Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 47 • 1993 • 1 • 57-67 57 Igor G r d i n a DOŽIVLJANJE NEMCEV IN NEMŠKE KULTURE PRI SLOVENSKIH RAZUMNIKIH OD PROSVETLJENSTVA DO MODERNE Prispevek k zgodovini občutenj življenja na Slovenskem Naknaden referat k znanstvenemu posvetovanju Nemška in slovenska kultura na Slovenskem od začetka 19. stoletja do druge svetovne vojne, oktobra 1990 v Ljubljani Anybody can make history. Only a great man can write it. There is no mode of action, no form of emotion, that we do not share with the lower animals. It is only by language that we rise above them, or above each other — by language, which is the parent and not the child, of thought. , Oscar Wilde, The Critic as Artist Če velja Wildova misel, ki smo jo postavili na začetek našega razpravljanja, nismo nare­ dili napak, ko smo se po odgovor na v naslovu zastavljeni problem odpravili predvsem v slo­ vensko literaturo, zakaj literatura spričo svojih neogibnih pričevanjskih razsežnosti ob pozor­ nem branju ni zgolj dokument za zgodovino, temveč tudi dokument zgodovine in na svojevr­ sten način tudi zgodovina sama. Ob tem je takoj nujno opozoriti, da to niso pogledi »moža brez posebnosti«, temveč pogledi miselne elite, čeprav so vsakdanji stereotipi tudi tod zelo prisotni. Vendar ne gre spregledati dejstva, da je bila duhovna elita slovenskega naroda v 19. stoletju in v začetku 20. s slovenskim »malim človekom« mnogo tesneje in trdneje pove­ zana kakor enakšne elite sosednjih narodov, ki so se po tedanjem pojmovanju označevali za zgodovinske, ker so pač imeli že iz prejšnjih časov vzpostavljene diferencirane strukture vsak­ danjega in nevsakdanjega življenja, medtem ko so Slovenci izvedli tovrstno diferenciacijo šele v času od razsvetljenskega narodnega preporoda do nastopa modernističnega preloma v obču­ tenju sveta, se pravi nekako od 1768 do 1890/1900. Kajti: Slovenci svojih starejših struktur spričo svojega položaja nedržavnega naroda v času, ko se je država začela ozirati po svoji duhu dobe primerni narodni utemeljitvi, niso mogli preobraziti v nove, jih razviti, prilagoditi postfevdalni dobi, temveč so morali vzpostaviti strukture svojega življenja v obdobjih revo­ lucije, kapitala in imperijev, če evociramo oznake Erica Hobsbawma, na novo, in sicer iz le ene starejše strukture — kmetstva, ki je stalnica vseh časov, ne pa nosilec razvoja v okvirih katerekoli zgodovinske družbene formacije. Še več: vse druge strukture starejše slovenske družbe so morale v zavesti Slovenca 19. sto­ letja kot (če ne povsem, pa vsaj tudi) slovenske odmreti praktično docela (zlasti zemljiška ari­ stokracija); morale so biti razglašene za neslovenske, ker kot z nemško (Jožef II.) ali konser­ vativno (Predmarec) državo nujno zvezane niso mogle koristiti slovenskemu narodnemu gib­ anju, ki ga državna oblast kajpak ni gledala z naklonjenostjo (v franciscejskih in metterni- chovskih časih iz naslova konservativizma, pozneje vse bolj iz naslova nemškonacionalnega vladnega liberalizma). Tedaj je bila rojena najbolj trdoživa slovenska legenda (ali manj poe­ tično rečeno: stereotip) o Slovencih kot narodu proletarcu, kakor je stvar izrekel po tem, ko je bila že čvrsto zasidrana v slovenski zavesti, Ivan Cankar. Legenda je ustrezala tako slo­ venski kot nemško-nemčurski strani: prva jo je uporabljala za prikazovanje svojih uspehov, saj Slovenci 19. stoletja pač niso bili le siromaki in kmetje (ne več, je poudarjalo narodno gibanje, temveč moderno razslojen narod, kar naj bi bila izključno zasluga njegovih podvigov: tako je merilo postal izključno lasten narod skozi čas, torej diahrono odprt, sinhrono pa zaprt sistem), druga pa za dokazovanje nehistoričnosti slovenskega naroda in na torej upravičeno družbeno podrejen položaj Slovencev ter njihovega jezika v času, ko je zgodovinsko pravo pravzaprav šele začelo odstopati svoje dotlej prvo mesto naravnemu.1 Tako so razmerja med 1 Kako kmet sam po sebi in po svoji naravi ni bil nič bolj slovenski od meščana, priča dr. Josip Vošnjak v svojih Spominih, ko pripoveduje, da je moral tudi podeželana »prebujati«. Bil je torej le najmanj neslovenski, saj ni imel toliko stikov z življenjem 58 I. GRDINA: DOŽIVLJANJE NEMCEV IN NEMŠKE KULTURE nemško stranjo, ki so jo v slovenskih deželah predstavljali tako Nemci kot ponemčenci, in Slovenci dobivala v razumevanjih in zlasti rezimiranjih slednjih podobo izrazitega družbenega nasprotja med nemškim gospodarjem in slovenskim hlapcem. Odpor takšnemu popreprostenju stvari pride šele sorazmerno pozno: na klasičen način zanikanja njegove resničnosti v domoznanskih preiskavah imenitnejših slovenskih mož (prvi koraki v tej smeri pri Koseškem in Jakobu Zupanu so v dobi duševne prevlade mladosloven- cev pozabljeni, pač zato, ker so jih storili staroslovenci, nakar jih privleče na svetlo šele pre­ lom stoletij, a značilno niso toliko povezani s slovensko zgodovinsko vedo in zgodovinopisjem kot s politično pragmatiko: tako Ivan Hribar v svojih spominih živahno omenja narodno čute­ čega in narodno mislečega grofa Oskarja Christalnigga, kandidata za ministra2) in na moderen način z umetnostjo Ivana Cankarja, ki v drami Hlapci obtoži Slovence same kot krivca vsakršne podrejenosti slovenskega človeka: tozadevno zelo povedno niti ne nakaže kakršnega koli vpliva tujstva na dramo slovenskega hlapčevskega kompleksa. Z načrtom drame izza časov kmečkih uporov Cankar tudi zavrne dihotomijo dobri, čisti in lepi ubogi nasproti grdim, umazanim in zlim imovitim kot ideološki konstrukt slovenske meščanske ere. S tem kajpak padeta tudi povezavi Slovenec — dobri revež in Nemec — hudobni bogataš, ki sta se v sloven­ skem 19. stoletju avtomatsko prilepljali na preje omenjeno socialno dihotomijo. Cankarjevo govorjenje o slovenskem narodu kot narodu proletarcu se tako pokaže kot čista retorika in zvita demagogija: z uporabo med slovenskimi meščanskimi ljudmi zakorenin­ jene meščanske miselne strukture hoče kar največ njej vdanih narodnjakov pripeljati v tabor socialne demokracije, ki je kajpak edina prava stranka proletarcev . . . Cankarjev čas pa je tudi čas, ko se slovenski narod zave svoje družbene razslojenosti in topogledne celovitosti: zato tudi ne sledi Cankarjevi misli, ki je le misel inteligenta in šele skozi zgodovinski postopek kanonizacije vsenarodna. Slovenska miselna elita je tedaj v slovenskem narodu že občutena kot avtonomni družbeni sloj (poprej so bili avtonomni kvečjemu posamičniki, ki so si drznili nasprotovati narodnemu ljudskemu glasu — božjemu glasu slovenskega 19. stoletja). To se brž pokaže tudi v