NARODNA BIBLIOTEKA .'0-g Nesrečnica. Povest. * Ruski spisal Ivan Sergijevič Turgenjev. Poslovenil I. P. Novomesto 1883. — Natisnil in založil 7. Krajec. !Ua, da, začel je pripovedovati Peter Gavrilovič — to so bili žalostni dnevi, ne maram se jih spominjati. — Pa obljubil sem vam, tedaj moram pripovedati. Poslušajte! I. Bival sem takrat (bilo je po zimi 1835. leta) v Moskvi pri svojej teti, sestri moje pokojne matere. Spolnil sem bil uprav osemnajsto leto, ter prestopil sem baš iz druzega v tretji letnik slovstvene fakultete (takrat se je tako imenovala) na moskovskem vseučilišči. Moja teta, jako tiha in krotka ženska, bila je udova. Stanovala je v velikej lesenej hiši na Ostoženki, ki je bila tako topla, da take nikjer drugje ne najdeš, kakor v Moskvi; ona skoraj k nikomur ni hodila, in tudi k njej ni prihajal nikdo; ves dan sedela je v. salonu z dvema tovaršieama, pila čaj iz cvetja, premetavala kvarte in ukazovala kaditi po sobi. Tovaršici bežali sta vselej v predsobo; in črez nekaj minut prinesel je sluga bakreno taso, v katerej je bil roko vet mete na raz-beljenej opeki, katero je on počasi po ozkih preprogah stopajoč polival z jesihom. Beli sopar obdajal je njegov nagubani obraz, on se je pa kremžil in obračal proč, kanarčki v obednici so žgoleli, razdraženi od evrčanja kadila. Teta me je jako ljubila in razvajevala, najbrže zato, ker nisem imel niti očeta, niti matere. Oddala mi je vse srednje nadstropje v razpolaganje. Moje sobe bile so jako ukusno opravljene, nikakor ne po dijaški, v mojej spalnici visela so dragocena rudeča zagrinjala z raznimi nakiti. Ti nakiti, reči moram, so me malo dražili; po mojem mnenji so me take nežnosti poniževale pred svojimi tovariši. Vsaj so me uže tako imenovali šolsko dekle; kajti nikakor se nisem mogel privaditi pušenju tobaka. Učil sem se slabo, kar bi bilo greh tajiti, posebno v začetku leta; mnogo sem se skital. Teta mi je podarila široke generalske sani z medvedjo odejo in dva lepo rejena konja. Obiskoval sem le redko boljše hiše, v gledališči sem pa bil kakor doma — in po slaščičarnicah sem pojedel neizrečeno veliko pi-rogov. Pri vsem tem nisem bil nikdar nereden, obnašal sem se ponižno, „un jeune homme de bonne maisonNikakor bi ne bil razžalil moje dobre tete, poleg tega mi je kri dovolj mirno tekla po žilah. II. Jaz sem vže v zgodnjih letih jako ljubil šah; o teoriji nisem imel nikakega pojma, igral pa nisem slabo. Jedenkrat bil sem v kavarni priča šahove borbe mej dvema izurjenima igralcema, izmej katerih se mi je j eden, belolas mlad človek kakih pet in dvajsetih let zdel sil-nejši. On je dobil igro; jaz sem se mu ponudil, da se poskusim ž njim. Sprejel je ponudbo, in v jednej uri zmagal me je trikrat zaporedoma. Vi imate sposobnost za igranje, izpregovoril je z uljudnim glasom, najbrže je zapazil, da je trpelo moje samoljubje, — samo pravil ne znate. Vi morate prečitati kako knjigo o šahovej igri — Allgayerjevo ali Petrovo. — Ali mislite? Kje bi pa dobil tako knjigo? — Pridite k meni; jaz vam jo dam. Povedal mi je svoje ime in stanovanje. Drugi dan šel sem k njemu, in črez jeden teden bila sva vže najboljša prijatelja. III. Mojemu novemu znancu bilo je ime Aleksander Davidovič Fustov. Živel je pri svoje j materi, državnej svetnici, jako bogatej ženski, v posebnem prizidku popolnoma svoboden kakor jaz pri svojej teti. Bil je v službi pri dvornem ministerstvu. Še nikdar v svojem življenji nisem videl bolj simpatičnega mladega človeka. Vse na njem bilo je prijetno in prikupljivo; njegova lepa postava, hoja, glas, posebno pa majhni tenki obraz se svetlimi modrimi očmi, z lepo rezanim koketno ustvarjenim nosom, z neprestanim laskavim smehljanjem na ustnih in z mehkimi kodrastimi lasmi nad ozkim, kakor sneg belim čelom. Fustovljev značaj se je odlikoval po nenavadnej jednakomernosti in vzdržljive j pri-kupljivosti ; nikoli ni bil zamišljen, vedno bil je zadovoljen, nikoli se ni razvnel. Vsaka ne-zmernost, tudi v dobrih čuvstvih bila mu je ao-prna: „to je surovo, surovo", rekel je ob takih prilikah, zmajeval jedva z ramama in mežikal z očmi. Zares čudne oči imel je Fustov. Vedno so izraževale sočuvstvo, prijaznost in udanost. Še le pozneje sem opazil, da je ta izraz njegovih očij bil samo zavisen o njih skladu, da se niso spremenile, ko je jedel juho ali zažigal smodko. Njegova stara mati bila je Nemka. Priroda ga je obdarovala z raznimi sposobnostmi. Izvrstno je plesal, gizdalinski jezdil, odlično plaval, mi-zaril je, stružil in limal, vezal knjige, izrezoval podobe, naslikal z vodenimi barvami Napoleona v temnomodrej uniformi, s čuvstvom sviral na oitre, znal je razne umetnosti s kvartarni in glumstva, imel je tudi nekaj znanja iz mehanike, fizike in kemije, če tudi le površno. Samo jezikov se ni mogel naučiti, celo francoski govoril je jako slabo. V naših dijaških društvih je le malo govoril, udeleževal se jih je le bolj se svojimi živimi pogledi in smehljanjem. Ženskemu spolu je jako dopadal, pa v tej za mlade ljudi tako važnej stvari se ni širokoustil, zaslužil je popolnoma ime: „skromnega Don Juana". Jaz nisem ob- čudoval Fustova; občudovati ni bilo ničesar na njem, eenil sem njegovo prijateljstvo, če tudi je Obstajalo samo v tem, da sem ga smel obiskati, kedar sem ga hotel. V mojih očeh bil je Fu-stov najsrečnejši človek na svetu. Življenje mu je teklo tako gladko, kakor bi bilo namazano. Mati, bratje, sestre, tete, strici, vsi so ga obo-žavali, živel je ž njimi v nenavadnej prijaznosti, po pravici veljal je za izglednega sorodnika. IV. Neko jutro šel sem k njemu jako zgodaj, in nisem ga dobil v njegovej staniei (kabinetu). Pozdravil me je iz sosednje sobe; puhanje in ploskanje slišalo se je od tam. Slednje jutro se je Fustov oblival s hladno vodo, potem se pa četvrt ure vadil v telovadbi, v katerej se je jako izuril. Nepotrebnih skrbij za zdravje telesa ni imel, a ni pozabil potrebnih. („Ne pozabi samega sebe, ne vznemirjaj se preveč, temveč delaj zmerno", to je bilo njegovo geslo.) Fustov se še ni bil prikazal, ko so se na stežaj odprle duri sobe, v katerej sem bil, in prišel je kakih petdeset let star, korenjaški človek v uniformi, z belimi očmi, rudečim obrazom in gostimi sivimi kodrastimi lasmi. Ta človek je obstal pred menoj, pogledal me je, široko raztegnil usta, zahokotal se je z glasnodonečim hohotanjem in močno se je udaril z dlanjo po stegnu, pri čemer je vselej visoko privzdignil nogo. — Ivan Demjanič? vprašal je izza duri moj prijatelj. — Prav on je, odgovoril je prišlec. — A kaj pa vi? narejate si toaleto? Tako je! tako je! (Glas tega človeka, kateremu je bilo ime Ivan Demjanič, zvenčal je kovinski, kakor tudi njegov smeh.) Sel sem poučevati vašega bratca, pa on se je prehladil, in vedno kiha. Učiti se ne more. In prišel sem k vam, da se pogrejem. Ivan Demjanovič se je zopet zasmejal z ravno istim čudnim smehom, udaril se je zopet po stegnu, vzemši iz žepa pisan robec, začel se je usekovati jako glasno, z izrazom nejevoljnosti v očeh in pljuvajoč v robec, zadri se je na vse grlo: Pfuj! Fustov prišel je v sobo, podal je nama obema roko in vprašal je naju, če se poznava? — Nikakor ne, zagrmel je brzo Ivan Demjanič — veteran dvanajstega leta nima te časti. Fustov je najprej imenoval mene, potem je pa rekel, pokazavši na „veterana dvanajstega leta": „Ivan Demjanič Ratč, učitelj. . . raznih predmetov". — Da, prav pravite, raznih predmetov, poprijel je besedo gospod Ratč. — Kaj sem uže vse učil in še učim! Matematiko, zemljepis, statistiko, italijansko, knjigovodstvo, ha-ha-ha-ha! in godbo. Vi morda mislite, milostljivi gospod, da ni res? rekel je zopet meni. — Povprašajte Aleksandra Davidiča. kako se jaz odlikujem na fagotu? Ako ne bi znal, kakšen Pemec — to se reče Čeh, bi pa bil? Da, gospod, jaz sem Čeh, in moja domovina je — stara Praga! Vas, A-leksander Davidič uže dolgo ni bilo pri nas. Kmalu pridite kaj, da bodeva zasvirala duet... ha-ha! Dobro! — Vsaj sem bil predvčerajšnjim pri vas, Ivan Demjanič, odgovoril je Fustov. Ko se je smejal Ratč, begale so njegove oči čudno in nemirno z jedne strani v drugo. — Vi ste. kakor vidim, mlad človek in se čudite mojemu obnašanju. To prihaja odtod, ker se ne poznate mojega značaja. Povprašajte o meni vašega dobrega Aleksandra Davidiča. Kaj bode on vam povedal? Povedal bode, da je starec Ratč pri prost, a trd Rus, če tudi ne po rojstvu, pa po duhu. Krstili so me za Janeza Ditriha, a pravijo mi — Ivan Demjanič. Kar čutim v srci, to imam na jeziku, etikete ne poznam in je tudi poznati nečem! Pridite ke-daj k meni zvečer, bodete sami videli. Moja stara — to se pravi, moja žena — je ravno tako priprosta; a kuhati in peči pa zna... da je joj! Aleksander Davidovič, ali ne govorim resnice ? Fustov se je samo nasmejal, pa molčal je. Ne zametujte povabila takega starca, le pridite, nadaljeval je Ratč. — A zdaj . . . (Potegnil je debelo srebrno uro iz žepa in nesel jo k široko odprtemu desnemu očesu.) Zdaj mi je, mislim, čas iti. Drugi