Se strinjate
Ideje Sigmunda
Freuda:
psevdoznanost
Robert M. Youngson
Eden najbolj domiselnih med tistimi, ki so prispevali k človekovemu abstraktnemu mišljenju - in trdim, da tudi eden najbolj osupljivo svojeglavih -, je bil avstrijski zdravnik, nevrolog in utemeljitelj psihoanalize Sigmund Freud (1856-1939). Freudov vpliv na kulturo dvajsetega stoletja je nemogoče oceniti. Noben izobraženec mu ne more uiti. Njegove ideje nas vse globoko zadevajo. Vendar je pomembno gledati na Freuda v pravilnem kontekstu. Čeprav trdi, da mu gre status znanstvenika, in čeprav njegovi pristaši vztrajajo, daje treba gledati nanj kot na znanstveno osebnost, je treba reči, da Freud v nobenem pogledu ni bil
znanstvenik. Pravzaprav je bil literat, in to zelo imeniten in ustvarjalen. Vse dolgo življenje so ga vodili in spodbujali ne znanstvena načela, ampak literarni vplivi, in vse življenje ga je gnalo v literarno ustvarjanje.
Freud je bil izjemno bister učenec, ki je pri osmih letih užival v branju Shakespearja in v rezultatih šest zaporednih let prekašal vse sošolce. Kot najstnik je že obvladal vrsto jezikov in najboljša dela njihove književnosti. Ko je zapuščal šolo, je poleg domače nemščine in hebrejščine znal še latinsko, grško, angleško, francosko, italijansko in špansko. Vplivi iz mladosti vedno najmočneje zaznamujejo osebnost in nemogoče je, da Freudu takšno znanje ne bi pustilo vidnih sledov.
Ko seje Freud kot mlad študent medicine začel poglabljati v nevrologijo, je prišel v stik s slavnim nevrologom Je-anom Martinom Charcotom v Parizu, ki je jasno prepoznal vpliv duševnosti na fizične simptome in čigar študije in
Sodobnost 1999 / 909
Se strinjate
demonstracije histerije so Freuda globoko zaznamovale. Čeprav mnogi mislijo, da je Freud »odkril« podzavest, so številni misleci že dolgo vedeli zanjo. Najpozneje konec dvanajstega stoletja je Isaac, opat iz Stelle, v definiciji duše napisal: »Nec versatur semper in intuitu scientis omne quod scitur« (»Ni vedno vse znano tudi prisotno in ni vedno dosegljivo duhovnim očem«).
Freudovo »zdravljenje z govorjenjem« je bilo priredba metode prostega asociiranja, ki jo je uvedel sir Francis Galton, in v zatiralskih časih, v katerih je živel, je v napol prikritih mislih svojih pacientov neizogibno našel močno seksualno vsebino. Iz vtisa, ki gaje to naredilo nanj, se je rodilo prepričanje, daje osnova vsega spolnost, in postopno je razvil empirični miselni sistem, temelječ v veliki meri na zgodbah, ki so mu jih pripovedovali pacienti, in sanjah, ki so mu jih obnavljali.
Pomislite na nekatere ideje, ki so jedro Freudovega sistema, in postalo vam bo jasno, da so v bistvu po naravi domišljijska literatura. Vzemimo Ojdi-pov komples. Freud je dobil zamisel o tebanskem junaku Ojdipu (beseda pomeni »otekle noge«) pri Homerievi legendi in pozneje v Sofoklejevi drami. Zgodba pripoveduje o tebanskem kralju Laju, ki mu je preročišče namignilo, da ga bo njegov novorojeni sin poskusil spodriniti, brž ko bo dovolj velik. Zato je Laj predal otroka nekemu pastirju z naročilom, naj ga ubije. Toda ta človek je popil preveč mleka človeške ljubeznivosti; tako je samo privezal otroka za noge na vejo drevesa in ga pustil viseti. Otroka so našli in posvojili in mu dali ime po stanju njegovih nog. Čez leta je Ojdip med vožnjo
s kočijo po ozki cesti srečal drugo kočijo. Nobeden se ni hotel umakniti in v prizoru »jeze na cesti« je voznik druge kočije ubil enega izmed Ojdipo-vih konj. Ojdip je odgovoril tako, daje napadel in ubil tako kočijaža kot njegovega potnika, ki je bil po naključju njegov oče Laj.