odnosu do Nemcev: inteligentje se začno opazno razlikovati od slovenske mase. Cankar v času balkanskih vojn zahteva od Slovencev, naj Avstrijo puste skupaj z njenimi težavami, ki si jih ustvarja sama, pri miru, sami pa naj se obrnejo v »zvezno republiko jugo­ slovansko«, kjer se bodo srečali z brati po krvi in z bratranci po jeziku Hrvati, Srbi in Bolgari3 - še v času deklaracijskega gibanja 1917/18 terja slovenska masa vse kaj drugega: monarhično in habsburško-lotarinško Jugoslavijo, ki bi nikakor ne mogla biti brez povezav z Avstrijo — ; nato po I. svetovni vojni Anton Lajovic pisari o strupu nemške kulturnosti v Bachovih, Beethovnovih in Wagner j evih umetninah, Oton Župančič pa se oglasi nekako sočasno z Lajovčevo filipiko za francosko kulturno usmeritev na Slovenskem, ker da je dotedanja nemška škodovala . . .4 Toda to so ostale le programatične parole, ki so izražale zgolj voljo inteligentov, niso pa postale dejanskost slovenskega naroda in njegovega doživljanja sveta, zakaj občinstvo je drlo k Wagnerjevim glasbenim dramam, ki so jih med svetovnima vojnama postavljali v Ljub­ ljani, in prebiralo tedaj aktualne nemške avtorje Werfla, Zweiga, Ludwiga . . . Toda slo­ venska inteligenca v tem programatičnem nenemštvu, ki je prehajalo v protinemštvo, ni bila enotna, kajti med nehumanisti je zaslediti v času med svetovnima vojnama še vedno pre­ cejšnje germanofilstvo (npr. pri Milanu Vidmarju in Rikardu Zupančiču - slednji je bil po prvi svetovni vojni nekaj časa vneto profrancoski, nato pa se je obrnil k občudovanju vsega nemškega in v letih druge svetovne vojne celo politično pristal pri nacionalsocialističnem nemštvu), ki seveda ni zadevalo strokovnosti, pač pa pogled na svet. V času staro- in mlado- slovenstva si takšnega razkoraka med programom inteligence in voljo mase ni mogoče pred­ stavljati (kvečjemu med posameznimi inteligenti in maso, ki pa je takšne posamične osam- od Jožefa II. nemško govorečega državnega aparata in ravno takšnim novodobnim poslovanjem. Je pa dejstvo, da je inteligent prebujal kmeta; ni kmet bil sam v svojem slovenstvu, ki je bilo najprej nenemškost, šele po srečanju s slovenskim inteligentom slovenskost. O tem glej: J. Vošnjak, Spomini, Ljubljana 1982, zlasti 95-102. 2 1 . Hribar, Moji spomini I, Ljubljana 1983, 337-339. 3 1 . Cankar, Slovenci in Jugoslovani, Zbrano delo XXV, Ljubljana 1976, 228—238. 4 A. Lajovic, O večnih krasotah in o strupu Beethovnovih, Bachovih in Wagnerjevih del, Slovenec 6. IV. 1924; dosegljivo tudi v: P. Kuret, Umetnik in družba, Ljubljana 1988, 124-127. Časnik Jutro je v letu 1927 celo organiziral anketo, ki je vidne slovenske ljudi povpraševala po tem, ali naj Slovenci slede francoski ali nemški usmeritvi. ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 - 1993 • 1 59 ljence skupaj z »narodno inteligenco« ožigosala kot nenarodne izkoreninjence), v 90. letih pa je slovenska liberalna stranka vsaj besedno zakrivala svoj sporazum z nemško stranko na Kranjskem s frazerskim narodnjaškim rodoljubjem, ker si ni upala priznati pakta Tavčar- -Schwegel . . . Slovenska duhovna elita je tako zapustila v svojih besedilnih in siceršnjih podvigih (tudi v neskladjih med enimi in drugimi) zadosti simbolnih in simptomnih gest, iz katerih precej jasno razbiramo njeno pot od priznavanja nemštva, še posebej njegove kulturnosti, kot nečesa nepogrešljivega v svojem bivanju (vprašanje pa je, koliko šteje nemško kulturo za potrebno slovnski masi - glede tega je že leta 1858 odgovor povsem nedvoumni NE v Lev­ stikovem Popotovanju iz Litije do Čateža), do zanikovanja vsega nemškega, kar npr. sreču­ jemo na predvečer II. svetovne vojne: France Koblar namreč pričuje v svoji knjigi Moj obra­ čun, da so po češki krizi iz ljubljanske radijske postaje izključili vso nemško glasbo (nato še italijansko)5 - v tej simbolni potezi je izražen popoln prelom slovenske inteligence z nemšt- vom, celo z nemško kulturnostjo, in sicer ne zgolj na ravni Lajovčeve programatičnosti, ampak tudi dejanskosti. Slovenska inteligenca se je tako dokončno odpovedala nemški kul­ turnosti kot svoji drugi kulturi, za kakršno jo je štel še Prešeren (sonet An die Slowenen, die in deutscher Sprache dichten), in to zavoljo političnega povoda. Kajti pravi razlog je bil drugje: slovenska kultura je tedaj že premogla zadosti historičnih stilov in vrhunskih del, ki so oblikovali narodno klasiko kot merilo vrednosti z evropskimi vrednotami; v tem smislu torej ni bilo več neogibne potrebe po neprestanem in sprotnem pre­ verjanju lastnih dosežkov z le nemškimi, temveč z vsemi evropskimi. Z nemštvom ni bilo več posebnih odnosov, zakaj slovenska kultura je postala, če govorimo v jeziku 19. stoletja, zgo­ dovinska. Enako je postal zgodovinski tudi slovenski narod kot narod, ne pa še kot nacija, ker je velikosrbska klika poskrbela, da se je Kraljestvo Srbov, Hrvaton in Slovencev - z jasno državnostjo tudi Slovencev - prelevilo v Kraljevino Jugoslavijo, ki je bila zgolj reducirana varianta enega najzlohotnejših tajnih načrtov v zgodovini človeštva, Načertanija Ilije Garaš- anina. Od tod je povsem razumljiva uradna in oktroirana ponižanost slovenskega naroda v pleme, kar je bil do leta 1929 le eden od političnih konceptov v parlamentarni državi, ki je imel povsem legitimne protiuteži v avtonomističnem konceptu večine slovenskega naroda. V Linhartovi po Beaumarchaisu prirejeni komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi je nemščina povedno povezana le s slojem uradnikov in s pravom: ne s plemstvom in ne s pri­ padniki tretjega stanu. Tu še ni legende o podložnem Slovencu in tujerodnem gospodarju, temveč je nemščina, ta edina prava domovina Nemcev, če na konkretnost evociramo zname­ nito misel Wilhelma von Humboldta o jeziku, povezana z miselno preprostim pravnim redom in pravniki, ki se vrivajo v povsem slovensko družbo (to vemo iz dejstva, da vsi drugi nasto­ pajoči govore le slovensko in so torej v svoji edini resnični slovenski domovini). Tu gre za Lin­ hartovo reakcijo na jožefinizem - kajti zaplet z jezikom v prizoru sodišča ni mogel biti povzet po Beaumarchaisu - , ki je tako fevdalnemu sloju, nosilcu Linhartu neljubega »ancien regima«, kot »tretjemu stanu« (personificirana sta v Baronu oziroma Matičku) tuj. V bistvu je novouvedeni zgolj nemški pravni red (poosebljen v Budah") predstavljen kot od fevdalnega stanu odvisen - celo služeč mu, torej brez samostojne moči - in od tretjega stanu osmešen red sodobnosti, ki nima pravih korenin v družbenem življenju na Slovenskem, ne v starem, ki mu je dajalo ton plemstvo, ne v novem, ki pripada tretjemu stanu. Pri Linhartu smo torej priče pogledu tako v družbene strukture preteklosti kot prihodnosti, kakor so razvidne avtorju: nemščina je na Slovenskem tujek glede na obojne kot vsiljiva regulativa sodobnosti. O Nemcih pa ni v Linhartovi komediji ne duha ne sluha - vse nemško je povezano zgolj z jezikovnim znakom Nemcev, z nemščino, ta pa je nadalje navezana izključno na pravo, ki je v izrazito podrejenem položaju: od slovensko govorečega barona (ki nosi tudi slovensko ime Naletel) je to nemško pravništvo povsem odvisno, slovenski služabnik pa je duševno superio- ren nad njegovo miselno bedo. 5 F. Koblar, Moj obračun, Ljubljana 1976, 162. 