu do nevrotične organizacije je tu, predvsem, vložek precej večji. Psihotično je, na ravni razumevanja usode strukture, ki determinira simptome, bistveno različno od nevrotičnega. Nevrotično je sfera vrnitve potlačenega. Za psihozo je značilno nekaj povsem drugega. Lacan si za to drugo sposodi besedo pri Freudu - Verwerfung. Kakor vemo, gre za izobčenje funkcije imena Očeta. Neposredna posledica tega je (za stabilnost struktur psihičnega usodnostno) rušenje simbolnega reda. Rušenje simbolnega reda - to je paranje označevalno vzpostavljene (v vsakem izkustvu posredujoče) mreže pomenjanja. Paranje je razsipanje. Razparati - to pomeni razsuti. Navsezadnje se nam kot tisto, kar je tu razsuto (tj. razparano), razkrije (za vzdržljivost nevrotične strukture tako bistvena) diskurzivna organiziranost subjekta analitičnega izkustva.
Prvotnega dejanja nastanka subjektivnosti ne moremo zvesti v okvire metafore vzplavanja (tj. prebujanja) zavesti (kot monolitnega, vse bolj na plano štrlečega kopnega) na površje iz oceana nezavednega. Naivno je verjeti v tran-scendentalnost (subjektu imanentnih) integrativnih funkcij psihizma. Integracija izkustva se, na obči podlagi dozorevanja živčnega sistema, dogaja na polju objektnih odnosov. Vsaka uresničena regulacija je pravzaprav samo naknaden derivat (funkcionalno ponotranjene) aloregulacije. Pa ne samo to. Tisto, iz česar postajamo, surova predloga zavesti v nastajanju (ki naj bi šele postala samozavedanje), nekakšna naša proto-vlh, se nam razkriva kot nekaj poli-
137
23	Prim. Damasio, A., The Feeling of What Happens. Body, Emotion and the Making of Consciousness, Vintage Books, London 2000.
24	Prim. Lacan, J., Les psychoses. Le séminaire, livre III, Seuil, Paris 1981.
138
centričnega. Fluidnega. Multifokalnega. Že sedaj lahko rečemo, da razsipanje, ki implicira razsutost, predpostavlja proces, tj. kretnjo, nasprotno od tiste, ki se nahaja v osnovi (razvojno) progresivne artikulacije omenjene proto-vlh. Zgodba o primitivnih mentalnih stanjih in o primitivnih mentalnih organizacijah je, potemtakem, zgodba o patologiji te proto-vlh. Logika razvoja subjekta v nastajanju sama nas prepričuje, da je tako.
Potrebujemo nove metafore. Funkcionalnost teh metafor mora temeljiti na njihovi plodnosti. Njihova plodnost je, s svoje strani, usodno povezana z ravnijo njihove povezanosti z našim aktualnim védenjem. Stare metafore so (glede na to, da so bile na ta ali oni način zasnovane na predpostavki o obstoju transcendentalnega Jaza) v veliki meri iztrošene. Metafizično jamstvo transcen-dentalnosti transcendentalnega Jaza temelji na (v osnovi vendarle samó metafizično) predpostavljeni danosti monolitnega (torej imanentno nerazsutega) agensa integracije bitja in izkustva subjekta v nastajanju. Da je natanko nasprotno res, nas prepričujeta tako sodobna teorija kot praksa. Izkustvo zavesti ni nekakšen enoten nekaj, ki se rojeva (pomoli ven) iz nezavednega. Nasprotno. Vsakršna vkopanost v monističnem egocentrizmu v svojem zaledju (predvsem sama pred sabo) skriva dinamiko multifokalnosti (še enkrat, torej, razsutosti) tiste proto-vlh. Namesto o enotnem, iz morja štrlečem kopnem je bolj umestno (če ostanemo pri omenjeni metafori) govoriti o arhipelagu. Arhipelag je razsutost. Razsutost kot ne-enost, tj. ne-enotnost, kopnega.
