O delu za slovenski zgodovinski slovar na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti
V začetku junija 1980 je bilo končano popolno izpisovanje občnih imen in deloma tudi lastnih imen najobsežnejšega in enega najpomembnejših besedil slovenskih protestantov 16. stoletja, poznanega pod imenom Dalmatinova Biblija iz leta 1584. To je razmeroma velik uspeh, zato bo verjetno prav, da nekohko nadrobneje spregovorimo o delih za zgodovinski slovar slovenskega jezika, ki zdaj tečejo na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
32
Pomanjkanje zgodovinskega slovarja slovenskega jezika je že dolgo zelo občutno v našem kulturnem življenju, zlasti ga občutijo raziskovalci zgodovine vseh področij življenja in šolstvo.
Da bi sčasoma to pomanjkanje odpravila, je na pobudo precejšnjega števila strokovnjakov, ki so jo dali na posvetovanju na Filozofski fakulteti v Ljubljani 20. 11. 1973, in upoštevaje dela, ki so takrat že tekla. Slovenska akademija znanosti in umetnosti leta 1975 izoblikovala posebno delovno skupino, ki naj bi skrbela za nepretrgano, pospešeno in organizirano delo za zgodovinske slovarje. Imenuje se Komisija za historične slovarje slovenskega jezika pri Inštitutu za slovenski jezik.
V tej enoti deluje posebna osemčlanska komisija, ki delo usmerja in vodi, več drugih zunanjih sodelavcev, zlasti izpisovalcev, alfabetatorjev, izdelovalcev matric, in trenutno trije redni sodelavci.
Komisija, ki delo usmerja in vodi, je sestavljena iz strokovnjakov s Filozofske fakultete in SAZU, to je tako, da lahko pri svojem delu upošteva čim širše znanstvene interese in pobude^ vodi jo akademik France Bezlaj.
Končna naloga skupine je izdelava celotnega zgodovinskega slovarja slovenskega jezika. Ker pa je pot do enotnega in popolnega zgodovinskega slovarja še dolga, se je Komisija odločila, da bo delo razdelila na več kosov, in sicer bo kot posebne enote izdelala slovarje posameznih obdo-bij.
Ta odločitev najbolj ustreza sedanjim razmeram. Oprta je na tale dejstva: Za celotni slovar je treba zbrati veliko gradiva in napraviti veliko raziskovalnih, analitičnih del, delovna skupina je pa še majhna. Vse gradivo bo treba slovarsko obdelati. Če bi čakali na celoto, bi prve raziskave ležale dolgo neuporabljane. Pri anahzah besedja posameznih obdobij bomo pa lahko šU globlje. Gradivo bo lahko bolj sistemsko obdelano, ker bodo natančneje nakazani odnosi med besedami v istem času. Slovarji bodo bolj izčrpni; lahko bodo dokaj popolni, ker gradivo za posamezna obdobja ni tako obsežno, da ga ne bi bilo mogoče v celoti obvladati.
Sedaj sta v pripravi dve taki posebni enoti, in sicer slovar jezika naših protestantov (16. stoletje) in slovar starega prekmurskega knjižnega jezika (18. in 19. stoletje). Trenutno so v polnem teku zbiranje gradiva in druge priprave.
1
Trubar je povzdignil slovenščino v knjižni jezik in jo s svojimi sodelavci izpričal v tako veliki iz-
razni moči, da jo danes lahko samo občudujemo. Pomen knjižnega dela naših protestantov je za nadaljnji razvoj našega naroda izredno pomemben. Čeprav je ta literatura skoraj povsem verska, je vseeno tudi izraz drugih področij, hotenj in vprašanj našega človeka tistega časa. Zato vsekakor zasluži našo prvo skrb.
Slovar slovenskih protestantov naj bi bil zelo popoln. Pri zbiranju gradiva se to kaže tako, da moramo izčrpati vse njihove tiske v slovenskem jeziku, ki so na razpolago; teh pa je 52, če ne upoštevamo izgubljenih tiskov in če prištejemo tudi Megiserjev Thesaurus Polyglottus, ki je izšel leta 1603, torej že v 17. stoletju (po bibUografiji B. Ber-čiča iz 1968). Odprto je za zdaj vprašanje, kako naj se ta slovar vede do drugih zapisov v slovenščini v 16. stoletju. Če bo to slovar 16. stoletja, jih bo treba upoštevati, če pa bo slovar protestantov, bo to že drugače.
