NOCOJ SEM SAM
tSREČKO    KOSOVEL
Nocoj sem sam. Moje čuvstvo ne poje in ne obupuje — miza in soba in noč, vse mi je hladno in tuje.
In čar teh zimskih noči, ko knjiga mi pripoveduje in v peČi ogenj žari — vse mi je hladno in tuje.
Joj, strašno mi je v duši — so čuvstva okamenela? Iščem še ognja, iščem iz hladnega pepela.
POLNOČ
tSREČKO    KOSOVEL
Strmiš v polnoči svojih sanj, srce, in ni ti dobro sredi njih? Obstalo si kot romar tih, ko pade dvom in nemir vanj.
In noče več prerokovanj in išče si uglašen stih, kot da je čutil toplo dih nekoga, ki tam čaka nanj.
Nikogar ni... Ne obupuj! Če ni ga, kaj bi ga iskal, čemu bi trgal se in rval — zasanjaj spet in odpotuj!
MESEC GRE
tSREČKO    KOSOVEL
Mesec gre po srebrni poti in med vrtovi stopam jaz — tišine, svetlobe še senca ne moti, tiho grem skozi kraško vas.