m GRAFS Kl7 VESTNIK» ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN OF THE BE06RAPHICAL SOCIETY OF SLOVENIA \ BULLETIN DE LA SOClfrt DE 6Č06RAPHIE DE SLOVtNIE ) VSEBINA — CONTENTS — TABLE DES MATIERS Uvodna beseda Svetozar Ilešič (Ljubljana): Ob šestdesetletnici geografskega društva Slovenije............................................................... 3 On the Occasion of tihe Sixtieth Anniversary of the Geographical Society of Slovenia (1922—1982)........................................ 7 Razprave — Papers — Articles Andrej A. Kranjc (Postojna): Erozija v porečju Pivke (z 1 diagramom in 1 kartoigramom v besedilu)............................ 9 Erosion in the Pivika River Basin (with 1 Diagram and 1 Map in Text) .................................................................... 17 France Šušteršič (Postojna): Nekaj misili o oblikovanosti toraš- kega površja............................................................... 19 Some Considerations about the Spatial Organization of the Karst Terrains ............................................................... 27 Ivan Gams (Ljubljana): Temperaturni obrat in navpični gradienti v Slovenjegraški kotlini (s 4 diagrami in 2 kartogramoma v besedilu) ................................................................ 29 Temp art ur e Inversion and Lapse Rate in tihe Basin of Slovenj Gradec (with 4 Diagrams and 2 Maps in Text).......................... 48 Danilo Furlan (Ljubljana): O časovni skladnosti singularitet usta- ljenega vremena na celinah severne poloble (z 9 katrogrami v besedilu).................................................................. 51 On the Simmultaneity of Settled Weather Singularities on the Continents of the Northern Hemisphere (with 9 Maps in Text) 63 Pavle Mihevc (Ljubljana): Značilnosti zgoščevanja prebivalstva v SR Sloveniji (z 2 kartogramoma v besedilu)................................ 65 Characteristics of the Population Concentration in the SR of Slovenia (with 2 Maps in Text)........................................... 72 Vera Kokole (Ljubljana): PTT dejavnosti in prostorski razvoj v Sloveniji............................................................... 73 PTT Activities and Spatial Development in Slovenia........................ 80 Marko Žerovnik (Komenda): Merilo kart in upodobitvena povr- 81 šina na kartah na primeru občine Kamnik (z 2 skicama v besedilu) The Scale of Maps and the Representation Area on Maps — the Case of the Commune of Kamnik (Slovenia) — with 2 Graphs in Text .................................................................. 89 Razgledi — Scientific Review and Notes — Notes et comptes rendus Igor Vrišer (Ljubljana): Geografska veda v preteklosti, sedanjosti, prihodnosti (Zapis ob najnovešji knjigi Ju. G. Sauškina) .... 91 Dušan Plut (Ljubljana): Usmeritev geografije v luči pozitivizma 99 The Orientation of Geography in the Light of Positivism ... 110 Fedor Černe (Ljubljana): Še nekaj misli o položaju v slovenski geografiji ............................................................... 111 Some Reflections at the Situation in the Slovenian Geography 114 Književnost — Rewiew of Books — Notes bibliographiques .... 115 Kronika — Chronicle — Chronique.................................................137 Povzetki (sinopsisi) GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN OF THE GEOGRAPHICAL SOCIETY OF SLOVENIA BULLETIN DE LA SOCIfiTfi DE GEOGRAPHIE DE SLOVŽNIE LIV 1982 Ljubljana 1982 IZDALO IN ZALOŽILO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE Izdajateljski svet — Publishing Counsel — Conseil editorial Slavko Brinovec, Dušan Fatur, Ivan Gams, Matjaž Jeršič (predsednik), Jurij Kunaver, Franc Lovrenčak, Drago Meze, Raul šiškovič, Janez Sušnik Odgovorni urednik — Responsible Editor — Redacteur responsable Jurij Kunaver Uredniški odbor — Editorial Board — Comite de redaction Ivan Gams, Peter Habič, Svetozar Ilešič, Vladimir Klemenčič, Vladimir Kokole, Drago Meze, Milan Natek, Darko Radinja, Milan šifrer, Igor Vrišer Glavni urednik — Editor in Chief — Chef redacteur Drago Meze Upravnik — Administrator — Administrateur Franc Lovrenčak Izdano z denarno pomočjo Raziskovalne skupnosti Slovenije Geografski vestnik, Ljubljana, LIV (1982) UVODNA BESEDA UDC UDK 061.231 (497.12) .091.5 : 91 OB ŠESTDESETLETNICI GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA SLOVENIJE Svetozar Ilešič* Želji glavnega urednika Geografskega vestnika, da bi za letošnji zvezek revije, ki izide v letu, ko slavimo šestdesetletnico Geografskega društva Slovenije, napisal nekaj uvodnih besed, nisem želel odreči upravičenosti. Sem namreč eden tistih redkih, še živih slovenskih geografov, ki sicer še nismo bili med ustanovitelji društva, ki pa smo aktivno sodelovali v društvu in v slovenski geografiji vobče vsaj v petih od vseh šestih desetletij, ki so pretekla od ustanovitve GDS leta 1922. Bolj me je urednikova prošnja spravila v zadrego glede tega, kaj naj napišem, čeprav tudi v življenju neke vede ni začrtane meje med preteklostjo, sedanjostjo in bodočnostjo, temveč nevidno prehajajo ena v drugo, vendar jubilej sam nekako zahteva predvsem pogled v preteklost, zlasti če je ta že precej dolga in sorazmerno uspešna. Vendar tudi pogled v preteklost ne more mimo vprašanj, ki so se porodila sicer v preteklosti, a so po svoje odprta še danes, odpirajo pa se tudi za bodočnost. Kar zadeva šestdesetletno preteklost GDS in slovenske geografije vobče, mi je bila že ob petdesetletnici društva, leta 1972, poverjena naloga, da sem orisal razvoj slovenske geografije v teh petdesetih letih (gl. »Slovenska geografija v petdesetih letih slovenskega Geografskega društva«, GV XL1V, 1972, str. 165—179, ponatisnjeno v knjigi »Pogledi na geografijo«, Ljubljana 1979, str. 25—51). Verjetno torej ni treba, da bi vse tisto, kar sem takrat napisal, v kakršni koli obliki še enkrat ponavljal. Tudi tiste dileme, ki sem jih nakazal na koncu svojega takratnega poročila, so ostale še naprej odprte, takšne, kakršne so. Ponovno sem jih skušal osvetliti v članku »Geografija na razpotjih«, ki je izšel kot uvodnik v GV XLV1, 1974 na str. 3—9 in bil ponatisnjen v knjigi »Pogledi na geografijo« (Partizanska knjiga, 1979, na str. 11—21). Za danes mi je torej preostala le dolžnost, da skušam na kratko prikazati, kaj se je v dejavnosti slovenske geografije in s tem tudi GDS pozitivnega ali negativnega dogajalo v razdobju 1972—1982 in kako smo * Dr., akademik, zaslužni profesor univerze. Geografski inštitut Antona Melika, SAZU, Novi trg 4, 61000 Ljubljana, YU se slovenski geografi še naprej spoprijemali z navedenimi dilemami. GDS je v tem času organiziralo štiri zborovanja, leta 1973 v pokrajini ob Voglajni in zgornji Sotli, 1976 v zgornjem Posočju, 1978 v Mariboru in 1981 na Gorenjskem. Za vsa ta zborovanja je bila značilna naraščajoča vloga mlajših geografskih delavcev, težnja, da se preizkusijo možnosti in sposobnosti za pripravo modernih, dinamičnih regionalnogeografskih sintez, poizkusi organiziranega skupinskega dela in čim tesnejše povezave med bazičnimi in neposredno aplikativnimi geografskimi dognanji. Ob tem se je, hote ali nehote, stalno odpiralo vprašanje teoretičnih temeljev geografske znanosti. Stalno so se kazale prednosti in slabosti trenutnega organizacijskega in vsebinskega stanja v slovenski geografiji, pa tudi njihove posledice v afirmaciji slovenske geografije v naši družbi, znanosti in vzgoji. Zlasti je bilo očitno, kar sem želel podčrtati v svojem referatu na mariborskem zborovanju, (»Misli o slovenski geografiji med Mariborom 1 954 in Mariborom 1 97 8 «, Mariborsko Podravje, 11. zborovanje slovenskih geografov Maribor, 1978, Maribor 1979, str. 13—20), da našemu delu močno škodi in močno razpršuje njegove uspešne rezultate v megleno razvodenelost in neizklesanost slabljenje ali sploh pomanjkanje vsaj kolikor toliko utrjenega koncepta o predmetu in s tem sploh o bistvu geografije in njenih nalog. Ta zamegljenost, iz katere nekaj časa tudi Geografsko društvo, ki bi naj bilo idejni usmerjevalec slovenske geografije, ni znalo poiskati prave poti, je tudi povzročila, da je naša geografija kot celota čedalje bolj izgubljala svoj položaj in ugled v naši znanosti in družbi, da je čedalje bolj capljala za drugimi v vprašanjih negovanja okolja in urejanja prostora, skratka v vsej naši regionalno prostorski politiki. Do neke mere so njeno čast v tej smeri reševali samo posamezniki. Ostala je preveč ob strani tudi v borbi za svojo afirmacijo v šolski vzgoji, kjer se GDS ni znalo in utegnilo pravočasno dovolj zavzeti za vzgojno široko zamišljeno vlogo geografije v učnih načrtih usmerjenega izobraževanja, čeprav je šolska sekcija društva uspešno iskala nove poti v smeri didaktike. Tudi v tem pogledu nam je škodilo pomanjkanje utrjenega koncepta o predmetu in bistvu geografije. Čedalje bolj sem prepričan, da alarm, ki smo ga v zvezi s pomanjkanjem takega koncepta nekateri sprožili na mariborskem zborovanju, ni bil odveč, čeprav je morda povzročil kaj hude krvi. Ta vtis mi potrjuje dejstvo, da je — nedvomno tudi spričo tega alarma — Geografsko društvo Slovenije in še posebej njegova znanstvena sekcija zadnji čas zelo poživila svoje iniciativno delo na vseh področjih, kjer se ji zdi to potrebno. Da sodi v ta okvir tudi razpravljanje o predmetu in konceptu geografije, se razume samo po sebi. Tako razpravljanje se ne more več zadovoljiti samo s subjektivnimi izvajanji posameznih referentov ali di-skutantov, temveč se mora stalno, ob tekočem raziskovalnem in pedagoškem delu, poglabljati v vprašanja načelnih, filozofskih temeljev stroke. Da potrebo po utrditvi koncepta in uveljavitvi filozofije geografije čutijo — in to morda celo najmočneje — celo geografski delavci mlajše in najmlajše generacije, dokazujejo nekateri prispevki njenih zastopnikov, objavljeni v tem zvezku Geografskega vestnika. V enem od njih je celo precej jasno nakazan koncept geografije kot znanosti o pokrajini, koncept, kakršnega smo nekateri zastopali že od nekdaj, čeprav smo se s tem izpostavljali nevarnosti, da nas proglase kot staromodne, »klasične« geografe. Pozitivno stran teh prispevkov vidim tudi v tem, da z njimi GV nadaljuje svojo, povečini ugodno ocenjeno pot informiranja naših geografov o idejnih tokovih v svetovni geografiji in njihovih odmevih ob domači problematiki. Dokaz za pozitivnejšo, po diskusijah in kritičnih pretresih oživljeno dejavnost slovenskih geografov je pomenilo po mojem mnenju tudi zadnje (12.) zborovanje slovenskih geografov v Kranju in na Bledu. Res je sicer, da nas je moral tudi tam zastopnik ene od sorodnih ved (geologije) — morda še vedno ne čisto brez potrebe — opozoriti, da je geografija z geologijo vred ena od »ved o Zemlji« in ne kaj drugega, res pa je tudi, da sta bili gorenjska skupina geografov, ki je nenadno vzrastla kot iz tal, in znanstvena sekcija GDS v pripravi zborovanja zelo uspešni, ne samo po organizacijski strani, temveč tudi po vsebinski z zadostno mero poudarka na regionalni kompleksnosti. Ker je bilo zborovanje na Bledu, je bil za uspešen prodor regionalno-kompleksne g a vidika posebno značilen referat o Blejskem jezeru, ki se ni vrtel kakor ponavadi v večnih in žolčnih razpravah o tehničnih prijemih njegovega zdravljenja, temveč je njegovo obolelost osvetlil v širokem okviru celotnega naravnega in antropogenega dogajanja v ožji in širši pokrajini okrog Bleda. Na zborovanju je prišla do izraza tudi smotrnejša in morda manj oportunistična presoja aplikativne vrednosti geografskih dognanj v praksi, predvsem v prostorskem planiranju. Že s tem, da so aplikativni geografi, angažirani v tem planiranju, tokrat nastopili ne le individualno, temveč skupinsko, so dovolj potrdili, da niso za te vrste aplikativno dejavnost koristni geografi samo kot posamezniki, temveč tudi stroka kot celota. Če je bilo torej mariborsko zborovanje leta 1978 podobna prelomnica kot tisto iz leta 1954 ter je našlo svoj očiten pozitiven odmev na zborovanju na Gorenjskem, gre zahvala za to dejstvu, da smo se ob tej prelomnici krepkeje lotili izgrajevanja jasnejšega koncepta geografije. S te strani pomeni druga polovica zadnjega desetletja pred društveno šestdesetletnico oživljajoč korak naprej. Vendar pa še zdaleč nismo povsem izločili vseh slabosti, ki nam jih je zapustil razvoj v preteklosti. Takšna slabost se kaže ob težavah, ki spremljajo poskuse krepkejše uveljavitve regionalnogeografskega obravnavanja Slovenije. Močan preizkusni kamen glede tega pomeni pobuda za pripravo regionalnogeografske monografije o Sloveniji, ki jo je v svoj delovni načrt vključil Geografski inštitut Antona Melika SAZU. Čeprav so podpisanemu kot pobudniku te akcije na žalost opešale moči za uspešno vodstvo tega dela, še vedno verlavia v možnost njenega uspeha, če ji bodo kos volja in sposobnost ter konceptualna usklajenost naših, ne ravno maloštevilnih ter za delo zavzetih geografov. Druge podedovane slabosti žal ne moremo odpraviti samo z našimi rokami. Gre za našo organizacijsko razdrobljenost, združeno hkrati s prav tako podedovanimi težnjami k dualizmu v geografiji. Čeprav se nas je, odkar obstaja Raziskovalna skupnost Slovenije, večina odločno potegovala za to, da se v njen okvir geografija uvrsti kot enoten kompleks raziskovalnih problemov v sklopu t. im. »prostorskih ved« (ali morda »ved o Zemlji«), so nas tam vedno radi razparcelirali med »družbene« in »naravoslovne« vede. Najhujšo razcepitev pa smo doživeli ravno zadnji čas, ko teče raziskovalno delo geografov ne samo ločeno v dveh ali treh inštitucijah, temveč povsem za sebe v dveh raziskovalnih programih, bolj kot kdaj koli poprej brez kakršnega koli medsebojnega usklajevanja ali skupnega koncepta. V tem celo dualizma med fizično in družbeno geografijo ni več videti. Res da temu nismo krivi le sami, čisto brez krivde pa nismo, saj nismo znali z jasno postavljenim konceptom prebiti zidu nerazumevanja za bistvo sodobne geografije in njeno vlogo v življenju in družbi. Da tega nismo znali, ni čudno, če si že sami nismo bili vedno o tem na čistem. Ob koncu naj kot nepremagano slabost omenim še dejstvo, da se geografija ni znala dovolj uveljaviti v najnovejših šolskih reformah, še posebno ob prehodu na usmerjeno izobraževanje. Tu je izgubila še precej tistih pozicij, ki jih je zavzemala doslej. Predvsem je premalo uspela, da bi zadržala že doslej slabo utrjeno vlogo splošno izobraževalnega predmeta, ki naj bi dal bodočim strokovnjakom vseh vrst čim širše in raz-mišljujoče poglede na prostor in pokrajino. Kljub dobronamernim poskusom, da bi se geografija ob tej reformi modernizirala zlasti po didaktični strani, je pri tem skoraj povsem izgubila svojo prirodoslovno osnovo, svoj značaj, kot veda o Zemlji. Pa tudi kot vedi o okolju so se ji v šoli zamajala tla, saj so vedno pogostejši glasovi o potrebi nekega novega, »ekološkega« predmeta v šoli. To so izgube, ki jih bo težko nadomestiti. Izvirajo pa iz izvirnega greha, ki se bridko maščuje nad geografijo pri nas, pa tudi drugje po svetu. Ta izvirni greh je posledica težnje, da bi se izognili točni in prepričljivi opredelitvi predmeta in nalog naše stroke. Tudi v tem pogledu torej nismo znali odpraviti slabosti, podedovanih iz preteklosti, temveč smo celo dopustili, da so se stopnjevale. Zato nam vpogled v trenutno stanje pokaže, da se ob šestdesetletnici našega organiziranega dela odpirajo pred nami še vedno iste dileme, o katerih smo govorili pred desetletjem. Kljub teinu ni treba biti za bodočnost preveč črnogled. Na srečo pripada, kakor povsod v življenju, tudi v našem delu prihodnost mlademu rodu. če se ta zaveda, kakor smo že omenili, potrebe in koristi usklajenega dela po filozofsko utrjenem konceptu in z njim usklajenem programu, ter ne bo pri tem zdrkniJ, na kakršna koli filozofsko majava in preveč oportunistična stranpota, se nam za uspešno prihodnost naše geografije ni bati. V tej luči se nam bo tudi šestdesetletni trud slovenskih geografov z vsemi svojimi nihanji in dvomi bogato poplačal in bomo na njegovem temelju solidno vgrajeni v znanstveno, pa tudi širše kulturno zgradbo naše družbe in našega življenja. ON THE OCCASION OF THE SIXTIETH ANNIVERSARY OF THE GEOGRAPHICAL SOCIETY OF SLOVENIA (1922—1982) Svetozar I il e š i č (Summary) In the editiorial to the LIII vodume of »Geografski vestnik«, issued in the year of the sixtieth Anniversary of the Geographical Society of Slovenia, Prof. S. Ilešič, Member of ithe Slovene Academy of Arts and Sciences and Honorary President of the Society, continues his reflections over the activity and the corresponding dilemmas of Slovenian Geographers. These reflections, part otf which, covering the period from 1922 to 1972, have already been presented on the occasion of the fiftieth Anniversary of the Society (»Slovenian Geography during the fifty years Of the Geographical Society of Slovenia«, Geografski vestnik XLIV, 1972, p. 165—179) are now prolonged for the decade 1972—1982. In his opinion the alarm which was risen at the 11th Assembly of Slovenian Geographers (Maribor, 1978) and which showed ilack of a firm conception of the nature and tasks of geography (who caused dimmuation of the role of geography in science, application and education), has had in this decade some positives consequences: a relative revival of the complex regional aspect at the 12th Assembly of Slovenian Geographers (Rramj, Bled 1981) and the intenisfied efforts of the youngest generation of Slovenian Geographers to reach a more clarified conception of geography in their working programme. Geografski vestnik, Ljubljana, LIV (1982) RAZPRAVE UDC UDK 551.053 (497.12-14) EROZIJA V POREČJU PIVKE Andrej A. Kranjc* Uvod O koroziji oziroma fcraški eroziji v porečju Ljubljanice (je bilo že precej napisanega (Gams, 1967; Gams, 1969, 17—18; Gams, 1972, 79; Gams, 1976, 43; Gams, 1980, 11), manj pa je podatkov o rečni eroziji, ki jo v nadaljnjem besedilu imenujem kar erozija. V glavnem gre iza splošne trditve, da je iv »kraških vodah le malo lebdečega in kotnljajjočega nanosa in da na krasu celo visoke vode niso na-plavinske. Na krasu maj bi bilo v povprečju le 7—10% nanosa glede na porečja v normalnem reliefu« (Jenko, 1959, 108). Karta Erozijskih žarišč in erodiranosti območij (Zveza vodnih skupnosti, 1978, K-6.1) za celotni kraiki del porečja Ljubljanice, kamor sodi tudi Pivka, nima nobenega erozijskega žarišča niti območja, iki bi bilo kategorizirano glede na stopnjo erozije. Vseeno se mi zdi, da bi bilo natančnejše poznavanje količin drobirja, ki ga vode odnašajo s Pivke, dovolj zanimivo. Ker je porečje Pivke tako na karbonatnih kamninah kot tudi na flišu, bi bilo mogoče primerjati tudi intenzivnost erozije na kraškem delu z erozijo na normalnem delu površja. Rezultati, ki jih podajam v tam prispevku, so bili dobljeni z delom na raziskovalni nalogi, ki sta jo finančno podprla RiSS in ZVSS (Kranj c, 1980). Oznaka preučevanega ozemlja Porečje Pivke, omejeno z orograifsko razvodnico, obsega 268 km2. 84 % razvodnice poteka preko kraškega sveta. 59 % (157 km2) porečja je na karbonatnih kamninah, 41 % (111 km2) pa na (flišu (18% ali 48 km2) oziroma aluviju (23% ali 63ikm2). Jedro porečja ab Pivki in pritokih predstavlja raven in nizek svet. V spodnjem delu je ob rekah Pivki, Nanoščici in manj- » Mag. geogr., razisk. sodel., Inštitut za raziskovanje krasa, SAZU, Titov trg 2, 66230 Postojna, YU SMIHELSKI .MOST. • V'' ■ i' Naoo^ MALI OTOK .^V^POSTOJNSKA JAMA PRESTRANEK 5 km Sl. V Porečje Pivke Fig. 1 Pivka river basin apnenec limestone fliš flysch zajemno mesto sampling point ših pritokih razvit 'normalni relief, sestaviljen iz aluvialne ravnice in ablih flišnih »brd«. Ob zgornjem toku Pivke je tapniška osnova, menjavajo se ravni deli z relativno tankim aluvialnim ipokravom in uravnani, a v drobnem kiraško razjedeni deli površja. Ta del porečja leži v nadmorski višini 510— 620 m z reliefno energijo do nekaj 10m/km2. Pobočja flišnih »brd« imajo naklone med 8—12°. Kraški svet izven ravnega in nizkega dna ob Pivki predstavljajo robni oziroma razvodni deli Nanosa, Hrušice, Javornikov in Snežnika. To je svet z vrhovi do 1.300 m in reliefno energijo preko 500 m/km2. Nakloni pobočij so precejšnji, 15—45°, posebna značilnost pokrajine so sicer manj strma, a izredno pravilna in dolga pobočja Javornikov. Po Sholzovi klasifikaciji (D e m e k, 1972, 58) so nakloni nad 8° že močni, z erozijo tudi na poraščenem zemljišču, nad 15° pa so že kritični v zvezi s tvorjenjem profilov prsti. Večina vodnih tokov, glavna sta Pivka in Nanoščica, ije koncentriranih na flišnem delu porečja — 475 m/km2 stalnih tokov, na kraškem svetu ipa so iv .glavnem le občasni tokovi. Za celotno porečje Pivke je gostota rečne mreže 178 m/km2 stalnih tokov oziroma 519im/km2 vseh, startnih in občasnih tokov. Na obravnavanem svetu je vsega skuipaj 140 /km vodnih tokov, od tega 30 % stalnih in 70% občasnih — kraških. Največja tokova sta Pivka (26 km, od tega stalnega toka le 11 km) in iNanoščica (21 km, od tega 19 km stalnega toka). Povprečni pretok Pivke pred Postojnsko ijamo ije 6,04im3/s, maiksimal-ni 70m3, minimalni pa 0,001 m3 (Zveza vodnih skupnosti, 1978, T5.02). Porečje Pivke sodi v področje z modificiranim mediteranskim padavinskim režimom, z jesenskim maksimumom in zimskim minimumom (Furlan, 1960, 55). Z gozdom je poraslega 28 % porečja, računano s karte 1:100.000. Metodologija Metodologija opazovanj je bila zelo preprosta. Ob različnih vremenskih situacijah oziroma različnem stanju voda, po možnosti pa vsaj enkrat mesečno, sem na opazovalnih mestih zajel v plastenko 2il vode. V laboratoriju sem jo precedil skozi predhodno sušeni in stehtani filtrimi papir, ga ponovno posušil im stehtal ter dobil količino lebdečega tovora. Uporabljal sem grobi (filtrirni papir (črni trak) in rezultati torej predstavljajo količino grobega lebdečega tovora (nad 0,001 man). Tehtal sem na analitski tehtnici z natančnostjo 0,0001 g. Sicer sem se skušal držati navodil, objavljenih v literaturi (Birus, 1955—56). Pomanjkljivost te metode je predvsem v premajhni količini opazovanj oziroma v mezvezmosti opazovanj po eni strani in možnost zajemanja ile površinske plasti do gilobine okoli 0,5 m po drugi strani, zaradi česar so dobljene količine lebdečega tovora imalo nižje od realnih. Rezultati opazovanj Od številnih opazovanj tokov in izvirov, tako kraških ikot tudi normalnih, se omejujem le na troje zajemnih mest: na Pivki na Prestranku in pred ponorom v Postojnsko jamo ter na Nanoščiei (šmihelski most oziroma Mali Otok), ker so ta .mesta opremljena z vodomeri. Zgolj za ilustracijo navajam tudi nekaj drugih primerov. Tabela 1 prikaizuje količine lebdečega tovora na zgoraj navedenih apa-zovilnih mestih. Srednja vrednost količine lebdečega tovora je bila v Na-noščici 17,4 g/ten3 vode pod Malim Otokom oziroma 17,1 g/m3 pri Šmihelskem mostu, v Pivki pred Postojnsko jamo 15,8 g/m3 ter v Pivki na Prestranku 8,6 g,ten3. Mejne količine so ibile na Nanoščiei 4,4—74,9 g pri Šmihelskem mostu in 5,8—39,8 g pod Malim Otokom, na Pivki pred Postojnsko jamo 3,7—34,4 g, na Prestranku pa ±0,0—28,0 g. V Pivški kotlini sem opazoval tudi troje malo večjih tokov, ki imajo povodje v flišu, a se ne izlivajo neposredno v Piviko oziroma niti ne pripadajo njenemu ali iljubljaniškemu porečju. To so Lokva, ki ponika v Jamo (Predjama) im sodi v /porečje Vipave, Osoijščica, ;ki teče pod zemljo v po-rečje Ljubljanice, in Črni potok, ki ponika v jamo Lekinko im se izliva v podzemeljsko Pivko v sistemu Postojnske jame. Lokva ima razmeroma močan padec in razrezano porečje, Osoijščica teče med iflišnimi :brdi, Črni potok pa iziviira v 'zamočvirjenem dnu kotline ob spodnjem toku Pivke in po ravnem vijuga do ponora. V teh reliefnih razilikah so vzroki za razlike v količinah lebdečega tovora, ki ga nosijo ti tokovi. Srednja vrednost za Lokvo je 58,1 g/m3 (1—970 g), za Osojščico 12,3ig (2,2—21,4>g) in za Črni potok 9,8 g (±0,0—21,7 g). Neposredni pritoki Pivke s ‘fliša, sami majhni potoki Poliček, Graben in Stržen, imaijo srednje vrednosti količin lebdečega tovora 19,7—60,2 g/m3, z maksimi preko 70 ig. Kraški izvir Korentan v osrednjem delu Pivške kotline ima srednjo vrednost, 8,2g/m3 (4,7—12,3g), kraški izviri na Zgornji Pivki, tako sam izvir Pivke pri Zagorjiu ter Parski, Tmjski in Žejski izviri pa nosijo med 2,4 in 7,7 g/m3 lebdečega tovora. Pivka in Nanoščica sta glede na količino lebdečega tovora nekje v sredini med prvimi in drugimi tokovi, saj prejema dotoke tako s kraškega kot z normalnega'sveta. Manjši in hitreje tekoči potoki, ki imajo povodje zgolj ali pretežno v flišu, imajo večje količine lebdečega tovora, pravi ikraški tokovi in izviri, kamor moramo šteti tudi zgornji tok Pivke nad Prestrankom, pa kar 100-krat nižje. PIVKA £ O < q z o in z UJ CL in s Sl. 1: Koncentracija lebdečega tovora CC g O Fig. 1- Suspension load concentration ■ O S m UJ RAZDALJA DISTANCE km Glavni vzrok za razlike v količini lebdečega tovora med posameznimi tokovi je razlika v petrografski sestavi porečja in v reliefni energiji. Največ lebdečega tovora nosi Lokva s povirjem v razrezanem flišnem 'gričevju, najmanj pa počasni kraški tokovi na karbonatnem svetu ob zgornjem toku Pivke. Absolutne količine odnesenega lebdečega gradiva, po K o l b e z n u, (1979) je to odtok ,suspenza v ,g/s oziroma t/leto, so v pretežni meri odvisne od količine 'pretoka in od .vremenskih razmer, predvsem padavin. Podatki o dolgoletnem povprečju količine padavin za Postojno se razlikujejo pri različnih avtorjih in so po Reyi (1946) 1703mm, po podatkih Meteorološkega zavoda za obdobje 1931—1960 pa 1299 mm letno. V času, ko sem opa-zorval lebdeči tovor v porečju Pivke, v letiih 1979—80, sta bili iletni količini padavin v Postajni nadpovprečno visoki: 1979 — 2073 mm in 1980 — 1760 mm. Tabela 2 priazuje število dni s padavinami nad 25 oziroma nad 40 mm Tabela 1 a Zajemno mesto na Pivki pred Postojnsko jamo 1 2 3 4 5 6 7 8 24. 01. 1979 32,2 3 13,8 55,800 32,3 1802,0 22. 03. 1979 82,7 5 22,6 300 24,400 3,7 90,0 11. 04. 1979 29,3 3 13,6 240 9,550 11,5 110,0 28. 06. 1979 17,4 2 16,6 176 0,107 5,7 0,6 23. 07. 1979 20,3 2 19,4 180 0,110 21,1 2,3 06. 08. 1979 65,5 1 65,5 170 0,101 14,6 1,5 24. 09. 1979 103,9 3 62,5 199 2,660 11,3 30,0 24. 10. 1979 0,0 0 0,0 186 0,560 14,1 7,9 14. 11. 1979 128,5 4 93,5 300 24,400 6,2 151,0 15. 11. 1979 26,0 1 26,0 380 40,300 13,6 548,0 13. 12. 1979 27,2 3 21,8 233 8,330 11,8 98,0 24. 01. 1980 79,6 3 43,5 334 33,100 34,4 1139,0 21. 03. 1980 27,9 2 25,6 224 6,760 18,8 127,0 26. 03. 1980 31,4 5 16,0 221 6,230 9,7 60,0 28. 04. 1980 19,8 4 12,5 223 6,580 17,7 117,0 10. 06. 1980 90,4 5 35,5 227 7,280 20,5 149,0 27. 06. 1980 87,6 7 30,6 284 19,600 28,4 557,0 10. 10. 1980 193,3 5 137,0 335 33,300 9,6 320,0 1 = datum opazovanja 2 = količina podavin (mm) v tednu pred opazovanjem 3 = število -dni s padavinami neposredno pred opazovanjem 4 = maksimalna dnevna količina padavin (mm) pred opazovanjem 5 = vodostaj (cm) 6 = pretok (m3/s) 7 = količina lebdečega tovora (g/m3) 8 = odtok suspenza (g/s) Zajemno mesto na Pivki na Prestranku Tabela 1 b Datum Vodostaj v cm Lebdeči tovor g/m3 22. 03. 1979 — ± 0,0 11. 04. 1979 — 3,0 14. 11. 1979 262 6,5 13. 12. 1979 180 7,0 24. 01. 1980 185 28,0 26 . 03. 1980 120 5,9 28. 04. 1980 93 8,2 27. 06. 1980 187 10,8 10. 10. 1980 270 8,2 Tabela 1 c Zajemno mesto na Nanoščici pri šmihalskem mostu (1979) in Malem Otoku (1980) Datum Vodostaj vem Lebdeči tovor g/m3 22. 03. 1979 13,5 22. 04. 1979 4,4 28. 06. 1979 6,9 23. 07. 1979 22,2 06. 08. 1979 13,4 24. 09. 1979 15,6 24. 10. 1979 8,5 14. 11. 1979 6,6 23. 12. 1979 12,3 24. 01. 1980 103 5,8 21. 03. 1980 137 19,0 26. 03. 1980 117 14,6 28. 04. 1980 208 39,8 10. 06. 1980 136 16,2 27. 06. 1980 176 14,2 10. 10. 1980 zalit 12,3 Tabela 2 Število dni s padavinami nad 25 .mm/dan in nad 40 mm/dan za obdobje 1979—80 za mersko postajo Postojna Mesec Dni nad 25 mm Pogostnost Dni nad 40 mm Pogostnost I 8 0,36 5 0,23 II 6 0,30 — — III 4 0,11 — — IV 1 0,04 1 0,04 V — — — — VI 6 0,19 — — VII 1 0,04 — — VIII 3 0,15 1 0,05 IX 3 0,20 1 0,07 X 6 0,23 3 0,12 XI 7 0,28 4 0,16 XII 4 0,15 1 0,04 Skupaj 49 0,16 16 0,05 dnevno, skladno e ugotovitvami, da imajo v naših krajih take dnevne količine padavin že vidnejše oziroma intenzivnejše erozijske učinke (Kolti e *z e n, 1979, 75). Absolutni dnevni padavinski maksimum v letih 1979—80 je bil 137 mm (9. 10. 