20

Številka 4

Oktober 2020 

Humanist


Študentski casopis UP Fakultete za humanisticne študije 

Študentsko raziskovanje
V tokratni številki objavl­jamo dve reziskovalni deli dveh študentov Fakultete za humanisticne študje Koper.
Vec na str. 13.

Avtomatik delovišce
Avtomatik Delovišce, ki je svoj prvi zacasni prostor našlo v prit­licju prenovljenega Tomosove­ga bloka v Kopru. Skozenj se realizira ideja zacasne rabe ... 
Vec na str. 8.

100 Dni samote ali kako ne postati influencer/-ka
#vk201920
Dogodek v organizaciji študentov oddelka Komuniciranje in mediji ...
Vec na str. 5.


Foto: Matej Zupanc 


AKTUALNO

DULCIS SCIENTIAE FRUCTUS 
- Sladki so sadovi znanja - 
20 let delovanja Fakultete za humanisticne študije Univerze na Primorskem 
Suhoparni uradni podatki beležijo, da je bila poleti leta 2000 v Kopru uradno ustanovlje­na Fakulteta za huma¬nisticne študije Kop­er, ki jo je ustanovilo Visokošolsko središce Koper, Okrožno sodišce v Kopru pa jo je 14. sep¬tembra 2000 vpisalo v sodni register. 
Danes, ko pišemo leto 2020, mineva od takrat polnih dva­jset let. Dvajset let je v živl­jenju cloveka malo, to so ži­vahna mlada leta, ko se šele dobro ozira v svet in sprašuje, kaj mu bo naklonila prihod­nost. 
Za fakulteto je dvajset let pravzaprav šele zacetek poti, uvodni koraki, s katerimi si odpira in utrjuje svoje mesto v svetu in okolju v katerem živi; tako bi njen vek ocenili z ocmi raziskovalcev, ki brska­mo po preteklosti in jo neho­te ocenjujemo tudi po njeni dolžini in oddaljenosti.    In  vendar obenem vemo, kot ljudje in raziskovalci, da sta dve de¬setletji lahko tudi prelomno obdobje in da zgodovi­na nikoli ne pociva. 
Radi poudarimo, da delujemo v historicnem središcu Kopra in staremu mestnemu jedru s svojimi vsebinami vraca¬mo duha humaniz­ma. Nadaljujemo in nadgrajujemo vec stolet­no tradicijo humanisticnega izobraževanja v mestu, ki je rasla in se razvijala od 14. sto­letja dalje. Humanistika, humanisti in hu­manizem so bili od nekdaj ogledalo in gibalo družbe. Dajali so ji kriticen in svež pogled na svet, na sedanjost, preteklost in prihodnost. 
Humanisticne vede, umetnost in druž­boslovje so podrocja, ki vsaki univerzi daje­jo hrbtenico, širino in odprtost, ustvarjajo ravnotežje med znanostmi in vedami tako na univerzi kot v družbi kot celoti. Na hu­manisticni fakul¬teti, katere del je že od zacetka tudi preucevanju preteklosti in naše dedišcine, medkulturnosti in vecjezicnos­ti prostora v katerem delujemo, je prav, da ob jubileju izpostavimo poleg našega ped­agoškega dela predvsem našo raziskovalno moc, mednarodno vpetost in ne nazadnje doprinos k družbenemu in kulturnemu okol­ju, v katerem delujemo. 
Brez raziskovanja in pozna­vanja družbe in kulture, zgodovine, dedišcine, okol­jskih procesov in sprememb, bi izgubili svojo identiteto in ne bi poznali svojih potencia­lov, vsekakor pa ne bi razu­meli današnje družbe in ne bi znali odgovoriti na temeljna vprašanja – kdo smo in za­kaj, kakšna je naša vloga pri oblikovanju temeljev za pri­ho¬dnost. Brez znanja jezikov bi svet spominjal na babilons­ki stolp, otežen bi bil medkul­turni dialog, manjša bi bila tudi možnost za mobilnost, napredek. Humanisticna in družboslovna znanja ohran­jajo in razvijajo to znacilnost cloveka, njegovo kulturno clovecnost. 
Danes na fakulteti poleg osmih pedagoških oddelkov delujeta dva raziskovalna inštitu­ta, centri za jezike, Konfu¬cijeva ucilnica Koper in prav vsi s svojim delom oblikujejo prepoznavnost in potencial naše fakultete. Vkljuceni smo v Unesco mreže in katedre, podpisane imamo številne mednarodnih sporazume o sodelovanju, kar omogocajo našim študentom in sodelavcem pot v svet in privabi k nam številne študente in predvsem mednarodne strokov¬njake, ki kakovostno nadgrajujejo naš pedagoški proces in razis­kovalno delo. 
Prof. dr. Irena Lazar, dekanja
Retorika in Argumentacija
Piše: Lan Rahne
Pri predmetu Retorika in argu­mentacija so študenti drugih in tret­jih letnikov Slovenistike, Komunici­ranja in medijev ter Medkulturnega in medjezikovnega posredovanja za del koncne ocene sestavili govore, v kat­erih so pred ostalimi študenti zagovar­jali poljubno temo. Nekaj teh tem smo prejeli tudi v uredništvo našega caso­pisa. 
Globlje je bolje 
Ali morda veste, koliko casa na dan preživite na svojih elektronskih napravah? No, jaz sem v neki tocki v svojem življenju s telefonom v roki preživel vec kot sedem ur na dan. To se sliši precej slabo, kajne? Ampak saj imajo naše mobilne naprave ogromno uporabnih funkcij – lahko dostopamo do spletne ban­ke, komuniciramo z ljudmi ter dostopamo do kakršnih koli informacij. Da, to je res, ampak naj vam podam primer situacije, ki se je meni precej pogosto dogajala: Izposodim si odlicno knjigo, ki sem si jo že zelo dolgo želel prebrati. Ko koncno zacnem z branjem, berem en stavek, dva, tri, nakar ugotovim, da sploh nisem bil pozoren na to, kaj ber­em. In ponovim – preberem en stavek, dva, tri – ponovno se izgubim. Poskusim še en­krat, ko mi naenkrat zazvoni telefon – raje bom pogledal, mogoce je kaj pomembnega! Vidim, da mi je prijatelj poslal sporocilo, in mu odgovorim. Ker pa imam ravno v rokah telefon, grem za vsak slucaj še pogledat, ce je kaj novega na Facebooku. In drsim skozi objave, ko opazim res prikupen video kužka in mucka, ki sta najboljša prijatelja! Vidim še, da imata še Instagramov profil! Seveda takoj kliknem na povezavo, in ko nekaj casa pregledujem njun profil, prejmem obvestilo, da mi je pricela slediti oseba, ki je že dolgo nisem videl. In seveda me zanima, kaj se ji v življenju dogaja! Takoj skocim na njen pro­fil in vidim, da ima tako rekoc popolno živl­jenje; potuje po svetu, je v srecnem razmerju in ima odlicno službo, medtem ko jaz cepim v sobi in tavam po spletu. Zacnem se slabo pocutiti glede svojega življenja, in ker teh misli ne znam ustaviti drugace, grem hitro na YouTube, da se zamotim. In sem tam eno, dve, tri ure na, ko naenkrat opazim, da je ura dve zjutraj, jaz pa nisem prebral niti enega odstavka v knjigi.
Takšna raba elektronskih naprav ima dve zelo slabi posledici: prva je depresija, ki je vedno pogostejša med mladimi, druga pa je poman­jkanje koncentracije za poglobljeno branje, ki pa lahko vodi v nezmožnost branja knjig. Temu bi morda lahko ugovarjali – ce imamo vse informacije na spletu, zakaj sploh še po­trebujemo knjige? Zato, ker se branje splet­nih virov precej razlikuje od branja fizicnih virov: Spletne vire lahko bolj preletavamo, saj so naši možgani že prezaposleni z navigi­ranjem po elektronski napravi, ki za razliko od knjig zahteva vpletenost naših celotnih možganov. Mogoce se vam je že kdaj zgodi­lo, da ste na spletu brali zapleten clanek in ste zaceli z branjem enega odstavka, nato ste mogoce nadaljevali le še z branjem kljucnih besed, na koncu pa le še kratkih besedil pod slikovnim gradivom. Tak nacin branja mor­da ni problematicen, ce je obcasen, ce je pa to naš edini nacin branja, pa scasoma pos­tanemo nezmožni branja kompleksnih idej, ki se ponavadi skrivajo v knjigah. 
Ali se lahko takšnega nacina branja otrese­mo? Seveda, ce smo pozorni na našo rabo elektronskih naprav. Ko se nam zgodi kakšna od prej opisanih situacij, se moramo pred­vsem zavedati, da so naše naprave narejene za prav takšno razpršeno rabo in da nismo nesposobni ali nezmožni nadzora nad sabo. Scasoma lahko z zavedanjem svojih dejanj in zviševanjem koncentracije z miselnimi vajami, kot je meditacija, svojo rabo naprav zmanjšamo in se ponovno navadimo poglo­bljenega razmišljanja, ki je še kako pomem­bno, ce želimo reševati zapletene probleme našega casa.
Lan Rahne
Na FHŠ se je pojavil sovražni govor, ki pogubno vpliva na odnose med študenti
V zacetku letošnjega študijskega leta je na Fakulteti za humanisticne študije Univerze na Primorskem kandidatka za študentski svet, tako v živo kot prek družabnih omrežij, nago­varjala študente, naj ne glasujejo za dolocene protikandidate, kar je pogubno vplivalo na odnose med študenti.
Skrajno kontradiktorno je, da je do tega inci­denta prišlo ravno na fakulteti, katere bistvo je humanizem, ki je tesno povezan z razsvetl­jenstvom (ODNOS – kontradiktornost). Kan­didatka je po besedah nekaterih študentov bla­tila dobro ime protikandidatov. Študentka, ki je tudi clanica študentskega zbora Študentske organizacije Univerze na Primorskem (v nad­aljevanju ŠOUP), je zbrala skupino sokandi­datov, prav tako povezanih s ŠOUP-om, ki so skupaj z njo tako v živo kot preko spleta nago­varjali študente, koga naj ne volijo. Socasno pa so se širile govorice o nesposobnosti protikan­didatov, ki so jih zaceli sami. Oblateni študenti so posledicno na dan volitev vložili pritožbe na kršitev Pravilnika o nacinu volitev študentskih svetov clanic Univerze na Primorskem in s tem zaustavili nadaljnjo obravnavo rezultatov vo­litev. 