ptiček ine čaka .. . Tega učim, vrag vedi kaj . .. mitologijo, za Boga svetega, mitologijo. In ta tepec biva daleč od tod, tam pri Rudečih vratih! Nič ne de; kar peš poj dem. ker je vaš bratec lenaril, mora petica za izvoščika ostati v mošnji! Ha-ha! Prosim, ne zamerite gospod, do svidanja! A vi mladeneč, le pridite k nam . . . Duet morava tudi svirati, zakričal je gospod Ratč iz predsobe, kjer je s šumom oblačil kaloše (vrhnje čevlje) in paslednjikrat razlegal se je njegov glasni smeh. V. — Kako čuden človek je to? rekel sem Fustovu, ki je uže začel nekaj stružiti. Ali je res tujec? On tako dobro govori ruski. -— Da, tujec je, pa je uže minulo trideset let, kar je prišel v Rusijo. Leta 1802. ga je nek knez seboj pripeljal ... za tajnika ... ali ložje si je misliti za slugo. A ruski govori jako gladko. — Px-av brez napake, in tabo pravilno zavija, da bi nikdo ne verjel, da ni Rus, utaknil sem se jaz v besedo. — No! To je naravno. Taki so vsi po-ruseli Nemci. — Vsaj je on Čeh? — Ne vem; morda. Z ženo govori nemški. — A čemu se povzdiguje za veterana dvanajstega leta? Ali je bil pri deželnej brambi? — Kaj, pri deželnej brambi! Ob požaru ostal je v Moskvi in izgubil je vse premoženje... To je vsa njegova služba. — Zakaj je pa ostal v Moskvi? Fustov prenehal je stružiti. — Sam Bog ve! Slišal sem, da je služil za ogleduha, pa to je najbrže prazno govorjenje. Da je dobil za izgubo odškodovanje, to je res. — On nosi uniformo . . . Tedaj je uže moral biti v državnej službi? V kadetskem oddelku bil je za učitelja On je višji dvorni svetnik. — Kdo pa je njegova žena? — Tukajšnja Nemka, hči nekega kloba-sarja . .. mesarja. — Ali ti zahajaš pogosto k njemu? — Da, zahajam. — Ali je zabavno pri njem? — Dovolj zabavno. — Ali ima kaj otrok? — Da. Od Nemke troje, od prve žene pa jednega sina in jedno hči. — Koliko let ima starejša hči? — Pet in dvajset let. Meni se je zdelo, da se je Fustov bolj nagnil k stružnemu kolovratu, in kolo začel hitreje vrteti. — Ali je lepa? — Kakeršen ukus ima kedo. Njen obraz je jako živ in vsa je . . . znamenita oseba. „Ohaa, mislil sem, Fustov je pa nadaljeval svoje delo s posebno marljivostjo. Na sledeče vprašanje odgovoril je le z ropotanjem svojega kolesa. „Moram se seznaniti s to znamenitostjo", mislil sem sam pri sebi. VI. Nekaj dnij pozneje šla sva s Fustovom k gospodu Ratču na večer. Bival je v lesene j hiši z velikim dvorom in vrtom v nekih krivih ulicah blizo Prečistenskega bulevarda. Prišel je k nama v predsobo, sprejel je naju s čudnim cvrčečim smehom in hrupom in odpeljal v salon, kjer je naju predstavil dobro rejenej ženski v ozkem kamlotu Eleonori Karpovni, svojej soprogi. E-leonora Karpovna se je v mladosti najbrže odli- kovala s tem, kar Francozi, ne vem zakaj, imenujejo »hudičevo lepoto", to je s svežestjo, takrat pa, ko sem jo jaz videl, bila je podobna lepemu kosu mesa, katerega je mesar ravnokar položil na čisto [marmorno mizo. Jaz nisem brez namere rabil izraza ,,čisto", kajti ni bila samo gospodinja obrazec čistosti, a vse.okrog nje se je svetilo in lesketalo; vse je bilo oprano, obrisano in pomito z milom; samovar na okro-glej mizi svetil se je kakor jutranja zarja. Za-grinjala pri oknih in prtiči pokali so od škroba, isto tako oblačila in predsrajčniki tu sedečih štirih otrok gospoda Ratča, zdravih, dobroreje-nih, kratkih bitij, neizrečeno podobnih materi, 8 surovimi in topimi obrazi, zavihanimi lasmi na sencih in rudečimi debelimi in kratkimi prstki. Vsi štirje imeli so malo potlačene nosove, velika, napihnjena usta in prav majhne, svitlosive oči. — Tu je moja garda! vzkliknil je gospod Ratč, pokladajoč svojo težko roko po vrsti na otroke. — Kolja, Olja, Saška in Maska! Ta ima osem, ta sedem, ta štiri in ta celi dve leti! Ha-ha-ha! Kakor vidite, midva z ženo nisva bila zaspana. Ehe! Eleonora Karpovna ? — Ti zmiraj take neumnosti blebetaš, rekla je Eleonora Karpovna in obrnila se je proč. — In vsem svojim piskačem dala je taka ruska imena! nadaljeval je gospod Ratč. — Za Boga svetega! Ona je postala pri meni Slav-janka, vrag naj me vzame, če tudi je germanske krvi! Eleonora, kaj ne, da si ti Slav-janka? Eleonora Karpovna se je razjezila. — Jaz sem višja dvorska svetnica! tedaj sem ruska dama, recite, kar hočete.. . — Tako je, ona ljubi Rusijo, da je joj! pretrgal jej je besedo Ivan Demjanič. — In zasmejalse je, kakor bi se zemlja potresla, ha-ha ! — Kaj pa je to takega, nadaljevala je Eleonora Karpovna. — Jaz res ljubim Rusijo, kje bi pa bila dobila plemenitaški naslov ? Ali niso moji otroci zdaj tudi plemeniti? Kolja, sitze ruhig mit den Fiissen! Ratč zamahnil je z roko nad-njo. — No, le pomiri se, draga moja. A kje je „plemenitiK Viktor. Gotovo se poteplje kod okrog! Bode vže kedaj naletel na nadzornika! Ta mu bode vže pokazal. Das ist ein Bummler, der Fiktor! — Den Fiktor kann ich nicht komman-diren, Ivan Demjanič. Sie wissen wohl! za-godrnjala je Eleonora Karpovna. Pogledal sem na Fustova, kakor bi hotel izvedeti od njega, zakaj da obiskuje take ljudi... pa ta trenotek prišla je v sobo deva visoke rasti, v ernej obleki, starejša hči gospoda Ratča, o ka-terej je bil govoril Fustov... Zdaj sem vzpoznal uzrok, zakaj da obiskuje tako pogosto moj prijatelj to hišo. VII. Vzpominjam se, da Shakspeare nekje govori o „ belem golobu mej črnimi vranovi"; podoben utis napravila je na me ta deva: mej njo samo in okrožujočim jo svetom bilo je kaj malo občega : zdelo se mi je, da še sama na skrivnem ni mogla prav umeti, kako je pala semkaje. Vsi člani Ratčeve rodovine bili so veseli, dobrodušni, zdravi butci; njen vže ocvetajoč obraz nosil je pa pečat melanholije, ponosa in notranje žalosti. Ti očitni plebejci obnašali so se neposi-ljeno, če tudi sirovo, pa vendar jako priprosto; nek britki nemir kazal se je v vsem njenem Nar. bibl. 2 vsekako aristokratičnem bitji. V vsej njenej vnanjosti ni bilo videti ničesar, kar bi spominjalo grmanske krvi; več občega je imela z južnimi prebivalci. Neizrečeno gosti črni lasje brez vsakega bleska, vpale, tudi črne in motne, pa lepe oči, nizko obokano čelo, orlovski nos, zelenkasta bledost njene gladke kože, neka tragična poteza okrog tenkih, in malo upadlih usten, nekaj naglega, pa ob jednem nespretnega v njenem gibanji, lepota brez miline . . . vse to bi se mi v Italiji ne bilo zdelo nič nenavadnega, pa v Moskvi na Prečistenskem boulevardu me je kar osupnilo! Jaz sem vstal s stola, ko je ona prišla v sobo, bistro me je pogledala in mimogredč povesila je svoje črne oči, usela se je blizo okna „ kakor Tatjana." (Puškinov One-gin bil je takrat vsakemu izmej nas v svežem spaminu.) Pogledal sem na Fustova, pa moj prijatelj stal je obrnjen s hrbtom proti meni in prijemal je čašo čaja iz oteklih rok Eleonore Karpovne. Jaz sem še zapazil, da je prišla deklica prinesla s seboj mrzel tok lahkega, fizičnega mraza. . . „Kak kip je to?" mislil sem si. VIII. — Peter Gavrilovič? zagrmel je gospod Ratč, obrnivši se k meni: — dovolite, da vas seznanim ... z mojo prvo številko ha-ha-ha! se Suzano Ivanovno. Jaz sem se jej poklonil in mislil sem sam pri sebi: „Lej še njeno ime se ne vjema z vsemi drugimi". Suzana se je vzdvignila, a ni se nasmehnila, in tudi ni odprla trdno stisnenih rok. — A kaj pa duet? nadaljeval je Ivan Demjanič. — Aleksander Davidič, naš dobrotnik! Vase citre ostale so pri nas in moj fagot sem vže tudi vzel iz futerala. Razveseliva ušesa naše častne družbe! (Gospod Ratč je rad olepševal svoj govor s frazami, rabil je izraze, kakeršnih nahajaš v ultranarodnih pesmih kneza Vjazem-skega.) Kako? Ali začneva? zaklical je Ivan Demjanič, videč, da se nikedo ne gane. — Koljka, hitro skoči v stanieo, prinesi stojali za sekirice. Olga, pojdi po citre! (Gospod Ratč se je vrtil v sobi, kakor vrtalka.) Peter Gavrilovič, ali vi ljubite godbo? Kaj? Če je ne ljubite, pa se kaj dragega pogovarjajte, samo preglasno se nikarte! Ha-ha-ha! Kje se pa neki ta tepec Viktor po- 2* tiče? On bi tudi lahko kaj ubogal! Vi ste ga popolnoma razvadili, Eleonora Karpovna. Eleonora Karpovna se je razjezila. — Aber was kann ieh denn, Ivan Demjanič .. Vže dobro, ne renči! Bleibe ruhig, hast ver-standen! Aleksander Davidič, če smem prositi! Otroci so hitro ubogali svojega očeta. Stojala bila so hitro postavljena in začela se je godba. Jaz sem vže povedal, da je Fustov odlično sviral na citre, a na me je ta inštrument napravil nekako otožen utis. Zdelo se mi je, da je v citrah zaprta duša židovskega odrtnika, ki vedno toži o neusmiljenem godci, kateri jo sili, da mora peti. Sviranje gospoda Eatča me tudi ni razveseljevalo; poleg tega je bil njegov najedenkrat zarujaveli obraz s potuhnenimi belkastimi očmi tako hudoben videti, kakor bi hotel ubiti koga s svojim fagotom, in bi se mu poprej e rogal in grozil, izpuščaj oč drug za drugim hripave in surove glasove. Jaz sem se pridružil Suzani, ko se je prvikrat prenehala godba za jedno minuto, vprašal sem jo, ali ona tudi tako ljubi godbo, kakor njen