1980). Izdatnejše dnevne padavine so ibiile v opazovalnem obdobju predvsem ijeseni in pozimi. Najmanjšo količino odtoka sugpenza v Pivki pred Postojnsko jamo sem nameril ob pretoku 0,107 m3/s — 0,6 g/s. Največja količina pa je bila 1.802 g/s ob pretoku 55,8 m3/s in koncentraciji lebdečega tovora 32 g/m3. Podatke o pretokih je posredoval Hidrometeorološki zavod iz Ljubljane in se mu zahvaljujem. Zaključek Če vzamemo srednjo vrednost odtoka suspenza, dobljeno za Pivko pred Postojnsko jamo (97 g/s), kot približno povprečno vrednost ob srednji količini lebdečega tovora 16 g/m3, dobimo povprečni letni odtok suspenza 30581 oziroma 11,4 t/km2/leto (4,22 m3/km2/leto pri specifični teži 2,7). Srednja količina lebdečega tovora v potokih, ki pritekajo s karbonatnih kamnin, je vsaj petkrat manjša od količin v Pivki pred Postojnsko jamo. Ob upoštevanju specifičnega odtoka 22,5 l/s/km2 in srednje količine lebdečega tovora 3 g/m3, dobimo za kraško zaledje Pivke pri Zagorju vrednost specifičnega odtoka suspenza 2,1 t/km2/leto. V skladu e navedenimi podatki o količinah lebdečega tovora in odtoku lahko računam, da je specifični odtok suspenza iz normalnega sveta (fliš in aluvij) v porečju Pivke okoli 25 t/km2/ileto (9 m3/km2/leto). V celotnem porečju Save predvidevajo (Z vez a vodnih skupnosti 1978), da obsega lebdeči tovor 66 % celotnega gradiva, ki ga prenašajo vodotoki. Ker pa prenaša Pivka razmeroma malo proda, je najbrž pravilneje, če računam, da obsega v njenem porečju lebdeči tovor vsj 70 % ali celo več od skupnega transporta kamninskih delcev. Po takih predvidevanjih bi bila količina gradiva, ki ga Pivika odnaša v Postojnsko jamo oziroma v kraško podzemlje okoli 4.0001 letno oziroma 15t/km2 letno (5,5 m3). Dobljene številke so venjetno malo prenizke, a vseeno potrjujejo predvidevanja o šibki eroziji v porečju Pivke, veliko šibkejši od erozije v celotnem porečju Save z 260 m3/km2/leto. Vendar pa 'je razlika med erozijo na kraškem in erozijo na normalnem porečju Pivke zelo velika in dobro ilustrira selektivno erozijo. Večina erozije v porečju Pivke gre na račun normalnega ralieifa, od koder so dobljene količine laže primerljive s podatki o ostali Sloveniji. Pri tam .moram poudariti, da imajo nekateri tokovi s fliša Pivške kotline še precej večje srednje vrednosti količin lebdečega tovora kot pa Pivka. Ekstremni primer ije Lokva z 58 g/m3. Indeks lebdečega tovora Lokve v primerjavi s Pivko pred Postojnsko jamo je 367. Če računamo, da je tudi specifični odtok suspenza v Lokvi ustrezno večji (žal nimam podatkov o pretokih Lokve), dobimo 'vrednost vsaj okoli 80 t/km2/leto (30m3), kar je že vredno upoštevanja. Čeprav ipredhodni, precej okvirni in približni, se mi zde ti podatki kot orientacijski dovolj zanimivi in upoštevanja vredni tudi za spaleogenezo — Pivka vnaša v kraško podzemlje okoli 4000 t zdrobljene kamnine letno. Veliko lebdečega tovora voda sicer spet prinese na dan v kraiških izvirih, vendar pa je ta količina tolikšna, da bi ob določenih spremembah sedimen-tacijskiih in transportnih, pogojev v podzemlju lahko voda relativno hitro odložila velike količine sedimentov. Posebno pozornost zasluži to vprašanje v izvezi z načrtovanim akumulacijskiim jezerom na Planinskem polju, namreč koliko od teh 40001 sedimentov voda prinese prav na Planinsko polje in koliko bi se jih tam sedimentiralo v primeru zajezitve. Literatura in viri Brus, J., 1955—56: Količine suspendiranega materiala, plavajočega v Savi mimo Radeč v letu 1954. Gradbeni vestnik, 7, 39—40, 127—133. D e me k, J. (edit.), 1972: Manual od Detailed Geomonphological Mapping. I—344, Prague. F-ur lan, D., 1960: Klimatska razmejitev Slovenije. Geografski vestnik, 32, 45—57, Ljubljana. Gams, I., 1967: Faktorji in dinamika korozije na karbonatnih kameninah slovenskega dinarskega in alpskega krasa. Geografski vestnik, 38 (1966), II—68, Ljubljana. Gams, I., 1969: Ergebnisse der neueren Forschungen der Korrosion in Slowenien. Problems of Karst Denudation, Studia Geographica 5, 9—20, Brno. Gams, I., 1972: Effect of Rundoff on Corrosion Intensity in the Northwestern Dinaric Karst. Trans. Cave Research Group of Great Britain, Vol. 14, No. 2, 78—83. Gams, I., 1976: Variations of total hardness of karst waters in relation to discharge (Case studies in Slovenia). Karst Processes and Relevant Landforms, 41—59, Ljubljana. Gams, I., 1980: Poglavitni dejavniki kemične erozije na krasu po svetu. Geografski vestnik, 52, 3—15, Ljubljana. Jenko, F., 1959: Hidrogeologija in vodno gospodarstvo krasa. 1—237, Ljubljana. Kol bežen, M., 1979: Transport hribinskega materiala na potokih vzhodnega in jugovzhodnega Pohorja kot posledica erozije tal. Geografski vestnik, 51, 73—82, Ljubljana. Kranjc, A., 1980: Meritve recentnega fluvialnega transporta v jamah okrog Planinskega polja. Elaborat, Inštitut za raziskovanje krasa, SAZU, 1—39, Postojna. Meteorološki zavod Slovenije: Poročila. Ljubljana 1966—1975. Reya, O., 1946: Padavinska karta Slovenije. 1—18, Ljubljana. Zveza vodnih skupnosti Slovenije: Vodnogospodarske osnove Slovenije. 1—16/2, Ljubljana, 1978. EROSION IN THE PIVKA RIVER BASIN Andrej A. Kranjc (Summ airy) Pivka ibasin as a part of Ljubljanica river watershed cavers 268 km2, 41 % of normal (flysch and alluvium) and 59% of karst relief. Pivka basin lies 510—620 m a.s.I., mountains reach 1300 m on the divide line, with more than 500 m/km2 of relief energy. The area includes 140 km of surface streams — 30 % are permanent, 70% temporary. The density of the river net in the basin is 178 m/km2. The biggest river is Pivka, 26km long (11km of permanent stream), with average discharge near the ponor to Postojnska jama 6,04 m3/s (between 70—0,001 m3). The climate of this region has modified mediterranean precipitation regime with maximum in autumn and minimum in winter. 28 % of river basin are covered by forests. I observed suspenson load only. At different hydrologic situations .the samples of water have been taken into plastic bottles and filtered through coarse filtering paper (black label) to get the quantity of coarse suspension load (above 0,001 mm). The mean quantity value of suspension load was 8,6 ig/m3 in Pivka river at Prestranek, 15,8 ig in Pivka at Postojnska jama. In Nanoščica, the biggest tributary from flysch, there were 17,1 and 17,4 g/m3 respectively of suspension load. Maximal measured quantity in Pivka was 34 g/m3. Some smaller streams from flysch, sinking directly into the underground, had higher values, the highest was found in Lok-va 58,1 g/m3 as mean value and 970 g/m3 as maximum one. The differences among suspension concentrations in particular streams are due mostly to water basin rock structure; the differences in suspension runoff are dependent mostly upon discharge. The smallest suspension runoff in Pivka river was 0,6 g/s (discharge 0,107 m3/s), the biggest 1.802 g/s (discharge 55,8 m3/s). Annual runoff of suspension load from the Pivka basin is 3048 1, 11,4 t/km2/year respectively (4,22m3/km2/year at specific weight 2,7). Karst Pivka river spring has specific suspension runoff 2,1 t/km2/year, from impermeable area 25 t/km2/year. There are no data about Lokva discharge. On the base of specific runoff it could be said that it reaches about 80 t/km2/year. Geografski vestnik, Ljubljana, LIV (1982) UDC UDK 551.44 NEKAJ MISLI O OBLIKOVANOSTI KRAŠKEGA POVRŠJA France Šušteršič* Definicija kraškega površja V skrajni logični posledici želi geomorfologija tolmačiti oblikovitost (geometrijo) hipotetične ploskve, ki razmejuje kamninsko maso našega planeta od njegovega atmosferskega ovoja. To ploskev imenujemo zemeljsko površje. Kadar delujejo procesi, ki oblikujejo zemeljsko površje, v njem samem, se geomorfološko proučevanje dejansko usmerja v dve topološki dimenziji samega površja. V primeru krasa, ki je topološko [bistveno trodi-menzionalna kategorija, se zadeve zapletejo. Če želimo zemeljsko površje proučevati na hierarhično enaki ravni dveh topoloških dimenzij on ga navsezadnje prikazati na prav tako dvodimenzionalni geomomfološki karti, z opustitvijo tretje topološke dimenzije osiromašimo pojem krasa. Največji del kraških geomorfologov vede ali nevede opušča izostrene definicije kraškega površja, kar vnaša v obravnavanje krasa 'kot geomorfne kateragije določeno nejavnost. Kraški relief bodisi zreducirajo na neko obliko korozijske deformacije normalnega reliefa, ali pa ga obravnavajo kot preprosto sosedstvo posameznih kraških oblik srednjega .in manjšega merila. Obe inačici pa skrivata težko sprejemljivo misel, da kraški relief kot samostojna geomorfna kategorija pravzaprav ne obstaja. V nadaljnjem razmišljam o kraškem površju, pri čemer izhajam iz najbolj razširjenih definicij krasa (n. pr.: M. M. Sweeting, 1968, 582; I. Gams & al., 1973, 13). Kras mi pomeni trodimenzionalen naravni pojav, ki se zaradi svojstvenih lastnosti enako izmika ostri definiciji predmeta geomorfoloških, kot tudi predmeta geoloških raziskav. iPač pa mi pomeni kraško površje topološko dvodimenzionalno ploskev, ki se po tej plati v ničemer ne razlikuje od nekraškega površija. Topološko trodiimenzionalne lastnosti krasa, ki še kako vplivaijo na oblikovitost površja (relief), upoštevam samo kot njihove preslikave na površje. Ostala svojstva, ki se na mjem ne odražajo, me v teh razmišljanjih zanimajo le postransko. Enostavna dedukcija vodi do zaključkov, ki pravzaprav že lep čas vise v zraku; potrebno jih je bilo le še zapisati. * Asistent, dipl. ing. geologije, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Titov trg 2, 66230 Postojna, YU Izhodišča razprave S pomočjo tako dobljenih ugotovitev lahko dovolj enostavno razložimo posamezna vprašanja kraške morfologije, ki so do danes ostala bolj ali manj odprta. Pirav tako pa so tudi prva razmišljanja izšla iz čisto konkretnih problemov. V letih 1972 do 1979 je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni izvršil raziskovalni projekt Osnovna speleološka karta Slovenije, kjer sem sodeloval tudi sam. Celotno ozemlje SR Slovenije je bilo sistematično kartiramo v merilu 1:50.000, pri čemer so bili upoštevani predvsem površinski in podzemski kraški potjavi v območju topljivih kamnin. Izhodišča, na katera se je naslonila metoda geomorfološkega kartiranja površja (P. Habič, 1972), so bila vsklajena iz obstoječo literaturo o slovenskem krasu. Prav zato lahko najdemo v karti odseve kaj različnih stališč, med katerimi pa le prevladuje skrita podmena, da gredo osnovne poteze reliefa na račun cikličnega oz. predkraškega fluvialnega preoblikovanja. Šele v ta prostor naj bi ibiili posejani kraški pojavi srednjih iin manjših dimenzij, kot n. pr. zaprte globeli, suhe doline, kovki itd. Vsak posamezen list spe-leološke karte lahko nekako interpretiramo na ta način, nepremostljive težave pa se pokažejo, ko želimo podatke posplošiti in sestaviti enotno karto vsega ozemlja. Tako je sintetična karta (P. Habič, 1980) dosti bolj faktografska in manj genetska, kot bi pričakovali na osnovi začetnih smernic (P. Habič, o. c.). Vse to zastavlja vprašanje, ali so splošno veljavna izhodišča proučevanja krasa dovolj razčiščena in aili jim gre pripisovati trdnost, ki bi jo vsekakor pričakovali. Preden -skušamo najti neposreden odgovor, osvetlimo ozadje samega vprašanja. Najbrž lahko zapišem, da so različne interpretacije morfologije krasa dejansko projekcije posameznih geomortfoloških šol v prostor, ki ga imenujemo kras. Z drugo besedo, pri oblikovanju geomorfo-logije krasa so imeli preveč besede zunanji opazovalci. Le ti so vedno -imeli neke vnaprejšnje normative o reliefu (prim. izraz: »normalni« relief!«); ko pa so se ozrli na kras, so stopnjo »kraškosti« intuitivno enačili s stopnjo specifičnih odstopanj od teh norm. Tako se je zgodilo, da so se 'dosedanja proučevanja kraškega površja preveč usmerjala k najbolj opaznim oblikam, manj pa so se ozirala na tiste pojave, ki bi ibili ibistveni za kraški relief kot samostojno geomorfno kategorijo (Ph. Renault, 1977). Značilen primer se zdi sorazmerno veliko zanimanje krasoslovcev za kraške globeli, obenem pa vloženim naporom neustrezno pičla žetev izsledkov. Zaprta globel je v normalnem reliefu brez dvoma posebnost, kar pa še ne pomeni, da je to tudi v kraškem. Še več, dokler ne ugotovimo odnosov med depresijskim in izpostavljenim položajem v kraškem površju, nam položaj n. pr. v globeli, v smislu geomorfologije ikrasa ne sme pomeniti -drugega, kot topografski pojem. P. Habič (1981) je eden redkih raziskovalcev, ki so se zavedali tudi pomena vzpetin v krasu in jim posvetili več 'pozornosti, kot je navada. Notramjega opazovalca razlike od drugih reliefnih tipov ne zanimajo, prav tako so mu tuje vse zunanje »norme«. Geomorfni sistem skuša pojasniti predvsem z osnovnimi fizikalnimi zakoni in ga obravnavati kot samostojen in samozadosten mehanizem. Posamezne kombinacije ifizikalnih za- konitosti se lahko izkažejo kot specifične, v našem primeru kraške, šele v primerjavi z drugimi, zunanjimi geomorfnimi kategorijami. Sistematičnih notranjih opazovalcev krasa je malo. Več je takšnega gledanja, četudi morda nezavednega, v posameznih konkretnih študijah (n. pr.: I. Gams, 1965, P. Habič, 1980). Vsekakor je najdlje iv tej smeri prišel J. Roglič (n. pr.: 1957/a). Morda (je le daleč večje število zunanjih opazovalcev glavni vzrok, da njegova gledanja kljub vsem priznanjem še niso zadobila tiste osnovne teže, ki jo po vsej verjetnosti zaslužijo. Notranji opazovalec kraškega površja tedaj izvaja njegove temeljne oblike iz zakonitosti krasa kot svojstvenega naravnega pojava. Ne glede na to, ali so pogoji, ki jih vsebujejo različne definicije (o. c.) fizično sploh kje v celoti izpolnjeni, lahko izpeljemo, kakšno bi bilo idealno kraško površje v teh idealnih pogoijih. Če nastopajo zaradi n. pr. dodatnih realnih, a nekraških činiteiljev v praktičnih primerih še druge oblike, kot prilagoditve na različne pogoje, lahko takšne oblike opredelimo kot specifične motnje v idealnem kraškem površju. V bistvu se torej vprašujemo, kakšno bi ibilo zemeljsko površje, če bi zemeljsko skorjo gradile samo kraške kamnine. Precej blizu odgovoru je prišel J. Roglič (1957/b, cit. Ph. Renault, 1977, 26) s svojo delovno definicijo: »Kras (v smislu: kraško površje, op. F. Š.) bistveno karakterizira navpični odtok in oblikovanje zaprtih globeli... v območju topnih kamnin«. To misel bi kazalo dopolniti le v toliko, da nadomestimo: »... oblikovanje zaprtih globeli...« z »... dolgotrajna obstojnost zaprtih globeli...«. Zaprte globeli lahko namreč nastanejo tudi z ne-kraškimi procesi, n. pr. tektonskimi, vulkanskimi, eolskimi Itd. Toda izzvani (feedback) procesi so v veliki meri negativni im težijo k zapolnitvi globeli. V krasu so izzvani procesi lahko ceilo pozitivni, negativni pa vplivajo predvsem na naklon pobočij in ne na obstoj globeli kot take. Model »čistega« kraškega površja Fizične pogoje za realizacijo takšnega modela ije podrobno navedla M. M. Sweetin g ova (1968, 582) in jih v nadaljnjem razvijam le v povzetku. Kot prvo mora obstajati enakomerna, dobro topna apnenčeva gmota, dovolj velika, da lahko predpostavimo spremembe v lastnostih kamnine kot neskončno oddaljene. Geološka struktura naj zagotovi enakomerno strukturno votilikavost (po angleških avtorjih: sekundarno poraznost, po francoskih: primarno poroznost). Nekraško obrobje in netopna podlaga naj bodo dovolj oddaljeni od opazovanega površja, tako da lahko tudi te vplive zanemarimo. .Naklon površja naj bo prvotno dovolj .majhen, tako, da je površinsko odvodnjavanje skrčeno na velikostni red osnovne celice strukturne votlikavosti. Končno morajo biti klimatski pogoji takšni, da razvoj krasa ni zavrt že zaradi aridnosti, ali pa zaradi nastajanja zimrzlinskega drobirja. Oblikovanost kraškega površja neposredno zavisi od prostorske razpo-stave oblikujočih agensov. Tako, kot v večini geomorfnih kategorij zmernega podnebja, je tudi v krasu najpomembnejši vodni transport razpadle kamnine, kar je organizirano v odvodniško mrežo. Če privzamemo, da je organizacija odvodniške mreže (to rje zagotovljeno z modelom, ki smo ga opredelili malo prej) odločilna za izgled površja, lahko odkrijemo temeljno razliko med kraškim in nekraškim reliefom. Pri skoraj vseih tipih nekraš-kega, je masni transport organiziran površinsko in oblikuje adsorbtiven linearen vzorec. Dendritska odvodniška mreža in njen antipod, [grebenska mreža, sta jasna primera. Če to izrazimo s terminologijo teorije množic, je presek površja z vzorcem transportnega sistema kar ta vzorec sam. Po drugi strani pa stoji vzorec masnega transporta v krasu pokonci in tvori trodimenzianalem drevesast splet. Presek le tega s ploskvijo površja pa je sistem točk. Tedaj lahko zapišemo: Osnovni vzorec čistega kraškega površja je točkovni sistem. Obratno lahko vzorec normalnega reliefa zreduciramo na linearen sistem. Če to povemo bolj po domače, pomeni, da sestoji čisti kraški relief iz centričnih globeli in vzpetin, medtem ko je normalen relief v osnovi zgrajen iz podolžnih dolin in grebenov. Ko to vzamemo za izihodišče nadaljnjim razmišljanjem, pomeni, da linearni elementi v kraškem površju, kot n. pr. »suhe doline«, odsevajo bodisi strukturne danosti ali pa resnične pred-kraške oblike. V zadnjem primeru zrelost reliefa, kot jo bomo opredelili v sledečem besedilu, še ni dosežena in relief ni »čist«. Zaprte globeli v kraškem površju tedaj niso posebnost, ki ibi zaslužila posebno pozornost, temveč del površja samega. Položaja »v globeli« ali »na vzpetini« nista nič bolj različna, kot nekoliko nizvodnejši ali vzvodnejši položaj ob vodotoku prvega reda. V okviru generalizacije morajo ibiti cen-trične globeli in vzpetine v kraškem površju enakovredne in prikazane kot celota. Po drugi strani kras ohranja zaprte globeli, ki nastajajo zaradi ne-kaikršnih procesov. Nekraško nastale globeli moramo tedaj v okviru proučevanja kraškega površja izpustiti in proučevati le njihove »kraške« prilagoditve sedanjim razmeram. Necentrične zaprte globeli v krasu so lahko tako kraškega, kot tektonskega izvora. Prav tako so lahko različnih izvorov poplavišča ga sistema odvodnjavanija, ko se je »prenikla deževnica že zbrala v »bolj ali manj neodvisne curke. Odnašanje mase .tedaj pogojuje le ena, »navpična smer. Ta »vektor skalame komponente dimenzionirajo kot »multiplikacijske »konstante, ne dodajo pa nobene nove smeri. Ker v čistem krasu »ni akumulacije, pomeni neposredno oblikovanje kraškega površja dejansko njegov razkroj. To vnaša v prizadete predele matične kamnine mehansko neravnotežje. Izzvani procesi skušajo sistem uravnotežiti in ker so predvsem »negativni, doprinašajo »k »zniževanju površja v uravnovešenih ra»zimerah. Mehanske nestabilnosti obvladuje predvsem težnost, to je navpičen vektor, toda odmaknjenost posamez»nih blokov od središča neravnotežja dodaja koncentrična polja horizontalnih vektorjev. Klimatski »pogoji lahko »pospešijo ali zavrejo izzvane procese. Njihove vektorske komponente (kot osončenja, smeri stalnih vetrov itd.) »pa so v primerjavi z učinki navpičnega odvodnjavanja skoraj zanemarljive. Klimatski pogoji tedaj vplivajo na dimenzije posameznih elementov reliefa, ne morejo pa prizadeti njihove prostorske razpostaive. Tako so scementirane kape (case hardening) na Puerto Riških magotah (W. H. Monroe, 1964, cit.: M. M. Sweeting, 1972, 279), orientirane v smeri stalnih vetrov, značilni učinki kliime. Toda obstoj kop samih odraža le sorazmerno čisto zakrasevanje. Isto pomenijo kape slovenskega visokega krasa. Značilne oblike kovkov pa so seveda prilagoditve kop klimatskim pogojem. Če imamo magote, v smislu osamelih vzpetin, za značilnost tropskega krasa, je to napak. Če pa pojmujemo s terminom mogota prilagoditev kope tropskim razmeram, je to pravilno. Ker so tako tropske, kot dinarske kope prilagojene razmeram že v času nastajanja, njihova bistvena sorodnost ni opazna na prvi pogled. Podobno, kot za vzpetine, velja seveda tudi za centričine globeli. Nujno se tedaj vprašamo, zakaj nastopajo čiste kraške oblike le na slovenskem visokem krasu (pa tudi drugod po Evropi, če jih znamo videti) in ponekod v tropih. Odgovor je podal že I. Gams (1980), 8): »Najbolj izraziti kras v svetu (neoziraje se na jame, ki se javljajo v vseh klimah) je v predelih najvišjih padavin in višjega ikrasa«, kar povemo v smislu prejšnjih izvajanj: tam, kjer so realni pogoji najibližji idealnemu modelu krasa. Klima vstopa v organiziranje kraškega površja z enim samim elementom, to je količino padavin; ostali nanj ne vplivajo. Pozabiti pa ne smemo še na en vidik. I. Gams (o. c.) je eksplicitno pokazal, da apnenčev kompleks ni sinonim za kras. Podzemsko zakrasevanje ije le prvi pogoj za oblikovanje kraškega reliefa. Tako se odpre vprašanje, kakšno vlogo igra množica različnih drobnih kraških oblik. Če se vrnemo k začetku in primerjamo v literaturi uveljavljeno zamisel krasa z drugimi geomorfnimi kategorijami, lahko opazimo, da pripomore često tudi majhen delež kraških pojavov na nekem ozemlju, da ivse skupaj proglasimo za neke vrste kras. To še toliko bolj gotovo tedaj, ko je podzemlje res kraško. Ker je običajno v takšnih primerih organizacija površja -v bistvu linearna, pač ne moremo govoriti o osnovno kraš-kem reliefu. Še več. Če si ogledamo n. pr. visokogorske drobne kraške reliefne oblike, lahko ugotovimo, da so pretežno linearne, njihov velikostni red pa je manjši od osnovne celice strukturne votlikavosti. Ker je slednje istočasno tudi velikostni red osnovne celice odvodnjavanja, to pomeni, da različni žlebiči itd. niso kraške oblike, temveč oblike normalnega reliefa, zaradi litoloških razmer pač izraziteje razvite. Drugače povedano, žlebiči vrh apnenčevega bloka se razvijajo popolnoma enako, če voda izven bloka odteka kraško ali ne. V območju bloka pa je pretok površinski in zato ne-kraški. Žlebiči so čistemu krasu tuj element, oziroma premajhnih dimenzij, da bi sploh lahko (bili kraški. Sklep Gornja izvajanja lahko strnemo v sledeče: — Kraško površje je samostojna igeomomfna kategorija, vezana na obstoj krasa kot naravnega pojava, ni pa še njegov sinonim. •— Šele kadar ni moten, izkazuje kras svojstveno Oblikovanost (organiziranost) .površja, ki se sklada z ono, ki jo deduciramo neposredno iz definicije krasa. — V idealnih pogojili se kraško površje razvija kot točkorvni sistem vzpetin in globeli. Ker je odtok navpičen, položaj rv .globeli z ničemer ni privi-ligiran pred ostalimi, globeli same pa so 'samo topografski pojem. — Ni načelnih ugovorov k trditvi, da se kraško površje iv stalnih pogojih lahko znižuje tako, da se razmeram prilagojeni osnovni vzorec ohranja. -— Pogoji, ki omogočajo zakrasevanje, so vezani na določen velikostni red. Zato manjši pojavi v apnencu niso kraški, obstoj »psevdokraških« oblik pa je sploh vprašljiv. — Regionalizacijo kraškega površja kaže izpeljati tako, da ugotavljamo čistost vzorca, oziroma specifična odstopanja od njega. Tako odpade razmejevanje območij s kopičenjem takšnih ali drugačnih posameznih kraških oblik. Literatura Ahnert, F., 1977, Some comments on the quantitative formulation of geoimorphological processes in a theoretical model. Earth Surface Processes 2, 191—201. Allen, J. R. W., 1976, Bed forms and unsteady processes: Some concepts of classification and response illustrated by common one-way types. Earth surface processes 1, 361—374. Chordey, R. J., 1962, Geomorphology and general systems theory. U. S. Geol. Survey Prof. Paper 500-B, 1—10. C ho rile y, R. J., 1972, Spatial analysis in geomorphology. Harper & Row, 1—393, New York. Fair bridge, R. W., 1968, The encyclopedia of geomorphology, Dowden, Hutchinson & Ross, Inc., 1—1295, Stroudsburg, Penn. Gams, I., 1965, H kvartarni geomorfogenezi ozemlja med Postojnskim, Planinskim in Cerkniškim poljem. Geografski vestnik 37, 61—101, Ljubljana. Gams, I., 1968, Geomoirfološko kartiranje na primeru Rakitne in Glinic. Geografski vestnik 40, 69—88, Ljubljana. Gam -s , I., 1974, Kras. Slovenska matica, 1—360, Ljubljana. Gams, I., 1978, The polje: the problem of definition. Z. Geomorph. N. F., 22, 170—181. Gams, I., 1980, Poglavitni dejavniki kemične erozije na krasu po svetu. Geograifski vestnik 52, 3—15, Ljubljana. Gams, I. & al., 1973, Slovenska kraška terminologija, Zveza geografskih institucij Jugoslavije, 1—76, Ljubljana. Habič, P., 1968, Kraški svet med Idrijco in Vipavo. Dela SAZU 21 (11), 1—244, Ljubljana. Habič, P., 1972, Navodila za izdelavo Osnovne speleološke karte 1:25 000. Tipkopis, Arhiv IZRK ZRC SAZU, Postojna. Habič, P., 1980, Pregledna spedeološka karta Slovenije. Tipkopis, Arhiv IZRK ZRC SAZU, Postojna. Habič, P., 1981, Nekatere značilnosti kopastega krasa v Sloveniji. Acta carsologica 9, SAZU, 5—21, Ljubljana. Hey, R. D., 1979, Causal and functional relations in fluvial geomorphology. Earth Surface Processes 4, 179—182. J a k u c s , L., 1977, Morphogenetics of karst regions. Akademiai Kiado, 1—284, Budapest. Kennedy, B. A., 1977, A question of scale? Progress in Physical Geography 1, 154—157. King, C. A. M., 1970, Feedback relationships in geomorpholagy. Geogra-fiska Annaler 52 A, 147—159. Kranjc, A., 1980, Fluvialni jamski sedimenti v razvoju krasa. Tipkopis, Arhiv IZ RK ZRC SAZU, Postojna. Mandelbrot, B. B., 1977, Fractals, form, chance, and dimension. Freeman & Comp., 1—365, San Francisco. Marik, D. M., 1979, Topology of ridge patterns: Randomness and constraints. Geol. Soc. of Am. Bull., Part I, 90, 164—172. Maucci, W., 1952, L’Apotesi dell’ »erosione inversa«, come contribute alio studio della speleogenesi. Boll, de la SASN Trieste 46, 1—60. Radinja, D., 1972, Zakrasevanje v Sloveniji v luči celotnega morfoge-netskaga razvoja. Geografski zbornik 13, SAZU, 197—243, Ljubljana. Renault, Ph., 1977, Remarques sur les notions de karst et de karstifi-cation et sur la definition ide ces termes. NOROIS, No 95 bis, 24' annee, Numero Special, Karstologie, 23—35. Rog lic, J., 1957/a, Zaravni na vapnenciima. Geografski glasnik 19, 103— 134, Zagreb. R o g 1 i č , J., 1957/b, .. . problemes fomdamentaux du karst, cit. Ph. Renault, 1977, 26. Sweeting, M. M., 1968, Karst, geslo v R. W. Fairbridge, 1968, 582—587. Sweeting, M. M., 1972, Karst landforms. Macmillan, 1—362, London. Šušteršič, F., 1973, K problematiki udomic in sorodnih oblik visoke Notranjske. Geografski vestnik 45, 71—86, Ljubljana. Šušteršič, F., 1979, Kvantitativno proučevanje elementov fizične spe-leologije v prostoru Planinskega polja. Tipkopis, Arhiv IZRK ZRC SAZU, Postojna. Whitten, T. H. F., 1964, Process-response models in geology. Geol. Soc. of Am. Bull., 75, 455—464. Williams, P. W., 1972, The analysis of spatial characteristics of karst terrains. V: R. J. Charley Our.), Spatial analysis in geomorphology, Harper & Row, 135—163, New York. SOME CONSIDERATIONS ABOUT THE SPATIAL ORGANIZATION OF THE KARST TERRAINS France Š ušter šič (Summary) Having observed the Dinaric karst in Slovenia, the author concluded that the vertical 'drainage is the most relevant property of the pure karst model, that differs entirely from the majority of the geomorphic categories. Considering the drainage voids to be the focuses of the negative mass transport and — in temperate conditions — the focuses of the surface shaping, one can recognize it in normal relief to be planarly developped adsorb-tive composition of linear elements, while in karst conditions to be a vertically oriented three dimensional tree. Intersection of the surface and the normal relief drainage system is the drainage net itself; but in karst conditions it is a point system. So, the elements of the normal relief are linear valleys (and their antipodes, mountain crests) while the karst is elemen-tarly composed of centrical depressions and elevations. The climatic factor can essentially influence on the dimensions of the operative and feedback processes, that control the detailed relif sculpture, but it can not influence on the spatial system organization, as climate vectorial components are not of great relevance. From this point of view the karst relief can be regarded as a balanced cooperation of different processes, that .means a steady state lowering, without distorting the basic pattern. In such conditions the depression position is by no means extraneous, as it appears to be to a nonkarstic observer, but it is equivalent to elevated and intermediate positions. The point-wise organizations of some tropical ikarsts and of the Dinaarie plateaus in Slovenia are different realizations of the pure karst relief only. On the other hand, in karst any igenetic type of depressions can toe preserved. So the karst poljes may be regarded as the superpositions of (probbably) tectonic depressions and flood-grounds in karst environment, hut not a basic terrain category. All these led the author to the conclusions: — The karst relief is a selfsufficient geomorphic system, related to the existence of the karst as an natural phenomen, but it is not its synonim. — If not disturbed iby ’the nonkarstic neighbourhood, the karst landscape is similar to the model one can deduce from the usual definition of the karst. — In ideal conditions the karst landscape develops to a point system composed of centrical depressions and elevations. The drainage being vertical, the closed depression position is a tophographical conception only. —• There are no »a priori« objections to the statement that the karst surface in stable conditions is lowering like an open system, so that the basic terrain organization pattern is not affected. — The conditions, bringing aibout karstification, rely upon the size order of the secondary porosity unite cell. So, the smaller scale limestone phenomena the term »karst« must not be attributed. —• Regionalization of karst areas might be better done, if delimiting the zones of either pure basical pattern or its different accomodations to local factors, rather than to delimit the areas of different middle scale karst phenomena clustering. UDC UDK 551.524.1 (497.12-18) TEMPERATURNI OBRAT IN NAVPIČNI GRADIENTI V SLOVENJGRAŠKI KOTLINI Ivan G a m s * Uvod Ker zavzemajo vzpetine v Sloveniji dobre štiri petine ozemlja in je naša dežela na gosto (posejana z dolinami in kotlinami, je za nas zelo pomembno poznavanje vzrokov in dejavnikov ter obsega temperaturnega obrata (= inverzije). Saj med drugim ibistveno vpliva na onesnaženost zraka in nudi znanstveno podlago za njeno preprečevanje. V primerjavi s pomembnostjo pa je znanja o inverziji malo. Tuji klimatogeograifski učbeniki jo skopo razlagajo (glej n. pr. Geiger, 1966, B 1 ü t ih g e n - W e i s c h e t, 1980) in tudi iv naši domovini so doslej raziskovali ile nekatere njene prvine. Največ so ugotavljali lokalno inverzijsko temperaturno slojevitost (na primer na letališču na Brniku — Kovač, 1968, H o č e v a r - P e t k o vš e k , 1971). Z. Petkovšek (1969) skuša ugotavljati matematično-fizikal-ne zakonitosti pri razkroju jezera hladnega zraka. .Nekaj tednov so z baloni ugotavljali višinske temperaturne in vetrovne razmere nad Ljubljano ter Hrastnikom (Furilan, 1974). Izračunali so prostornino jezer hladnega zraka v večjih kotlinah (Petkovšek-Hočevar-Rakovec-Para-diž, 1973, Petkovšek et al., 1975, 1977) in v območju ljubljanskega naselja so s podrobnimi meritvami ugotavljali inverzijiske razmere v času obstoja t. im. mestnega toplega otoka (istotam). V geografski literaturi pri Ber-notu (1957) in zlasti pri Pučniku (1962, 1972, 1973) najdemo študije o pogostosti in obsegu obrata na podlagi primerjave različno visokih postaj (n. pr. Ljubljana -Šmarna gora-Bled-Planina). O reliefnih pogojih najdemo v literaturi dve razhajajoči se mišljenji. Po prvem pomeni globoka depresija večjo uigodnost za inverzijo (Furlan, 1965, 110), po drugem pa plitve depresije s položnimi pobočji in s prevlado suhiih travnikov (Gams, 1972, 66). Slednje naziranje so dale meritve inverzije v .vrtačah in kraških poljih. * Dr., r. prof. Oddelka za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze Edvarda Kardelja, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana Da bi prispevale k razjasnitvi fizičnogeografskih dejavnikov pri nastajanju inverzije, so bile po letu 1976 zastavljene temperaturne meritve v Slovenjgraški kotlini. Slovenjgraška kotlina nudi za tak študij dobre pogoje. Leta 1955 ustanovljena postaja Šmartno pri Slovenj Gradcu dobi (preračunano na dobo 1926-—1965) 1118 mm padavin, ki med .letom bolj kot drugod v Sloveniji naraščajo in upadajo z mesečno temperaturo (Gams, 1976). Na morsko gladino reducirana letna temperatura (7,6°) je za Babnim poljem najnižja v Sloveniji (Gams, 1972, 67). Srednja januarska temperatura (1925— 1965) je —4,2°. če ne 'upoštevamo zime 1929, presega šmarski absolutni minimum —30,8° v Sloveniji le še Babno polje (gl. Pučnik, 1980). Po opažanjih avtorja se spomladanska slana javlja še v prvih dneh junija približno enkrat na 8—12 let. Po viru »Vodnogospodarske osnove« nastopa prva jesenska slana povprečno 3. oktobra, kar je najprej v nižinah Slovenije. Po istem viru je imelo Šmartno v dobi 1951—1960 1930 ur sončnega sija. V kontinentalni Sloveniji ima več samo še Jeruzalem. Srednja oblačnost je 6,2/10 (1946—1970). Meglo so zabeležili v letih 1951—1970 (Airhiv) v 110,1 dneva, v letih 1956—1967 v 132 dneh (Petkovšek, 1969). Tudi to nakazuje pogosto inverzijo in precejšnjo kontinentalnost. Vzroke za obrat lahko iščemo v naslednjih naravnogeografskih razmerah. Kotlina je trikotne oblike, z vzhodnim, višjim kotom pri kraju Dovže, kjer se zoži v končno Mislinjsko dolino. Od Dovž poteka severno pobočje karavanških (imenovanih tudi šentviških ali raizborškiih) hribov proti zahodu, južno poibočje Pohorja pa proti severozahodu. Prevladujoče višine v južnem obrobju so okoli 800 m, na pohorskem razvodnem hrbtu med Črnim vrhom in Kopami med 1543 in 1370 m, zahodneje med 1000 in 1200 m. Najnižji je zahodni obod, kjer se začenja Hotuljsko podolje. Nad kotlino so tu vrhovi med 500 in 650 m in najnižji preval na cesti Slovenj Gradec — Kotlje — Ravne je v n. v. 512 m. Imenovali ga bomo Grajski klanec, po bližnjem naselju Grajska vas oziroma Gradu. Dno kotline razpada v tri doline, ki so jih s prodno-peščemimi naplavinami zasuile reke Barbarski potok (= Legen), Mislinja in Suhadolnica. Mislinjska prodna terasa se zniža od Dovž s 520 m na okoli 400 m pod Slovenj Gradcem, kar daje 13 %o padca. Nad mlajšimi terasami so višje, ki so gozdnate. Med njimi je najširša Dobrova s 15—35 m relativne višine. Kotlina, ki je ob zahodnem robu globoka povprečno 100—150 m, se pod Slovenj Gradcem odpira v Spodnjo Mislinjsko dolino s sotesko, ki je med Rahtelovim hribom (667 m) in Gradiščem (516 im) široka le 170 m. Na mlajših in .nižjih prodnih terasah prevladujejo njive in travniki, na višjih pretežno iglasti gozd. Lzkrčeni svet le za malenkost presega gozdnatega. Z okoli 32 km2 dna sodi kotlina med manjše v Sloveniji pa tudi med plitvejše, saj se horizont nikjer ne dviga nad 10°. Meritve inverzijskih temperatur s termistrom Meritve so bile opravljene z baterijskim avtomatskim pokazateljem zračnih temperatur (termistrom) tipa Atkins, ki je bil nameščen nad sprednjim delom avtomobila z registrirno glavico 1,2 do 1,5 m nad tlemi. Merjenje je običajno potekalo po krožni cesti Šmartno — Slovenj Gradec — Podgorje — Dobrovska vas — Dovže — Šmartno. Pogosti odcepi so bili do Grajskega klanca, na Legen in na RaMedov hrib. Iz zbranega gradiva so tu prikaizane razmere za dva izbrana dneva. 