Problematicno je tudi dejstvo, da vpletenos­ti ŠOUP-a v to dejanje ne gre zanikati. Ce se ozremo na precedencni primer obsojenega bivšega direktorja študentskega »mafijskega podzemlja« oz. »capa di bande«, ki po besedah študentov še vedno vlada iz ozadja in vpliva na odlocitve zdajšnjega predsednika, vidimo, da je povezava med vplivanjem na volitve s pomocjo sovražnega govora ocitna. Temu pricajo Face­bookovi profili in skupne slike vseh vpletenih (PRICEVANJE – dokumenti) 
Posledice dejanja sovražnega govora so bile daljnosežne. Razrahljali so se medgeneracijski odnosi, namrec tako študentje kot profesorji, ki so za dogajanje vedeli, so privzeli dva po­gleda: enega v podporo prej omenjene kandi­datke in njenih pajdašev, drugega pa v pod­poro prizadetih protikandidatov. To je vodilo do popolnega nezaupanja v študentske orga­nizacije, tako znotraj UP in FHŠ kot na ravni celotne primorske študentske organizacije, ce ne celo državne, kar pa bo zagotovo vplivalo na še manjšo udeležbo na volitvah kakor prejšnja leta (ODNOS – vzrok/ucinek).
Zgodovina nas uci, da je vplivanje na izid vo­litev modus operandi totalitaristicnih siste­mov. Zato se moramo kot kolektiv zavedati in obsoditi vsako dejanje sovražnega govora ali drugacnih oblik vplivanja na izid volitev, sploh, ko se te koncajo v prid otrok bivših funkcionar­jev oziroma kaviar komunisticnih elit.  
Lan Rahne, Gregor Bencina
Retorika – 2. govor
»Boys, you must strive to find your own voice. Because the longer you wait to begin, the less likely you are to find it at all.«
Tako se je ucencem Društva mrtvih pesnikov prikupil lik profesorja Keatinga, ki še danes simbolicno ponazarja potrebo po svobodnem izražanju. Svoboda govora je ena najelemen­tarnejših clovekovih pravic, na kateri temel­ji celoten demokraticni svet. A precej ljudi dandanes zagovarja, da jo je treba do neke mere okrniti. Šolske avtoritete so velikokrat ignorantske, ko govorimo o pravicah otrok in mladostnikov – velikokrat jih motivira želja po ohranjanju konformizma in pripadnost zgolj dolocenim ideologijam.
Izredno pomembno je, da se borimo za svobo­do govora. Cenzura namrec predstavlja tirani­jo nad našim umom in omejuje pretok infor­macij. V šolah je lahko še posebno škodljiva, saj skozi nerizicen diskurz prepreci, da bi post­ali kriticni misleci in dvigovali družbo na višjo raven zavesti. Cenzura prav tako omejuje delo uciteljev in kreativnost pedagoškega proce­sa, ki lahko v nadobudnem ucencu, ki v šolah preživi ure in ure svojega mladega življenja, prebudi entuziazem in nasiti cloveško radov­ednost. 
Ko okrnimo svobodo govora neki skupini lju­di – v tem primeru po starosti in izobrazbi –, se zgodi, da jo posledicno okrnimo še mnogim drugim. In ko enkrat zacnemo delovati v to smer, potem lahko prikrmarimo v totalitarni sistem, kjer je cenzura nekaj povsem normal­nega.
Že izpolnjevanje anket, na primer, implicit­no zahteva samocenzuro. Razkritje identitete marsikomu predstavlja strah po nesprejetju in celo kaznovanju njegovega mnenja – to nam pove, da je svoboda govora danes, ko naj bi bila vecja kot kadar koli, še vedno zelo okrn­jena, cetudi na podzavestnem nivoju. Tako zacnemo posegati po njej, kar je neizogibno, na provokativne, škodljive in zlonamerne nacine.
To me pripelje do najveckrat uporabljenega ar­gumenta za okrnitev svobode govora – širjenje neresnice in sovražnega govora, kar lahko unici strukturo družbe. To se lahko najucinkoviteje prepreci tako, da se ponudi cim vec pravilnih informacij in da se ljudem pokaže vec socutja. Kako ravnamo z na videz porednim otrokom, ki v resnici samo hrepeni po pozornosti in spre­jemanju? Ali kaznujemo njegovo obnašanje, diskreditiramo njegove besede in ga potisne­mo na rob družbe ali ga poskušamo razumeti in ga nato objeti z ljubeznijo?
Tisto, kar deluje na nivoju individuuma, bo delovalo na nivoju družbe. Sovražni govor in dezinformacije je treba sprejeti in razumeti. Potem zbledijo in rodi se lahko boljše delovan­je sveta, kjer se vsi svobodno in avtenticno iz­ražamo v sožitju.
Ne pozabite: Glavna ideja izobraževanja je ta, da se naucimo razmišljati s svojo glavo. Zato vas vprašam:»What will your verse be?«
Ana Novak
100 Dni samote ali kako ne postati influencer/-ka
#vk201920
Piše: Silvija Šutej
100 dni samote ali kako ne postati influencer/-ka je dogodek, ki se je odvil 29. 1. 2020 v Avtoma­tik Delovišcu na Nazorjevem trgu 5 v Kopru. Or­ganizirali so ga študenti in študentke predmeta Vizualne komunikacije, ki se je izvajal v prvem semestru študijskega leta 2019/20 v okviru študi­jskega programa druge stopnje Komuniciranje in mediji kot tudi programa Kulturni študiji in antro­pologija na Fakulteti za humanisticne študije UP. 
Pod mentorstvom prof. dr. Ernest Ženka so štu­denti ustvarili profile na aplikaciji Instagram in skušali skozi 100 dnevno posnetih fotografij ust­variti rdeco nit svojega profila, hkrati pa izpopol­njevati svojo fotografsko tehniko. Vsak študent si je sam izbral tehniko fotografiranja, format in nenazadnje subjekt fotografiranja ter skozi 100 fotografij skušal ustvariti svojo naracijo. Na kon­cu semestra je skupek fotografij pod skupnim imenovalcem #vk201920 presegel 1.600 fo­tografij, ki so bile na ogled na interaktivno-vizual­ni razstavi. Dela so bila razstavljena samo eno uro na samem dogodku, vendar so še vedno na ogled na Instagramu.
Sodelujoci pri projektu so bili: Urška Krek (Pravi cas, ig: urska_krek_vk), Željka Todorkov Avli­jaš (Momenat dana, ig: momenat_dana), Mar­ija Božic (Znaki v Kopru, ig: marija_bozic_vk), Klara Calušic (Utrinki), Rok Novak (Vse je nar­obe, ig: korkavon_vk), Robi Kovac (Življenje tekaca, ig: student12_vk), Samuel Simonovic (Tožba za jugom, ig: ss_0309_vk), Andrej Pon­grac (Anima Caprea, ig: praetoriano5), Patricija Turnsek (Atmosfera, ig: atmosfera_project_vk), Ana Cikac (Slon_na_poti), Leonida Borondic (Pogledi skozi kristalno kroglo, ig: leylith_vk), Neja Jerebicnik (Sto okroglih stvari, ig: hun­dredroundthings_vk), Amar Ferizovic (Luc, ig: str.0.mae_vk), Noémi Szabó (Hidden gems, ig: noemi.sz_vk), Halyna Kniazieva (Suadade, ig: captaindarleng_vk), Silvija Šutej (Smetologija, ig: silvija_sutej_vk) in Matej Zupanc (Prepove­dano fotografirati, ig: matej_zupanc_vk). 
Vabljeni k ogledu. #vk201920
Avtomatk delovišce
Piše: Silvija Šutej 
Avtomatik Delovišce, ki je sicer svoj prvi zacasni prostor našlo v pritlicju prenovl­jenega Tomosovega bloka na Nazorjevem trgu 5 v Kopru, je prostor, ki ni vezan na lokacijo, ampak vsebino. Skozenj se real­izira ideja zacasne rabe, s katero se Tina Cotic ukvarja v svojem doktoratu in doc. dr. Boštjan Bugaric s svojimi študenti pri predmetu Grajeno okolje in komunikaci­ja na Fakulteti za humanisticne študije. 
Projekt, ki je svoja vrata odprl novembra 2019, je del programa Centra za kreativnost, sprejete­ga v okviru Muzeja za arhitekturo in oblikovan­je – MAO Slovenija. Upravlja ga KUD C3, zno­traj delovišca pa delujejo tudi razlicni kolektivi arhitektov, umetnikov, krajinskih arhitektov, oblikovalcev ter glasbenikov. Avtomatik De­lovišce povezuje skupna ideja solidarnosti in oblikovanja aktivne družbe. Projekt je nastal kot odgovor vecletnega ukvarjanja s prostorsko problematiko v mestu Koper kot tudi problema­tiko komuniciranja in izražanja javnega mnenja oz. pomanjkanja tega. Želja po oblikovanju var­nega prostora, ki omogoca izmenjavo znanja, vešcin in mnenj, je oblikovala prostor, ki poleg pomoci skozi usmerjene projekte stremi tudi k medgeneracijskemu povezovanju.
Poleg idej, ki se razvijajo v avtonomnem varnem prostoru Avtomatik Delovišca, so organizator­ji uspeli izpeljati vrsto dogodkov, namenjenih prebivalcem Kopra, od kulturnih dogodkov do participativnih akcij, namenjenih osvešcanju in izobraževanju mešcanov. Od odprtja so tam potekale razstave, performansi, predavanja ter dogodki, namenjeni oblikovanju skupnosti. Pri tem je Avtomatik Delovišce podprlo tudi virtu­alni projekt študentov in študentk Fakultete za humanisticne študije pri njegovi javni realizaci­ji.
Zaradi pandemije COVID-19 se je program Avtomatik Delovišca predcasno izselil iz prve zacasne lokacije in svojo fizicno prisotnost pre­selil v »online prostor«, kjer so se odvijali ra­zlicni dogodki, oblikovati se je zacela digitalna knjižnica s projekti diplom, magisterijev ter na­tecajev, izvedenih v Kopru. Program in poslan­stvo izobraževanja, povezovanja in generiranja kulturnih vsebin v mestu se s tem dopolnjuje. Zaradi svoje ideje zacasne rabe pa se jeseni pro­gram najprej seli v Malo ložo, kjer bo 25. 9. 2020 predstavljena razstava Koprski optimizem: ur­banizem in arhitektura Kopra, za informacije o nadaljnjih lokacijah zacasne rabe pa sledite njihovem Facebookovemu profilu. Ce želite sodelovati z Avtomatikom, pišite na avtomatik­delovisce@gmail.com ter spremljajte https://www.facebook.com/avtomatik.delovisce/