Razsuto kopno - to je mnoštvo parcialnih svetov. To nikakor ni en svet. Enost sveta predpostavlja njegovo občo za-obročenost. Zaobročeni svet ima enoten rob. Limes, tj. mejo. Znotraj meje je mogoč smisel. Komunikacija. Znotraj meje je mogoče življenje. Skupina. Red. Meja omogoča vprašanje izbire. Že s samim tem meja omogoča izkustvo svobode. Oziroma - nesvobode. Meja je mera zadovoljitve. Meja je mera zaprečenosti.
Meja zbira razsuto. Meja omogoča fokusiranje prvotno multifokalne proto-ftlh v smeri povsem določenega objekta želje. Brez meje Katálegeiv ne obstaja. Brez meje léyeiv ne obstaja. Brez meje logos ne obstaja. Meja je pratemelj vsake gotovosti. Vsakršnega smisla. Natanko zato je meja starim bila svetinja. V Sofoklejevih Trahinkah, na primer, obstaja sintagma >pKOj „epov - sveta (tj. posvečena) ograja. Ideja meje omogoča izkustvo sveta - življenjskega sveta. Natančneje, natanko izkustvo meje sámo omogoča bitje življenjskega sveta. Fenomenološko rečeno, svetovnost sveta predpostavlja njegovo razmejenost. Raz-mejevanje zbira. Zbrati obenem pomeni tudi poizkusiti in izobličiti. Tako je bilo še v času mitskega utemeljitelja Rima, v Romulovem času. Zaorati mejo (tj. brazdo), razdeliti, tj. razmejiti - tako se v red narave (tj. divjine) vpisuje red
kulture. Kulture, dojete kot svet, življenjski svet. Onkraj meje sveta vselej stoji ne-svet. Ta ne-svet, po logiki stvari, (glede na to, da je lociran, kjer je, na drugi stani meje) pritiska in izziva svet. Provocira ga. Bizarnost in puščava sta dve ključni metafori, s katerima naša kultura sama sebi slika to stanje zamejenega.25 Zamejenega, videnega kot - Abgrund.
V nekem, danes sicer večinoma nepoznanem besedilu iz štirinajstega stoletja - tradicija avtorstvo pripisuje Kalistu Katifigiotu (resnici na ljubo omenja tudi Kalista Tilikuda in Kalista Melenkiota), v novejšem času pa se vse bolj govori o Kalistu Angelikudu -26 je natanko kolaps umnosti v smeri patogno-mičnosti (psihotičnega, norega, delirantnega) videza imenovan na sledi besede SiGKopftiÇo. Torej, razsejem, razsipam. Razsejanost, tj. razsipanje, vodi k - razsutosti. Ta razsutost je - stanje. Patognomično stanje. Patološka različica Aristotelove e^iç. Med drugim v besedilu, ki ga omenjam, dobesedno piše tudi: aé|3aç SiaoKoppiaaaa, èv plavh tiftéapeipe to voôç èviaîov...27 Razsutost je anihiliranost. Uničenost. Pravzaprav - nekroza. Torej, razsutost je stanje - stanje nekroze. Razsutost uma je stanje nekroze védenja. Nekrotično védenje je védenje, ki ga ve subjekt (tj. um), ki je sam nekrotičen. Nekrotič-nost védenja ne temelji ne na napakah v sklepanju ne na pomanjkanju pravih informacij. Nekrotično védenje je, naj še enkrat ponovim, védenje, ki ga ve nekrotični um. Nekrotični um je tisti um, ki je razsut.
Razsutost uma predpostavlja njegovo epistemsko uničenost (nekrotizira-nost) v plavh. V videzu. Videz je negacija védenja. Negiranost védenja (v tem primeru) predpostavlja tudi negiranost samega subjekta védenja. Angelikudo-va beseda za videz je plavh. nlavh ni spregled. nlavh ni slepilo, ki zadeva čute. Za videz (tj. plavh) je značilna ontološko potencialno vselej razobro-čena (epistemsko neposredljiva) mnoštvenost, tj. razsutost. Razsutost česa?