Potem je Ojdip nadaljeval pot v Tebe, in tam gaje nagovorila Sfinga - krilati lev z ženskim trupom, ki je ubil vsakogar, kdor ni znal rešiti njegove uganke. Sfinga je že zdesetkala prebivalstvo Teb, saj ni nikomur izmed meščanov uspelo najti pravega odgovora. »Povej mi,« je rekla Sfinga Ojdipu, »kaj hodi zjutraj po štirih nogah, opoldne po dveh in zvečer po treh?« »Nič lažjega,« je rekel Ojdip, »to je človek. Kot otrok se plazi, kot odrasel hodi pokonci, v starosti pa si pomaga s palico.«
Ob tem je Sfingo popadel bes, skočila je s svoje visoke skale in se ubila. Hvaležni prebivalci so postavili Ojdipa za novega kralja; s tem položajem mu je seveda pripadla tudi ovdovela kraljica Jokasta, in Ojdip seje po vseh pravilih poročil z njo. Pozneje, ko sta deželo zajeli lakota in kuga, je prišlo na dan, da je Ojdip ubil očeta in se poročil z materjo. Jokasta se je obesila, Ojdipu pa seje zmešalo in sije iztaknil oči.
To je res dobra zgodba in na Freuda je v mladih letih očitno naredila globok vtis. Ko je začel razmišljati o otrokovem odnosu do staršev, se je je seveda spet spomnil, in nekoliko je spremenila njegove poglede. O otrokovem ne-izgovorjenem vprašanju: »Od kod pridejo otroci?« celo govori kot o »Sfingini uganki«. V knjigi Razlaga sanj (1899) je trdil, da si vsak deček v starosti nekako med tretjim in petim letom želi
Sodobnost 1999 / 910
Se strinjate
ubiti očeta in imeti spolne odnose z materjo. Če se starši do otroka pravilno obnašajo in niso ne pregospodo-valni ne prečustveni, se ta stopnja navadno konča, ko otrok dovolj dozori, da se poistoveti s staršem svojega spola in zatre spolna nagnjenja. Če pa gre kar koli narobe, se bo v otroku razvila nevroza, ki mu bo zastrupila ves preostanek življenja.
Freud je trdil, da so poskusi premagovanja tega kompleksa spodbudili najpomembnejše družbene dosežke človeškega duha. Z Ojdipovim kompleksom bi bilo mogoče zlahka »razložiti« toliko stvari, da je Freud začel gledati nanj kot na osrednji element svoje psihoanalitične teorije. Zapisal je:
Ugotovitev, da je Ojdipov kompleks poglavitni kompleks nevroze, je pravilna ... Vsakega novega prišleka na ta planet čaka naloga obvladati Ojdipov
kompleks; vsakdo, komur to ne uspe, postane žrtev nevroze. Z razvojem psihoanalitičnih študij postaja pomen Ojdipovega kompleksa bolj in bolj jasno viden; njegovo priznavanje je postalo prepoznavni znak, ki ločuje pripadnike psihoanalize od njenih nasprotnikov.
Freud je tudi razvil odgovarjajoč kompleks za deklice, imenovan Elek-trin kompleks; tudi to ime izhaja iz antične književnosti. Elektra je bila hči Agamemnona in Klitajmnestre, ki je pregovorila svojega brata Oresta, naj maščuje očeta z ubojem njegove morilke (Klitajmnestre) in njenega ljubimca Ajgista. Deklice z Elektrinim kompleksom naj bi si domnevno želele ubiti mater in spati z očetom.