1. januarja 1977 je, po dnevnikih vremenskih postaj Šmartno im Uršlja gora (1698 m), vladalo amticiiklomalno vreme. V Šmartnem (postaja je v n. rv. 452 m, nedaleč od glavne ceste med Šmartnim in Tomaško vasjo) je znašala ob 7. uri relativna ivlaga 92 %, na Uršlji gori pa 77 % ob temperaturi —il2,8°. V Šmartnem je ibil nočni minimum 5 cm nad tlemi —15,3°. TEMPERATURE V SLOVENJEGRAŠKI KOTLINI TEMPERATURES IN THE BASU OF SLOVENJ GRADEC 1 I 1977 . 6,25 - 8,10h . / I > I POD. | / FIS- I / «■>*■■■> %k9Kj BREČE Ta dan je obhod med 6.25 in 8.10 uro našel največjo ohladitev, do —12°, na aluvialni ravnici ofo Mislinji med Krnicami (Šmartnim) im Slovenj Gradcem in ma njivski (würmski) prodni terasi pod Šmartnim ter v dolini Suhadolnice med Spodnjim Podgorjem in Slovenj Gradcem (pod 1). Jugovzhodno od Šmartnega je temperatura naraščala skladno z dvigom terase im je znašala ob Mislinji pod Dovžami med —9,2 in —9,5°, ma 'vrhu vršaja v naselju Dovže (560 m) —8,6°. V Dobrovski vasi (520 m) in v bližnjem smrekovem gozdu je bila med —5,5° im —5,0°. Na začetku ožje doline Suhadolnice nad Zg. Podgorjem je bilo zaznati rahlo sapo spremenljivih smeri s temperaturo med —7 in —8°. Ni pa bilo občutiti sape po dolimi Mislinje iz kraja Mislinja proti Dovžam oziroma proti Slovenjgraški kotlini, ne po dolini Turičmikovega potoka s Pohorja, v kateri je bila nad Dovžami temperatura —7°, ne po dolimi Barbarskega potoika (—7,5°) izpod Kop. Na Grajskem klancu (512 m) je pihala sapa od zahoda s temperaturo —6°. Hladno prizamno sapo je bilo zaznati v smeri strmca teras po terasah Mislinje niže od Tomaške vasi in Suhaidolnice niže od Sp. Podgorja. Najmočnejše in najbolj trajno je sapa pihala pod Slovenj Gradcem v tamkajšnji soteski. ■ i TEMPERATURE V SLOVENJEGRAŠKI KOTLINI / l1, TEMPERATURES IN THE BASIN OF SLOVENJ GRADEC S1 i, 31 I. 1981. 7,20 - 900h J1' 1 • / «e Hl1 I M / . M' (TTl! 'iIN '' S' /---’* SAP* ■ BREEZE i'i'iii s /. / Ijjjpi |1 GOZD, FOpHfel . f slovenjGRApičfnrn^!! i!11!1. J „/ / W ' i' r,111111.1:1 o soo tooo iso«/ :ooom / Sili^SiSiiii K / ' / ! i i . x < ! i . * ! I i A \ i 1 11 .. . /... i i i . i 1 ; : i I i / i •. PAMEft liiiiiiiiiiiiiiwijiii'iiiil! )As\ vJ ■%: .iili!«" l ! l;V'; i]!; :!i:^!!!!!!!:!i!:"n!!i 111! i! !j i 11! 11! 11 111! 11; m j i m!. 31. januarja 1981 (pod. 2) je bilo anticiklonailno vreme, v Šmartnem 25 om snega, ob 7. uri v meglenem vremenu s 100 % relativno vlago in temperaturo —13,9 °. Istočasno je bilo na Uršlji gori —4,0°, 1/10 oblačnosti ter veter 4,4 m/sek. severne smeri. V kotlini se je pričela megla po 8. uri trgati. Tudi to jutro je meritev našla najnižje temperature v spodnjem koncu nižjih mislinjskih teras med Šmartnim in Slovenj Gradcem (—15,2°) ter v spodnjem delu Podgorske doline (do —15,0°). Temperaturni razpored v dolinah na Legnu, v Mislinjski in Podgonski dolini je bil podoben kot 1. januarja 1977. Tudi to pot sta pas najnižjih temperatur prekinili naselji Slovenj Gradec in Zigornje Podgorje, nad katerim se ob potoku Janini spet javljajo malo nižje temperature (ta dan do —44,0°). Na rofou terase Dobrove je bila ,pred domovi Dobrovske vasi temperatura —8,2° do —9,2°, pri prvi domačiji —7,5° do —7,9°, v isti višini v robnem iglastem igoadu med —7,1° in —5,5°. Ob Mislinji navzgor je temperatura do zaselka Vovkairje (550 m, del naselja Mislinja) padla na —8,7° do —9,5°. Ta dam sem s itarmistrom zasdedoval tudi odliv hladnega zraka po Spodnji Mislinjski dolini. Na vsej cesti proti Dravogradu se je temperatura držala med —10° in —>11°, tudi tu na odprtih travnikih nekaj niže kot med skupinami domov. Po dimnem stebru iz dimnikov je bila spoznavna hladna sapa po dolini navzdol ter odliv iz Mislinjske doline pri Bukovski vasi v dolino Selčnice, ki vodi proti Uršlji gori oziroma Karavankam. Drug, a manj izrazit odliv je bil iz doline pri Šentjanu proti vzhodu, v smeri najnižjih prevalov v tamkajšnjem razvodnem hrbtu Pohorja, ki se krajevno zniža pod 700 m. Del dolinske sape s temperaturo med —9° in —10,5° je pihal skozi Mežo proti Dravogradu, kjer je zavil ob Dravi navzdol proti vzhodu skupno z znanim obdravskim vetrom, ki prihaja iz Labotske doline. To jutro je pihala rahla sapa od zahoda čez Grajski klanec s temperaturo —7,4°. Meritve ob drugih inverzijah so našle podobno osnovno razporeditev najnižjih temperatur. 3. januarja 1978 je znašala ob 7. uri na Uršlji gori relativna vlažnost 58%, pihal pa je severozahodni veter s hitrostjo 1,6 do 3,4m/sek. ob temperaturi —3,9°. V najnižjem delu kotline, pod Tomaško vasjo in niže od Spodnjega Podgorja, je takrat znašala temperatura okoli —7°. Tudi to pot je na Grajskem klancu vel komaj zaznaven vetrič s temperaturo —4i8« od zahoda. Malo pod 500 m je bila v kotlini temperatura v Dobrovski vasi in pod Dovžami od —5° do —6°. Na severnem robu obsežne krčevine za slovenjgraško letališče v Mislinjski Dobrovi (477 m) je bila temperatura —6,8°. 9. aprila 1978 je bila inverzija manj izrazita. V meglenem jutru je bilo ob 5.46h v dnu kotline —4,2°, na Grajskem klancu med —3° in —3,8°, ob rahli sapi iz raznih smeri. Više, na Rahtelovem hribu, je bila temperatura do vrha (650 m) —1,7°. Po svetlejši barvi na krčevinah po pobočju je bilo videti, da je slana padla do okoli 700 m. Primer poletne inverzije, ki ni redka, je bil zabeležen 22. julija 1978. V meglenem morju je bila v kotlini v n. v. 427 m ob 7h 7,5°, ob 7.50” 9,5°, na Grajskem hribu malo kasnejell,8°. To pot je tu pihal vzhodnik s hitrostjo 2—3 m/sek. 20. aprila 1979 je po kotlinskih travnikih slana padla le v najnižjih predelih, ob Mislinji niže od 460 m, više pa le v pasovih. Nad Starim trgom je bila izoterma 0° v n. v. okoli 450 m. Zračno gibanje v času inverzije sem ugotavljal z anemometrom, milnimi mehurčki in odklonom sape pri izdihavamju. Dober pokazatelj je bil odklon dimnega stožca iz dimnikov ter oblikovanost njegovega spodnjega oziroma zgornjega roba, po čemer sklepamo na inverzijo niže ali više (glej Geiger, 1966, 52). Po teh opazovanjih se hladni prizemni zrak odliva v smeri strmca teras proti sotočju Mislinje, Suhadolnice in Barbarskega potoka s hitrostjo do 1—2 m/sek. Ob izjemno močni inverziji rahlo valovi višja trava in pozimi vejice z neodpadlim listjem (igličevjem). Proti aluvialni ravnici ob Mislinji priteka, sodeč po dimu iz dimnikov, sprva nestalno sapa z vrhnje prodnate terase. Kasneje zajame odliv ohlajenega zraka vso širino travniško-njivskih mislinjskih teras. Večkrat se dim iz višjih dimnikov slo-venjigraških hiš nestalno usmerja proti jugu in jugozahodu v smeri Štibuha, kjer ga nakazuje dim iz toplarne, ter v smeri Kozjega hrbta (prigorje Uršlje gore). Istočasno pa veje prizemna sapa po dolini Suhadolnice proti Trobljam. Največkrat je bilo ugotovljeno dotekanje zraka v kotlino od zahoda Pred nastopam nočne inverzije veje tudi v nižini največkrat veter od zahoda ali severozahoda. Ob dviganju inverzijske ločnice ga je zaznati samo še više, na terasi Dobrove in na Legnu, kasneje pa više na pobočjih kotline. Pri izginevanju inverzije je slika obratna. Redkeje je bila v višjih legah ugotovljena sapa iz idrugih smeri, severozahoda, severa ali jugovzhoda. Proti pričakovanju pa ni bilo nikoli ugotovljeno trajnejše idotekamje hladnejšega prizemnega zraka po dolinah iz okoliškega hribovja. Kadar je bilo mogoče tako sapo zaznati, je bila nestalna — po tem se hladnejši inverzijski odliv prizemnega zraka loči od vetrov više — in izzvana iz višinskimi vetrovi (pričetek doline Mevlje, Suhadolnice >nad Zg. Podgorjem). Naše merjenje ob inverziji je našlo na začetku teh gorskih dolin višje temperature kot niže v kotlini. Za pritekanje prizemnega zraka po dolinah torej ni pogojev. Možno pa je pritekanje zraka v višjih legah z gorskih pobočij kot nadomestilo odtekajočega prizemnega ohlajenega araka. Od dotokov v višji legi smo mogli zabeležiti le tega od zahoda iz smeri Celovške kotline oziroma Podjune, kjer so nočni minimi običajno še nižji in kjer dno visi proti vzhodu. Vloga dolinskih gozdov pri oblikovanju inverzije ostaja nejasna. Občasne istočasne meritve so našle ob inverziji v gozdu Dobrove le do ene stopnje višje temperature kot na sosednjem polju v isti višini. Temperature v travniških jasah v Dobrovi zaostajajo za odprtim svetom le za nekaj desetink stopinje. Zlasti zvečer ob uveljavljanju inverzije pa včasih dim iz dimnikov na robu gozda Dobrove nestanovitno in rahlo zavija proti gozdu, kar je morebiti posledica dviganja toplejšega gozdnega zraka. Nikoli pa nismo registrirali odliv ohlajenega prizemnega zraka iz gozda Dobrove vzdolž strmca gozdnih tal. V naseljih so tem večje temperaturne razlike, čim večji je mraz in čim večje ter sklenjeno je naselje. Za kako desetinko višja temperatura je že med dvema domovoma in v sadovnjaku. Med gostejšimi hišami v Podgorju, Starem trgu in Šmartnem so bile ob naših meritvah temperature le do 1° višje kot v prosti okolici. Največje razlike so v Slovenj Gradcu. Od Lepe vasi dalje temperature naraščajo do viška na Glavnem trgu. Tu je bilo 20. aprila 1979 za 1,6° in 24. februarja 1979 za 2° topleje kot ob bližnji Mislinji in Suhadolnici (ta dan v Lepi vasi —9,0°, na Glavnem trgu med —7,2° in —7,0°). Navpični temperaturni gradienti Ob inverziji so gradienti največji tik pri tleh. Na polju v Šmartnem smo z ventilirankn termometrom (Asmann) ob inverziji našli: 31. januarja 1981 pri 10 cm nad tlemi —15,2°, pri 100 cm —14,9°, pri 300 cm —14,2°, pri 600 cm —13,9° C. Razpored 1. februarja 1981: pri 10 cm —11,7°, pri 100 cm -—11,6°, pri 200 cm -—11,5°, pri 300 cm —11,3°, pri 400 cm —11,2°, pri 500 om —11,2», pri 600 cm —11,1°. Vremenska postaja v Šmartnem meri tudi nočne minime 5, 20, 50, 100 in 200 om nad tlemi. Absolutna višina termometrov se spreminja z višino snežne odeje. Odčitavajo ob 7. uri zjutraj, vrednosti veljajo za dan odčitavanja, čeprav registrirajo termometri stanje od 21. ure prejšnjega večera dalje. Po Kovaču (1968) na brniškem letališču doseže prizemni zrak najnižje minime že eno uro po sončnem zahodu. V arhivu Hidrometeoro- loškega zavoda v Ljubljani* za dnevne minime še nimajo izračunanih pov-prečfcov. Izračunal sem jih za -leta 1977—1981. V tej dobi so bili na vodjo podatki za vse omenjene prizemne višine Je v letu 1977. Takrat je znašal letni povpreček: 5 cm nad tlemi 1,4°, 20 cm 1,8°, 50 cm 2,2°, 100 cm 2,6° in 200 ran nad tlemi 4,0°. Za vseh pet let (1977—81) so arhivski podatki za 5, 50 in 200 cm. Povprečki znašajo: 5 cm nad tlemi 0,61°, 50 cm 1,92° in 200 cm nad tlemi 4,02°. Gradienti se torej z višino izmanjšujejo in znašaijo med 5 in 20 cm nad tlemi 0,26°/10cm, .med 100 in 200 cm pa le 0,14°/10cm. Večji so pri večjem mrazu iin to se pozna še v mesečnem povprečju. V hladnem januarju 1981 (s celomesečno snežno odejo) je mesečni povpreček dnevnih minimalnih temperatur pri 5 cm za 5,1° C nižji kot pri 200 cm nad tlemi, rv toplejšem januarju 1980 pa le za 2,1°. V omenjenih letih (1977—1981) so ibile pri 5 cm nižje povprečne temperature od onih pri 200 am: vse leto, najbolj intenzivno pozimi, oktobra in aprila. Ob večjem mrazu so naše meritve našle v spodnjem delu teras do 2° nižje temperature, kot jih beleži postaja v Šmartnem. To mora veljati tudi za prizemne nočne minimalne temperature 5om nad tlemi. Zato more nastopiti na nižjih terasah spomladanska slana, iko registrira postaja pri 200 om temperaturo okoli +2,5° ali več. Zakaj ob anticiklonalnem vremenu so razlike pri nočnih minimih pri 5 in 200 cm nad tlemi večje, kar se pozna še pri mesečnih povprečkih.** Tako je imel april 1977 pri 5 cm za 4,3° nižjo temperaturo kot pri 200 cm. Tudi naša merjenja so našla znotraj jezera hladne,ga zraka neenake ali celo nasprotne gradiente v višjih legah, kar so z meritvami ugotovili tudi nad Ljubljano in Hrastnikom (Furlan, 1974), Višina inverzijske ločnice, nad katero zračne temperature kot običajno spet padajo z višino, je od stanja do stanja raizlična. To so ugotovila merjenja s termistrom na poti na Rahtelov vrh ali na Pungrat na Pohorju. Nekaj primerov: 21. 4. 1979: pri 410 m je bila temperatura —0,6° do —0,1°, pri 450 m 0,0°, pri 540 m +0,8°, pri 570 m 2,0°, pri 670 m 1,9°—2,0°. 24. 2. 1979: med 410 in 530 m izotermija okoli —8,0°, pri 600m —7,5°, pri 670m -—7,2° (veter od severozahoda). 1. 2. 1979: 410 m (ob Suhadolnici) —5,0°, 512 m (na Grajskem klancu) —7,0°, pri 530 m na Rahtelovem hribu —6,0° do —6,5°, pri 600 m —6,8°, pri 650 m —7,5°, pri 670m —5,6°. 1. februarja 1979 popoldne: med 400 in 600m temperatura med 4° in 5°, med 600 in 900 m okoli 9°, med 900 in 1400 m med 3° in 4°. 20. januarja 1979: pri 460 m med —6° in —4° C, med 1100 in 1400 m med 4° in 2°. Po višini čadasteiga ali rahlo meglenega mirnega ozračja niže pa je vendarle soditi, da sega pozimi inverzijska ločnica največkrat do vi- * Zahvaljujem se upravi Hidrometeorološkega zavoda za brezplačno nudenje podatkov iz arhiva, iz katerega je tu večina podatkov. ** Za enajst zadnjih dni januarja 1981 znašajo v Šmartnem povprečki minimalnih temperatur: 5 cm nad tlemi —17,8°, 50 cm —15,7°, 200 cm —12,3°. Razlika med višinama 5 in 200 cm je znašala 28. dec. 1980 6,5“ in 29. dec. 6,0° (v razponih —14,7° in —22,2°). Mesečne srednje minimalne temperature Monthly mean minimal temperatures (°C) aJ Q) rQ C3 o $ in r# 'S'S Cl ci ■ S-. OÜ ■P cC > >M Ifl oo O 10 03 cm^ oo 00 o 1 f co °? 00 1 CO [ o T—( [ in T-H o o oo 1 1 00 1 t-H CD rf Cvf | r—1 in °0^ of in t-H co m O t-H r—( i> oo oo cm rH oo co « t-H o t-H •n M I> ci t-H IO 05 05_ LO t-H CM Csj »—I T-H CM_ T* £- H CO csf t-T o' csf to 05 lO 00 CM t-h cm cd io tjT in i> H I I i> co in cm^ co LO rjT in' oo -h O co CO 00 O O c- co co OO D- CD 05 05 05 05 05 05 t-H r-H T-H r-H t-H CD 05 05 05 CD t-H csj t-H CM CO 05 05 05 05 05 05 t-H t-H t-H t-H (M OO in CO m 05 t-H 05 t-H TJH m D— O O m t-H (M .3-S r-* n . r* CÖ 3) — >72 u W -rH RH «■« ^ CQj Ö II? V — ^ ^ >c/} f-. •M £ II > ö rd >a rG t/o G Cl) Ö o £ ^3 o T3 tvl aJ s :> fi aJ a? -P r/i O Ph in t> CO csf 00 o 3 o OhT3 _ cö 2 *-• SO ; u • rt > J O 00 csf aJ 6 O CD O OQ in in T-H »-H m in rf co CD OO r-T £> O CD_ !n CM oo T-H r-H cm" t-H t-H in °0 OO °l o of CO t-H co csj t-H rH t-H t-H °l O CM 00 csf csf T-H of rjT co CS1 (M CM T-H r-H in t-H CD 00 CO oo rjf T-H o' in 05 csj CM CM CM in OD CO 05 CQ in csf T—) 05" co" rf' co" CM CM t-H t-H t-H co t-H co OO lO 0 00 CO in r}T 05 00 t-H t-H T-H t-H t-H CD CD rH CO 2 OO T—T 05 Csf rH t-H r-H i CM O in 05 t-H 05 ccf c0 in O T CO in co CM rH t-H I LO I 1 1 co °0 CO co 0 t-H O o' T-H CD 1 1 0 co O CO O O D- co t- CO CD 05 05 05 05 05 rH t-H t-H T-H rH CD 05 CD 05 CD t-H csj t-H CM rH Csj CO 05 05 05 05 05 05 t-H rH t-H rH C C C/l o c« C in oo o of 00^ co co CO CD ci r—i m co tjT Cft to cT of D- co OJ as O o t> co 05 05 £ t- CO CO ^ONCO lO 05 05 •—<*—< t—< OJ u a rt E c c p: maks. Q g Sl nber maks. §•8 ■S B nber maks. nover miin. i oktober mim. m september mim. maks. C/j is H % B f.s » 6 maks. •5* ß ai rf o' o o oT

I>~ OlN co CO rrm in rr 05 rH I> co t^CO CO r}T CON o in in B CO CO ros JJJ 05 >C0 H o o r- co 05 05 rt •g rt ls77 b co co ^ONCO «3 in 05 05 WHHH Uršlja gora 1698 m 1926—1970 Za višine okoli 1500im prihaja v poštev postaja Ribniška koča (1507m)*. Za naše določevanje gradienta v približno prosti atmosferi so njene temperature prenizke. Njena letna temperatura (1931—1960) je 3,6°, Komne v Julijskih Alpalh (1520 m) 4,0°, višjega Obirja II (dobe 1851—1900, 1612 m, Pučnik, 1980) 3,7°. V letih 1926—1970 so srednje minimalne temperature januarja pri Ribniški koči nižje kot na skoraj dvesto metrov višji Uršlji gori. Ker je Pohorje bolj masivno gorovje, bi pričakovali višje temperature kot na osameli vzpetini Uršlji gori, na kateri je tudi klimatska gozdna meja razmeroma nizka (Gams, 1977). Poglavitni vzrok za hladno Ribniško kočo je domnevno v njeni legi. Postaja je delovala na severnem pobočju 1533 m visokega Malega Črnega vrha. Ker je pobočje nagnjeno za 7° proti severu, ozračje pri koči ohlaja polzeči ohlajeni prizemni zrak. Njene temperature bi mogle veljati za osojne lege v višinah okoli 1500 m, kjer tudi vegetacija občutno zaostaja za prisojami (Gams, 1959). Da bi preverili, če niso prenizkih starejših temperatur Ribniške koče krive tehnične merske napake, so v tabeli 2 primerjane tri postaje. Ribniško kočo predstavljajo mesečne srednje minimalne in mesečne srednje maksimalne temperature v nizu 1926—-1970 in iza dobo julij 1966—1980. Postaja je v tej povojni dobi delovala ibrez prekinitev le leta 1966 in 1967, njene vrednosti pa so bile na vso dobo prirejene po postaji Uršlja gora. Razlike med predvojno in povojno dobo so predvsem pri srednjih dnevnih maksimalnih temperaturah (v letnem povprečku je povojna doba za 0,9° hladnejša). V isti tabeli so tudi vnešeni podatki za Šentjošt. Gradient med Šentjoštom (1919—1938) in Ribniško kočo (1926—1970) je pri srednjih letnih minimalnih temperaturah 0,47°/100 m, med Ribniško kočo in Uršljo goro (1925—1970) pa 0,15°/100. Razlike so prevelike. Podobno kot pri Ribniški koči bi si razmeroma nizke temperature pri Šentjoštu mogli delno razlagati z lego postaje na vrhu dolgega in ozkega slemena vzhodno-zahodne smeri, kjer je precejšnja vetrovnost. Na podobnem slemenu na Olševi je razmeroma nizka klimatska gozdna meja, česar so verjetno krivi hladni severni vetrovi (Gams, 1976). Na podobi 4 vidimo zanimive razlike v poteku zveznic, ki 'povezujejo dnevne maksimalne temperature med postajama v raznih višinah. Decembra in januarja so od dna kotline do n. v. 1041 m (Branik) dokaj izenačene temperature. Aprila in septembra se vzpostavi enak gradient od nižine do višine Kredarice (2514m). Srednje dnevne maksimalne temperature so maja, junija in julija razmeroma nizke v višinah okoli 780 m (Šmartno na Pohorju). Oktobra in novembra imajo nižine (med 452 m 1041 m) razmeroma nizke viške, ki se domala ujemajo z marčevskimi oziroma aprilskimi. V podrobnosti so te razlike zaradi možnih merskih napak vprašljive, vse pa kaže, da so v glavnem resnične, saj jih lahko smiselno raztolmačimo. Na razmeroma nizke nižinske dnevne maksime v januarju in februarju vplivajo celodnevne temperaturne inverzije. Oktobra in novembra, v manjši * Meteorološki zavod Slovenije in po njem vsi drugi viri navajajo višino 1530 m. Na temeljnem topografskem načrtu 1 : 5.000 se dom nahaja le malo nad izohipso 1505 m. c! z s meri še decembra, so višine bolj pod 'vplivom razmeroma toplejših zahodnih (oceanskih) vetrov kot nižine, kjer se še javljajo temperaturne inverzije. V povojni dobi se je število postaj za ugotavljanje višinskih gradientov v kotlini skrčilo na dve, na Šmartno pri Slovenj Gradcu in na Uršljo goro. Mesečne srednje minimalne temperature Povojno razdobje — Tabela Monthly mean mmimal temperatures (°C) Postwar period — Table o e 1 S g > G o Dh 05 ^ csf ^ I I CO ^ JO ^ LO~ CO 05 05 O^^H co O O CO «p co~ co *—T csf H «M« CO 05 ■^jT-h •M CS ^ csf ^ o*“ co Cg cO ’“J. _T t>Tco cq_ cooo o oT o to ^ r-H cvj in ^ ^ to c**" cs cs co co co co H C* esT C o 00 05 CO co 05 C'} lO T}< (M CO M o to °® o o in 05 r> t co cs c-T r-T -h T_i.lo co CO *0 c*T O O o ‘O CO CO 05 05 03 CO co CO CO co io 05 05 05 33’3 ifl rp Tf CO co lO r-t u P «« »•o n 2 2 2 £05 u t-« . t-i o CJ > rt rj g .2 g ■§ 8 A rt t-. rt _ O Ü s- CB « ' JD O TJ s rt « r-^ CO co - lO CO O T—1 I 00 1 CO D-" csf £> o 00 CO co LO H o 05 r-H »-H pH 00 00 CQ CS O (M CO lO »—( CO cq CO H c I>^ CO co" csf I co co i e* c^ 1 o co 05 o 00 05 »-H 1 o co 05 r co co 05 CO CO 05 »—H co co 05 3 3 3 452 875 co 05 cc c g Io ? 5-1 ■ M Ö "r~"* rt > rt 2 r* g£ g| | >tf! c/2 >W d, P cs X cs + iC co • • •+-» 7" p »-H 0) ^ 6 X ^ h ^ t? o co O D- CS o LO lO °! rf CO co" o o o 05 C* co t !0 lO ^r (M co o o to o c- CO co IO co » io i—i co" o" csf o 05 C~^ CO uo rr (M Cvf IO o O o" co io ^ CO*“ Cvi rt G tf u « t-« ^0*0 ä > S/* c a> % Za vse postaje, iki so vnesene v tabelo 3, so podatki dobljeni iz Arhiva iin preračunani na isto dobo, to je dobo delovanja postaje na Uršlji gori (,julij 1966— dec. 1980). Za pomoč so pritegnjeni podatki postaje Šmartno na Pohorju, ki je delovala do leta 1977, da bi imeli 'vsaj eno postajo blizu vrha termalnega pasu. Raizlike s Šmartnim pri iSlovenj Gradcu so podobne kot v predvojnem razdobju: v n. v. 780 m so srednje minimalne temperature celo leto višje kot v dnu Slovenjgraške kotline, srednje dnevne maksimalne temperature pa se z višino mnogo bolj ’pravdno’ znižujejo. Gradienti srednjih mesečnih minimalnih in srednjih maksimalnih temperatur v predvojni in povojni dobi ne potekajo med letom smiselno skladno, kar zastavlja vprašanje o pravilnosti podatkov. Zato je verjetno več vzrokov. Povojno dobo predstavlja štirinajst in pol letni niz, na katerega še vplivajo izjemne enoletne temperature. Leti 1969 in 1980 sta bili nadpovprečno topli in zato je ves niz 1966—1980 toplejši kot predhodna doba. Srednje mesečne temperature za zimske mesece so s predvojnih —2,4° porasle na —1,54° v Šmartnem, manj na Uršlji gori. Poletni meseci pa so postali rahlo hladnejši. Povpreček za junij, julij in avgust se je v Šmartnem pri Slovenj Gradcu znižal s 16,8° na 16,5° (na Uršlji igori z 10,66° na 9,80°). Podobno poletno ohladitev smo videli že pri postaji Ribniška koča. Tu naj bi januar postal v zadnjih dveh desetletjih za 2° toplejši kot računajo za predvojno dobo. Podobne tendence so opazne tudi pri Kredarici, kar bi kazalo na povečan termični vpliv atlantskega podnebja.* Če je to le kratkotrajna oscilacija ali 'gre za daljše spremembe, bo pokazailo nadaljnje klimatološko raziskovanje. Tudi zvečani 'gradienti med nižinskimi in višinskimi postajami v povojnih letih, ki jih je razbrati iz tabel 1 in 3, so posledica že omenjenih zimskih otoplitev. Kako se pri višjih temperaturah zvečajo gradienti, kažeta naslednja primera: V hladnem januarju 1978 je beležila Uršlja igora le za 0,2° nižjo srednjo mesečno temperaturo kot Šmartno pri Slovenj Gradcu, v toplem januarju 1980 pa je znašala ta razlika kar 6,9°. Na splošno kolebajo zimski .gradienti od leta do leta bolj kot v ostalih mesecih. Najvišji so maja in junija, ko je zemlja v nižini že segreta, bolj oceanskim zračnim gmotam podvržene višine pa razmeroma še hladne. Poletni 'gradienti so praviloma enkrat večji od zimskih. Za ilustracijo gradientnih spremenljivosti so v podobi 5 vrisane srednje dnevne minimalne temperature hladnega januarja 1981 za Šmartno in Uršljo goro. Ves mesec je zemljo prekrivala snežna odeja in prevladovalo je anticiklonalno vreme, kar izpričuje vrisani potek zračnega tlaka in pritiska vodne pare. Šmartno predstavljajo dnevne minimalne temperature pri 5 cm nad tlemi, Uršljo goro pri 200 om. Šmarske minimalne temperature se spustijo pod one na Uršlji gori v času visokega zračnega tlaka, ko je nizek tudi pritisk vodne pare v zraku. Primerjava hitrega narasta zračnega tlaka med 6. in 10. januarjem 1981 z visokim tlakam med 21. in 31. dnem pokaže pomembno značilnost: ob hitrem narastu tlaka zdrknejo minimalne temperature v kotlini iza okoli 7° niže (na —25° 10. januarja) kot pri pri- • Za to govori tudi spremenjeno razmerje med julijsko in avgustovsko srednjo mesečno temperaturo Kredarice: v razdobju 1930—60 (Furlan, 1965) je avgust hladnejši za 0.1°. v dobi 1966—80 pa toplejši. bližno enakem a dolgotrajnem pritisku (po 22. dnevu s srednjo minimalno temperaturo okoli —18°). DNEVNE MINIMALNE TEMPERATURE -JANUAR 1981 P0D c FIG. G DAILY MINIMAL TEMPERATURES — JANUARY 1981 mb ŠMARTNO AAOm n.m (+5cm) URŠLJA GORA 1.693 m n.m.(+200cm) PARNI PRITISK WATER VAPOUR PRESSURE <—18 ZRAČNI TLAK AIR PRESSURE 10C0 930 :ö.7a; •B6Ö; 19 120 I 21 122 I li\2U I 25 I 26 127 I 28 i 26 1 30 I 31 I F.F.-PZE CEOGRAFIJA 1.-1912 C.V0JVMA JANUAR JANUARY Inverzijsko podobo dopolnjuje termohigrografski zapis med 25. januarjem in 1. februarjem 1981 (pod. 6). Termohigrograf je toil postavljen v višini 2 m v Golavabuki pri kmetiji Gampret rv n. v. 592 m, torej nekoliko više, kot je zahodno obrobje kotline in 140 m nad šmarsko meteorološko postajo. Istočasni potek šmarske temperature in relativne vlage, je vrisan na skupni trak. Zapis iz termalnega pasu je mnogo -bolj raagiban zaradi poigoste sape, ki je pihala večidel od zahoda in hipoma zviševala temperature. Tiste dni so bili dnevni mižki v Šmartnem do 6° nižji kot v Golaiva-buki. Nastopili so v drutgi polovici noči, trikrat med 6. in 8. uro zjutraj. 28. januarja zjutraj je bila temperatura ma šmarski postaji (452 m) —15,5°, v n. v. 512 m (Grajski klanec, ob zahodni sapi) —12,5°, v n. v. 592 m —10°, na Uršlji gori okoli —12,5°. Še večje kot temperaturne razlike med kotlino in termalnim pasom so pri zračni vlagi. V dnu kotline je bila vlaga te dni ponoči večja, podnevi nekoliko manjša. Pri nizkih so bile razlike med šmarško postajo in Gampretom 15 %, pri dnevnih viških 6 %. Podobno kot temperatura je tudi nižek vlage navadno proti jutru. Ob tem je razumljivo, da je rosa oziroma slana v dnu kotline mnogo pogostejša kot na višjih pobočjih. Dodatna vlaga, ki jo v kotlini prispeva traviščem slana, je opazna zlasti ob suši. Povzetek in kritika rezultatov Po zaslugi vremenske postaje višjega reda Šmartno pri Slovenj Gradcu, je Slovenjgraška kotlina v naši javnosti znana po močnih temperaturnih padcih ob anticiklonalnem, invenzijskem vremenu. Toda pri hudem zimskem mrazu so nočni minimi v spodnjem koncu kotline za dve ali celo več stopinj nižji, slana pa pogostejša tudi zaradi nižjih nočnih minimov pri 5 cm nad tlemi, kjer so, po podatkih šmarške postaje, za 2,6° celo v letnem pov-prečku nižji kot pri 200 cm. Ponoči ohlajeni zrak odteka s hitrostjo do 1—2 m/sek. proti spodnji Mislinjski dolini. Njega pa ne nadomesti priliv po okoliških gorskih dolinah. Trajnejši dotok v višji legi je po Hotuljskem podolju, verjetno iz Celovške kotline. Iz te pa ne priteka hladnejši zrak preko Labotske doline in enako usmerjene Spodnje Mislinjske doline. Po slednji se ponoči ohlajeni zrak iz Slovenjgraške kotline usmerja proti Meži, a le delno doseže Dravsko dolino. Kot delni vzrok za toplejše zime v zadnjih petih letih lahko smatramo večjo zazidanost kotlinskega dna. Zaradi nje je občasno ob inverziji zrak že občutno onesnažen. Skladno z ugotovljeno zračno cirkulacijo ob inverziji je potrebno ohraniti dolinsko ožino pod Slovenj Gradcem nepozidano in nepo-gozdeno, da kraj ne bi bil še večje ozko grlo za odlivanje onesnaženega zraka iz kotline. Da ne bi onesnaževala mestnega ozračja, bi kazalo bodočo industrijo locirati niže od Slovenj Gradca. Največji hlad ob inverziji ne nastopa na legenski terasi, proti kateri se odpira največ pohorskih dolin, temveč oh Mislinji in Suhadolnici. Verjetno je vzrok v različnem strmcu površja. Ob Barbarskem potoku niže od Spola iznaša na Legnu v povprečju 32 promil, ob Mislinji niže od Dovž 13 in ob Suhadolnici niže od Spodnjega Podgorja 7 promil. Ob večjih strmcih se polzeči zrak verjetno občutneje adiabatsko ogreva. Iz tega razloga naj intenzivnejša inverzija v Sloveniji ne nastopa v globokih kotlinah s strmimi pobočji (Bohinj, Globodol), temveč v odprtih kotanjah (Babno polje — Gams, 1972). Centralno alpski relief, o O) c T3 ~ S C w OJ U S £ ec «m C cs O a o h P w 13 a « p & bO PO co bi Uh ' d) « C P £ to c c 55 ^ o c- a = O * p a W o U r-* > «s a) u> V £ C 'O 0) »4 en Se -*-> Rj U OJ o > (D S sp 05 4» C >"* r* T* X O Dft gT3 w > & C 'w g -H •° o So SC o. S c o t— o S -°3 I“ CC >y o o r- m = -g a ■+■> «j S o g 8. £» a .a o -*-■ co P. o* >0 «3 ** A £ “S .3» 2 5 “ a.