Večina knjig, ki so jih izdali naši protestantje, bo izpisana popolno. Popolni izpis je edino zanesljiv za izčrpni slovar, čeprav je drag in težko izvedljiv pa tudi listkovnega gradiva da veliko. Besedila, ki so znana v več priredbah istega avtorja, kaže izpisati tako, da bo ena priredba izpisana popolno, druge pa primerjalno, to pomeni, da bo iz njih izpisano vse, kar je drugače. Ni nepomembno vprašanje, katera priredba naj bo izpisana popolno, prva ali druga. Verjetno se bo tu treba še naprej odločati po več načelih. Istih besedil v priredbah različnih avtorjev pa ne bi bilo dovolj izpisati samo primerjalno, saj je med njimi preveč razlik.
Izpisovanje, ki sistematično teče od leta 1975, je torej zamišljeno zelo obsežno. Do sedaj so izpisana tale dela: najprej dela, ki so že tudi abecedno urejena; to so Trubarjeve knjige: Catechismus (1550), Abecedarium (1550, 1555, 1566), Ta slovenski kolendar 1557, Cerkovna ordninga (1564), Ena duhovska peissen (1567), Ta pervi psalm (1579), Kreljeva Otrozhia biblia (1566); Dalmatinova Biblia iž 1584 je že izpisana, ni pa še v celoti alfabetirana; in še dela, ki se sedaj izpisujejo: Trubarjevi Articuli oli deih (1562) in Ca-tehismus z dveima izlagama (1575), Kreljeva Po-stilla slovenska (1567) in Trostov prevod And-reaejevega govora Ena lepa inu pridna prediga (1588).
Izpisana sta, in sicer obrnjeno (tako, da so slovenski ekvivalenti v iztočnici) Megiserjeva slovarja Dictionarium quatuor linguarum (1592) in Thesaurus Polyglottus (1603). Nadalje so izpisane slovenske besede iz Bohoričeve slovnice Ar-cticae horulae iz leta 1584. Ti trije izpisi so dostopni tudi v tiskani obliki (navajam samo prireditelja in kraj ter letnico izida: A. Lägreid. Wies-
33 i
baden 1967; J. Stabej, Ljubljana 1977; J. Stabej, München 1971). Po površni oceni lahko trdimo, da imamo izpisanega približno eno tretjino gradiva iz protestantov, če upoštevamo, da bomo nekatera dela izpisali primerjalno, kar bo dalo manj listkov.
Izpisovanje, ki ga je opravila Komisija, je dalo že nad 1,200.000 listkov; od tega samo Biblija okrog 950.000 listkov. Ob začetku dela najbolj optimistični napovedovalci niso načrtovali kaj takega. Imeli smo srečo, da smo dobili zveste in vztrajne izpisovalke. Poleg tega pa smo uporabili razmeroma zelo moderen način izpisovanja z listki, izdelanimi na kseroks. Ta metoda je uporabna zlasti zato, ker se z njo izognemo napakam in počasnosti pri pretipkavanju ali ročnem pisanju. Razvijanje modernejšega izpisovanja z elektronskim računalnikom do sedaj kljub vzpodbudnim predvidevanjem še ni dalo uspešnega rezultata. Vseeno je izpisovanje dokaj težka in zamudna stvar, ker je takratni jezik le precej drugačen kot današnji.
Pri izpisovanju je treba zagotoviti, da bo zbrano gradivo čim boljše, da ga bodo lahko uporabljali razni delavci. Vemo namreč, da se pri množičnem popolnem izpisovanju kaj lahko vrine kaka napaka, bodi da se človek pri rešitvi narobe odloči, bodi da kako obliko pripiše napačni izhodiščni obliki, bodi da kako stvar pozabi izpisati ali da pozabi kako izpisovalno načelo. Da bi se takim napakam izognili, smo izpisovanje razdelili na dva dela, in sicer na glosiranje (izbiro izpisane besede, podčrtanje, določitev izhodiščne oblike in zapis te oblike kot geslo v zgornji levi kot listka) in na pregled (preverjanje celotnega izpisa ob tekstu in popravljanje morebitnih napak). Torej vsak listek mora biti najmanj dvakrat premišljen, predno pride v kartoteko in je na razpolago uporabnikom.