»Kastracijski kompleks« je, po Freudu, strah, povezan z izgubo genitalij pri moških, pri ženskah pa z občutkom krivde, ker nimajo penisa. Ta občutek
Sodobnost 1999 / 911
Se strinjate
prikrajšanosti sili ženske k dokazovanju, da imajo primerljiv nadomestek v drugem organu, recimo v vagini. Freud je bil zmotno prepričan, da deklice do pubertete v vagini ničesar ne čutijo in da si to razlagajo kot dokaz, da jim manjka penis. Takšne podmene, v kateri je bilo veliko domišljije pa nobene dejanske podlage, ni podpiral nikakršen dokaz niti ni bila eksperimentalno potrjena. Sicer pa je prav tu Freud pokazal globoko ukoreninjeni občutek moške večvrednosti, ki je bil značilen za skoraj vse moške tistega časa. Odtlej je ženski kastracijski kompleks doživel toliko ostrih kritik, da ga danes niti psihoanalitiki ne jemljejo več resno.
Druga Freudova literarna prevara je bila elegantni pojem ida, ega in su-perega. Latinska beseda ego pomeni »jaz« in jo navadno razumemo kot človekovo zavest o sebi. V angleščini so jo uporabljali že davno pred Freudovim časom, vendar je postala slavna šele po tem, ko je on opisal ego kot nekakšno razumsko notranjo osebo, ki jo id s svojimi nagonskimi, zlimi (in v glavnem seksualnimi) vzgibi nenehno tira v skušnjavo, včasih pa jo pred nesrečo reši krepostni superego. Svojo definicijo ega je Freud nekajkrat spremenil. Takšna jasna delitev duha v tri dele v resničnem življenju ne obstaja, vendar so psihoanalizi naklonjeni to zamisel tako množično in tako prepričljivo uporabljali, da so mnogi verjeli v njeno pravilnost.
Freudova literarna orientiranost se je kazala tudi v njegovi obsedenosti s sanjami. To je bil zanj še en bogat vir zgodb, katerih prvi razlagalec je bil on sam. Ker je bila nedvoumna vsebina
sanj sama po sebi le redko dovolj zanimiva ali pomenljiva, si je Freud zamislil koncept, po katerem se resnična vsebina sanj izraža v simbolni obliki. Tako gaje kmalu povsem prevzela vloga seksualnega simbolizma v sanjah in v vsakem podolgovatem predmetu je začel gledati simbol penisa, v vsaki odprtini pa vagine. Prepričanje bil, in tuje imel prav, da izkušnje iz otroštva močno vplivajo na poznejše obnašanje in osebnost in da se te zatrte izkušnje skrivajo pod plastmi poznejšega duhovnega razvoja, vendar jih je z analizo mogoče razkriti. Trdil je - brez dokazov -, da bi razkrivanje teh zgodnjih izkušenj odpravilo psiho-patologijo, ki so jo po njegovem povzročile. Posledica tega je bila, daje na milijone ljudi žrtvovalo znaten del svojega časa (in denarja) psihoanalitičnemu procesu, večinoma brez opaznih rezultatov. Redki psihiatri, če sploh kateri - vključno s tistimi, ki so prežeti s psihoanalitično tradicijo -, danes še verjamejo, da je bil kdaj kak primer psihoze ali celo nevroze ozdravljen s psihoanalizo.