Distopija 4. del
Piše Gregor Bencina
Tom je na obrazu zacutil vrocino, ki ga je pocasi vedno bolj pekla. Vendar ni opazil moci sonca. Vse, kar je imel v mislih, je bila voda. Ustnice je imel tako suhe, da ni bilo mogoce razlociti, kdaj se zacne ustnica, kdaj koža. Pocasi je zacel odpi­rati svoje oci, vdrte v lobanjo. Ležal je v neka­kšni kletki. Obraz in roke je imel popolnoma opecene, kajti kletka v obliki krste ni premogla veliko sence. Ce ne bi bil tako prekleto žejen, bi bil klavstrofobicen – kletka, v kateri se je znašel, namrec ni imela veliko prostora za manevriran­je. Ceprav se je od malega bal zaprtih prostor­ov – najverjetneje psihološka travma, nastala, ker je zgodnje otroštvo preživel v zasilnem bun­kerju –, je žeja, najnujnejša cloveška potreba, mocnejša od vsake travme. Ni bil cisto pri sebi, vendar dovolj, da se je zacel zavedati okolice. 
Tisti dan je bilo še posebej vroce. Take vrocine ljudje v casu pred eksplozijo niso poznali. Ena izmed posledic nuklearne apokalipse je bila zmanjšana moc zemeljskega magnetnega polja. Vendar to samo po sebi ne bi bilo tako zelo usod­no za kožo cloveka, ce ne bi stoletje pred »kon­cem« unicili dragocenega ozonskega plašca. 
Zibanje ga je uspavalo, vendar se je potrudil ohraniti zavest. Bil je privezan na žival – na katero žival? To ga ni zanimalo, vendar je sodec po zvoku in dihanju dolocil, da gre najverjetne­je za vola. Na njegovi levi in desni ga je dušil pogled na prazno pušcavo. Vendar je bilo nekaj drugace. Zemlja je bila bolj razpokana in še bolj rdeca, ce je bilo to sploh mogoce. Samo po teh dveh rahlih spremembah je ocenil, da se premi­ka proti jugu. Zaprl je oci in se osredotocil na okolico. Pred njegovo glavo je bilo slišati dva para nog, ki sta bila, sodec po zvoku, težja od povprecnega cloveka. Vendar ju ni potreboval slišati; kljub vsem vonjem, ki jih je bil postapo­kalipticni clovek vajen, sta ona dva zaudarjala na nacin, ki bi presenetil najnemarnejše posa­meznike. Vonj si prakticno lahko okusil. Tom se je nasmehnil – vsaj nekaj pozitivnega. Zara­di izsušene sluznice je bilo okušanje le daljni spomin. Pocasi je zaprl oci, vdihnil in premislil. V trenutku, ko se mu je posvetilo, kaj se dogaja, mu je postalo žal. Ignoranca je lahko velika ute­ha. Spomnil se je obeh goril, ki sta ga držala k tlom. Za trenutek je pomislil na tisto toplino, ki je sledila penetraciji kože.
Slišal je že za »ljudi z juga«. Skupine, ki jedo cloveško meso in verjamejo starim tradicijam, ki so še za neizobraženega cloveka ociten ne­smisel. Starešine so mu vedno pripovedovale to in ono zgodbo o tem, kako so bežali pred kani­bali in da še danes na jugu obstajajo ljudje, ki jedo ljudi. Zaradi »posebne« diete naj bi post­ali mentalno zaostali in po svojem obnašanju prvinski. Kar jim je narava vzela v glavi, jim je dala v nogah. Tisti dan so njegove oci prvic uzrle južnjake in zadošceno je bilo vsem pravljicam, ki jih je kot otrok slišal od Starešin. Ogromni gorili sta pocasi in mrtvo stopali po grozljivo vrocem pušcavskem pesku. Znova je odprl oci in takoj mu je bilo žal. Na svojem obrazu je zacutil dih in mrtve zelene oci so ga gledale globoko v dušo. Vedel je, da ve, da ga je strah. Strah, kakor je strah srne, ki ima eno nogo v levjem gobcu. 
»Kmalu bomo tam,« je ženska, ocitno vodja te odprave, rekla Tomu. »Všec ti bo.« Tom je odprl usta, vendar zvoka ni bilo. Ženska se je nasmeh­nila in mu nad kletko v smeri ust vlila kapljico vode. Obcutek, ki mu še dim pipe ne pride blizu. 
Ženska je pogled sunkovito usmerila naprej in v temu trenutku je tudi Tom zaslišal neznane zvoke. Bobnanje je z vsako minuto postajalo vse glasnejše. Kar naenkrat njegova leva in desna stran nista bili prazni. Vse vec obritih glav in zla­tih kit se je zbiralo v njegovem perifernem vidu in vsi so mrtvo korakali v smer bobnenja. Posta­lo mu je jasno, kaj se dogaja. Vsak je že slišal za zbor »južnih ljudi« ob solsticiju. Legenda pravi, da naj bi bilo krike žrtev preko praznine rdece pušcave mogoce slišati vse do Rumene komune. Sedaj se je tudi zavedal, kaj dela v krsti. Bil je žrtveno jagnje. Bil je darilo »belim bogovom« južnih ljudi. 
Produktivnost za zaslonom – še en korak v robotsko prihodnost?
Piše: Patricija Turnšek
Mladi bi naj obvladali tehnologijo. Z njo smo »gor zrasli«. Ali pa nas je že pocakala, potem ko nas je že zdavnaj prerastla. V obliki crne skrinjice algoritmov in sistemov, ki delujejo sami po svoje in nas vsak dan potiskajo v smer vecje produktiv­nosti v korist … komu že?
Resnicnost, ki nas je zadela to pomlad, je pre­budila številne odzive. Strah. Odpor. Olajšanje. Pricakovanja. Predvsem pa je, kot se pri takšnih spremembah dandanes zgodi prakticno vselej, razkrila pomanjkljivosti tistega, o cemer smo vsi govorili, da imamo, a vendar nihce ni dobro ve­del, kaj to je. E-študij. Pustimo ob strani, ali nam je bilo jasno, ce bodo strežniki zdržali takšen pretok podatkov, ali so vse povezane aplikacije varne, kako hitra je VPN-povezava, ko je preko nje na spletno univerzitetno knjižnico povezana prakticno vecina študentov in kaj se bo zgodilo s tistimi, ki dovolj dobre internetne povezave doma pac nimajo ali si je ne morejo privošciti.
Po mesecu dni smo študentje nekako ugotovi­li, da se najvecji »stresni test« izvaja nad nami, nad našimi profesorji in vsemi ostalimi, cez noc potisnjenih v delo na daljavo. Študija, izvedena v ZAE, ugotavlja, da se e-študiju lažje prilagodi­jo tisti, ki vsaj enkrat prej »v živo« preizkusijo orodja. Prav tako potrebujemo kakovostne pogo­je, kot je primerna strojna in programska opre­ma ter nenazadnje naše lastne digitalne spretno­sti in znanje uporabe spletnih ucnih orodij.11	 Haverila, Matti (2011). »Prior E-learning Ex­perience and Perceived Learning Outcomes in an Un­dergraduate E-learning Course.« MERLOT Journal of Online Learning and Teaching 7 (2): 206–218.
 Tega pa nam korona (oziroma tisti, ki so v zvezi z njo ukrepali) pac ni dopustila.
Mnogi pravijo, da jim je E-ucenje všec, saj pos­netki predavanj omogocajo veckratne oglede in ker se preko elektronskih medijev mnogi lažje odlocijo za komuniciranje s profesorji. Vendar obenem prinaša vecji delovni obseg in zahte­va vecjo storilnost posameznika. Izpolnjevan­je pricakovanj, kot so natancna branja in ra­zumevanja (!) navodil, priprave, preliminarna poslušanja predavanj, priprave vsebin, povratne informacije, skupno delo …22	 Sharpe, Lorna in Greg Benfield (2005). »The Student Experience of E-learning in Higher Education: A Review of the Literature.« Brookes eJournal of Learning and Teaching (1) 3: 1–10 
 kar naenkrat pos­tane veliko obsežnejše opravilo, kot ce jih izvaja­mo tekom klasicnega izobraževanja, ki ga zaradi vajenosti operativno obvladamo tako, da polovi­co aktivnosti opravimo prakticno nezavedno. Navodila, ki so bila nekoc jasna, kar naenkrat postanejo dvo- ali celo vec-umna.
A vsem je skupno eno. Naj bomo produktivni, nam narekuje tehnologija. Nas pa bolj ali manj ves cas lovi frustracija, da najbolje, kot zmore­mo, enostavno ni dovolj in da nekako ne uspemo dohajati tempa. Razlicni smo. Nekateri uživajo, navajeni miru okolja domace pisarne, drugi se že pri iskanju prostora, kjer bi se lahko v miru posvetili študiju, soocajo z izzivi. Kako najti mir ravno v casu predavanj, pa tudi ce v kopal­nici, kjer zoprno odmeva? Kako se osredotociti v digitalnem okolju, kjer je polno drugih sig­nalov? Kako najti stik s skupino, kjer klepetalnik vsakemu dela malo po svoje, zvok odmeva in se prekriva ter kar naenkrat zaslon zmrzne? Kako kakovostna je lahko izmenjava mnenj preko spletnih kamer, skozi kadre katerih vsake toliko casa pridrsa sestrin malcek ali družinska hišna domaca žival, se oglasi mama s kosilom ali ci­mer s smrcanjem, ker se je ravno vrnil z nocne izmene v bolnici, kjer je na praksi? 
Fakulteta je okolje, ki ga podzavestno povezuje­mo z ucenjem. Zato se mnogi raje odpravijo v kn­jižnico, kadar je potrebno preštudirati literaturo ali pripraviti študijsko besedilo. Fakulteta pred­stavlja pristen stik z vrstniki, profesorji in dru­gimi zaposlenimi, ki spodbuja vsakdanje aktiv­nosti. Ljudje smo družbena bitja in kljub težnji sistema po robotizaciji našega obstoja za še vecji izkoristek obcutimo primanjkljaj humane pov­ezanosti. Ogromen primanjkljaj, ki ga je ustvaril e-študij.
Literatura
Haverila, M. 2011. »Prior E-learning Experience and Per­ceived Learning Outcomes in an Undergraduate E-learn­ing Course.« MERLOT Journal of Online Learning and Teaching 7 (2): 206–18.
 Sharpe, L, in G. Benfield. 2005. »The Student Experience of E-learning in Higher Education: A Review of the Liter­ature.« Brookes eJournal of Learning and Teaching (1) 3: 1–10.
Cas v casu koronavirusa
Piše: Matej Zupanc
 
