Učiteljski tovariš
Stanovsko politično glasilo J. V. U. — sekcije sa dravsko banovino v Ljubljani
_____	^	T^	y	EEEE Uredništvo in uprava: Ljubljana, Frančiškanska ulica 6/1. Rokopisov ne vračamo. Nefrankiranih pisem ne sprejemamo. Izhaja vsak četrtek. Naročnina letno
= frfCSGClMt J3M*1mO O O-	M« = 60 din za inozemstvo 80 din. Člani sekcije J. U.U. plačajo list s članarino. Oglast po ceniku in dogovoru, davek posebe. Pošt. ček. rač. 11.153. Telefon 45-86
ZASTOPNIKI JUU PRI PROSVETNEM MINISTRU GOSP. DR KOROŠCU
Razdvojitev v centralnem akcijskem odboru
Skoraj odveč je ponavljati že neštetokrat ugotovljeno dejstvo, da nas draginja spravlja v težak položaj, ki je z dneva v dan brez-upnejši. Cene se že 11. mesec stalno dvigajo, a naše plače so vedno iste. To težko vprašanje prepleta misli vseh državnih uslužbencev in vsi — prav vsi si želijo ugodne rešitve, ki naj nam prinese izhod iz tega brezupnega položaja.
V skrbi za obstanek in za potrebna ustrezajoča sredstva za preživljanje, so vse organizacije državnih in samoupravnih uslužbencev začele že lansko jesen posebno akcijo za zvišanje prejemkov. V vseh banovinskih mestih, kjer imajo svoje sedeže banovinski odbori raznih organizacij, so bili osnovani akcijski odbori, katerih naloga je, stalno zasledovati potek vprašanja in ob vsaki priliki skušati doseči ureditev gmotnega vprašanja vseh državnih in samoupravnih uslužbencev. Analogno temu je bil osnovan v Beogradu poseben centralni akcijski odbor, o katerega intenzivnem delu in prizadevanju za ureditev našega gmotnega položaja smo imeli često priliko poročati.
Za vsako započeto akcijo je potrebno dvoje: resno prizadevanje in intenzivno delo na eni strani in pa dobra volja in sredstva na drugi strani. Vsa stremljenja centralnega akcijskega odbora, kakor tudi ona banovinskih odborov, so vedno naletavala na odločujočih mestih na uvidevnost in dobro voljo, toda pri sredstvih se je ustavilo. Razumljivo nam bo torej vsem, da je uspeh enoletnega dela povsem izostal. Morda bi v tem dejstvu kazalo iskati vzroka posledicam, ki se javljajo v zadnjem času.
Centralni akcijski odbor ni opustil prav nobene prilike in je tako pri predsedniku in podpredsedniku ministrskega sveta ponovno obrazložil težak in mučen položaj, v katerega so zašli vsi javni nameščenci zaradi stalno naraščajoče draginje. Seznanjal je posamezne ministre in tudi javnost, kako se položaj od dne do dne slabša — toda uspel ni. In v odboru se je pojavila težnja po izpremembi taktike in s tem v zvezi po izdajanju skupnega glasila vseh državnih nameščencev, glasila akcijskega odbora, v katerem naj bi ta skušal dobiti trdno oporo v borbi za ostva-ritev zahtev državnih in samoupravnih uslužbencev. Mnogi so bili mišljenja, da je mogoče edino s posebnim glasilom zajgotoviti uspehe pri delu, zaradi katerega je bil akcijski odbor poklican v življenje. In to vprašanje, ki se je začelo bolj in bolj zapletati, je bilo, ki je slednjič porušilo slogo in razdvojilo centralni akcijski odbor. Ena stran je zastopala mišljenje, da je z izdajanjem takega glasila treba počakati, druga pa je smatrala izdajanje glasila za neodložljivo.
Toda list je kljub temu izšel! »Reč isti-ne«, list za ekonomska, socialna in kulturna vprašanja državnih in samoupravnih uslužbencev, naj bi služil torej skupnim interesom vseh prizadetih uslužbencev, bil naj bi borbeno glasilo za naše gmotne in moralne pravice — proti korupciji, birokratizmu in pro-tekciji. Toda za dosego vseh pravic tako državnih, kakor tudi samoupravnih uslužbencev, je nujno potrebna povezanost njihovih organizacij, potrebno njihovo iskreno, nesebično in objektivno sodelovanje. Toda na žalost je treba ugotoviti, da vsebuje že prva številka tega lista poleg dobrih načelnih člankov tudi napad na delo dosedanjega akcijskega odbora in na nekatere njegove člai"e.
Razdvojenost je bila torej tu! Takoj je bilo videti, da so mnoge organizacije odobravale stališče enega dela dotedanjega centralnega akcijskega odbora, a druge so se strinjale z onimi člani v akcijskem odboru, ki so brez vednosti prvih začeli z izdajanjem lista »Reč istine«. Bili so izvršeni še poizkus}, da bi kljub tej oddvojitvi nekaterih prišlo do enotnega in složnega nastopa. 17. junija se je res posrečilo nesoglasja izgladiti. Toda takoj nato so nastala nova trenja, ki so doslej enotno akcijo popolnoma razdvojila.
Taka je situacija po 10 mesecih skupne borbe za zboljšanje našega obupnega gmotnega položaja. Draginja preti uničiti naše družine, kajti tudi zadolževanje državnih in samoupravnih uslužbencev se nekje neha. Ugotoviti pa moramo, da je prav v zadnjem času to zadolževanje silno narastlo in doseglo že svoj višek. Vsi čutimo na lastni koži, kako nas to dejstvo tare, vemo pa tudi, s kakim zaupanjem smo gledali na akcijski odbor in s polno gotovostjo pričakovali uspehov njegovega dela. Nočemo na tem mestu ugotavljati krivdo za razcep, ki nas je tako zelo presenetil. Ugotoviti hočemo le, da je to težek udarec za vse javne uslužbence. Ta razcep postavlja sam po sebi vprašanje naše zrelosti za skupno delo. Bo-
V	ponedeljek, 8. julija, ob 17. uri je v svojem kabinetu prosvetni minister gospod dr. Anton Korošec sprejel zastopnike Jugo-slovenskega učiteljskega udruženja in to predsednika Ivana Dimnika in oba podpredsednika Todora Dimitrijeviča in Petra Madžarca.
Zastopniki so gospodu ministru poročali o razmerah v osnovnem šolstvu in razložili vse težave, ki se pojavljajo pri delu za reden napredek pouka. Še prav posebno so naglasih, da je bila dobro sprejeta izjava gospoda ministra, da želi sodelovati z učiteljstvom ljudskih šol, kakor tudi z ostalimi prosvetnimi delavci in nadalje izjavili, da uprava in Jugoslovensko učiteljsko udruženje stojijo na razpolago za vse tisto,, kar je v korist ljudske šole in narodnih učiteljev.
