ZDRAVKO MLINAR* Trendi in problemi družbenoprostorskih sprememb" Kot širše izhodišče in usmeritev te razprave jemljem teoretično koncepcijo družbenoprostorskega razvoja, ki sem jo obširneje pojasnil predvsem kot protislovnost procesov individuacije (osamosvajanja, diverzifikacije) in globalizacije (povezovanja, homogenizacije) v prostoru že drugod (Mlinar. 1994). Ce se namreč ne zadovoljujemo le z arbitrarnim nizanjem različnih trendov,' ki jih lahko izkustveno identificiramo v kompleksu družbenoprostorskih sprememb, potrebujemo celovitejšo zasnovo, ki je lahko zadosti inkluzivna le, če jo oblikujemo na temu primerni abstraktni ravni. Zato v nakazanem pojmovnoteoretskem okviru razkrivam določene pravilnosti, ki so lahko podlaga za predvidevanja (ne le napovedovanja) družbenoprostorske preobrazbe v prihodnosti in hkrati za opredeljevanje smeri in dometa zavestnega poseganja države in drugih akterjev v te spremembe. Pri tem ne ostajam v okvira prevladujoče prakse, tako da bi se omejeval le na pojasnjevanje pojavov oz. sprememb znotraj konstantnih teritorialnih enot, temveč hkrati tudi te enote (njihovo nastajanje in razkrajanje) upoštevam kot sestavino dinamike, ki je predmet pojasnjevanja. To pomeni, da ne sprejemam niti Slovenije v celoti niti njenih teritorialnih subsistemov niti njene hierarhične strukture niti sektorske razcepljenosti (funkcionalnih področij) kot nekakšne apriorne danosti, temveč vse to pojasnjujem v spreminjanju, ki ima svoj skupni, teoretsko eksplicirani imenovalec. Nekateri značilni trendi in problemi Presežena merila razvoja Skorajda neopazno so temeljne razvojne preokupacije, ki so bile v ospredju po drugi svetovni vojni - industrializacija, dcagrarizacija. urbanizacija - spremenile svoj »predznak« in izgubile svoj pomen kot merila družbenega razvoja. Visok delež zaposlenosti v industriji je postal kazalec zaostajanja, ne pa razvoja; tako v svetu kot pri nas pa stopa v ospredje proces deindustrializacijc. Zmanjševanje deleža kmečkega prebivalstva (deagrarizacija) se približuje svoji zgornji meji in ne more biti pomembnejša razvojna sprememba in perspektiva. Že spoznane negativne posledice množične urbanizacije kot tudi alternativne možnosti poselitve, ki jih omogoča nova tehnologija z vidika prometa in telekomunikacij, pa tudi v tem pogledu vodijo do radikalnega prevrednotenja in preusmeritve. Teritorialna deli- * Dr Zdravko Mlinar, akademik, redni pro< na FDV v Ijubljam. ** Objavljamo skrajiani prispevek avtorja na konferenci Strategija družbenega razvoja in razvoj družboslovnih nui-ikav. MZT. Bled 10-12 november 1994 Celotno gradivo konference bo objavljeno v knjigi Veljko Rusfured ). Sloveniji po letu 1995, v okviru knjižne zbirke Teorija in praksa (1995). 1 V tem «mulu so sicer popularni pisci kol npr Tofflcr. Naishitt. Popcom in drugi te predstavili sicer vsebinsko bogato izkustveno zasnovano sJUto dolgoročnih trendov sprememb (med njimi pa |ih ve¿ zadeva tudi spremembe prostorske organizacije družbenega hvljenja) Vendar jim pri tem ni uspelo identificirati njihove skupne t forra ke podlage 956 tev dela prehaja okvire nekdanjega temeljnega nasprotja med mestom in podeželjem. Tako se vprašanje prevlade in podrejenosti danes zaostruje bolj v mednarodnem merilu in konec koncev predvsem z vidika odnosov med »svetovnim jedrom«, »semiperiferijo« in »svetovno periferijo«! V ospredju sta internacionalizacija in globalizacija proizvodnje in potrošnje. Slovenske posebnosti in evropska (univerzalna) merila Eden od osrednjih programov »evropskega združevanja«, ki jih je uvedla Evropska skupnost, zadeva proces homogenizacije (t.i. »tristo ukrepov za homo-genizacijo«), S tem naj bi presegli teritorialno izključnost posameznih držav zaradi neskladnosti in nezdružljivosti njihovih standardov glede tehnologije, pa tudi v izobraževanju, zdravstvu (npr. glede priznavanja diplom, kvalifikacij) ipd. (Mlinar, 1992). V tem smislu bo tudi Slovenija neizogibno izgubljala oz. se bo morala odpovedati nekaterim svojim posebnostim, ki so do zdaj preprečevale ali oteževa-le prostorsko mobilnost ljudi ter kombiniranje