V sodobni znanosti je veliko trditev v zvezi s casom in njegovimi lastnost­mi, vendar pa ni jasne definicije casa. Vecina teh specificnih trditev temelji le na ugotavljanju razlik med enotnimi casovnimi intervali iz razlicnih siste­mov, ki opredeljujejo cas. 
V sodobni znanosti ugotovitve o casu pogosto temeljijo na razmerah, kjer ni možno govoriti o casu. O pojmu cas z naravoslovnim pomenom lahko govorimo le, ce cas definiramo in opre­delimo s pojmi, ki imajo naravoslovni smisel. Da posameznik cas dojema subjektivno, kažejo tudi izracuni fizikov. Pred teorijo o relativnos­ti, ki jo je razvil fizik Albert Einstein, je v fiziki prevladovalo mnenje, da so fizikalne kolicine, kot sta hitrost ali sila, absolutne in neodvisne od opazovalca oziroma opazovalnega sistema, v katerem jih merimo. Lorentz in nekateri dru­gi fiziki pa so opozarjali na dejstvo, da se Max­wellove enacbe pri zamenjavi koordinatnega sistema ne vedejo v skladu s klasicno mehan­iko, da torej isti fizikalni pojav dva opazovalca, ki se relativno gibljeta drug glede na drugega, opišeta razlicno. 
Ravno moc casa in kako je le-ta relativen po­jem, nam je v teh dneh definitivno pokazal vi­rus, ki sliši na ime COVID-19. Še nedolgo nazaj smo se posmehovali kitajskim ukrepom in temu, kako so ljudi zapirali v stanovanja in uk­inili javno življenje, ter sami sebe prepricevali, da se pa kaj takega pri nas ne more zgoditi. Ce bi mi kdo v zacetku februarja rekel, da se bo to zgodilo, bi ga imel za norega. A glej ga zlom­ka, pa sta nas COVID-19 in njegova dimenzija casa popolnoma presenetila. Presenetila sta nas zaradi virusove 14-dnevne inkubacijske dobe, kar je cas od okužbe do izbruha bolezni – clovek tako še kar nekaj casa ne ve, da je okužen, virus pa se lahko skoraj 14 dni vese­lo razmnožuje in prenaša s cloveka na cloveka (kako, še ni znanstveno tocno dokazano). Tako je virusno dogajanje zlahka ušlo izpod nadzora cloveka. Zdi se nam, kot da je COVID-19 dojel cloveško neumnost in njegovo razumevanje za cas, se temu prilagodil in ga dobesedno prese­netil. Zaradi njegove casovne iznajdljivost pa smo ljudje pristali prakticno na robu apoka­lipse. 
Pokazal nam je še eno lekcijo v casu, to je cas našega vsakdanjika. Zaradi vsakodnevne rutine se vsak posameznik navadi na cas, v katerem živi, dobi obcutek, kako dolg je njegov dan. Da bi razumeli koncept casa, je potrebno presto­piti okvirje dojemanja – tega, ki smo ga vajeni. Zdi se nam, da je ta okvir težko prestopiti in smo nekako ujeti v svoj lasten cas, v obveznos­ti, ki nam jih doloca življenje, ki smo si ga sami izbrali ali pa tudi ne. Vsem tistim, ki tega nis­mo bili sposobni narediti — stopiti iz lastnega okvirja casa, nam je v teh mesecih ta prestop pokazal COVID-19. Vendar imamo obcutek, da nam ni samo pokazal nove dimenzije casa, am­pak nas je vanjo dobesedno pahnil na milost ali nemilost, in marsikateri med nami je ostal doma v objemu doma in »brezdelja«. Ravno to » brezdelje« in veliko »prostega casa« sta naše telo pripeljala do šoka, do casovnega coka, naša biološka ura in percepcija sta je zrušili in nenadoma smo se znašli v nekakšnem casov­nem vakuumu, kjer se pocutimo nefunkciona­lne, cutimo nek neznan casovni prostor, ki je prazen in v katerem se nekako ne znajdemo, da bi se na novo postavili in osmislili takšno življenje, življenje tega casovnega vakuuma. Ta neznan casovni prostor je povecal negotovost glede naše prihodnosti. V njemu je težko plan­irati, kaj bomo delali jutri, naslednji teden, mesec ali leto. To posameznika še bolj priza­dene in se pocuti ujetega v casu, v vecnem tra­janju, ki nima smiselne prihodnosti. Tako živi­mo samo z danes na jutri in si osmišljamo le dan pred seboj. 
Vendar pa je potrebno ta casovni šok vzeti v razmislek. Zdaj si lahko dovolimo vzeti cas, da vsaj malo zapolnimo nastali vakuum in razmis­limo, kako smo uporabljali naš cas, kakšnega si želimo v prihodnosti in ali si res želimo iti nazaj na tistega, s katerim smo živeli vse do krize.