Pri popolnem izpisovanju izpišemo vsako besedo in ime vsakokrat, ko se pojavi. Večina besed ne dela težav. VeUko mest je pa takih, ki so zaradi najrazličnejših razlogov težka. Pri takih mestih se izpisovalci dlje zamudijo, uporabiti morajo vse svoje znanje o starem jeziku in izkušnje oziroma nasvete izkušenejših v izpisovanju, če hočemo priti do dobrih rešitev. Naštejmo nekaj težav in metodoloških postopkov.
Treba je paziti, da izpišemo ločeno vsako enoto, ki se je v 16. stoletju čutila kot samostojna glede na druge enote, čeprav je danes ni več ali pa je vključena v kako drugo enoto.
Pogosto se srečujemo z vprašanjem, ali gre pri kakih predložnih zvezah za prislovne zveze ali
že za prislove, torej ali jih izpisujemo kot več enot aU kot eno.
Iz nekaterih oblik, zlasti ko gre za homonimne (enakozvočne) oblike, je težko vzpostaviti pravo izhodiščno obUko oziroma jo lahko vzpostavi samo tisti, ki stari jezik dobro pozna. Zatorej morajo biti izpisovalci jezikovno izobraženi, poleg tega pa morajo biti še dodatno usposobljeni za izpisovanje starega jezika. Pri ločevanju homoni-mov je treba zelo paziti tudi na sobesedilo.
Pri izpisovanju je treba upoštevati nekatere besedotvorne postopke, ki so bih v 16. stoletju drugačni kot danes, na primer kot enoto obravnavamo zveze tipa goriposlaviti »ustanoviti«, ki so nastale po nemški predlogi in imajo enoten pomen, medtem ko obravnavamo iste sestavine v opisnih zvezah kot samostojne enote.
Jezik 16. stoletja ima v marsičem drugačno glasovno sestavo kot današnji. Kar je razvojno regularno in ima v 16. stoletju samo drugačno glasovno stopnjo, izpisujemo v obliki, kot jo ima knjižni jezik: nuč > noč, zlodi > zlodej. Kadar pa zasledimo v besedi neregularne glasovne pojave, jih izpisujemo v obliki, kakršna je v besedilu. Zlasti izpisujemo po dejanskem stanju v primerih, ko gre zaradi kake glasovne spremembe za samostojne besede; tega je največ med prislovi, npr. viner, vini, oba pomenita »vendar«.
Nejasne izraze izpisujemo zvesto po pojavni obliki.
Pri težjih mestih si je treba ogledati, kako so jih rešili dosedanji raziskovalci, če so jih že reševali, zlasti Oblak, Pleteršnik, Breznik, Ramovš, Rupel, Rigler, Bezlaj, Stabej in drugi.
Velikokrat je besedilo težko razumljivo; takrat se je treba ozirati na tujejezične predloge, zlasti pomembna opora je Luthrov prevod Biblije, pa tudi Vulgata (stari latinski prevod) je zelo pomembna. Velikokrat tudi te primerjave ne zadoščajo, zato se je treba zatekati še k drugim virom.
Zelo pomembna metoda za odpravljanje nejasnosti je primerjanje različnih priredb istih besedil med seboj. Tako uporablja Trubar v Catechis-musu 1550 besedo žuhati »odiraü«: Ne kradi fhuhai ne norri / Dobitag tiga deilla vuß ti /gori (str. 155); Klombner-Juričičeva redakcija te Trubarjeve pesmi pa ima besedo uhrati: Ne kradi ne vhrai ne norri, dobitak tiga deila vus/s ti /gori (Ene duhovne peisni, 1563, 9).
Največkrat pride v poštev kombinacija več metod in šele če po več poteh pridemo do istega zaključka, lahko sklepamo, da smo rešili pravilno.
34
Hude težave so pri izpisovanju imen, ker je zaradi različnih grafik in različnih vpUvov na izgovor oziroma različnih virov težko odkriti, kako so se izgovarjali nekateri črkovni znaki.