oče. Ona je odskočila, kakor bi jo bil kdo sunil in rekla je jeeajoč : *kdo" ? — Vas oče, ponovil sem, — gospod Ratč. — Gospod Ratč ni moj oče. — Tedaj on ni vaš oče! Prosim oprostite ... Tedaj sem ga napak razumel... Pa zdi se mi, da mi je tako pravil Aleksander Davidovič.. . Suzana me je pogledala bistro in prestrašeno. — Vi niste razumeli gospoda Fustova. Gospod Ratč je samo moj očim. Jaz sem umolknil. — In vi ne ljubite godbe! pričel sem z nova pogovor. Suzana je zopet ozrla se name. In v njenih očeh zablisnilo je nekaj divjega. Ona oče-vidno ni želela nadaljevati najinega pogovora. — Jaz vam tega nisem rekla, izpregovo-rila je počasi. Tra-tu-tu-tu-tu-u-u-u . . . zabučal je naje-denkrat močno fagot končujoč fijorituro. Obrnil sem se in zagledal sem razpihneni, do ušes ote-čeni, udavlj enemu podobni vrat gospoda Ratča, in on se mi je zdel jako grd. — A tega inštrumenta vi gotovo ne ljubite, rekel sem poluglasno. — Da, res . . . ne ljubim ga, odgovorila je, kakor bi razumela moje skrivno cikanje. „Tedaj tako je" ! mislil sem si in veselil sem se, ne vem zakaj. — Suzana Ivanovna, izpregovori je na-jedenkrat Eleonora Karpovna v svojem nemško-ruskem jeziku — jako ljubi godbo, in kako lepo svira na klavir, samo da neče, kadar jo zelo prosijo. Suzana ni ničesar odgovorila Eleonori Kar-povni, — še pogledala je ni — samo oči je malo obrnila pod povešenimi trepalnicami na njeno stran. Po tem gibanji njenih očij mogel sem soditi, kaka čuvstva goji Suzana do druge žene svojega očima... In jaz sem se jako razveselil. Mej tem se je končal duet. Fustov je vstal, približal se k oknu, kjer je sedela ona, vprašal jo je, ali je dobila od Langolda sekirice, katere je ta obljubil naročiti iz Petrograda. — Nek potpouri iz Roberta Dijavola, pristavil je, obrnivši se k meni; — iz te nove opere, o katerej zdaj vsi tako kriče. — Ne, nisem jih še dobila, odgovorila je Suzana in obrnila se je k oknu ter zašepetala je hitro: Prosim, Aleksander Davidič, prosim vas, ne silite me nicoj svirati, kajti nisem nič kaj pri volji. — Kaj takega? Robert Dijavol od Meierbeera! zavpil je, k nam prisedši Ivan Dem -janič: — jaz stavim, da je odlično delo! On je žid, a vsi židje so, kakor Čehi, rojeni muzikanti. Posebno še židje! Mari ni res Suzana Ivanovna ? Kaj? Ha-ha-ha-ha! V poslednjih Ratčevih besedah in v njegovem smehu odmevalo je nekaj druzega, kot šala — odmevala je želja razžaliti koga. Tako se je vsaj zdelo meni, in tako je tudi razumela Suzana. Ona se je kar stresla, zarudela in ugriznila se v spodnjo ustno. Svitla solza prikazala se je na njenih trepalnicah, hitro je vstala in odšla je iz sobe. — Kam pa vže, Suzana Ivanovna? zakli-cal je za njo gospod Ratč. — Pustite jo no, Ivan Demjanič, vtaknila se je Eleonora Karpovna vmes. — Wenn sie einmal so etwas in dem Kopf ha t . . . — Nervozna je, zašepetal je gospod Ratč, in obrnil se je na peti, ter udaril se po stegnu ; — pleksus solaris ima. O! ne glejte me tako, Peter Gavrilovič! Jaz sem se bavil tudi z anatomijo, ha-ha! Tudi znam ozdravljati . . . vse njene bolezni ozdravim! Tako zdravilo imam. — A še vedno se šalite, Ivan Demjanič, rekla je ona nejevoljna, mej tem je pa Fustov opotekajoč in muzajoč se opazoval olba soproga. — In čemu ne bi se šalil, mein Mutter-chen? povzel je Ivan Demjanič. — Življenje nam je dano, da je vživamo, in se veselimo, pravi nek znan pesnik. Kolka, obriši nos, smrkovka! IX. Jaz sem bil danes zaradi tebe v jako sitnem položaji, rekel sem Fustovu vračajoč se domov. — Ti si mi rekel, da je ta . . . kako jej vže praviš? Suzana — hči gospoda Ratča, pa je le njegova pastorka. — Res je tako! Rekel sem ti, da je hči? Sicer ... pa ni nič zato. — Ta Ratč, nadaljeval sem jaz . . . Oh Aleksander! kako se mi on nič ne dopada! Zapazil sem, da se je danes posebno porogljivo odzival o židih vpričo nje. Ali je ona... Židinja ? Fustov korakal je naprej, mahajoč z rokama; bilo je mrzlo, sneg je pokal kakor sol pod nogami. — Da, zdi se mi, da sem nekaj takega slišal, rekel je nazadnje ... — Njena mati bila je menda židovskega rodu. — Tedaj je gospod Ratč prvikrat vzel vdovo. — Verjetno. — Hm! ... A ta Viktor, ki ga ni bilo, ali je tudi pastorek? — Ne ... ta je pravi njegov sin. Sicer se pa, kakor ti veš, v tuje posle ne mešam, in ne povprašujem. Jaz nisem radoveden. Jaz sem se vgriznil v jezik. Fustov je vedno hitreje korakal. Blizu njegovega doma sem ga dohitel, in pogledal sem mu v obraz. Kaj, vprašal sem ga; — ali Suzana res zna dobro svirati na klavir. Fustovu se je zmračilo čelo. — Prav dobro svira, zamrmral je skozi zobe. — Samo da je jako divja in boječa, pristavi nekako potuhneno, prav kakor bi se kesal, da me je seznanil ž njo. X. Drugi dan šel sem zopet k Fustovu. Sedeti pri njem postala je zame potreba. Vzprejel me je prijazno kakor po navadi, a o včerajšnjem obisku — zinil niti besedice ni, prav kakor bi imel vodo v ustih. Jaz sem začel prebirati poslednjo številko Teleskopa. Nov gost stopil je v sobo. Kakor se je pokazalo, bil je ravno tisti sin gospoda Ratča, zaradi katerega se je oče jezil prejšnji večer, da ga ni doma. Bil je mlad človek, kakih osemnajstih let, shujšan in bolehen, nek hinavski smeh pokrival je njegov grdi obraz, na očeh se mu je videlo, da je truden in zaspan. Bil je podoben očetu. Samo poteze na njegovem obrazu niso bile tako surove, semtrtja celo prijetne. Pa v prijetnosti bilo je nekaj hudobnega. Oblečen bil je jako neredno, pri suknji ni imel nobenega gumba, jeden črevelj mu je bil vže počil, in smrdel je po tobaku. — Dobro jutro rekel je z jasnim glasom, in zmajeval je z ramama in z glavo, kar sem vže večkrat zapazil pri razvajenih in domišljavih mladih ljudeh. — Mislil sem iti v vseučilišče, pa zašel sem k vam. Nekaj me teži v prsih. Dajte mi smodko. — Sel je v drugi konec sobe, vlekel noge po tleh, roke držal v hlačnih žepih, in kakor pijan vrgel se na divan. — Ali ste se prehladili? vprašal ga je Fustov in seznanil je naju drugega z drugim. Midva bila sva oba dijaka, pa obiskovala sva različni fakulteti. — Ne . . . kaj pa! Včeraj, povedati moram ... (In Ratč mlajši se je zahohotal na vse grlo, a ne brez neke miline, pa pokazalo se je, da ima slabe zobe) pili smo, silno smo pili. — Zažgal je smodko in odkašljal se. — Obihodova smo spremili. — Kam pa gre on? — Na Kavkaz in tudi svojo ljubico vzame tja s seboj. Vi jo vže poznate, tisto črnooko in pikasto. Kak bedak je on! — Vaš oče vprašal je včeraj po vas, opomnil je Fustov. Viktor pljunil je v stran. — Tako; slišal sem vže, da ste bili zabredli v naš tabor. No, kaj je bilo, ali ste godli ? — Po navadi. — A ona . . . gotovo se je širokoperila pred novim gostom? (Pri tem je pokimal z glavo na mojo stran.) Ali ni svirala? — O kom govorite? vprašal je Fustov. — To se razume samo po sebi o poštenej Suzani Ivanovni! Viktor se je še mogočnejše raztegnil, ovil je roko okrog glave, ter ogledoval je dlan in odkašljeval se je. Pogledal sem Fustova. Ta je samo zmajal z ramama, kakor bi meni pokazati hotel, da s takim cepcem ni nič govoriti. XI. Viktor začel je leno skozi nos govoriti, gledajoč v strop — o gledališči, o dveh znanih gledaliških igralcih, o nekakej Serafini Sera-finovni, katera ga je za „nos vodila", o novem profesorji, katerega je imenoval živino. „Pomislite, kaj si je še izmislil ta pokveka? Pred vsakim predavanjem kliče poslušalce po imenih, pa še hoče biti liberalec"! In obrnivši se nazadnje z vsim obrazom in z vsim telesom k Fustovu, zašepetal je s pol otožnim in pol za-smehljivim glasom: — Kaj sem vže hotel vas poprositi, Aleksander Davidič ... Ali ne bi mogli kako pregovoriti mojega starega, kajti vi svirate duete ž njim ... On mi daje po petindvajset rabljev na mesec ... Pa kaj je to? Še za tobak ni zadosti. Pa še govori... ne delaj dolgov! Njega bi postavil na moje mesto, pa bi videl! Kajti jaz ne dobivam nikakih penzij, ne tako kakor nekateri. (Viktor je posebno poudaril poslednjo besedo.) On ima na kupe denarjev, to vem. Proti meni se pa dela ubozega, kakor Lazar, a mene ne bo preslepil. On si je vže ob pravem času napolnil žepe ... pa še kako prekanjeno. Fustov pogledal je po strani Viktorja. — Prosim, rekel je ta, — bodem vže govoril z vašim očetom. A če hočete, zamorem . .. za zdaj . . . kaj malega? — Ne, kaj še! Samo poskusite omečiti mojega očeta . . . Sicer pa, pristavil je Viktor in popraskal nos z vsemi petimi prsti — dajte mi pet in dvajset rubljev, če morete . . . Koliko vam bodem vže dolžan? — Do zdaj vzeli ste pri meni vže pet in osemdeset rubljev na posodo. — Da . . . Torej bode . . . vsega vkupe sto deset rubljev. Vrnil vam jih bodem na jeden pot. Fustov odšel je v drugo sobo in prinesel je bankovec za pet in dvajset rubljev, ter podal ga je Viktorju. Ta ga je vzel, zazeval je jako široko in ne da, bi zakril usta, zamrmral je: „ zahvaljujem se", raztegnil seje in vstal z divana. Fuj! ... ali je dolgočasno, zamrmral je — kaj ali gremo v Italijo? Fustov gledal je za njim. Zdelo se mi