V	izjavi gospoda ministra se je opazila ugotovitev, da učiteljstvo dela pod težkimi
Pretresljiv govor, s katerim je predsednik francoske vlade Petain naznanil francoskemu narodu največjo nesrečo, ki narod doleteti more, da je izgubil bitko, polna je bridkih spominov na delo vlad in naroda v preteklih letih. Ni dolžil sovražnika, temveč je označil krivca poraza z besedami: »Imeli smo premalo naraščaja, premalo bojnih sredstev; narod je vsa leta zahteval samo dobrine, a dajal državi premalo, in nobena vlada ni imela poguma povedati narodu krute resnice, ki se je pripravljala preko meje.«
Če te ob razsulu armade in katastrofi naroda izrečene besede primerjamo z delovanjem narodov, ki žanjejo zmage, postane šele jasen in usoden pomen družine za narod. Ne denar in ne samo kultura, ne užitek in posestva nakopičena v rokah nekaterih, ne vodijo usode narodov — narode vodi število njegovih zibk, njegova večja produkcija in realnejši življenjski nazori.
Ako ob tem velikem primeru, ki se nam kaže v strahotni veličini, zremo naš narod, moramo nujno želeti sprememb dosedanjega pojmovanja in urejanja socialnega stališča naših družin.
V sedanji dobi, ko so mobilizirane vse umske in fizične sile narodov za čim ekono-mičnejšo produkcijo materialnih sredstev, je žena potegnjena od mirnega ognjišča iz doma v hrušč strojev, med akte pisarn in ujeta med zidovje tvornic, trgovin in obrtnih podjetij. Za svojo najnujnejšo in glavno nalogo, za materinstvo, skoraj nima časa in možnosti. Vklenjena v tesne razmere slabega pro-speriranja, nezadostnih dohodkov — a na drugi strani žene velikega sveta, ki jim moda in njih izprijena narav ne dopuščata otrok — beže pred svojim poslanstvom in sestavljajo družine z enim, ali brez otrok in tvorijo narod, ki gre smrti nasproti.
Vse to je znano državnikom vseh držav. A medtem ko so eni pred tem dejstvom zarili glavo v pesek, hoteči kakor noj izbeči nevarnosti, so drugi odločnejši državniki ukrenili vse potrebno, da se reši družina in z njo narod.
Tako so za žene, ki jim služba in premajhni dohodki otežajo materinstvo, uvedli pravičnejšo socialno zakonodajo, ki postavlja družino na noge in na častno mesto v družbi. V nasprotju s kapitalističnimi uredbami, ki uničujejo družino z revnimi plačami družinskim poglavarjem, so naprednejše države uvedle posebne doklade, višje prejemke in najrazličnejše olajšave za številnejše družine. Posojila novoporočencem, darila zibk, nagrade za otroke itd. služijo zgradnji številnih in dobro stoječih družin, ki so steber države, njena moč in njen porast.
Pojmovanje, da je družina zadeva poe-dinca, je zastarelo, nesocialno in zgrešeno. Kam bi zašel narod, ako bi se v celoti branil naraščaja, je jasno. Zato je pravilno stališče onih, ki stavijo družino za zadevo vsega naroda, za katero morajo skrbeti vsi — oni, ki jo imajo, a tudi oni, ki lastne družine nimajo ter jim tuja družina posredno varuje njih narodni obstoj in koristi.
jimo se, da bo težko, če ne sploh nemogoče, premostiti nastale diference. In če se to ne zgodi, potem je nujno pričakovati, da se razcepijo doslej popolnoma enotne sile tudi v banovinskih akcijskih odborih. S tem pa bi za dolga leta zamrla možnost za ostvaritev naše tako žive potrebe, ustanovitve skupne organizacije, ki bi trajno zastopala interese vseh državnih in samoupravnih uslužbencev.
Četudi so danes izgledi še zelo slabi, je treba poizkusiti vse, da se doseže v centrali potrebna enotnost. Pri tem delu naj predstavnike naših organizacij vodi zavest, da je le v slogi naša rešitev.
pogoji in da ima majhno plačo, zato so zastopniki naprosili gospoda ministra, da se zavzame pri kraljevski vladi še posebej za to vprašanje, ki mu je treba posvetiti posebno pažnjo. Življenjske razmere so se toliko poslabšale, da je učiteljstvo, posebno mlajše z majhnimi plačami, kakor tudi ostalo uradništvo dovedeno v zelo težak, skoro brezupen položaj. V zvezi s tem je treba zagotoviti tudi nadaljnja redna napredovanja in izvršiti potrebne reparacije ob letnem premeščanju.
Prosvetni minister gospod dr. Anton Korošec je pazljivo poslušal vsa izvajanja in obljubil svojo polno pomoč, a še posebej se bo zanimal za gmotno vprašanje. Kmalu bo omogočil tudi daljši sprejem, da bo podrobneje obveščen o vseh prosvetnih problemih, ki zanimajo narodne učitelje.
Kapitalizem v dosedanji obliki je izrabljal moči moža, žene in otrok. Vklenil jih je v svoj stroj, a dajal jim je premalo. Nova doba v naprednih državah varuje družino, družina je postavljena na prvo mesto, ona je zadeva vsega naroda.
Kako je z družino v naši državi, je vsakomur znano. Naša država še ni pretrgala vezi s preteklostjo, zato naša družina živi v okviru starega pojmovanja in ureditve. Zato strahotno narašča število družin brez otrok, a odgovorni krogi si zagovarjajo vest z nemoralnim načelom »Kjer ni tožnika, ni sodnika«, in se izogibajo pogledati dejstvom v obraz. Tako narašča bela kuga in bo naraščala, ker ni socialnih ukrepov za one, ki ne morejo in ne kazenskih preganjanj za tiste, ki nočejo otrok.
Učiteljstvo je v svojih glasilih, na zborovanjih, z resolucijami, prošnjami in interven-
Letošnji konec šolskega leta smo pričakali v miru. Ko smo lani začetek septembra otvorili šolska vrata, je radoznala mladež prestopajoč prag šolske sobe z vprašujočimi očmi iskala razlago radi nove vojne. Bilo je nekaj tako svojevrstnega, tale novi vojni požar, da ga ni bilo človeka, ki ne bi bil za trenutek postal in prisluhnil. Potem se je vse skupaj vleklo skozi šolsko leto kakor rdeča nit; ena novica je bila hujša od druge, en dogodek senzacionalnejši od drugega; kakor na odrasle ljudi je delovalo tole življenje tudi na otroke. In menda ni pretirano, ako izjavimo, da so bili tudi otroci letos nekoliko živčni, duševno utrujeni; narava nas je navadila slutiti, da prihajajo težki, slabi časi. Hvala Bogu, še smo sredi miru; toda ravno v teh dneh preživlja na milijone in milijone ljudi, posebno otrok, toliko gorja, da misel na vse grozote tako vpliva na naše duše, da ne končujemo dela z vedro dušo in da tudi mladina ne stopa v počitnice s tisto veselo prožnostjo, ki je bila za druga leta običajna.
