467
MED KNJIGAMI
NA ROB NOVIH MLADINSKIH  KNJIG
V nekem smislu je pravzaprav težko ocenjevati mladinsko književnost, zakaj vedno je treba upoštevati dva momenta: umetniško izrazitost in pomembnost dela, mimo tega pa še njegovo specifično naravo, ki jo določajo in opredeljujejo posebni nameni. Če se zastran kvalitete lahko zanese ocenjevalec več ali manj na estetski občutek, pa se mu nasprotno navkljub naprezanju spomina in preizkušanju »invencije« kaj lahko izmakne tisti posebni predstavni svet, lasten otroški psihi; naj v ilustracijo navedem, da sem svoj čais ob tekstih Branke Jurce napisal, da jih otroci ne bodo sprejeli, pa sem kasneje presenečen videl, da, prav njene drobne impresije najmlajši najraje poslušajo.
Res je, da je otroška fantazija silna in da razmahne drobne oaze v širne svetove, vendar velja: zares pomembna mladiniska književnost vsaj nakaže nekatere pomembne človeške momente; tako otroci na čvrsto postavljenih temeljih grade fantastični red, v katerem z železno logiko zma.guje dobro nad zlim, svetlo nad temnim. Zanimivo je, da z leti pri otroku mplahne kreativna sila, da je tedaj otrok fantazijsko manj angažiran in da instinktivno zahteva,  naj  pisatelj izpelje  zgO'dbo  do  kraja;  tedaj   se očitneje  pokažejo
razpoke v pripovedi, moč ali nemoč pripovedovalca. Zato bom v recenziji vrednotil pomembnost notranjih žarišč in umetniško silo, s katero bodo le-ta upodobljena; dela pa bom obravnaval v zaporedju, najprej tista, ki so namenjena najmlajšim, potem ona, po kaiterih bodo iposegali otroci in hkrati morda še raje starejši.
S tenkim posluhom za drobne vzgibe mladega srca riše Bogomir Magajna usodo male deklice Maje/ ki je v rani mladosti izgubila mamico, pa ima k isreči dobrega očeta in še skrbno teto Lizo. Boleči resentiiment je stopnjevan do prave mere, tako da presvetli otroška srca v čistejši utrip. Delo je pisano z veliko čustveno toplino, s plemenito prizadetostjo in pravim taktom, ki je zavaroval pisatelja, da ni zdrisnil v sentimentalni verbalizem. Posebej je treba poudariti, kako spretno in nevsiljivo struji poučna misel iz poetično tenko brušenih zgodbic »Punčka Maja in balonček«, >;Punčka Maja in mar-jetka«, ki pa sta hkrati polni  otroške pristnosti  in očarljivosti.
Drobnim slikam iz otroškega sveta »Majhno kot mezinec« Ele Perocijeoe^ se pozna, da jih je izrisala roka, ki pozna otroško mentaliteto; prikupne so, spletne in dovolj sveže, V celoti pa jim le nekaj primanjkuje: opaziti ni dovolj drznega faiutaizijskega poleta, sunkovitega kreativnega vzgona in globljih, pomemibnejših moralno-etičnih žarišč. Vendar je tudi nekaj zgodbic (»Stara hiša št. 3«, »Moj oče igra na klarinet«), ki zavoljo sveže barvitosti in domiselnosti obetajo  razvoj tudi v tej smeri.
»Trije bratje in pitica«''' je prepesnitev narodnih motivov, ki jih je Tone Pavček strnil v sklenjeno celoto. Fabula pripoveduje o čudovitih in hudo zapletenih doživljajih treh bratov, izmed katerih je poštenega sirca le najmlajši. Pesnik je zgodbo dramatično zgradil; posreduje jo dovolj tekoče, mestoma se zaiskri kak utrinek in zablesti duhovit obrat, v celoti pa je pisana brez večjih umetniških pretenzij.
Prijetna no\'ost je po obsegu sicer drobna knjižica Venceslava Winklerja »O fantu, ki je znal žvižgati«*, zgodba o revnem fantiču Jakcu, ki doživi čuda stvari: s kavbojem Džimijem obišče kraljestvo na Dolenjskem, si v napetih tekmovanjih pribori kraljično, pa je ne mara, ker ta sploh ne zna delati. Povest je naravno in domiselno premaknjena iz realnega okvira v svet fantastike, v katerem se razmahne zapletena in napeta zgodba, na koncu ljubko in duhovito zasukana v zelo spretno poanto.
Povest Toneta Seliškarja »Indijanci in gusarji«'" je pisan mozaik deških dogodivščin, spretno zaokroženih v fabulistično trdno celoto. Sproščeno, neprisiljeno fabulativno snovanje je odlika Seliškarjevega pisanja; malo-kateri pisatelj s tako lahkoto zapleta in razpleta živahne stoTije. Manj se Seliškar trudi, da bi poigledal globlje v otroka, da bi razkril skrita gibala njegovega dejanja in nehanja. Njegovi junaki so enostavni, premočrtni, kadar pa skuša prikazati zapletenejše primere, je neprepričljiv. Najšibkeje
¦¦ Bogomir Magajna, Povestice o punčki Maji. Mladinska knjiga. Ljubljana 1957.
^ Ela  Peroci,  Majhno  kot  mezinec.   Mladinska  knjiga.  Ljubljana   1957.
^ Tone Pavček, Trije braitje in zlata ptica. Mladinska knjiga. Ljubljana 1956.
* Veneeslav Winkler, O fantu, ki je znal žvižgati. Mladinska knjiga. Ljubljana 1957.