dobrin in idej, ki je podlaga inova-tivnosti in razvoja. V določenem smislu bo šlo za ponovitev homogenizacije, ki je že bila dosežena znotraj državnih mej, le da bo zdaj uveljavljena v širšem, evropskem merilu. Lahko bi rekli, daje pred nami prehod od partikulame k bolj splošni homogenizaciji. Tako lahko pričakujemo, da bo vse manj tistih slovenskih posebnosti, ki so apriorno izključujoče do drugih. Vse bolj pa se bodo uveljavljala evropska in splošna merila vzajemne dostopnosti, ki bodo hkrati omogočala tako večjo tekmovalnost kot tudi večjo sestavljivost mednarodno standardiziranih sestavin. Oboje pa bo navajalo akterje - v tako odprtem prostoru - k večji inovativnosti. Slovenija bo torej a) po eni strani izgubljala predvsem nekatere svoje posebnosti (razločevalne značilnosti), ki so se izoblikovale v stoletjih na podlagi relativne izoliranosti, hkrati pa b) bo - kot celota in po posameznih delih - še dosti bolj uveljavljala svoje posebnosti, s katerimi bo izražala svoje zemljepisne (naravne) in človeške primerjalne prednosti, torej na podlagi povezanosti v širšem prostoru. V evropskem in svetovnem merilu torej ne bo šlo preprosto le za homogeniza-cijo in uniformnost. temveč hkrati tudi za še večjo diferenciacijo. Povečana dostopnost Slovenije za druge bo hkrati pomenila več iskanja posebnih in edinstvenih prednosti tako glede na naravne (zgodovinske) posebnosti kot glede na vsakokratno človeško ustvarjalnost. Pri vsem tem pa vendarle ostaja odprto temeljno vprašanje, ali bo homogeniza-cija (standardizacija) na tehničnogospodarskem področju posegala tudi na družbe-nokulturno področje. Ali ne bo s tem ogrožena tudi nacionalna identiteta Slovencev?' Ali bo potem, ko je že prišlo do jezikovnega poenotenja znotraj Slovenije (uveljavitev standardnega knjižnega jezika na račun raznovrstnosti dialektov), mogoče preprečiti spontane težnje podobne usmeritve v evropskem merilu? ! To seveda ni urno nat proMcm. saj k z njim spopada)» tudi v drugih (evropskih) državah. Evropska unija hkrati uveljavlja dva programa, tako homogenizad|o kot tudi določene ukrepe za ohranjanje teritorialne kulturne raznovrstnosti Vendar praksa delovanja Evropske unije kale. da se iz ekonomskih interesov in pragmatičnih razlogov dejansko odreka tej raznovrstnosti (zaradi stroikov m «nepraktičnosti« npr. ne zagotavljajo enakopravne vloge jezikom vseh narodov držav članic EU). Zalo jc težko sprejeti razlago, da sta tehničnogospodareka povezava in družhenokulturna identifikacija dve povsem ločeni področji (Poche. 1992). To pa obravnavam problem it bolj zaostruje. 957 Teorija in praksa, let. 31, it. 11-12. Ljubljana 1994 Razmejevanje drtav in odpiranje mej Teritorialna zaprtost in izključnost nacionalnih driav (kot sojo politologi izražali s t.i. »modelom biljardnih krogel«) ne moreta biti vzorec prostorske organizacije za prihodnost. Tudi Slovenija se ne bo mogla izmakniti temeljni preobrazbi oz. prestrukturiranju, ki ga lahko označimo kot prehajanje od relativno sklenjene in notranje homogene teritorialne skupnosti k mnoštvu medsebojno križajoči!) in delno prekrivajočih se transnacionalnih omrežij, ki se ne iztekajo v kakršni koli teritorialni celoti.' To pomeni, da bomo v prihodnjih desetletjih v brezštevilnih pojavnih oblikah prepoznavali odmikanje od znane teritorialne organizacije, ki temelji na prostorski bližini in strnjenosti (kontigviteti), ki sta pogoj za notranjo homogenizacijo teritorialnih enot in njihovo (raz-)loče vanje navzven. Slovenija se je danes znašla v paradoksalnem položaju, da je po eni strani udeležena v zaostrenih nasprotjih glede meje,' po drugi strani pa se hkrati vključuje v programe EU, ki vodijo k odpiranju in odpravljanju mej. V primerjavi s prevladujočimi stališči v dnevni politiki se zdijo z vidika razvojnih trendov sedanja nasprotja s sosednjima državama manj pomembna, kot pa je tisto, kar bo sledilo v naslednji fazi uresničevanja evropskega povezovanja. Medtem ko gre z vidika sedanjih nasprotij s Hrvaško in Italijo za nekaj zaselkov in za določeno število zgradb nekdanjih optantov na (sicer zelo občutljivem) obrobju