* £1 c o •“■° S» S > 8.Ü o e3 £3 - « D •Se “ «*.( oj o .b c3 J* 'w S-i ** *>, bo ž* *« n c3 £ Q) o, bo a^ o ° a i? c ^ 03 o» bo a,, cs gü StS SS SS bo Pn singularitet ustaljenega, pretežno lepega vremena, kolikor jih šteje jesen v Srednji Evropi (Manohin, 1941, Flohn, 1954), v petletnem nizu skuipno torej 25 možnih, jih je bilo v Srednji Bviroipi v nizu 1976—1980 le 14 ali 56%. Njihova verjetnost nastopa >v 100-letnem koledarju osrednje Slovenije (Furlan, 1959) pa je 52 %. Torej -je bila njihova pogostost v analiziranem kratkem nizu normalna. V istem času je bilo v Apalačih le 10 siimgularitet ali 40 % možnih. Tolikšen odstotek v glavnem potrjuje pravilnost zapažanj o časovnem pokrivanju »babjega« in »indijanskega« poletja. Kako torej, da niso tudi Apalači opazni na povprečni karti jesenskih singularitet, podobno kot Srednja Evropa? V povprečku je trajalo gospostvo grebenov v Apalačih le 6.1 dneva, v Srednji Evropi pa malone dvakrat dlje. Ker preide vzporedniško stnujanje, prevladujoče v obeh glavnih letnih časih Ov poletju in zimi), v prehodnih časih v izrazito meridionalno (S c h ir- 3 C & B c " 'S C a Ä £ •H X O in a 3 g H > _ O o u s s T3 d) o o W <1> 2 «m ” 2 o ° « 21 £ S a T3 o 3 o m O 'Ö rt .C KJ . +J.2 S c > e " i Si S " • •OB j, _ rt Oh, ‘m aa ^ as fl s s J tu a; b2 es C w KJ 3 2 C} oj ^3 a S g s > .-H w +J O ^ ^ O *-* - cO § irj tü I 0) J3 c 3 53 to c c » 2 ■S ° a | W r T a H o H £ c c ri 'O ^ ^ o >o > c £3 w d ^ 3 ^ CO “•■š C-S •° > o ” S~ 8.S o o '"S gg «j« BS 5,3 .«tu &o U «M C «m > n ri ca CD o C 0(1) I ss 11 03 S «I 3 Ä'O ** C >2 •5 s-< > ij o -*j m C K c u-r O g - s ■ co O.X flc d fi —* •S'0 o M Ü ®3 S“ 5 S v-, a o h « üj S bo u O« ÄD a bo &£ O OJ n3 -»-> üc rt oj bo a s II II OJ co m (n mer, 1977, M a k j a n i č , 1978) in prehajajo grebeni pogosto neposredno v doline (in obratno), pomeni to možnost: v ostalih 6 'dneh, »ko je Evropa še pod grebenom, naj bi bili Apalači že v dolini. Zaporedje vsaj približno enako pogostih dolin in grebenov, torej tudi severo in jugozahodnih vetrov pa omogoča prevlado zahodnika. Prav ta smer pokriva Apalače v času jesenskih singularitet ustaljenega vremena v Evropi. Takšna razlaga sproži novo vprašanje: ali ni morda »indijansko« poletje značilnost širšega področja, predvsem tistega, ki leži v vzhodnem delu Skalnih gora in še vzhodneje od njih? Potrebna je ustrezna literatura. Za Azijo omogoči bistveno jasnejši odgovor vsebina tabele 2. V dneh srednjeevropskega grebena (jesen) leži azijski greben na geografski dolžini Urala in Aralskega jezera (ok. 60°) v 13% dni; najčešče, v 40 %, leži vzhodneje, nekako na sredi poti proti Bajkalskemu jezeru (ak. 85°). V območju Bajkala (ok. 110°) je bil v 29%, medtem ko je izrazito vzhodneje od Bajkalskega jezera (ok. 125° vizh. dolž.) bilo le pičlih 19%. Tolikšna spremenljivost v legi grebena je povzročila novo iskanje: kakšno je razmerje v pogostosti lege grebena nad posameznimi področji Sibirije, kadar v Srednji Evropi ne obvladuje vremena greben, ampak dolina? V istem zaporedju kot poprej so vrednosti 33 %, 44 %, 15 % in 8 %. V obeh primerih, dolina ali greben nad Srednjo Evropo, je greben nad Sibirijo najčešč med obema jezeroma, 39 % in 44 %, torej skoraj enako pogost (glej tabelo 2). Razlika, in to velika, je v pogostosti grebena na prehodu med Evropo in Azijo (Ural — Aralsko jezero), 13 % in 33%. Vzrok za tako razmerje je naslednji. Kadar pokriva Srednjo Evropo greben, leži torej dolina vzhodneje, in sega nad vzhodno Sredozemlje in Kaspiško jezero. Če pa je dolina nad Zahodno Evropo in Zahodnim Sredozemljem, je tudi naslednji greben pomaknjen proti zahodu; odtod povečanje v pogostosti od 13% na 33% v območje Urala in Aralskega jezera. V obeh primerih, grebena ali doline nad Srednjo Evropo, pa se v dneh jesenskih singularitet pokaže dolina nad Korejo zelo poredko. Takrat so nad Vzhodno Azijo severozahodni vetrovi, vendar manj kot posledica grebena nad Vzhodno Azijo, ampak predvsem zaradi doline na vzhodu. Rezultati analize povprečnih višinskih kart torej ne potrjujejo časovne skladnosti singularitet ustaljenega vremena v Srednji Evropi, Apalačih in Vzhodni Aziji, medtem ko po rezultatih vsakodnevnih sinoptičnih kart taki primeri sicer niso izjema, niso pa tudi dovolj pogosti, da bi bilo mogoče govoriti o pravilu. S to ugotovitvijo je v naslovu zajeta problematika izčrpna. Rodi pa se nov problem: Ali so singularitete posebnost Evrope? Glede na nereprezentativnost obeh nizov, saj sta prekratka, je podmena o izjemnosti Evrope smela. Zlasti še, ker so bile singularitete že ugotovljene v Severni Ameriki (Wahl, 1959), čeprav ni znano, ikakšna merila so bila za oznako »singulariteta« upoštevana. Različni so lahko čas (datum), trajanje in velikost dovoljenega odstopa od osrednjega datuma. Velja pa poudariti, da postavljene podmene ni mogoče braniti le statistično (oba niza), ampak tudi z vremenskimi faktorji: orientacijo obale, predvsem pa gorstev. c a S S c TJ ^ Of-t-. Ü tfi 0)| > £ X rt w »jJ O o ft'O ii 6 « o c O Ä« P M 2 e M" O — 0,0 P W a * 3 W C 0) u CO o «u £ > cc o o -h (U s.s o w gn ca M c tn tu ■§£ a o u .O > . O °1 c3 0) u l-s *Š 6 ° S ° 6 '-s . +-> <1> « X! ca S« tu -O^ J!" H ä o Ü0 o 0> *- c M w ca •<-> gla «In 53 3 ca ti c O 01 O, in OJ rt -C « tn £ ~ rt 73 to m C Ä-C rC a a« a.^ o C - to 3 C t/} o 'S 1279600397 13.280 198433274 2.059 1286484358 13.351 1035762203 10.749 1504800892 15.617 401815861 4.170 163590522 1.698 404394474 4.197 2430406462 25.223 530522947 9.657 9635811390 100.000 2586256689 12.759 433072683 2.137 2412397642 11.901 2281373659 11.255 3327017642 16.413 807203241 3.982 450526360 2.223 939095457 4.633 4933118108 24.337 2100037824 10.360 20270099305 100.000 82426 4.373 69577 3.691 117771 6.248 129055 6.846 150187 7.967 207204 10.992 49267 2.614 190226 10.091 470006 24.933 419359 22.246 1885078 100.000 93628 5.421 88303 5.113 128564 7.444 129606 7.504 158506 9.177 182623 10.574 43964 2.545 150066 8.689 413067 23.916 338810 19.617 1727137 100.000 105245 6.624 87301 5.495 134031 8.436 130739 8.229 161163 10.144 155928 9.814 40606 2.556 126105 7.937 368613 23.201 275048 17.564 1588779 100.000 63671 6.220 25339 2.468 81017 7.890 114871 11.187 100632 9.900 43033 4.191 35017 3.410 100777 17.605 204184 19.885 178092 17.344 1026833 100.000 72773 7.334 25290 2.549 92008 9.272 115441 11.634 115264 11.616 51665 5.207 25629 2.583 140591 14.168 206202 20.781 147417 14.956 o o oo o CM O !§ 05 r=H 82354 8.305 25426 2.564 98471 9.930 116887 11.788 122336 12.337 50406 5.083 24017 2.422 113642 11.965 212049 21.384 141024 14.222 CM O »-H O CO o s§ 19555 2.162 44238 5.154 36754 4.232 14184 1.653 40555 5.774 164171 19.129 14250 1.660 9449 1.101 265822 30.973 241267 28.112 to o O CM O *2 ö šs 20355 2.338 63013 8.575 36556 4.975 14165 1.920 43242 5.884 130958 17.821 19335 2.495 9475 1.289 205865 29.150 191393 26.045 c— o to o co o ^ d ”2 22391 3.333 61875 10.361 35560 5.955 13852 2.320 33927 6.502 105522 17.670 16589 2.778 7463 1.250 156564 26.219 133024 23.113 c- o CO O rH O CO rf lO CO CO to co rH CO 00 (M 05 lO 05 0) 5 o u >{0 p* II II <0* prebivalstva, v 1971. letu 72,5 % in 1981. letu že 76,4% vsega prebivalstva SRS. Pomembno nadaljevanje spoznane smeri in obsega postopne koncentracije kažejo razredi 5, 6 in 9. Skupna značilnost jim je nadpovprečna rast centra samega na račun upadanja ali največ stagnacije naselij v zaledju. Centri teh pokrajinskih enot so običajno nekaj večja ruralna naselja in posamezna mesta, rast pa je osredotočena na 'vodilno naselje v območju. Upadanje ali največ stagnacijo v centru enote je opaziti predvsem tam, kjer tudi število vsega prebivalstva nazaduje ali je ustaljeno. Število iteh pokrajinskih enot (razred 1, 2, 3, 4) je anašalo 1971. leta 177 in v 1981. letu 154. število vseh centrov, ki izgubljajo prebivailstvo, predstavljenih z razredom 1, 2, 3, 4, 7, 8, je znašalo iv letu 1971 192 i.n v 1981. letu 171. Samo 17 je takih enot (razred 7, 8), v katerih je opaziti upadanje centra in tako močno rast ostalih naselij, da je bilanca gibanja pozitivna. Obseg prostora, ki pripada posameznemu razredu, je izračunan na osnovi seštevka površin prikazanega po k. o. in pripada posameznemu matičnemu okolišu. Tako na primer lahko ocenimo, da pokrajinskim enotam razreda 1 in 3, ki ponazarjata praznenje prostora, pripada 1981. leta 9,8 % vsega prebivalstva in 23,2 % vseh površin, območjem izrazite stagnacije ali ustaljenosti (razred 2, 4, 5) pa 17,9 % prebivalstva. Rezultati opravljene analize (VI. Klemenčič, 1976) regionalnega demografskega razvoja Slovenije nas prav tako kot naša opazovanja opozarjajo na oblikovanje določenih tipov demografskih območij. Vzporedno z opazovanjem razvoja prebivalstva v centrih smo zato povzeli razvoj gibanja prebivalstva po območjih rasti, ustaljenosti in upadanja števila prebivalstva. Pri tem predstavljajo predstavljena območja rasti tipe 6, 7, 8, 9, in 10, ustaljena območja tipe 2, 4, 5 in območja upadanja tip 1 in 3. Opazovana gibanja potrjujejo že zapisane zaključke drugih avtorjev, potrjujejo pa tudi spoznanje o postopni koncentraciji poselitve. Nesporno imajo nakazane smeri prebivalstvenih gibanj pomemben vpliv na izrabo prostora. Primerjanje demografskih gibanj z obsegom posameznemu razredu pripadajočih površin nas opozarja na naslednje: — oblikovanje pokrajinskih celot postopne rasti števila prebivalstva v 166 enotah, ki jim pripada 45,3 % vseh in 44,7 % kmetijskih 'površin v SRS; — stagnaciji (ustaljenosti) pripada 115 območij; 29,2% vseh in 27,8 % kmetijskih površin; — prostoru, ki se postopno prazni pa pripada 110 območij, 24,6 % vseh in 26,5 % kmetijskih površin. Iz pregleda je mogoče opozoriti na razkorak med poselitvenimi težnjami na obsežnem prostoru, ki se postopno prazni, ter deležem kmetijskih 'površin, ki tem območjem pripadajo. Obseg in lega teh območij na eni strani in koncentracija na drugi, predvsem v ravnini, nas opozarja na potrebo po večji strokovni skrbi za usmerjanje poselitve in s tem povezano načrtno izrabo celotnega prostora. Literatura Gosar, L., Mihevc, P., 1978: Procesi urbanizacije v SR Sloveniji, I. faza, Ul SRS, 366 strani, Ljubljana. Kokole, VI., 1971, Centralni kraji v SR Sloveniji, Geografski zbornik XII/1971, 7—133, Ljubljana. Klemenčič, VI., 1976, Regionalno demografski razvoj Slovenije, III. faza, IGU, Ljubljana (tipkopis). Mihevc, P., 1977, Opredeljevanje vsebine ruralnih naselij za potrebe usmerjanja njihovega razvoja, Ul SRS, 252 strani, Ljubljana. Statistični letopis SR Slovenije 1981, Ljubljana, Zavod SRS za statistiko. Prvi podatki popisa po naseljih 1981, Zavod SRS iza statistiko. Pregled strukture površin smo povzeli po podatkih Geodetskega zavoda SR Slovenije — (Zapis na magnetnih trakovih). CHARACTERISTICS OF THE POPULATION CONCENTRATION IN THE SR OF SLOVENIA Pavle Mihevc (Summary) In the post war period there was a gradual population concentration in the Slovenian lowland areas. Areas of the so called dispersed papulation concentration are spreading while in the same time in the depopulation areas (especially in the mountainous areas) the population decline is becom-mirag more intensive. Gradual population concentration in the urban fringe is aggravating the conflicts regarding the future use of the first quality agricultural land. The comparison of the last two (1971 and 1981) population censuses shows that in Slovenia only a relatively small number of settlements receive the net migration surpluses. This papulation concentration is not only in towns but in 220 key settlements. In these centers in the period 1961—1981 average annual population increase amounts to 16000, or about 1200 per year more than the annual absolute Slovenian papulation increase. The population changes in the 392 Slovenian local registration areas were analysed regarding the population changes in the registration areas as a whole, in their centres and in the settlements outside the center. The analysis Showed that areas of the gradual population growth caver 47,1 per cent of the Slovenian territory, areas of the stable population 29,2 per cent and the depopulation areas 23,2 per cent of the Slovenian territory. The comparison between the depopulation areas and the share of good agricultural land in them clearly indicates the size of the problem. UDC UDK 621.39 (497.12) PTT DEJAVNOSTI IN PROSTORSKI RAZVOJ V SLOVENIJI* Ver a Kokole** Dejavnosti pošte, telefona in telegrafa so redko osrednji predmet geografskih raiziskav, čeprav o povezanosti vseh vrst prometa z naselji ni dvoma. Pošta kot ena od storitev centralnih krajev pri nas res ni vplivala samostojno in odločujoče na dosedanji razvoj in nastajanje naselij. Še imanj telefon in telegraf, ki se po tehnologiji delovanja bistveno razlikujeta od pošte in sta nasploh pri nas še slabo razviti dejavnosti. Toda v zadnjem času je tehnologija žičnega in brezžičnega prenosa sporočil, skupaj z računalniško infrastrukturo, taiko napredovala in odprla toliko novih možnosti uporabe ne saimo na področju poslovnih dejavnosti, ampak tudi za dejavnosti družin in gospodinjstev, da so pričeli strokovnjaki razmišljati o korenitih spremembah na vseh področjih dela im načina življenja sploh. V literaturi (Goddard, J. B., 1971, Kalbak, 1973) najdemo veliko spektakularnih tez o vplivu telekomunikacij. Vizionarji tehnološkega razvoja telekomunikacij predvidevajo izenačenost pogojev za komuniciranje ne glede na kraj. Človek bo lahko stanoval ali zlasti delal kjerkoli, na telekonferenci bo doma, zdravnik bo pregledal bolnika doma ne da bi ga obiskal, -prijatelje bomo obiskali, ne da bi šli z doma. Psihologi ob teh vizijah opozarjajo na potrebo po osebnem srečanju, npr. med starši in otroki med prijatelji, pa tudi geografi bi se težko odpovedali realnemu potovanju po pokrajini. Ekologi zopet pričakujejo zmanjšanje onesnažujočega prometa zaradi uveljavljanja telekomunikacij. Ekonomisti računajo s prihranki energije. Socialni planerji (Wallc off, Ph. etal. 1978) načrtujejo učinkovito socialno službo in ustrezne medicinske storitve v odmaknjenih območjih (telemedicina) in nazaidnje prostorski planerji pričakujejo, da 'bodo razvite telekomunikacije zaustavile praznjenje odmaknjenih predelov in celo stimulirale razpršeno poselitev. * Skrajšani in prilagojeni povzetek enega od poglavij interdisciplinarne študije »PTT storitve in telekomunikacije kot komponenta prostorskega razvoja«, Urbanistični inštitut, združeno PTT podjetje. Finansira Raziskovalna skupnost Slovenije v sklopu srednjeročnega raziskovalnega programa 1981—1985. ** Višji raziskovalni sodelavec, Urbanistični inštitut SRS, Jamova 18, 61000 Ljubljana, YU Do sedaj opravljene empirične študije (C. E. Miller, 1980, C. E. Mil-ler, 1981, D. et al. Clark, 1981, W. A. Ettema, 1978) ne potrjujejo ■nobene od tez razvoj a v celoti. Pri nas imamo na razpolago raziskave v okviru projekta Slovenija 2000 (Koncept razvoja, 1979), ki nakazujejo možnosti tehnološkega razvoja brez odgovora na 'vprašanje, kako bo ta razvoj spremenil sedanjo podobo poseljene pokrajine in kako ibo delovala časovna zamuda osvajanja tehnologije, ki jo poznamo že pri uveljavljanju motorizacije in na ito vezane urbanizacije poseljenega prostora. Raziskave s tega področja bi morale najprej odgovoriti: — v kakšnih odnosih je danes v Sloveniji dejavnost ptt prometa in zvez z 'drugimi panogami prometa, — do katere mere je ptt promet kot dejavnost prisotna v celotnem poselitvenem prostoru, —• do katere mere je integrirana v delavne postopke vseh ostalih dejavnosti. Na ta vprašanja bo mogoče odgovoriti šele po poglobljeni raziskavi. Na tem mestu je mogoče nanje odgovoriti le do tiste mere, kot jo dopušča statistika s svojimi skromnimi objavljenimi informacijami za posamezna področja prometa in do tiste mere, kot jo omogočajo rezultati dosedanjih raziskav (V. Kokole, 1976, et al. B. Klemenčič, 1981) o razvojnih težnjah v prostoru in razvoju strukture zaposlenih po posameznih vrstah naselij. Prometne panoge in prostorski razvoj Če silno poenostavljeno preletimo pretekli razvoj naselij v Sloveniji v povezavi s panogami prometa, lahko rečemo: železnica, ki je zaživela z industrijsko revolucijo, je v Sloveniji pospešila razvoj marsikaterega malega mesta, marsikaterega pa je obšla in ije zaostalo (primeri: Kamnik, Škofja Loka). Zaradi železnice so nastala nova naselja, torej je imela železnica vlogo odločujočega lokacijskega faktorja. Vsa industrija je bila locirana ob železniških tirih. Še danes odloča marsikje. Vendar pa v splošnem lahko ugotavljamo, da je ikot vrsta prometa že prešla zrelo dobo razvoja oziroma prosperitete. Njen pomen nekoliko povečujemo z uvajanjem hitrih medmestnih in mestnih železnic, kar pa gre pri nas izredno počasi. Razvoj cestnega prometa, «lasti množičnega osebnega avtomobila, je prinesel v prostor in naselja pravo zmedo, nekateri pravijo »eksplozijo«. Mesta, ki jih je železnica držala v čim bolj zgoščeni obliki, so se razlila v ruralni prostor takorakoč brez urejene strukture, oziroma je poselitev slepo sledila omrežju zgrajenih cest. Ogromno prostora in površin so pokrile in jih še vedno več pokrivajo velike ceste. Mesta, tudi manjša, so zatrpana z osebnimi avtomobili. Pravzaprav nam v sedanjem trenutku 'kroji način življenja in dela osebni avto in cestni promet, čeprav se je vzporedno neopazno z razvojem mest razvijalo tudi omrežje telekomunikacij. Toda to omrežje se je razvijalo po prostorskih lokacijskih predpostavkah, ki jih je narekovalo omrežje cest in na to vezano omrežje naselij. Hierarhija storitev PTT omrežja in dejavnosti ne odstopa od hierarhije drugih storitev, ki so značilne za centralne kraje in so zato tudi indikator stopnje central-nosti posameznega kraja. Čim večje je imesto in čim več drugih mestnih dejavnosti je prisotnih, tem več in tem bolj raznolike in specialne ima tudi storitve pošte, telefona in telegrafa. V dosedanjem prostorskem razvoju naselij se ptt povezava kot lokacijska determinanta ni pojavljala. Sprašujemo se, ali se v ibodoče lahko pojavi taka težnja in kakšne spremembe /bi zaradi tega lahko pričakovali. Tudi iglede na dosedanje stanje v prostoru. Ostaja pa seveda tudi vprašanje, do katere mere sedanje stanje v prostoru, ki ga je povzročila motorizacija, še ostaja determinanta za razvoj ptt prometa v prostoru? Kako se v Sloveniji uveljavljajo posamezne panoge prometa je mogoče ilustrirati tudi s sicer skromnimi statističnimi podatki iz Statističnega letopisa Slovenije 1980. Pomorski promet bi lahko izpustili: po statističnih informacijah nimamo niti ene potniške ladje in .le 112 potniških mest na tovornih ladjah. Leta 1980 je bilo prepeljanih komaj 8632 potnikov. Zr ačni promet je tudi še slabo razvit. V SRS imamo skupaj 7 letal in leta 1980 je bilo opravljenih v Sloveniji 13.266 vzletov, kar pomeni 36 vzletov na dan na treh letališčih, ali malo več kot vsako uro po eno letalo na vseh letališčih Slovenije. Potnikov je bilo vsega skupaj 963.000. V notranjem prometu je bilo le 295.000. Če bi bili vsi potniki Slovenci in ne bi bilo službenih potnikov, bi se vsak osmi Slovenec pri taki gostoti lahko peljal enkrat na leto z letalom. V Sloveniji so le tri letališča, kjer je mogoče vstopiti v to omrežje. Praviloma so te lokacije vezane na velika mesta, čeprav so mikrolokacijsko razmeroma oddaljena. Kot lokacijski faktor za druge dejavnosti se pri nas letališča še niso uveljavila. Železniško omrežje im promet je vplivalo na razvoj v prostoru, vendar danes tega vpliva (razen za specifično industrijske panoge) nima več. ■Na slovenskem ozemlju je skupaj 257 postaj, to je točk, kjer je mogoč dostop do uporabe tega omrežja. Od tega je Je 107 postaj namenjenih potniškemu prometu. Predpostavljamo lahko, da je nekaj nad 100 naselij v Sloveniji, od skupaj 6000, navezano na železniški promet. Dostopnost do omrežja železnic je sicer boljša ikot pri letalskem prometu, vendar še vedno redka, saj je komaj 10% naselij povezanih s tem omrežjem, in nekaj več prebivalcev glede na to, da so vsa velika mesta vendarle povezana z železnico. Leta 1980 je bila v notranjem prometu prepeljanih 18 milijonov potnikov, kar je sicer 64-krat več kot v notranjem letalskem prometu, vendar pa je še vedno to v primerjavi s številom prebivalcev Slovenije le povprečno deset voženj na leto iza vsakega prebivalca. Cestni promet je v primerjavi z ostalimi vrstami prometa vsekakor prevladujoč, pa naj opazujemo katerikoli pokazatelj. V primerjavi z železnico predstavlja 4520 (AOP-1) postaj javnega avtobusnega prometa kar 42-krat večjo gostoto od železniških postaj. V letu 1980 je bilo s skupaj 2505 (Statistični letopis, 1980) registriranimi avtobusi prepeljano skopaj 205,8 milijonov prebivalcev ali 11-krat več kot v železniš- kem prometu. Vsak od sedanjih prebivalcev Slovenije bi se pri enakomerni uporabi lahko peljal 111-krat na leto z avtobusom, če upoštevamo, da so med prebivalci tudi otroci in stari, ki se relativno malo vozijo z javnimi prometnimi sredstvi, lahko ugotavljamo, da je ta interakcija v prostoru razmeroma zelo pogosta, najpogostejša v primerjavi iz drugimi prometnimi sredstvi. Tembolj, ker ugotavljamo, da se zelo veliko prebivalcev vozi poleg tega še z osebnimi avtomobili. Z 416.448 (Statistični letopis, 1980) registriranimi osebnimi avtomobili v Sloveniji ,se približujemo meji, ko moremo pričakovati postopno ustavljanje rasti zaradi doseganja določene zasičenosti. Glede na sedanje število osebnih avtomobilov in avtobusov skupaj že s preprostim računom ugotovimo, da bi pri polni zasedenosti kar vse prebivalce Slovenije mogli namestiti v avtobuse in osebne avtomobile istočasno, če bi otroke držali v naročjih. Opažamo tudi, da se je število na novo registriranih vozil v zadnjem letu bistveno zmanjšalo, kar je seveda lahko izraz večjih življenjskih stroškov, je pa verjetno povezano tudi s približevanjem zasičenosti. Tisti, ki ima osebno vozilo, ima tudi dostop do omrežja. Poseben priključek ni potreben. Dostop je odprt povsod, kjer je cestno omrežje, torej na razdalji 14650 kilometrov v slovenskem prostoru, kolikor je (zabeleženih vseh vrst cest. Ker podrobnejših podatkov o registriranih osebnih vozilih po naseljih ni na razpolago, ne moremo primerjati še te vrste gostote v Sloveniji. Predpostavljamo, da je verjetno malo takih naselij, kjer ne bi bilo niti enega lastnika osebnega vozila. Ptt promet ima po svojem odnosu do prostora in poselitve značaj, podoben javnemu avtobusnemu prometu kot so poštne storitve, delno pa ima veliko podobnosti z osebnim avtoprometom. 456 poštnih uradov nudi poštne storitve za skupaj 6000 naselij oeiroma 1,8 milijona prebivalcev. Leta 1980 je bilo opravljenih 293,9 milijona storitev pisemskega prometa. To je nekaj več kot je bilo prepeljanih potnikov v avtobusnem prometu. Vsak prebivalec Slovenije bi bil pri povprečni razdelitvi pisemskih storitev deležen storitve kar 156-krat v letu 1980. Nasprotno pa telefonski promet izkazuje nekatere sorodnosti osebnemu avtomobilskemu prometu. Dostop do omrežja je zagotovljen s telefonskim aparatom v uporabi, ki jih je skupaj 314.629. Celo malo manj kot osebnih avtomobilov! Še manj pa je telefonskih naročnikov. Vsaj po en telefonski naročnik je registriran v skupaj 2282 (AOP-2) naseljih od skupaj 6000, kar je zopet zelo blizu številu naselij, kjer je avtobusna postaja (2340 naselij v SRS). Velika je razlika, če primerjamo naročnike telefonov v stanovanjih (ki jih je v Sloveniji komaj 119.747), z registriranimi osebnimi vozili. Na 1,4 stanovanja pride povprečno eno registrirano osebno vozilo in na 4,6 stanovanj pride povprečno en telefonski naročnik v stanovanju. Stopnja opremljenosti je po teh primerjavah sodeč zelo nizka in lahko pričakujemo naraščanje povpraševanja te vrste naročnikov. Analiza je pokazala, da je telefon v stanovanju prisoten le v 1919 naseljih Slovenije, torej v manj naseljih, kot pa jih ima avtobusno postajo. Tudi to daje sklepati, da je omrežje v prostoru razmeroma redko. Gostota telefonov v delovnih organizacijah in skupnostih je v slovenskem globaiu taka-le: na 16.304 delovne organizacije in skupnosti odpade skupaj 42,873 telefonskih naročnikov in 1500 teleprinterjev. Komaj vsaka deseta delovna organizacija in skupnost ima teleprinter. Skupaj 773 tisoč delavcev v združenem delu, ki so delovno organizirani v 34 tisoč poslovnih enotah, je na razpolago ok. 194.882 telefonskih aparatov v rabi ali povprečno na 4 zaposlene 1 aparat v uporabi. Na vsako poslovno enoto odpade povprečno en telefonski naročnik s področja družbenih organizacij in skupnosti. V povprečku kaže torej, da je opremljenost s telefoni v delovnih organizacijah dokaj splošna, na drugi strani pa je izredno nizka opremljenost s teleprinterji. Primerjava posameznih panog prometa, tako po obsegu oziroma vključevanju prebivalcev kakor tudi po tem, kako posega v poseljeni prostor, seveda ni popolna, vendar pa jasno nakazuje nekatere značilnosti dosežene razvojne stopnje. Število družbenih telefonskih naročnikov je nekoliko večje, kot je število poslovnih enot, ki jih beleži statistika zaposlenih; 34 proti 42, kar bi lahko pomenilo, da je opremljenost s telefonskimi priključki v naših družbenih organizacijah in skupnostih dokaj visoka. Toda istočasno ugotavljamo izredno malo naročniških teleprinterjev in razmeroma malo naročniških central. Komaj vsaka peta delovna organizacija in skupnost ima naročniško centralo in komaj vsaka deseta 'delovna organizacija in skupnost ima teleprinter. čeprav imamo v Sloveniji povprečno na štiri zaposlene v družbenem sektorju en telefonski aparat v rabi in bi pričakovali, da imajo vsaj poslovne enote z zaposlenimi v veliki večini na razpolago vsaj en aparat, smo ugotovili, da še vedno obstajajo tudi enote brez aparata. V okroglo 300 naseljih od skupaj 1600, kjer so poslovne enote raznih dejavnosti z zaposlenimi ni niti enega telefonskega naročnika družbenega telefona. Torej pri razmeroma gosti poslovni telefonski mreži so še vedno neopremljena območja oziroma naselja. Še na slabšem je opremljenost s telefoni v stanovanjih. Medtem ko ima v Sloveniji skoraj vsako stanovanje registrirano osebno vozilo (avto), pa ima v povprečju le vsako peto stanovanje telefonski aparat. To razmerje med številom osebnih vozil in številom telefonskih aparatov v stanovanjih je dokaj značilno za sedanjo razvojno stopnjo. Tudi naselij, kjer je prisoten vsaj en telefonski naročnik s telefonom v stanovanju, je skupaj le 1919 ali slaba tretjina vseh naselij v Sloveniji. Medtem ko v večjih centrih že tečejo dogovori o integriranem računalniškem sistemu, o povezavi podatkovnih baz, o pomembni vlogi razvoja informatike pa ostaja naše podeželje še vedno brez že sto let starega telefona (najpreprostejše oblike te komunikacije) kljub temu, je na podeželju pripravljenost prispevati za to opremo mnogo več kot v mestu.* Vse kaže da prostorski razvoj telekomunikacij ne poteka v prid izenačevanju med mestnimi središči in podeželjem, morda razlike še poglablja. Večja verjetnost pa obstaja za izenačevanje med mesti samimi, kar bi utegnilo podpreti policentrični sistem regionalnih centrov Slovenije in pripeljati do večje funkcionalne integracije med večjimi mesti. * Ankete so pokazale, da so občani na podeželju pripravljeni prispevati iz lastnih sredstev tudi do 5x več kot v mestu, oziroma urbaniziranem primestnem območju. 03 S 03 H P O) > ö c/5 DS co 0 1 fcJO o c 03 a 03 > 03 •r» © H 03 p ’> M O 03 C 03 P .2, rp >n o > © II! > O co -Q O OtŽ tO>N 0) OJ +-> S3?| > in ui Svi o >W C0 TJ 03 O C 03 c o O O s S o co t_ rS a § -A ^7-^ r; o O 03 £ O 0) 3-£iO ^ ^ 2 05 P. y) Cn > a >N a> ds a> o e o > o o p< o § tuO S? >y 'čo S ’???£ co +Z O O 04 @4 I> t~ lO o CS ,-, o M o Pi O o o Ö csi o co co co LO co o CM s B co o lO IO o CO ~ ° o U o o O O) > o co 3 ,Q o > 03 >o >C0 la cč* co o p* o CNJ LO o B o ti s s 'S o o °. S3 ° c: -*-> CM CO o LO &o:s O o ^’ö CO C 31 o cd -r Th °3 o lO o a & ft co p p 0) Eh a s o o lO iO > -2 d ctf >o h ° 03 S-. ft 03 03 ß 05 D- CM O CO CO T^' r-H H C0 > 0 n 3 a S p I o o co C W> & o p« 31 ti p «*-( £ H 03 tal C £ ^P OJ 'p 'S H > .