       Foto: Mirella Baruca 

2

IZPOSTAVLJAMO

3

IZPOSTAVLJAMO

4

IZPOSTAVLJAMO


Foto: Ernest Ženko 

5


IZPOSTAVLJAMO

 
Nekaj izbranih fotografij iz projekta 100 dni samote ali kako ne postati influencer/-ka #vk201920



 Avtorica fotografije: Leonida Borondic (Pogledi skozi kristalno kroglo, ig: leylith_vk)

Avtor fotografije: Andrej Pongrac (Anima Ca­prea, ig: praetoriano5)

6

IZPOSTAVLJAMO



Avtor fotografije: Noémi Szabó (Hidden gems, ig: noemi.sz_vk)

Avtorica fotografije: Silvija Šutej (Smetologija, ig: silvija_sutej_vk)



Avtorica fotografije: Neja Jerebicnik (Sto okrog­lih stvari, ig: hundredroundthings_vk)

Avtor fotografije: Matej Zupanc (Prepovedano fotografirati, ig: matej_zupanc_vk)

7


IZPOSTAVLJAMO


Foto: Boštjan Bugaric 

8

PODLISTEK

9

MNENJE

10

MNENJE

11

MNENJE

RECENZIJA

Mladi v dobi korone
Piše: Nika Stegovec
9. marca 2020 se je za študentke in študente Uni­verze na Primorskem klasicno študentsko življenje ustavilo. Univerza na Primorskem je bila med prvi­mi, ki je sprejela preventivne ukrepe z namenom zajezitve širjenja koronavirusa COVID-19. Zgodnje ure v predavalnicah s sanjami o kavi iz Camerala so zamenjala predavanja na racunalniških zaslonih. Torkovi študentski žuri so ugasnili, na avtobusni pri Oliju ni bilo vec nikogar, ki bi cakal na prevoze, avto­bus ali samo kolege. Popoldanske kavice v Triglavs­ki so odpadle. Ostali smo v objemu lastnih domov, hvaležni za vse razsežnosti sodobne tehnologije, ki nam omogoca obcutek povezanosti in bližine, pa ceprav na kilometre dalec. Sprva smo mislili, da bo to »noro« obdobje trajalo dobra dva tedna, najvec tri, zatem pa se bomo vrnili nazaj v svoje »normal­no« študentsko življenje. Pa ni bilo tako. In še kar traja. Nihce pa ta trenutek še ne ve, kdaj se bodo naše študentske izkušnje vrnile v normalo. Kdaj se bomo vrnili v Koper. V predavalnice. Kdaj bomo spet vi­deli profesorje in z neizmernim veseljem poslušali predavanja, za katera smo si vcasih želeli, da bi se hitreje koncala. Kdaj bomo med petminutnim od­morom zopet tekli k Deharju po kavo za s seboj. Kdaj bomo svoja zakljucna dela zagovarjali pred osebami, brez posredovanja racunalniških zaslonov. Ves cas poslušamo, da moramo biti strpni, previdni, skrbni in potrpežljivi zaradi situacije, ki jo je prinesel koro­navirus. Ves cas požiramo novice, ki nas obletavajo z vseh strani z milijoni informacij, ob katerih je težko ostati razumen in miren. To obdobje od nas zahteva veliko. Svoja študentska leta in življenja smo dali na cakanje. Fakulteto je zamenjal dom. Tega casa nam ne bo nihce vrnil. Tudi študentsko življenje kar nekaj casa ne bo isto. Moramo pa se zavedati, da naše želje niso na cakanju. Naši cilji niso na cakanju. Naše san­je niso na cakanju. Situacija, v kateri smo se znašli, je nora in težka. A zapomnite si – vse, kar moramo storiti, da ujamemo svoje sanje, je, da verjamemo vanje. Ceprav ta trenutek »normalno« ni vec »nor­malno«, bomo nekega dne zopet cakali na avtobusni pri Oliju, sedeli pred Burjo 2 s kavo iz Camerala v roki in komaj cakali na študentski žur v Generatio­nu. Študentska leta so posebna, enkratna in nepon­ovljiva. Tega nam ne more nihce vzeti in spremeniti. Niti koronavirus. 
J. W. Goethe – Trpljenje mladega Wertherja
Piše: Lan Rahne
Zgodba mladega Wertherja se je glo­boko vtisnila vame – še nekaj dni po tem, ko sem jo prebral, me je sprem­ljala v mislih, preden sem zaspal. Nisem in nisem se mogel znebiti obcutka tako bližnje, a vendarle ne­dosegljive in unicujoce ljubezni, ki ga je Goethe prek svojega lika tako živo podal, in ta živost morda izhaja ravno iz dejstva, da je delo napisal po lastnih izkušnjah. Njegova zgod­ba je imela v svojem casu tako mocan vpliv, da naj bi po izdaji knjige post­ali popularni dve stvari: Wertherjeva modro-rumena obleka ter samomori. Da, samomori – fenomen, ki ima celo svoje ime: Wertherjev efekt.
Mladega umetnika Wertherja spozna­mo preko pisem, ki jih v vecini piše svo­jemu tesnemu prijatelju Wilhelmu. Pisma dajo bralcu obcutek branja dnevnika, kar naredi dogajanje mnogo bolj usmerjeno v Wertherjeva custva in zaznave sveta, zadnja dejanja knjige pa so napisana v obliki po­rocila dogodkov, kjer se avtor izogne obso­janju Wertherjevih dejanj ter jih raje opiše popolnoma nevtralno, sodbo pa prepusti bralcu. In ravno to je zanimivo; ker nam je predstavljeno zgolj razmišljanje glavnega lika, ga lahko razumemo in se z njim glo­boko povežemo, kljub temu, da bi njegova dejanja lahko, ce bi jih gledali od dalec, do­jemali kot hudo iracionalna in nepotrebna. 
Knjiga šteje za eno najpomembnejših del nemškega literarnega obdobja Sturm und Drang (nevihta in strast) – je kratka in nabita s custvi ter jo je brez težav mogoce prebrati v enem branju, saj je dobro napisa­na in takrat petindvajsetletnega Goetheja ni brez razloga spremenila v literarno zvez­do prakticno cez noc. 

12

ŠTUDENTSKO RAZISKOVANJE

V tokratni številki objavljamo dve reziskovalni deli študentov Fakultete za humanisticne študje Koper. 

Sovjetska invazija na Afganstan (1979–1989)
Piše: Matej Markic
V 70. letih 20. stoletja so zacele napetosti de­setletja trajajoce hladne vojne na videz po­pušcati. Vzpostavitev direktne telefonske po­vezave med Moskvo in Washingtonom, znane kot Rdeci telefon, podpis programov o ome­jevanju kolicine balisticnih raket in termo­nuklearnega orožja (SALT I in SALT II) ter številna bilateralna srecanja med najvišjimi predstavniki vzhodnega in zahodnega bloka11. Geiss, Bohus, Ferdowsi, Opitz 1996, str. 172.
 so vlivali upanje, da bodo oboroževalno tekmo in desetletja diplomatskih napetosti zamen­jali pacifizem, razumevanje in medsebojno sodelovanje. A vse to je bilo ocitno le zatišje pred viharjem; konec decembra leta 1979 so namrec vojaške enote Sovjetske zveze vdrle v sosednji Afganistan in na zgroženost vecjega dela mednarodne skupnosti pricele desetlet­je dolgo okupacijo te centralnoazijske države. Ne le, da je sovjetska okupacija znova zaostrila politicne napetosti in bila povod za t. i. dru­gi del hladne vojne, poleg tega so ekspanzio­nisticne težnje te komunisticne velesile v vseh letih sovjetske zasedbe prinesle smrt in trpl­jenje milijonom Afganistancev, država pa si še vse do danes ni opomogla od zadanega terorja.
I. Nemirno afganistansko 20. stoletje
Vecino 20. stoletja je bil Afganistan konstitu­cionalna monarhija, ki jo je po sedmih letih na prestolu leta 1926 razglasil njen prvi kralj Amanullah Khan. Slednji je afganistansko mo­narhijo, ki je bila formalno-pravna naslednica afganistanskega emirata, ustanovil iz svojih reformisticnih vzgibov, navdih za katere je našel v sodobni turški državi, ki jo je le nekaj let pred tem ustanovil znameniti Mustafa Ke­mal Atatürk22. Ferfila 2017, str. 51.
. Khan je upal, da mu bo, tako kot Atatürku, uspelo modernizirati državo, prežeto z islamskim konservatizmom, v kateri je še vedno vladal fevdalni sistem in v kateri so bile pravice žensk ter nemuslimanov zreducirane na minimum. A že v casu Khanovega vladanja, še bolj pa v casu vladanja njegovih naslednikov, je postajalo cedalje jasneje, da je revna in globoko religiozna država navkljub vsem naporom še vedno svetlobna leta oddaljena od, za tiste case izjemno uspešnega, modela turške gospodarske rasti in sekularizacije.33.  Areh 2002, str. 234 – 235.

Ceprav je afganistanski monarh Mohamed Zahir Šah, ki je državo vodil celih štirideset let (1933–1973), v zunanji politiki težil k izraziti nevtralnosti, v notranji pa si prizadeval za­dovoljiti tako interese levo usmerjenih mar­ksisticnih skupin, kot tudi desno usmerjenih konservativnih islamisticnih skupin, pa vsee­no ni mogel prepreciti njihove radikalizacije in medsebojnih obracunov, za katere je bila hladna vojna še dodatna voda na mlin44.  Ferfila 2017, str. 62 – 67.
 55. Ferfila 2017 str. 67.
. Na levi strani politicnega spektra se je na podlagi sovjetskega vpliva formirala Ljudska demo­kraticna stranka Afganistana (PDPA), znotraj katere so se leta 1967 oblikovale tri frakcije, in sicer komunisticna Parcam, komunistic­na Kalkvi in maoisticna Džavid, na desni oz. konservativni strani pa si je najvecjo moc pridobila Organizacija muslimanske mladine. Skozi vecino 70. let so se omenjene skupine širom Afganistana že srdito spopadale za medsebojno prevlado.66. Ferfila 2017, str. 91.

Leta 1973 je oblast v državi prevzel nekdanji ministrski predsednik Muhammad Daoud, ki je bil v primerjavi s Šahom sicer bolj prosov­jetsko usmerjen, a afganistanske severne so­sede tudi to ni zadovoljilo. Tako je leta 1978 stranka PDPA, ob podpori sovjetske tajne službe KGB, izvedla državni udar, v katerem je bil Daoud ubit, formalno oblast pa je prevzel Noor Muhammad Taraki. Ta je takoj po pre­vzemu oblasti s sovjetskim politicnim vrhom podpisal 30 sporazumov, vrednih 14 milijard dolarjev, prav tako pa sta Taraki in sovjetski diktator Brežnjev podpisala Pogodbo o prija­teljstvu in sodelovanju, ki je med drugim do­locala, da lahko Sovjetska zveza vojaško in­tervenira na ozemlju Afganistana, da zagotovi njegovo ozemeljsko celovitost in neodvisnost.11. Ferfila 2017, str. 98 – 100.

Vendar pa vladavina PDPA-jeva kljub znatni sovjetski podpori ni bila kos kaoticnim raz­meram v državi, ki so se zaradi vsesplošnega nezadovoljstva iz dneva v dan slabšale. PDPA, ki so jo vodili izobraženci, je bila še po priho­du na oblast maloštevilna (celotna stranka je štela samo okrog 12.000 clanov) in notranje razdeljena (vodilno vlogo je scasoma prevzela frakcija Kalkvi pod vodstvom zunanjega mi­nistra Hafizulaha Amina) ter ni bila sposob­na pridobiti podpore širokih afganistanskih ljudskih množic. Vecina prebivalstva je bila namrec globoko verna in posledicno tudi so­vražno nastrojena do marksisticne ideologije PDPA, poleg tega pa so nacionalizacija posesti, zemljiške reforme in združevanje posameznih zemljišc v zadruge ter vmešavanje v družinsko življenje, ki jih je izvajala vladajoca oblast, še dodatno poglobile splošno nezadovoljstvo.22. Ferfila 2017, str. 101.