25	Značilna je Hieronimova zgodba o Antonovem (gre za sv. Antona, legendarnega utemeljitelja zgodnjekrščanskega meništva) iskanju največjega puščavnika njegovega časa, Pavla Puščavnika. Tudi Anton sam živi v puščavi, vendar živi Pavel (glede na to, da je bil večji od njega) v še bolj oddaljeni puščavi. Čeprav zgolj po pripovedovanju, živi na drugi strani konca sveta. V, čeprav zgolj z gledišča smrtne človeškosti, ne-svetu. Ko je zapustil svojo meniško izbo, je Anton dolgo in z naporom potoval in prodiral vse globlje v puščavo. Navsezadnje je, glede na to, da se je približal grotesknemu cilju svojega potovanja, (dobesedno na koncu sveta) srečal kentavra in pritlikavca s kozjimi nogami in rogovi. Šele ko je šel mimo njiju, je srečal tudi Pavla Puščavnika. Prim. Hieronim, Vita Pauli 7-12.
26	Natančneje o problemih avtorstva prim. Koutsas, S., »Callistos Angelicoudès. Quatre traités hésychaste inédits. Introduction, texte critique, traduction et notes«, ©EOAOriA, tôjmoç. 67, teàcoç 1, EN ATHENAIS 1996, str. 109-156.
27	Prim. 'Ek tîv toà Kalliotou Katapugiètou oullogiotiKrov Ka uynlotatrov Ke-falaiwv tà offlZôjeva, pepl Seiaç èvéoeroo Kal |iou SefflphtiKoà, FIAOKAAIA, t. E, str. 7.
139
140
Razsutost bitja. Zapadanje v videz zadeva proto-ulr samo. Razsejati pomeni izpostaviti prav omenjeno proto-vlr tistemu SiGKoppiZo. Torej, razsejati jo. Zdrobiti jo. Razdrobiti jo. Angelikudov SiGKoppiZo transcendira mejo. Še več, tam, kjer je na delu ekscesna prisotnost omenjenega SiGKoppiZo, se topi meja sama. Ruši se. Izginja. Absolutna kompaktnost (Trojiško) Enega je ideal. Mno-štvenost je vselej grožnja. Božansko je Eno. Smrtno je neizogibno določeno s auvGeaij. Vsakršna auvGeaij stoji, tako nas prepričuje Angelikud, pod znamenjem - SiGKoppiZo.28 V zaledju sintetičnosti vsakega sintetično bivajočega se nahaja prvotna razsutost. Razsutost, od katere bežimo v videz. Kjer je videz, je tudi nestabilnost. Kjer je nestabilnost, je tudi konflikt. EuvGeaij gap ap%^ Gtaaeroj.29 Dobesedno: sestavljenost (ne-enost, konfiguriranost) je načelo spopada. Danes bi (naj še enkrat uporabim to besedo) rekli - konfliktnosti.
Ko govori o umu, Angelikud ne govori o abstraktni substanci. Po njem je um (vovj) delovanje (evepgeia). K delujočemu umu spada delujoči veliki Drugi. Bog. Dinamika polj njunega medsebojnega delovanja se razkriva na polju Gempia. ©eropia kot razbiranja, gledanja. V skladu s tem Angelikud o Bogu (Geoj) govori s perspektive Njegovega (božanskega) Geamai. Gledati.30 Človekov um, glede na to, da je ikona takšnega Boga, ne more biti drugačen kot - Geopov. Biti Geopov pomeni biti tisti, ki gleda.31 Pogled razbira. Gledanje zbira. Pogled (ekstatično usmerjen k Enemu) transcendira razsutost. Obenem, tako lahko spekuliramo, smrtnemu pogledu imanentna slepa pega (skotom) v sebi neizogibno skriva možnost zapadanja v razsutost. Obstaja Eno. Celo. Obstaja mnoštvo. Razsutost. Med njima se dogaja tenzija. Tenzija, ki generira (najglobljo možno) tesnobo. Duša (tj. um) je tedaj zastrta z oblakom strasti.32 Bitju grozi razrušenje, raztekanje. Razsutost.