Se eno zanimivo okno v Freudovo razmišljanje ponuja eden njegovih strokovnih člankov, ki gaje vedno imel za svoje najljubše delo. To je bil esej z naslovom Leonardo da Vinci in njegov spomin iz otroštva, ki gaje Freud štel za pomemben korak v uvajanju psihoanalize v življenjepisje in kulturna vprašanja nasploh. Čeprav je Freud Leonarda zelo občudoval in gledal nanj kot na enega največjih mož vseh časov, se ni obotavljal opozoriti na nekatere njegove osebnostne poteze, ki mu v času, ko je to pisal, gotovo niso bile v čast. »Nihče ni tako velik,« je
Sodobnost 1999 / 912
Se strinjate
zapisal, »da bi mu bilo v sramoto, če je podvržen zakonom, ki z enako močjo obvladujejo tako normalna kakor patološka dejanja.«
V tem dolgem in gostobesednem, vendar zanimivem biografskem eseju o Leonardu Freud, kakor je za njegovo literarno delo značilno, izvaja presenetljive sklepe iz enega samega kratkega zapisa v eni izmed Leonar-dovih znanstvenih beležnic. Tam je namreč v pisanje o jastrebih vrinjen eden najzgodnejših Leonardovih spominov. Leonardo je bil v zibki in nedaleč od njega je sedel jastreb, mu z repom razprl usta in nekajkrat zamahnil z njim po njegovih ustnicah. Freud, kije vedno prežal na zrnje za svoj »znanstveni« mlin, je bil ves prevzet od te zgodbe in je takoj zavrnil misel, da je šlo
za Leonardovo fantazijo. Potem se je lotil interpretacije. Rep je seveda simbol za penis. Kako je ptič odprl otroku usta in opletal z repom po njih, pomeni oralni seks (fellatio). Pomembna je pasivnost te fantazije. Po Freudovem mnenju spominja na pasivnost »v sanjah in domišljiji žensk in pasivnih homoseksualcev, ki v spolnem občevanju igrajo vlogo ženske«. Tuje bil Freud v svojem najbolj realističnem in šokantnem elementu. Poudarjal je, daje za ženske zelo običajno, da vzamejo penis v erekciji v usta in ga sesajo - kar velja v spodobni družbi za ogabno perverznost. Ob ljubezni, je rekel, gnus izgine. Do tod vse lepo in prav. Potem je šel Freud še dlje: po njegovem je Le-onardov spomin pravzaprav pomenil, da ga je sesala njegova mama. Nadomestna figura jastreba je namigovala, da seje otrok zavedal, da mu manjka oče in daje sam z materjo. Leonardo je bil nezakonski in njegov oče seje tisto leto, ko se je on rodil, poročil z drugo žensko. Tako je mali Leonardo precej dolgo živel z materjo, in ves ta čas gaje mučilo vprašanje, od kod pridejo otroci in kaj ima pri tem opraviti oče. Nato Freud razloži zgoraj nakazani paradoks s trditvijo, da je penis majhnim dečkom tako pomemben, da sprva sklepajo, da ga ima vsak - fantje in dekleta. Ko pozneje opazijo, da ga deklice nimajo, mislijo, da so jim ga odrezali in da je tam ostala rana. Toda mali Leonardo še ni prišel do te stopnje in je še mislil, da ima tudi njegova mama penis. Zdaj je vse jasno. Preveč materinske ljubezni. Fellatio z materjo. Odrivanje sramotnega spomina. Homoseksualnost. Kar je treba še dokazati. Misli begajo.
Sodobnost 1999 / 913
Se strinjate
Za Freudove teorije ni bilo nikakršne znanstvene podlage. Znanstveniki ne izvajajo zapletenih trditev kar tako, brez trdne osnove; predlagajo le najpreprostejšo možno hipotezo, ki govori o opazovanem pojavu, in s pomočjo poskusov ugotavljajo, ali hipoteza zdrži. Nobena izmed Freudovih »razlag« ni bila eksperimentalno preverjena, predvsem zato ne, ker po naravi niso bile primerne za eksperimente. Ker so bile bolj literarne kot znanstvene narave, jih že v osnovi ni bilo mogoče spodbijati. To je po Popperju osnovna značilnost psevdoznanosti. Psevdo-znanosti se ne odkriva, ampak se jih izumlja. Žal je pomembnejšim psevdo-znanostim, kakršni sta psihoanaliza
ali komunizem, lastno nesrečno nagnjenje, da se hitro sprevržejo v religije. Privlačijo na tisoče vernikov, ki v njih vidijo odgovor na vse svoje probleme; imajo svoje kanone togih dogem, svoje duhovniške hierarhije, svoje svetnike in mučenike; in vse brez izjeme naredijo konec koncev precej več škode kot koristi.
Kljub tem kritičnim ugotovitvam je treba reči, da je imel izjemni duh Sig-munda Freuda velikanski vpliv na razmišljanja in poglede dvajsetega stoletja, kije brez dvoma primerljiv z vplivom Karla Marxa. Ali je bil ta vpliv v celoti dobrodejen, je že drugo vprašanje.
Prevedla Maja Kraigher
Sodobnost 1999 / 914