Leto, ki je za nami, je vsekalo človeštvu polno ran. Zgodile so se reči, ki bi jih ne bil pred kakim letom nihče predvidel. Države so padale pod silo vojnega kolesja — to pot jih je zares drobilo kolesje — kakor da bi bile otroške zgradbe iz kart. Stoletni imperij se je sesul kot trhla zgradba. Tako rekoč pred našimi očmi se je prelomil čas in smo trenutno v nekakem brezvladju družabnega reda. Nihče ne ve, kaj mu prinese jutrišnji dan. Človeštvo je dandanes tako povezano, da rana ene poloble boli tudi drugo poloblo. Nihče se ne more zapreti toliko vase, da ga vnanji dogodki ne bi zanimali. Krutost dobe, katero smatramo za zlato dobo tehnike, civilizacije, napredka, a kar se šolstva in proučevanja otroka tiče, za »stoletje otroka«, je tako globoko kazala nekulturo in barbarstvo našega časa — ne smemo se spomniti gospodarske krize pred leti, milijonov brezposelnih širom sveta, tudi po »bogatih« predelih zemlje, umetno uničevanje hrane, medtem ko so milijoni Ubogih stradali itd.! — da ni čudno, če je ta doba končala z najstrašnejšo vojno, kar jih je človeštvo sploh kdaj doživelo. Kaj bo jutri, kam stopa naša mladina, ne vemo, ne da se niti slutiti.
Kako bo tale kratka, a toliko pomembna doba vplivala na šolstvo, je danes težko prerokovati. Ali bo za bodočnost človeštvo spoznalo, da za srečo človeštva — tako poedinca kot celote — ni merodajna izobrazba, ki bi jo lahko prenakopičeno primerjali visoko stoječi tehniki treznega in dobro premišljenega ubijanja, temveč globoka srčna vzgoja,
cijami neštetokrat skušalo doseči izboljšanje gmotnega stanja številnejšim učiteljskim družinam. Zahtevalo je doklado za žene, višje doklade za otroke, zvišanje draginjske doklade, a ostalo je vse pri starem. V člankih, grafikonih in statistikah je učiteljstvo prikazovalo stanje svojih družin, svojo zadolženost, nemožnost samoizobraževanja, zmanjšanje lastnih fizičnih sil, ter se borilo za primeren obstoj. A naše zahteve, prošnje in utemeljitve niso nikdar našle dobrega odmeva — družina in proizvodnja pri nas še nimata prave cene.
Danes, ko je sivolasi državnik označil vso dosedanjo politiko svoje velike države do družin in do proizvodnje kot napačno, in pod katere usodnostjo' se je zgrudil človekoljubni francoski narod, ponovno zahtevamo, da se družina zaščiti in se ji da možnost zdravega razvoja. Sredstva se morejo dobiti tam, kjer so jih dobili drugi narodi, z utesnitvijo kapitalizma.
Naj se obistini ono, kar je govoril predsednik vlade g. Cvetkovič 19. junija t. 1. na seji Jugorasa v Beogradu:
»Potemtakem moramo streti staro miselnost. Kapital se mora kresati v korist delovnega ljudstva. To pomeni, da mora biti razdelitev dobrin pravičnejša. Vse ostrine je treba zgladiti. Socialna zravnava države se vsiljuje ob vsakem pogledu. — Oni niso videli, da sloni gospodarstvo naroda na delovni sili in da je kapital zato tukaj, da podpre na temelju skupnega sodelovanja vse tisto, kar morejo ustvariti častitljive roke naroda. — Vse finančne doktrine in vse teorije konservativnih pogledov iz preteklosti izginjajo in namesto njih se pojavlja narodna disciplina, organizacija narodne produktivne sile in duha, kar je potrebno za vsa velika podjetja.«
Korakamo v novo dobo. Sprememba dosedanje socialne politike postaja vedno nuj-nejša. Kdor zamudi čas, pade pod kolesjem nove ekonomske družabne sile.
Nočemo, da pade naš narod. V slavi družine naj se poveličata duhovna in materialna sila našega naroda!	B.
ki v človeku ne bo gledala delavca, hlapca, tlačana z večno razredno borbo, temveč človeka, kateri ima na dobrinah sveta z vsakim drugim enako pravico, pravico do človeškega življenja, je težko reči. Vsekakor pa člove-čanska misel še nikoli ni bila bolj potlačena kot je danes in — morebiti — v srcih širokih množic tako na vrhu, kot zopet danes. Življenje bo kljub človeškim zablodam usmerilo vse v svoj pravec. Človeku pa je dano, da se večno bori, tudi za svoje — ideale.
Ko stopamo v tem nemirnem času v počitnice, imamo za enkrat pred očmi samo tole željo: da očuvamo našo lepo domovino strašnega gorja, ki lebdi nad svetom, in da bi bila predvsem naša ljuba mladina v bližnji in daljnji bodočnosti očuvana vseh nesreč, ki so se v tem stoletju že drugič nakopičile nad
našimi glavami! P. -?--
BIVŠI ODBOR SEKCIJE JUU ZA DU-NAVSKO BANOVINO JE BIL PRED SODIŠČEM OPROŠČEN
Pred okrožnim sodiščem v Novem Sadu je bil 25. junija zaključen spor in razsojena obtožba, ki jo je pred leti vložil pri sodišču, s pomočjo policije uvedeni odbor sekcije JLJU v Novem Sadu, proti bivšemu legalnemu odboru s predsednikom Dordem Mirkovim, katerega je osumil denarnih zlorab.
Okrožno sodišče je v tej obtožbi Dorda Mirkova in Oskarja Budimskega popolnoma oprostilo, ker njiju krivda po nobenem delu obtožbe ne obstoja. Bogdan Potkonjak je pa oproščen, ker gre v njegovem primeru za delo iz § 318. in ne iz § 319., kot se glasi v obtožnici. Toda predlog za tako preganjanje ni bil vložen in je tožba zastarela.
•«■•••••»•••M«WMmMMH«MIMM»H«WMMIWtHMIMHtM*M
Vsebina :
Razdvojitev v centralnem akcijskem odboru.
Zastopniki JUU pri prosvetnem ministru g. dr. Korošcu.
Svarilo.
Opomba ob koncu.
Sprememba v prosvetnem ministrstvu.
Kakšno mora biti učiteljevo naturalno stanovanje.
V spomin f tovarišu Franu Zacherlu.
t Olgi Šijančevi v spomin.
Duhovni svetnik g. Kalan napoveduje nove napade.
Splošne vesti. — Osebne zadeve. — Iz listov. — Učiteljski pravnik. — Učiteljska tiskarna. — Novosti na knjižnem trgu.
SVARILO
OPOMBA OB KONCU
SPREMEMBA
V PROSVETNEM MINISTRSTVU
Dosedanji prosvetni minister g. Božidar Maksimovič je podal ostavko. Na njegovo mesto je bil 29, junija imenovan g. dr. Anton Korošec, predsednik senata in minister v p. Ob tej priliki priohčujemo izjavi obeh gg. ministrov.
Izjava bivšega prosvetnege ministra gospoda Bože Maksimoviča
Od meseca septembra lanskega leta je napredovalo 7766 učiteljev in noben učitelj ne čaka več na napredovanje
V	»Politiki« od 28. junija je bil priobčen sledeči članek:
V	letošnjem šolskem letu se je v prosvetnem ministrstvu reševalo zapuščeno šolsko vprašanje, ki je do sedaj težilo tako osnovno šolo kakor učiteljski stan. Šlo je za napredovanje učiteljstva, ki se je te dni popolnoma likvidiralo.
Kako se je to vprašanje v teku časa kom-pliciralo in na kak način je bilo rešeno, bo vsekakor zanimivo za učiteljstvo kakor tudi za starše učencev.