28	Prim. 'Ek trov tov Kalliotou Katafugirotou oullogiotiKrov Ka 0yr1otatfflv Ke-falaimv ta omZomeva, pepl Geiaj evffloeroo Kal biou GemprtiKov, FIAOKAAIA, t. E, str. 9.
29	Prim. 'Ek trov tov Kalliotou Katafugirotou oullogiotiKrov Ka 0yr1otatfflv Ke-falaimv ta omZomeva, pepl Geiaj evrnoemo Kal biou GemprtiKov, FIAOKAAIA, t. E, str. 9.
30	Prim. 'Ek trov tov Kalliotou Katafugirotou oullogiotiKrov Ka 0yr1otatrov Ke-falaimv ta omZomeva, pepl Geiaj evrnoemo Kal biou GemprtiKov, FIAOKAAIA, t. E, str. 4-5.
31	Prim. 'Ek trov tov Kalliotou Katafugirotou oullogiotiKrov Ka 0yr1otatrov Ke-falaimv ta omZomeva, pepl Geiaj evrnoemo Kal biou Gemprtikov, FIAOKAAIA, t. E, str. 13.
32	Prim. 'Ek trov tov Kalliotou Katafugirotou oullogiotiKrov Ka 0yr1otatrov Ke-falaimv ta omZomeva, pepl Geiaj evrnoemo Kal biou Gemprtikov, FIAOKAAIA, t. E, str. 54.
Natanko na to (torej na izkustvo, analogno Angelikudovemu) se je nanašala Melanie Klein, ko je (v svojem času, vodena od samo njej lastne intuicije) govorila o paranoidnoshizoidni poziciji.33 Tudi to je neko razsipanje v razsutost. V razobročeno mnoštvo.34 Kakor Angelikud tudi Kleinova življenje poistoveti z enim in celim, smrt (pravzaprav učinke dela nagona smrti) pa z razdrobljeno mnoštvenostjo. S paranoidno shizoidnostjo. Navezujoč se na njeno delo, Lacan dolga leta razvija poznano teorijo psihotičnega zaledja tistega, kar je sam poimenoval zrcalni stadij.35 Po njem, po Lacanu, je razsipanje fragmentiranje. Celo - razkosavanje. Tudi v njegovem primeru je to fragmentiranje (oziroma razsipanje, tj. razkosavanje) usodno povezano s poljem - imaga.
Izhajali smo iz razsutosti. Kako jo preseči? Kako jo zbrati? Ključna je metafora ogledala. Natančneje - ogledovanja. Razsuto se ogleduje v enem. Kom-paktnost enega ga spreminja v ne-razsuto. Idealno. Topološko gledano se nam mesto ne-razsute drugosti razkriva kot mesto ideala. Psihoanaliza govori o nar-cističnem idealu. Angelikud govori o božanskem idealu. V obeh primerih stoji ideal pod znamenjem enega. Celega. V petintridesetem poglavju svojega spisa Angelikud um, s posredovanjem akta zbiranja, poveže z monado. Vzpon uma k (v tem primeru božanski) monadi spremlja njegovo zbiranje. Iz (razsutega) mnoštva, tako piše, se um vzpenja k monadi (pravzaprav k božansko vzvišenemu Enemu) in se zbira (&po trov pollrov e„j ¿Ketvo aveioi Kal auvagetai).36 Šele ko se tako (s posredovanjem ogledovanja v Drugem) zbere v tistem istem Drugem, lahko preseže svojo začetno (njegovemu bitju vselej grozečo) razsutost.