6 0 I. GRDINA: DOŽIVLJANJE NEMCEV IN NEMŠKE KULTURE Prva Linhartova komedija Županova Micka nemške priimke povezuje z mestom. Glede na to, da je Ta veseli dan ali Matiček se ženi podoba podeželske družbe v celoti, od služab­ nikov do fevdalne gospode, in da je v Županovi Micki prikazano nasprotje med lahkoživo mestno pokvarjenostjo in kmečko stanovitnostjo (igro in protiigro omogočita trenutni men­ javi: Micka je za trenutek prav meščansko nestanovitna, Šternfeldovka pa kmečko poštena, čeprav prva pripada kmetstvu, druga pa meščanstvu: povedno pa v »zamenjanih« vlogah nastopijo le ženske, možje so vseskozi tipični za svoje družbeno okolje), si moremo ustvariti podobo Linhartovega razumevanja slovensko-nemških razmerij: nemškost je povezana s slo­ jem birokracije in z meščanstvom. Ne gre še za nemštvo, zgolj za nemškost: meščani v Župa­ novi Micki kljub nemškim imenom nastopajo le s slovenskim govornim idiomom, ki je pa seveda drugačen od slovenskega kmečkega govora (in v Matičku je plemiški slovenski idiom drugačen od služabniškega), kar nedvomno govori za to, da je bila slovenska družba tedaj razslojena, kakor je bil razslojen slovenski jezik. Linhartove simpatije so nedvoumno na strani slovenske družbe in tretjega stanu, tudi vasi (mestjanski Tulpenheim je vendarle tudi »en žlahtni gospod«). Začenja se povezovanje nepokvarjenosti in človeške pristnosti z vasjo, kar pri razsvetljensko-predromantičnem Linhartu nikakor ne more presenečati. Značilno pa še ni izključnega povezovanja slovenskosti zgolj s pozitivnostjo, kar je poznejši prilepek narodnoradikalnih časov na dihotomijo vas — mesto. Leglo nenravnosti in nenaravnosti, mesto, bo v takšnem videnju seveda moralo igrati negativno vlogo trdnjave nemštva in nemš- kutarstva. Valentin Vodnik je izpovedal svoje videnje nemško-slovenskih razmerij v »pravljici« (basni) Nemški inu krajnski kojn. Nemški konj vprašuje slovenskega (kranjski = slovenski, kajti v pesmi Dramilo je Vodnik prvotnega Kranjca nadomestil s Slovencem!),6 kaj da je tako reven in ubog - ali mu noga ni v redu, ali glava, ali je len, nakar se še pohvali s tem, kako njega imenitno rede. Slovenski odgovori, da njega tepejo po glavi in da mora lačen stati v mlaki — zato je tako beden, sicer bi bil enak nemškemu. Krivec za slovenske nesreče in zane­ marjenosti je torej izven samih Slovencev, toda tudi izven Nemcev: oboje »redi« nekdo drug, vendar pa protežira Nemce. Ta »nekdo drug« je kajpak absolutistična monarhija v svoji fran- ciscejski izdaji, ki je marsikaj podedovala od jožefinske prednice, od katere se ni samo raz­ likovala . . . Takšno razlaganje podpira tudi Vodnikova Iliria oživlena, kajti Napoleon — kot eminentno politični človek — zbuja Ilirijo iz stoletnega sna, ki je potemtakem izrazito državno-politično spanje (izraženo seveda s pesniškimi metaforičnimi in retoričnimi sredstvi). V okvirih Ilirie oživlene Vodnik tozadevno pomenljivo zapiše: »Duh stópa v'Slovénce / NAPOLEONOV, / En zarod poganja / Prerojen, ves nov.« Ko se 1813. leta vrne avstrijski režim, mu ti v bistvu protiavstrijski verzi zagrenijo življenje, kar je dokaz, kako dobro so bili razumljeni. Niti spokorniška proavstrijska Ilirija zveličana, ki govori o lažnivosti in utvarah Napoleonove dobe pri nas, ni pomagala. Izkazalo se je, da »Estrajh« ni za vse, temveč »über alles« - Vodnik ni slučajno pomensko napačno prevedel Collinove pesmi Oesterreich über Alles z Estrajh za vse« (1809. leta),7 temveč je v slovensko verzijo tega besedila vtkal svoje razumevanje avstrijske države, vendar ga ta država na napako ni opozorila, dokler ga je potrebovala kot propagandista, temveč pozneje, ko je on potreboval njo kot delodajalca . . . Da Vodnik ni nikoli naperil svojega miselnega meča v Nemce, priča tudi njegova najpo­ membnejša pesem Moj spominik: tam je slovenstvo in slovenskost kajpak čez vse in pred vsem drugim, toda nemštvo in nemškost ne stoji nič slabše kakor latinstvo in helenstvo: je kultura, ki jo avtor spoštuje in uči, seveda pa prav zgodnjeromantično ljubi le slovensko kul- turnost, ki jo edino tudi zares ustvarja. Tudi pri Francetu Prešernu v videnju nemško-slovenskih odnosov in stikov ne gre za kak poseben nacionalni odnos: je pa pomembno, da vendarle že gre za boj, zakaj predzadnja strofa Zdravljice pravi: ». . . da rojak/prost bo vsak/, ne vrag, le sosed bo mejak.« Torej: v pesni­ kovi sodobnosti še ni tako, kot zahteva Prešernova himnična utopija, kajti mejak očitno ni le sosed, temveč tudi vrag: sovražniki »rodu naš'ga«, v katere naj »treši grom«, potemtakem niso zgolj absolutistični oblastniki, ki našim ljudem natikajo spone, temveč tudi mejaki, ki niso 6 V. Vodnik, Zbrano delo, Ljubljana 1988, 393 (opombe napisal Janko Kos). 7 V. Vodnik, Zbrano delo, 408. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 47 • 1993 - 1 6 1 »sosed«, ampak »vrag«. Toda kateri slovenskih mejakov je tak, Prešeren ne pove; ne izvemo niti, ali niso taki morebiti vsi mejaki . . . Vendar je to politika in vsakdanja pragmatika, ki je v Prešernovi umetnosti ostala na ravni načela; kar zadeva kulturo, je naš avtor določnejši: sonet An die Slowenen, die in deutscher Sprache dichten spregovori o posebnem razmerju med Slovenci in nemško kulturo. Če razšifriramo metaforiko in retoriko, tu pesnik pravi, da je potrebno biti hvaležen nemški kulturi, ki je Slovence vzela v rejo (ob bedi slovenske zgo­ dovine, ki je popisana v Sonetnem vencu, se ne gre čuditi, da je prišlo do česa takega), toda častiti je vendarle ne gre nad slovensko, kar pa se počne, ko Slovenec piše v nemščini in to pisanje ni vrhunsko, torej ni vrednota po nemških merilih. Nemštvu takšno pisanje ne prinaša slave, še manj pa jo prinaša slovenstvu, ki tako v nemških očeh ne more biti dosti vredno: nemštvu daje le povprečne talente, hkrati pa zanemarja sebe. Glede na to, da je Prešeren zavrnil iliristični kulturni in politični koncept, je to oprede­ ljevanje