Božidar Maksimovič
Kako je napredovanje učiteljstva postalo problem
Do meseca maja 1935. leta je učiteljstvo narodnih šol napredovalo, čim je izpolnilo zakonske pogoje, V vsak proračun je bil vnešen za to potreben kredit in napredovanje se je vršilo povsem avtomatično. Toda od tega časa dalje je nastal dolg zastoj v učiteljskih napredovanjih. Ta zastoj je trajal za vse učiteljstvo poldrugo leto. Krediti, predvideni v tem času za napredovanja, so usahnili, a število kandidatov za napredovanje in povišanje plač po napredovanju je stalno naraščalo. Tako je število nenapredovanih učiteljev narastlo na 10.000.
Ko se je pozneje v prosvetnem ministrstvu mislilo na napredovanje učiteljstva v višje skupine, je to predstavljalo že težak problem. Težko je bilo izposlovati zadosten kredit za napredovanje takega števila učiteljstva. Poleg tega je bilo pri raznih in vsakovrstnih vplivih težko ohraniti red in pravilnost vršenja napredovanj. Ni bilo proračunskih sredstev za vse kandidate, nekdo je moral izpasti, a kdo naj to bo, o tem niso vedno odločali isamo šolski momenti. Tako se je zgodilo, da so se iz omenjenih kreditov, v kolikor so bili v te svrhe stavljeni na razpolago prosvetnemu ministru, po malem začele dajati skupine učiteljstvu izven reda. Dogajalo se je v več primerih, da so napredovali oni, ki so komaj dobili pravico za napredovanje, a drugi, mnogo starejši učitelji, so čakali na napredovanje še dolgo časa. To čakanje se je večkrat podaljševalo do dveh, treh in tudi štirih let.
Stanje meseca septembra preteklega leta
V mesecu septembru preteklega leta je bilo v prosvetnem ministrstvu 6938 učiteljskih prošenj za napredovanja. V to število niso vračunane prošnje učiteljstva iz banovine Hrvatske, ki so se po osnovanju banovine takoj odstopile njej v nadaljnje poslovanje. Prosvetni minister g. Božidar Maksimovič je takoj začel proučevati vprašanje učiteljskih napredovanj, čim je preteklo leto v avgustu prevzel ta resor. Krediti, s katerimi je v ta namen razpolagal, so bili po lanskoletnem proračunu nezadostni. Zaradi tega je g. Maksimovič zahteval naknadne kredite, ki so mu omogočili izvesti napredovanje gotovega števila učiteljstva ob sv. Savi. Za to napredovanje je g. Maksimovič postavil načelo, da napreduje v vsako skupino najprej po službenih letih najstarejše učiteljstvo, a šele v drugi vrsti tudi oni mlajši, ki najdalje čakajo v dosedanji skupini. Ker je bil kredit izčrpan, je ostalo veliko število kandidatov in še nadalje čakalo. Toda tudi v proračunskih dvanajstinah za mesece april - julij so se zvišali krediti za učiteljska napredovanja. Delo za učiteljska napredovanja se je začelo o sv. Savi, po sprejetju proračunskih dvanaj-stin, nadaljevalo se je za veliko noč, ko je napredovalo nekaj tisoč učiteljev(-ic). Od prihoda g. Maksimoviča za prosvetnega mi-
nistra do 1. maja t. 1. je napredovalo skupno 6434 učiteljev(-ic). Po vsem tem je od 6938 na napredovanje čakajočih, ki jih je g. Maksimovič prevzel kot takrat imenovani prosvetni minister, je ostalo po 1. maju samo še 504 učiteljev(-ic).
Te dni, ob koncu šolskega leta, so bila po odloku g. Maksimoviča tretjič izvedena napredovanja za osnovnošolsko učiteljstvo. Med zadnja vidovdanska napredovanja je prišlo vseh onih 504, ki so od prej ostali in tudi vsi oni, ki so vložili prošnje, ker so med tem časom, od meseca septembra preteklega leta do junija t. 1. pridobili pravico za napredovanje. Tako je te dni napredovalo še 1332 učiteljev(-ic). Na ta način so bili upo-šteti vsi kandidati, ki so izpolnili pogoje za napredovanje do 15. junija t. 1., razen onih, ki so v disciplinski preiskavi ali za katerih napredovanje obstojajo druge zapreke.
Sedaj se v prosvetnem ministrstvu zaključuje in objavlja spisek napredovanih in dostavlja pristojnim organom, ki naj jih izvedejo. Vse to predstavlja ogromno administrativno delo, toda kmalu se bodo začeli izplačevati po napredovanju pripadajoči dohodki.
Izjava
Ob rešitvi vprašanja učiteljskih napredovanji se je urednik »Politike« obrnil na prosvetnega ministra g. Maksimoviča, ki ga je sprejel v svojem kabinetu in mu dal potem sledečo izjavo:
»Ko sem prišel na to mesto, sem dobil nekaj tisoč učiteljskih kandidatov, ki so izpolnjevali pogoje za napredovanja, a niso mogli napredovati, ker za to ni bilo kreditov. Kredit je bilo treba ustvariti, ker ni šlo za malo število učiteljev, ki so čakali na napredovanja, da bi se to moglo izvršiti ¡s. kakimi prihranki obstoječih kreditov.
Učitelji vršijo zares težko delo, a poleg tega so gmotno zelo skromno nagrajeni. Zaradi tega napredovanje v višje skupine, ki mu sledi povečanje plače, predstavlja za učiteljstvo življenjsko vprašanje.
Iz teh razlogov sem zahteval naknadne kredite za učiteljska napredovanja še v času veljavnosti prejšnjega proračuna, zahteval pa sem tudi zvišanje v proračunskih dvanajstinah. Gospod finančni minister je tudi sam upošteval vse te razloge in je ukrenil vse, kar je bilo v njegovi moči, da se mi sredstva stavijo na razpolago. Na ta način je bilo izvršeno kolektivno napredovanje, ki je obsegalo skupno 7766 učitelj ev(-ic). Tako ni dne 15. junija letošnjega leta v ministrstvu pro-svete obstojala nobena učiteljska prošnja za napredovanje, ki ne bi bila vzeta v postopek Prav nobeden učitelj ni napredoval zato, ker je zanj nekdo interveniral, nego zato. ker je prišel na vrsto. Kdor ni bil na vrsti, ni mogel napredovati, ne glede na to, čegava intervencija je bila zanj izvršena. A red za napredovanje je določen ne samo po dolžini čakanja v eni skupini, nego v prvi vrsti no skupnem številu službenih let. Skupno število službenih let se je moralo v prvi vrsti upoštevati kot merilo zato, ker je bilo v prejšnjih letih več primerov, da je mlajše učiteljstvo ob priliki napredovanja puščalo za seboj svoje mnogo starejše tovariše.