Slovenije, pa bo v drugi fazi šlo za dosti večjopenetracijo Evropejcev, tako sosedov kot drugih državljanov članic EU. Pri tem ne bo šlo le za razpršeno naseljevanje tujcev, temveč je še bolj verjetno, da se bodo - vsaj za določeno obdobje - oblikovale tudi enklave priseljencev na določenih, najprivlačnejših lokacijah.' Čeprav je bil trend etnične heterogenizacije Slovenije, ki so jo kazali podatki iz statističnih popisov prebivalstva v nekdanji Jugoslaviji (za vse zvezne enote) po II. svetovni vojni, po razpadu države prekinjen, ne moremo računati, da je s tem ta proces dokončno ustavljen. Nasprotno, v prihodnosti lahko pričakujemo, da se bosta ob vse večji odprtosti mej (vsaj znotraj evropske celine) še povečala diverzi-fikacija etnične strukture in tudi delež »tujcev« oz. Neslovencev v celoti. Pri tem lahko pričakujemo še nadaljnje priseljevanje nižje kvalificirane delovne sile iz manj razvitih držav (že danes se kaže pomanjkanje delavcev v gradbeništvu, v zdravstvu ipd.). Vse pomembnejši pa bo bolj individualizirani pritok izobražencev v zvezi z opravljanjem njihovih posebnih poklicnih vlog na območju Slovenije, dostikrat kot sodelavci velikih mednarodnih organizacij ali večnacionalnih korpo-racij, ki bodo imele svoje izpostave pri nas. Najizzivalnejša pa je seveda možnost, da bo Slovencev na slovenskem ozemlju - v dolgoročnejši perspektivi - manj kot 50% vsega prebivalstva in bodo torej le manjšina. Glede na to je razumljivo, da Slovenci danes bolj podpirajo odpiranje mej z vidika sproščanja pretokov blaga in idej (informacij); manj pa sprejemajo tudi odprtost Slovenije, ko gre za priseljevanje tujcev. Vendar pa se bo v prihodnje problem zaostril s tem, ker bo z vključevanjem v EU Slovenija hkrati izgubljala možnost, da bi o tem samostojno odločala. Ob odpiranju mej postaja za Slovenijo zelo bistveno odgovor na vprašanje: do kakšnih družbenoprostorskih sprememb bo prišlo na podlagi 1 V tem smislu sc te pojavljajo v tisku zaznave o trendih, ki vodijo k •raztrgani Sloveniji- ipd. * Pri tem ne gre za naključje, da Italija - k« članica EU-vendarle m načela oz. ni mogla načeti vpraianja - ipremrm-br meje s Slovenijo. 5 Podobno te prihaja do osredotočenja tujih firm na najpnvtačncjtih lokacijah znotraj mest. npr v siedittu Ljubljane. Hkrati pa nc kaic pozabili, da so tuili Slovenci te zasedli itevilne turistične lokacije ob istrski obali in drugod. 958 a) še večje odprtosti državnih mej nasploh, b) kakšne posebne spremembe bodo pri tem sledile zaradi konkretne razporeditve urbanih središč na obeh straneh meje s sosednjimi državami (več pomembnih središč v neposredni bližini meje s Slovenijo) in c) kakšne bodo posledice preobrazbe meje s sosednjo državo v mejo z EU (primer Avstrije in nadaljevanje tega procesa z Italijo). Tako kot je bilo v preteklosti značilno, da je (skoraj) vse čezmejne stike bodisi posredovala ali vsaj nadzirala država, tako se bo v prihodnje z večjo odprtostjo in demokratizacijo povečevalo število subnacionalnih akterjev, ki bodo samostojno in neposredno vstopali v transnacionalna omrežja. Na tem mestu omejujem to vprašanje predvsem na vlogo občin, mest in regij. Predvidevanja in dejanske izkušnje iz drugih evropskih predelov nas prepričujejo. da bo ob odprtih ali odprtejših mejah prišlo do okrepitve čezmejnih povezav in s tem do oblikovanja novih ali do obnavljanja nekdanjih regij.* Pri tem pa je odprtih nekaj občutljivih vprašanj, kot npr.: a) Ali bo v novih razmerah - večje mednarodne odprtosti - prišlo do obnavljanja nekdanje prevladujoče vloge centra (v eni državi) do periferije (v drugi državi), tako kot npr. Gradca kot središča tudi v odnosu do slovenske Štajerske, Trsta do širšega slovenskega zaledja, podobno Gorice idr.? b) Kako se bo razreševalo neskladje med funkcionalnim in etničnim načelom povezovanja v prostoru? Ali odpiranje državne meje hkrati pomeni umikanje državne zaščite nacionalne (etnične) identitete in prevlado ekonomskih interesov? Ali bo to vodilo do ponovnih teženj h germanizaciji in italijanizaciji? c) Ali bo širjenje vpliva zunanjih urbanih (regionalnih) središč pomenilo