712
OTROKA  SE IGRATA Cane  Andreev s ki
Moje dete
in tvoje dete
sta se srečala na ulici.
Moje dete je reklo tvojemu detetu: — Poigrajva se!
In prijela
sta se za roke,
prepletla prste
in stekla na polje,
ker ulice so bile tesne,
ulice so bile zares tesne
za njune igre.
Tvoje dete
in moje dete
sta se združila z visokimi sončnicami.
Samo sonce ve, kje sta.
Tvoje dete
in moje dete
sta zajezdila belogrivega konja.
(Ah, le kje sta ga našla?
Ne vesta, kako isker je!)
Cuješ topot belega konja? Cuješ iskra kopita?
Pod rdečimi kopiti                  '
se trda ledina drobi
in se zvezde potapljajo
in razigrane hite gnezdit
v oči najinih otrok.
In to
je za najina otroka
brezskrbna igra!
Kako naj prikličeva
tvoje dete
in moje dete,
kako naj ju prikličeva, reci mi,
v najino mirno ulico?
713
Tvoje dete
in moje dete
se igrata na dvorišču.
Midva sva odšla in dolgo blodila vsak v svojo stran. A medtem se tvoje dete in moje dete igrata na dvorišču.
Ko sva se vrnila,
sva gledala:
tvoje dete
in moje dete
sta bila v vrtu,
odstranila
suho, odpadlo listje,
gnile koirenine
in zbudila
najin zapuščeni,
pozabljeni vrelec.
Nagneva se
nad njegovo prozorno,
iskrečo vodo
in vzklikava:
— Ah, od kdaj že se nisva
tako gledala? Od kdaj?
Dotikava se je z ustnicam.!
in pijeva,
do pozabljenja pijeva,
gaseč žejo
najinih razsušenih grl.
Od kdaj že nisva pila
te trpke vodice,
ki se v naju razliva,
ki v naju šumi
in opija kot staro vino.
714
Kako čudodelna je voda iz bistrega studenca tvojega in mojega otroka!