II. Sovjetska invazija in mednarodni odzivi nanjo
Ker so se razmere v državi drasticno slabšale, vladajoca garnitura pa je bila bolj kot na nor­malizacijo razmer osredotocena na medseboj­na obracunavanja (Tarakija je sredi leta 1979 spodnesel Hafizulah Amin), se je sovjetsko vodstvo konec leta 1979 odlocilo, da na podlagi Pogodbe o prijateljstvu in sodelovanju in tudi ponavljajocih se prošenj afganistanske vlade v državo naposled pošlje lastne vojaške eno­te, s katerimi bi poskušali doseci pacifikacijo države. 27. decembra 1979 je tako 40. briga­da sovjetske Rdece armade iz uzbekistanskega Termeza vdrla v Afganistan in relativno hitro prevzela nadzor nad vecjimi afganistanskimi mesti (Kabulom, Heratom, Kandaharjem), Sovjeti pa so ob invaziji v hitri akciji koman­dosov likvidirali tedaj vladajocega Amina ter na mesto afganistanskega voditelja postavili tedanjega podpredsednika Babraka Karmala.33. Areh 2002, str. 139.

Sovjetska invazija je šokirala svet in povzroci­la nemalo ogorcenja ne le v zahodnem, ampak tudi v islamskem svetu. Generalna skupšcina Združenih narodov je z veliko vecino glasov tedanjih držav clanic OZN obsodila sovjetsko invazijo. Na stran SZ so se postavile samo nje­ne zaveznice, kot so Indija, Vietnam, Nemš­ka demokraticna republika in Kuba. Zunanji ministri 34 vecinsko muslimanskih držav so v Organizaciji islamskega sodelovanja sprejeli resolucijo, ki je ostro obsodila vojaško inter­vencijo SZ in zahtevala takojšen in brezpogo­jen umik vseh okupacijskih sil iz Afganistana.44. Sklepi islamske konference glede Afganistana: http://ww1.oic-oci.org/english/conf/is/3/3rd-is-sum(political).htm#03. 
 Tedanji ameriški predsednik Jimmy Carter je proti SZ nemudoma uvedel obsežne ekonom­ske sankcije, Združene države pa so pozvale tudi h globalnemu bojkotu poletnih olimpij­skih iger, ki jih je leta 1980 v Moskvi organizi­rala Sovjetska zveza.55. Areh 2002, str. 139.

ZDA so že pred sovjetsko invazijo na Afganistan preko Pakistana in pakistanske obvešcevalne službe ISI navezale obsežno mrežo stikov z afganistansko islamsko opozicijo, ki se je borila proti komunisticnim silam PDPA. Do leta 1979 so jim že poslale veliko kolicino denarja, hrane in humanitarne pomoci, v manjši meri pa tudi orožja, po sovjetskem napadu pa so jih zacele obsežno zalagati z najrazlicnejšimi tipi oborožitve, ki so jih  islamisticni odporniki, imenovani mudžahedini, prejemali preko pakistanske meje. Ameriški pritisk se je še povecal, ko je bil leta 1980 za predsednika izvoljen Ronald Reagan, ki je bil oster nasprotnik komunizma in odlocen, da ZDA popelje do zmage v hladni vojni. V casu Reaganovega predsedovanja se je ameriški obrambni proracun podvojil, ve­lik delež teh izdatkov pa so ameriške oblasti preko obvešcevalne agencije CIE nameni­li prav boju Afganistancev proti Sovjetskim okupatorjem.11. Geiss, Bohus, Ferdowsi, Opitz 1996, str. 47.
 Reaganova administracija je pri tem tesno sodelovala ne samo z drugimi ameriškimi zaveznicami po svetu (npr. Izrae­lom, Pakistanom, Savdsko Arabijo ali Veliko Britanijo), pac pa tudi z državami, kot sta bili Iran ali Kitajska, ki sicer same pa sebi niso bile tesne zaveznice ZDA, vendar pa so kljub temu nasprotovale Sovjetski zvezi in njenemu postopanju v Afganistanu.
III. »Sovjetski Vietnam«
Kljub izraziti financni, tehnološki in vojaški premoci SZ pa je bila sovjetska invazija dejan­sko že od zacetka obsojena na neuspeh. Rdeca armada, ki je na vrhuncu svojih uspehov na­dzorovala samo slabih 20 % države, enostavno ni bila sposobna obvladovati hribovitih afga­nistanskih prostranstev. Konvencionalno bo­jevanje s helikopterji, z letali, oklepnimi vo­zili, s tanki in z drugim težkim orožjem je v visokogorjih Hindukuša, Karakoruma in Safed Koha povsem odpovedalo, Sovjetski vojaki, ki niso poznali terena in so bili na takšne razme­re povsem nepripravljeni, pa so bili lahka tar­ca domacih gverilcev, ki so s hitrimi akcijami in umiki v nedostopne predele povsem paralizirali sovjetske cete. Poleg tega se je cez iransko, kitajsko in predvsem pakistansko mejo v roke upornikov stekalo na tone sodobne zahodne vojaške opreme, od katere so bili za sovjetske cete najsmrtonosnejši ameriški raketni izstrelki Stinger, ki so jih mudžahedi­ni na veliko uporabljali zlasti v boju proti sov­jetskim letalskim silam.22. Ferfila 2017, str. 113.

Poleg vojaških neuspehov, ki so jih sovjetske cete na dnevni ravni doživljale v Afganista­nu, so v 80. letih po Sovjetski zvezi pustošili še med etnicni spori, ekonomska stagnacija in nezmožnost komunisticnih oblasti, da bi vpeljale ucinkovite politicne reforme. V tem desetletju je SZ doživljala prakticno en udarec za drugim. Mednarodnemu ponižanju, ki ga je doživela ob bojkotu svojih olimpijskih iger v Moskvi leta 1980 (kar 65 držav je igre popol­noma bojkotiralo, mnoge druge države pa so na ta pomemben športni dogodek poslale vid­no okrnjene reprezentance)33. The Olympic Boycott, 1980: https://2001-2009.state.gov/r/pa/ho/time/qfp/104481.htm. 
, se je v drugi po­lovici 80. let pridružil krepak padec cen nafte44. Lessons from the 1986 oil price collapse: https://www.brookings.edu/wp-content/uploads/1986/06/1986b_bpea_gately_adelman_griffin.pdf.
, kar je bila posledica izstopa Savdske Arabije in še nekaterih zalivskih držav od sporazuma o omejevanju proizvodnje nafte. Poleg tega je 23. aprila 1983 ameriški predsednik Reagan v okviru ponovnega zagona oboroževalne tekme oznanil vzpostavitev obsežnega obrambnega sistema (t. i. Strateška obrambna iniciativa oz. »vojna zvezd«, ki je predvidevala celo names­titev protiraketnih sistemov v vesolju)55. Strategic Defence Initiative: https://www.britannica.com/topic/Strategic-Defense-Initiative. 
, nato je 26. aprila 1986 prišlo do jedrske katastro­fe v Cernobilu66. Chernobyl Timeline: How a Nuclear Accident Escalated to a Historic Disaster: https://www.history.com/news/chernobyl-disaster-timeline. 
, širom SZ pa so izbruhnili tudi številni medetnicni konflikti, izmed katerih so bili najodmevnejši izgredi decembra leta 1986 v kazahstanski prestolnici Almati, ki jih je sprožilo imenovanje Rusa na celo republike.
IV. Sovjetski umik in zmaga upornikov
Ceprav je o umiku sovjetskih vojaških cet iz te srednjeazijske države razmišljal že generalni sekretar komunisticne partije SZ Jurij Andropov, ki je SZ vodil med letoma 1982 in 198477. Ferfila 2017, str. 117.
, je ta korak realiziral šele zadnji gene­ralni sekretar sovjetske komunisticne partije, Mikhail Gorbacov, ki je v casu svoje vladavine, poleg umika sovjetske vojske iz Afganistana, s svojimi znamenitimi reformami (perestrojka, glasnost) odlocilno pripomogel k dokoncnemu padcu sovjetskega komunisticnega režima.11. Ferfila 2017, str. 119 -120.