zmanjševanje vpliva in dinamike rasti sedanjega središča Slovenije (Ljubljane) v smislu zero sum game, ali pa bosta večja odprtost in dinamika na obrobju Slovenije hkrati prispevali tudi k razvoju osrednjega dela Slovenije? Diverzifikacija (globalizacija) povezav in samostojnosti Po isti »logiki« kot Italijani (Amoroso, v Treuner, Foucher, eds., 1994) ugotavljajo, da je zoževanje procesa evropskega povezovanja med »hladno vojno« na zahodni del Evrope okrepil prevlado vzorcev vedenja starih industrijskih držav (Francije, Nemčije, Velike Britanije), podobno - le v nasprotni smeri - lahko pričakujemo, da se bo v prihodnje relativno zmanjševala vezanost Slovenije na njeno geografsko soseščino. Četudi se to nekaj časa še ne bo kazalo v statistiki o trgovinski menjavi, o naložbah ipd., pa bodo vendarle močno relativizirane morebitne težnje sosedov po prevladi. Na kulturnem področju je že očitno povsem prevladal globalni vpliv anglo-ameriškega »svetovnega jedra« zlasti z vidika popularne kulture (glasba, film...). Prav v zadnjem času je prvič v zgodovini slovenskega naroda prišlo do tega, da je »globalni vdor« (global intrusion) - kot se kaže v razširjanju angleščine - povsem očitno prevladal nad vplivi iz sosednjih držav oz. 4 Značilni zgledi so »čezmejne regije-, ki vključujejo obe «rani nekdanje »železne urne« - med Ncm6jo in Cciko. Avstrijo in Slovaiko let Madžarsko (Dunaj - Bratislava - Sopron) med Francijo in Španijo (MonlpcUier-Barcelona - Toulouse) med Dansko in švedsko (razširjanje vplivnega območja Kobcnhavna na južno Švedsko, uko da se oblikuje prva ■ skandinavska- regija, čeprav Švedi temu nasprotujejo), možno iirjenje vpliva in gravitacijskega območja mesta Solun čez danainje meje v Bolgarijo in Makedonijo idr. 959 Teorija in praksa, let. 31, it. 11-12. Ljubljana 1994 narodov.' V znanosti je vloga sosednjih držav za Slovenijo po posameznih vedah in univerzah sicer različna (npr. geografija se močno navezuje na nemško govorno območje, podobno mariborska univerza goji intenzivnejše stike s tem območjem), na splošno pa ni prevladujoča in se bo relativno (ne absolutno!) verjetno še zmanjševala.' V gospodarstvu je sicer (v posebnih razmerah) v letih po osamosvojitvi zlasti Avstrija uveljavljala najdejavnejšo vlogo, vendar se bo v prihodnje tudi ta relativno zmanjševala. Politične pobude in spremembe pa so bolj vezane na Bruselj. Strasbourg, New York, Washington idr. Sedanje politične zaostritve z Italijo in Hrvaško so značilne za prehod v novi evropski red in torej izrazito prehodne narave. Sedanje prekinitve ali omejitve povezav z območji nekdanje Jugoslavije se bodo postopoma zmanjševale. Vendar pa v prihodnje ne bo več take enosmerne vezanosti, kot je bila včasih, na to geografsko območje. Krepitev globalnih (anglo-ameriških) vplivov je v določenem smislu za Slovenijo celo osvobajajoča, če se s tem zmanjšuje nevarnost prevlade jezikov in kultur sosednjih narodov, zlasti pa germanizacije. Tudi ta »globalni« vpliv pa je dejansko le eden od partikularizmov. Vendar se vse bolj jasno kaže, da je od vseh partikularizmov prav ta, ki izhaja iz svetovnega jedra, še relativno najmanj partikularističen. Čim večji delež svetovne raznovrstnosti vključuje, tem bolj hkrati izgublja svojo partikularistično (imperialistično) naravo. Prav z večjo in hitrejšo vključenostjo v procese globalizacije bi lahko majhen narod, kot je slovenski, ki ne more gojiti iluzij o samozadostnosti, v nekaterih pogledih celo prehitel sosednje in druge večje evropske narode, ki zaradi takšnih pretenzij (iluzij) začenjajo zaostajati. Regionalna/lokalna avtonomija in nadnacionalno povezovanje S tem ko se bo z odpiranjem državne meje za vse večje število (teritorialnih in neteritorialnih) akterjev povečeval razpon izbire alternativ v razširjenih, evropskih okvirih, se bo hkrati zmanjševala njihova podrejenost v okviru dosedanje hierarhične strukture znotraj države. Gre za proces teritorialne dehierarhizacije (Mlinar, 1993). Proces osamosvajanja, v katerem so končno prišle na vrsto tudi majhne države, kot je Slovenija, se z njihovim konstituiranjem ni