Učitelj more in mora izpasti iz napredovanja, ako pravočasno ne položi praktični učiteljski izpit, ako je nepovoljno ocenjen, ako je v preiskavi, ako je vdan kakim posebnim napakam itd. In narobe, učitelj more in mora doseči izjemno prvenstvo v napredovanju, če se prav posebno odlikuje po sposobnosti, uspehu, književnem delu, nenavadnem ugledu itd. Toda to so samo izjeme, bodisi v negativnem, bodisi v pozitivnem smislu, pa čeprav bi jih bilo mnogo. Ostane pa pravilo, da preskakovanja pri napredovanjih ne sme biti, ker to dovaja do upravičenega nezadovoljstva in ruši vero v pravičnost in objektivnost vrhovne šolske uprave.
Z izvršenimi ukrepi, mislim, da je v glavnem vspostavljen normalen tok v tem pogledu, je zaključil svojo izjavo minister g. Maksimovič.
Izjava novega prosvetnega ministra g. dr. Antona Korošca
Prosvetni minister 'g. dr. Anton Korošec je ob prevzemu tega resora povabil v svoj kabinet novinarje in jim podal sledečo izjavo:
»Prevzemam prosvetno ministrstvo v resnem času. Naši državi so sicer res prihranjene vojne strahote, vendar jo dosegajo valovi borbe, v kateri se odločuje usoda sveta.
Danes gre za vse kulturne in moralne vrednote človečanstva in celo za najvišje človeške dobrine: vero, družino, domovino. Zato moramo biti pripravljeni, da se uspešno upremo vsem eventualnostim, ki bi utegnile nastopiti v vrtincu dogodkov.
Prosveta je temelj zdrave državne politike. Prosvetljeno ljudstvo hodi po varni poti bodočnosti. Prizadevati si moramo, da bomo dali našemu narodu najboljšo prosveto, ki bo odgovarjala sedanjim razmeram na svetu ter pogojem in potrebam današnjega družabnega reda in napredka. Odstranjevati je treba s pripravljenimi pedagoškimi metodami vse škodljive uplive vidnih in nevidnih sil in v prosveti morajo priti do izraza samo pozitivne norme današnjega kulturnega stremljenja. V prosveti ne more in ne sme biti neodločnosti, omahovanja in blodenja. Vse mora biti jasno, precizno, odločno. Prosvetni in
kulturni ukrepi morajo biti smeli in energični. Samo tako se da izvesti kulturni in moralni preporod.
V prosvetnem pogledu je naša država precej zaostala za mnogimi drugimi državami. Moramo pohiteti, da jih dosežemo in po možnosti nekatere tudi prehitimo. Zato je potrebno sodelovanje vseh prosvetnih faktorjev, v prvi vrsti prosvetnih delavcev, ljudskih učiteljev in profesorjev. Na njihovo iskreno sodelovanje računamo z gotovostjo.
Vemo, da je njihov današnji položaj težak, storili pa bomo vse, da se popravi do skrajnih mej možnosti. Preskrbljeni in zadovoljni prosvetni delavec, o tem smo prepričani, se bo res posvetil z gorečnostjo in ljubeznijo svoji visoki in pomembni vlogi kulturnega delavca in vzgojitelja mladine.
Na mladini sloni bodočnost države in naroda. Vsa naša pozornost se mora obrniti
Dr. Anton Korošec
njeni narodni in moralni vzgoji'. To so osnovne smernice naše prosvetne politike.
Varovali, negovali in razvijali bomo jezikovne in narodne tradicije Srbov, Hrvatov in Slovencev, svetinje in običaje vseh priznanih veroizpovedi ter bomo s tem skrbeli, da bodo vse šole in vsi prosvetni zavodi sploh postali čebelnjaki reda in dela in sejalci pro-svete in morale resnične narodne kulture in rodoljub j a.
Mladino moramo pripraviti, da bo potom prosvetljenosti duhovno in moralno oborožena za ono veliko dobo, ki prihaja na svet. Mora biti vzgojena v žrtvovanju za narodne ideale v goreči ljubezni do domovine in iskreni vdanosti vzvišenemu prestolu in domu Ka-radordevičev. Vse kulturne ustanove, vsi vzgojni faktorji, vsi prosvetni delavci se morajo mobilizirati za veliko akcijo prosvetnega in moralnega preporoda. Pričakujemo od vseh največje žrtve in napore v korist domovine in naroda, pripravljeni pa smo vedno ustreči vsem njihovim upravičenim željam in potrebam. S složnim in požrtvovalnim delom bomo obvarovali mladino zablod in krivih potov in jih napotili na pravo moralno in narodno pot. Dobra in smiselna prosvetna politika bo zanesljivo jamstvo in temelj za kulturni in gospodarski razvoj ter napredovanje našega naroda.«
Ko ob spremembi v prosvetnem ministrstvu priobčujemo gornji izjavi, izražamo tudi svojo željo, da bi novi prosvetni minister g. dr. Anton Korošec, ki je vodil ta resor že 1. 1924., povisem upošteval želje in zahteve učiteljstva po pravni in gmotni pravičnosti. Zastopniki našega udruženja, ki so tolmači vseh naših teženj in potreb, so že imeli priliko osebno obrazložiti novemu ministru izredno težek položaj, v katerem se učiteljstvo nahaja. Iz zagotovil, ki jih je g minister dal ob tej priliki, lahko sklepamo, da se bo zavzel za zboljšanje našega gmotnega položaja. Nadejamo se tudi, da bomo v osebi g. dr. Antona Korošca našli zagovornika naših pravic.
Kakšno mora biti učiteljevo
naturalno stanovanje
Važna razsodba državnega sveta
učitelja osnovne šole, če se upošteva § 29., ki določa, da mora stanovanje ustrezati predpisom, kar pomen j a tudi to, da mora ustrezati vsem stvarnim potrebam učitelja. S tem predpisom ni prepuščeno upravnemu pristojnemu organu oblasti, da lahko dodeli učitelju kakršno koli stanovanje in mu s tem vzame pravico do stanarine." Z uredbo o ugotavljanju vrednosti stanovanj državnih uslužbencev civilnega reda iz leta 1932. je ugotovljena vrednost ene sobe s 50 din. Po zakonu o narodnih šolah ima učitelj vaške šole, ki nima brezplačnega stanovanja, pravico na stanarino v višini 150 din mesečno, kar pomenja, da je z uredbo predvideno, da mora učitelj imeti tako stanovanje, ki mora ustrezati njegovim stvarnim potrebam, da mu je določilo stanarino v znesku 150 din mesečno. Po vsem tem mora imeti učiteljevo stanovanje najmanj 2 sobi ustrezajoče velikosti s kuhinjo in stranskimi prostori, sicer mu pripada pravica, da stanuje v privatnem stanovanju in da prejema predvideno stanarino. Upravna oblast je dolžna mu to tudi dodeliti.
V konkretnem primeru se ni tako postopalo. Šola v Berberovici razpolaga poleg učilnice samo še z eno sobo, a prostor od 1'50 m širine se v nobenem primeru ne more vzeti kot soba za stanovanje in to z ozirom na njene dimenzije. Poleg tega tudi večja soba ne ustreza pogojem za stanovanje, ker je v njej nameščena narodna knjižnica in čitalnica in ta soba ne more istočasno služiti za učiteljevo stanovanje in za narodno čitalnico.
Iz vsega iznešenega je državni svet ugotovil, da je bila upravna oblast dolžna tožilcu priznati pravico na stanarino in ker ni tako postopala, je razsodil kot je navedeno v dis-pozitivu.