je, da se je boril sam s seboj. — O kakej penziji ste govorili, Viktor Iva-nič? vprašal ga je naposled. Viktor ustavil se je na pragu in pokril je kapo. — Ali še ne veste? O penziji Suzane Ivanovne . . . Ona jo dobiva. Povedati vam hočem zanimivo anekdoto! A zdaj nimam časa, dragi moj! Prosim, ne pozabite starega. Koža njegova je sicer debela, nemška, po vrhu je pa še v Rusiji us >jena, a vendar se vse storiti da Samo, da bi le Eleonore, moje mačehe, ne bilo poleg. Oče se je boji, ona bi pa rada vse za svoje obdržala. Pa vsaj ste sami diplomat ! Z Bogom! — Kako neumen in zanikern je ta dečko! vzkliknil je Fustov, ko je Viktor zaloputnil duri. Njegov obraz bil je rudeč, kakor ogenj, in on se je odvračal od mene. Jaz ga nisem ničesar povpraševal, hitro sem odšel. XII. Ves ta dan premišljeval sem samo o Fustovu, Suzani in njenih sorodnikih, vse se mi je zdelo nejasno in podobno kakej rodbinskej drami. Kolikor sem soditi mogel, moj prijatelj ni bil ravnodušen proti Suzani. Kaj pa ona? Ali ga je ljubila? Zakaj je bila videti tako nesrečna? In sploh kako bitje bila je ona? Take misli so mi neprestano brodile po glavi. Neko nejasno, pa silno čuvstvo govorilo je v meni, da o tej stvari nesmem povpraševati Fustova. To se je končalo s tem, da sem šel drugi dan k Ratču. Hipoma me je obšla neka otožnost, ko sem stopil v majhno in temno predsobo. „Ona se še pokazala ne bode", mislil sem si, „in moral bodem sedeti z odurnim veteranom in njegovo kuharico-ženo... A če tudi ona pride, kaj pa bode potem ? Saj še govorila ne bode. Ali ni bila zadnjikrat jako neprijazna z menoj ? Po kaj sem prišel?" Ko sem vse to premišljeval, tekel je kozak napovedati me, in v sosednej sobi se je po dveh ali treh nejasnih: „Kdo je? Kdo? praviš?" čulo drsanje brezpetnikov (šlap), ter odprle so se duri in pokazal se je zmršen in čmeren obraz Ivana Demjaniča. Gledal me je, in dolgo ni nič premenil svojega obraza . . . Videlo se je, da me gospod Ratč ni brzo izpoznal, a na mah mu se je razjasnil obraz, oči so mu se stisnile, in iz odprtih ust izmuznil mu se klic: — A, dragi moj! Ali ste vi ? Prosim vstopite ! Šel sem za njim tem bolj nerad, ker se mi je zdelo, da bi me ta na videz veseli in priljudni Ratč v srci najrajši poslal k vragu. Pa kaj sem hotel? Pripeljal me je v salon, in kaj ! V salonu sedela je Suzana pri knjigi za vpisovanje stroškov in dohodkov. Pogledala me je s svojimi otožnimi očmi in grizla je nohtove na levej roki... to je bila njena navada; jaz sem opazil, da imajo tako navado vsi nervozni ljudje. Razven nje ni bilo nikogar v sobi. — Lejte, gospod, izpregovoril je gospod Ratč in udaril se je po stegnu — pri kakem opravilu našli ste naju: račune delava. Moja soproga v „aritmetiki" ni nič kaj izvedena a jaz, priznati moram, varujem oči. Brez naočnikov še čitati ne morem, kaj se hoče. No, se pa mora potruditi mladež, ha-ha! Red tako zahteva. Sicer pa ne hitiva ... če hitiš, se pa zmotiš, hitro se le bolhe love, ha-ha! Suzana zaprla je knjigo in hotela je oditi. — Čakaj no, čakaj, rekel je Ratč. — Kaj je mar kaj hudega, če nisi v toaleti. (Suzana bila je oblečena res v staro, skoraj otročje obla-čilce s kratkimi rokavci.) Dragi gost nama ne bode zameril tega. le računajva za prošli teden: . . . Dovolite, obrnil se je k meni, pri nas ni treba nikakih ceremonij. — Le delajte, radi mene se ne dajte motiti. — E, saj je vam samemu znano: pokojni vladar Aleksej Mihajlovič imel je navado reči: „ves čas za delo, a za počitek samo jedno minuto!" Mi pa delu posvetimo samo jedno minuto . . . ha-ha! Kaj pa teh trideset rabljev in pet in trideset kopek? pristavil je polglasno, obr-nivši meni hrbet. — Viktor jih je vzel pri Eleonori Kar-povni, rekel je, da ste vi ukazali, odgovorila je tudi polglasno Suzana. — Da sem jaz ukazal... ukazal... ukazal, godrnjal je Ivan Demjanič. — Vsaj nisem daleč. Bi me pa bili vprašali. In teh sedemnajst rabljev, kam so prešli? Nar, bibl. 3 — Izplačali smo jih prodajalcu pohišja. — Da, prodajalcu pohišja. Zakaj pa? — Na račun. — Na račun. Pokaži no! — Iztrgal je Suzani knjigo, nataknil na nos naočnike v srebrnem okvirji, in šel je s prstom po vrstah. — Prodajalcu pohišja . . . prodajalcu pohišja . . . Vi denarje kar proč mečete! Zapravljate prav ... kakor Horvatje! ... Na račun. A pustimo to zdaj, rekel je glasno in zopet obrnil se k meni. — S takimi rečmi bavimo se lehko drugikrat. Suzana Ivanovna, odnesite vse to knjigovodstvo na svoje mesto, in razveselite ušesa našega prijaznega obiskovalca z vašim godbe-nim orodjem, to je zasvirajte na klavir. Suzana obrnila se je proč. Jaz bi bil jako srečen, pristavil sem hitro — kako rad bi slišal svirati Suzano Ivanovno. Pa za vse na svetu ne maral bi je nadlegovati. — Kako nadlegovanje je to! No Suzana Ivanovna, eins, zwei, drei! Suzana ni ničesar odgovorila, in odšla je. XIII. Jaz nesem pričakoval, da se vrne; pa prišla je hitro, še preoblekla se ni, in usedši se v kot, me je dvakrat prav pozorno pogledala. Ali je morda vzpoznala iz mojega obnašanja, da je v meni vzbudila neko neprostovoljno in ne-razjasnivo spoštovanje do nje, katero je bilo večje nego radovednost, večje nego sočuvstvo, ali pa je ta dan bila samo bolj pri volji, šla je za klavir, položila je roke na tipalniee, in malo nagnivši glavo črez rame proti meni , vprašala me je, kaj naj zasvira. Jaz še nisem utegnil odgovoriti, ko je vže ona vzela sekirice, raztegnila jih in zasvirala. Jaz sem vže od otročjih let jako ljubil glasbo, pa takrat sem jo še slabo razumel, malo sem še poznal dela velikih umetnikov, in ko bi Ratč ne bil nejevoljno zamrmral: Aha! wieder dieser Beethoven! ne bil bi jaz uganil, kaj si je izbrala Suzaua. To je bila, kakor sem pozneje izvedel, sloveča „f-molna sonata opus 57." Suzanina godba me je jako osupnila, jaz nisem pričakoval takove sile, takovega ognja, takovega navdušenja in 3* takove gibčnosti. Vže pri prvih udarcih navdu-ševalnega in strastnega „allegro" spreletelo me je tisto otrpnenje in mraz, in pretreslo me je tisto veselje, katero čuti človek, kedar se mu nepričakovano ponudi kaj prekrasnega. Jaz se nisem ganil niti z jednim členom prav do konca; rad bi bil vzdihnil, pa nisem se upal. Sedel sem Suzani za hrbtom, in nisem videl njenega obraza; videl sem samo, kako so njeni črni in dolgi lasje poskakovali in mahali jej po ramenu, kako se je pripogibal njen život, in kako so se dvigale njene roke z golimi komolci hitro in malo voglato po tipalnicah. — Ja, ja, opazil je gospod Ratč, ki je sicer tudi pazljivo poslušal. — Romantische Musik! To je zdaj v modi. Le zakaj bi čisto ne evirali? In zakaj bi svirala dva glasa najeden-pot? Seveda je bolj hitro in goreče, kaj ne? kričal je, kakor črednik. Suzana se je na pol obrnila proti gospodu Ratču in jaz sem zagledal njen obraz. Tanke obrvi so ee visoko povzdignile nad povešenimi trepalnicami; nejednakomerna rude-čica razlila se jej je po vratu, majheno uho gorelo je pod nazaj zavihanimi lasmi. — Slišal sem vže največje virtuoze, nadaljeval je Ratč in zmračil obraz — a vsi so ničle proti pokojnemu Fieldu, prave ničle. Das war ein Kerl! Und so ein reines Spiel! In njegove kompozicije — kaj lepšega si še misliti ne moreš! A vsi ti novi tru-tu-tu in tra-ta-ta napisani so mislim samo za šolarje. Da braucht man keine Delicatesse! Udarjaj po tipalnieah, kakor pade ... Kaj! Nekaj je le! Janitscharcn-musik! he! (Ivan Demjanič si je obrisal čelo z robcem). Sicer pa tega ne govorim o vas, Suzana Ivanovna; vi ste dobro svirali, moje opazke vas ne smejo žaliti. — Vsak ima svoj ukus, odgovorila je Suzana s tihim glasom in njene ustni so trepetali; — a vi vže veste, Ivan Demjanič, da me vaše opazke ne morejo razžaliti. — O, vže vem! Samo ne mislite ;si, mi-lostljivi gospod, obrnil se je Ratč k meni — da to prihaja od prevelike dobrotljivosti in ponižnosti, a midva s Suzano Ivanovno misliva se tako visoko povzdignjena, da pred nama kapa zadaj z glave pade, kakor pravijo Rusi, in naju nobena kritika doseči ne more. Samoljubje, milostljivi gospod, samoljubje napolnuje naju. Strmeč sem poslušal gospoda Ratča. Žolč, strupeni žolč kipel je iz vsake njegove besede . .. Vže davno se mu je moral nabirati! Dušil ga je. Poskusil je končati to tirado s svojim navadnim smehom — pa je samo krčevito in hripavo za-kašljal. Suzana mu ni odgovorila niti besede, samo zmajala je z glavo, prijela se je z rokama za oba komolca, in vprla je vanj svoje oči. V njenih negibljivih in širokih očeh tlelo je s tihim in negasljivim ognjem sovraštvo. Meni bilo je čedalje bolj zoperno. — Vidva pripadata različnima godbenima pokolenjema , začel sem s posiljeno zgovornostjo, s to zgovornostjo hotel sem pokazati, da nisem ničesar zapazil, — tedaj ni čudo, da se ne strinja vajino mnenje... Pa dovolite mi, Ivan Pemjanič, da stopim na stran ... mlajšega pokolenja. Jaz nisem zveden v godbi, pa priznati moram, da nikdar še ni nobena godba napravila name takega utiša, kakor to . .. kar je svirala Suzana