ustavil. Zato so težnje, da bi centralizirali odločanje na ravni Slovenije kot celote ter onemogočili institucionali-zacijo regionalne ravni odločanja (hkrati z oslabitvijo občin), usmerjene proti razvojnemu toku. Toda normativna ureditev ne more ustaviti dolgoročnih razvojnih procesov, ki gredo v smeri krepitve avtonomije subsistemov hkrati z njihovim čezmejnim povezovanjem s subjekti v drugih državah. Uresničevanje takšnih trendov v Sloveniji bo: a) po eni strani omejevala inercija tradicionalistične ujetosti v dane teritorialne okvire; pri tem gre za navajenost, da subnacionalni akterji vnaprej presojajo svoje 7 Po spopadanjih z germanrzacijo. italijanir»ri|0. madlirizacijo in - v okvira Jugoslavije- le s srbo-hrvatizmi. sla zdaj na prvem mestu anglizacija in amerikanizacija * Na dolofemh podroijih delovanja )c bda Slovenija enako ali celo bolj vkljuiena v svetovnem merilu kol pa njene sosede V tem smislu so bile znafiloe /lasti intenzivne povezave - npr te kar v sociologiji -z raziskovalci iz ZDA. saj je bila tedaj Slovenija (Jugoslavija) kol posebnost bolj zanimiva kol pa nate sosednje drlavc Pa tudi sicer je npr Ljubljana v manikakJnem pogledu bolj svetovljanska kot pa npr. Gradec ali Trst. 960 možnosti in se omejujejo v postavljanju svojih programov in ciljev le na prostor znotraj nacionalnih mej in znotraj dane hierarhične strukture; b) po drugi strani pa - v nasprotju s prvim - gre prav v Sloveniji za velike izzive za čezmejno povezovanje, ki jih predstavljajo urbana središča, ki obkrožajo naše državno ozemlje, in srednjeevropska lega Slovenije nasploh. Poleg tega pa se bodo tudi na ozemlju Slovenije (še preden bo postala članica EU) uveljavljale povezovalne spodbude EU, ki bodo vključevale (in že danes vključujejo) tudi lokalne in regionalne enote mejnih držav in še posebej prav obmejne regije teh držav. Predvidevamo, da se bo v povezovanju mest in regij podobno kot pri drugih neteritorialnih akterjih postopoma zmanjševala ujetost v omejene okvire tradicionalne kontigviteie in teritorialne hierarhije. Razvojno najprodornejše enote se bodo vse bolj selektivno povezovale s subnacionalnimi enotami v drugih državah: - da bi s takšnim tangencialnim povezovanjem (glede na državno središče) okrepile svoj avtonomni položaj in zmanjšale svojo podrejenost v okviru nacionalne hierarhije, - da bi hitreje prišle do inovativnih rešitev, ki so zanje posebnega pomena, - da bi s takšnim povezovanjem s skupnimi močmi rešile problem, ki ga ena sama regija ali mesto ne more (npr. onesnaženje voda), - da bi v povezanosti z regijami ali mesti s podobnimi interesi v drugih evropskih državah (vzemimo npr. vinorodne regije in njihove interese) le-te učinkoviteje uveljavljale tudi na ravni EU. Tako se bo relativno zmanjševala dosedanja enosmernost povezav v smeri proti državnemu središču (radialni vzorec stikov) in povečala njihova razprienosi tako glede na geografsko smer kot glede na oddaljenost. Država Slovenija bo pri tem - vsaj v določeni meri - izgubljala svojo nadzorno in posredniško vlogo; dinamika in kompleksnost delovanja subnacionalnih akterjev bosta postali neobvladljivi iz enega mesta (teoretsko oporo za takšno predvidevanje najdemo tudi v Willke, 1993). »Polarizirani regionalni razvoj*? Podobno kot pričakujejo regionalno diferenciacijo (Kuklinski, v Treuner, Boucher, 1994) celo govori o »polariziranem regionalnem razvoju« - v višegrajski skupini držav lahko predvidevamo, da se bo pojavljala tudi določena diferenciacija v dinamiki razvoja regij v Sloveniji. Na eni strani se nakazuje verjetnost, da bomo imeli dva tipa regij s hitrejšim razvojem: a) ljubljanska (metropolitanska) regija z relativno diverzificirano ekonomsko strukturo" in intenzivnejšo vključenostjo v mednarodna ali transnacionalna omrežja; b) območja (pri nas ne gre za celotne regije), ki bodo imela prednost zaradi bližine meje z Italijo in Avstrijo in - še zlasti - tesnejšega čezmejnega povezovanja z urbanimi središči. Na drugi strani pa bosta spet dva tipa regij (območij), ki bodo še nekaj časa zaostajale(a) v razvoju: a) tiste(-a) z zastarelo (zlasti težko) industrijo