Ta načelna razsodba bo pripomogla mnogim učiteljem in učiteljicam do ustrezajo-čega stanovanja, a kjer tega ni, bo morala oblast priznati pravico do stanarine.
Često se dogaja, da pride učiteljstvo v nasprotja s krajevnim šolskim odborom zaradi oblike in velikosti kakor tudi zaradi stanja, v katerem se naturalno stanovanje nahaja. V tem pogledu bo v bodoče več jasnosti. Državni svet je v svoji razsodbi štev. 3665/40 od 9. marca 1940. v konkretnem primeru razsodil, kakšno mora biti učiteljevo naturalno stanovanje.
Učitelj Nikola Dubljevič iz Berberovice :se je pritožil proti rešitvi pritožbe na ministrstvo prosvete zaradi dodelitve sobe 3'80 m X 1'50 m kot naturalno stanovanje. Državni svet je ugodil tej pritožbi in utemeljuje svojo razsodbo sledeče:
Iz materialno pravne strani osporjeno re-šenje nasprotuje zakonu, ker ni bilo izdano v duhu obstoječih predpisov. Iz spisa se ugotavlja, da ima šola v Berberovici poleg učilnice še dva prostora in to sobo, dolgo 3 80 m in široko 3'45 m in drugo, dolgo 3'80 m in široko l'50m. Iz istega poročila je tudi razvidno, da je v večji sobi nastanjena pisarna ter narodna knjižnica in čitalnica.
Po § 29. zakona o narodnih šolah mora vsaka šola poleg upraviteljevega stanovanja imeti v bližini še toliko obveznih stanovanj za učiteljstvo, kolikor ima posebnih oddelkov. Po § 84. istega zakona imajo vsi državni učitelji na ljudski šoli pravico na stanovanje oziroma na stanarino po §§ 23. in 29. tega zakona. V § 29. je rečeno, da mora imeti šola toliko obveznih stanovanj ..., kar pomenja, da stanovanja ne morejo biti kakršna koli, marveč morajo ustrezati predpisom. V § 27. je predvideno, da prosvetni minister v sporazumu z ministrom za zgradbe in ministrom za socialno politiko in narodno zdravje predpiše uredbo O zidanju šolskih zgradb in učiteljskih stanovanj. Ta uredba še ni bila izdana. Prepuščeno je torej pristojnim organom upravne oblasti, da sami po svoji uvidevnosti odločajo, kakšno naj bo stanovanje
V spomin t tovarišu Franu Zacherlu
Še nebo se je zasolzilo, ko smo polagali v torek, 11. junija 1940., k večnemu počitku tovariša Frana Zacherla, upokojenega šolskega upravitelja. Z blagim pokojnikom je legel v grob mož, ki je žrtvoval vse svoje moči mladini, narodu in domovini. Vse njegovo življenje in delo je bilo zasnovano na ljubezni do glasbe in izobrazbi mladine. V vsem svojem življenju nam je bil sijajni vzgled, kako se dela za šolo in za izobrazbo naroda.
Rodil se je 5. marca 1868. v Feldbachu na Srednjem Štajerskem, a je prišel že v nežni mladosti v Ljutomer, kjer je bil njegov oče uslužbenec pri davkariji. Osnovno šolo je obiskoval v Ljutomeru, nižjo gimnazijo je dovršil v Ptuju. Po dovršenem učiteljišču v Mariboru je učiteljeval dve leti pri Mali Nedelji, sedem let v Cezanjevcih in 27 let v Ljutomeru. V šoli je deloval torej polnih 36 let z najlepšim uspehom in prejel za svoje vzorno delovanje razne pohvale in priznanja, nazadnje pa je bil odlikovan z redom Sv. Save V. stopnje.
S svojo marljivostjo, delom in ljubeznivostjo si je pridobil zaupanje in spošovanje med tovariši. Ljutomersko - gornjeradgonsko učiteljsko društvo ga je imenovalo ob njegovi upokojitvi častnim članom. Vedno in povsod je bil v prvi vrsti pravi tovariš.
Poleg šole se je posebno odlikoval na glasbenem polju in da je Ljutomer glede petja na tako visoki stopnji, je to zasluga tovariša Zacherla. Bil je duša Glasbenega društva, Glasbene šole in kapelnik mestne godbe, katero je on ustanovil po preobratu, jo izvežbal in vodil do svoje smrti. Obvladal je večino instrumentov, posebno je slovel kot izboren čelist. Žal mu je bolezen pred 16 leti onemogočila, da bi se še nadalje udejstvoval na tem priljubljenem mu instrumentu. — Tudi je bil še pred svetovno vojno zelo marljiv zbiralec narodnih pesmi. V Ljutomeru je deloval 25 let kot organist in je zlagal razne cerkvene in priložnostne pesmi za razne blagoslovitve. Soproga je napravila besedilo, on pa melodijo. Zaslovel je posebno s svojimi božičnicami in ob polnočnici sta s soprogo vedno zapela novo pesem, od katerih so mnoge ponarodele.
Vso ljubezen pa je posvetil najstarejšemu ljutomerskemu društvu, naši Čitalnici in njeni knjižnici. Že kot mlad učitelj pri Mali Nedelji je pristopil v krog ljutomerske Čitalnice in bil njen redni član in odbornik. Lansko leto mu je Čitalnica podelila častno članstvo za njegovo neumorno 501etno kulturno delo Čitalnici v prid. Ure in ure je presedel pri knjigah in jih urejeval z ljubeznijo.
Da imamo v Ljutomeru knjižnico, na katero je lahko Ljutomer ponosen, je to velika zasluga pokojnega tovariša Zacherla.
Nad 30 let je bil pevovodja Slovenskega pevskega društva v Ljutomeru. Znal je, da lepa slovenska pesem dviga narodno zavest, da združuje vse sloje, zato se je z naivduše-njem posvetil temu društvu že kot učitelj pri Mali Nedelji, od koder je prihajal k pevskim vajam v Ljutomer. — Leta 1903. je bil med ustanovitelji Murskega Sokola, katerega član je bil do svoje smrti. — Poleg tega je ustanovil in dolga leta vodil Sadjarsko in vrtnarsko podružnico, bil predsednik društva za podporo bednim, dolgo let občinski odbornik in svetovalec in član raznih drugih društev.
Kakor je bil blagi pokojnik odličen narodni delavec, tako je bil najboljši soprog in
najskrbnejši oče in gospodar svoji družini, ki, je dala .narodu 3 odlične člane človeške družbe. Hčerka Minka je meščanskošolska učiteljica v Mariboru, Slavica šolska tajnica v Ljutomeru, sin major Franček, ki je v življenju še mnogo obetal, je pred 4 leti tragično preminil.