Ivanovna. Ratč se je najedenkrat spustil na mene. — Morda vi mislite, zakričal je ves rudeč od kašlja, da vas mislimo pridobiti v naš Lager ? (Rekel je Lager po nemški.) Nikakor pa ni treba tega. Svobodnemu svoboda, odrešenje temu, kdor hrepeni po njem. A kar se tiče dveh pokolenij, je samo to res, da je nam starcem težavno živeti z vami! Naši pojmi se v ničem ne strinjajo" ne v umetnosti, ne v življenji, celo v nravstvenosti (morali) ne. Ali ni res, Suzana Ivanovna? Suzana se je nasmehnila s preziranjem. Se vč da, se ve da! poprijel je besedo Ratč. — Jaz nisem filozof! Jaz ne znam stati ... tako visoko! Jaz sem priprost človek, sušen predsodkov — druzega nič! Suzana se je nasmejala. — Zdi se mi, Ivan Demjanič, da ste se tudi vi nekdaj umeli povzdigniti nad to, kar imenujete zdaj predsodke. — Wie so? to je, kaj je to? Jaz vas ne razumem. — Vi me ne razumete? Ali ste tako po-zabljivi? Gospod Ratč bil je ves zbegan. — Jaz . . ., jaz . . ponavljal je. — Jaz. — Da, vi, gospod Ratč! Nastopil je molk. — Vendar dovolite, izpregovoril je zopet Ratč — kako morete biti tako predrzni . . . Suzana se je stegnila, a ni izpustila komolcev iz rok, stiskala ju je in prebirala po njima s prsti, ter stopila je pred Ratča. Njen obraz se je ves izpremenil; kakor bi trenil postal neizrečeno lep in pa tudi strašen, z nekakim veselim in hladnim bleskom — bleskom, kaker-šnega ima jeklo — zablisnile so njene motne oči; nedavno še trepeči ustni, stisnili sta si v jedno premo, neizrečeno strogo potezo. Suzana se je držala, kakor bi hotela poklicati Ratča na dvoboj, a ta je izgubil pogum, umolknil je, povesil glavo in noge so se mu šibile, zgrudil se je v naslonjač. Veteran dvanajstega leta bil je prestrašen, o tem ni bilo več dvoma. Suzana obrnila je oči od njega in pogledala je mene, kakor bi me bila hotela poklicati za pričo, kako je zmagala in ponižala svojega sovražnika, in še jedenkrat se je za-smejala, potem je odšla iz sobe. Veteran sedel je še nekaj časa miren v svojem naslonjači; nazadnje je pa, kakor bi se bil vzpomnil pozabljene uloge, ustal in udaril mene po ramenu in zahohotal se po svojej navadi. — Glejte, ha-ha-ha, ne živim prvih deset let s to gospodično, pa še zdaj me ne razume, kdaj šalim in kdaj govorim resno! Da, dragi moj, zdi se mi, da me ne razumete .. . Ha-ha-ha. To prihaja od todi, ker starega liatča še ne poznate. „0 . . . zdaj te bodem vže poznal," mislil sem si, ne brez nekakega strahu in mržnje. — Ne poznate tega starca, ne! zatrjeval je, ko me je spremil do predsobinih durij, gladeč sebe po trebuhu. — Jaz sem človek, težko udarjen od osode, ha-ha, pa jako dober. Bog to ve! Jaz sem hitro tekel na ulico. Želel sem, kar najhitreje proč od tega dobrega človeka. XIV, Da drug druzega sovražita, to je jasno, mislil sem si, vračajoč se domov — tudi nisem dvomil, da je on hudoben človek, ona pa dobra deva. Pa kaj se je takega prigodilo mej njima ? Kaj je uzrok njenega neprestanega sovraštva? Kam merijo ta cikanja? In kako, da je to tako nepričakovano vzkipelo! Dragi dan odpravila sva se s Fustovom v gledišče gledat Ščapkina v igri „Gorje od uma". To igro Gribojedova dovolila je ravnokar cenzura, ali jo je preje dobro obstrigla. Mnogo smo rokoploskali Famusovu, Skaiozubu. Ne pomnim več, kak glumee je igral ulogo Čac-kega, a to dobro pomnim, da je bil neizrečeno trapast; prvikrat nastopil je v surki in škornjih z zaponkami, potem v fraku ta čas modne barve Tflamme de punchu, in ta frak stal je na njem, kakor na našem slugi. Še le ples v tretjem dejanji me je navdušil. Če tudi v navadnem življenji nikdo ne dela takih korakov, pa je vže tako v navadi in mislim, da se še zdaj tako godi na glediških odrih. Jeden izmej gostov je tako zelo skakal, da mu je odskakovala vla-sulja, čemur so se gledalci glasno smejali. Od-hajaje iz gledališča, srečali smo se z Viktorjem. — Vidva sta tedaj bila v gledišči, vzkliknil je on, in mahnil je z rokama. — Kako, da jaz vaju nisem videl. Vsekako morata iti z menoj večerjati. Pojdimo; jaz vaju pogostim. Mladi Ratč bil je jako vesel in navdušen. Njegove oči begale so sem ter tja; trudil se je, biti ljubeznjiv, rudeče pege pokazale so se na njegovem obrazu. — Kakemu veselemu dogodku imamo se za to zahvaliti? vprašal je Fustov. — Kakemu? Ali bi rada izvedela. Viktor odpeljal je naju v stran, izvlekel iz žepa cel šop tedanjih rudečih in modrih bankovcev, in potresel jih v roki. Fustov se je začudil. — Ali je vaš oče postal tako radodaren? Viktor se je zasmejal. — Ta bo radodaren! Kako tišči žep...! Danes zjutraj sem ga, vzdavajoč se v dober uspeh vaših prošenj poprosil denarjev. Kaj mislite, da mi je odgovoril ta stiskač? Rekel je, da še jedenkrat hoče plačati moje dolgove, uštevši teh petindvajset rubljev! Slišite, uštevši teh petindvajset rubljev! Ne, milostljivi gospod, te mi je poslal, mi je poslal Bog, ko je videl mojo revščino. — Ali ste oropali koga? rekel je navdušeno Fustov. Viktor zmračil je čelo. — Pa brž oropal! Priigral sem. Obral sem nekega častnika od garde! Baš včeraj prišel je iz Petrograda. In kako se je to zgodilo ! Vredno je, da povem... pa tukaj ni prijetno. Pojdimo k Jaru, da vas pogostim. Midva bi bila morda morala odreči, pa šla sva, ne da bi se kaj izgovarjala. XV. Pri Jaru peljali so nas v posebno sobo, prinesli so nam večerjo in šampanjca. Viktor pripovedoval nam je na drobno, kako se je sešel v nekej prijetnej hiši s tem častnikom, jako ljubeznjivim mladenčem iz dobre družine, kateremu pa manjka malo pameti, kako sta se seznanila, kako ga je ta častnik poprosil igrati durak s starimi kvartarni s tem pogojem, da bo on igral na srečo Viljelminino, Viktor pa na svojo lastno srečo, in kako sta potem začela igrati za denar. — A jaz imam, jaz imam, vzkliknil je Viktor, ter skočil je po konci in udaril ob dlani — vsega vkupe šest sto rubljev v žepu. Pomislite si! S pričetka sem vselej izgubil... Kak položaj?! Sam ne vem, po čigavih priprošnjah obrnila se je sreča na mojo stran. Ta se je razvnel, in kazal mi je svoje kvarte. .. Glejte! dobil sem sedemsto petdeset rabljev! prosil me je še vedno, da bi še dalje igrala. Ne bodeš, dragi moj, mislil sem si, greh bi bilo zameto-vati tak božji blagoslov; vzel sem kapo in hitro sem jo potegnil! Zdaj mi ni treba uklanjati se starcu, in lahko pogostim svoje tovariše... Ej . prinesite ga še jedno steklenico! Trčimo, gospoda ! Trknili smo z Viktorjem, dasi njegovo pripovedovanje nama ni bilo povšeči. Delal se je ljubeznivega, šaljivega in visokega, pa bil je še zoprnejši. Viktor je zapazil, da je nama zopern, začel je redkejše govoriti in skremžil je obraz. Začelo se mu je zdehati, objavil je, da hoče iti spat, ozmerjal je sč svojo navadno surovostjo natakarja, da pipina cev ni osnažena, in obrnil se je s srditim obrazom k Fustovu, prav kakor bi ga hotel poklicati na dvoboj. — Poslušajte, Aleksander Davidovič, rekel je — povejte mi vendar, zakaj me prezirate ? — Kako? rekel je moj prijatelj, ki precej ni vedel, kaj bi mu odgovoril. — Da, kako ... jaz dobro čutim, da me prezirate in ta le gospod (pokazal je s prstom name) tudi! In kakor bi se vi odlikovali z visoko nravstvenostjo, pa ste ravno tak grešnik, kakor mi vsi. Še hujši! Tiha voda še več brega udere, pravi pregovor. Fustov je zarudel. — Kaj hočete reči s tem? vprašal je on. — To, da še nisem oslepel, a dobro vidim, kaj se godi pred mojim nosom; kako lazite vi za mojo sestro ... In jaz nimam nič proti temu, ker prvič to ni v mojih pravilih, a drugič je moja sestra Suzana Ivanovna vže vse take težave poskusila ... Samo mene ni treba prezirati. — Vi sami ne veste, kaj klepečete! Vi ste pijani, rekel je Fustov, jemajoč plašč se sten. — Prevaril je pri igri kakega bedaka, in zdaj laže, vrag vedi kaj ? — Prevaril! Zakaj ste pa pili vino ? Saj je bilo kupljeno s priigranimi novci. Kaj bi lagal? Kaj sem jaz kriv, da je Suzana Ivano vna v svojem prošlem življenji . . . — Molčite! zakričal je Fustov nad njim. — Molčite ... ali ... — Ali kaj? — Vi sami veste, kaj. Peter pojdiva. — Aha! nadaljeval je Viktor; — velikodušni vitez pripravlja se na beg. Vidi se , da ne mara slišati resnice! Se ve da, resnica oči kolje. — Pojdiva, Peter, ponovil je Fustov, iz-gubivši svojo hladnokrvnost. — Pustiva tega malopridnega mladiča. — In ta mladič se vaju ne boji, zakričal je za nama. Ta mladič vaju prezira, čujeta! Fustov je tako naglo stopal po ulici , da sem ga jedva dohajal. Na mah je pa obstal, in osorno se je obrnil nazaj. — Kam pa ti? vprašal sem ga. — Izvedeti moram, kaj ta bedak ... V pijanosti bo še izdal, Bog ve, kaj . .. Samo ti ne hodi za menoj... jutri se vidiva. Z Bogom ! In hitro stisnil je mojo roko in odšel proti Jarovej gostilnici. Drugi dan nisem nič videl Fustova, tretji dan sem se podal v njegovo stanovanje, in tam sem zvedel, da je odpotoval k svojemu strijcu, ki biva na deželi blizu Moskve. Povprašal sem, dali ni pustil kakega pisma name, pa nikaker- snega pisma ni bilo Povprašal sem slugo, ali ne ve, kako dolgo ostane Aleksander Davidič na deželi. „ Kakih štirnajst dnij, ali pa še dalj, kakor pride", odgovoril je sluga. In za vsaki slučaj vzel sem njegov točni napis, in zamišljen podal sem se domov. Tega nepričakovanega odpotovanja iz Moskve, in celo po zimi, jaz nikakor nisem mogel razumeti. Moja dobra teta opazila je pri obedu, da sedim, kakor bi nekaj pričakoval, in gledam zelje, kakor bi ga prvikrat videl v življenji. „Pierre, vous ni etes pas amoureux?''