-----    182   -----
Šolske stvari.
Glasi izvedencev o ljudskih šolah.
Visokočastiti g. Simon Vovk, rodoljubni radoliški dekan kot okrajni šolski nadzornik, je do našega preč. kozistorija sestavil važno prošnjo ; v prvem njenem delu nasvetuje, kako naj se naše ljudske šole prestro-jijo, da bodo našemu narodu prave učilnice, to je, mi-kalnice in izobraževalnice , v drugem delu pa odkriva sedanje zadržke in napote, ki se morajo iz ljudskih šol odpraviti, da bode mogle biti to, kar bi imele biti. To prošnjo je poslal vsem svojim tovaršem., to je, dekanom, da jo podpišejo, ako se njihove misli strinjajo ž njegovimi. Ako je res vesela novica, ki smo jo slišali, podpisali so imenovano prošnjo vsi gg. dekani, razun enega.
Prečastiti gospod Juri Grabrijan, kanonik in ipavski dekan, je pa ni le podpisal, temveč dodal jej je še nekoliko lastnih razlogov, s kterimi jo podpira. Zlata zrna so g. Grabrijanove besede; narekovala mu jih je mnogih let lastna skušnja o dosedanji koristi naših ljudskih šol in čista ljubezen do naroda slovenskega.   Tako-le se glasč:
„Prošnja o prenaredbi ljudskih naših šol, ktero je sestavil moj častiti prijatel v Radolici in ktero so pod-
-----    183   —
pisali častiti moji tovarši, kaže pravi temelj, na kterem bi morale naše šole osnovane biti, ako hočemo, da so narodu v resnici koristne. V njej je izrečena prava namera naših Šol, in našteti so oviravni zadržki, ki se morajo odpraviti iz teh  šol,   da bodo prave ljudske
učilnice.
Kaj da je ljudska šola, to uganiti je človeškemu umu jako lahko, vendar pa pravi zaumek o njej dosedaj še ni prešinil vseh, niti je pridobil svojo pravo veljavo, da-si tudi so si nekteri hvalevredno prizadevali za-nj. Vzlasti na dva kriva pota so zabredli oni, ki so ljudskim šolam iskali pravega razumka. Eni mislijo, da so ljudske šole le pripravIjalnice za srednje in više šole. Ti prezirajo, da velika velika večina učencev ljudskih šol ne nastopi tega pota. Eni pa menijo, da to, kar se je učilo v začetku tega stoletja, zadostuje tudi še dandanašnji; ti ne gledajo na to, kaj se doseže s tacimi šolami. Kaj se neki v smislu teh mož zahteva od niže ljudske šole? Zunaj kršanskega nauka se zahteva, da se otroci nauče brati, pisati in računiti (rajtati), in če se strune še bolj napno, ubijati se morajo tudi z nemško slovnico, ne vede, čemu to?— Da je za daljno omiko neobhodnje treba, da človek zna brati, pisati in računiti, kdo bo tajil to; toda nikdo mi ne more ovreči, da si človek z branjem, pisanjem, ra-čunjenjem in slovnico ne pridobi nič druzega, kakor le pomoček do poduka za djansko življenje. Kmečki otrok, ki se je naučil brati in pisati, dobil je le samo orodje; prav tako je, kakor če mu v roke daš nož, sekiro, matiko itd., pa mu ne pokažeš, kako in čemu ima rabiti je. To orodje bode ali iz rok vrgel, ali napak obračal.
Da bi bil kdo spoznal potrebo, da se mora mladini pokazati, kako si ima z branjem, pisanjem in računje-njem pridobi ti razne vednosti za djansko življenje, to ni prišlo nikomur na misel, in tako se zgodi, da se otroci, ki so po šest let v šolo hodili in se naučili brati in pisati, brez poduka v djanskih stvareh, torej brez prave koristi izpusti iz šole.
Utegne mi sicer kdo ugovarjati, da imamo tadi nedeljske šole, v kterih se bolj odrasli otroci z večim vspehom dajo podučevati v djanskih rečeh; toda komu niso znane naše nedeljske šole, kako pomanjkljiva je njihova osnova in kako malo da se v sedanjih okoliščinah da storiti v njih.
Koliko da so vredne naše sedanje ljudske šole, lahko spoznamo iz tega, kako prosti pa djanski kmet sodi o njih; on pravi: „izšolan kmet slab kmet". S tem hoče reči, da si mladi človek s tem, da zna brati in pisati, ni le čelo nič pridobil za svoj djanski poklic, ampak da se je navzel le domišljave, da se za-nj, ki je v šolo hodil,   več ne spodobi kmečki stan.
Človeka samo to, ako zna brati in pisati, druzega pa nič, ne osreči; s samim tem znanjem si ne more kruha služiti; to nas uči vsakdanja skušnja; recite: ali nas te vrste ljudje z beračanjem ne nadlegujejo vsaki dan? Žalostni dokaz tega so naše ječe, v kterih je brž ko ne manj takih, ki niso nikoli v šolo hodili, kakor unih, ki znajo brati in pisati.
S tem sem menda dosti dokazal, da je brati, pisati in računiti znati le pomoček dopoduka, a ne poduk za potrebno izobraženje ljudem, brez tacega poduka so pa šole brez koristi in stroški za take šole, če so se tudi s silo ustanovile, so zvrzeni."   —
Misli o ljudskih šolah so bile zalibog dosihmal tako zmešane in napačne, da še le zdaj seje jelo daniti. Deželnemu zboru smo hvaležni, da je povod dal šolskim možem, da kažejo, kaj je napčno in kako se predruga-čiti mora, da ljudska šola pri nas bode to, kar ima biti: voditeljca do tega, da fantje bojo kedaj umnikme-
tovavci, bistri rokodelci, deklice pa umne gospodinje. Po tem ne bo občinam (soseskam) žal, da morajo plačevati za šole. Dostaviti pa moramo še to, da zgolj nemško uredovanje kantonskihgosposkje zel6 zbegalo prosto ljudstvo, da res priteguje nemščini v ljudskih šolah zato, da bi se je otroci naučili, da bi mogli kancelijska pisma razumeti. Tedaj zavoljo kan-celijskih pisem bi se po takem morala nemščina učiti in mnogo drugih za življenje kmetuin rokodelcu potrebnih naukov pa zanemariti. Zato naj se nekdanji narobe svet premeni: kancelije, kadar z našimi ljudmi imajo z besedo ali pismom opraviti, naj bodo domače, in ljudske šole tudi domače. Tako se bo krivo poravnalo na pravo.