do nemške kulture zelo dragoceno: nemška kultura je za Slovence nedvomna vred­ nota, ker je resnična kultura. Nasprotno je ilirizem zgolj ideologija in kot taka za Slovence ne more biti nikaka vrednota (mimo tega, da je neko prizadevanje, ki je, četudi napačno, boljše od letargije8). Nemška kultura sama po sebi Slovencem ne streže po samosvojem narodnem življenju (ilirizem pa to vsekakor počne), z njo imajo slovenski ljudje celo poseben odnos - morajo ji biti hvaležni za kulturno redništvo —, toda ker smo že v obnebju roman­ tičnih idej o narodnosti in jeziku (na Humboldtovih, Schleglovih in Fichtejevih miselnih temeljih), Prešeren utemeljeno dvomi o produktivnosti vključitve Slovencev v nemško kul­ turno občestvo. Vsa problematičnost je torej na slovenski strani: pesnik pač zavrača »priučeno nemštvo« in »priučene Nemce«, ker ne za nemštvo ne za Nemce niso nikaka korist, kaj šele vrednosta. Prešeren kot človek novih, meščanskih časov vsekakor razvideva novodobna raz­ merja med narodi, ki jih ni prav nič lahko izboljšati: svoje utopično bratstvo in sosedstvo med narodi napoveduje šele za prihodnost in ob vinski kapljici, ki kajpak privzdiguje upanje; nika­ kor pa ne zaupa učinku trenutne politične akcije in ne stavi nanjo, kakor Valentin Vodnik v Ilirii oživleni (čeprav Vodnik govori o Napoleonovem duhu, se kaže v njegovem razumevanju še dedič naivnega, podeželskega racionalizma, ko upa, da bo politična akcija uredila stvari, kakor je najbolje za Slovence). Toda kljub času primernemu nacionalizmu Prešeren ne zapada sovraštvu do tujega, še posebej pa ne sovraštvu do tuje kulture. Da nadaljuje in stopnjuje že pri Linhartu in Vodniku zaznavni odpor do absolutizma - vendar ne več na ravni smešenja in basni ter politično pro- gramatične poezije, temveč v generalni izpovedi romantičnega nacionalizma in hkrati tudi humanizma, v Zdravljici - , seveda ni treba posebej poudarjati. Se pa avtorska jeza prvič v slovenski literaturi usmeri zoper Slovence, ki odvečno odpadajo od slovenstva, ne da bi ob tem zares pripadli čemu drugemu: resničen problem za slovenstvo so le ti, ne pa drugi, čeprav niso vedno samo sosedski mejaki . . . Zanimivo spremembo prinese nastop Jovana Vesela-Koseskega. S svojo znamenito odo Slovenija cesarju Ferdinandu - še v predmračnih absolutističnih časih - odločno poveže slo­ vensko dražbo z avstrijsko cesarsko idejo: pri njem je zvestoba cesarstvu brezpogojna in je temeljni zakon obstoja Slovencev: »Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencu ne gane!« Cesarska ideja bo 1849. leta po njegovem upanju tudi srečno, pravično in enakopravnostno uredila razmerja med narodi v Avstriji, ki so se 1848. nenadoma pokazala v nerazveseljivo sovražnih barvah. Takole pravi Vesel v pesmi Viribus Unitis, ko ob prihodu cesarja Franca Jožefa v Trst hvali usodo, ki je na obalah Jadrana združila tri mogočne sile pod cesarskim žez­ lom: »Talijanski um svitlosti starodavne,flzkušeno Slavenstva hrabro kri/Germanskih ved modrosti bistroglavne;/ Zvarila vse (osoda) je v stik edinosti.« Zato pa Vesel vpelje v slo­ vensko literaturo njeno najbolj popularno negativno figuro v vsem 19. stoletju, nemškutarja, torej rodni zemlji in krvi nezvestega Slovenca. 1848. leta Koseški sporoči nemčurju:9 »Za tebe, budalo, nabrušen je meč,/Nikdar ne poljubi Slovenka te več« - torej: tako z najhujšim moškim kot najbolj bolečim ženskim (kakor vemo že od Aristofana) orožjem obljublja narod- nemu odpadniku neusmiljen boj. Napade celo nemško kulturo, in to z značilno historistično 8 O tem glej Prešernovo pismo Vrazu z dne 19. julija 1838 in njegov pripis k Smoletovemu pismu Vrazu z dne 26. oktobra 1840 - Prešeren, Poezije in pisma, uredil Anton Slodnjak, Ljubljana 1964, 343 in sledeče. 9 Pesem Nemškutar, Slovenija 1848, 24. številka, 96. 62 I. GRDINA: DOŽIVLJANJE NEMCEV IN NEMŠKE KULTURE utemeljitvijo (značilno za način mišljenja o političnih rečeh): »Učil je, ne žabi, Slovenec modrost,/ Ko glodal še Neme je modvedovo kost.« Nemška kultura in takšno prostaško zavračanje njenih vrednot, ki je v času zmagoslavja Veselove muze na slovenskem Parnasu (štirideseta, petdeseta, prva polovica šestdesetih, let 19. stol.) popolnoma prevladalo nad prešernovskim konceptom odprtosti tujostim ob hkratni prvosti slovenskosti, sta mnogo slovenskih ljudi spravila v nemški politični tabor. Najzname­ nitejši primeri so Dragotin Dežman, ki se je prelevil v Karla Deschmanna, Valentin Konšek, ko se je iz liberalnejšega Celja, kjer je 1848. in 1849. leta še bil Slovenec, preselil v zatohlost vojvodine Kranjske, kjer je moral biti Nemec, če je hotel biti zvest svojim liberalnim vizijam, in seveda Jožef Schwegel, v mladosti nastopajoč kot slovenski pesnik Žvegelj. Franjo Šuklje piše v II. knjigi svojih spominov o njem zelo značilno tole: »Sam mi je pravil, da je sprva ugibal, kateri izmed obeh narodnih strank naj bi se pridružil (gre torej že za parlamentarno dobo, in torej ne drži tista Šukljeva trditev, da je Schwegel slo­ venstvo odvrgel zaradi kariere, ki je bila ob nastopu parlamentarizma že zelo visoko oz. v dneh Schweglovega parlamentiranja že končana. I.G.) ter da je celo mislil, najprej javiti se narodnemu volilnemu odboru. Toda stari Bleiweis mu ni ugajal.« . . . »Kako pa z njegovo ,nemškutanjo'? Izrecno poudarjam, da se mi ono izbiranje med nasprotujočima si narodnima strankama vidi nemo- žato, malo značajno. Navzlic temu pa moram resnici na ljubo pribiti, da je Schwegel v razgovoru s fanatičnim Nemcem, posi. dr. Mengerjem, vpričo mene čisto jasno označil slovenščino kot svoj materin jezik.«10 Šuklje sicer obsodi Schweglovo izbiro narodnega tabora kot »nemožato, malo značajno«, toda pomembno opozori, da so se staroslovenske miselne matrice sredi in konec šestdesetih let šele začele izrabljati. Vendar: medtem ko se je v kulturi lahko izvršil preobrat v zavesti slovenskih ljudi in je Josip Stritar kaj hitro dobojeval svoj boj zoper Koseškega (popolna kanonizacija Veselove poezije in prevodne dramatike v sedemdesetih letih je izzvenela v prazno: prvo zbrano delo katerega slovenskih literatov v kulturni sferi ni doživelo praktično nikakega uspeha in za vsem knjigotrškim podvigom je pravzaprav stala politika z »očetom naroda« dr. Bleiweisom na čelu), je v vsakodnevni dejavnosti, politiki, kaj podobnega bilo nemogoče, kajti nemškonacionalne vlade, ki so stolovale na Dunaju v sedemdesteih letih, so bile, kakor je zapisal Ivan Prijatelj, Slovencem mačehe: zavoljo neposredne narodnostne ogroženosti je zaživel slogaški koncept, ki je imel kot pozitivno posledico vsaj delno prizna­ vanje soobstoja različnih miselnih usmeritev v slovenskem življenju, onemogočal pa je jasno ločitev duhov in resnično tekmovanje konceptov na življenje in smrt, se pravi novodobni kri­ terij za ugotavljanje uspešnosti te ali one politične opcije in njenih nosilcev. Slovenska besedna umetnost je kot enoten organizem prešla iz ene miselnosti v drugo; bil je to izrazit generacijski prelom, ki je odpihnil starejšo generacijo: do idejne različnosti konceptov je prišlo šele z Mahničevim nastopom - šele od tedaj so v slovenski literaturi doma novodobna sinhronistična, ne zgolj diahronistična nasprotja. Le na prvi pogled je v tem paradoks: slo­ venska politika se je miselno diferencirala pred literaturo, toda dokončni prelom med različ­ nimi idejnimi koncepti je bil izveden v literaturi prej kot v politiki, zakaj staroslovenski kul­ turni koncept je bil nezmožen samosvojega, torej vsaj malo avtonomnega življenja in naspro­ tovanja mladoslovenskemu, ki ga je podpiralo novodobno življenje samo. Vse to smo morali pojasniti, da bomo mogli razumeti poglede na Nemce v slovenski lite­ raturi v drugi polovici 19. stoletja. Staroslovenska generacija je, kakor smo videli pri Veselu, kar najostreje in najbolj drastično ter z veliko resnobo obsojala vsak in vsakršen odpad od narodnosti, ki ga je vse bolj skušala enačiti z odpadom od svojega koncepta. Ker so se ti odpadi pogosto vršili zavoljo kulture, so le-to radi odmislili kot kakršno koli samostojno vred­ noto. To velja tako za nemško kulturo kot mladoslovenski kulturni koncept. Ko odpade kul­ turni, torej prešernovski argument za prijaznost Nemcem in nemštvu, je pot izražanju sov­ raštva odprta. Toda proti Nemcem se nacionalne literarne sovražnosti značilno ne začno takoj - so preblizu in premočni - , zato pride najprej do nekakšne orewellovske vaje v sovraštvu v razmerju do Madžarov, s katerimi Slovenci (z izjemo prekmurskih in porabskih) nimajo neposredno opraviti. V času razplamtele revolucije 1848. in 1849. leta Vesel napiše strupen 1 0 F. Šuklje, Iz mojih spominov, II. del, Ljubljana 1929, 58, 59. ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 1993-1 63 protimadžarski verzni pamflet Naprej, slavenski jug. Živo podobo sovražnika pač potrebuje vsak narod. Šele po tej vaji se Koseški loti Nemcev, s katerimi je slovenstvo v dosti usodnejšem raz­ merju — vse bolj bojujočem, kajti potrebno se je zoprestaviti agresivno protislovenskemu in sploh protislovanskemu nemškoliberalnemu nacionalizmu - : v Giosi XVI tako že pravi, da Nemca grize zavist ob uspehih Slovencev. Tu je Nemec prvič v slovenski literaturi praktično izenačen z nemčurjem, ki je prepoznan pravzaprav kot njegova predhodnica. Vsaj napol je Koseški to izrekel tudi v nam že znanem tekstu Nemškutar, kjer je nastopil zoper simbol modernega nemštva, frankfurtsko zastavo. Ne najprej zavoljo cesarske ideje in zvestobe nji, ki seveda tudi obstaja, ampak v prvi vrsti zaradi svojega slovenskonacionalnega prepričanja, točneje programa, ki mu je nemška država v obsegu Nemške zveze smrtna grožnja. Spočetka so bili sovražniki jasno rangirani: najhujši je bil nemčur, tesno za petami mu je sledil Mad­ žar . . . Zdaj je Koseški že skoraj patološko protitujski (a to je le program, zakaj še vedno živahno prevaja iz tujih jezikov, predvsem nemščine): Glosa XVII sporoča, da so prave vred­ note zgolj doma - in ker je doma tako idilično, kakor je popisano na mestu rečenem (le pes­ nikom se standardno slabo godi tudi tu!), - »Tujstvo . . . nad nami gode«, saj »Mu zavid ne da pokoja,/Veseli se naše škode« . . . Zatorej: »Slovenja kako grenko, /Raj debelo ko pre- tenko/ Včasih tujcu reči mora.« Dihotomija je torej jasna: Slovenec nasproti vsem in vsako­ mer na vseh ravneh življenja. Pozitivnosti so samo doma, v domačem izročilu ter trudu lastnih rok, in le glede na vse to se meri inferiorni preostali svet. To je vsekakor že zelo oddaljeno od prešernovskih (a tudi zgodnejših veselovskih) vizij mednacionalne kooperacije in sosed­ skega, ne vražjega mejaštva. Ne more nas presenetiti, da mladoslovenci na nemško-slovenska razmerja v bistvu gle­ dajo enako kot staroslovenci: od njih se občutneje razlikujejo, rekli smo, v kulturnem kon­ ceptu, ne pa političnem, kjer ostajajo pod dežnikom skupne protinemške fronte. Po Veselovi zaslugi pa je odnos do Nemcev prišel od prešernovskih posebnih kulturnih odnosov do čisto in najprej političnega razmerja. Mladoslovenci tako v svojih literarnih proizvodih radi slikajo poštene Slovence v boju z nepoštenimi in pokvarjenimi nemčurji in v vse večjemu številu tudi Nemci (romani in povesti J. Jurčiča, Fran Levstik pa v svoji verziji Tugomerja celo izrecno prekolne Nemce, kakor Vesel poprej Madžare). V širjenju takega preprostega občutenja sveta, kjer je dobro povezano z narodnjaštvom, zlo pa z odpadništvom ali tujstvom, sodelu­ jejo praktično vsi literarni in polliterarni žanri, od previdnih pridig (A. M. Slomška) do zelo prozornih kriminalk (J. Alešovca).11 Mladoslovenska generacija prinese le eno novost v obravnavo nemško-slovenskih odnosov glede na staroslovensko, in ta je izrazito povezana z naravo literarnega sveta, torej z edino veliko spremembo v doživljanju nacionalnega kozmosa teh dveh za Slovence usodno pomembnih generacij: mladoslovenci se lotijo zadeve tudi s humorne, točneje satirične plati. Janez Menciger tako napiše svojega Vetrogončiča, kjer dokazuje, kako je nemčur, ki se sklicuje na nemško kulturo kot razlog svojega nemštva, v bistvu le polkulturnež (kulturen ni, ker ne pozna slovenske kulture), kar pa je slabše od nekulturnosti, ki je med narodnjaškimi Slovenci že nemogoča (kajti slovenska literatura že premore svojo klasiko in nje poznavanje v rodoljubnih krogih celo odloča o ženitvi): via facti je sprejeta Fichtejeva miselna podmena, da jezik oblikuje ljudi; tako je nezvestoba materinščini, ki je znak vsakega pravega rodoljuba, v bistvu tudi nezvestoba resnični kulturnosti, saj je človek v določeno narodno kulturo skozi njen jezik pravzaprav naravnost rojen . . . Toda tako se je mladoslovenec lotil nemčurstva na načelni ravni, ne pa tudi, ko je šlo za boleče konkretne primere, kakor bomo brž videli pri Janezu Trdini, razen v docela brezupnih in nepoboljšljivih slučajih (dr. Zamik tako npr. sati­ rično obračuna s K. Deschmannom v spisu Don Quixotte della Blatna vas, 1862). V avtobio- grafiji Janeza Trdine moremo namreč prebrati sledeče vrstice o Franu Miklošiču, ki vsekakor ni bil nikak nemčur, odpadnik od slovenstva, ni pa tudi bil transparentno-manifestativen narodnjak, ali v slovarju tedanjega časa »domorodec«: »Najbolj se nam je zameril Miklošič s tem, da ni hotel govoriti po slovensko. S Hrvati in Srbi se je pomenkoval po ilirsko, s Poljaki po poljski, z nami pa je vedno le namškutaril. To nesramno 11 O tem glej knjigo M. Kmecla, Od pridige do kriminalke, Ljubljana 1975. 