*) vzkliknila je nazadnje, opro-stivši se od svojih tovaršic. Jaz sem jo pomiril, da nisem zaljubljen. XVI. Minuli so trije dnevi. Nekaj me je vleklo k Ratču; reklo mi je, da tam bom našel rešitev uganjke, ki me je tako zanimala, zakaj, nisem mogel razumeti ... Pa moral bi se zopet sniti z veteranom ... Ta misel me je zadr-žavala. Nekega grdega februarskega večera, *) Peter, vsaj nisi zaljubljen? razgrajal je zunaj vihar, in letel je sneg v okna tako močno, kakor bi kdo vanje pesek metal — jaz sem sedel v sobi in skušal sem nekaj čitati. Sluga vstopil je v sobo in mi je nekako začuden objavil, da neka dama želi govoriti z menoj. Začudil sem se, dame me navadno niso obiska-vale, pa vendar sem velel, da naj vstopi. Duri so se ' odprle in z lehkimi koraki prišla je notri ženska, vsa zavita v lehek leten plašč in rumen šal. Hitro vrgla je raz sebe plašč in šal, in zagledal sem pred seboj Suzano. Jaz sem tako ostr-mel, da nisem mogel niti besedice izpregovoriti, a ona šla je k oknu, in oprla se je z ramo na zid, stala je negibljivo, samo prsi so se nemirno vzdigovale, oči begale sem ter tja, ter izdiho-vala in ' ihko stokala so njene blede ustne. Jasno mi je bilo, da jo je kaka nenavadna nezgoda pripeljala k meni, razumel sem, premda sem bil še mlad in lahkomislen, da se je to tre-nutje pred menoj končevala osoda celega življenja — britka in težka osoda. — Suzana Ivanovna, rekel sem — kako si . . . Hitro me je prijela za roko s svojimi mrzlimi prsti, pa glasu jej je zmanjkalo. Vzdihovala Sar. MM. 4 je in glavo povešala. Težki kosmi črnih las padali so jej po obrazu ... Po njih se je videl še sveži znoj. — Prosim, pomirite se, usedite se, rekel sem zopet — tu na divan. Kaj se je zgodilo? Prosim, usedite se. — Ne, jecljala je ona, da se je jedva slišalo, in zgrudila se je na desko pri oknu. — Zame je dobro tukaj . . . Pustite ... Vi neste pričakovali ... pa ko bi vedeli ... ko bi mogla . . . ko bi . . . Hotela se je po sili premagati, udrle so se jej solze iz očij, naglo in silno ihtenje razlegalo se je po sobi. Srce je trepetalo v meni... Bil sem ves zbegan. Jaz sem videl Suzano Iva-novno samo dva pota, pa precej sem uganil, da se jej ne godi dobro na svetu, a imel sem jo za ponosno devo s trdnim značajem, pa na mah te neuzdržljive in obupne solze in ihtenje .. . Moj Bog, tako jokamo samo, kedar umrje kdo, ki je bil drag našemu srcu. Jaz sem stal, kakor bi bil k smrti obsojen. — Oprostite, zašepetala je naposled, in skoraj jezno brisala si je zdaj to, zdaj drugo oko. — To bo skoro minolo. Prišla sem k vam ... — Zopet je zaihtela, pa brez solz. — Prišla sem ... Ali vi veste, da je odpotoval Aleksan-der Davidič? Samo s tem vprašanjem povedala mi je Suzana vse, in pri tem me je pogledala tako, kakor bi hotela reči: „Ti me razumeš, in ti mi bodes opraščal, kaj ne da?" — Jaz nisem vedel, kaj bi odgovoril. — Odpotoval je, odpotoval . . . verjel je! rekla je Suzana. — Mene še vprašati ni hotel, mislil je, da mu ne povem resnice, kako je mogel verjeti kaj takega! Kakor da bi ga bila vže kedaj prevarila. Ugriznila se je v spodnjo ustno, in lahko se je nagnila, ter začela praskati z nohtom ledene cvetlice po oknu. Jaz sem hitro odšel v drugo sobo, odposlal sem svojega slugo, počasi sem se vrnil in prižgal sem drugo svečo. Sam nisem vedel, zakaj sem vse to delal . . . Jako sem bil razburjen. Suzana sedela je, kakor preje pri oknu, in zdaj sem opazil, kako lahko je bila oblečena: siva obleka z belimi gumbi in usnjati pas, to je bilo vse. Približal sem se k njej, pa ona se ni zmenila zame. — Verjel je — verjel je, šepetala je in omahovala je zdaj na jedno, zdaj na drugo stran. — In on se ni obotavljal priložiti mi poslednji udar! — Najedenkrat obrnila se je k meni. — A znate njegov napis? — Da, Suzana Ivanovna zvedel sem ga od slug ... v njegove j hiši. On tudi meni ni nič povedal, kaj da namerava; videl ga nisem dva dni, šel sem poizvediti po njem, pa je vže bil odpotoval iz Moskve. — Vi tedaj veste njegov napis? ponovila je. No, pišite mu, da je ubil mene. Vi ste dober človek. Z vami najbrže on ni govoril o meni, a z menoj govoril je o vas. Pišite mu... oh pišite mu, da naj se hitro vme, če me hoče videti še živo . . , Ne, ne bode me dobil več žive. Suzanin glas bil je vedno mirnejši, in s časom se je popolnem umirila. Pa ta njen mir zdel se mi je še strašnejši, kot njeno prejšnje vzdihovanje. — In verjel mu je ... rekla je še jeden-krat in oprla se je z brado na skleneni roki. Močen veter zagnal je šumeč in žvižgajoč snega v okno, mrzel tok zraka priletel je v i sobo ... in luč je začela mahljati . . . Suzana je zatrepetala. Jaz sem jo z nova poprosil, da naj se vse de na divan. — Ne, ne, pustite me, zame je tukaj dobro. — Pritisnila se je na mrzlo steklo, kakor da najde zavetja v globini okna — — Prosim, vi se tresete, vi se bodete pre-hladili, zaklieal sem. — Poglejte, vaši črevlji so vsi premočeni. — Prosim . . . pustite me, . . . zašepetala je in zaprla oči. Strah me je obšel. — Suzana Ivanovna! zaklieal sem: potolažite se, prosim vas! Kaj vam je? Kaj tako obupujete! Videli bodete, ko se vse razjasni, da je le kaka zmota . . . nepričakovan slučaj . . . Videli bodete, da se hitro vrne. Naznanil mu bodem, še danes mu bodem pisal ... Pa vaših besedij ne bodem ponovil, kako bi jih tudi mogel! — On me ne bo več dobil žive, jecljala je s tihim glasom. — Ali bi jaz mari bila prišla k vam, neznanemu človeku, ko ne bi vedela, da ne ostanem živa? Oh moje poslednje upanje splavalo je po vodi. Pa nisem mogla umreti, da ne bi rekla komu: »Glejte! . . . Vse sem izgubila ... in zdaj umiram!" Ona se je zopet stisnila v svoje hladno zavetje . . . Nikoli ne bodem pozabil te glave, teh mirnih očij z njih globokimi in ugaslimi pogledi, in tega sivega oblačilca, pod vsako gubo katerega je še gorelo tako strastno mlado življenje. Nehote sem sklenil roki. — Vi... vi mislite umreti Suzana Ivanov-na! Vi morate živeti ... Vi morate še dolgo živeti! Pogledala me je, kakor bi jo bile osupnile moje besede. — Oh, vi ne veste, izpregovorila je zopet in počasi povesila je obe roki. Jaz ne maram več živeti, preveč sem vže morala trpeti, oh preveč. Do zdaj sem vse pretrpela ... a zdaj ... ko se mi je uničilo še to upanje . . . ko je . . • Uprla je oči v strop in zamislila se je. Tragična poteza, katero sem nekdaj zapazil okrog njenih ust, videla se je zdaj še jasnejše, in razširila se je po vsem obrazu. Zdelo se mi je, da jo je utisnila neizprosljiva osoda, in s tem zaznamovala poginjajoče bitje. Ona je še vedno molčala. — Suzana Ivanovna, rekel sem, da bi pretrgal ta strašni molk, on se vrne, jaz vas zagotavjam! Suzana me je zopet pogledala. — Kaj pravite? rekla je in videlo se je, da je morala napenjati svoje sile. — On se vrne, Suzana Ivanovna, Aleksander se vrne. — On se vrne? ponovila je — Pa ko bi se tudi vrnil, jaz mu ne bi mogla oprostiti tega preziranja, tega nezaupanja . . . Prijela se je za glavo. — Moj Bog! Moj Bog! Kaj govorim! In čemu sem tukaj ? O čem sem prišla vas vprašat.. . in o kom ? Oh, prišla bom ob pamet. . . Njene oči zrle so srpo pred se. — Hoteli ste me prositi, da pišem Aleksandru, odgovoril sem jej brzo. Ona je otrpnela. — Da pišite . . . pišite, kar hočete . . . A kaj je to . . . Hitro je posegnila v žep in izvlekla je majhen zvezek. — To sem napisala zanj . . . pred njegovim begom ... Pa on je verjel . . . verjel je temu . . . ! Jaz sem precej vedel, da je imela v mislih Viktorja; pa Suzana ga ni hotela imenovati, ni hotela izgovoriti tega sovražnega imena. — Vendar, dovolite, Suzana Ivanovna, rekel sem, po čem pa sodite, da je imel Aleksander Davidič razgovor ... s tem človekom? Po čem? po čem? Sam ta je prišel k meni, in mi je vse dopovedal, bahal se je ... in smejal se, kakor njegov oče. Tu imate, vzemite, nadaljevala je, stisnivši mi zvezek v roko — prečitajte, pošljite mu, ali pa vrzite proč, storite kar hočete ... Pa umreti ne morem, a da nikdo ne zve tega ... A zdaj je čas . . . Iti moram. Ustala je . . . Jaz sem jo ustavil. — Kam pa, Suzana Ivanovna, prosim! Poslušajte, kak vihar je! In vi ste tako lahko oblečeni ... In vaš dom ni blizu. Dovolite, da pošljem po izvoščika . . . — Ni treba, ni treba, rekla je umikajoč se mi, in zgrabila je šal in plašč. — Ne zadržujte me, za Boga svetega! vsaj sama ne vem, kaj da delam! Čutim, da se mi vrti v glavi. Temno brezdno čutim pod nogami! ... Ne hodite k meni, ne dotikajte se me! — Neizrečeno hitro oblekla je plašč in ogrnila šal ... Z