Leta 1988 so zunanji ministri Afganistana, Pa­kistana, Sovjetske Zveze in Združenih držav Amerike v Ženevi podpisali sporazum, ki je imel tri glavne tocke: umik sovjetskih vojaških enot v roku devetih mesecev, nevmešavan­je v afganistanske notranje zadeve in vrnitev zaradi vojne razseljenih beguncev.22. Geiss, Bohus, Ferdowsi, Opitz 1996, str. 147.
 Sovjetska vojska, ki je v desetletju spopadov izgubi­la okrog 15.000 vojakov, se je naslednje leto resda umaknila iz države, a boji v Afganistanu se s tem še zdalec niso koncali, saj je sovjet­sko vodstvo še naprej podpiralo SZ naklonjen afganistanski režim. Tako so se sovražnos­ti nadaljevale in afganistanski uporniki pod vodstvom Abdula Rašida Dostuma, Ahmada Šaha Masooda, Gulbuddina Hekmatyarja ter drugih znameniti mudžahedinskih vodij so se bili v teh razmerah prisiljeni še vec kot tri leta silovito boriti proti prosovjetskemu režimu Karmalovega naslednika Mohammada Naji­bulaha33. Areh 2002, str.241.
 44. Ferfila 2017, str. 130.
, da so leta 1992 koncno osvojili tudi afganistansko prestolnico Kabul in dosegli nesporno zmago.
V. Viri in literatura
Areh, V. 2002. Afganistan: zgodbe vojnega dopisnika. Ljubljana: Educy, d. o. o. 
Bogomil, F. 2017. Afganistan: v vojni že 40 let. Ljubljana: Demat, d. o. o.
Gately, D. 1986. »Lessons from the 1986 Oil Price Collapse.« Brookings Papers on Econo­mic Activity 2: 237–84.
Geiss, I., J. Bohus, M. Ferdowsi in P. J. Opitz. 1996a. »Konec vojne v Afganistanu.« V Kro­nika 20. stoletja (1980–1989), ur. C. Hüner­mann, 146–47. Gutersloh: Bertelsmann Lexi­kon Verlag.
Geiss, I., J. Bohus, M. Ferdowsi in P. J. Opitz. 1996b. »Obdobje Ronalda Reagana v ZDA.« V Kronika 20. stoletja (1980–1989), ur. C. Hü­nermann, 46–47. Gutersloh: Bertelsmann Le­xikon Verlag.
Geiss, I., J. Bohus, M. Ferdowsi in P. J. Opitz. 1996c. »SZ in ZDA se s sporazumoma SALT I. in SALT II. prvic dogovorita o omejitvi svoje strateške oborožitve.« V Kronika 20. stoletja (1980–1989), ur. C. Hünermann, 172–173. Gutersloh: Bertelsmann Lexikon Verlag.
Geiss, I., J. Bohus, M. Ferdowsi in P. J. Opitz. 1996d. »Zbliževanje velesil.« V Kronika 20. stoletja (1980–1989), ur. C. Hünermann, 110–11. Gutersloh: Bertelsmann Lexikon Verlag.
Greenspan, J. 2019. »Chernobyl Timeline: How a Nuclear Accident Escalated to a His­toric Disaster.« https://www.history.com/news/chernobyl-disaster-timeline
Organisation of Islamic Cooperation. B. d. Sklepi islamske konference glede Afganis­tana. http://ww1.oic-oci.org/english/conf/is/3/3rd-is-sum(political).htm#03
The Editors of Encyclopaedia Britannica. B. d. »Strategic Defence Initiative.« Encyclopaedia Britannica. https://www.britannica.com/top­ic/Strategic-Defense-Initiative 
U.S. Department of State. B. d. »The Olympic Boycott, 1980.« U.S. Department of State Ar­chive. https://2001-2009.state.gov/r/pa/ho/time/qfp/104481.htm
JAVNO MNENJE V POLITIKI
Piše: Luka Drašler Florjancic
Razlika med republikanskim in liberal­nim javnim mnenjem
I. Uvod
Osnovi, iz katerih bom izhajal, sta javno mnen­je in politika. Tematika se dotika razlike med republikanskim in liberalnim javnim mnen­jem, s hipotezo o polarizaciji oziroma frag­mentaciji javnosti in locenosti polj med seboj. Problematiko pa predstavljajo predvsem »jav­ni mehurcki« (ang. living in a bubble). Razlo­gi za nastanek problema so, da en krog ljudi komunicira le med seboj. Cilji, ki sem si jih v nalogi zadal, so, da bom prikazal obstoj trdi­tev, ki potrjujejo moja opažanja in strinjanja oz. nestrinjanja s teorijami razlicnih avtorjev. Npr. John Dewey: šele ko smo javni državl­jani, smo del države – republikanski model. Dewey pojasni javno, vendar ne zasebno. Iz podanega primera je razvidno, da ga le omeni. Raziskovalna vpras.anja, na katera bom odgo­voril, so kaj predstavlja politiko oz. politic.no dejavnost v druz.bi, kako ljudje sodelujejo z oblastjo, kaks.na je vloga medijev v drz.avi za javnost, ki jo predstavljajo in na c.em temel­jita liberalni in republikanski model javnega mnenja. V zakljucku bom potrdil ali ovrgel izbrane hipoteze.
Kljucne Besede:	
pojmovanje javnega mnenja, problematika na­dzora pri republikancih in liberalcih, liberalen model javnosti, vprašanje liberalne svobode
II. Republikansko pojmovanje JM
John Dewey, Hannah Arendt (Grki – ideal po­litike javne sfere/cas govorništva)
Republikansko pojmovanje javnega mnenja predstavlja za državljane vplivnejšo izbiro, ker jim nudi in ponuja vec participacije pri odlo­canju v družbi ter vodenju le-te. Arendt poli­ticne razmere v cloveških skupnostih povezuje z napetostjo v družbi. Meni, da je zanje v veliki meri odgovorna politika. Ta spodbuja razkol v družbi. Politicna dejavnost je v oceh H. Aren­dt sodelovanje v javnih zadevah. Je stvar, pri kateri si ljudje delijo skupni svet in prostor, da se lahko skrbi javne sfere pojavijo in so izraže­ne z razlicnih zornih kotov. To je edini nacin zagotovitve resnicne svobode.11. Arendt, 1996.

Pri republikancih je vprašanje svobode vedno povezano s tem, koliko svobode lahko ljudem odvzamemo, ce so sami oblast oziroma del ob­lasti, kako naj ljudje sodelujejo ali ne sodelu­jejo. Npr: v boju proti terorizmu so se ljudje odpovedali svojim svobošcinam; prav tako v aktualnem boju proti pandemiji COVID-19 in ostalih bojih proti epidemiološkim boleznim – to so primeri sodelovanja ljudi z oblastjo (v casih kriz nastopi potreba po medsebojnem sodelovanju oblasti in državljanov).22. Arendt, 2003.

III. Republikanci in vprašanje svobode
Pri republikancih je v nasprotju z liberal­ci pomen svobode povezan z avtonomnostjo odlocitev. V tem modelu imajo posamezniki možnost soodlocanja tako v avtonomnih kot državljanskih zadevah države oziroma politic­ne skupnosti. Svoboda predstavlja avtonomi­jo. Javno življenje pomaga pri ponotranjanju državljanskih vrlin. V antiki je bila državljan­ska vzgoja na prvem mestu. Celo Aristotel je imel politicno udejstvovanje in državljanske vrline za temelje svobode.1
Naj se za trenutek osredotocimo na ta dva izra­za. Sodoben republikanski vzor ju v svobod­nem smislu dojema kot odvisni od ohranitve svobode politicne skupine. Kar pomeni, da je pojmovanje javnega mnenja pri republikancih upoštevanje enega mnenja, torej mnenja vo­dilnega, napram drugih – tudi za ceno mnenj drugih.33. Splichal 2005, str. 48.

IV. Liberalno pojmovanje JM
Zacetki liberalnega pojmovanja javnega mnen­ja segajo v obdobje francoske revolucije in cas nastanka deklaracije o clovekovih pravicah. Takšen model je temeljil na pravicah državl­janov. Zaradi združitve JAVNE in ZASEBNE sfere se je oblikovalo tako imenovano podroc­je intime. Javna sfera se je s prilivom privat­nih interesov popolnoma predrugacila.44. Habermas 1989, str. 294 – 299.

Družbo tvorijo podsistemi z vsak svojo lastno govorico. Nekdo mora te govorice pretvoriti v univerzalni zapis. Tukaj nastopijo mediji, ki to izvajajo, denimo preko casopisov in drugih tiskanih medijev. Enaka govorica, ki temel­ji na s strani medijev posredovanih pravilih, omogoca lažjo komunikacijo.4	
V. Vprašanje liberalne svobode
Liberalce in svobodo veže pojem negativne svobode. Izvira iz neobveznosti do pravil in je posledica republikanske kritike liberalnega zanemarjanja temeljnih vrednot.
Liberalno pojmovanje svobode:
•	
Svoboda je z vladavino in z njeno avtonom­nostjo povezana le nakljucno.

•	
Kaj predstavlja svobodo v liberalnih oceh? 

•	
Svoboda je možnost uveljavljanja posa­meznikovih interesov in doseganja lastnih ciljev.


Tak odnos ne more roditi neke mocne politic­ne skupnosti in vodi v locenost od družbe.11. Sandel, 1998.

VI. Jeremy Bentham in model dobrega politicnega sistema
Razlog, zakaj v svoji nalogi sploh omemnjam Benthama, je, ker mi bo omogocil uresnicitev enega od zastavljenih ciljev – povezati vec av­torjev in njihove konsenzualne (dopolnjeval­ne) oziroma konfliktne (nasprotujoce) si teo­rije. Bentham, liberalec, izvira iz utilitarizma, katerega nacelo o koristi vecine clanov družbe je moc povezati z neke vrste »družbeno pogod­bo«, ki jo sicer pozneje, ampak kot izjemno pomembno za vso družbo vpelje Rousseau. V skladu s prepricanjem, da etika temelji na na­celu koristnosti, lahko v primeru izbire damo prednost tisti odlocitvi, ki zagotovi najvec­jo skupno korist udeležencev. cetudi za ceno drugih. Iz Rousseauja znanja o državljanskih vrednotah, ki so bile, kot že omenjeno (Arendt – antika), temelj trdnosti države v casu Rima, crpa tudi Benjamin Franklin. Uporabi jih za ameriški model države. V obdobju Rousseau­ja, so bile namrec »zgrajene« Združene države Amerike. Bentham je pripadnik antagonistic­nega modela. Verjame, da bi se po njem mo­rali zgledovati in ukrotiti težnjo po neomejeni oblasti, ki prihaja iz despotizma. Vlade žene lastni interes, zato jih je potrebno soociti s strahom, kaj bo v zvezi s tem storila javnost. Tukaj stopi na sceno tisk natancneje ideja psa cuvaja. Ta je danes še kako prisotna v media­tiziranem svetu, v kakršnem živimo. Gre za liberalno idejo, ki jo omenja tudi Bentham. Opredeljuje jo z izkljucitvijo javnosti. Cuvaje (ang. gatekeepers) danes predstavljajo medi­ji. Oni so tisti, ki vsebini dovoljujejo prehod iz zasebne v javno sfero in na podlagi tega od­locajo, kaj sme in kaj ne sme doseci državlja­nov. V bistvu mediji reprezentirajo javnost. Reprezentirajo ljudstvo pred državo in s tem legitimirajo njen obstoj. Nekdaj je le tisk po­rocal o družbenih elitah, dejanjih vlade pa tudi na svojih plecih nosil vso kriticno publici­teto. Danes ob njegovem boku to seveda pocno tudi drugi, v tem casu bolj uporabljani, mediji (radio, televizija, splet). A problematika last­nega interesa, ki temelji na kapitalu, ostaja enaka; le koruptivni ljudje oziroma korpora­cije se menjavajo. Korupcija, izvirajoca iz želje po povzdigovanju samega sebe, predstavlja pušcico, ki luknja Benthamovo teorijo o zave­zanosti tiska, tj. medijev, javnosti. Resnicnost in ustreznost informacij, ki jih prinaša tisk, ki mu Benthamov model daje tako veliko vlogo, da je iz njega nastala ideja o medijih kot 4. veji oblasti, rušijo lastni partikularni interesi teh, ki jim Bentham namenja najpomembnej­šo vlogo. Vredno si je zapomniti, da si mediji sami proizvajajo obcinstvo in s tem dobicek.22. Bentham, 1820. 
 33. Bentham 1995, 1 – 13.