in ' V okvira viiegrapkih drtav pniakujejo. da bodo metropolilanskc regi)c. le zj«lj zavestno, selektivno izbirali kraj svojega (stalnega) bivališča, ki se bo še pogosteje razlikoval od bivališča njihovih staršev. Vse težje bo označevati, kateri kraj bivanja je kraj stalnega bivališča. Povečevala se bo pogostost sprememb »stalnega bivališča«. Zmanjševal se bo vpliv starejše generacije znotraj družine (gospodinjstva) v primerjavi z drugimi vplivi na mlajšo generacijo. Pričakujemo, da se bodo mladi še bolj pogosto in v zgodnejših letih osamosvajali od staršev in prebivali drugod v istem ali v drugih krajih (državah) bodisi v samskih gospodinjstvih bodisi skupaj z vrstniki bodisi s partnerjem v zakonski zvezi ali v zunajzakonski skupnosti. Velikost gospodinjstev (glede na število članov) se bo še vnaprej postopoma zmanjševala; povečevalo se bo število samskih gospodinjstev. Medtem ko je bilo v preteklih desetletjih v ospredju vprašanje, kako sploh priti do stanovanja in (za precejšen delež prebivalcev) do zaposlitve, lahko pričakujemo v prihodnje večjo »izbirčnost« iskalcev stanovanj; zato lahko pričakujemo, da boido ostajala tudi prazna (nekupljcna. nevseljena) stanovanja, in na ta način bodo tudi ponudniki postali bolj senzitivni za vse bolj raznovrstne potrebe in preference potencialnih stanovalcev. Medtem ko se je do zdaj zdelo normalno, da se problem zaposlitve v manjših krajih razreši s tem, da se v kraju postavi tovarna, v kateri najde delo večina prebivalcev, bo takšna »rešitev« v prihodnje zmeraj manj zadovoljiva. Bodisi da gre za večjo tovarno (podjetje) ali za manjši t.i. »dislocirani obrat*, v obeh primerih 964 jc razpon raznovrstnosti del premajhen, da bi ob vse večji individualizaciji tudi v prihodnosti zadovoljeval in zajel večino domačih iskalcev zaposlitve. Iskanje optimalne lokacije v prostoru oz. kraju (stalnega?) bivališča družine bo vse težje zaradi različnih profesionalnih interesov zakoncev, še zlasti tistih z višjimi stopnjami izobrazbe. V preteklosti se ni zdelo problematično, če je družina rudarja sledila očetu v kraj, kjer je on zase našel primernejšo zaposlitev. V prihodnje pa bo šlo vse pogosteje za t.i. »dual career families«, ko postaneta nesprejemljivi enostransko prilagajanje in podrejanje. Poklicno optimalna rešitev za enega bo lahko povsem neustrezna za drugega. Take razmere bodo razlog za nezadovoljstvo in celo za razpad družine in gospodinjstva, še zlasti glede na to. ker se bo povečevala tudi oddaljenost med kraji optimalnih izborov enega in drugega zakonca tako znotraj Slovenije kot tudi v evropskem in svetovnem merilu. Z višjo stopnjo individualizacije se bosta povečevala število razvez zakonskih zvez kot tudi delež večkratno poročenih zakoncev. To pa je povezano z večjo prostorsko razpršenostjo staršev in otrok iz več zakonov in s tem s toliko manjšo možnostjo kontinuiranega opravljanja starševske vloge (»non-residential parenting«, Depner, Bray, 1993). Ta problem bo imel (in že ima) zadostno težo v primerih, ko otroci iz različnih zakonov živijo v istem kraju kot njihovi starši. Še večji pa bo ob sproščenejši prostorski mobilnosti čez meje Slovenije, ko bodo prekinitve vezi med starši in otroki še dolgotrajnejše. Z razpršitvijo interesov, ki bo še povečevala težnje k mobilnosti v vse širšem prostoru, se bosta povečevali razpršenost in oddaljenost med sorodniki in med prijatelji. Čeprav se vzporedno s tem razširjajo tudi telekomunikacijske povezave, pa le-te ne bodo mogle zagotoviti, da bi posameznik v stiski (bolniki, ostareli ipd.), ki bi potrebovali njihovo pomoč v fizičnem smislu, lahko še računali nanje. V tem smislu tudi ideja o (re)integraciji v lokalno skupnost, ki je bila že do zdaj - kot je ugotavljal Bulmer, 1987 - v praksi reducirana predvsem na pomoč ženskega dela (krvno in prostorsko) bližnjih sorodnikov, v prihodnosti izgublja pomen. V tem smislu bo otežena deinstitucionalizacija pomoči tistim, ki ne morejo (več) skrbeti sami zase. Kolektivizem in zasebnost v prostoru »Socialistično« razumevanje razvoja in optimalne prostorske organizacije je enostransko