Bogom ... z Bogom ... Oh, ubogo moje pleme, pleme večnih potnikov, prokletstvo leži na tebi, Pa mene ni nikdo ljubil, kako bi me tudi bil. . . — Na mah je umolknila. — Ne, ljubil me je j eden, rekla je zopet in lomila si je roki — pa povsod je smrt, — neukloniva smrt! Zdaj je prišla vrsta name ... Ne hodite za menoj, zakričala je, da je kar skozi ušesa letelo — Ne hodite. — ne hodite! Otrpnel sem, a ona je skočila ven, jedno trenutje pozneje sem zaslišal, kako so se zaloputnila vežna vrata, okna so se zopet stresla od viharja. Dolgo nisem prišel k sebi. Jaz sem takrat še le živeti začel, nisem še poznal niti strasti, niti britkosti, in le redko kedaj sem bil priča, kako se kažejo pri drugih ljudeh ta silna čuv-stva ... Pa iskrenost te strasti in britkosti me je potrla. Ko ne bi bil imel zvezka v rokah, mislil bi bil, da se mi je vse to le sanjalo — tako čudno se mi je zdelo. Do polnoči čital sem ta zvezek. Narejen je bil iz nekoliko pol papirja za pisma, ki so bile vse popisane z veliko krivo pisavo, skoraj brez popravkov. Niti je dna vrsta ni bila ravna, videlo se je, da se je tresla roka, ki je vodila pero. Tukaj je, kar je stalo v zvezku (jaz ga hranim do sedaj): XVII. Moje življenje. „ Letos bodem izpolnila osem in dvajseto leto. Tu so moji prvi spomini: Prebivam v Tam-bovskej guberniji pri nekem bogatem vlastelinu, Ivanu Matvejiču Koltovskem, v njegovej hiši, v malej sobi drugega nadstropja. Z menoj živi moja mati, Židinja, hči umrlega slikarja, poklicanega iz inozemstva, bolehna ženska z nenavadno lepim, kakor vosek bledim obrazom. Njene oči so tako otožne, da se jaz kar zjočem, kadar pogledam vanje, in vržem se jej v naročje-K meni prihajajo učitelji, uče me godbe, in imenujejo me gospodično. Jaz kosim s svojo materjo pri gospodskej mizi. Gospod Koltovski — je visok in postaven starec z dostojanstvenim obnašanjem in močno diši po ambri. Jaz se ga bojim kakor smrti, če tudi me imenuje Suzon, in mi daje poljubovati skozi mrežaste manšete svojo suho in žilasto roko. Z mojo materjo je on jako ulju-den, pa le malo govori ž njo, reče jej kake dve ali tri dobre besede, na katere mu ona hitro odgovori, — pa umolkne, in sedi ponosno ozirajoč se, ter jemlje počasi oščapke tobaka iz španjske tobačnice, olepšane z imenom cesarice Katarine." „Moje deveto leto ostane mi vedno v spominu . . . Izvedela sem takrat od hišinj in dekel, da je Ivan Matvejič Koltovski moj oče, in skoraj ravno tisti dan se je moja mati na njegovo povelje poročila z gospodom Ratčem, ki je bil pri njem za nekakega oskrbnika. Jaz nikakor nisem mogla razumeti, kako je to mogoče, glava me je zabolela in bila sem vsa zmešana! „Ali je res mama", poprašala sem jo, „to dišeče strašilo moj oče?" Mati se je grozno prestrašila in zamašila mi je usta . . . Nikdar nikomur ne govori o tem, slišiš Suzana — niti besedice ne ... ponavljala je s trepečim glasom, krepko pritiskajoč roko na prsi ... Jn jaz nisem potem z nikomur govorila o tem... Ta nkaz moje matere sem dobro razumela . . . Razumela sem tudi, da moram molčati, dasi me je mati prosila odpuščen j a. „Moja nesreča se je ravno takrat začela. Gospod Eatč ni ljubil moje matere, in tudi ona ga ni ljubila. On jo je vzel zaradi denarjev, in ona se je morala pokoriti. Gospod Koltovski je najbrž mislil, da se bo na ta način vse najbolje uravnalo — „la position etait regularisee".*) Se dobro pomnim, tisto noč pred svatbo sva se z materjo — vedno objemali in molče plakali. Ni čuda, da je molčala ona . . . Kaj je pa tudi mogla povedati meni? Da je jaz nisem ničesar popraševala — to kaže, da se nesrečni otroci preje spametujejo, kakor srečni... sebi v škodo. „ Gospod Koltovski je še dalje skrbel za mojo odgojo, in celo približal me je malo svojej osebi. On ni govoril z menoj . . . samo zjutraj in zvečer, ko je otresel tobak z dvema prstoma s svojega srajčnega vratnika, udaril me je po licih z ravno tema dvema prstoma, in včasih mi je dal kake sladkarije, katerih pa nikdar nisem jela, ker so tudi dišale po ambri. V dvanajstem letu postala sem njegova bralka, „sa petite ledvice".2) Čitala sem mu francoska dela prošlega desetletja, spomine Saint-Simona, Mablyja, Ray-nala in Helvetiusa, dopisovanja Voltaira, enci- 1) Stvar je bila urejena. 2) Njegova mala eitateljica. klopedistor, česar pa nisem čisto nič razumela, se celo takrat ne, kadar mi je on pomežikajoč z očmi velel: relire ce demier paragraphe, qui est bien remarquable Z1) Ivan Matvejič bil je popolnem Francoz. Živel je v Parizu pred revulucijo, pomnil je Marijo Antoinetto, jedenkrat bil je celo povabljen k njej v Trianon. Videl je tudi Mira-beaua, kateri je nosil, kakor je on pravil, velike gumbe — „exagere en toutZ"2) — in je sploh bil človek slabega tona — „en depit de sa nais-sanceZ"3) Sicer je pa Ivan Matvejič le redko ke-daj pripovedoval o teh časih; dva ali trikrat v letu deklamoval je počasi in skozi nos, obračajoč se k jednookemu, staremu emigrantu, kateri je imel pri njem zastonj stanovanje, in katerega je, Bog ve zakaj, nazivljal M. le Commandeur, neko improvizacijo, katero je nekdaj predaval pri soareji, prirejenej po vojvodinji Polignac. Samo dve kitici sta mi še ostali v spominu . . . (to delo primerjalo je Ruse s Francozi): „U aigle se plait aux regio • nsausteres, Ou le ramier ne saurait liahiter . . ."*) 1) Čitaj še eden pot zadnji odstavek, ki je jako znamenit. 2) V vsem preteran. 3) Jezen, da se je rodil. 4) Orel biva rad v nevgodnih pokrajinah Kjer goloti ne bi znal živeti . . . „Digne deM.de Saint Aularie!"1) zaklical je vselej le Commandeur. „Ivan Matvejič bil je prav do svoje smrti videti mlad: lica imel je rudeča, zobe bele, obrvi goste in negibljive, oči prijetne in žive, svitle in črne kakor pristni ahat; muhast ni bil, obnašal se je jako uljudno proti vsem, celo proti slugam ... Pa kako je bilo meni težko pri njem, kako rada sem vselej šla od njega, kake slabe misli so me nadlegovale v njegove j navzočnosti! Oh, nisem bila kriva tega! . . . Jaz nisem zakrivila tega, kar so naredili iz mene ... „ Gospodu Ratču odkazali so po svatbi poseben prizidek, ne daleč od gospodske hiše. Jaz sem živela tam s svojo materjo. A tam zame ni bilo veselja. Skoro je mati porodila tega Viktorja, katerega smem po pravici imenovati svojega sovražnika. Od njegovega poroda se zdravje moje matere, ki je bilo vže preje slabo, ni več zboljšalo. Ratču se takrat ni zdelo primerno kazati se tako veselega, kakor zdaj: bil je surov in trudil se je, da bi veljal za dobrega oskrbnika. Z menoj bil je strog in surov. Čutila sem, da se mi je nekako olajšalo srce, ko 1) Dostojno gospoda de S. A. sem zapustila Irana Matvejiča; pa tudi naš prizidek sem z veseljem zapuščala. Ko sem tekla črez dvor, po zimi po globokem snegu v hladnej lahkej obleki v gospodsko hišo, bila sem še najbolj vesela ... Ko sem pa notri prišla in zagledala te velike in dolgočasne sobe, to pisano, vse s svilo prevlečeno pohišje in tega prijaznega pa vendar trdosrčnega starca, v odpetej svilnate j domačej suknji, z belim ovratnikom pri srajci in belo zavratnico, z do prstov sezajočimi man-šeti in s štupo (pudro) potresenimi, skrbno nazaj počesanimi lasmi, zaprl mi je sapo duh ambre, in upalo mi je srce. Ivan Matvejič sedel je navadno v prostornem voltčrskem naslonjači; na zidu nad njegovo glavo visela je podoba, predstavljajoča mlado žensko z jasnim in pogumnim obrazom, oblečeno v drago židovsko obleko z dragocenimi kamni in biseri . . . Po gosto sem gledala to podobo, pa še le pozneje sem zvedela, da je to bil portret moje matere, katerega je naslikal njen oče po ukazu Ivana Matvejiča. A kako se je ona izpremenila od tega časa! On jo je umel zlomiti in uničiti. „In ona ga je ljubila! Ljubila tega starca!" te misli so mi vedno rojile po glavi . . . Kako je to mogoče! Ljubiti njega! A ko sem se vzpomnila marsikaterih njenih pogledov, marsikaterih njenih izjav in nevoljnih gibanj . . . „Da, da, ona ga je ljubila", ponavljala sem z grozo in strahom. Bog ne daj nikomur poskušati takih občutkov. Sleherni dan sem čitala Ivanu Matvejiču, včasih cele tri ali štiri ure zaporedoma . . . Meni je bilo škodljivo toliko in tako glasno či-tanje. Doktor nas bal se je za moje prsi, jeden-krat je to celo povedal Ivanu Matvejiču. Pa ta se je samo zasmejal (a ne: on se ni nikdar smejal, ampak samo nekako zategnil je ustna) in rekel mu je : „ Vous ne savez pas ce qu' il y a de ressources dans cette jeunesse."1) — „ Vendar je prejšnja leta M. le Commandeur ..." predr-znil se je opaziti doktor. Ivan Matvejič se je zopet zasmejal: „ Vous revež mon cher",2) pretrgal mu je besedo. • — Le Commandeur n' a plus de dents et il crache a, chaque mot. J'aime les voix jeunes In jaz sem dalje čitala, če tudi sem zelo kašljala vsako jutro in po noči . . . 1) Vi ne veste, da so zato sredstva v takej mladosti. 