Kako je bil tovariš Zacherl priljubljen in spoštovan, je pokazal njegov veličastni pogreb. Od blizu in daleč so prihiteli prijatelji in znanci in ga spremljali na zadnji poti. Redki so v naših krajih kulturni delavci, ki bi izvršili toliko podrobnega kulturnega dela kot naš tovariš Zacherl. Zato pa bo njegovo delo med nami dalje živelo in z zahvalo in spoštovanjem se ga bo spominjal Ljutomer in okolica.	F. Kb.
t
Olgi Šij
ljancevi v spomin
Ko je zamrlo pretekle jeseni sleherno življenje v prirodi, ko so zavele strupene sape pozne jeseni preko poljan, je ovenel tudi cvet Tvojega življenja in koščena roka Ti je zadala usoden udarec. Ne moremo se sprijazniti z mislijo, da snivaš in sanjaš o boljšem življenju v gaju cipres, med novo zasajenimi brezami na ormoškem pokopališču. V naših učiteljskih vrstah je nastala zevajoča vrzel, saj smo izgubili tovarišico v cvetu mladosti — staro komaj 35 let — vedrega duha, zmerom veselo, polno moči za delo in ustvarjanje, prav posebno pa Te je dičil Tvoj- jekleni značaj. Vedno težje občutimo bridko izgubo.
Izšla si iz učiteljske družine, se sama posvetila učiteljskemu stanu ter delovala s Tebi lastno vnemo za napredek in procvit ljudske izobrazbe. Kaj si dosegla, zgovorno izpričujejo solzne kapljice Tebi zaupanih otrok, s katerimi so orosili Tvojo svežo gomilo. A Tvoje delo ni bilo vtesnjeno med štiri šolske stene. Kako bi si mogli zamisliti kakšno društveno prireditev brez sodelovanja Olge! Pri
prireditvah Sokola, Ciril Metodove družbe, Čitalnice, gasilske čete in ob drugih prilikah si žrtvovala mnogo truda in časa, da se je dosegel popolni uspeh, zato Te tudi vsa društva težko pogrešajo.
Spominjam se, ko si bila tik pred smrtjo pri nas, še vsa vesela in mladosno razigrana. Nisi se mogla ločiti od nas in si izustila zlo slutnjo: »Ali sem res danes zadnjič pri vas, da se ne morem posloviti?«
Nekaj dni na to — bilo je v torek, 5. decembra — sva se srečala v Ormožu na cesti — ko si šla izmučena in izčrpana iz šole. Zadnjič isi mi stisnila desnico s smehljajočim obrazom ter šaljivo izustila: »Sama na sebe sem jezna, tako me glava boli!«
Prihodnji torek, 12. decembra, smo iztočili z bridkostjo Tvoje zemske ostanke materi zemlji. Vnetje možganske mrene je pretrgalo nit toliko obetajočega življenja...
Vsi, ki smo Te ljubili in Te spoštovali, želimo, naj Ti bo sen v onostranstvu sladak in prijeten, a spomin na Te ostane v nas, dokler bodo utripala naša srca. Belšak.
Ljubljana, Vidovdanska 9., dne 6. julija 1940.
P. n. Uredništvu »Učiteljskega tovariša«.
Naznanjam Vam, da svoje razprave o naši šoli in našem učiteljstvu v Domoljubu še nisem končal. Samo prekinil sem jo zaradi napetosti v svetu, ker ta čas ni ravno najprimernejše za naše medsebojne prepire. Ker pa v Vašem listu zopet govorite o »neupravičenih« napadih na učiteljstvo in za Vami to pogreva tudi »Jutro«, in ker je vojna nevarnost za nas za sedaj minula, bom razpravo zopet nadaljeval.
Tu pa Vam pošiljam na vpogled material, ki ga imam. Mislim, da glasilo stanu, ki ima toliko masla na glavi, bi moralo biti lepo ponižno, če mu kdo kake napake očita, ali če se že brani — česar Vam bi nazadnje niti ne zameril ne — bi se moralo braniti, kakor se brani grešnik, kateremu se njegovi grehi po pravici očitajo.
Če boste na mojo razpravo odslej ali molčali ali se vsaj primerno in dostojno zagovarjali, potem vsega tega gnoja ne bom nosil na trg ali obešal na veliki zvon. Ako pa moje želje ne boste upoštevali, potem bom premislil, kaj naj s tem materialom storim.
Eno pa je gotovo: Imeti hočemo in moramo drugačno šolo in drugačno učiteljstvo! In to je namen mojih člankov, ne pa — kakor mi podtikate — samo namerno blatenje Vašega spoštovanja vrednega stanu.
Toliko v blagohotno vednost.
Z odličnim spoštovanjem I. Kalan s. r.
Splošne vesti
DELO UCITELJSTVA
V nedeljo, dne 23. junija 1940. so uprizorili šolarji iz Ljutomera mladinsko pravljično igro »Čarobno zdravilo«, ki jo je napisal mladi in agilni tov. Manko Golar, a prav posrečeno glasbeno priredil tudi učitelj Ferdo Skok, ki je bil pred kratkim premeščen v Prekmurje v Sred. Bistrico. Igra je polna živahnosti in, pestrosti, posehno v dejanjih z vilami, metuljčki, cvetovi, copreža in jage babe; višek pa doseže ob nastopu kraljice »Črnega vrha«, ko zapoje solo svojim ljubkim podanikom iz devete dežele in Črnega vrha. Poln ljubezni do svoje bolne sestrice se glavni junak Janezek poda na pot. da donese sestri zdravila, kot je čul v sanjah, da ga bo dobil. V raznih nevoljah ga dobri duhovi očuvajo in se vrne v zadnjem času kot rešitelj z vodo iz studenca življenja, ki jo je dobil pri kraljici za zahvalo, ker jo je po naključju rešil iz rok copreža. Poleg zdravila dobi tudi veliko zlata, ki ga pa ne preslepi, temveč pomaga z njim siromakom in ima tako igrica za naše čase tudi s humanitarne strani svojo vrednost.
Ogromno zaslugo pri uprizoritvi, ki je uspela tako častno, da ne bi delala prav nič sramote našim poklicnim gledališčem v Ljubljani ali Mariboru, pa ima zopet učiteljica ga. Apihova, v katere rokah je 'bilo vse — režija, scenerija, šivanje kostumov in priprava vseh rekvizitov, ki so potrebni za izvedbo. Lahko se reče, da bi brez ge. Apihove te igrice ne mogli gledati v Ljutomeru na sokol-skem odru.
Pri igrici je sodeloval orkester pod taktirko samega avtorja melodij te igre — učitelja Ferda Skoka, ki je v ta namen pripeljal v Ljutomer orkester iz Bistrice, ki ga je tam ustanovil in ki je menda edini v Prekmurju. Pomagali so tudi člani od orkestra ljutomerskega Sokola in lahko se reče, da je v skupnem pogledu uspela prireditev zelo pohvalno. Zasluženo sta prejela avtorja kot tudi tov. Apihova lepe šopke v priznanje za ogromen trud. Priporoča se lahko igra za vse večje in dovolj prostorne odre. Igra in muzika — to je še vse v rokopisu in se je uprizorila igra sedaj prvič. V primeru, da bi se kdo zanimal za stvar, naj se ohrne na naslov: Apih Mara, učiteljica, Ljutomer. Tako je učiteljstvo zopet doprineslo velik dodatek našim mladinskim odrom, saj lepih mladinskih iger itak ni preveč na izbiro. Avtorjema pa naj velja le: Naprej po začeti poti!	Ž. M.