64 I. GRDINA: DOŽIVLJANJE NEMCEV IN NEMŠKE KULTURE preziranje našega jezika (jezik vsekakor že dolgo ni bil več zgolj sredstvo sporazumevanja — kveč­ jemu nesporazumevanja —, temveč tudi in predvsem narodnostni znak. LG.) je moglo imeti samo dva vzroka. Ali ga je tako zaničeval, da ni hotel govoriti jezika svoje matere, ker se je sramoval, ali pa našega pismenega jezika ni dobro znal in se torej ni hotel blamirati. Ta dva vrzoka sta oba enako grda in podla in zato ostane na Miklošičevem imenu na vse veke žig sramote. Filologi naj ga svobodno časte s kadilom, kajti je bil te časti tako vreden kakor nobeden izmed njegovih vrstni­ kov. Mi rodoljubi pa ga ne moremo in nečemo spoštovati in ljubiti, smatramo ga za izgubljenega sina naše matere Slavije.«12 Zaostritev je torej očitna: v drugi polovici 19. stoletja in na začetku 20. ni bilo dovolj biti Slovenec, temveč je bilo to treba vsepovsod in vsekdar kar najočitneje kazati, če si je človek hotel pridobiti milost v očeh mladoslovenske generacije, ki jo je kot najdlje živeči pripadnik (deloma celo neradikalni predhodnik) avtentično zastopal še v času moderne Janez Trdina s svojimi od Ivana Cankarja močno hvaljenimi avtobiografskimi in spominskimi spisi.13 Tam nekje v začetku 80. let prejšnjega stoletja mladoslovenci izgube duhovno vodstvo v slovenskem narodu. Po razsvetljenski, Prešernovi romantični, staroslovenski veselovsko kva- ziklasicistični in mladoslovenski generaciji stopi v ospredje slovenskega duhovnega življenja generacija Frana Šukljeta, Janka Kersnika, Ivana Tavčarja in Ivana Hribarja. Pogledi na nemštvo se začno tudi sinhrono diferencirati. Nedvomno je duhovni oče te generacije Josip Stritar, ki se nikakor ne strinja z mladoslovenskim prvakom Levstikom, izjavljaj očim, da je vse slovenstvo le v kmetstvu (Popotovanje iz Litije do Čateža) in v oblikah ljudske kulture: kolikor se dejanskost ni skladala z Levstikovimi mislimi, toliko slabše je bilo zanjo — strupeni kritikaster je brž poskrbel za to, da se je uravnala po njegovih zideologiziranih idejah (tako npr. iz slovenskega slovstva brezumno izžene Jožefa Stefana). Stritar vpelje k nam — prvi po Prešernu in Čopu - avtonomna estetska merila za vrednotenje književnosti in tako vpliva kot zgled za avtonomizacijo drugih predelov človeškega življenja, ki se počasi slovenizirajo tudi institucionalno, ne zgolj zasebniško in osebniško. Nadalje Stritar jasno pove, da slaba litera­ tura ne rešuje nikogar, še najmanj narodnost v industrijski epohi. Za vrednotenje literature pa niso ustrezna domača merila, temveč širša, ki so seveda predvsem estetska. Res ne vztraja dolgo pri takšnih mislih, toda naslednji generaciji naših ustvarjalcev postanejo precej domača, moderni pa tudi edino veljavna. Sedemdeseta leta so hud preizkus trdnosti slovenskega narodnega gibanja, toda ko nemškoliberalno vlado zamenja Taaffejeva, preidejo Slovenci kot del železnega obroča vladne večine iz defenzive v ofenzivo, ki jo izpelje že nova generacija, Mladoslovenci so bili nekašni poklicni rodoljubi in kot take jih je nemški liberalizem seveda strastno sovražil, medtem ko so novi ljudje rodoljubi v različnih poklicih. (Moderni bodo preprosto Slovenci v različnih poklicih.) Medtem ko mladoslovenci uporabljajo v primerjavah z Nemci zvijačo, ki dokazuje, da le na pol pristajajo na avtonomnost literature14 - namreč skrijejo se za vse Slovane,15 kot da odloča o literarnih rečeh kri in krvna sorodnost, ki sta metafora za tisto, čemur so znak jezik in medjezikova razmerja — se stritarijanski »osemdesetletniki« suvereno odpro Evropi: s Stritarjevim romanom Zorin pretekli, s Celestinovo radikalizacijo v eseju Naše obzorje pa tudi sočasni. Iz nje Nemci niso izvzeti, vendar pa načelno niso literarno ne pomembnejši ne nepomembnejši od drugih. Tako stritarijanci primerjajo samo slovensko literaturo z nemško in njihov mojster more v sonetizmu že dati prednost Slovencem pred Nemci. Klasik Prešeren pa po Stritarjevem videnju stvari tako ali tako zdrži primerjavo tudi s Petrarco, celo več: med njegovimi soneti ni praznega, pri Petrarci pa marsikateri . . . Kljub pikremu označevanju nemškega soseda (Stritar: »ošabni sosed«, Celestin: »Narod­ nega sovraštva nima naš narod niti proti Nemcem, ki so bili in so še vedno najmanj — ljubez- 12 J. Trdina, Izbrano delo I, Ljubljana 1971, 303, 304. Tu je zelo očitno pokazano, kako je bilo mladoslovenski generaciji slovenstvo poklic, kakor npr. filolog, saj Trdina govori o filologih contra rodoljubih, kakor da sta ti dve opredelitvi izključujoči (torej sta na istem nivoju). 13 Trdina je tudi pripadnike drugih narodov cenil predvsem po njih rodoljubju, tako se je zmrdoval nad Goethejem, ki se je po njegovem slabo obnašal v času Napoleona L, usužnjevalca Nemčije in Nemcev. 14 Le dr. Zamik je nekoč zaklical poznejšemu enonočnemu »očetu naroda« (po smrti dr. Janeza Bleiweisa) Luki Svetcu, ki je kakor njegov predhodnik suvereno presojal vse narodne reči: ». . . postavi se na evropsko stališče, kadar bodeš imel zopet pero med palcem in kazalcem, hoteč presojati lepoznanske plodove.« 15 O tem glej zlasti v Moje življenje Janeza Trdine, kjer sta vrhunska mojstra Prešeren in Lev Tolstoj nasproti vsem Nem­ cem in drugim. ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • 1993 • 1 65 nivi z nami.«)16 stritar j anci prvi poskrbe za bolj sistematično prevajanje iz nemščine v slo­ venščino, ki je bilo poprej plod osebnih afinitet ali šolskih in drugih poučnopragmatičnih po­ treb. Tako Anton Funtek prevede prvi del Goethejevega Fausta (1908), kar na simbolni ravni kaže veliko spremembo: slovensko občestvo nemške kulture nima več za svojo drugo kulturo, temveč obravnava enega njenih največjih tekstov kot tekst tuje kulture, se pravi: prevede ga. Hkrati je to bil dokaz enakovrednosti slovenščine nemščini tudi v največjih dosežkih slednje. Kako Šuklje vidi slovensko-nemške odnose in razmerja, smo se že mogli poučiti okoli Schwe- glovega primera; podobno strpnost zasledimo tudi pri Janku Kersniku, ki prvi pogleda na dejavnost mladoslovenskih »poklicnih Slovencev« z ironično distanco. Za menjavo generacij­ skih videnj je poučno prebrati njegov roman Agitator in enako naslovljeni predel spominov mladoslovenskega voditelja dr. Josipa Vošnjaka: kjer je pri Vošnjaku najhujša resnost in zaresnost, je