606
Kot postelja otroka vriska lama
.
Andrej Medved
Roji čebel v sobah kot
vrtinci reke; zaprti v luč, v vrelo mleko;
v sklonjene živali onstran gore.
V prostor južnega neba, v piščal steklenega viharja.
V mehko trnje zimskega grmovja; v rožnat vrt, v čutna meča; so legali k počitku, goli
levi. Na begu pred dežjem, z neslišnimi glasovi.
V trikotniku rodov, v obrazih
srn; kot v izklesane stene, ki pršijo zvezde. Neslišno kot krajina v soncu, z zlomljenimi krili.
Razpeti v sluh, od vzhoda do
zahoda; pred vrati v bivališča črede. S črnim perjem, s tihim petjem; v odtisih volčjega otroka.
Kot postelja otroka vriska lama
Govori mi v jeziku
vračev, o vodi, ki zaliva
luno; o svetlih vrčih, polnih rose;
o listih Knjige, zagorelih v vetru;
o krčih, ki rodijo seme. Da kot čebele
na obrazih pobegnem vase, v mišično gladino kože.
Poimenuj mi praznike telesa;
govori o tkanini, ki zdrseva s pavje kože.
Povej, kako ustaviš bolečino
v kamnu krika; v jedko luč steklenega očesa.
V  rožah iz soli so
skrita sporočila; v čakanju
na zvestobo, v jutru dneva; ko se oblike
spremenijo v nič, v brez
truda zakopana krila; in spletajo neznanske dalje.
Neskončna pot, v neznane kraje; zarasla v pesek na obali,
zakrita v grenkem južnem sadju. In daleč
od korakov, tiha žeja; kot strgana zavesa glave.
V  oljenih prtih so
zavita krila; v kratkih krčih
spijo ptice; in se spreminjajo v zvezde za oblaki.
Dišeči dateljnovi listi;
negibno za zaveso in pred vrati, ki skrivajo nebesne vhode. V leseni bič, ki stiska ovce v ograde.
*
608
Andrej Medved
Bleščeči žarki ptic, ki so
umite v krvi; bodalo iz medu, v dišečih
prtih. Iz skale, ki jo čuvajo
pastirji; v jeziku, ki ga v smrti ne dosežeš.
Narasle v trebuh, v
krvave srage; v dlaneh stopljenega
medu. V blodnji izsušena, v
obilju vode; da nas odreši ribjega prekletstva.
Granatno jabolko, ki
daje vodo ribam; ponoči se zlevi
in se razlije v soncu;
da skrije čredo in pobije žito v vodnjakih.
Gosta krajina usiha
v slanem snegu; udomačena v mrazu
in vročini; v bližini meje, znamenje na
nebu. Kot da zamaknjeni svetovi režejo poglede.
Pobiti losi v ledu kot
prestrašena, ubegla čreda; požgano
žito, vzhodno od dežele lovcev. Svetlobni
meči sekajo gozdove in nas lovijo v goste mreže lave.
* Zaraščeno oko, v gladini zrkla; izbruhi smeha, ki deli svetove. Neskončno
609                                                                                Kot postelja otroka vriska lama
pod naseljenimi hrbti odbeglih, nenasitnih losov. Razmaknjeni lasje, do mehke
volne; do drobcev gline in ostriženih
trebuhov. Udarci s palico po
hrbtih, ostri zvoki; grenki napitek, zbit v skalo.
Zvotlena toča, ki udarja
v mleko; zlepljena v rudo, ki dviguje
krila; in zemljo cepi, da razruši mesta.
In se razlije v snegu, stkana z apneno pajčevino.
Prek gore skoči, prek
oblakov; zakrkne v jezo, v ogenj,
ki opeče kožo. In plapola v ježi, ki razkriva temo.
Zaspi v šotorih, v sladki
prah stoletij; spreminja v ptice, da
napada reke; v rožnate oblake, v drevje po telesu.
*
V temi poči kot v ognju,
in polni vonj po mladem lesu; v
sanje, v izlizane jezike;
v sidra mest, kjer z mečem ločiš kačo od telesa,
Ugriz v glavo, v sanje enorožca; da bi stopil vonjave
v oazi; in črno kri srnjaka v beli tok velbloda.
610
Andrej Medved
Na dvoje razdeljena, v
dvoje ujeta; s kapljami dežja prešteta.
Zalepljena v nebesni svod, v nežna šepetanja;
v vihar kot voda suhega
vodnjaka pada. Za steklom gledajo pisavo;
da bi ustavili slepoto, ki nemo udarja ob bregove.
Na tisoče so mrtvih
zrasli v pesek, kjer pijem živo
vodo z vrta; s konji
v votli torbi tostran nebes; kjer veter
iz puščave vre z dlani kot solze belopoltega muflona.
Truden poležem pod
obraz; na poti k novemu imenu.
Brez hrbta, brez vratu, stojim kot zver,
ki se v meni skrči vase; in se zlevi v tisoče oblakov.
*
Zaseljene planine skrijejo
sledi divjadi; stekleno čelo razplamtijo ognji;
da najdem pot do tebe, ki mi jemlješ
vednost zemlje; da lahek ubežim nebesnim kamnom.
V zlate palice zaviti rokopisi; kjer raste palma, ki
se jo dotika sonce; kjer
je le petje, postelja otroka; ki spi,
kot vriska lama. Vsušeno grozdje, jutra v avgustu.
611
Kot postelja otroka vriska lama
Odkupljene v poljubih,
v prostor pripeljane; s suhim grlom
vpete v vrhove. V rožna vrata,
v oddaljene skrivnosti; ki razodenejo to pesem.