poudarjalo le »podružbljanje« (kolektivizem). Le-to so razumeli ne le z vidika medsebojne povezanosti, temveč prav dobesedno v smislu fizične bliiine. V tem se kaže miselnost 19. stoletja, ko je fizična oddaljenost večinoma pomenila tudi družbeno nepovezanost oz. kar izključenost iz družbenega dogajanja. V današnjih okoliščinah, ko se povečuje dostopnost s prometnimi sredstvi in še zlasti povezanost na podlagi nove informacijsko-komunikacijske tehnologije (in seveda ob upoštevanju sprememb v političnem sistemu), pa prehaja poudarek bolj na drugo stran. Danes ni več temeljni problem oddaljenost, geografska odmaknjenost ljudi od družbenega dogajanja. Pač pa stopa v ospredje vse raznovrstnejše neželeno in neobvladljivo poseganje v človekovo »osebno sfero« in problem, kako naj se ubrani (ali kako naj ga družba zaščiti) pred neželenimi vplivi iz ožjega in širšega okolja. Ta problem se najbolj zaostruje ravno v največjih mestih oz. na območjih z visoko gostoto pozidave, kar se izraža v težnji (nasprotno od »bega s podeželja« po drugi svetovni vojni) - k »begu iz mesta«. Ob upoštevanju takšne razlage in izkušenj v razvitejših državah lahko tudi v prihodnosti pričakujemo 965 Teorija in praksa, let. 31, it. 11-12. Ljubljana 1994 uveljavljanje težnje k bolj razpršeni naselitvi tako v bližini mestnih naselij kot tudi v bolj oddaljenih podeželskih območjih. Hkrati pa bo prebivanje znotraj mesta še nadalje privlačno za nekatere kategorije prebivalstva (npr. zakonce brez otrok, poslovneže, samce idr.). Takšen umik iz okolja, ki je najbolj agresivno v odnosu do posameznika in družine in kot tako težko obvladljivo (v tem smislu človek ni več avtonomni subjekt), se kaže tako v težnji, da se prebivalci izselijo iz stanovanja v velikih stanovanjskih zgradbah (blokih) kot tudi z ožjega območja večjih mest. Tako lahko pričakujemo, da bo še v prihodnjih desetletjih prisoten močan pritisk k bolj razpršeni naselitvi. Pri tem ob splošni težnji k individualizaciji računamo - s povečevanjem dohodka prebivalcev in s tem možnosti, da si zagotovijo kakovostnejše bivalno okolje, ki zagotavlja večjo zasebnost in neposrednejši stik z naravo, - izboljševanje prometne infrastrukture in povečevanje števila avtomobilov, - večjo telekomunikacijsko povezanost in oskrbo z različnimi storitvami in dobrinami na daljavo (»tele-«, npr. telemedicina, telenakupovanje. teleizobraže-vanje ipd.). Hkrati pa lahko pričakujemo, da bo na višji stopnji ekonomskega in tehnološkega razvoja tudi znotraj mest več možnosti za zagotovitev bivalnega okolja, ki ne bo več imelo tistih slabosti, ki danes najbolj odvračajo prebivalce (hrup, onesnaženi zrak ipd.). Pa tudi prostorske omejitve, kot je zmanjševanje razpoložljivih površin za pozidavo, bodo pogojevale bolj strnjeno naselitev (decentralizirano koncentracijo). Deinstitucionalizacija in reintegracija Vse institucionalne oblike kolektivnega bivanja (samski delavski domovi, domovi za ostarele, dijaški in študentski domovi, bolnišnice, vojašnice, vzgojno-poboljševalni zavodi, domovi za invalidno mladino in celo zapori) bodo v prihodnosti izpostavljeni zahtevam po večji odprtosti in po pospeševanju stikov z okoljem. Načelo, da je mogoče probleme določenih kategorij ljudi uspešno reševati z njihovo (iz-)ločinijo v posebne ustanove (pa še te prostorsko ločene na posebne lokacije znotraj ali zunaj naselja), bo zmeraj manj sprejemljivo. Namesto takšne segregacije predvidevamo, da se bodo uveljavljale nove oblike reintegracije v lokalno skupnost. Nova komunikacijska tehnologija, tako kot npr. »Lifeline«, ki omogoča ostarelim in bolnikom stik z zdravniško službo in sorodniki ipd. (Hojnik, 1993), kadar to - tudi hipoma - potrebujejo, se zdi, da značilno ponazarja, kako iskati komplementarnost med posameznikom, njegovimi bližnjimi in pomembnimi institucijami v ožjem in širšem prostoru. Sklepne misli V sklepnem delu tega prispevka naj se vrnem k uvodnemu razmišljanju o epi-stemoloških okvirih predvidevanja in možnostih vplivanja na nadaljnje družbeno-prostorske spremembe. Na podlagi predstavljene analize si lahko utrdimo prepričanje o