Za izpisovanje smo izdelali poseben pravilnik, ki
ga je odobrila Komisija; med uporabo smo ga dopolnjevali, ker s Komisijo sproti rešujemo še nerešena vprašanja.
Zbrano gradivo se razvršča v kartoteko. Ta ne bi bila dobra, če ne bi bila pregledana in urejena po natančno določenih načelih. Za enotno reševanje posameznih enakšnih pojavov skrbi zlasti pregledovalec, s tem da popravlja morebitne odstope in da na značilne odstope opozarja glosa-torje. Ker je vsaka pojavitev besede izpisana praviloma samo po enkrat in samo v eni obliki, nastane vprašanje, kako opozoriti še na tiste njene lastnosti, ki z izpisom niso prišle do izraza, da za uporabnike kartoteke ne bi bile izgubljene. To vprašanje razrešujemo tako, da izpisovalci povezujejo med seboj posamezne sorodne ali kakorkoli podobne pojave s tako imenovanimi vodil-kami, ki imajo takole obliko: deliti prlm. vunkaj-deliü, kar pomeni, da je beseda deliti tudi v sestavi pod geslom vunkajdeliti.
Da bi bUo lažje iskanje besed, ki se v starem jeziku pišejo drugače, imamo postopek, s katerim povežemo obhko iz besedila z ustrezno obliko iz izpisa. To naredimo s tako imenovanimi kazalkami: te imajo takole obliko: koker gl. kakor, kar pomeni, da je oblika koker v tekstu in da je izpisana kot kakor; torej vse gradivo dobimo pod kakor. Da delo olajšamo, imamo kartoteko kazalk in vodilk.
Pri nadaljnjem urejanju gradiva opremljamo ho-monime in manj jasne besede s pojasnili, ki kažejo na besedno vrsto, pomen ali področje rabe besede.
Ker je rednih sodelavcev premalo za tako obsežno izpisovanje, se zlasti pri glosiranju zatekamo k zunanjim sodelavcem. Zbiranje gradiva je treba čim preje opraviti, da bi lahko služilo anaU-zam, zato je nekakšen servis z ozko začrtanimi nalogami. Ob posameznih vprašanjih se izpisovalci ne smejo predolgo zadrževati, zato glosira-nje nima posebne privlačnosti. Izpisovalci za to delo ne dobivajo posebnega priznanja in tudi denarna nagrada za izpisovanje ni zavidljiva. Spričo vsega tega je požrtvovalnost in razumevanje, da je delo potrebno in koristno, eden zelo važnih motivov za to delo.
Poleg izpisovanja je pri zbiranju gradiva pomembno delo allabeiiranje, to je razporejanje gradiva po abecednem redu. Pri tem delu sode-
lujejo zlasti študentje; dobimo jih razmeroma težko, ker jih ne moremo dobro plačati. Zato moramo tudi pri njih računati na zavzetost za to delo ali na razumevanje njegove pomembnosti.
Pri urejanju gradiva se zatekamo tudi k tako imenovanim alfabetarijem, to je abecedno urejenim seznamom vseh besed, ki se v kakem delu uporabljajo. Zanje smo se odločiH, da bo tako po združitvi vseh listkov razvidno, katere besede se
v kaki (popolno izpisani) knjigi pojavljajo. Z urejevanjem kartotek in pripravo alfabetarijev se delavci deloma tudi že usposabljajo za reševanje težjih vprašanj.
2
Drugi slovar, ki je v pripravi, je slovar stare knjižne prekmurščine. V Prekmurju so imeli v 18. stoletju svoj knjižni jezik. V njem je pisana predvsem verska literatura in šolske knjige, poleg tega pa tudi posvetna literatura in časopis (prim. Ivan Škafar, Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919, SAZU, Ljubljana 1978). Stara prekmurščina je zanimiv jezikovni pojav, z veliko vnemo posameznikov ustvarjen poskus, ki je kljub svoji začasni osamljenosti in samostojnosti ohranjal slovenstvo v tem delu slovenskega prostora in brez pretresov našel pot v skupni knjižni jezik in ga obogatil z nekaterimi svojimi prvinami.