VII. Problem ponovno predstavlja nega­tivna svoboda
Tisk in ostali mediji skrbijo za vse funkcije – konflikt interesov:
•	
 za podjetništvo,

•	
 za PR (ang. public relations), torej odnose z javnostjo,

•	
 za marketing, reklame, promocije …


Prihaja do tega, kar je Habermas omenjal že med 17. in 18. stol. – do refevdalizacije jav­nosti. Tisk, PR in promocijska dejavnost se združujejo, reducira se javna sfera. Ni vec funkcij kritike in nadzora. Prihaja do posegov velikih podjetji in multinacionalk. Cuti se in viden je vpliv »stricev iz ozadja«, PR-a. Me­diji torej proizvajajo novice ob konstantnem vplivu oddelkov za odnose z javnostmi. Zna­cilno za moderno javno sfero je, da prihaja do odmiranja kriticnih funkcij in izraz »refevda­lizacija javnosti« se nanaša na vlogo javnos­ti v sodobnem procesu razkroja, za katerega vecina sploh ne ve, da se nam dogaja. Nekoc je refevdalizacija potekala preko kraljev, ki so v javnosti nosili »masko ljudi«, s tem pa zakrivali resnicne namene. To pretvarjanje za namene pozitivne publicitete jim je nudi­lo vso moc nad ljudmi. Državljanske vrednote v casu fevdalizma postanejo nebistvene, saj je usoda države prakticno odvisna le od vla­darja, ki o vsem odloca sam. Ljudje torej niso imeli nikakršne dejanske moci, a vendar so imeli obcutek vse moci – tako je namrec želel vodilni v državi. Vodja države, kralj, se je na­mrec (že v tistih casih) dodobra zavedal, da reprezentacija oblasti izhaja tudi iz njegove­ga odnosa do podložnikov. Vladar sicer vla­da nad ljudstvom, a tudi pred ljudstvom. Še danes je tako. Edina razlika je, da so takratne vladajoce ljudi zamenjale današnje vladajoce korporacije, in zato govorimo o obstoju neke vrste reprezentativne javnosti, ki je bolj veza­na na publiciteto kot kar koli drugega. Iz tega razloga ima oseba, ki reprezentira oblast, de­jansko 2 telesi: naravno in politicno telo. To zagotavlja vladavino, brez ozira na naravno telo.4
Kar se tice javne sfere (JS): v fevdalizmu je država temeljila na politicni moci, zato je go­vora o politicni sferi. Danes s komercializa­cijo množicnega komuniciranja govorimo o ekonomski sferi, ker poglavitni cilj predstavl­ja dobicek. V osnovi to dela v škodo predvsem državljanov in njihovih svobošcin, skozi svo­bodno izražanje v tisku, propagando v marke­tinškem oglaševanju in kršenju pravic zaseb­nosti. Obe vrsti JS (ekonomska in politicna) se prepletata v komunikacijski sferi.11. Habermas, 1998.

VIII. Kritika liberalnega in republikan­skega modela JM
Liberalni model uteleša posameznik, ki je osvobojen (negativna svoboda) obvez in pra­vil, zatorej tudi ne pozna moralne zavezanos­ti, ki bi omejevala njegovo izbiro. Takšno poj­movanje osebnosti je zelo vabljivo, saj do neke mere omogoca vkljucitev vseh mogocih ljudi, tudi priseljencev/migrantov, v samo družbo. Ena glavnih republikanskih kritik liberalnega modela je predvsem ta, da ceprav je liberal­ni koncept prej omenjene »neobremenjene osebnosti« na prvi pogled zelo privlacen, ni zmožen utemeljitve nekaterih osnovnih mo­ralnih izkušenj. Ne priznava namrec splošno priznanih moralno-politicnih obveznosti, kot so solidarnost, religija in druge moralne vezi, vse neodvisne od naše izbire. Liberalizem v dani obliki ne predstavlja dovolj mocnih te­meljev za oblikovanje enotne, trdne skupnos­ti.5
Za odgovor na republikansko kritiko so pris­taši liberalizma izbrali kar delitev na 2 telesi, kot se ju je omenjalo že v casu fevdalizma, to­rej locevanje na osebnega in politicnega po­sameznika. Naravna, osebnostna identiteta bi dajala prednost moralnim vrednotam. Brez oziranja na zasebne smernice pa bi delovalo javno telo, katerega cilj je skupni polititicni konsenz. Gre za gradnjo politicne skupnos­ti, ki temelji na odrekanju prepricanj, kar vodi celo v machiavellijevsko družbo. Odpo­ved tradicionalnim vrednotam pa pravzaprav vodi v prakticno popolni razkroj politicnega diskurza.4
IX. Zakljucek
Strnjenje misli o liberalnem modelu nas vodi do ugotovitev, da ga lahko v grobem zajame­mo z negativno svobodo, po kateri je zares neobstojec. Posamezniku namrec ne ponuja nobenih enotnih usmeritev oziroma nikakrš­nega eticnega zakonika, po katerem bi si mo­ral upravljati svoje življenje. Brez enotnosti ni mogoce priti do mocne politicne skupnosti; locenost vodi v locenost.
Republikanski model ima težavo predvsem v preteklosti. Je namrec tradicionalni model, ki je stal vzporedno z ali pa celo temeljil na nekaterih ureditvah, kot so sužnjelastništvo, izkljucenost žensk iz politicnega spektra (brez pravice do volitev), sovražnosti do priseljen­cev (danes veliko politikov svoj politicni si­stem gradi na sovraštvu do migrantov; zelo aktualni primer je Madžarska pod Orbanom).
Kritika obeh modelov javnosti je torej povsem upravicena, saj imata oba pomanjkljivosti, in ce vzamem za primer Benthama in ZDA, sta lahko le kot komplementarna oziroma dopol­njevalna drug drugemu uspešna v svojem de­lovanju.
X. Literatura
Arendt, H. 1996. Vita activa. Ljubljana: Krti­na.
Arendt, H. 2003. Izvori totalitarizma. Ljubl­jana: Študentska založba.
Bentham, J. 1820. On the Liberty of the Press and Public Discussion. Kitchener: Batoche Books.
Bentham, J. 1995. »Nacelo koristnosti.« Filo­zofija na maturi 2 (4): 10–13.
Dewey, J. 1999. Javnost in njeni problemi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Habermas, J. 1989. Strukturne spremembe javnosti. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filo­zofske fakultete.
Habermas, J. 1998. Three Normative Models of Democracy. Cambridge, MA: Massachu­setts Institute for Technology Press.
Habermas, J. 2005. »Concluding Comments on Empirical Approaches to Deliberative Po­litics.« Acta Politica 40: 384–92.
Sandel, M. J. 1998. Democracy’s Discontent: America in Search of a Public Philosophy. Harvard: University Press.
Splichal, S. 2005. Javno mnenje: teoretski razvoj in spori v 20. stoletju. Ljubljana: Fakul­teta za družbene vede.

13

ŠTUDENTSKO RAZISKOVANJE

14

ŠTUDENTSKO RAZISKOVANJE

15

ŠTUDENTSKO RAZISKOVANJE

16

ŠTUDENTSKO RAZISKOVANJE

17

ŠTUDENTSKO RAZISKOVANJE

18

ŠTUDENTSKO RAZISKOVANJE

19

ZADNJA STRAN

ŠTUDENTSKO RAZISKOVANJE

VABILO

Vabilo vsem študentom k sodelovanju pri soustvarjanju študentskega casopisa Humanist
V novem študijskem letu ponovno k soustvarjanju vabimo vse študente Fakultete za huma­nisticne študije Koper. Vsi, ki želite sodelovati, nam pošljite sporocilo na elektronsko pošto: casopis.fhs@gmail.com, kjer se dogovorimo o možnostih sodelovanja. 
Uredništvo casopisa vsem študentom želi uspešno študijsko leto 2020/21. 

Humanist, študentski casopis UP Fakultete za humanisticne študije · Številka 4, oktober 2020 · Ureja in oblikuje Matej Zupanc · Izhaja obcasno in brezplacno · Izdaja Univerza na Primorskem, Titov trg 4, 6000 Koper · Naklada 120 izvodov ·  ISSN 2670-4757 (tiskana izdaja) · ISSN 2670-4838 (digitalna izdaja) · http://www.hippocampus.si/issn/humanist

20

20