navidezno nasprotujočih si spoznanjih: a) po eni strani podana razčlenitev utemeljuje sklep o velikih motnostih zavestnega vplivanja na dinamiko odvijanja nadaljnjih sprememb, 966 b) po drugi strani pa je hkrati treba preseči močno razširjene iluzije v praksi, da se za vsako nezadovoljivo stanje samodejno predpostavlja možna rešitev na podlagi diskrecijske moči (odločanja) zadevnih državnih organov ne glede na razvojne zakonitosti, V prihodnosti se bo torej še bolj jasno pokazalo, kako nemočna je državna intervencija, kadar se le-ta spopade z neizprosno razvojno logiko. Hkrati pa bo popolnejše poznavanje te logike dajalo akterjem določeno prednost pred vsemi drugimi, saj bodo znotraj njenih okvirov razvili svojo pobudo in ustvarjalnost, s katero bodo prehiteli druge, ki po inerciji ostajajo v prevzetih mejah danosti. S tem ko razkrivamo svojo določenost, si torej hkrati širimo meje svobodnega delovanja. Razvoj torej hkrati pomeni tako več samostojnosti kot več omejevanja (arbitrarnosti). LITERATURA BUFON. Milan (1992): Prostorska opredeljeno« in narodna pripadnost. Trst. Založništvo triaikega tiska BULMER. Martin (1987): The Social Basa of Community Care. London. Allen and Unwin CURSON. Chris (1986): HenWe Patterns of Work. London Institute of Personnel Management DEPNER. Charlene. Bray James (1993): Nonresidential parenting. London. Sage DEVETAK. Silvo et al. (Eds.) (1993): Small Nations and Ethnic Minorities in an Emerging Europe. Muenchen. Slavic* Verlag GAZARYAN. Arushes (1994): Economic and political issues of a regional self-determination in post-totalitarian countries. Regions of Europe, 8 GORZELAK. Grzegorz. Kuklinski Antoni (Eds.)(1992): Dilemmas of Regional Policies in Eastern and Central Europe. Warszawa HOJNIK, Ida (1993) Starostnik v bivalnem okolju in telekomunikacijska tehnologija. Teorija tn praksa, let XXX, it. 7-8 HORVAT, Gyula (1993): Development strategics in the Alpine- Adriatic region. Pea. Centre for Regional Studies Kl.INAR, Peter (1992): O mednacionalnih odnosih v Sloveniji {avtohtoni in imigranii). v Niko Tot. Slovenski izziv, Ljubljana. FDV KUKLINSKI. Antoni (Ed.) (1990): Globality versus locality, Warsaw. Institute of Space Economy MLINAR. Zdravko (ur.) (1981): Usmerjanje družbenega razvoja. Ljubljana. Univcnrum MLINAR. Zdravko (1992): European Integration and Socsoapatial restructuring. International Journal of Sociology and Social Policy. Vol. 12. No.8 MLINAR. Zdravko (1993): Teritorialna dehicrarhizacija v nastajajoči .novi Evropi-, Teorija in praksa, let XXX. «t 11-12 MLINAR. Zdravko (1994): Individuacija in globalizacija v prostoru. Ljubljana. SAZU MUSlC, Vladimir (1992): Evropski izzivi v prostorski integraciji Slovenije idr.. 12 Sedlarjevo srečanje: Nacionalna strategija prostorskega razvoja Slovenije. Postojna NAISBITT. John (1983). Megatrendovi. Zagreb. Globus NA1SBITT. John. Aburdcnc Patricia (1990): Mega Trends 2000, New York. William Morrou and Co PAK. Mirko (ur.) (1993): Geografski aspekti obmejnosti in regionalnega razvoja. Dela 10. Ljubljana. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, Ljubljana POCHE. Bernard (1992): Identification as a procesa, territories as an orjpnizational or symbolic area, v Z Mlinar (Ed ) Globalization and Territorial Identities. Aldershot. England. Avctwry POCHE. Bernard (1993): Lombardska liga: od kulturne avtonomije do integralnega federalizma. Teorija m praksa, XXX. U. 1-2 SZUL. Roman (1988): Space al an Economic and Political Factor: The Case of Poland and Yugoslavia, v Grzegorz Gorzclak (Ed.) Regional Dynamics of Socio-Economic Change. Warszawa. Institute of Space Economy TRF.UNER, Peter and Foucber Michel (Eds.): Towards a New European Space, Pre-print, 1994 VRSAJ. Egidio (1993): La repuMka della Slovenia tra I'Europa e i Balcani. Milano. Franco Angeli WAHLSTROM. Bengt (1991): Europe 2002; Looking Ahead to a New Europe. London, Kogan Page WILLKE, Helmut (1993): Sistemska teorija razvitih družb: Dinamika m tveganost moderne družbene samoorganizacije, Ljubljana, Znanstvena knjižnica FDV 967 Teorija in praksa. I«. 31. «. 11-12, Ljubljana 1994