Za slovar stare knjižne prekmurščine teče zbiranje gradiva, ki se je začelo 1977, h kraju. Pri izpisovanju ne gremo v tako širino kot pri piscih 16. stoletja. Za staro prekmurščino je težko dobiti izpisovalce, ker morajo poleg jezikoslovnega znanja obvladati še prekmursko narečje. Izpisujeta sicer dva izpisovalca, vendar je glavni izpi-sovalec, ki tudi daleč največ izpiše, upokojeni univerzitetni prof. dr. Vilko Novak, poleg tega pa tudi pregleduje izpise druge izpisovalke.
Po načrtu bomo izpisali 25 enot Besedila je Komisiji predlagal dr. V. Novak. Velika večina jih je že izpisanih, nekaj jih je pa še v izpisovanju. Izpisana so (naslove navajam večinoma v skrajšani obhki): F. Temlin, Mah katechismus (1715), Abecedarium szlowenszko (1725), M. Sever, Red zvelicsansztva (1747), Š. Kuzmič, Vöre kr-sztsanszke kratki navuk (1754), Š. Kuzmič, Nou-
vi zakon (1771), M. Kuzmič, Kratka summa ve-hkoga katekizmussa (1780), M. Kuzmič, Szlo-venszki silabikar (1780), M. Kuzmič, Kniga mo-htvena (1783), M. Bakoš, Nuovi Gräduväl (1789), M. Kuzmič, ABC kni'sicza na narodni soul has-zek (1790), M. Kuzmič, Sztaroga, i nouvoga testamentoma szvete historie kratka summa (1796), Š. Sijarto, Mrtvecsne peszmi (1796), Sztarisinszt-vo, i zvacsinsztvo (1807), J. Košič, Zgodbe vo-gerszkoga kralesztva (1848), Prijate) II (1876), I.
35
Agustič, Nävuk vogrszkoga jezika (1876), I. Agustič, Prirodopis s kepami za narodne šole (1878). Izpisujejo se še: M. Barla, Krszcsanszke nove peszmene knige (1823), J. Košič, Kratki nävuk vogrszkogo jezika (1833), J. Košič, Zobrisza-ni Szloven i Szlovenka med Mürov i Rabov (1845), J. Kardoš, Krsztsanszke czerkevne pes-zmi (1848), A. Terplan, Knige 'zoltarszke (1848), J. Kardoš, Nove knige cstenyä za vesznicki s61 drugi zlocs (1870) Prijatel I (1875) J. Bagary, Per-ve knige-ctenyä (1886), J. Košič, Starine, ČZN 1914.
Izdelavo tega slovarja smo sprejeli v načrt zaradi razlogov, ki smo jih omenili zgoraj, poleg tega pa tudi zaradi pristanka dr. V. Novaka, da se bo pri njem kar bo največ mogoče angažiral. Izpis smo prilagodili temu, da bo izpisovalec predvidoma tudi izdelovalec slovarja; na ta račun smo skrčili izpisovanje. Ne moremo računati na hitro povečanje števila izdelovalcev tega slovarja. Nočemo pa zbirati gradiva samo za nedoločenega kasnejšega izdelovalca. Upoštevajoč vse to, smo ta izpis skrčili tako, da smo popolno izpisah samo nekaj knjig: Temlin, MK (1715), AS (1725), Sever, RZ (1747), Š. Kuzmič, VKKN (1754), druge knjige smo izpisali deloma popolno, deloma rezredče-no, npr. Š. Kuzmič, NZ (1771). Večina knjig pa je izpisana po načelu: 10 strani popolno, druge pa razredčeno. Razredčeno izpisovanje pomeni izpisovanje besed, ki prinašajo v gradivo kaj novega (po stilni, pomenski, oblikovni ali drugih straneh); besede izbira glavni izpisovalec po načelih, kijife, ig.jgotrdUa .Kpmiaila,...........___,_________
Kako bo delo teklo naprej in kdaj bosta slovarja izdelana? To je zelo važno vprašanje, vendar je nanj težko natančno odgovoriti, ker je povezano z razvojem skupine, ta je pa odvisen tudi od zunanjih možnosti. Približno vemo, kaj bo treba še napraviti. Tukaj bomo spregovorih o nadaljnjih zbiralnih delih in o vzgajanju delavcev, medtem ko bomo o številnih drugih vprašanjih, zlasti o načeUh, kako naj bo slovar izdelan, torej o vprašanjih, ki jih je še treba rešiti in katerih raziskovanja zdaj tečejo ali pa so v pripravi, informativno poročali v naslednjem sestavku. Za slovar 16. stoletja bo treba zbrati še dobri dve tretjini gradiva. Pri tem je treba opozoriti na to, da bodo besedila, ki so znana v več priredbah istega avtorja, izpisana primerjalno; to so zlasti biblijska besedila in pesmarice. Velik zalogaj so še postile; najbrž bo treba izpisati popolno vse tri (Kreljevo iz 1566, Juričičevo iz 1578 in Trubarjevo iz 1595), da o skrajšanih postilah ne govorimo. Primerjalni izpis je po eni strani zahtevnejši kot popolni.