2) Vam se sanja dragi! gospod komander nima več zob in pljune pri vsakej besedi. Jaz ljubim mlade glasove. Včasih mi je Ivan Matvejič velel svirati na klavir. Pa godba uplivala je zaspano na njegove živce. Oči so se mu zatisnile, glava se mu je počasi povesila, in poredkoma zaslišale so se I besede: „C' est du Steibelt ri est-ce pas f Jouez-moi du Steibelt/" Ivan Matvejič imel je Steibelta za veleuma, ki je umel zmagati v sebi „la gros-■ siere lourdeur des Allemands"2) in grajal ga je samo v „trop de fougue, trop d' imagination /"') ... Ko je Ivan Matvejič zapazil, da sem se utrudila za klavirjem, podajal mi je „du Ca-chou de Boulogne".4) In tako so mi tekli dnevi drug za drugim . . . „In neko nepozabljivo noč . . . zadela me je strašna nesreča. Moja mati mi je na naglem umrla. Jaz sem bila takrat izpolnila še io petnajsto leto. In kako je prišlo črezme to gorje, kakor nevihta. Kako sem se prestašila, ko sem zdaj prvikrat videla umirati koga. Uboga mati! Čudni so bili najini odnošaji: ljubili sva se strastno . . . strastno, pa brez upanja; obe sva skrivali druga drugej občno tajnost, molčali sva o njej, dasiravno sva vedeli, kaj se godi v glo- 1) To je od Steibelta, kaj ne? Svirajte mi nekaj Steibelto-vega. -') Debelo neotesanost Nemcev. 3) Preveč nestalnosti, preveč domišljavosti. 4) Nekaka slaščica. Nfcr. bibl. 5 bini najinih src. Tudi o preteklosti ni mati nikdar govorila z menoj, nikdar se ni pritoževala, de tudi je vse njeno bitje bilo nema pritožba! Izogibala se je vsakega resnega pogovora. Oh! jaz sem vedno upala, da pride ura, ko mi ona vse dopove, jaz pa njej, in lažje bo nama obema ... Pa vsakdanje skrbi, neodločni in trezni značaj in bolehnost moje matere, navzočnost gospoda Ratča, pred vsem pa to večno vprašanje „čemu" in neizprosljiv in neprestan tek časa in življenja zaprečili so to — in vse se je končalo z jednim samim nepričakovanim gromovnim udarom, a jaz nisem slišala od svoje matere ne le teh besed, ki bi bile razrešile najino tajnost, a še navadnega predsmrtnega poslovljenja ne! Samo to mi je ostalo v spominu, da me je poklical gospod Ratč: Suzana Ivanovna, pojdite: mati vas hoče blagosloviti!" potem pa bleda roka, ki se je vzdignila izpod odeje, težko dihanje, in umirajoče oči . . . dovolj! dovolj! „8 kakim strahom, s kako nejevoljo, in otožnostjo ogledovala sem sledeči dan, na dan pogreba moje matere, obraz mojega očeta . . . da, mojega očeta. V škrinjiei pokojne matere našli so njegova pisma. Meni se je zdelo, da je on malo pobledel in shujšal ... a sicer se ni nič izpremenil. Nič ni ganilo te kamenite duše. Ravno tako, kakor poprej, poklical me je črez jeden teden v svojo sobo, ravno tako, kakor poprej, prosil me je citati: „Si vous levou-lez bien, les observations sur l' histoire de France de Mably, a la page 74 la, ou nous avons ete interrompus"Še celo materinega portreta ni velel sneti! Samo, preden sem šla, poklical me je k sebi in dal mi je v drugič roko poljubiti rekoč: „Suzanne, la mort de votre mere vous a privee de votre appui naturel; mais vous pourrez toujours compter sur ma protection11,2) pa ob jednem mi je položil drugo roko na ramo, in z nenavadnim poostrenjem usten pristavil je: „Allez mon enfant."3) Jaz sem vže hotela za-kričati: „saj ste vi moj oče! — pa molčala sem in šla. „Drugo jutro zgodaj šla sem na pokopališče. Bil je takrat maj v vsej svojej krasoti listja in cvetja, in dolgo sem sedela na no vej gomili. Jaz nisem plakala, nisem tugovala; samo 1) Ako izvolite, čitajte mi opazke o zgodovini Francoskej Franja de Mably-ja na strani 74. kjer sva bila prenehala. 2) Su- zana, smrt vaše matere vas je oropala naravne zaslombe, ali vedno smete računati na moje pokroviteljstvo. 3) Pojdite, dete moje. rojilo mi je po glavi: „ Slišiš mama! On hoče tudi meni skazavati pokroviteljstvo. In zdelo se mi je, da bi utegnil žaliti mater ta smehljaj, ki se mi je nehote posilil na mojih ustnih. „Včasih sem se povpraševala: zakaj tako hrepenim, da bi dobila — če tudi ne priznanje! . . . kaj še ... a vsaj kako toplo, prijazno besedo od Ivana Matvejiča? Ali mari nisem vedela, kakšen človek je on, kako malo je podoben temu, kakeršnega sem si jaz v svojih sanjarijah mislila „očeta" ... Pa bila sem tako osamljena, tako zapuščena na zemlji! Poleg tega mi noč in dan ni dala pokoja misel: Vsaj ga je resno ljubila? Pa zakaj ga je neki ljubila ?" „ Minula so tri leta. Ničesar se ni izpre-menilo v našem jednoobraznem, vže naprej izmerjenem življenji. Viktor je hitro rastel. Jaz sem bila osem let starejša od njega in rada bi se bila pečala ž njim, pa Ratč ni dozvoljaval tega. Dobil mu je čuvarico, katera je morala strogo paziti, da se otrok ne „ razvadi", to je, da se ne druži z menoj. Pa tudi Viktor sam se me je ogibal. Jedenkrat je pa prišel Ratč v mojo sobo nejevoljen, pobit in jezen. Vže prejšnji dan slišala sem slabe vesti o svojem očimu: ljudje so pravili, da je izneveril mnogo denarjev, in prevari! nekega trgovca. n— Vi mi morate pomagati, izpregovo-ril je, nepotrpežljivo bobnajoč s prsti po mizi. Pojdite, poprosite zame Ivana Matvejiča. „— Jaz naj bi prosila za vas? Zakaj? Čemu? „— Poprosite zame . . . vsaj vam vendar nisem tako ptuj. Dolžč me ... Z jedno besedo utegnil bi izgubiti svoj kruh in tudi vi. „— Pa kako morem iti k njem? Ali ga smem nadlegovati? „— Kaj še! Vi ga imate pravico nadlegovati. „— Kako pravico, Ivan Demjanič? „— Ne delajte se tako nevedni ... On vam ne more odreči, iz važnih vzrokov ne. Ali me ne razumete ? „On mi je predrzno pogledal v oči, jaz sem čutila, da so moja lica zarudela. Sovražtvo in preziranje vzdignili sta se v meni, poplovili me kakor valovi in utopili. „— Da, jaz vas dobro razumem, Ivan Demjanič, odgovorila sem mu nazadnje. Moj glas zdel se je meni samej neznan: — a jaz ne poj dem k Ivann Matvejiču, in tndi za vas prosila ne bom. Če kruh izgubim, naj ga izgubim. „Gospod Ratč se je stresel, zaškripal je z zobmi, in stisnil je pest. „— No le čakaj, carevna! jecljal je hri-pavo, — tega ti nikoli ne pozabim. »Še ta dan ga je poklical Ivan Matvejič k sebi, žugal mu je s palico, s tisto palico, katero je jedenkrat zamenjal za svojo z vojvodo Larochefoucaultom in kričal je nad njim v sla-bej ruščini: „Vi ste slepar, goljuf in oderuh! Kar proč vas seženem." „Ivan Matvejič vendar ni pognal Ratča, še celo službe mu ni odpovedal. Pa moj očim je držal besedo! nikoli mi tega ni pozabil. „ Začela sem opazovati neko premeno na Ivanu Matvejiču, začel je žalovati, dolgočasiti se, zdravje mu je pešalo. Njegov sveži obraz je porumenel in zgubančil se, in spredaj izpal mu je jeden zob. Opustil je šetnje, in ni se več pokazal pri gostijah, katere je dajal kmetom, brez udeležbe duhovenstva, „sans le concours de clerge."1) Pri takih gostijah je Ivan Matvejič l) Brez udeležbe duhovenstva. z rožo v gumbinej ljuknji šel k kmetom v sobano ali na balkon, in dotaknivši se z ustnami kozarca z vodko, nagovoril jih blizu tako-le: „Vi ste zadovoljni z mojimi naredbami in jaz z vašo marljivostjo; v istini me to jako veseli. Mi vsi smo bratje; še po rojstvu smo vsi jed-naki: tedaj pijem na vaše zdravje!" In priklonil se je njim, kmetje so se pa priklonili njemu do pasa, pa ne do tal, kar je bilo strogo prepovedano. Gostije so se nadaljevale, kakor poprej, pa Ivan Matvejič se ni več prikazal svojim podložnikom. Včasih pretrgal je moje čitanje s klicem: „La machine se detraque! Cela se gate!"x) Njegove svitle, kamenite oči so potem-nele in se tako rekoč pomanjšale; bolj pogostem je zadremal, kakor poprej, in težje je dihal. Samo njegovo obnašanje proti meni se ni izpre-menilo, pridružilo se je le nekaj viteške udvor-ljivosti. Dasi tudi težko, vendar mi je vselej, kadar sem prišla in kadar sem šla, podal roko; mesto „Suzon" imenoval me je „ma chbre demoiselle", ali pa vmon Antigone."*) M. le Commandeur umrl je dve leti po smrti moje matere; videlo se je, da je njegova smrt še I) Stroj ne gre več v redu. IIvari so. 2) Draga gospica, moja Antigona. bolj potila Ivana Matvejiča. Njegov sovrstnik je odšel; to ga je prestrašilo. Pa jedina zasluga gospoda Commandeura bila je ta, da je vselej zaklical: vBien joue, mol reussif1 r), kadar je Ivan Matvejič napak sunil, igraje bilard z gospodom Ratčem, in da je, kadar se je Ivan Matvejič obrnil k njemu s kakim vprašanjem, kakor: „N' est-ce pas, M. le Commandeur, c' est Montesquieu, qui a dit cela dans ses lettres persanes ?u 2) razlil polno žlico juhe po srajci, in bistroumno mu odgovoril: „Ah, Monsieur de Montesquieu ? TJn grand ecrivain, monsieur, un grand ecrivain /" 3) Samo jedenkrat, ko je rekel Ivan Matvejič da: vles theopkilantropes ont eu pourtant du bon4) — zaklical je starec z nemirnim glasom: „Monsieur de Kolontouskoi! (on se namreč v pet in dvajsetih letih ni naučil prav izgovarjati imena svojega gospodarja) Monsieur de Kolontouskoi! Leur fundateur, 1' insti-gateur de cdte sede, ce La Beveillere Lepeaux, etait un bonnet rouge 5) Jaz sem se vedno čudila, 1) Dobro ste igrali, ali brez uspeha. 2) Kaj ne, gospod Ko- mander, to je izrekel Montesijuieu, v svojih perzijanskih pismih. 3) Ah, gospod Montes