° u S .s ’C a % H p c CO •£ •fJ C ■*-» §1 °3 s -m P to 5| > > P P >to g •g * CO ^-N CO Ph C- 3 *> ^ 35 Su S-2 O ^ S” 1! d) E jD © 3'S Ig T3 > >£ CO -ti ° rti p, P - P •- o| pS 03 s N >8 S «5 ti ■£ p CO co 00 »H P O > O 0) -T[ >o ° O p p g .12 3-^ c« QJ ,Q CÖ °l co cp tuOG5 03 J-< Sl q P. P ^ rij P3 co > p >C0 O p a 5 co m2 Literatura in viri Banovec, T., in sodelavci, 1982, Primerjalna analiza raizvoja informatike, Povzetek raziskave za projekt Slovenija — 2000. Informativni toilten (Zavod SRS za družbeno planiranje Ljubljana, 1982/1—2). Priloga: Slovenija — 2000, št. 8, ste. XXV—XXXIII, Ljubljana. Clark, D. et. al., 1981, Telecommunications and Travel: Potential Impact in Rural Areas, Regional Studies vol 15., 47—56, Oxford. Clark, D. et Al., 1981, Telecommunications and Travel: a Rejoinder to C. E. Miller, Oxford. Ettema, W. A. et al., 1978. Physical Isolation and Communication, TESG 69 (1978) Nr. 6, 374—378, Amsterdam. Goddard, J. B., 1971, Office Communications and Office Location: a Review of Current Research. Regional Studies Vol. 5, 263—280, Oxford. K a 1 b a, K., 1973. Telecommunications for Future Human Settlements, Ekistics 35/211 (1973) Athens. Klemenčič, B. in sodelavci, 1981, PTT storitve in telekomunikacije kot komponenta prostorskega razvoja. Urbanistični inštitut SRS, Letno poročilo 1981, Ljubljana. Kokole, V., 1976. Prostorski učinki interakcij v urbanem naselju. Urbanistični inštitut 1976, Ljubljana. Labo rde, P., 1973, Ann. de Geogr. Ill, IV., 193—207 Le telex, un aspect mal cannu de la vie de relations, Paris. Miller, C. E., 1980. Telecommunication/Transportation Substitution: Some empirical Findings. Socio-econ. plan. Sei. Vol. 14, 163—166, Oxford — Heading ton. Miller, C. E., 1981, A Comment on Telecommunications and Travel. Regional Studies, Vol 16.2, 137—138, Oxford. Wale off, Ph. et al., 1978, Telemedicine and Rural primary Health care, an analysis of the impact of telecommunications technology. Socio-Econ. Plan. Sei. Vol. 12, 37—48, Oxford — Healington. — Koncept razvoja javnega komunikacijskega omrežja za prenos podatkov (ESA-244) 1979 Skupščinski poročevalec, Priloga, 29. 5. 1979, letnik V., pril. IV., 13—14, Ljubljana. — AOP analiza PE in zaposlenih v SR Sloveniji po naseljih in dejavnostih, Urbanistični inštitut po podatkih Registra Poslovnih enot 1981, Zavoda za statistiko Slovenije (interno neobjavljeno igradivo). — AOP analiza telefonskih naročnikov po naseljih 1980, Urbanistični inštitut 1980 po podatkih Podjetja za PTT promet, (interno neobjavljeno gradivo). — Statistični letopis Slovenije 1980, Ljubljana. PTT ACTIVITIES AND SPATIAL DEVELOPMENT IN SLOVENIA Vera Kokole (Summary) The contribution provides first a short comparative survey of -the influences of particular kinds of communications on settlements in Slovenia, and more specifically, on the telecommunications. In Slovenia some forms of communication only have achieved the level of availability (railways, private motor-car aparat from men-mechanical means of transportation). In all cases the distance and the costs associated with overcoming a certain distance were decisive and in all cases personal contacts were made possible. Telecommunications are essentially different from classical modes of communications. The costs are practically eliminated and distance plays no role, but personal interactions are mot possible (Only indirect TV set.). In Slovenia telecommunications lag behind the motor- car four times and more in the level of availability. Telephones are (generally available only for business transactions. Other newer forms of telecommunications, as telex lag behind also for business. The exact influence of telecommunications on the settlement pattern and on the elimination of differences between towns and countryside, remains, however, still a matter of dispute. UDC UDK 526.9 (497.12-17) MERILO KART IN UPODOBITVENA POVRŠINA NA KARTAH NA PRIMERU OBČINE KAMNIK* Marko Ž er ovnik** Merilo sodi med najpomembnejše elemente kart. Pove nam kolikšna je stopnja pomanjšane slike na karti glede na njeno 'velikost v naravi. Od merila karte je odvisna tudi grafična natančnost ostalih elementov karte, od reliefa do objektov in pojavov, ki so označeni na kartah s konvencionalnimi in nekonvencionalnimi znaki (simboli). Čim manjše je merilo, toliko bolj so podvrženi elementi karte (vsebina) generalizaciji in redukciji. Skladno s postopno generalizacijo se spreminjajo tudi velikosti in oblike izbranih kartografskih znakov. Merilo karte odloča o vrstah uporabljivih kartografskih metod za upodobitev določene vsebine, in s tem tudi o posameznih tipih kart. Zaradi tega je treba pri določevanju merila karte izhajati iz potreb po detajlnosti informacij, ki naj jih vsebuje karta. Na merilo kairte vpliva tudi format, ki mora ostajati v mejah priročnosti, čim večje področje obsega karta, toliko manjše mora biti merilo karte. Reči je treba, da je pomen merila pri topografskih kartah večji od pomena, ki ga ima merilo na tematskih kartah. Na topografskih kartah merilo karte namreč v glavnem že pove, kolikšna je detajlnost in natančnost karte glede na ustaljene elemente karte, medtem ko merilo na tematskih kartah pove samo po sebi bistveno manj, saj ustvari pri uporabniku povsem nejasno sliko glede specialne kartografske upodobitve izbranih elementov in faktorjev, ki so od karte do karte zelo različni. Omenjeno dejstvo pogojujejo tudi praktične potrebe oziroma zahteve, da se na topografskih kartah morajo locirati podatki na točno mesto, medtem ko služijo topografski znaki na tematskih kartah v glavnem le za prostorsko orientacijo osrednji vsebini, ki je zaradi poudarjanja bistva mnogokrat upodobljena zunaj merila karte (ponavadi v večjem merilu). Sicer obstajajo določene prostorske zakonitosti, ki v povratni smeri nakazujejo potrebo, da se znaki, ki ponazarjajo osrednjo (glavno) vsebino, po možnosti čimbolj pri- * članek je delni povzetek tretjega poglavja magistrske naloge »Preučevanje o aplikaciji kartografskih metod na primeru razvoja naselij v občini Kamnik«. ** Mag., Marko žerovnik, 61218 Komenda, YU bližujejo merilu karte, obenem pa da jih lociramo na čimbolj odgovarjajoče mesto. To prostorsko zakonitost narekuje potreba po ustrezni obremenitvi karte s strani glavne vsebine. Z ozirom na to, da obremenitev karte zelo vpliva na končni iizgled in čitljivost karte je prav, da h kartografskemu delu pristopimo sistematično in po vrstnem redu, ki ga narekuje današnja tehnologija izdelovanja kart. Obremenitev karte z glavno vsebino lahko izračunamo na osnovi naslednje enačbe: pri tem posamezni znaki pomenijo: R — vrednost prostorninske enote (v mm2) Obr — obremenitev karte v % V — skupno vrednost osrednje (glavne) vsebine Pl — površino obravnavanega območja na karti M — merilo karte Za praktično rešitev navedene enačbe sem izbral podatke občine Kamnik iz leta 1971: V = 22.474 prebivalcev Pl = 389,27 km2 ali 289,270.000,000.000 mm2 M = 1 : 50.000 Obr = 10% R = ---------------------------- 100 • 22474 R = 0,51 preb./mm2 Zaradi praktičnih razlogov R — 0,51 preb./mm2 zaokrožimo na 0,5 preb./mm2, s čimer smo dobili obremenitev karte v merilu 1 : 50.000 z 9,8 °/o. Navidezno je ta odstotek, ki predstavlja 0,5 prebivalca na površini enega mm2 karte, relativno nizek. Vendar je treba pri obremenitvi karte upoštevati še 'druge znake, kot so topografija, napisi in številke, ki skupaj v celoti že kar v precejšnji meri prekrivajo razpoložljivi prostor na karti. Sicer pa je obremenitev karte odvisna tudi od pravilno (ekonomično) izbranih kartografskih metod, ki doseže prekritje prostora z glavno vsebino lahko od 10 do 15 °/o. Kolikšen je na razpolago prostor na kartah različnih meril v obsegu enega km2 oziroma enega ha, prikazuje naslednja tabela: R = 100-V '289270000000000 50000 Merilo karte Velikost prostora na karti v obsegu enega .km2 in enega ha 1 500 40.000 cm2 400 cm2 1 1.000 10.000 cm2 100 cm2 1 2.000 2.500 cm2 25 cm2 1 5.000 400 cm2 4 cm2 1 10.000 100 cm2 1 cm2 1 25.000 16 cm2 0,16 cm2 (16 mm2) 1 50.000 4 cm2 0,14 cm2 ( 4 mm2) 1 75.000 1,77 cm2 1,77 mm2 1 100.000 1,00 cm2 1,00 mm2 1 200.000 0,25 cm2 (25 mm2) 0,50 mm2 1 300.000 0,11 cm2 (11 mm2) 0,11 mm2 1 400.000 6,00 mm2 0,06 mm2 1 500.000 4,00 mm2 0,04 mm2 1 750.000 2,00 mm2 0,02 mm2 1 1,000.000 1,00 mm2 0,01 mm2 1 2,000.000 0,25 mm2 0,0025 mm2 1 10,000.000 0,01 mm2 0,0001 mm2 Gornji podatki nazorno prikazujejo, da se z zmanjševanjem meril zelo hitro zmanijšujejo tudi površine na kartah, zato so določeni podatki, kot so naselja in komunikacije, prav kmalu podvrženi generalizaciji in redukciji. Le tako dobimo lahko kartografsko sliko nazorno, čitljivo, estetsko in ne nazadnje tudi sugestivno, pri čemer igra pomembno vlogo tudi ustrezna izbira barv. Iz virov in prakse nam je iznano, da je 'velikost (obseg) 0,1 mm tista velikost, do katere izostreno oko še lahko loči razdaljo. Ta tako imenovana magična meja, do katere nekateri še lahko zaznavajo razdalje, znaša na posameznih kartah v določenih merilih naslednje razdalje oziroma velikosti: Merilo karte Velikost prekritega prostora na karti s črto ali piko v obsegu mm 1 1 0,0001 m (0,1 mm) 1 500 0,05 m (5,0 mm) 1 1.000 0,1 m (1 dm ali 10 cm) 1 2.000 0,2 m (2 dm ali 20 om) 1 5.000 0,5 m (5 dm ali 50 cm) 1 10.000 1,0 m (10 dm ali 100 m) 1 25.000 2,5 m 1 50.000 5,0 m 1 75.000 7,5 m 1 100.000 10,0 m 1 200.000 20,0 m 1 300.000 30,0 m 1 400.000 40,0 m 1 500.000 50,0 m 1 750.000 75,0 m 1 1,000.000 100,0 m 1 2,000.000 200,0 m 1 3,000.000 300,0 m 1 4,000.000 400,0 m 1 5,000.000 500,0 m 1 7,500.000 750,0 m 1 10,000.000 1.000,0 m ali 1 km Poleg obsega prostora na karti, ki ga določa merilo, nastane omejitev tudi s strani skrajne magične ločljivosti znakov, M jih še ločimo vizualno. Od tu naprej, ko ni več mogoče kartografsko upodabljati reliefa in druge vsebine na karti, se začenja delo na generalizaciji in redukciji vsebine, vendar s predpostavko na relaciji do dovoljene obremenitve karte. Za ilustracijo zgornjim navedbam navajam naslednja dva primera: 1. S črto, v velikosti skrajne magične ločljivosti, ki znaša 0,1 mm, lahko še označimo na karti v merilu 1 : 60.000 cesto, široko 6 m; 2. Na karti, v merilu 1 : 100.000, ne moremo (tehnično) več označiti 6 m široke ceste v merilu karte, saj znaša črta debela 0,1 mm na karti že 10 m v naravi. Zato postane element ceste na tej karti nujno poudarjen in s tem izven merila karte. Sicer pa je v obeh gornjih primerih grafična označba slovenskih hmeljišč, na območju Celjske kotline pa 56 %, študija posega tudi na nekatera občutljiva področja hmeljarstva bodisi v preteklosti bodisi v sedanjosti (proizvodni stroški in prodajne cene, izumiranje hmeljarstva itd.). Med besedilom so trije kartogrami, ki prikazujejo razširjenost hmeljišč v letu 1976, spremembo njihovih površin od 1960 do 1976 ter delež hmeljišč od skupnih površin. Anton Sore, Nekaj podatkov o spremembah zemljiških kategorij v širši celjski regiji. Celjski zbornik 1977—1981, str. 385—394, Celje 1982. Na osnovi statističnih podatkov iz let 1896, 1950 in 1974 avtor prikazuje spremembe v namembnosti zemljišč v dveh različnih obdobjih (1896—1950 in 1951—1974). Vzroki za spreminjanje zemljiških kategorij so tesno povezani z družbenogospodarskimi, agrotehničnimi in prirodnimi razmerami. Spremembe v namenu in izrabi kmetijskih površin so podprte in utemeljene s padanjem števila aktivnega kmetijskega prebivalstva v letih 1953—1971. Pripomniti pa moram, da bi nam pisec s prikazom relativnih (v odstotkih) sprememb, ki so zajele posamezne zemljiške kulture, lahko bolj nazorno orisal prene-katere spremembe, ki jih je bilo deležno zemljišče, kot pa da je celotno razpravo naslonil na obravnavo absolutnih številk. Anton Sore, Preskrba Celja z vrtninami. Celjski zbornik 1977—1981, str. 501—622, Celje 1982. V današnji prehrani imajo povrtnine čedalje pomembnejšo vlogo. Avtorja razprave, ki deloma sloni tudi na zbranih podatkih članov geografskega krožka pedagoškega šolskega centra v Celju, zanimajo naravne možnosti za gojenje vrtnin na širšem celjskem območju. Podrobno je prikazana trgovina z vrtninami ter njene temeljne razvojne težnje v zadnjih desetletjih. Posebej je osvetljena prodaja vrtnin na tržnici, ki ima izredno pomembno vlogo pri preskrbi Celjanov in okoličanov. Nadalje je orisan regionalni izvor prodajalcev in deloma tudi kupcev na tržnici ter njihov socialni položaj. Poklicnih zelenjadarjev je zelo malo na celjskem območju, in večina od njih je že ostarela. Po zasnovi in obravnavi problematike je Soretov prispevek precejšnja novost na področju naše geografije oskrbe. Poudarim naj, da je celotna študija zasnovana v okviru tistih geografskih — vzročno in posledično pogojenih — danosti, ki opredeljujejo in pogojujejo oskrbo mesta z vrtninami. To pa je dragocenost, ki ima tudi širšo aplikativno veljavost. Milan Natek, Ravljanske ulice. (Nekatere geografske značilnosti). Celjski zbornik 1977—1981, str. 395—423, Celje 1982. Avtor predstavlja tipične živinske poti, imenovane ulice, ki so se ohranile v hribovskem zaledju Vranskega. Zanimajo ga vzroki nastanka in ohranitve z živo mejo in drevjem ograjene poti, ki vodijo od gručastega zaselka Ravne do njegovih pašnikov. Prometna osamelost je pripomogla, da se je v Ravnah do nedavnega ohranilo samooskrb-no kmetijstvo, ki v zadnjem času preživlja nagle in korenite spremembe. M. Natek Iz ostale jugoslovanske geografske književnosti Geografsko društv-o Hrvatske je pred krartkim založilo knjigo Adolf Malič: Centralne funkcije i prometne veze naselja središnje Hrvatske, Zagreb, 1981«, Med dokaj redkimi raziskavami centralnih naselij v Jugoslaviji pomeni Maličeva disertacija dobrodošlo in kvalitetno znanstveno delo. Avtor je podrobno proučil oskrbne in prometne funkcije 3400 naselij v Osrednji Hrvat-ski, to je v zagrebški, varaždinski, bjelovarski, sisaški in karlovški regiji. S posebnim vprašalnikom je poizvedoval, ikje, v katerih središčih se prebivalci oskrbujejo in kam zahajajo zaradi različnih storitev. Na vprašanja glede 46 centralnih funkcij je dobil 120.000 posamičnih odgovorov, ki jih je uporabil pri opredelitvi središč in njihovih gravitacijskih območij, členitvi centralnih funkcij in pri izdelavi 23 kart. »Središna naselja« je razdelil na pet hierarhičnih stopenj, od majhnih krajevnih oskrbnih središč do glavnega centra makroregije Zagreba. Pri tem delu je uporabil že preizkušeno metodologijo domačih in tujih raziskovalcev. Odlika tako zasnovane študije je velika temeljitost; zajel je vsa naselja in vse njihove funkcije. Podobnih podrobnih proučitev (razen za Slovenijo) doslej za jugoslovansko ozemlje nismo poznali. Dokaj nov pristop, tako po vsebini kot tudi po metodologiji pa pomeni vključitev prometnih zvez v funkcijsko vrednotenje naselij. Rezultati so, kljulb ne previsoki izračunani pozitivni korelaciji med prometnimi zvezami in centralnimi funkcijami naselij, zadovoljivi in bodoče študije o centralnih naseljih bodo ta novi aspekt morale upoštevati. Pohvaliti je treba tudi kartografske prikaze, ki so temeljito in pregledno izdelani. Zanimivi so nekateri sklepi, do katerih je prišel Malič: temeljne oskrbne funkcije se postopoma širijo v vsa večja podeželska naselja, centralne funkcije se čedalje bolj kopičijo v občinskih središčih (po Maliču III. stopnja) in v gravitaciji k višjim središčem prihaja do sprememb v korist nekaterih (Zagreb) in škodo drugih (Sisak). I. Vrišer Dr. Lilijana Gavrilovič, Poplave u SR Srbiji u 20. veku (Vzroki in posledice). Posebna izdaja Srbskega geografskega društva, 137 str. + 27 prilog. Beograd 1981. V SR Srbiji, zlasti v Vojvodini in ob Moravi, so poplave huda grožnja. Potencialno je ogroženih 968 km2 ali 10,24 % republike. Od tega odpade na porečje Tise 26,8 %, Donave 19,8%, Velike Morave 17,8%, porečje Save 14,3 %. Drina kot mejna reka je izpuščena iz obravnave. Za jugoslovanske razmere je nadpovprečen ne le obseg poplav, ampak tudi njihova pogostost. Ob Donavi nastopajo približno vsako četrto leto, ob Tisi vsako šesto leto, ob Savi vsako peto leto, ob Veliki Moravi zaradi velike ogolAčenosti nekaterih krajev in erozije prsti ter rečnega nanašanja pa je prišla v letih 1920— 1976 ena poplava povprečno na 1,4 leta. Poglejmo si škodo dveh novejših katastrofalnih poplav: poplava 1963 je vdrla v 13.619 zgradb, od katerih se jih je 1.094 znosilo. Poplava 1965 je poškodovala 16.000 hiš in Sava je to leto ogrozila 77 naselij. Zlasti na Donavi in Moravi novejše poplave presegajo prejšnje maksimalne zabeležene vodostaje, kar je pri Tisi tudi posledica omejitve poplavnega območja z nasipi. Protipoplavnih nasipov je v SR Srbiji skupno že za 2.500 km, a je po mnenju avtorice še vedno premalo. Tudi v Srbiji, po navedbah Gavrilovičeve, prezgodaj pozabljajo na nezgodo in pozabljajo, da je preventiva cenejša kot kurativa. Kot uspešno obrambo omenja avtorica primer poplave 1965 na Donavi, kjer je sodelovalo okoli 50.000 ljudi; takrat so v času poplave zgradili 177 km zasilnih (»zajčjih«) näsipov. Slovenskega bralca pa ne zanima samo obseg poplav v Srbiji, temveč tudi način, kako se je avtorica lotila študije. To pa predvsem zaradi primerjave s kolektivnimi raziskavami poplavnih področij v Sloveniji, ki potekajo po programu Geografskega inštituta Anton Melik pri SAZU, in so objavljene v inštitutskem glasilu Geografski zbornik. Da gre za drugačen pristop, govori že naslov; tu poplave, tam geografija poplavnih področij. Pri Gavrilovičevi je v ospredju zgodovinsko-hidrološko-statistični pristop. Zbranega gradiva, pridobljenega zlasti iz raznih elaboratov in poročil ter iz hidrološke službe, ne podaja skupaj pri poplavnem ozemlju ene reke, temveč v več razdelkih in poglavjih. Naj navedem naslove samo treh poglavij: genetska klasifikacija poplav, posledice poplav, zaščita od poplav. V prvem poglavju opisuje poplave ločeno po naslednjih vzrokih: a) poplave, ki jih povzročajo obilne padavine in topljenje snega (teh je največ), b) ledene poplave, c) poplave kot plod soupadanja visokih voda na več rekah, d) hudourniške poplave, e) poplave, nastale zaradi zemeljskega plazu, f) poplave zaradi zrušenja jezu. Relief in njegov mlajši razvoj, ki je v nekaterih slovenskih študijah močno v ospredju, je pri Gavrilovičevi zanemarjen. Omenja ga na kratko med posrednimi vzroki, a še tu predvsem kot dejavnik hitrosti odtekanja. Sedanja tektonika ni omenjena kot možni delni posredni vzrok. Močno je v ospredju ogoličenost porečja in erozija prsti ter temu ustrezno rečno odlaganje v strugi, kar napravlja Moravo vedno bolj hudourniško. Pri nekaterih njenih pritokih so si ekstremne amplitude vodostaja v razmerju do 1:7.240. Ker je prikaz poplav v Srbiji delo enega avtorja in ne cele skupine, kot je to primer v Sloveniji, je prikaz enotnejši. Ker se bolj opira na hidrologijo, je bolj v ospredju kvantifikacija. Pohvaliti kaže tudi poudarjen prikaz protipoplavnih mer. Žal pa tudi Gavrilovičeva ni mogla povedati, koliko so te mere že omejile poplavna področja ali jih celo odpravile. Slednje je po mnenju avtorice predvsem v primeru Donave pred jezom HE Džer-dajp, ikar pa v luči najnovejših poplav tudi ni nesporno. Ker je težišče obravnave pri vzrokih in posledicah poplav, pogrešamo v knjigi tudi razmejitve na vsakoletne, večletne, stoletne itd. obsege poplav ter podrobnejšega prikaza gospodarske zmogljivosti poplavnih področij. Skromno prikazano je tudi prilagojevanje človeka na ogroženo okolje. Primerjavo lahko zaključimo z ugotovitvijo, da bi pred pričetkom raziskav poplav in poplavnih področij v Sloveniji in Srbiji skupen posvet nedvomno prispeval k bolj celovitemu pristopu k proučevanju. Žal pa se, kot kaže, raziskovalci medsebojno niso poznali. Med viri knjige dr. L. Gav-rilovičeve ni omembe podobne kake slovenske študije, v slovenskih objavah n; kake srbske raziskave poplavnega območja. Slovenski raziskovalci bi se moigli zgledovati pri dr. Gavrilovičevi predvsem glede bogate hidrološke dokumentacije. Njen pomen presega poplave in prispeva k poznavanju vodnih razmer Srbije vobče. I. Gams Iz inozemske geografske književnosti Geografija na Blgarija. Tom 2. Ikonomičeska geografija. (Naselenie, selišta, stopanski otrasli). Izdal Geografski inštitut na Blgarska akademija na naukite, Sofija 1981, 452 strani. Med številnimi znanstvenimi prispevki, s katerimi so bolgarske raziskovalne inštitucije prispevale pomemben delež k proslavi juhiileja 1300-let-nice bolgarske državotvornosti, sodi tudi »Geografija na Blgarija«. Monografija je razdeljena v tri dele: prvi je namenjen fizični, drugi ekonomski in tretji del regionalni geografiji. Iz zasnovanega programa je doslej izšel le njen drugi del — Ikonomičeska geografija, prvi del je v tisku, medtem ko je tretji del monografije šele v pripravi. Tako so po dvajsetih letih bolgarski geografi ponovno pripravili go-spodarskogeografski pregled svoje države. Kajti že v letu 1961 so izdali reprezentativno ekanomskogeografsko monografijo (570 strani), ki sta jo uredila akad. A. Beškov in E. Valev, in je bila sestavni del geografija Bolgarije v dveh delih (njen prvi del — Fizičeska geografija — je izšel šele leta 1966 in obsega 548 strani). Podobno kot v številnih deželah realnega socializma ima geografija tudi v Bolgariji izredno pomembno mesto v vsedržavnem upravno-načrtovalnem sistemu. Večina raziskovalnega dela na področju ekonomske geografije je po svoji najširši temeljni naravnanosti usmerjena v preučevanje najrazličnejših aktualnih vprašanj, ki so pomembna pri odločanju in načrtovanju prihodnjega gospodarskega in družbenega razvoja. Kajti teoretično-meto-dološke osnove in praktični rezultati bolgarske ekonomske geografije so v čedalje večjem obsegu pomembni, ako ne že odločilni pri novi upravno--teritorialni organiziranosti države, preurejevanju regionalne gospodarske strukture in njenem dopolnjevanju, prostorskem načrtovanju itd. S takšnimi in še z drugimi rezultati se je geografija v naši sosednji državi močno utrdila in se čedalje vidneje uveljavlja kot izredno pomembna znanstveno--raziskovaina in aplikativna veja celotne družbene nadgradnje. Vse glavne značilnosti in poteze nove ekonomske geografije Bolgarije so prikazane v 12 poglavjih. Prvo je namenjeno najrazličnejšim členitvam prebivalstva, drugo prikazuje in razčlenjuje naselja, medtem ko nas tretji del knjige uvede in seznani z osnovnimi dejavniki, ki vplivajo na razporeditev posameznih gospodarskih panog. Četrto, peto in šesto poglavje so namenjena podrobnejši predstavitvi posameznih industrijskih vej ter teo-retično-metodološkim vidikom proučevanja njihove regionalne razporeditve kakor tudi vsem osnovnim geografskim značilnostim bolgarske industrije. V sedmem in osmem poglavju je podrobneje razčlenjeno kmetijstvo in njegova problematika: orisane so posamezne veje kmetijske proizvodnje in njegova organiziranost, prikazani so posamezni kmetijski rajoni in njihova proizvodna območja ter tipi kmetijskih predelov. V devetem delu knjige je prikazana geografija prometa, ki mu sledita poglavji z orisom geografskih značilnosti oskrbe ter turizma in rekreacije. Tudi zadnje poglavje, ki osvetljuje delež Bolgarije v mednarodni delitvi dela, je napisano zelo pregledno. Izčrpno je orisan bolgarski delež v številnih integracijskih prizadevanjih, ki so v okviru držav — članic SEV, še posebej na področju industrije, kmetijstva, gradbeništva in transporta. Poglavje je sklenjeno z globalnim orisom bolgarske zunanje trgovine in njene kreditno-plačilne bilance. Knjiga je plod skupinskega dela 15 najvidnejših bolgarskih geografov z vseh obravnavanih področij ekonomske geografije. Pri pisanju in nastajanju knjige so sodelovali člani sekcije za ekonomsko geografijo in področne skupine za prebivalstvo in naselbinski sistem pri Geografskem inštitutu BAiN ter učitelji katedre za gospodarske panoge in njihove komplekse pri geološko-geografski fakulteti sofijske univerze. Pripravljeno in zbrano gradivo je uredil petčlanski uredniški odbor pod vodstvom prof. T. Jordanova. Med besedilom je 92 tabel z bogato statistično dokumentacijo in 68 karto-gramov in diagramov. Ekonomska geografija Bolgarije je sinteza široko zasnovanega raziskovalnega dela in brez zadržkov lahko zapišem, da predstavlja tudi vrh v dosedanjem razvoju bolgarske geografije. Milan Natek Geografski rečnik na Blgarija. Sestavili in uredili: M. Mičev, C. Miliaj-lov, I. Vapcarov, S. Kiradžiev. Izdala Nauka i izkustvo, Sofija 1980, 563 strani. Nagle in korenite gospodarske, družbene in socialne spremembe, ki jih doživlja tudi Bolgarija v zadnjih desetletjih, neposredno vplivajo na funkcionalno preoblikovanje njenih pokrajin, naselij in vseh drugih objektov, ki sodijo v okvir geografskih proučevanj. Nova mesta, rudniki in tovarne, regulirane reke in zajezitvena jezera ter področja namakanja, turistično-re-kreacijski predeli, pogozdovanje goličav, razraščanje in spreminjanje prometnega omrežja itd. sodijo med tiste najpomembnejše činitelje, ki neposredno vplivajo na (geografske) spremembe v pokrajini. Odgovore nanje in na številna druga vprašanja nam v poljudni in strnjeni obliki daje knjiga »Geografski rečnik na Blgarija«. Podrobnejši pregled dela nam pokaže naslednje značilnosti: Prikazana so vsa fizično-, ekonomsko- in historičnogeografska področja današnjega ozemlja Bolgarije. Posebej so osvetljena posamezna hribovja in gorovja, vse pomembnejše vzpetine in vrhovi, slemena pa gorski prehodi in prevali, posamezne gospodarsko ali prometno ter zgodovinsko pomembnejše soteske. Nanizani so črnomorski polotoki in otoki (večji od 1 km2) kakor tudi otoki na Donavi. Opisane so kotline in vse večje in pomembnejše doline ter posamezna polja in ravnine. V knjigi najdemo osnovne karakteristike potokov (daljših od 20 km) in rek, jezer in vseh drugih večjih umetnih (zajezitvenih) vodnih površin kakor tudi močvirij, slapov in jezov. Prikazani so pomembnejši kraški izviri ter mineralni in termalni vrelci, ki so namenjeni gospodarskim ali zdravstveno-turističnim dejavnostim. V knjigi niso izpuščene navedbe rudnikov in ne prikazi naravnega bogastva, kakor tudi ne omembe vseh večjih ali pomembnejših prirodnih rezervatov, zaščitenih območij, naravnih parkov in spomenikov, kraških jam itd. Še posebej skrbno so prikazana naselja. V Slovarju so omenjena vsa bolgarska mesta in industrijska naselja ter vasi z več kot 1.000 prebivalci kakor tudi tista podeželska naselja, kjer je (ali pa je bil) sedež krajevne upravne enote — občine. Opisana so vsa antična in srednjeveška mesta, naselja z 'bogato arheološko dediščino pa itrdnijave im (gradovi, samostani, planinske koče in turistične postojanke z več kot 100 posteljami. Prikazani so vsi večji gospodarski objekti in tovarne, pomembnejša prometna ožilja in križišča. V zadnjih sto letih, in sicer od osvoboditve dalje (1878), so spremenili v Bolgariji številna zemljepisna imena. V Slovarju so praviloma prikazana gesla z današnjimi imeni, a ob njih so navedena prejšnja oziroma starejša imena z letnicami preimenovanja. Posebno vrednost ima predstavitev najvidnejših .tujih in domačih geografov (predvsem iz preteklosti) ter drugih znanstvenikov in popotnikov, ki so is svojimi raziskavami in opisi bogatili znanje o .geogralfski podotoi in značilnostih bolgarskih pokrajin. Na kratko so prikazane vse bolgarske geografske inštitucije ter publikacije, njihov nastanek in njihovo današnje stanje. Skratka, v knjigi najdemo številne podrobnosti, ki osvetljujejo razvoj in današnje stanje bolgarske geografije. V poročilu o bolgarskem geografskem slovarju naj zapišem še naslednje: Z zbiranjem in obdelavo osnovnega gradiva, pri katerem je sodelovalo 30 znanstvenikov z Geografskega inštituta bolgarske akademije znanosti in učiteljev z Geološko-geografske fakultete Univerze Klimenta Ohridskega v Sofiji, so pričeli v letu 1977, in tri leta kasneje je bila knjiga že natisnjena. V njej je predstavljenih nad 4.600 gesel, kar je precej več kot je geografskih gesel v katerikoli dosedanji bolgarski enciklopediji. Knjiga »Geografski rečnik na Blgarija« nam v zgoščeni — leksikografski obliki daje osnovno Sporočilo o vseh pomembnejših geografskih objektih in njihovih značilnostih. Zaradi svoje aktualne in bogate vsebine je dragocen osnovni pripomoček vsem, ki se želijo seznaniti z današnjo Bolgarijo. Milan Natek P. Cabrol, Contribution k l’etude du concretionnement carbonate des grottes du Sud de la France, morpliologie, genese, diagenese. Universite de Montpellier, Memoires du C-E.R.G.A., t. 12, Montpellier 1978, 275 str. Podroben naslov sam po sebi precej pove, dodati pa je treba, da ne gre le toliko za »prispevek k preučevanju«, ampak kar za obsežno študijo o karbonatnih sigah. Kar velja v zvezi s preučevanjem sige za Francijo in za ves svet, velja tudi pri nas: imamo precej prispevkov, ki se ukvarjajo s sigo in kapniki, zelo redka pa so dela, ki bi se sintetično in tako poglobljeno ukvarjala s sigovimi tvorbami, od njihove geneze, morfologije pa do diageneze, kakršno je pričujoče delo. Cabrolov prispevek ima sicer regionalni značaj, obravnava predvsem gradivo iz južnofrancoskih jim (za primerjavo pa tudi eno jamo iz Jugoslavije), vendar pa je marsikateri avtorjev zaključek splošnega pomena, na vsak način pa je zbrano gradivo predstavljeno na tak na-čan, da ga je mogoče primerjati z .gradivom s katerega koli kraškaga ozemlja na svetu. Delo je razdeljeno na pet poglavij: 1. preučevanje kalcitne in aragonitne sige v jami Deveze; 2. razširitev raziskav na druge jame, ki vsebujejo ara-gonit; 3. preučevanje jam, ki vsebujejo pisano sigo; 4. preučevanje masivnega aragonita in diagenetskih pojavov v karbonatnih sigah; 5. glavni rezultati, njihov pomen in vpliv na poznavanje karbonatne sige, ter zaključki. Čeprav iz naštetih naslovov poglavij ni razvidno, imajo tudi posamezna poglavja svoje zaključke, ki jih včasih že lahko štejemo kar za zakoni- tosti v okviru posameznega procesa. Za nas je najpomembnejše peto poglav-je, v katerem avtor podaja splošna spoznanja o raztapljanju karbonatov in kem iz mu raztopin, izsledke o starosti in hitrosti odlaganja sige (presenetljiv je zelo kritičen avtorjev odnos do ugotavljanja starosti sige s pomočjo 14 C metode), o možnem vplivu pleistocenske klime na izločanje aragonitne sige, o pomenu tujih ionov v raztopinah, ipd. Avtorjevi izsledki se opirajo na gradivo, zbrano v 102 jamah, za kar je bilo potrebno 2000 ur dela v podzemlju. Za obdelavo tako obsežnega gradiva je bilo potrebno zelo veliko laboratorijskega dela, saj je poleg kemičnih in mineraloških analiz, rezultate podrobno prikazuje 16 tabel, avtor obilno uporabljal tudi elektronski mikroskop in mikrosondo. Poleg že omenjenih tabel dopolnjuje besedilo bogato slikovno gradivo: 13 zemljevidov in načrtov, 16 grafikonov, 117 risb in 104 fotografije (pretežno so slikani zbruski sig in makrofotografije). Med prilogami, dodanimi