pri Kersniku blažja ali ostrejša ironija, ki se vse bolj ostri v kritiko. To je znak, da se je slovenski prostor v osemdesetih letih 19. stoletja duhovno precej sprostil: postal je prostor. Prej je bil premica, linija . . . Ivan Tavčar je bil v odnosu do Nemcev formalno dedič mladoslovencev. Tudi on je imel Miklošiča za vsaj sumljivega, enkrat ga je označil celo kot »nemško s...jo«.17 Toda ta neto­ lerantna pot doživi notranji zlom - tako v svoji levstikovski prapodobi kot v postmladoslo- venskih liberalcih. Levstik na večer svojega življenja obupa nad Slovenci, ker pač glede slo­ venstva ni odstopil od svojih rigorističnih pogledov, ki so ga vodili v samosilniško jeziko- slovstvo ter nekonstruktivno kritikastrstvo, zlasti proti J. Jurčiču; Tavčar pa je v 90. letih raje podpisal pogodbo s Schweglom kakor s slovenskim katoliškim političnim taborom in s tem narodnostni radikalizem slovenskega liberalizma pahnil na raven demagoške fraze. Mladoslo- vencem vse skupaj ni bila le fraza, res pa je, da so še živeli v časih, ki so o načelnosti v politiki več vedeli od modernih, ki jim je Tavčar politično že pripadal. Nadalje je Ivan Tavčar spravil Antona Aškerca — ta je bil hkrati zadnji klasični in prvi moderni Slovenec — od Ljubljan­ skega zvona zato, ker je narodno načelnost jemal resno . . . Moderna doba se začenja pri nas v politiki z razpadom prej za silo enotnega narodnega tabora na dve stranki. Antonu Mahniču ločitev duhov v kulturi, kjer je poskusil najprej, ni ravno bleščeče uspela, zato pa tem bolj v politiki, kjer so njegovi bojeviti učenci več kot nado­ mestili omenjeni polom svojega mojstra. Tako je bil slovenski narod naenkrat razdeljen kakor dragi moderni narodi po sočasni celinski Evropi na krščanski in liberalni tabor. Starejša diho- tomija, liberalci nasproti konservativcem, ki je tako značilna za 19. stoletje, na Slovenskem ne pozna strankarske organiziranosti, temveč gre za spopad ne docela institucionaliziranih poli­ tičnih (in ne zgolj političnih!) skupin (staroslovenci: mladoslovenci), kadar niso pod enotnim dežnikom narodnostne fronte . . . Stritarjev boj na nož v Dunajskih sonetih z do konca odkrito afirmacijo liberalizma v opoziciji do prevladujočega klerikalizma je zgolj osebnostna akcija, toda vseh mostov tudi tedaj Stritar ne podre . . . V 90. letih pa je slovenska politična delitev kar nenadoma v skladu s stanjem drugod po Evropi. Najverjetneje je k temu odločilno pripomoglo pomanjkanje aristokracije kot naravnega družbenega nosilca konservativizma 19. stoletja: njeno umanjkanje v postrazsvetljenskih časih je tako slovenskemu narodu omo­ gočilo prehod iz zamudniške politične struktuiranosti (nediferenciranost pod slogaškim dež­ nikom) v docela aktualno za čas fin de siècla. Recidivi klasičnega nasprotja 19. stoletja med konservativizmom in liberalizmom, ki so bih pri narodih z razvitima tema dvema političnima taboroma močni še dolgo po letu 1900, so bili pri Slovencih dokaj šibki. Tako se ne moremo čuditi, da je Ivan Šušteršič v spremenjenih, modernih političnih razmerah mogel igrati tolikšno vlogo, zakaj bila mu je naravna18; se je pa njegovo spretno, s preteklostjo docela neobremenjeno parlamentiranje omejilo na ozke strankarske koristi, v popolno onemogo- čenje slovenskih liberalcev . . . Za začetek na Kranjskem. Socialna demokracija kmalu po delitvi na liberalni in krščanski politični tabor izpopolni novodobno politično struktuiranost Slovencev. 1 6 i. Stritar, Izbrano delo, Ljubljana 1969, 41; F. Celestin, Naše obzorje, odlomek je dosegljiv v: Slovenski literarni pro­ grami in manifesti, Ljubljana 1990, 34 in sledeče. 17 Izidor Cankar, Obiski, v: Iz. Cankar, Izbrano delo, Ljubljana 1972, 161. 18 To velja tudi za njegovo po vsej dvojni monarhiji razvpito kupčevanje z žlindro, ki mu je prineslo vzdevek dr. Žlindra, a kljub dokazani slepariji se njegova kariera ni končala. 66 I. GRDINA: DOŽIVUANJE NEMCEV IN NEMŠKE KULTURE Tako je torej v zadnjem desetletju 19. stoletja na Slovenskem bila vzpostavljena politična struktura moderne slovenske družbe. V umetnosti je modernistični prelom le malo kasnejši: z nastopom literarne (Cankar, Župančič, Murn, Kette) in slikarske (Jakopič, Grohar, Jama, Strnen) četverice, s trojico arhitektov (Plečnik, Fabiani, Jager) ter z izjemnimi ustvarjalci še na drugih področjih postane slovenska kultura povsem vtelesena v sočasna evropska prizade­ vanja. Stara razumevanja se seveda še držijo, a življenje jih premaga. Zlasti očitno je to v boju za neoilirizem in proti njemu. Tu gre za vprašanje, ali naj Slovenčevo obzorje pred evropskimi vsebinami napolnjujejo mimo slovenskih še katere druge, kakor je nekoč bilo z nemškimi. Novoilirci so se zavzemali za to, da je vmes še jugoslovanstvo, ki naj stopi na mesto slovenstva, to pa se naj poniža na raven regionalnega. Vendar so povoženi najprej kulturno (Ivan Cankar nastopi proti njim v govoru Slovenci in Jugoslovani), skozi čas pa vse bolj tudi politično (začetki misli na samostojno slovensko državo so pri dr. Antonu Novačanu in nje­ govi Slovenski republikanski stranki, ki je delovala 1922. in 1923. leta). V drugi polovici 19. stoletja je slovenski inteligent še bil vtelesen v dve kulturi, kar doka­ zuje tako Šukljetov kot Šumanov uspeh na elitni avstrijski gimnaziji19 ter navsezadnje tudi Stritarjevo nemško pesnenje ipd. Tik pred prvo svetovno vojno je bilo že povsem drugače: bikulturni ljudje so bili le še izjeme. Med Nemci in Slovenci se je bil neusmiljen boj na vseh ravneh, tudi na kulturni, o čemer priča pisateljstvo Rudolfa Hansa Bartscha na eni in Lojza Kraigherja na drugi strani.20 Kdor se vanj ni vključil, je bil najmanj sumljiv narodni mlačnež, če ne tudi narodni odpadnik. Tako je npr. dr. Josip Ipavec umrl povsem pozabljen in prezrt, čeprav je napisal prvi slovenski balet — bil je pač samó Slovenec, ne pa tudi manifestativno- transparentni Slovenec: Janez Krstnik nove slovenske glasbe je postal šovinistični Anton Lajovic,21 ki je v tujini bil znan samo po svojih ekstremističnih protinemških pamfletih, ne pa po svoji glasbi, medtem ko so dr. Josipa Ipavca ne samo poznali, temveč tudi cenili takšni odličniki duha, kot so bili Wilhem Kienzl, Alexander Zemlinsky, Oskar Nedbal, Joseph Marx — kajpak zaradi muzike in samo zaradi nje. Nič bolj niso bili odprti Nemci: Jože Plečnik samo zaradi svoje narodnosti ni mogel postati naslednik Otta Wagner]a - bil je spet samó Slovenec in prav nič transparentni Slo­ venec, toda to je bilo dovolj, da ni mogel zasesti položaja, na katerega bi po svojih strokovnih sposobnostih moral priti, prav