Zveza slovenskih ljudskih knjižnic. Po vseh slovenskih pokrajinah je veliko število čitalnic. bralnih in podobnih društev, ki bi lahko vsa imela svoje ljudske knjižnice. Nekatera teh društev imajo tudi res lepo urejene knjižnice; velika večina takih čitalnic pa je izgubila svoj pravi namen, ter se je prelevila v zgolj zabavna shajališča. Zeleti bi bilo, da bi se siovenske čitalnice zopet spomnile, da so bile ustanovljene v prvi vrsti za čitanje knjig in časopisov ter za poljudna predavanja. Ko bi pogledali v sobo kakega takega »slavnega« bralnega društva, bi videli nemara, da se revije in knjige ne dajo vezati, nego leži vse to literarno blago zamazano, raztrgano, zaprašeno in razmetano pp vseh kotih, navadno pod streho mišim v hrano. Naše beletristične revije in knjige »Matice Slovenske« in »Družbe sv. Mohorja« lahko pogosto najdeš tudi na — straniščih. Tako piše A. Aškerc v članku »Ljudske knjižnice« v »Ljubljanskem Zvonu« leta 1901. »Naši zapiski« leta 1906., št. 11, priobčujejo pod šifro »Razno« sledeče: »Akademija«, Ijudsko izobraževalno društvo v Ljubljani, je priredila v drugem poslovnem letu (1905/06) 22 predavanj. V zvezi s »Prosveto« in s »Sokolom« je pripravljena otvoriti in za prvi čas tudi opravljati javno ljudsko knjižnico v Ljub- ljani, ako dobi od ljubljanskega mesta potrebno denarno podporo za otvoritev in nadaljne vzdrževanje. Da postane »Akademija« centrala vsega poljudno iz- obraževalnega dela na Slovenskem v smislu moderne znanosti in modernega svetovnega naziranja, so se izpremenila pravila v toliko, da morejo biti tudi društva in korporacije redni ali izredni člani. V načrtu za prihodnje delo »Akademije« so delavske šole, počitniški vseučiliški kurzi in refprmiranje čitalnic in bralnih društev. »Naši Zapiski« leta 1907., stran 175., pod šiiro »Razno« prinašajo naslednje: V Ljubljani se je otvorila »Simon Gregorčičeva javna ljudska knjižnica in čitalnica«. Za prihodnjost podaja poročilo »Akademije« sledeči načrt: Poleg predavateljstva in izobraževalnih kurzov nastopaj knjižničarstvo. Sedannja oblika čitalnic in bralnih društev ne zadošča in ne odgovarja zahtevam. V njih veje več ali manj aristokratični duh, ki zapira pot izobrazbe širšim slojem. Reformiranje izobraževalnih društev, knjižnic in čitalnic v smislu javnosti je ena izmed glavnih nalog izobraževalnega dela. Pri vsem je treba koncentracije. Centraliziranje izobraževalnih društev je utemeljeno z duševnega in gmotnega stališča. Ljudska izobrazba v smislu predavanj, knjižnic, čitalnic in poučnih tečajev itd. je mogoča sistematično le. ako so dane duševne sile in gmotni pripomočki. Oboje je potrebno in se dosega le z združenimi močmi. To je kategorični imperativ za vsako organizirano delo. Aškerc trdi v svojem članku čisto prav. Glede knjig in časopisov vlada skoro pp vseh društvih grozna zanemarjenost. Ustanovljena Simon Gregorčičeva javna ljudska knjižnica in čitalnica v Ljubljani s podporo slavne ljubljanske mestne občine prospeva kar najboljše. Knjig šteje nad 4000. Izdaja letno katalog za svoje obiskovalce. Od ustanovitve 1. 1907. pa do 31. decembra 1911. se je izposodilo okrog 80.000 knjig. Natančnejšo statistiko priobčim ob priiiki. Glede centrale, ki naj bi postala -Akademija« v izobraževalnem delu, rečem toliko, da je vse ostalo le na papirju, kakortudivsi lepi načrti o nameravani reformi čitalnic in bralnih društev. Knjižničarstvo se pri nas prav nič ne goji. Enkrat je izdala »Prosveta« vzoren katalog za knjižnice in to je vse. O reformiranju ne morem konštatirati prav nobenega uspeha, in to iz prav umljivega vzroka, ker reforme niso nikjer poizkušali uvesti. Koncentracija. Dobrobit koncentracije je enoten sistem izposojevanja knjig. Sirnon Gregorčičeva knjižnica v Ljubljani ima sistem izposojevanja, ki se je povsod najbolje in najpraktičneje obnesel. Skupen in natančen pregled o delovanju in stanju knjižnice. Do sedaj sploh ne vemo. koliko knjižnic je po deželi in kako vršijo svojo nalogo. Finančna korist bi bila v tem, da bi se potom združitve nakupovale knjige mnogo cenejše in ravnotako bi bili stroški za vezavo mnogo cenejši, sploh režija mnogo praktičnejša, preglednejša in cenejša. Ker pa imajo razna izobraževalna društva prepotrebnih sredstev za vse one zahteve, ki so navedene pod točko c, kaže vse na to, da se naj razvijejo v prvi vrsti dobro organizirane ljudske knjižnice. To se da doseči le potom centrale. Po rnojem mnenju bi bila v to najprikladnejša Simon Gregorčičeva ljudska knjižnica v Ljubljani. Seveda bi bilo pri tem želeti, da se manjše knjižnice v Ljubljani po raznih politiških društvih priklopile Gregorčečevi knjižnici, da se na ta način vsaj ena knjižnica razvije v potrebi sedanjega časa. Male društvene knjižnice itak nimajo dovolj sredstev, da bi se izpolnjevale tako, kakor zahteva čitanja željno ljudstvo. Ker pa je naloga politiških drustev v Ljubljani širiti kulturo, bi se usoial predlagati, da votirajo cenjena napredna društva bodoči centrli slovenskih knjižnic vsakoletno podporo. V imenu dobre stvari same pozivlja podpisani vse knjižnice in čitalnice in vsa ona društva, ki imajo knjižnice in čitalnice, Akademijo, posebno pa naša akademična ferijalna društva »Prosveto«. Vesno«, »Balkan« na pripravljalni odbor Zveze slovenskih knjižnic v Ljubljani, VVolfova ulica 10. I., na 29. junija ob 10. uri dopoldne. Povabljene so vse knjižnice in čitalnice iz vsega slovenskega ozemlja. Vljudfio prosim, da bi se me preje obvestilo po dopisnici, kateri g. odposlanec bo zastopal knjižnico ali čitalnico. Na sestanku se bo ukrenilo vse potrebno za takojšnjo ustanovitev Zveze slovenskih ljudskih knjižnic. Še enkrat pozivljam, da se vse knjižnice in čitalnice, posebno iz mest, trgpv in obrtnih krajev, udeleže tega sestanka, ker je ustanovitev knjižnične zveze dalekosežnega pomena za razširjenje prosvete med našim ljudstvom. Štefan Klavs, knjižničar. (Simon Gregorčičeva knjižnica v Ljubljani.)