na koncu dela, sta posebej zanimivi kratek »repetitorij« o karbonatih in kemiji karbonatov ter poskus prikaza mednarodne bibliografije o karbonatni sigi in kapnikih. Ta bibliografija obsega 914 enot, med njimi je tudi 19 del jugoslovanskih avtorjev. Za slovensko krasoslovje je Cabrolov prispevek še toliko bolj zanimiv, ker je tudi pri nas več raziskovalcev (Gams, Gospodaric, Kogovšek), ki se s tega ali onega vidika poglobljeno ukvarjajo s preučevanjem sigovih tvorb, .in je tudi pri nas že dovolj rezultatov, čeprav niso zbrani v enem delu, ki bi jih bilo mogoče primerjati s Cabrolovimi izsledki. Andrej Kranjc Burton Ian, Kates Robert W., White Gilbert F., The Environment as Hazard. Oxford University Press, New York 1978, str. 240. Katastrofe, in to zlasti proučevanje naravnih katastrof, so že desetletja predmet raziskovanja mnogih geografov. Na univerzah v ZDA skoraj ni večjega oddelka za geografijo, kjer bi naravne katastrofe ne bile poseben predmet, namenjen študentom geografije. Ta knjiga podaja neke vrste zaključen teoretični in metodološki okvir proučevanja naravnih katastrof. Od avtorjev je znan zlasti GEbert White senior proučevanja naravnih katastrof v ZDA, ki sodi med najvidnejše raziskovalce v tej veji geografije. Proučevanje naravnih katastrof zahteva kompleksno geografsko raziskavo. Potresu kot naravnemu pojavu, ki naj bo podrobno osvetljen, sledi temeljito proučevanje družbeno geografskih procesov, ki jih je potres povzročil in imajo večidel specifični značaj. Prav ta širši pogled in koncept kompleksno zasnovanega proučevanja naravnih katastrof daje tem raziskavam še posebno vrednost. Pri nas ima proučevanje naravnih katastrof sicer precejšnjo tradicijo še iz Melikovih časov ter kasnejših proučevanj nekaterih drugih naših geografov, ki so svoje delo v glavnem opravljali v okviru Geografskega inštituta Antona Melika SAZU. Tovrstna proučevanja slovenskih geografov imajo v prvi vrsti fizičn«geografski značaj, čeprav so se nekateri bolj ali manj poglobljeno lotili tudi družbeno-geografskih problemov; v ZDA pa je težišče raziskav prav na družbeno geografski problematiki. Avtorji knjige trdijo, da v večini dežel na svetu škode zaradi naravnih katastrof iz leta v leto naraščajo. Število žrtev zaradi naravnih katastrof se povečuje in to zlasti med najrevnejšimi narodi sveta. Posebno zanimivo poglavje knjige govori o nujnosti izboljšanja kolektivne organiziranosti na nacionalnem in mednarodnem nivoju, da bi se kar se da dobro zavarovali pred naravnimi katastrofami ter uspešno odstranjevali njihove posledice. Pri nas so nekatere oblike naravnih katastrof (potresi, poplave, žled, itd.), razmeroma pogoste in imajo večkrat katastrofalne posledice. Zato bi kazalo, da bi geografi ob boljši organiziranosti v bodoče posvečali več pozornosti tem problemom tudi v metodološkem smislu, ter bili v tesnejšem sodelovanju z drugimi strokami, ki se ukvarjajo s proučevanjem naravnih katastrof. Milan Orožen Adamič Robinson Artur, Sale Randall, Morrison Joel, Elements of Cartography. Četrta izdaja, Wiley & Sons, Inc., New York 1978, str. 448. Avtorji knjige so geografi z oddelka za geografijo University of Wisconsin (ZDA). Prvič je knjiga izšla že leta 1953, v letih 1960, 1969 in 1978 pa so ji sledile znatno dopolnjene in modernizirane izdaje. Knjiga je eno temeljnih del o kartografiji in v prvi vrsti pisana kot učbenik, namenjen geografom na univerzi. Na univerzah v ZDA je kartografija eden od osnovnih predmetov v izobraževanju geografov. Pri nas se kartografija za geografe na univerzi ne poučuje, oziroma so nekateri osnovni pojmi o njej le omenjeni v okviru nekaterih drugih splošnih predmetov. Nikakor ne bi smelo bi>ti dvoma, da mora geografska tematska kartografija slediti in se prilagajati potrebam znanstvenoraziskovalnega dela, uvajati nove tehnologije in kot nenadomestljiv vizualno komunikacijski medij pomembno prispevati k prodornosti geografskih študij. Robinsonovi kartografski elementi so delo. ki ga lahko postavimo ob bok z znano Imhof-ovo knjigo Kartographische Geländedarstellung (E., 1965, Walter de Gruyter & Co., Berlin). Knjiga je razdeljena na sedemnajst poglavij. Začne z uvodnim poglavjem o kartografiji in ‘kartiranju, ki mu sledi poglavje o kartografiji v preteklosti in njeni vlogi danes, za njima pa se vrstijo naslednja poglavja: zemlja sferoid; koordinatni sistemi in merila kart; kartografske projekcije; organizacija, kompilacija in prestavitev podatkov; osnove »remote sensing-a« in raba zračnih posnetkov; prilagajanje oziroma delo s kartografskimi podatki; kartografska generalizacija; kvalitativna simbolizacija; kvantitativni podatki prikazani s .točkovnimi simboli; prikazovanje linearnih in površinskih kvantitativnih podatkov; računalniki v kartografiji; grafično oblikovanje in kartografija; barva in vzorec; tipografija in napisi; reprodukcija kart in elementi konstrukcije kart. Že iz pregleda glavnih naslovov posameznih poglavij je razvidna zasnovanost knjige, ki na sistematičen, pregleden, moderen, doibro pretehtan in zelo poglobljen način obravnava vse poglavitne probleme v kartografiji od zgodovine kartografije do uporabe računalnikov v kartografiji ter modernih metod reproduciranja kartografskih izdelkov. Na koncu knjige je na 54 straneh razmeroma obsežen dodatek, ki ji daje trajnejšo uporaibno praktično vrednost kartografskega priročnika. Popolnoma jasno je, da naloga geografije ni izdelovanje osnovnih topografskih .načrtov ali splošnih geografskih kart, kar so po sili razmer v preteklosti mnogi geografi delali ali to še vedno delajo v okviru nalog geodezije. Mislim, da si danes geografi ne moremo predstavljati geografije brez tematske kartografije, ki naj ima nalogo prikazovati vprašanja, probleme in procese v konkretnem geografskem okolju. Vendar je na žalost tako, da vedno znova geografi, ki se intenzivneje ukvarjamo s kartografijo, ugotavljamo, da del naših kolegov zelo površno pozna, obvlada ali celo podcenjuje in zanemarja kartografske metode ter mnogokrat nima niti dovolj vpogleda v kartografijo, da ibi lahko plodno in ustvarjalno sodelovali pri konstruiranju ter oblikovanju tematskih kart. Mislim, da to ni prav, zato bomo morali geografi, če želimo dvigniti nivo geografije, uvesti kartografijo z vajami kot poseben predmet za študente geografije na univerzi. Milan Orožen Adamič Johnston R. J., Geography and Geographers (Anglo-American Human Geography since 1945). Edward Arnold Ltd., London 1981, str. 232. Avtor te zanimive knjige je profesor geografije na University of Schef-field v Veliki Britaniji. Pred nami je že druga in dopolnjena izdaja prve, ki je izšla leta 1979. Johnston obravnava razvoj in smeri v angleški ter ameriški družbeni geografiji po letu 1945, kar utemeljuje s tem, da so bile in so še vedno povezave med geografi obeh dežel izredno močne. Na univerzah v ZDA, centrih znanstvenoraziskovalnega dela, podobno kot v preteklosti še danes deluje vrsta .geografov priseljenih iz Velike Britanije, ki so svojo osnovno izobrazbo pridobili v rodni deželi in se kasneje izpopolnjevali na univerzah v ZDA, kjer so opravili magisterij (M. A.) in doktorat (Ph. D.). V ta krog sodijo še geografi iz Avstralije, Nove Zelandije in od Skandinavcev v glavnem švedski geografi. Slovenci s temi geografskimi kroga še vedno nimamo tesnejših stikov. Geografija pri nas se je in se še vedno v veliki meri naslanja na izročila nemške ter deloma francoske šole. Podobno kot pri nas je v Veliki Britaniji in ZDA za do in postdiplamske študente v programu študija poseben predmet o razvoju, smereh in konceptu geografije. Johnstonova knjiga, iki je eno najboljših del o sodobnih problemih družbene geografije v anglofonskem svetu, ki so pri nas manj znani, se na vrsti univerz uporablja kot osnovni učni pripomoček, zlasti v ZDA, kjer je družbena geografija v ospredju. V prvem poglavju govori Johnston o naravi geografije kot posebni akademski disciplini, kjer na zanimiv način osvetljuje razmere v angloameriš-ki geografiji v organizacijskem in konceptualnem smisilu. Sledi poglavje, v katerem pojasnjuje temelje in položaj družbene geografije v današnjem času, njen razvoj in v posebnem podpoglavju analizira determinizem in po-sibilizem v geografiji ter regije in regionalizem. V tretjem poglavju osvetljuje razvoj sistematičnih študij v geografiji in uvajanje novih znanstvenih metod v geografijo. Celo četrto poglavje je posvetil problemom iskanja bistva oziroma predmeta proučevanja v geografiji. Sledi posebno poglavje o tako imenovanih »Behavioural geography« (geografiji obnašanja v geografskem okolju) in alternativah pozitivizmu v geografiji, to je o onih smereh in prizadevanjih v geografiji, ki so pri nas razmeroma redke ali se jih naše geografske študije le izjemoma dotikajo oziroma zahajajo v te probleme. Naslednje poglavje je posvečeno liberalizmu in radikalizmu v geografiji, ki mu sledi zadnje poglavje, v katerem poizkuša Johnston kritično pretehtati in ovrednotiti različne smeri v družbeni geografiji ter se sprašuje, kakšna je njena prihodnost. Zanimiva in ne samo značilna za razmere pri nas, temveč tudi za geografijo po svetu je ena od zaključnih Johnstono-vih misli, ki je očividno pod vplivom Kuhn-ove filozofije (Kuhn, T. S. 1970: The Structure of Sceintific Revolutions. Chicago, University of Chicago, Press,), ko pravi: »V vedi o kompleksnosti človeštva, ki so jo organizirali kompleksni ljudje, je morda obstoj take anarhične situacije (ali najmanj težnje, da k temu nagiba) vse, kar lahko pričakujemo.« To je nedvomno zelo pesimistična misel, ki odseva dejansko stanje velike razdrobljenosti na vrsto najrazličnejših geografij. Se lahko s tem zadovoljimo, ali smo se geografi s tem dejstvom sprijaznili? Mislim, da se nikakor ne moremo pomiriti ali celo strinjati s tako situacijo. Prizadevati si moramo oblikovati, graditi, ustvarjati lasten in obenem skupen koncept geografije, v kateri delamo in ji, če sebe imenujemo geografe, tudi pripadamo. Milan Orožen Adamič ■ . KRONIKA Prof. dr. Roman Savnik — osemdesetletnik Prof. dr. Roman Savnik je izšel iz primorske družine, vendar je bil rojen v Ljubljani 11. februarja 1902. Njegova življenjska pot je bila ob prejšnjih jubilejih že ponovno opisana, tu naj jo povzamemo le v glavnih obrisih. Gimnazijske in univerzitetne študije je končal v Ljubljani in promoviral leta 1925. Na jesen istega leta je odšel v Celje in tu poučeval zemljepis in zgodovino na gimnaziji do leta 1930, nato pa nadaljeval v isti službi v Ljubljani, in sicer na poljanski gimnaziji do leta 1940 in odtlej na učiteljišču Tu ga je okupator leta 1943 prijel zaradi narodnoosvodobilnega delovanja in ga odpeljal v Dachau, kjer je prebil 18 hudih mesecev. Po osvoboditvi je bil do 1949 vršilec dolžnosti direktorja na gimnaziji v Postojni, nato upravnik Zbirnega centra knjig im arihivalij v Portorožu, od 1951 do upokojitve leta 1962 pa vršilec dolžnosti upravnika Inštituta za raziskovanje krasa SAZU v Pöstojni, kjer je dosegel naziv višjega znanstvenega svetovalca. Z upokojitvijo nikakor ni prenehal s pedagoškim delom. Od leta 1962—1967 je bil sodelavec za pedagoško službo v Postojni in Kopru ter svetovalec za pouk zemljepisa in zgodovine na naših osnovnih šolah. Naravoslovna sekcija terminološke komisije SAZU mu je poverila urejanje geografske terminologije, sodeloval pa je tudi v Ljubljanskem regionalnem zavodu za spomeniško varstvo. Bil je med študenti geografi, ki so se po prvi svetovni vojni, rešeni vojnih grozot, polni mladeniške podjetnosti lotili ne le študija na prvi slovenski univerzi, temveč kmalu tudi ustanavljanja Geografskega društva in nato šs njegovega glasila, Geografskega vestnika. Bil je med prvimi društvenimi odborniki in tudi med prvimi uredniki novega časopisa. Že v prvem letniku je objavil kritičen pregled dotlej izšlilh zemljevidov Jugoslavije in s tem začel dolgo vrsto razprav in člankov iz raznih področij geografije. Izmed več kot 100 enot, ki jih navaja njegova bibliografija brez številnih manjših prispevkov (gl. Biografije in bibliografije... sodelavcev SAZU, 1976) naj bodo tu navedene le nekatere najbolj pomembne razprave: disertacija Prebivalstvo in naselbine v gornjem porečju Save (rokopis, 1925), Židje v Jugoslaviji (GV 2, 1925), Prirastek prebivalstva v Jugoslaviji v desetletju 1921 do 1931 (GV 7, 1931), Prirastek prebivalstva v Evropi v desetletju 1920 do 1930 (GV 9, 1933), Slovenski Korotan (Naši onstran meje, Lj. 1933), Gorica in Goriško (Kongres geografa Jugoslavije, Zagreb 1950), Solarstvo Šavrin-skega primorja (GV 23, 1951), Beitrag zur Kenntnis der Karsthydrographie in Slowenien (zbornik prvega speleološkega kongresa v Parizu, 1953), Razvoj domače speleologije in nekatere njene aktualne naloge (Acta carsolo-gica 1, 1955), Podzemeljski svet Prestranškega in Slavinskega ravnika (s sodelavci, ibid.), Kraško podzemlje v goriškem okraju (Goriški zbornik, Nova Gorica 1937), Iz zgodovine Postojnske jame (Kronika 6, 1958 in 8, 1960), Kraško podzemlje na Idrijskem (skupaj z J. Gantarjem, Acta carsologica 2, 1959), Ravenska jama (skupaj s sodelavcema, ibid.), škocjanske jame (Kol. Mohorjeve družbe, Celje 1959), Hidrografsko zaledje Planinskega polja (GV 32, 1960), Nekateri problemi kraške hidrograjije na Dolenjskem (Dolenjska zemlja in ljudje, 1962), Draga pri Ponikvah (skupaj s sodelavcema, Acta carsologica 3, 1963), Problemi piranskih solin (GZ 9, 1965), knjiga Senožeška pokrajina v preteklosti in sedanjosti (Senožeče 1967), Stopetdeset. let turistične Postojnske jame (150 let Postojnske jame 1918-1968, (1968). Prav znaten je prispevek s katerim je med leti 1930 in 1951 obogatil našo šolsko geografijo z učbeniki, ki jih je napisal v družbi s prijatelji sodelavci za 2., 3., 4. in 5. razred srednjih šol, deloma v ponovnih izdajah, v enem primeru celo s hrvaškim prevodom. Sam je napisal Zemljepis Jugoslavije za nižje razrede srednjih šol (1948) in Zemljepis FLRJ za tretji razred srednjiš šol (1949). Sodeloval je tudi pri učbeniku Zemljepis za strokovne, gospodarske in industrijske šole in tečaje (1948). Posebej je treba vrednotiti delo Romana Savnika kot geografskega lek sikografa. Obsežno se je izkazal že kot sourednik in avtofr Krajevnega leksikona dravske banovine (1939), za katerega je sam obdelal okoli 600 gesel in mu s tem vtisnil svoj pečat. To že zdavnaj razprodano delo je prehitel čas in kmalu po osvoboditvi se je izkazala potreba po novem krajevnem leksikonu Slovenije, še celo, ker prejšnji ni mogel upoštevati Primorske. Dela se je lotil z zglednim znanjem, vztrajnostjo in potrpežljivostjo in ga tudi uspeš no končal (Krajevni leksikon Slovenije, 4 knjige, 1968— 1981). Posrečila se mu je organizacija številnih sodelavcev, premagal je nešteto težav in opravil ureditev in korekturo okoli 4000 krajepisov na 2407 straneh. Opisal je tudi vrsto krajev, obširno npr. Postojno in Sežano. Izdatno je sodeloval pri opisu občin Koper, Litija, Trebnje, Brežice, Krško, Sevnica, Šmarje pri Jelšah, Zagorje ob Savi, Dravograd in Ormož, kakor pri krajepisih, tako tudi tu s statističnimi, geografskimi in kulturnozgodovinskimi podatki. O tem 17-letnem raziskovalnem in uredniškem delu je objavil obširno, zanimivo pisano poročilo (Delo, Književni listi, 9. 10. 1981). Pomembno je, da je med drugimi sodelavci pridobil tudi prof. Franceta Planino, ki je pripravil 52 zemljevidov občin in tudi kot avtor sodeloval pri leksikonu. Leksio-grafskega značaja je tudi, da je Savnik skozi dolga leta zbiral biografske podatke zaslužnih Slovencev, kar mu je prišlo prav pri redakciji leksikona, saj jih navaja pri mnogih krajih, vseh skupaj nič manj kot 4365. Delo je sklenil s četrto knjigo, vendar si s tem ni dal počitka. Dal je pobudo za novo krajepisno knjigo, ki naj obdela naše primorsko zamejstvo, slovensko prebivalstvo in njegove kraje na Tržaškem, Goriškem, v Slovenski Benečiji in Kanalski dolini. Pridobil je že vrsto sodelavcev, zaradi omajanega zdravja in drugih okoliščin pa je redakcijsko delo prepustil novi ekipi, ki ji pa bo pri nelahkem delu še rad pomagal z dragocenimi nasveti. Še nekaj bi omenil, Romana Savnika kot govornika. Na drugem mestu sem že ipoveda'1, kako se ,ga spominjam že iz študentskih let, kako je v geografski seminarski uri nastopil z izčrpnim predavanjem o Avstraliji, njeni naravi in njenih ljudeh — v prostem govoru, brez pisanega pomagala, z izredno vednostjo in v lepem jeziku. Mnogo pozneje je na zboru jugoslovan skih geografov (1949) ob razgledu na goriško okolico opisoval Gorico in njen svet, natančno in informativno. Živo imam v spominu tudi njegov govor na ekskurziji v Beneško Slovenijo, kjer je pred nekaj leti na Stari gori ob razgledu na beneško pokrajino podal topel opis pokrajine, njene kulture in narodnostne borbe. Trije primeri, a koliko takih predavanj, vodstev, razlag je imel Roman Savnik v teku let na svojih delovnih mestih in po vsej Sloveniji, tudi na Koroškem, ki mu je njegova usoda še posebno pri srcu. Za svoje delovanje je prejel vrsto priznanj in odlikovanj — srebrno značko Turistične zveze Slovenije (1955), zlato značko Društva za raziskovanje jam Slovenije (1963) in red dela z zlatim vencem, s katerim ga je odlikoval predsednik Tito (1972). Prejel je častni naslov pedagoškega svetnika (1964) in je častni član Geografskega društva Slovenije (1969). Naj večje priznanje pa je prejel za svoje življenjsko delo, predvsem za Krajevni leksikon Slovenije, s Kidričevo nagrado (1981). Žirija je to delo označila kot »najpomembnejši kamen v zgradbi naše domoznanske književnosti«. Geografsko društvo Slovenije iskreno čestita jubilantu in mu želi v zasluženem pokoju še mnogo čim bolj zdravih in uspešnih let. Valter Bohinec V Geografskem društvu Slovenije je boleče odjeknila neizprosna novica o izgubi našega dolgoletnega odbornika in dvakratnega predsednika društva profesorja Dušana Kompareta. Iz naše srede je odšel •vsestranski pedagog in priznan družbeno-politični delavec z razgibano in bogato življenjsko potjo. Komparetova dinamična narava ni pustila, da bi se zakoreninil samo na eni a‘li dveih življenjskih postajah. Pokojnik je, nasprotno, skušal živijenje spoznati in zaobjeti v celoti, v vseh njegovih najbolj privlačnih in aktualnih odtenkih. Dušan Kompare se je rodil 23. septembra 1920 v Ljubljani v skromni železničarski družini. Že kot mladenič je vzljubil šport in mu tudi pozneje ostal zvest. V tem okolju se je navzel naprednih idej in je zato postal član študentskega odbora OF na ljubljanski Univerzi. Okupator ga je zato dvakrat preganjal, najprej je moral leta 1942 v internacijo v Gonars in Treviso, leta 1944 pa so ga ponovno za tri mesece zaprli v ljubljanske zapore. Po dokončanem študiju je najprej predaval na srednji tehnični šoli, nato pa je od leta 1955 dalje opravljal vrsto odgovornih nalog, večinoma na pedagoškem področju. Najprej je bil šolski inšpektor za geografijo, nato pedagoški svetovalec, pomočnik sekretarja za prosveto in kulturo, vodja organizacijske enote Zavoda za šolstvo v Ljubljani, pomočnik direktorja republiškega zavoda za zaposlovanje in nazadnje podpredsednik izvršnega sveta skupščine občine Ljubljana — Center. Vmes so strokovne in pedagoške odlike profesorja Kompareta za krajši čas pripeljale tudi na Pedagoško akademijo in Filozofsko fakulteto kot predavatelja metodike pouka geograifije. Čeprav smo pokojnika poznali bolj kot enega najtesnejših sodelavcev društva pa preseneča njegova siceršnja vsestranska družbenopolitična dejavnost. Njegova značilnost je bila delovanje in prisotnost na vseh ravneh družbenega življenja, od osnovne celice, kot je bila krajevna skupnost Vod-mat, pa do občinskih in republiških samoupravnih ter strokovnih in družbe-no-političnih organizacij. Povsod se je uveljavil in zapustil globoko sled kot človek jasnih pogledov in odločnega nastopa. Prorfesor Kompare je med drugim zaslužen za ureditev štipendijske politike v naši republiki, za uveljavitev celodnevne šole, prispeval je k razvoju civilne zaščite v krajevnih skupnostih, pri srcu mu je še posebno ibila čista in urejena Ljubljana. Za vse njegovo obsežno delo je bil deležen vrste priznanj, bil pa je tudi odlikovan z redom dela z zlatim vencem. V društvu se hvaležno spominjamo njegove živahne, vesele in tovariške družbe, najbolj pa njegovega prispevka k razvoju naše organizacije. Pokojnik je bil v društvu zasidran skoraj nepretrgoma 25. let. Prvič je bil podpredsednik leta 1956 in nato odbornik celih deset let. Takrat je vodil sekcijo za šolski pouk, ki je pod njegovim vodstvom organizirala permanentno izobraževanje učiteljev geografije. Predsednik društva je bil najprej med letoma 1960 in 1961, nato pa še od leta 1974 do 1976. Pozneje se je kot član nadzornega odbora še vračal med najbolj delovne člane društva, čeprav se danes čudimo, kje je črpal toliko moči in časa za svojo vsestransko aktivnost. V društvu se je posebno izkazal v času jugoslovanskega geografskega kongresa, ko je bil ta v Sloveniji in v času zborovanja na Tolminskem. Profesor Kompare je, kljub drugim obveznostim, znal vedno obdržati zveze s svojo matično stroko. Zato pa je bil tudi tisti, ki je najbolje tolmačil povezanost med znanostjo in družbo, še posebej v primeru geografije. Tudi po njegovi zaslugi se je naša stroka znala odzivati potrebam naše samoupravne socialistične družbe. Iz časa Komparetovega najbolj tesnega stika s šolstvom izvirajo njegova pisana dela iz področja geografije. Napisal je vaje iz geografije za vse razrede gimnazij, ki so takrat pomenile dobrodošlo novost pri pouku. Bil je tudi soavtor učbenikov za osnovno šolo, s čimer je potrdil svoje poznavanje vseh ravni šolanja. Profesor Dušan Kompare se je s svojim delom trajno zapisal v vrste zaslužnih slovenskih geografov. Jurij Kunaver Ob smrti prof. Janka Pučnika (1916—1982) Zadnji torek letošnjega maja smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od pokojnega Janka Pučnika, profesorja geografije in priznanega strokovnjaka - meteorologa. Bil je med prvimi, ki so opravili pionirsko delo pri uvajanju hidrometeorološke dejavnosti kmalu po osvoboditvi. Pokojni Janko Pučnik je bil ustanovitelj in vrsto let načelnik sinoptične službe ter tako zaoral ledino na področju vremenske prognoze in pri organizaciji pomembnejših meteoroloških postaj. Njegova življenjska pot se je pričela pred 66 leti v kmečki družini v vasi Tepanje pri Slovenskih Konjicah. Del njegovega študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani se ujema z zgodovinsko prelomnico II. svetovne vojne. Že pred vojno je bil včlanjen v naprednem akademskem društvu, zato je bila njegova odločitev ob okupaciji naše domovine nedvoumna in hitra: ostal je na strani naroda in njegovih najnaprednejših predstavnikov, ki so pričeli boj proti okupatorju in za pravičnejši družbeni red. Že na začetku je bil v odboru za organizacijo OF na Univerzi, ter med drugim sodeloval pri ustvarjanju pogojev za vstajo na Dolenjskem. Nadaljnja pot ga je med NOB vodila skozi zapore, internacijsko taborišče, do borca XII. brigade Mirka Bračiča. Po koncu vojne je ostal še nekaj časa v JLA, po demobilizaciji pa je bil krajši čas profesor geografije. Dejavnost pokojnega Janka Pučnika v Hidrometeorološki službi Slovenije je bila pomembna in odgovorna. Posebno priznanje mu gre zato, ker je uvajal novo delovno področje, ki pri nas ni imelo ne tradicije ne izkušenih ljudi. Pomembno je tudi, da je kot odgovorni delavec za sinoptično meteorologijo zbral okoli sebe mlade ljudi, prve strokovnjake, ki so končali študij meteorologije na ljubljanski Univerzi. Njegova zasluga je tudi povezovanje slovenske meteorološke službe s sorodnimi inštitucijami pri nas in v svetu. Vse to je prispevalo, da je dejavnost sinoptične meteorologije pri nas kmalu dosegla solidno strokovno raven. V kasnejših letih, potem ko se je umaknil iz operative, je pokojni Janko Pučnik opravljal vrsto pomembnih študijsko-raziskovalnih nalog. Med drugim si je tudi prizadeval, da se vzpostavijo in razvijejo specializirane in interdisciplinarne dejavnosti, kot sta na primer medicinska in turistična meteorologija. Globoka sled njegovega življenja bo ostala na področju slovenske poljudnoznanstvene publicistike. Številni so članki, razprave, leksikografski prispevki, pa tudi knjižni deli, ki so trajne vrednote in so izpolnile veliko praznino, ki je bila pred njim pri seznanjanju široke javnosti o dogajanjih v ozračju in meteorološki dejavnosti nasploh. Opozoriti želim na specifičnost njegovega podajanja snovi. Predvsem v svojem zadnjem knjižnem delu (Velika knjiga o vremenu), ki ga je napisal že v času bolezni, je namreč izhajal iz zgodovinskega razvoja spoznavanja prirodnih zakonitosti. Tako nam je podal temeljit pregled človekovega hotenja spoznati in razložiti pojave in zakonitosti v ozračju. V tem smislu je knjiga v nekaterih poglavjih daleč presegla običajne okvire poljudnoznanstvenih del, ter je dragoceni material strokovnjakom, ne samo meteorološke smeri. Kot intelektualec širokih razgledov, ki si je svoj življenjski nazor zgradil v času velikih zgodovinskih dogajanj, ga je zanimala in pritegovala različna družbena in kulturna tematika, kot so na primer slovensko nacionalno vprašanje, položaj raziskovalnega dela v naši družbi, vprašanja moderne umetnosti itd. Ime pokojnega Janka Pučnika bo ostalo nepreklicno povezano s te-melj-i hidrometeorološke dejavnosti v Sloveniji, pa tudi Jugoslaviji nasploh, njegova pisana beseda pa bo tudi v bodoče širila duhovna obzorja ljudi in jih osveščala o povezanosti dogajanja v ozračju z življenjem na Zemlji; Za vse, kar nam je dal in zapustil, smo mu hvaležni. Miran Borko Umrl je Ivan Selan (1902 — 1981) Sredi plodnega dela in poln delovnih načrtov je umrl v 79. letu znam slovenski kartograf Ivan Selan. Ivan Selan je bil rojen v Savljah pri Ljubljani. Šest razredov osnovne šole je obiskoval na Ježici, zadnja dva razreda pa v Komendi. V bližnjih Suhadolah je dedoval kmečko posestvo z 20 hektarji. Pri 16. letih je s prijatelji načrtoval Metna Grintavec. V ta namen si je na seniku, kjer je poleti spal in kjer je imel tudi svojo mizo in knjige, narisal podroben zemljevid gore in poti na njo. Najbrž je že v zgodnjih mladostnih letih razmišljal, kako bi zadostil svojim željam po risanju in kako bi opozoril nase. Njegov prvi zemljevid, ki ga je izdelal pred 63. leti, je prišel pred oči učitelja Vuge iz Komende. Ta je takoj opazil njegov izreden dar in mu je naročil izdelavo zemljevida okolice šole in občine Komenda. Učitelj mu je čestital k izvrstno izdelanemu zemljevidu ter mu s kolegi priredil manjšo slovesnost. Pozneje je narisal še Dravsko banovino. Vaški učitelj je Selanove zemljevide pokazal na prosvetnem oddelku v Kamniku, kjer so takoj mlademu fantu naročili izdelavo zemljevidov za vse šole v kamniškem okraju. Kmalu so zanj izvedeli tudi v Ljubljani. S svojimi izredno natančnimi izdelki je postal cenjen tudi pri najširši javnosti. Nekega dne^ je prišel iz Ljubljane banski šolski inšpektor in naročil izdevalo večjega števila zemljevidov za šole v Sloveniji. Njegovih kartografskih izdelkov tedaj še niso razmnoževali, zato so šole uporabljale le unikate. Leta 1929 je odšel na delo v Vojno geografski inštitut v Beograd. Tam se je pobliže seznanil z metodami kartografskega dela. Po enem letu se je vrnil domov v Suhadole, kjer sta ga čakala družina in zemlja. Po prihodu domov so nenehno prihajala nova naročila. Naročali so mu izdelavo turističnih, gozdarskih, vinogradniških in reliefnih zemljevidov. In taiko so tekla leta. Prišel je april leta 1941. Med vojno je izdelal veliko zemljevidov za partizane, zato je bil dvakrat zaprt v Begunjah, nato pa do konca vojne interniran v Salzburgu. Po vojni je bila velika potreba po zemljevidih. Naročilo je sledilo naročilu. V tem času je izdelal veliko izvrstnih zemljevidov, med katerimi velja zlasti omeniti zemljevid »Slovenija in sosednje pokrajine«, v merilu 1 : 300.000 (v priredbi dr. V. Bohinca in F. Planine), ki je najpomembnejše Selanovo delo, zelo priznano doma in v tujini. Odveč bi bilo na široko razlagati, da si je Selan pridobil ugled z velikim številom izvrstnih kartografskih del. Njegovi zemljevidi (in reliefne slike) niso le izredno natančni in vsebinsko bogati, temveč So tudi zelo lepo izdelani. On je namreč edini dosledno izpisoval vsa imena prostoročno in ustvaril izredno lepoto črk, ki jo ni mogoče doseči s strojem ali z drugimi tehničnimi pripomočki. Še zlasti velja omeniti veliko harmonijo barv, s katerimi je na zemljevidih lepo prikazoval razgibanost reliefa. Ivan Selan je zadnja leta izdeloval stenski zemljevid Slovenije v merilu 1 : 150.000, dva metra dolg in poldrugi meter širok. Ta splošno geografski zemljevid naj bi zajel tudi vse slovenske zamejske kraje, predvsem v Beneški Sloveniji, na Koroškem, avstrijskem Štajerskem in v Porabju na Madžarskem. V načrtu je imel tudi izdelavo nekaterih drugih zemljevidov. Ivan Selan je hitel z delom, ne da bi opazil, da stara ura na njegovem zidu šteje čas mehko, tiho in vse tišje. Njegovo dragoceno delo nam bo ostalo v trajnem spominu. Marko Zerovnik Nagradi in priznanji Profesor Pavel Kunaver, častni član GDS, je dobil Levstikovo nagrado za leto 1981. Prof. dr. Borut Belec je za raziskave geografskih značilnosti razvoja vinogradov, sadovnjakov in hmeljišč v Sloveniji dobil nagrado Sklada Borisa Kidriča za leto 1982. Akademik, zaslužni prof. ljubljanske univerze, dr. Svetozar Ilešič je bil 17. 9. 1982 imenovan za častnega doktorja mariborske univerze. Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU je za dosežene rezultate v razvoju civilne zaščite dobil Plaketo civilne zaščite, ki jo podeljuje predsednik Zveznega Izvršnega sveta. Čestitamo! Kongresi in posvetovanja Dvanajstvo zborovanje slovenskih geografov Nekoliko presenetljiva je ugotovitev, da so slovenski geografi v zadnjih dveh desetletjih Gorenjski posvetili zelo malo pozornosti. To se je lepo pokazalo na 12. zborovanju slovenskih geografov, ki je bilo od 15. do 17. oktobra 1981 v Kranju in na Bledu. Kar 28 strokovnih poročil je obravnavalo številne pokrajinske značilnosti Gorenjske, vendar žal niso dala zaključene podobe te regije. Velika večina slovenskih geografov prav gotovo pozna osnovne regionalne poteze Gorenjske, ki jih opredeljujejo na primer alpski tip pokrajine, prometna prehodnost, močna industrializacija in deagrarizaci'ja ter turizem. Zaradi teh značilnosti se je izoblikovalo mnenje o Gorenjski kot viso-koko razviti regiji. Vrsta referatov pa je pokazala, da Gorenjska slabo izkorišča naravne prednosti (na primer v turizmu), predvsem zaradi preslabega vzajemnega sodelovanja med občinami. Še bolj nenavadna pa je ugotovitev, da se Gorenjska ne razvija v smeri (vsesplošne) terciarizacije gospodarstva, temveč da se duši v industriji. To dejstvo govori o vprašljivosti sedanjega gospodarskega razvoja ter z njim povezanega izobraževanja. Na zborovanju je bila posvečena posebna pozornost geografiji v programih srednjega usmerjenega izobraževanja. Tematiko je obravnavalo 8 referatov. Zaradi aktualnosti in dobre strokovne pripravljenosti referatov je problematika vzpodbudila živahno razpravo. Marsikateri učitelj je pri tem ugotovil, da bi lahko svoje spoznanje tudi sam posredoval na podoben način. Upajmo, da bo v prihodnje več takih pogumnežev. Sklepi strokovnih srečanj običajno odražajo razkorak med opravljenim delom in potrebami. Prvi trije sklepi 12. zborovanja slovenskih geografov govorijo o geografski vzgoji in izobraževanju. Že s tem je dovolj povedano, kako se slovenski geografi zavedamo pomembnosti tega dela stroke. Ostale točke so zbirka zahtev po poglobljenih raziskavah (na primer podeželja), nasvetov gorenjskim gospodarstvenikom (glede turizma na primer), lastne hvale (o celovitosti geografskih raziskav o onesnaženosti okolja), opozarjanja na strokovne dolgove (na primer geografija Slovenije) itd. Prav gotovo imajo takšna opozorila določeno vrednost, če ne drugega, osvetljujejo stanje slovenske geografije. Znova se je pokazalo, da slovenska geografija ostaja v kolesnicah dosedanjega razvoja. Zborovanje je izredno uspešno izpeljal pripravljalni odbor gorenjskega aktiva GDS. Edini resnejši prigovor udeležencev na organizacijo je bil, da je bila na zborovanju zaradi izredno natrpanega programa posvečena pre- majhna pozornost družabnosti. Vsaka pokrajina ima svoje posebnosti; za Gorenjce pravijo, da pri njih družabnost ni na prvem mestu. Ponovno pa je treba pohvaliti pripravljalni odbor oziroma urednika zbornika, da je bil zbornik z referati tiskan pred zborovanjem. Marijan Klemenčič Poročilo o 11. kongresu geogrofov Jugoslavije v Budvi od 28. septembra do 2. oktobra 1981 Enajsti kongres jugoslovanskih geografov bi moral biti že v letu 1980, vendar so ga zaradi črnogorskega potresa prestavili za eno leto. Pripravilo ga je Geografsko društvo Črne gore, ki pa se z organizacijo ni preveč izkazalo. Predvsem smo udeleženci, ki nas je bilo preko 400, pričakovali, da bomo izvedeli več o premalo poznani črnogorski pokrajini, tako iz referatov črnogorskih kolegov kot na strokovnih ekskurzijah. Po slovesni otvoritvi kongresa je dotedanji predsednik Zveze geografskih društev Jugoslavije dr. Miljan Radovič prebral poročilo o delu zveze med 10. in 11. kongresom. Sledili so trije referati črnogorskih kolegov o .sodobnih družbenoekonomskih spremembah v trni ,gori (M. Radovič), o povojni transformaciji črnogorskih naselij (B. Pejovdč) in o najnovej-ših geomorfološko-tektonskih in seizmičnih značilnostih Črne gore (B. R a -d o j č i č). Popoldanski del plenarnega zasedanja je bil posvečen teoretsko-meto-loškim problemom sodobne geografije. Uvodna referata o specializaciji in reintegraciji v sodobni geografiji (S. Ilešič) ter o regionalni geografiji (M. Vasovič) sta predvsem opozorila na krizo v današnji jugoslovanski geografiji. Naslednji dan je bila najprej na sporedu šolska problematika. Največ prispevkov je govorilo o prenovi učnih načrtov za geografijo v srednjem usmerjenem izobraževanju, pa tudi v osnovnošolskem in visokošolskem izobraževanju. Prevladal je vtis, da geografija v izobraževalnem procesu izgublja svoje nekdanje pozicije, vendar pa smo malo slišali o analizi vzrokov, ki so do tega pripeljali. Ostalo delo kongresa je potekalo v štirih sekcijah: fizičnogeografski, družbenoekonomski, za življenjsko okolje in kartografski. V fizično.geografski sekciji smo poslušali 16 referatov in koreferatov. Šest prispevkov je govorilo o proučevanju recentne erozije, s katero se v nekaterih republikah aktivno ukvarjajo nekateri geografi-aplikativci, vendar je tudi tu prevladovalo faktografsko opisovanje današnjega stanja in posamičnih uspehov v borbi proti eroziji prsti. Iz prispevkov o tej problematiki, kot iz nekaterih ostalih, je bilo čutiti izrazito težnjo po kvantitativnem in bolj aplikativnem proučevanju fizičnogeografske problematike, zlasti v geomorfologiji (aplikativna ali inženirska geomor-fologija, kvantitativno proučevanje erozijsko-denudacijskih procesov, uporaba satelitskih posnetkov pri geomorfološkem kartiranju, proučevanje neotektonike v kraškem svetu, itd.). Veliko število in izredna pestrost vsebin prijavljenih referatov sta bili osnovni značilnosti dela v družbenoekonomski sekciji.* Referenti so predstavili rezultate proučevanj z različnih področij, predvsem na nivoju posameznih republik oziroma manjših regionalnih enot. Izjemo so predstavljali le nekateri redki referati, ki so skušali podati kompleksen prikaz določene problematike na nivoju Jugoslavije. Prav tako smo pogrešali predstavitev različnih novejših metodoloških postopkov, ki se v zadnjih le- *Poročilo I. Piryja tih močneje uveljavljajo v družbeni geografiji (uporaba kvantitativnih metod, računalniške tehnologije in uvajanje teorije sistemov). Za velik del predstavljenih referatov v tej sekciji lahko namreč trdimo, da so se omejili le na posredovanje informacij o znanih pokrajinskih in družbenih pojavih ter procesih. Razporeditev posameznih tem je nakazovala nekakšne vsebinske povezave, med katerimi so bila v ospredju vprašanja kmetijstva in proizvodnje hrane, industrializacije in razvoja energetike, tokov urbanizacije, demografskih gibanj ter turizma. Pozornost so pritegnili predvsem referati M. Bajiča o aktualnih problemih proizvodnje hrane v Jugoslaviji, I. Vrišerja o geografskih problemih industrializacije Jugoslavije, Z. Pepeonika o vlogi Jugoslavije v mednarodnem turizmu, predvsem zaradi nivoja obravnavane problematike in zanimivih, doslej neznanih podatkov, ki iso bili kompleksno ‘prikazani. Metodološko zanimiv je foi'1 tudi prikaz modela dostopnosti velikih mest v SR Hrvatski, ki ga je predstavil M. Sič. Različnost vsebin posameznih referatov na kongresu ni dala celovite podobe o položaju družbenogeogratfskilh proučevanj v Jugoslaviji. Poleg tega so izostali številni kompleksni prikazi družbenogeografske problematike na nivoju Jugoslavije. Zato bi verjetno kazalo v prihodnje razdeliti delo na posamezne specialne sekcije, ki bi lahko podrobneje obravnavale vprašanja. S tem bi zmanjšali tudi število referatov, ki je onemogočilo poglobljeno delo, saj je bilo časa za diskusijo premalo. Drugo možnost predstavlja omejitev na jugoslovanske teme, pri čemer pa bi kazalo predhodno povezati posamezne raziskovalne ustanove oziroma raziskovalce pri pripravi tem za kongres. V sekciji za življenjsko okolje* je bilo napovedanih sedem prispevkov, vendar eden od osrednjih (A. Laha) ni bil predstavljen. Preletimo predstavljena raziskovanja geografov s področja proučevanja življenjskega okolja. D. D u k i č je predstavil rezultate proučevanja dinamike in zaščite voda v svetu do konca 20. stoletja, koreferate pa M. Pasi-novič (vpis naravnih in kulturnih spomenikov v svetovno zbirko), D. Plut (pomen pokrajinsko-ekološkega proučevanja pri raziskavah s področja preobrazbe človekovega okolja), T. Rakičevič (spremembe klime večjih mest na primeru Beograda), S. Stankovič (geografske osnove zaščite narave) in R. P11 a n a (geografske osnove naravnih nesreč — poplave). Dokaj skromno število predstavljenih referatov o geografskih proučevanjih preobrazbe življenjskega okolja je bolj odraz presenetljivo skromnega zanimanja jugoslovanskih geografov za enega od osrednjih delovnih področij geografije in manj posledica selekcijskega sita. Prevladovali so referati, ki so obravnavali posamezne oblike degradacije okolja oziroma o-groženost pokrajinskih elementov. Močno v ozadju je ostala osnovna naloga geografije pri proučevanju preobrazbe geografskega okolja — celovita osvetlitev vzrokov in prepletanja posledic degradacije pokrajinskih elementov. Podoibna ugotovitev velja tudi za večji del teoretieno-metodoloških izhodišč, ki so v glavnem ostala pri ponavljanju velikih možnosti geografije. Razdrobljenost in določena pretirana specializacija se očitno kaže v pomanjkanju kompleksnih, celovitih raziskovanj o varstvu in urejanju geografskega okolja. Maloštevilna in v primerjavi z ostalimi izrazito mlada slovenska delegacija je namesto najavljenih 15 prispevkov predstavila samo 10 in sicer: Specializacija in reintegracija v sodobni geografiji (S. Ilešič), Geografsko proučevanje naravnih nezgod (I. Gams), Značaj prenove učnih načrtov za geografijo v osnovni šoli SRS (M. Košak), Geografski problemi industrializacije Jugoslavije (I. Vrišer), Pomen pokrajinsko-ekološkega * Poročilo D. Pluta proučevanja pri raziskavah s področja preobrazbe človekovega okolja (D. Plut), Neotektonika in morfogeneza krasa (P. Habiči, Problemi kvantitativnega ugotavljanja erozijsko-denudacijskih procesov in njihovega prikazovanja na detajlnih geomorfoloških kartah (K. Natek), O nekaterih usadih in podorih po potresu v Črni gori (I. Gams), Integracijske značilnosti slovenskega kmetijstva v procesu formiranja agroindustrijskega kompleksa (B. Belec) in Mesto kot proces M. P a k). Zadnja dva dneva kongresa sta bila namenjena strokovnim ekskurzijam. Primorska ekskurzija je odšla prvi dan proti Baru, Ulcinju in Virpa-zarju, naslednji dan pa v Cetinje, Lovčen, v Kotor in Hercegnovi. Glavni poudarek je bil na ogledovanju posledic nedavnega potresa in popotresni obnovi. Kontinentalna ekskurzija je vodila po naslednji poti: Budva —• Cetinje — Titograd — Nikšič — Savnik — Žabljak — Mojkovac — Kolašin — Titograd — Budva, ki pa zaradi slabega vremena in pomanjkanja strokovnega vodstva ni imela pričakovanega učinka. V vsem delu kongresa je bilo čutiti določeno teoretsko in metodološko stagnacijo v znanstvenoraziskovalnem delu geografov, tako da so tudi pozivi k ponovni reintegraciji izzveneli bolj ali manj v prazno. Po nekaterih prispevkih sodeč se geografsko proučevanje sicer širi na nova specialna področja (npr. proučevanje naravnih nezgod, inženirska geomorfologija, pridelovanje hrane, oskrba z vodo, itd.), vendar nam večji uspehi na teh področjih niso bili predstavljeni. Pokazalo se je, da se geografi širom Jugoslavije ukvarjajo z najrazličnejšo problematiko in namesto da bi dograjevali metodologijo lastne vede, rajši posegajo na področja drugih ved. Zaradi tega lahko upravičeno rečemo, da jugoslovanska geografija med obema kongresoma ni bistveno napredovala. Karel Natek — Ivo Piry — Dušan Plut O osmem mednarodnem speleološkem kongresu v ZDA in o razvoju speleologije po svetu Že na 4. mednarodnem speleološkem kongresu 1. 1965 v Ljubljani smo nagovarjali kolege iz ZDA, naj organizirajo naslednji kongres. Zato smo imeli več razlogov. Izven Evrope je speleologija najbolj razvita v Severni Ameriki. Kraški predeli ZDA so številni, bolj raznovrstni in obsežni kot v Evropi. Najrazsežnejši je tam kras na Edvardovem platoju v osrednjem Teksasu, kjer je v paleozojskih in krednih sedimentih sklenjenega krasa za okoli 83.000 km2, kar je toliko kot v Dinarskem krasu. Za Postojnsko jamo je v svetu najbolj znana Mamutska jama, ki ima za severnoameriško krasoslovje približno enak pomen, kot ga je imela Postojnska za Evropo. Leta 1972 so njene rove povezovali s sistemom Flint Pddge Cave. Po novejših obvestilih znaša skupna dolžina Flint Ridge Mammouth Cave System čez 360 km. Znani jamoslovni pisec R. A. Watson, jamarski organizator in izdajatelj jamarskih knjig založniške hiše Zephyrus Press, piše v kongresnem zborniku (I, str. 371), da ameriški jamarji upajo, po odkritju zveznih rovov med sosednjimi jamami v Kentuckijskem krasu, vzpostaviti enotni jamski sistem s skupno dolžino 500 milj (= 926 km). Med 8. kongresom smo severnoameriški kras spoznavali iz številnih jamarskih in jamoslovnih objav, pripravljenih za udeležence, in med številnimi zasedanji ter ekskurzijami pred, med in po glavnem zborovanju. Pisec teh vrstic si je mogel ob podpori SAZU ter RSS na predkongresni ekskurziji ogledati kras v Indiani. Tu je nadaljevanje Kentuekijskega krasa. Kras v Indiani mu je podoben po osnovnih pogojih za zakrasevanje. Površinsko je najbolj zakrasel podolgovat ravnik, ki ga v osrednjem Kentuckiju imenujejo Vrtačasti ravnik (Sinkhole plain) in v Indiani Mitchel plain, oba v paleozojskih (mississippijskih) apnencih. Na obeh straneh ga obdaja gričevnat svet iz neprepustnih, v glavnem silikatnih kamnin. Korozijo vrši tamkaj padla in tudi alogena voda. Tak kras uvrščamo med pretočni kras, ki ga je precej tudi pri nas. Kras v Indiani in Kentuckiju pa je izjemen v tem, da so glavne jame na odtočni strani ravnika, kjer apnenec še pokrivajo neerodirani neprepustni skladi. Ker priteka v te jame manj vode skozi debelejše in kompaktnejše stropovje, višja in starejša nadstropja manj zapolnjujejo in prekrivajo sigove tvorbe in jamski udori. V takem položaju so jame bolj Obstojne, a .manij zakapane. Nekaj pa je tudi zedo 'lepih. V Indiani smo med drugimi obiskali jami Wyandotte in Marengo, ki sadita med najlepše zakapane jame. V takem krasu seveda ne manjka slepih, kraških in udornih dolin, ponornic, vrtačastih polj, udorov( ti so pred leti poškodovali letališko stezo pri Bloomingtonu) in erozije prsti na debeli preperelim. Očitno so jo delno naplavile alohtone roke pred ponori, na najsevernejšem koncu Mitchel plaina pa so zastopane tudi odkladnine pleistocenskih severnoameriških celinskih ledenikov. Po osnovnih potezah je ta kras torej podoben Moravskemu, le da je obsežnejši. Mitchel plain meri okoli deset tisoč km2, v Kentuckiju ga je več. Skupna je tudi večja obdelanost in poseljenost ravnika, kot je v višji, nekraški okolici, zaradi česar je kraško raziskovanje tudi gospodarsko pomembno. O raziskavah smo brali v mnogih objavah ter zvedeli o njih iz terenskih razlag, kjer sta bila delovna zlasti geolog A. N. Palmer in hidrolog J. F. Quinlain. Zvedeli smo tudi za pomembnost drobnih razpok za nastajanje početne podzemeljske mreže kanalov, kar je važno za tamkajšnje, skoraj vodoravne in nepretrte apnence, manj pa za naš dinarski kras. Seveda so v ZDA zastopani tudi drugi kraški tipi, od tropskega do glacialnega. Glavno kongresno zasedanje je bilo v Kentuckiju v Bowling Greenu od 18. do 24. julija 1981. Menda je to edino univerzitetno mesto na svetu, ki leži neposredno na krasu. Ker so nekateri njegovi deli v kraških depresijah, so pod udarom poplav.* Organizator 8. kongresa je bilo Nacionalno speleološko društvo ZDA (poleg njega obstoja v ZDA še Ustanova za jamsko raziskovanje), domačin glavnega zasedanja v univerzitetnih zgradbah, ki naj bi z lego na vrhu osrednjega mestnega hriba v Bovling Greeenu simbolizirale pomen znanosti, pa je bil Oddelek za geografijo in geologijo univerze. To je bil prvi kongres izven Evrope in prvi, kjer so imeli neevropejci večino. Med okoli 1100 prijavljenci je bilo 17 udeležencev iz Jugoslavije, med njimi 14 iz Slovenije. Od naših geografov so predavali: P. Habič o tektoniki v naših kraških poljih, A. Kranjc o jamskih sedimentih, F. Habe o .naravo-varstvu v Postojnski jami in I. Gams o morfologiji stalagmitov. S F. Ha-betom sva poročala o delu komisij, ki sva jih vodila v medkongresnem razdobju, podpisani pa tudi o mednarodnem proučevanju korozije s pomočjo standardnih apneniških tablet. Samo z jamoslovjem (na kongresih jo navadno pojmujejo širše, kot krasoslovje), se poklicno ukvarja le manjši del raziskovalcev krasa. Večina ga raziskuje občasno in izsledke objavlja v glasilih zelo številnih matičnih strok, od geologije do atomistike. Zato je težavno zasledovati krasoslovni razvoj; najboljši vpogled vanj dajejo zato mednarodni speleološki kongresi, kjer se zbirajo raziskovalci vseh strok. Kot pri vsakem tako množičnem kongresu, kjer hkrati poteka po več deset zasedanj, nudijo kongresni zbor- * O poplavah sta govorila še dva kongresna referata. Po P. H. Dougherty ju so se v depresijah na platoju Cumberland po uvedbi ornega kmetijstva pred stoletji poplave povečale, ko pa je nato prevladalo travniško kmetijstvo, upadle. Ko je med zasedanjem neuvrščenih držav na havanskem letališču padlo 10. in 11. septembra 1979 v 24 urah 500 mm dežja, so, po A. G. Gonzalesu, poplave najbolj prizadele kubanske kraške depresije. niki najboljši, čeprav nepopoln pregled. O osmem kongresu govorita dva zvezka predhodno izdanega zbornika z nad 400 dvostranskimi referati. O premikih zanimanja govori že delež referatov, predstavljenih v raznih sekcijah. Program navaja v sekciji za geomorfologijo 13 % vseh referatov, za hidrologijo in speleologijo po 9—10 °/o, za jamsko tehniko 5 °/o, s 4 % so zastopane sekcije za varstvo in upravljanje turističnih jam, za uporabno hidrologijo, vulkanospeleologijo itd. (referatov iz biologije in jamske ekologije ter referatov s t.im. posterjev tu ne upoštevamo). Upadanje in drobljenje starih »klasičnih« krasoslovnih disciplin kot so kraška geomorfologija, spe-leogeneza, kraška hidrologija in klimatologija, ob istočasnem porastu tehničnih in jamarskih strok (merjenje v jamah, potapljanje, naravovarstvo in pod.) je razvoj, ki se je nakazal že ob predzadnjem kongresu v Angliji (glej poročilo v GV L 1978). Zasluga (ali krivda) za tak razvoj odpade tudi na vedno večjo udeležbo jamarjev oziroma zmanjšanje deleža jamoslov-cev. Ob tem izgublja na pomenu tudi evropsko jamoslovje oziroma krasoslovje, ki ga mlade neevropske speleologi j e vse manj poznajo že zaradi jezikovnih težav. Zanimiv je primer mladega kanadskega raziskovalnega središča na univerzi v Hamiltonu, ki raziskuje kras zlasti v gorovju Castel Guard. Na kongresu so pripravili o njem poseben simpozij s 13 referati. Ker je večina krasa s slepimi in udornimi dolinami, uvalami in drugimi večjimi depresijami, ki jih nekateri uvrščajo med kraška polja, v območju nivalne in periglacialne klime, del rovov pa sega celo pod ledenik, je pričel vodja krasoslovne šole prof. Derek Ford zanikati pomen klime za razvoj krasa. Da je prišlo pri tem do pretiravanja, ki skuša z vodo iz banje odplakniti tudi dojenčka, mu je ugovarja'1 avstralski -geograf Joe J e n n i n g s v referatu z značilnim naslovom »Morphogenetical Control- a Tale of Piss and Wind or a Case of the Baby Out with the Bathwater«? S sedanjo rastjo nekaj kapnikov v jami pod ledenikom so skušali ovreči tezo, da se siga tvori le pod neskalnatim površjem. Toda T. Atkinson je pojasnil to izjemnost z raztopljenim gipsom v prenikajoči vodi. Paleomagnetske meritve in datiranje sig z 230 Th/334 U je dokazalo večjo starost jamskih sedimentov od 700.000 let in sigovih tvorb od 350.000 let, ko so bila v Castel Guardu toplejša razdobja. Na sploh je kongres pokazal rastoči pomen datiranja jam-mskih sig z absolutnimi metodami ter jamskega raziskovanja za ne jamske panoge. Datiranje sige je zanesljiva paleoklimatska metoda zlasti v severnejših predelih, kjer siga ni nastajala v glacialnih dobah. Na Poljskem (J. G la z e k) je siga hitreje rastla pred 60.000 leti, med 100—130.000 leti, 180—220.000 in pred okoli 300.000 leti, v Yorkshiru (M. Gascoyine), pa med 0—15.000, 90—130.000, nad 180.000 leti, ne pa v razdobjih 15—35.000, 140—170.000 leti. Sklepanje tega referenta po rasti kapnikov, da so se v preteklosti izvršile nagle ohladitve in otoplitve, in to v komaj 2000 letih, bi nam vzbudile strah za našo klimatsko prihodnost, ako ne Ibi vedeli, da lahko neklimatski, lokalni pogoji za pretok kapnice, hitreje vplivajo na kapniško rast ko klimatske spremembe. To je skušal pojasniti pisec teh 'vrstic v referatu o apniški rasti. Z datiran jem jamskih siig skušajo vedno bolj določevati starost teras pred jamo in mladih tektonskih premikov. P. W. Williams je tako dokazoval dviganje severovzhodnega dela južnega otoka Novega Zelamda s -hitrostjo 0,22-0,36 mm v izadnjem četrt milijonu ‘let. A. G a r a-š e v i č je razlagal, da so hrvaški geologi s posebno skonstruiranimi instrumenti in meritvami, ki v ijamah še trajajo, ugotovili v severnem Velebitu dvigovanje za 0,624 mm in v severozahodnem delu južnega Velebita za 2,147 mm letno. V tem, kot tudi v prejšnjih kongresnih zbornikih, je toliko raznovrstnega in zanimivega gradiva, da je prava škoda, ker tako hitro zapadejo pozabi. Prihodnji kongres bo 1. 1984 v Španiji. Tudi do takrat bo komisijo za jamsko varstvo vodil prof. dr. F. Habe. I. Gams Simpozij komisije za ruralni razvoj pri Mednarodni geografski zvezi, Fresno (ZDA), april 1981. Ne polnih osem mesecev po zasedanju komisije za ruralni razvoj pri Mednarodni geografski zvezi v Naganu (Japonska) je oddelek za geografijo pri California State University v Fresnu organiziral strokovno srečanje z delovno tematiko »Teorija in praksa«. V dneh od 23. do 25. aprila je bilo namenjeno teoretičnemu, od 25. do 28. aprila pa terenskemu delu. Po obravnavani tematiki in številu udeležencev je bilo srečanje velikopotezno. Simpozij je namreč potekal v 25 sekcijah, kar dokazuje veliko razvejanost problematike ruralnega razvoja in njegovo aktualnost ter poglobljenost srečanja. Na dnevnem redu je bilo 141 referatov iz strokovnih področij okolja, modernizacije tradicionalnih agrarnih sistemov, njihove tipologije in klasifikacije, migracij prebivalstva, regionalnega planiranja, ruralne problematike razvitih in nerazvitih dežel, vodnega gospodarstva Kalifornije in raziskovalnih metod. Nacionalna sestava referentov je bila zelo pestra. Prevladovali so sicer geografi iz ZDA in Kanade, vendar so se srečanja udeležili tudi številni geografi z Japonske, iz Taivana in Latinske Amerike, zastopane pa so bile še Indija, V. Britanija, Finska, Zvezna republika Nemčija, Poljska, Madžarska, Sovjetska zveza in nekatere druge države. Simpozij je bil vsebinsko izredno bogat, kar lahko razberemo iz posebne publikacije z rezimeji referatov. Takšna ugotovitev velja ne le za njegov teoretični del, temveč tudi terensko delo. Tega so organizirali prvi in drugi dan v San Joaquin Valley in tretji dan na relaciji Fresno — San Francisco. V ospredju je bila predvsem obravnava problematike različnih tipov kmetijskih gospodarstev, usmerjenih v pridelovanje sadjarskih kultur, vinske trte in živinoreje ter v probleme kalifornijskega namakalnega kmetijstva. Kot edini udeleženec iz Jugoslavije sem na tem zborovanju poročal o integracijskih značilnostih kmetijstva in oblikovanja sodobne prostorske strukture v Sloveniji. Borut Belec Delo »Komisije za nacionalne naselbinske sisteme« pri Mednarodni geografski zvezi Pri mednarodni geografski zvezi deluje od 1. 1974 dalje posebna »komisija za nacionalne naselbinske sisteme« (Commission on National Settlement Systems, International Geographical Union), ki je naslednica »ur-banizacijske komisije«. (Commission on the Processes and Patterns of Urbanization). Slednja je svoje delo zaključila z izdajo posebnega zbornika razprav »Essays on World Urbanization, London, 1975«. Komisijo o nacionalnih naselbinskih sistemih vodi odbor osmih članov, ki mu predseduje znani poljski geograf K. Dziewonski. Člani komisije pa so M. S. Alam, (Hyderabad), L. S. Bourne (Toronto), L. F. Chavez (Merida, Venezuela), E. J. Dalmasso (Paris), G. L app o (Moskva), P. Schöller (Bochum), BRD) in T. Yamaguchi (Tokio). Komisija ima še 61 dopisnih članov, vendar imajo nekatere države več korespoden-tov. Jugoslavijo je zastopal avtor tega poročila. Za temeljno nalogo si je komisija zastavila proučitev urbanih in podeželskih naselbinskih sistemov v posameznih državah. V poročilih je bilo treba prikazati definicijo nacionalnega naselbinskega sistema, ki ustreza danim razmeram v posamezni državi, historični razvoj naselbinskega si- stema, njegovo sedanjo strukturo, vlogo velikih mest v sistemu, politične in upravne funkcije posameznih središč ter pričakovani bodoči razvoj nacionalnega naselbinskega sistema. Praviloma bi morale vse v komisiji zastopane dežele pripraviti ustrezno poročilo po zasnovi, ki jo je pripravil prof. K. Dziewonski. Zasnovo so dokončno izoblikovali na sestanku komisije v Bochumu 1. 1975. Na več kasnejših sestankih pa so obravnavali posamezne probleme, kot npr.: temeljne upravne enote, centralna naselja, mestne funkcije in odvisnost od velikosti mesta, federalizem, subsisteme, odnos do trga delovne sile, rekonstrukcijo velikih mest, naselbinske sisteme v razmerah staignantnega ali upadajočega prebivalstva, notranjo preobrazbo v posameznih sistemih, vpliv družbenih sprememb na sistem in razvoj naselbinskih sistemov. Na posebnem simpoziju, prirejenem ob priliki 24. mednarodnega geografskega kongresa v Tokiju 1. 1930, je komisija oblikovala zaključno poročilo. Že pred kongresom je komisija večino prejetih poročil razmnožila in jih dostavila geografskim nacionalnim komitejem in svojim članom in sodelavcem. Referate so izdali na sedežu komisije v Varšavi pod naslovom »The National Settlement Systems, I—II, International Geographical Union, Gommision on National Settlement Systems — Poilish Academy of Science, Institute of Geography and Spatial Organization, Warszawa, 1979«. V njem so priobčeni prispevki za Avstralijo, Brazilijo, Kanado, Indijo, ZSSR, ZDA in Venezuelo v I. delu in za Avstrijo, ČSSR, Dansko, ZRN, Finsko, Francijo, NDR, Irsko, Italijo, Japonsko, Poljsko, Portugalsko, Španijo, Švedsko in Veliko Britanijo v II. delu. Prebiranje teh poročil je tako po vsebini kot po metodični strani prav zanimivo, saj vsako prinaša, kljub enotnim navodilom komisije, veliko regionalnih in nacionalnih posebnosti in barvitosti. Še posebej zanimiva so poročila za neevropske dežele, katerih naselbinske sisteme večidel slabo poznamo. Med poročili o evropskih deželah se zelo kvalitetno obdelani referati o Poljski, obeh Nemčijah, Danski, Franciji, Italiji in Švedski, to je o deželah, ki imajo že daljšo tradicijo v urbano-geografskih študijah. Žal komisiji ni uspelo dobiti sodelavcev za Afriko, Bližnji in Srednji Vzhod, Kitajsko, jugovzhodno Azijo in Latinsko Ameriko (samo Venezuela je bila obdelana). Druga slabost večine referatov je prevelik poudarek na mestnih naseljih in premajhna pozornost podeželskim naseljem. Vzrok je treba iskati v slabem poznavanju podeželskih naselij in šibkem raziskovanju te naselbinske kategorije. K temu nesorazmerju je nekoliko prispevala tudi komisija s svojimi napotki. Komisija se je tudi odločila, da bo izdala poseben zbornik, v katerem bo priobčila v skrajšani obliki posamezne, najbolj zanimive referate o nacionalnih naselbinskih sistemih, ter nekatere razprave o poglavitnih problemih, ki so prišli do izraza pri obravnavanju naselbinskih sistemov. Tudi poročilo o jugoslovanskem naselbinskem sistemu je bilo sprejeto v objavo (jugoslovanskim bralcem je bilo prezentirano v Geografskem vestniku 1. 1980). Urejanje zbornika so prevzeli profesorji K. Dziewonski iz Varšave, L. S. Bourne iz Toronta in R. S. Sinclair iz Detroita. Knjigo bo založila založba Oxford University Press. Na 24 mednarodnem geografskem kongresu so komisiji podaljšali mandat. Sprejeta je bila pobuda, da se preuči tema »Urbane aglomeracije in migracijska gibanja«. Neumorni predsednik komisije prof. K. Dziewonski je že razposlal uvodno poročilo, ki naj bi služilo kot podlaga za razpravo in za dokončno oblikovanje vsebinske in metodične zasnove. I. Vrišer Poročilo Komisije za kraško topografijo in kartografijo pri Mednarodni speleološki zvezi z 8. Mednarodnega speleološkega kongresa v Bovling Greenu (Kentucky, ZDA), 1981 V času trajanja kongresa se je komisija sestala dvakrat, pod predsedstvom igeologa Nicasia Vina s Kube. Pri delu komisije je sodelovalo 11—16 držav, članic Zveze, med njimi tudi Jugoslavija. Glavni zaključki, ki jih je sprejela komisija kot smernice za delo v prihodnjih štirih letih, so zvezani s problematiko izdelave »svetovne karte krasa«, kar je obenem tudi razlog obstoja te komisije: 1. Karta v merilu 1 : 250.000 bi morala pokrivati ves kras na Zemlji, razne posebnosti in podrobnosti pa bi prikazovali posebej na kartah manjšega merila. 2. Ker ima Kuba že izdelano tako karto za svoj kras, naj bi bila legenda njihove karte osnova, na podlagi katere bi razpravljali o legendi »svetovne karte«. 3. Predsednik komisije N. Vina bo s pomočjo ciklostiranega biltena obveščal članice o delu in težavah komisije. 4. Do leta 1985 bi morali biti izdelani prvi vzorčni listi te karte krasa, in na zasedanju komisije omenjenega leta bi jih pregledali in vskladili. Ker je dinarski kras, še posebej njegov slovenski del, klasični kras v svetovnem merilu, so člani komisije izrazili željo, naj bi bila Jugoslavija na vsak način ena izmed dežel, ki bodo pripravile vzorčni list svojega krasa. Tako smo slovenski geografi, geomorfologi in krasoslovci pred zahtevno nalogo, ki pa bo, v kolikor jo bomo uspešno izpeljali, močno pripomogla k ugledu našega krasa, predvsem pa našega krasoslovja in kartografije. Za sestanek te komisije je 16 držav (ČSSR, Francija, Italija, Japonska, Kuba, Libanon, Poljska, Romunija, SSSR, Švedska, Švica, Velika Britanija, Venezuela, ZDA ZRN in Jugoslavija) pripravilo poročila o kartiranju krasa v posameznih deželah. Ker gradivo ne bo objavljeno, prilagam poročilo o tej aktivnosti v Jugoslaviji, v skladu z zadolžitvijo, sprejeto na Regionalni speleološki konferenci 1980 v Sofiji. G e o morfološko kartiranje krasa v Jugoslaviji (1968—1981) Glede na to, da je okoli 1/3 (72.000 km2) jugoslovanskega ozemlja kraš-kega, težko govorimo posebej o geomorfološkem kartiranju in posebej o kartiranju krasa. Zato skušam na kratko poročati o geomorfološkem kartiranju oziroma o geomorfoloških kartah (GK) v Jugoslaviji. Posebno pozornost posvečam seveda kartiranju krasa. Jugoslavija je ena izmed redkih evropskih dežel, ki še nimajo GK. Zaradi tega jel. Gams na 8. jugoslovanskem kongresu 1968 v Skopju predlagal in pripravil osnutek GK Jugoslavije v merilu 1 : 500.000. Kmalu za tem so razni avtorji in inštitucije pričeli pripravljati posamezne liste oziroma karte vzorčnih ozemelj. 