ker obsega tudi študij, iskanje razlik med besediloma oziroma besedili.
Pri pripravljalnih dehh je zelo izpostavljeno vprašanje vzgoje delavcev, ki naj bi izdelovali slovar. Slovar bo v svoji končni obliki odvisen zlasti od teh. Tu gre za to, da strokovnjake, ki so temu delu blizu, pritegnemo, da bodo s svojimi izkušnjami sodelovali pri oblikovanju delavcev in da se bodo delavci ob tem delu izoblikovali v prave raziskovalce, ki bodo lahko opravljali glavnino dela. Na tem področju za zdaj še ni rezultatov, pripravljajo se pa že. Še zmeraj je delo v začetkih. Nekaj časa je bilo delavcev malo, organizacijskih stvari pa veliko. Zdaj, ko je delavcev več, računamo, da bodo tudi ta dela tekla hitreje.
Slovar stare prekmurščine je v nekoliko drugačnem položaju. Izdelovalec dr. V. Novak je že formiran raziskovalec. Svoje izkušnje iz prejšnjega dela in iz načrtnega pripravljalnega dela za slovar bogati z leksikografskimi izkušnjami v Komisiji in računamo, da bo ta slovar preje izdelan kot slovar 16. stoletja.
Naloge in vprašanja so številna in velika in tudi kar naprej se pojavljajo nova. Zato in že zaradi nekdanje obljube namerava Komisija čez čas spet sklicati javni posvet o teh vprašanjih.
Prikaz dela za zgodovinski slovar na SAZU pa ne bi bil popoln, če ne bi vsaj v najkrajših potezah omenil velikega dela, ki ga je na tem področju že pred ustanovitvijo Komisije za historične slovarje slovenskega jezika opravila Leksikološ-ka sekcija. Tu so tekla obširna izpisovanja starih slovarjev, slovnic in literature. Pri izpisovanju slovarjev so te tudi obračali, to je slovarje, ki imajo tujejezično iztočnico, so izpisovah teiko, da je slovenski ekvivalent prišel v geslo.
Najvažnejše mesto zavzemajo izpisi rokopisnih slovarjev, in sicer: Hipolit, Dictionarium trilin-gue I, 11 iz 1712; Kastelec, Dictionarium latino-carniolicum iz let 1650-1700, Vorenc, Dictionarium latino-carniolicum iz 1703-1710, Apostel, Dictionarium Germanico-Slavonicum iz leta 1760, Zagajšek, Nemško-slovenski slovar iz let 1773-1790, Vodnik, Slovenski be//ednjak iz 1773-1817, Penn, Nemško-latinsko-slovenski in Slovensko-nemški slovar iz 1854 in razni manjši rokopisni slovarski zapisi.
Združena in obrnjena Kastelčev in Vorenčev slovar sta pripravljena za tisk v priredbi Jožeta Stabej a.
36
Poleg teh so izpisani in obrnjeni tudi knjižno izdani starejši slovarji, in sicer oba Megiserjeva, ki sta že izšla (glej gori), Alasijev iz leta 1606; celovška razširjena izdaja Megiserjevega slovarja iz 1744 in še Gutsmanov in Murkov slovar. V tej organizaciji je bilo izpisanih tudi več starih besedil, nastalih od 16. do 19. stoletja, žal so bila ne-
katera izpisana samo razredčeno ali pa samo delno. Veliko teh izpisov, zlasti slovarje, je naredil Jože Stabej, ki je tudi avtor številnih člankov in razprav o slovarjih in o starejšem besedišču.
France  Novak SAZU v Ljubljani