tako kot Josip Ipavec ni mogel v slovenski zavesti dobiti mesta, ki mu gre. Le državna uprava je v nemškem svetu še omogočala uveljavitev Slovenca, o čemer priča zlasti kariera dr. Ivana Žolgerja, ki se je ostenativno vselej podpisoval po slovenskem pravopisu. Manj univerza oz. ne vsaka univerza: v Gradcu je bila ob prelomu stoletja edino slavistična profesura dosegljiva Slovencu. Dunaj je bil nekoliko odprtejši, vendar Plečnikova izkušnja priča o tem, da ni bil prost predsodkov do Slovencev, ki jih je gojil tudi sam cesar Franc Jožef — ta je imel slovenski jezik za silno zaostal in je bil nemalo presenečen, ko je od Matije Murka izvedel, da v njem obstaja prevod Svetega pisma iz istega stoletja kot v nemš­ čini!22 Vsekakor je cesar pokazal manj kulturne širine kot njegov minister: baron Feliks Pino ni premogel le kurioznega navdušenja za mične slovenske pomanjševalnice, temveč tudi resno voljo in je uspešno prevedel Prešernov sonet Memento morì v nemščino.23 Toda Pino je bil preostanek starih Taaffejevih časov. Kakor so Slovenci v očeh avstrijskih Nemcev izgubili simpatije (pod konec stoletja jim je nekoliko naklonjen le Peter Rosegger, ki je evoluirai od skrajne sovražnosti do vsega nenemškega, medtem ko so bih tedanji nemški liberalci Slovencem popolnoma sovražni in si ni mogoče več predstavljati kakega Vinzenza Rizzija, ki je sredi 19. stoletja močno hvalil Pre­ šernovo pesništvo, ali Antona Aleksandra Auersperga, ki je Slovence sprejemal vsaj na her- derjansko-romantični ravni ne preveč pokvarjenih preprostežev), tako so tudi Nemci izgubl­ jali simpatije v očeh Slovencev, zlasti inteligence. V tridesetih letih 20. stoletja se pojavi na Slovenskem celo že zaničljiv izraz za Nemca - Švab. Značilno gre za »uvoz« iz srbskega " O tem glej Šukljetove in Semečeve spomine (slednji so izšli v Ljubljani 1927, o Šurrianovi zgodbi glej str. 27, 28). 2 0 O tem glej v: F. Zadravec, Kraigherjev roman Kontrolor Škrobar (v knjigi imenovanega Črni piruh), Ljubljana 1981, 168 in sledeče (popraviti pa je potrebno pasus o P. Roseggerju). 2 1 Izidor Cankar, Izbrano delo, Ljubljana 1972, 157, 158. 2 2 Matija Murko, Spomini, Ljubljana 1951, 130. 2 3 Ivo Šorli, Moj roman, Ljubljana 1940, 72. ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • 1993 • 1 67 doživljanja sveta. Vsekakor je slovensko sovražno doživljanje Nemcev v bistvu reakcija na akcije nemške politike od Jožefa II. naprej. Seveda je to miselno preprosta reakcija, toda življenje ni zgolj zapleteno in globoko, kajti tudi akcija na nasprotni strani je navsezadnje bila nadvse preprosta in prozorna ter se glede njenih ciljev in namer ni mogel slepiti niti najbolj naiven Slovenec . . . Z u s a m m e n f a s s u n g EINSTELLUNG DER SLOWENISCHEN GEBILDETEN ZU DEN DEUTSCHEN UND DER DEUTSCHEN KULTUR IN DER ZEIT VON DER AUFKLÄRUNG BIS ZUR MODERNE Igor Grdina Seit Joseph II. zwang das Leben in der Donaumonarchie die slowenishen Gebildeten regel­ recht datzu, ihre Einstellung zu den Deutschen und der deutschen Kultur zu definieren. In der Zeit bis zur Moderne machte diese Einstellung eine Entwicklung durch, die von der Zusammenarbeit bis zum offenen Wettbewerb oder sogar zur feindlichkeit reichte, wovon das letztere jedoch nur eine Reaktion auf den deutschnationalistischen Druck auf die Slowenen war. Die Slowenische Lite­ ratur hinterließ in den Werken ihrer erstklassigen Schöpfer viele symbolische und symptomatische Hinweise auf eine Entwicklung dieser Art. Im literarischen Werk des führenden Vertreters der slowenischen Aufklärung A. T. Linhart ist das Deutschtum durch eine Beamtenschicht repräsentiert, die sich in eine durchaus, slowenische Gesellschaft eindrängt, in der sie einen Fremdkörper bildet und geistig unterlegen ist. Auch der aufklärerisch-vorromantische Valentin Vodnik hegt keine Feindschaft gegenüber die Deutsche selbst, stellt jedoch fest, daß die letzteren gegenüber den Slowenin vom österreichischen Staat pro­ tegiert werden. France Prešeren tritt als hervorragende Persönlichkeit der slowenischen Romantik für das Primat des Slowenentums ein, weist aber zugleich auf die Bedeutung der deutschen Kultur auf jenen Bereichen hin, wo es (noch) keine slowenische gibt-Sein Zeitgenosse Jovan Vesel Koseski, ein verspäteter Klassizist, setzt sich zunächst für eine Kooperation mit den Nachbarvöl­ kern ein. Im Jahre 1848 führt er in die sloweinsche Literatur ihre negativste Figur des ganzen 19. Jahrhunderts ein, nämlich »den Deutschtümler«, der von ihm aufs schärfste verurteilt und dem ein erbitterter Kampf angesagt wird. In der postrevolutionären Ära ist Vesel Verkünder der Ideen der altslowenischen Generation. Er hebt hervor, daß die echten Werte nur in der Heimat zu finden sei- sen und verhindert jede, auch kulturelle Offenneit und Vergleiche mit der zeitgenössischen Ent^ wicklung in Europa. Die jungslowenische Generation radikalisiert im Vergleich zu der altsloweni­ schen ihre Einstellung zu den »Deutschtümlern«, zugleich verschärft sie aber auch ihr Verhältnis zu den Deutschen, denen sie in allen literarischen und halbliterarischen Gattungen, sozusagen von der Predigt bis zur Kriminalgeschichte, an den Leib geht. In der sechziger Jahren des 19. Jahrhun­ derts werden die Einstellungen zu den Deutschen in der slowenischen Literatur und unter der slo­ wenischen Intelligenz im allgemeinen, differenzierter: einige (z. B. I. Tavčar) verfolgen den schar­ fen Kurs der Jungslowenen, der aber zunehmend zu einer demagogischen Rhetorik für die Massen wird, während die anderen (wie etwa J. Kersnik) bereits mit einer ironischen Distanz den slowe­ nischen nationalen Radikalismus Verfolgen. Für die nächste Generation, die Generation der Moderne, ist das Slowenentum etwas durchaus Selbstverständliches, sie verlangt in dieser Hinsicht auf allen Eben und in allen Lebensbereichen ausschließlich europäische Maßstäbe, die die patrio­ tischen zur Gänze ersetzen sollen. Die slowenische Kultur hat damals die zeitgenössische Entwick­ lung in Europa bereits aufgeholt, sie weist eigene Klassik und Moderne auf, und so besteht kein Bedarf mehr an der deutschen Kultur als Zweitkultur, nicht nur für den gewöhnlichen sloweni­ schen Menschen sondern auch für den slowenischen Gebildeten (eine solche Rolle spiel die deut­ sche Kultur etwa bis zum letzten Jahrzehnt des 19. Jahrhunderts). Die deutsche Kultur erlangt für den slowenischen Gebildeten durchaus denselben Rang wie alle großen europäischen Kulturen. Nach dem Ersten Weltkrieg werden einige Persönlichkeiten (z. B. der Komponist A. Lajovic) sogar zu ihren eifrigsten Gegnern.