1976 je Geografski inštitut SANU »J. Cvijič« pripravil 1. jugoslovanski simpozij o geomorfološkem kartiranju. Na tem simpoziju so bili predstavljeni prvi poizkusi GK, vsi v rokopisni obliki. Dva prispevka sta bila neposredno povezana s kartiranjem krasa: Markovičeva »GK Orjena« in Habičeva »Osnovna speleološka karta Slovenije«. Istočasno smo v Sloveniji zbirali gradivo za »Nacionalni atlas Slovenije«, ki vsebuje tudi GK Slovenije. V letih 1977—79 je bila pod vodstvom I. Gamsa izdelana v rokopisni obliki GK Slovenije 1 : 300.000. Delo je opravila skupina slovenskih geomorfologov in geografov. Karta pokriva ce- lotno ozemlje SRS, torej okoli 7.000 km2 krasa. Ta karta bo za Nacionalni atlas pomanjšana v merilo 1 : 400.000 oziroma 1 : 500.000 za GK Jugoslavije. Njena legenda je modificirana legenda za mednarodno geomorfološko karto (Demek-Embleton). I. Gams in K. N a t e k z geografskega inštituta Antona Melika, SAZU sta izdelala vzorčni list GK 1 : 100.000 (Litija), le da vsebuje ta list bolj malo krasa. Pomladi 1980 je isti inštitut, skupaj z »Medrepubliško in pokrajinsko komisijo za geomonfolosko kartiranje« pri Jugoslovanski zvezi geografskih društev, organiziral v Ljubljani »Kolokvij o konceptih in legendi za geomorfološko karto Jugoslavije v velikem (1 : 500.000 in podrobnem (1:100.000) merilu. Na njem je I. Gams predstavil GK Slovenije 1 : 400.000. P. Habič je govoril o problemih geomorfološkega kartiranja krasa (na podlagi rokopisne GK 1:50.000 okolice Postojne), J. Kunaver 0 problemih geomorfološkega kartiranja glaciokraškega reliefa (na podlagi vzorčnega lista v majhnem merilu s Kanina) inl. Bušatlija o principih in metodah GK 1 : 100.000 na podlagi listov Mostar, Trebinje, Nevesinje in Imotski. V zadnjem desetletju je v več publikacijah izšlo tudi nekaj poenostavljenih GK oziroma njihovih konceptov, ki predstavljajo manjše predele jugoslovanskega krasa. Med temi naj omenim dela Gamsa (Rakitna), Habiča (Banjščice, Trnovski gozd, Nanos s Hrušico), Radinje (Doberdob-ski kras) in Kranjca (Kočevsko polje, Ribniška Mala gora). Originali teh kart so bili v merilih 1 : 10.000 — 1 : 50.000, a v tisku reducirani v približno merilo 1 : 100.000. Inštitut za raziskovanje krasa SAZU je, pod Habičevim vodstvom, v letih 1972—79 obdeloval nalogo »Osnovna speleološka karta Slovenije«. Ta pokriva vso Slovenijo, vseibuje 52 listov v merilu 1 : 50.0900 in nekaj v merilu 1 : 25.000. Čeprav ni GK, vsebuje določene elemente karte krasa (karbonatne kamnine, najpomembnejše površinske oblike, kraško hidrologijo in jame). V bodoče je predvidena izdelava GK Jugoslavije 1 : 500.000, več listov detajlne GK 1 : 100.000, vključno s kraškim ozemljem ter tisk GK Slovenije 1 : 400.000. Prav tako naj bi v Sloveniji pripravili jugoslovanski kolokvij o geomorfološkem kartiranju krasa. Izbrana billiografija o kartiranju krasa v Jugoslaviji (1968—81): B o g n a r , A., 19C0, Tipovi reliefa kontinentskog djela Hrvatske. Spomen zbornik Geo-grafskog društva Hrvatske, 39—60, Zagreb. Bušatlija, I., 1974, Morfostrukturne i morfoskulpturne karakteristike reljefa Bosne i Hercegovine. Zbornik 9. kongresa geografa Jugoslavije, 133—137, Sarajevo. Bušatlija, I. & A. Lukašov, 1976, Morfostrukturne i morfoskulpturne karakteristike Kistanjske i Istarske površine sa osvrtom na ležišta boksita. Geografski pregled, 20, 5—10. Gams, I., 1968, Koncepti geomorfološke karte v velikem merilu in predlog za geomorfološko karto Jugoslavije 1 : 500.000. Zbornik 8. kongresa geografa Jugoslavije, Skopje. Gams, I., 1968, Geomorfološko kartiranje na primeru Rakitne in Glinic. Geografski vestnik, 40, 69—88, Ljubljana. Gams, I. & K. Natek & F. Černe, 1981, Splošna geomorfološka karta in možnosti njene uporabe v procesu planiranja. Informativni bilten, 15/1, 12—16, Ljubljana. Habič, P., 1968, Kraški svet med Idrijco in Vipavo. SAZU, Dela 21, Inštitut za geografijo, 11, 1—243, Ljubljana. Habič, P. & A. Kranjc & R. Gospodari č, 1974, Osnovna speleološka karta Slovenije. Naše jame, 15 (83—98, Ljubljana. Habič, P., 1976, Osnovna speleološka karta Slovenije i njeno značenje za geomorfološko proučavanje krasa. Geografski institut J. Cvijič, SANU, knj. 27, 69—76, Beograd. Habič P. & I. Kenda, 1981, Nekaj rezultatov speleološkega kartiranja Slovenije. 8. jugoslov. spel. kongres, 45—49, Beograd. K o m a t i n a , M., 1970, Uslovi razvoja karstnog procesa i rejonizacija karsta. Vestnik Zavoda za geol. i geofiz. istraživanja, ser. B, 10—11, 13—35. Kranjc, A., 1972; Kraški svet Kočevskega polja in izraba njegovih tal. Geogr, zbornik, 13, Inštitut za geografijo, SAZU, 129—194, Ljubljana. Kranjc, A., 1981, Prispevek k poznavanju razvoja krasa v Ribniški Mali gori Acta corsologica, 9, Inštitut za razisk. krasa, SAZU, 27—85, Ljubljana. Markovič, M., 1976, Detajlna geomorfološka karta SFRJ. Zbornik radova Geogr, inštituta J. Cvijič, SANU, knj. 27, 61—68, Beograd. Markovič, M., 1976, Geomorfološka karta Orjena. Zbornik radova Geogr, instituta J. Cvijič, knj. 27, SANU, 101—110, Beograd. P e c s i, M., s. a., Geomorphological Map of the Carpathian and Balkan regions (1: 1.000.000). Studia Geomorphol. Carpatho-Balcanica, 11, 3—31. Petrovič, J., 1978, Tipovi krša u Ponišavlju. Zbornik radova Prir.-mat. fakultete Novi Sad, 8, 383-392. Radinja, D., 1969, Doberdobski kras. Geogr, zbornik, 11, Inštitut za geogr., SAZU, 223—278, Ljubljana. Zeremski, M., 1976, Osvrt na dosadašnje rezultate o geomorfološkem kartiranju u Jugoslaviji. Zbornik radova Geogr, instituta J. Cvijič, knj. 27, 21—30, Beograd. Andrej Kranjc Mednarodno posvetovanje o obalnem krasu, Perpignan, 15. —17. 5. 1982 Komisija za kraške pojave pri Francoski krasoslovni zvezi ter Komisija za geografijo morja sta organizirali ta posvet v okviru francoskega Odbora za geografijo, .s profesorjem J. Nieod-jem in R. Battisitini-jem kot glavnima organizatorjema in pobudnikoma. 25 udeležencev je poleg Francije predstavljalo še Belgijo, Italijo, Libanon, Španijo in Jugoslavijo. Samo posvetovanje je bilo sestavljeno iz osmih vodilnih predavanj z obsežno diskusijo in dveh dni in pol terenskega dela. Ena sekcija (vodja A. Guilcher z univerze v Brestu) je obravnavala biogene in erozijsko-korozijske terase v višini današnjega nivoja morja, druga (vodil A. Kranjc z Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni) pa večje krašks obalne oblike, povezane s spremembami morskega nivoja, s posebnim poudarkom na podmorskih kraških izvirih. Na predavanjih smo spoznali kraške oblike z obal takorekoč vsega sveta, podrobnej pa s sredozemskih, maroških, madagaskarskih in novogvinejskih obal. Udeleženec iz Jugoslavije je poročal o novejši jugoslovanski literaturi o dinarskem obalnem krasu; živahna diskusija je potrdila, da velja dinarska kraška obala za »klasični kras« in se tuji krasoslovci temu ustrezno zanjo tudi zanimajo. V primerjavi z raziskovanjem v drugih deželah se pokaže, da je naš obalni kras z določenih vidikov zelo dobro preučen (kraška hidrologija, hidravlika podmorskih izvirov), z drugih, ki so trenutno v svetu zelo aktualna, pa skorajda ne (drobne kraške oblike, procesi obalnega zakrasevanja). V času terenskega dela so nas raziskovalci tamkajšnjega krasa (P. Amber t, R. Julia-Brugues, H. Salvayre) vodili po obalnem krasu med Peripiignanom in Montpetllierjem, obisikali smo obalno kraško hribovje Clape in Corbieres, kraško jezero Banyolas z obsežnimi tvorbami iz lehnjaka in recentnimi kraškimi ugrezi ter obalo med La Escala in Montgri (Costa Brava). Ker so bili med udeleženci tako geologi kot geo-morfologi, je bilo zanimivo vsklajevanje njihovih pogosto različnih pogledov na razvoj in značaj obalnega krasa. Ogledali smo si nekaj podmorskih izvirov, kjer so francoski potapljači prodrli stotine metrov daleč po zalitih rovih pod morsko gladino. V bližnjih kopnih jamah so morski sedimenti, ki dokazujejo morske transgresije. Obiskali smo zalit jamski sistem tik ob obali in kraške udornice, ki imajo dno zalito z morsko vodo. Tudi s tega stališča je zanimiva primerjava z dinarsko obalo. Imamo številne in zanimive kraške oblike, celo izredno tipične in polno razvite, ki v veliko primerih sploh niso opisane ali dokumentirane, ali pa jih nimamo interpretiranih in so zgolj pomembne kot pojav sam po sebi, brez pravega okvira. Izjema je vrulja, kar najbolje potrjuje to, da izraz »vrulja« prehaja v mednarodni strokovni termin, ki je, vsaj v franooskih krogih, že precej uveljavljen. Dobro bi bilo izpolniti teh nekaj vrzeli in s tem postaviti tudi našo dinarsko obalo na pravo mesto v okviru sredozemskega krasa. Andrej Kranjc Poročilo o delu geografskega društva Slovenije v obdobju od junija 1980 do aprila 1982 Junija 1980 je bilo na občnem zboru GDS izvoljeno novo vodstvo društva: predsednik ije postal dir. Jurij Kunaver, za podpredsednika društva pa sta bila izvoljena Milan Natek kot predsednik znanstvene sekcije in mag. Slavko Brinovec kot predsednik sekcije za pouk geografije. Izvršilni odbor je imenoval za tajnika GDS dr. Marijana Klemenčiča, Iva Piryja za drugega tajnika in Andreja Černeta za blagajnika. Program dela, ki ga je zastavil novi odbor na prvi seji, je bil usmerjen predvsem v utrditev položaja geografije v srednjem usmerjenem izobraževanju, v poglobitev stikov med aktivi društva in IO GDS, priprave na reorganizacijo društva ter v razširitev sodelovanja z geografskimi društvi v drugih republikah in pokrajinah. Najpomembnejši nalogi v tem obdobju pa sta predstavljali organizacija 12. zborovanja slovenskih geografov na Gorenjskem in priprave na počastitev 60-letnice društva, ki jo praznujemo v jeseni 1982. Pri tem delu je ponovno oživel aktiv GDS v Kranju, ki je uspešno izpeljal zahtevno organizacijo zborovanja. Pomembno vlogo v obeh akcijah je imela znanstvena sekcija društva, ki pod vodstvom prizadevnega Milana Natka uresničuje program dela; v tem obdobju je predstavljala najbolj aktiven del društva, saj je s številnimi diskusijskimi večeri pripomogla k reševanju različnih načelnih vprašanj v geografiji. Sekcija za pouk geografije se je aktivno vključila v pripravo zborovanja na Gorenjskem, sicer pa je bilo njeno delo usmerjeno v pripravo programov ter koordinacijo pri izdelavi učbenikov in učnih pripomočkov za pouk geografije. Velik del razprav v okviru društva je bil v tem času namenjen zahtevam po reorganizaciji GDS v zvezo geografskih društev Slovenije. Le-ta izhaja iz pobude RK SZDL, da naj bi delovanje strokovnih društev bolj približali okoljem, v katerih delujejo posamezni člani. Stališča posameznih aktivov se razlikujejo, saj nekateri v reorganizaciji ne vidijo možnosti za povečanje aktivnosti članov, ki je vse doslej predstavljala enega glavnih problemov pri delovanju društva. Vendar pripravljenost nekaterih najbolj angažiranih članov ljubljanskega, kranjskega in mariborskega aktiva daje osnovo za morebitno regijsko organiziranost geografskih društev. Aktivnost članov v posameznih aktivih je različna. Tudi v tem obdobju so uspešno nadaljevali z delovanjem predvsem ljubljanski, celjski, mariborski in pomurski aktiv, medtem ko je bilo delo kranjskega aktiva vezano predvsem na zborovanje. Dejavnost so predstavljala predavanja in organizacija ekskurzij kot oblike seznanjanja z lokalno geografijo. Predstavniki GDS so se udeležili tudi 11. kongresa jugoslovanskih geografov v Budvi, kjer je bilo izvoljeno tudi novo vodstvo SGDJ, kateremu v tem mandatu predseduje dr. Milan Bajič iz Novega Sada. Ob tej priliki je bil za predstavnika GDS v Nacionalnem komiteju izvoljen dr. I. Gams, GDS pa je dobilo sedež komisije za znastveno delo, ki jo vodi dr. Mirko Pak. Dejavnost društva je bila v tem dveletnem obdobju izredno obsežna in pestra, zlasti na področju organizacije strokovnih sestankov in zborovanja slovenskih geografov. Kljub temu ostaja še vedno nekaj neopravljenih nalog, med njimi prav gotovo akcija za večjo angažiranost članstva, kar bo prav gotovo vplivalo na izboljšanje položaja geografije v šoli in potrdilo dosedanje mesto geografije in GDS v naši družbi. Ivo Piry, tajnik GDS c! £ S T3 O Q I O fl) *a o u oho ec rt G «3 CO £5 M N O R > fi*S cO>O.Q >(/3 CO C/2 > > >—t iJ ß ’So 80 fi O CO > - «*•< tn C0W *■< . &o • o ^ QJ O Om ec cu i o > o rt =■£■£■§- ” S ■S > ■ >3-S» s«« s-p °5"co|s; ^ u ß a « °ä”|ÄS rj CO rj>o ca *-. > fl 73 0) 0) ü > c c-5=» "! £ ■a S S » j- ■• - d «3 (1) .•s I ■S'-Ä ) X o c 3 £ “S.S *?£ —< > 5* w N,-« 0,0 ß o (0 eo a> *-• j c §>s £ - >*,S.3'* gS'cS o vS Ss BsS? =°S«o% .5 ^ r? £ s- o°S^>>X ■g-sg'SJg “IM3ä| C°~ m°B- Ex « «•* g,o «> t“o° B«I2^5 S « fl CJ o ’* L7. gü u > “rs2 "■Sa'H>o ■ E Mca^-’Oc CJ SSS-’0 ■§£ .2 «-Co N £ n ^ Ž2 ac»uÜ aa c < > o Z tS >< X3 . 3 % S§3 CJ®< GcoC/2 £ Eh •W Ö 05 Q < O w a c/3 fc < 05 O O W 0 U N K co *5 02 Eh -7 W I w2 gS Eh 5 >M > ss O cö «i> «so t3 a— co.2 > »-4 ß to w g co > r 2o “w 03'-' u „ M.- gg Om 'S ° «nS >•02 •* o" 35“ Jä-gÄ ”•0 «NO »-. f3 »fcc 0.(1) 01 > > 0.~ o •“'S 01 •H CO .£ hn* 00 ►> ooi QJ xn 00 3 •■-> CuTJ o 52 is c co OJ sOÄ >^10 r- CO ’S O u «so "-Ä S2° ÄÄSä cgcg > p.^3|> > "ri > I0T3X Q & D N < m >2 W £ M N‘ £ p? D '"S o Ä O <5 HH N O « w 0) i cO co Jč V N^J ° «• -0 > ‘ " CU o « cO I 0'S o ._+-> VW ^ cO >0 CO 'S to . feošg o N ^ Qu^l o o v c£ " a ^ 73 -*-> SD-3 CO NÄ o+j < •>-» o 1 OCSJ ^ Ul o 48 ® aa H, ß cO J>m t- j^j.5 «fH > co co N C0T3 N cO a >V3 nj H ßS «• wN (C L_ C U ^ W N .°X5 o>o d " O s > 3 C 00 to ß o co > -— >' ^ o OT VI **-> co »i . g>> 4) O Üw •Ätf-53 w C O ^ •g«*2 ä°m„ OPh co 0> ^ ß O-" >KJ C'-oß KJ N u ^ ■H O'* N N ti O-« tž£° «COs II? c ^ ^ >>>“ £ 2 « .Ž c-a co o co o tio^j —I ^ o (U >U to»a u ra«g N»0 O Cu*' (D Ui ao co to a m 3 o co _ >o 0) 0) i>'Ö'C 1 o *° O — 0 O X« ° co o ß^S 0) CO o ^NJŽ ß S'S >0*^ ■ ?SÄ Sl N £ is=ä_. S.^2 ” in > w ‘«H O »kCT! Original scientific paper. Geography. >> 3 D >* •° b .3-S ►J «3 c: o d G S O H Eh H H W m ft < P °| _ iti H* > 5 'z % S a W So D ^ H « <3 fa «O w ^ I—I £ ^ J &3 « 3 s c £ •*■> "L «3 O £ rt rt'S o > o o Ow •o ,1 2 0« i -o ot o«o£,H2fi® ■2 J* 3 a g jSjg«g^g gg 8£§sla§n - ° sl g o ° O**-1 ÜOOJtH-'hQ _ C r« i J2 • X a 4°:ig.s3 ra|s!o^i» c ^ C rt> •*-' *3 ^ S 2? rt c w rt 3*8 š p0 »S •S«o°"03^Ž *.« “ctiS o ” 'S°-S'3g>>“,eo •rt C ^ Ä ^ ^fi^£s££>>t »...c s-> ° H ^ C +-> .*2.3 oo ? £ ,5 to ^rt j/j 3 a)5rt2>*5T3-sc” dl C sjm 3 «m fi *-■ .00 >,-31-5 rt g .S g^'S £5 - g r. H tfl-7-s C u i- Ü? r* a-s >»■ S'HS - rt > . CJ ^ 5>3(1)>3h ftl) i i • TJ C' O 1 o c g o h O h o O Ti -* v q,x! Sü'Sa to >> ^ ^ **-• 345 r* 3 '-h ° « ft - OT ° S..2 o> rt '■° a S t> “ o - 1 5 o.S, r4 ü ah g« JJ in O g 5 0) O.S'« g >, .5 S* °-C'“ o a-a cgp 3 -«h Sh '55 m -I rt “o^l-Sg .5^ a a 0 rt rt > jj. c '"1 m 00 „.-r«" rt cg O 4)Qj t Smisli •r! ^ to rt n» t»c >sc s c a «S 2 .s a oj q £3 rt co O tfl i-> ■*' S-* cL) ’ 3 O’* c a_ i« >« 3 c >£ 2 c 42 « 2 c Ofl£ o > g. O, _, o ^ •: a03 rt oo rt w b •” ž tjjrt ^ rt^ ‘M , to rt 9* O j® 5 S Ü > M JC1 _ <3 Ooi «sc.S°-S, £.3.2 §>§!§; H Ul ot ^ ^,Qc " u rt c -3§ rH OT o s «Ä.O >> oo o o Ä a h o S 5S oh u Q D O 5 d H H csj w to c >w t—I . J S rt *G 'S £ Oj’-' 'W .j ^ C U5 ” ti C CJ rt C g £ (D C +*■£ ° i? m to « S'O 2 a-S S o S 3 ilgs ° o ‘g ^ oQo« 5 10 o 1:0 3 ot1^ «•^og o •2-g « > s««g ■2 E?T3 ö. Soc -M n3 o £ o lis- H O g rt) 3 w o JÜ w W h « (Dih S ■*■> u “‘Sg'a M O O O Oco ,-. rt ( C y., O‘S u to +j . ^ rt c w • 0X3 CQ -a G •-.2ot5 3“3 a 3fl 7“ 05 qj M* .f •3 s C «J O < £§.§ ‘ >8-j -Üg-^ .2 > o O h 0) • O >>.!2 ^ rt- CO to 05 W 00 C >W J c O U w O d) O > 3 Sc .S 3 fi-S o^° rl h ÄÜO h.5 «g T3< O »-< rt) Sä ä c •3 to O 2g 2 3 oj o Ott •3 P« h O 00 ° c Ü.2 'H O '^o2®o^ 'g c c O ssž!|s - «Eo^S OJ _ J cä'h'w Sv H+j O O On Izvirno znanstveno delo. Geografija, meteorologija, klimatologija. P5 co ü-gaiS 555 o §42,0 c cj 5 rt >ott3~ j, o 'g f-sC^s a o» „-r> «s a> > 1 'S a o 3 ° ~ o — " 3 Q® “3" S .s o? & >< « *s g I .*© O o M CO > 3 ä ti ■*-> c' m a 4) ca > - UU K. sl Oio Q, "2 0D>O rt rt;£_, £ O *-< NogS^o *s^of -SSo'5-m „ > o-ctj S « “ ° §j 6 . O>N 3 C > TJÜ £2 O _ l ž c |:-5 ”£ ?"§3S-3| Tj tfl 3 r1 O ^ c d uo a §Bog*J)0 ä^ÄuÄUo . 5 W rt 2 « eil ’S Is a a £ o « c B n a^; u o) rt ^ 8 c-2»0 ^:?oS>o « oSSgS^g Ph >r?apt, c.2 M O D > 3 C bo M S 0> ca > - cC w H - O £ QJ O ÜM I i _? I i u i OW,® c^oo S-i CJ hn OJ C/J - 0Q £> >< fO .3 Q.£ C-J «o u o 32 CO fH T?--J O -*-> til) > 0) W > > O S.%tta 5s' S> ä cö’s-t cn S3°-2S O,« M "ö w> .c‘8 £?gf "-S » S £ >n S o '5 >ü«üpm W Cj g cn a> Ü0 .*. CC?5>S «o N ÜM £'" «5 ° § n tJ,5j 01 3t)3c 2 «-S '~3cnO(i,4)^^rj s.g&oS« --d ■o’0 at, qo o g !>Js*23o §r«S?8l|| ^ cu'?*x; §) ^ D w+j ß H1 5 ^ «H In > N •« .,-r >■< o rt cSŠI-SgŠ CiSS'säÄäÄ M i « w c c5 .O P >< oh3 > o O £§ > t-H »J Ö cio ♦J H M CJ rt > . m ■ ° £ O O Ocn Opravljene analize povojnih gibanj prebivalstva opozarjajo na po- območju ozemlja in formatu karte določa površino, na katero ob stopno koncentracijo prebivalstva in dejstvo, da bo potrebno v pri- upoštevanju normativov obremenitve karte upodabljamo s karto- hodnje v SR Sloveniji načrtneje govoriti o 220 mestih in manjših grafskimi metodami določeno vsebino. Pojasnjevanje teh osnovnih centrih, zaradi nadpovprečne koncentracije. Nakazane so tudi po- izhodišč se navezuje v razpravi tudi na nekatere konkretne terito- javne oblike, smeri in dinamika teh gibanj. rialne in numerične pokazatelje občine Kamnik. Original scientific paper. Geografhy, Cartography. CO /o S S 30 gŽ > . 2 °° oS2 >N «o °S ET1 irH zo wu 03 M W «K PhEh w rt fa w KW E-.CQ QO . H H s7S 2sl o<;“ oO§ HW* Hw HH - xc •g a> G j> u V 1 n u 1 o 5£SS«Ü§ £«sg-“üs °Q)2o°2’j R3'° g c G t, .4) G § — DS CQ : « c «Ä« co o o - • £■3 M “ sl Otn is £ o tj u o •-> • 11J3 ß M.C £ ~ “o^ 3£*j.-§| ° 2 Äj «o .ti G £ a> Eef8* Šš °SS£®S si» «5 O GG ^ w c S3 oga *^0 ra a y 0 o ° C c »og « s J3 S -S U M SSorSčc* *8 '2 •. j co4; M £3 CO OT O *3 ii&Sg M »-«S — •a _ rti-* W G § Scn a “ S » a im G tl _, o s y SS S.SX, ; tio c >« ►—1 - X G 7* C O ^ oj o Ow vS?0i| ^05® o -a2c5^ °^g.2?c3 w 5 ^ c o t| w ? O G ^ £ S G £ tuo ra G »j53 £ - 2 2 « £ 2 rt Vj 0 o Sc-S.ag •G O D 3 o 2 (J > Qu ttG >> Ä a a rt a tD >3 .'7 rt c o o H £ w s CU 0 J w 1 J < ►-H H < PU cn Q Z < g I- <3 Eh OJ fc. ft d> « SS-gc,, ■G rt l5, rt q ao „.2 o CO — {I ' č.fs: i=a IS3^ " s S-a °s-So &a,* -St SSss« O tŽSEo hH c >« 2 s rt j«s“g •g a> W S S S to O >“ 2 c £ a £ c M" O c a3 o ÜW O'rO G GG.* ° ° S-c-2' SBSgS: SO>Ofi X •-G£ OJ .12 H o Sj. •*-• ^ OTÜ 0^5-0. ^ G CO ? o rt gS’S® «: > Sd > - «gfafj «^25 §! ^qE£ >.c O g rt o «33 ^’0'° - aJ G ra 5 io »os° +j ‘G C Vi jj T3 0) J O V «O JS •£ G3 ^ 1 ra ö**-* «-. «*., h a o < 073 rtX> C > >> . S o o OJ u O t«Ä 0) u •OÄ U 00 k co 00 I «M I fl) I I l* >. I •30“!ob5| ? SfiSj“ *J> H“2 .Bfcioffii: -c ,c •- C , « >> V rt ^ O a (U "-Irt .. C S ® 3 « G rt g > £ .ti rt h aO a o G j- q n u S ti-S <- 3 o-“-S Äfig -JjssSŠg 'S c 3 h £ x » ^öSshä%>, ■g^ÄfsSSS-0 (D rt 03 5!“!Šb ss^I?š io^w u 2 O - ° Ä ti w - o S ® 'S a ■o 5 sj g „ak^f "S-Č •aSS°|S»5» r^JHrt.t;»5 m *0 G 2 rt t; i ^DG^rOD-oGf H o£arauu C/J *r—> _i * o c c ca n 2 > o ° N>0 > S s O« rt P tu £ o 0) W) O w C OJ rt O rt «S «P*“ a o c .Si. - S»2 .s'! ^ tu O £0 M 3 c» ti o U M «3 O C £?!cj C>N>U OJ -o'O'O rt C rt d) D- C ^ ^ Ä c rt ao> E-t.rt n o c > > 3 0«OO'n .■*& s§ 3 rt •^*0 ■*■> rt s -P rt rt rt rt c c '^. m 4) O § O *" g & 0) -o D c •>* 00 g ^ 'tj 2 rt o ^ rt (rt 5 •*J O fct «j »S .c ° m - 'c -S M ■£ ZS — 0) .£,“'~"e «+* > © ** c T7 8 SgSß^c CO +J .2 j” >o •jh-o ti o •Bf&Soo-g “ “ -t: E .-. S bfl tin ;« ° o o m 57 ü u o.".« *-, t/J 2 m- rt C ^>o o rt >._ rt O Sfegfg-“ äS&s'as “ogSS!* U-'Z n mZn o tio o G > o Aä o o ä O >•£ St c i rt C ^?c J2 J Äs P-H 3o £ ?r *-*f P-* CD O'^iSfiO ?>SaS ÜO ' l*Jfs c S OJ c gS ° >- —' H oj rt .s •! o g a’aS’ä c .5,213 5 g 4) C O 'dSjO'Ö’n •HČ-OtUO cÄ'S > >| = ss e^s.*- ■§ö> Ä °J)il) J) g C S,” g S «S »S £ £ f3 ^ J-ssSd iS > ° 2 > S 0) öo ß g .h N 'n O rt «o^aNn o ans m ^ *-< . oi rt O ti£l O w c «B m aj 0> 2 5 n c^c«o a> > 3 Jd~ rt o C bc "tn 5 rt >£J (j, £ O «fH ÖX) ^ 0) S «-J7 a >s n S rt > r — > X O rt w Sh . tio^ ° o ÜcH - a3 rt rt rt O rt » r* *' / aslc03 T3 10 O ■p ° C kj % C r- -r»>o --* O ■gl>-2a ■§ Sa2« s^2|ä; >W _ »-< _-r-» >5eü.S-S Scientific report. Geography. O Q c 55 >* «.x S "P .J C c 0.2 \)(o w frj hM H Z i—i Z O n < D H ►—4 10 a tri H H M w ^ z ^ O Ü H £ fe So O J cn m I I C • *H ° «■-* i2 O W 3 c _ ra .* c ■p o °! o)«.s o raÄ > bo W -*-> *■* o 3 >•- ... .O 3|°=s 38|S5 c D CO S ■*-'•.* -<-> s ra o m •g-S-ŠS3 S&-15-S8 ■C c ? z «§•.2 5 g. - 2 °« «•“ H cioVt o u -ti S>|£|gS agg"*- ■' ° C O C" S « S 0> ” V O ^ r> JZ -5 * S>- > C. O C aš°«a:r 5c5 § o o Sž ra ?? ^ P CX5 C .c 5? S C Ct-I C o£g ..£ r § -tj u C_i V S-. r" I/-. r-i'O q t: PhSO ^c5>»pls: o S §25^ o o ■Cc-CS M ! Q C S O x 2 c O O : C ►h ra »_ o ^ ^ >> Ä G O a H a: < p* w s C3 S >. . 35 U. S-. 5)0 5J Xfl o O ’C ° o > So d5Š°Sši ** C “c ”5 u u-SgeaS llsslBS? §•« 5=2 «- &** S?£»« to C ^ > •" r« o a> fll53 o vi .'ü % Bs« ~ o” StŠII-o« > +■> a» ** ra c m o “ bo 5 c “,SoS|.8 O 5 C 0£ 0 £x: ^ a_r -* .c m w ra*• i-rH £ $p sl is a r_ o o ra d c.'O öo q ^ u ^ ra C hnC* w — &o *-< o J-1 'i *J oo^ cu •—; ; S“lp.2„§ ■s ji l'Hs“ät'go ^“eSoo O c ■” G> C a.5 - 60 - s: o it^o o ra c „■s ^-§..2J--a e p. S?3o>“ r O r 3 ra > ^ <-+ prap^Osj^o & H m oo xji t, o > VSEBINA — CONTENTS — TABLE DES MATIEBS Uvodna beseda Svetozar Ilešič (Ljubljana) Ob šestdesetletnici geografskega društva Slovenije ........................................................... 3 On the Occasion of the Sixtieth Anniversary of the Geographical Society of Slovenia (1922—1982) 7 Razprave — Papers — Articles Andrej A. Kranjc (Postojna): Erozija v porečju Pivke (z 1 diagramom in 1 kartogramom v besedilu) ......................................... 9 Erosion in the Pivka River Basin (with 1 Diagram and 1 Map in Text) ................................................................... 17 France Šušteršič (Postojna): Nekaj misli o oblikovanosti kraške- ga površja .............................................................. 19 Some Considerations about the Spatial Organization of the Karst Terrains ................................................................ 27 Ivan Gams (Ljubljana): Temperaturni obrat in navpični gradienti v Slovenjegraški kotlini (s 4 diagrami in 2 kartagramoma v besedilu) 29 Temperature Inversion and Lapse Rate in the Basin of Slovenj Gradec (with 4 Diagrams and 2 Maps in Text) ............. 48 Danilo Furlan (Ljubljana): O časovni skladnosti singularitet ustaljenega vremena na celinah severne poloble (z 9 kartogrami v besedilu) ............................................................... 51 On the Simmultaneity of Settled Weather Singularities on the Continents of the Northern Hemisphere (with 9 Maps in Text) .. 63 Pavle Mihevc (Ljubljana): Značilnosti zgoščevanja prebivalstva v SR Sloveniji (z 2 kartogramoma v besedilu) ...................... 65 Characteristics oif tihe Population Concentration in the SR of Slovenia (with 2 Maps in Text) ........................................ 72 Vera Kokole (Ljubljana): PTT dejavnost in prostorski razvoj v Sloveniji ............................................................... 73 PTT Activities and Spatial Development in Slovenia ...................... 80 Marko Žerovnik (Komenda): Merilo kart in upodobitvena površina na kartah na primeru občine Kamnik (z 2 skicama v besedilu) ....................................................................... 81 The Scale of Maps and the Representation Area on Maps — the Case of the Commune of Kamnik (Slovenia) — With 2 Graphs in Text .................................................................... 89 Razgledi — Scientific Review and Notes — Notes et comptes rendus Igor Vrišer (Ljubljana): Geografska veda v preteklosti, sedanjosti, prihodnosti (Zapis ob najnovejši knjigi Ju. G. Sauškina) ............ 91 Dušan Plut (Ljubljana): Usmeritev geografije v luči pozitivizma 99 The Orientation of Geography in the Liglht of Positivism .......... 110 Fedor Černe (Ljubljana): Še nekaj misli o položaju v slovenski geografiji .............................................................. 111 Some Reflections at the Situation in the Slovenian Geography .... 114 Književnost — Review of Books — Notes bibliographiques Iz slovenske geografske in sorodne književnosti Geographica Slovenica 12 (Ivo Piry) .......................................... 115 Geografski zbornik XXI (Dušan Plut) .......................................... 116 Meje, manjšine in obmejno sodelovanje (Anton Gosar) .......................... 118 Ksenija Levak in Gojmir Budal: Lorujer — sociogeogratfski vidiki naselja pri Trstu (Milan Natek) ......................................... 119 France Halbe in Andrej Kranjc: Delež Slovencev v speleolagiji (Peter Habič) .................................................................. 120 Rezija. Jezik zemlje, jezik kruha. Načrt družbenogeografskega in kulturnega razvoja (Milan Natek) .......................................... 121 Milko Matičetov: Resia. Bibliografia reigionata (1927—1979) (Milan Natek) .................................................................. 122 Mojca Ravnik: Galjevica (M. Natek) ........................................... 122 Ivo Puncer: Dinarski jelovo bukovi ,gozdovi na Kočevskem (F. L o v - renčak) ................................................................. 123 Lojze Marinček: Gozdne združbe na klastičnih sedimentih v jugovzhodni Sloveniji (F. Lovrenčak) ....................................... 125 Krajša knjižna poročila France Planina: Imena naselij v loški občini;Peter Habič: Geografska podoba Cerkniške doline in njene okolice; Drago Meze: Učinki povezave gornjesavinjskih hribovskih kmetij s cestami; Anton Sore: Cestni režim na celjskem prometnem križišču; Drago Meze: Nekaj o kmečki hiši hribovskih kmetij v Gornji Savinjski dolini; Borut Belec: Prostorski razvoj hmeljarstva na Slovenskem; Anton Sore: Nekaj podatkov o spremembah zemljiških kategorij v širši celjski regiji; Anton Sore: Preskrba Celja z vrtninami; Milan Natek: Rav- ljanske ulice — nekatere geografske značilnosti (Milan Natek) 126 Iz ostale jugoslovanske geografske književnosti Adolf Malič: Centralne ifunkcije i iprometne veze naselja središmje Hrvatske (I. Vrišer) ............................................ 128 Dr. Lilijana Gavrilovič: Poplave u SR Srbiji u 20. veku (I. Gams) .. 129 Iz inozemske geografske književnosti Geografija na Blgarija. Tom. 2. Ikonomičeska geografija (Milan N a • tek) ................................................................... 130 Geografski rečnik na Blgarija (Milan Natek) ....................... 131 P. Cabrol: Contribution ä l’etude du concretionnement carbonate des grottes du Sud de la France, morphologie, genese, diagenese (Andrej Kranjc) ............................................................ 132 Ian Burton, Robert Kates, Gilbert White: The Environment as Hazard (Milan Orožen Adamič) ............................................... 133 Artur Robinson, Randall Sale, Joel Morrison: Elements of Cartography (Milan Orožen Adamič) ............................................... 134 Johnston R. J.: Geography and Geographers (Anglo-American Human Geography since 1945) — Milan Orožen Adamič ......................... 135 Kronika — Chronicle — Chronique Prof. dr. Roman Savnik — osemdesetletnik (Valter Bohinec) ________________ 137 Profesorju Dušanu Komparetu v slovo (Jurij Kunaver) ...................... 139 Ob smrti prof. Janka Pučnika (1916—1982) — Miran Borko ........ 140 Umrl je Ivan Selan (Marko Žerovnik) ...................................... 141 Nagradi Pavlu Kunaverju in Borutu Belcu ter priznanji Svetozarju Ilešiču in GIAM SAZU ................................................ 142 Kongresi in posvetovanja Dvanajstvo zborovanje slovenskih geografov (Marijan Klemenčič) 142 Poročilo o 11. kongresu geografov Jugoslavije v Budvi od 28. septembra do 2. oktobra 1981 (Karel Na tek — Ivo Piry — Dušan Plut) ............................................................... 143 O osmem mednarodnem speleološkem kongresu v ZDA in o razvoju speleologije po svetu (I. Gams) ..................................... 145 Simpozij komisije za ruralni razvoj pri Mednarodni geografski zvezi, Fresno (ZDA), april 1981 (Borut Belec) .............................. 148 Delo »Komisije za nacionalne naselbinske sisteme« pri Mednarodni geografski zvezi (I. Vrišer) ........................................ 148 Poročilo Komisije za kraško topografijo in kartografijo pri Mednarodni speleološki zvezi z 8. Mednarodnega speleološkega kongresa v Bowling Greenu (Kentucky, ZDA), 1981 ter izbrana bibliografija o kartiranju krasa v Jugoslaviji za obdobje 1968—1981 (Andrej Kranjc) ............................................................. 150 Mednarodno posvetovanje o obalnem krasu. Perpignan, 15. —17. 5. 1982 (Andrej Kranjc) ................................................ 152 Poročilo o delu Geografskega društva Slovenije v obdobju od junija 1980 do aprila 1982 (Ivo Piry) ...................................... 153 Povzetki (sinopsisi) ..................................................... 155 GEOGRAFSKI VESTNIK — 1982 Izdalo in založilo Geografsko društvo Slovenije — Izšel 1982 Geografski vestnik izhaja v Ljubljani. Rokopise, časopise v zameno in knjige v oceno pošiljajte na uredništvo, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12. — Za vsebino in jezik prispevkov so odgovorni avtorji. — Uprava časopisa je pri Geografskem društvu Slovenije, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12. — Denar pošiljajte na račun št. 50100-678-44109 (Geografsko društvo Slovenije) Tisk: ZGEP »Pomurski tisk«, TOZD Tiskarna