Šele ko preseže razsutost - šele ko se nekako (zahvaljujoč Drugemu) vzdigne iz sfere fragmentiranosti lastnega bitja -, subjekt lahko zavlada nad la-
141
33	Prim. Klein, M., »Notes on some shizoid mechanisms«, v: Envy and Gratitude & Other Works, Delta Books 1977.
34	Angelikud govori o mnogoboštvu. Tisto, o čemer pravzaprav govori, je padec v delirični svet mnoštva idolov. V tem smislu so značilne Meltzerjeve besede: »Gospa Klein je pravzaprav opisala nekaj, kar lahko poimenujemo teološki model uma (a theological model of the mind). Vsaka osebnost ima nekaj, kar lahko opišemo kot 'religijo', v kateri njeni notranji objekti igrajo vlogo bogov - toda to ni religija, ki bi svojo moč črpala iz vere v te bogove, temveč jo črpa iz dejstva, da so v umu ti bogovi resnično aktivni.« (Meltzer, D., »The kleinian expansion of Freud's metapsychology«, International Journal of Psycho-Analysis, no. 62, 1981, str. 179.)
35	Prim. Lacan, J., »Aggresivity in psychoanalysis«, v: Écrits, Norton 2006, str. 85.
36	Prim. 'Ek tfflv toà Kalliotou Katafugrrotou oullogrotikrov ka 0yr|1otàtfflv ke-falaifflv tà offlÇomeva, pepi eeiaç èvéoeroo kal biou SefflphtiKoà, FIAOKAAIA, t. E, str. 21.
142
stnim mišljenjem. Za zavladanje Angelikud uporabi besedo - ¿piataaia.37 V nasprotnem primeru je (kakor pravi Angelikud) pod oblastjo miselnega faraona.38 Biti svoboden ne pomeni, preprosto, zgolj izbirati. Svobodno izbirati. Obstajajo izbire in izbire. Obstajajo svobode in svobode. Natančneje, biti svoboden ne pomeni - ne biti frustriran. Frustracija je stvar želje. Razsutost je stvar bitja. Zaprečenost je negativni korelat želje. Razsutost, ne pa nesvoboda, je negativni korelat bitja. Razsutost (kot stanje) figurira onstran načela ugodja. Po logiki stvari je tu razlaščena vsakršna ppoaipeaij. Vsaka svoboda in vsako odločanje. Vsak smrtni logos. Zadovoljitev želje vodi k užitku. Užitek je, ker vselej stoji pod znamenjem zakona, ki konstituira željo, nujno logičen. To ne velja za ekstatiko razsutega v smeri Drugega. Drugega kot Enega. Celega. Teleologija Angelikudove zgodbe predpostavlja ekstazo. Ekstazo smrtnega uma. Mistična negacija razsutosti v ekstazi smrtnega uma, ki teži k Drugemu, vodi (pravi Angelikud) k njegovemu padcu v globine neskončnosti.39 Lacan je imel svojo jouissance.40 Angelikud govori o stanju resnične radosti.41 O stanju, ki spominja na opitost z vinom, na paradoksalno bivanje zunaj sebe.42 To bivanje zunaj sebe, kakor pravi, ni nič drugega kot bivanje zunaj dometa vsakemu smrtniku grozeče razsutosti. Torej - smrti.
Želji grozi zaprečenost. Red je imun na zaprečenosti. Redu grozi - razsutost. Fantazma gotovosti reda ponuja virtualno pribežališče od tesnob, ki jih generira možna razsutost. Od grozečega razsipanja lastnega bitja subjekt beži
* * *
37	Prim. 'Ek tîv toà Kalliotou Katapugrètou oullogrotikrov Ka uyrlotàtrov Ke-falaifflv tà offlÇomeva, pepl Seiaç èvéoeroo kal biou SeroprtiKou, FIAOKAAIA, t. E, str. 43.
38	Prim. 'Ek tîv toà Kalliotou Katapugrètou oullogrotikrov ka uyrlotàtrov Ke-falaiwv tà offlÇômeva, pepl Seiaç èvéoeroo Kal biou SeroprtiKou, FIAOKAAIA, t. E, str. 34.
39	Prim. 'Ek tîv toà Kalliotou Katapugrètou oullogrotikrov Ka uyrlotàtrov Ke-falaiwv tà offlÇômeva, pepl Seiaç èvéoeroo Kal biou SeroprtiKou, FIAOKAAIA, t. E, str. 28.