" Tone   Seliškar,  Indijanci  in   gusarji.  Založba   Obzorja.   Maribor   1957.
468 
je v delu očrtan svet zrelih ljudi; istereotirpno so dob roti jivi in v luči pretirane glorifikacije izgubljajo trdne človeške obrise. Malce mehanično snovanje se razkrije posebno nazorno y koncu dela, ko pisatelj zapletene usode nasilno razvozla v srečen konec; tudi prilepljen socialni poduk bogatega strica iz Amerike ne rešuje psihološke labilnosti. Toda, kot rečeno: delo je faibulativno napeto, polno mikavno pisanih fasad, zato bodo nemara Oitroci prav po njem najraje posegali.
Pripovedno delo Jozeia Pahorja. »Otrok črnega rodu«" je roman o dečku Butu-Butu, o njegovi grenki, žalostni in pretresljivi usodi. Pisatelj se je s presenetljivo zanesljivo invencijo vživel v psihologijo mladega zamorčka: skozi njegove oči riše strahotne krutosti in absurdne anomalije kapitalistične družbe. Notranje peripetije in celotna psihološka krivulja so trdno podprte v samih mentalnih osnovah dečka; Pahor je razodel psihološki občutek za notranjo resnico. Znal je tudi poustvariti celotno življenje nižjih plasti: žarko je osvetlil zatohlo, dušeče ozračje ponižanih in razžaljenih. Zal je v drugi polovici čutiti vse pogosteje avtorjev privzdignjeni prst, ki svari in komentira, namesto da bi pričala in obtoževala zgolj sama po sebi prepričujoča življenjska fakta.
Knjiga Milana Šege »Zgode in nezgode kraljevskega dvora«' predstavlja odločilen in pomembne prelom v naši pretežno realistični tradiciji mladinske književnosti: drzno moderna ni morda v vnanji, povrhnji prevleki, ampak v svoji osnovi, v ustvarjalni misli, ki je tudi narekovala prikupno svežo zunanjo obliko. Seve: kdor se bo delu približal s predsodki suhoparnega dlakocepskega logicizma in s kompleksi pravovernega realizma, mu bodo vrata v ljubko čarobni svet s sedmimi zapahi zaprta; pa saj je aksiomatična resnica, da se je treba v tisti umetnosti, ki ni zaprisegla na ozko veristično faktografijo, absolutno podirediti hipnozi umetniške besede in se brez pridržkov  prepustiti  logiki  in  zakonitostim,  ki  uravnavajo   tok  zgodbe.
Šega oživlja kakor s čarobno palico negibne marionete in pred začudenimi očmi mladih akterjev se razgrne njim povsem tuj družbeni ambient: sistem absolutistične kraljevine z vsemi nujnimi negativnimi atributi. Pisatelj je globoko doumel in izkoristil neomejene razsežnosti fantastike: pričaral ni le spektakla monarhistične hierarhije, ampak je dopustil, da se otroci po svoji volji vključijo v dejanje, se pravi, da se zavestno in aktivno zoper-stavijo organiziranemu zlu in nasilju, da zastavijo mlada življenja za resnico in pravico in da zatorej izidejo iz boja na etično višji stopnji.
V knjigi je pravzapTav več stilnih plasti, le-te pa so organsko spre-pletene in prihajajo tako neopazno druga v drugo, da pozorni bralec komaj opazi, kdaj zdrsne iz enega območja v drugo. Ce naj te raznorodne stilne prvine nasilno izluščim iz tenko uglašene celote, se razkrijeta mimo fan-taistike še realizem in satira^
Psihološki realizem se zrcali v risanju otrok; Šega ima prodirno notranje oko za neoprijemljivi svet, skrit v drobnih prsih. Pozorno je podan njih občutljivi moralni instrument, s katerim sprejemajo in vrednotijo življenjske in družbene pojave. Še posebej je opazna skrb za dušeslovni detajl, v katerem se razgrne bisitvena in značilna poteza otroka. Na križišču realizma in fan-
Jože Pahor, Otrok črnega rodu. Založba Lipa. Koper 1957.
Milan Šega, Zgode in nezgode kraljevskega dvora. Mladinska knjiga 1957.
469
tastike so nastale nekatere ljubke situacije, naj omenim prizor, poln očarljive poezije, ko se srečajo v gozdu mala Barbka, nagajivi muc Dremuš in hudi pes Črt.
Satirična oet se kaže v ostri perlustraciji najvišjih ustanov in celotnega diiktatorskega ustroja in pa v persiflaži politike, ki jo nemalokrat vodijo infantilne kaprice; v žarki luči je osvetljena predvsem zaudarjajoča moralna mizerija,  okruten  cinizem  in  brezdušna poniglavost  »narodnih«   voditeljev.
Zanimiva je kompozicija dela: Šega takorekoč ne pripoveduje sam, ampak skozi oči različnih junakov beleži dejanje; tako z različnih aspektov ustvarja mnogobarvno celoto. Zgradba torej ni zgolj vnanje interesantno osvežilo: mimo mnogoličnosti pridobi pisatelj še očarljivo neposrednost, saj se že zgolj v dikciji pripovedi razkrivata otroška mentaliteta in sentiment.
In če bo Mali, mladi junak iz knjige, res napisal močno strog kritičen pretres povesti, bo moral sodbo skleniti: knjiga »Zgode in nezgode kraljevskega dvora« je zavoljo ustvarjalne svežine, prepričljivosti in topline ena najlepših in najdragocenejših knjig, kar jih je bilo kdaj nameinjenih mladim srcem.
Marjan  Brezovar
470