40	Prim. Lacan, J., Encore, Le séminaire, livre XX, Seuil, Paris 1975. // Prim. slov. prev.: Lacan, J., Še, prev. Miran Božovič et al., Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana 1985. Op. prev. //
41	Prim. 'Ek tîv toà Kalliotou Katapugrètou oullogrotikrov Ka uyrlotàtrov Ke-falaiwv tà offlÇômeva, pepl Seiaç èvéoeroo Kal biou SeroprtiKoà, FIAOKAAIA, t. E, str. 17.
42	Prim. 'Ek tîv toà Kalliotou Katapugrètou oullogrotikrov Ka uyrlotàtrov Ke-falaiwv tà offlÇômeva, pepl Seiaç èvéoeroo Kal biou SeroprtiKoà, FIAOKAAIA, t. E, str. 14.
v (narcistično zagotovljeno) gotovost reda, ki jamči (domnevno svobodno) izbiro. V različne možne velike zgodbe. V ideologijo. Tako je, svoboden, da izbira, pravzaprav zasužnjen s svetom (tj. s sistemom pomenjanja in vrednosti, ki omogočajo ta svet), ki aksiološko visoko preferira prav omenjene (ne pa druge) izbire.
Človek živi od zgodb. Nemogoče je živeti brez zgodbe. Vsaka zgodba nekaj pove. Zgodbe niso naivne. Zgodbe so lahko nevarne. Zgodbe zavajajo. Vsaka (prava) zgodba zavaja. Zavaja v svoj svet. Če nas zavede, smo vpotegnjeni v njen svet. Takšni svetovi goltajo ljudi. Z njimi se hranijo. Potrebna je previdnost. Predvsem je pomembno razločiti bistveno od nebistvenega. Pomembno je prepoznati privid. Pomembno je misliti. Ne pustiti se voditi. Psihoanaliza vztraja pri kritični samorefleksiji. Pri subverziji. Pri osamitvi. Angelikud je radikalnejši. On vabi v puščavo.43 Zmožnost mišljenja o svetu (in potem tudi o svobodi, ki se nam razkriva kot generični potomec tega sveta) implicira -zmožnost nepristajanja na ta isti svet. Zmožnost izmaknjenja. To bi lahko bilo njegovo ime za - biti svoboden.
Zmožnost nepristajanja na svet je, med drugim, tudi - zmožnost nepristajanja nase. Zmožnost nepristajanja nase pomeni - s široko odprtimi očmi moči ugledati narobno stran lastnega bitja v svetu. Tega ne moremo doseči brez
-	odmika od samega sebe. Brez decentriranja. Brez osvoboditve, kolikor je to pač smrtniku mogoče, od lastnih norosti in prividov. Od lastnega pripovedovanja zgodb in govoričenja. Če svet sestavljajo zgodbe, če je svet, v katerem živimo, svet zgodb, če smo mi sami kumulativni učinki pripovedovanja in za-molčevanja teh zgodb, potem zmožnost nepristajanja na tak svet predpostavlja
-	zmožnost umolknjenja. Zmožnost biti v tišini. Zmožnost prisluškovanja v tišini. Zmožnost začutenja tišine med besedami. Zmožnost, da besede same premerimo na podlagi tišine, ki jih obkroža. Ki jih omogoča. Kajti, kakor pravi Angelikud: obstaja čas za pripovedovanje zgodb, obstaja čas za molčanje.44 Natanko dimenziji pripovedovanja zgodb in molčanja sta, sami po sebi, ključni in bistveni koordinati za razumevanje (skrajnih posledic) vprašanja svobode. In prav zaradi tega tudi ta celotna zgodba.
Prevedel Andrej Božič
143
43	Prim. Pepi voltov polemou Kal tfj Kat avtov ^ouciaj, ©EWAOriA 68, No. 2 1997, str. 216.
44	Prim. 'Ek tfflv tov Kalliotou Katafugiffltou oullogiotiKrov Ka uyrlotatrov Ke-falaifflv ta oro^om-eva, pepi Seiaj evrooeroo Kal biou SeroprtiKov, FIAOKAAIA, t. E, str. 36-37.