—	JUU — sresko društvo v-Litiji naproša Vse one, ki imajo zaostanke na članarini, da jih čim preje poravnajo. Tako bodo olajšali sebi vest, odboru pa nepotrebno delo. Prihranili bodo tudi sebi in društveni blagajni stroške za opomine in izterjavo. Apeliramo na tovariška čustva in prosimo za poravnavo zaostale članarine.	Odbor.
—	Odbor učiteljic gospodinjsko nadaljevalnih šol bo založil drugo, razširjeno izdajo brošure Pleško-Prašnikar »Prehrana in kuhanje«, z dodatkom »Mlekarstvo in mlečni izdelki«. Brošura je že v tisku in bo izšla v septembru, na kar opozarjamo učiteljice go-
spodinjskih nadaljevalnih šol, upraviteljstva meščanskih in ljudskih šol, ki so prvo izdajo pri gospodinjskem pouku uspešno uporabljali. — Odbor učiteljic gospodinjsko nadaljevalnih šol.
—	Po dolgi in težki bolezni je 24. junija 1940. umrla v Ljubljani gospa Marija Malna-ričeva, soproga našega tovariša Ivana Malna-riča, bivšega predsednika ljubljanskega uči-teljskeg društva. Pokojnica je imela med uči-teljstvom velik krog znancev in prijateljev v krškem okraju in prav tako tudi v Ljubljani, kjer je živela s svojim soprogom od leta 1920. dalje. Na zadnji poti k Sv. Križu jo je 27. junija 1940. spremilo lepo število ljubljanskih in zunanjih učiteljev in učiteljic. V miru počivaj! Tovarišu Malnariču naše globoko sožalje.
—	Požrtvovalen tovariš preko groba!
Učiteljski dom v Mariboru je prejel v novembru 1938. leta obvestilo, da je umrl njegov član tovariš Anton Sivka iz Špitaliča in postavil njega za glavnega dediča. Učiteljski dom je postal na ta način lastnik posestva v Špitaliču. Ker pa je bilo treba glasom oporoke izplačati številne legate, je morala naša zadruga gledati, da čim ugodneje proda posestvo, kar se ji je tudi posrečilo. Posestvo je kupil posestnik g. Gilčvert iz Špitaliča, pokojni dobrotnik pa je dobil prvi viden znak naše hvaležnosti — lep nagrobni spomenik. Zapuščinske zadeve je vodil javni notar g. France Burger iz Celja prav po mislih in željah blagega pokojnika, našo tzadru-go pa je zastopal in vodil posestvo do prodaje tov. Jože Gosak iz Teharjev, ki je imel levji del truda in dela v tej za nas tako uspešno zaključeni zadevi. Obema in še g.
ing. Josipu Zidanšku, ki je odstopil del svojih terjatev našemu domu, se Učiteljski dom v Mariboru še na tem mestu iskreno zahvaljuje. Zavednemu in požrtvovalnemu pokojnemu tovarišu Antonu Sivki večna slava! — Učiteljski dom, r. z. z o. z. v Mariboru.
—	Obvestilo. Vsi tovariši(-ce), ki nameravajo v prihodnjem šol. letu izročiti svoje sinove v varstvo Učiteljskega doma v Mariboru, naj iste priglase najkasneje do 20. julija t. 1. Sprejemajo pa se samo nižješolci. Kdor želi prejeti odgovor, naj priloži znamko.
—	V »Učiteljskem tovarišu« od 27. junija, št. 44. in 45., je pomotoma izostalo, da je dar 100 din za naš dom poklonil učiteljski zbor osnovne šole v Brežicah v počastitev spominu blagopokojne gospe Rauterjeve. — Odbor Doma učiteljic v Ljubljani.
—	Dravska finančna direkcija v Ljubljani razglaša; Državni upokojenci in upokojenke, ki jim izplačuje pokojninske prejemke dravska finančna direkcija v Ljubljani, naj prosijo za potrdila o velikosti uslužbenskega davka, ki jih bodo potrebovali ob vpisu v šolo za šolsko leto 1940./1941., že v juliju ali vsaj v začetku avgusta t. 1. — Upokojenci in upokojenke, ki razen uslužbenskega davka na pokojninske prejemke plačujejo tudi davek po kateri drugi obliki, za katerega so obremenjeni pri davčni upravi, naj' svojo prošnjo naslove na pristojno davčno upravo, vlože pa naj jo neposredno pri finančni direkciji, ki jo bo poslala pristojni davčni upravi s podatki o velikosti uslužbenskega davka na pokojninske prejemke. — Prošnjam, kolkova-nim z 10 din, je treba priložiti za potrdilo kolek za 20 din, za vsak zaprošeni uradni prepis potrdila pa kolek za 10 din.
Osebne ¿zadeve
Duhovni svetnik g. Kalan napoveduje nove napade
Gornje pismo smo prejeli 6. julija in ga v celoti priobčujemo, ker hočemo nanje javno odgovoriti.
Učiteljska organizacija ni nikoli ščitila takih učiteljev (-ic), ki so zagrešili kazniva dejanja. Vedno smo zahtevali, naj se vsakdo, ki zagreši kaj kaznivega, disciplinsko zasleduje. Šele disciplinski preiskavi in razpravi, pri katerih naj ima obtoženi polno možnost zagovora, naj sledi kazen. Nikoli pa nismo mogli priznati kazni brez preiskave in tega tudi v bodoče ne bomo. Med primeri, ki jih gospod duhovni svetnik Kalan pošilja na vpogled kot svoj »material«, pa je večina takih, kjer ni bila uvedena nobena disciplinska preiskava, četudi so jo zahtevali prizadeti sami in v njih imenu tudi učiteljska organizacija. Ali verujete, g. svetnik, poznavajoč to okoliščino, še vedno v dokazno moč svojega materiala?
Gospod svetnik! Iz teh kratkih ugotovitev razvidite naše stališče, zato lahko svobodno uporabite svoje gradivo. Predobro se namreč zavedamo, da ga ni stanu brez grešnikov. Vendar pa trdimo, da učiteljski stan nima masla na glavi. Zato gre lahko brez strahu na sonce in njegovo glasilo s ponosom brani stan pred pavšalnimi napadi. Če pa boste konkretne primere imenoma žigosali, bomo prepustili obrambo prizadetim samim, ker jim bo v tej obrambi odprta tudi pot na sodišče. Če pa zaradi posameznikov izlivate gnojnico na vse učiteljstvo, moramo to smatrati za blatenje stanu.
—i Napredovanja v VIII. položajno skupino. Mahkota Milan, učitelj v Dolu; Čuk Ivan, učitelj v Slov. Bistrici; Pavčič Marjan, učitelj šole za def. deco v Trbovljah; Juva-nec Stanislava, učiteljica ženskih ročnih del v Sevnici; Potrato Ivanka, učiteljica ženskih ročnih del v Krtini; Frelih Karolina, učiteljica ženskih ročnih del v Ljubljani; Omenzel Elvira, učiteljica ženskih ročnih del v Metliki; Kranjec Ivanka, učiteljica pri Sv. Tomažu; Krč Marija, učiteljica v Kranju; Arko Štefanija, učiteljica v Št. Rupertu; Cerjak Branislava, učiteljica v Št. Juriju; Udir Frančiška, učiteljica na Koroški Beli; Bon Alojzija, učiteljica v Dobovi; Stani Zdenka, učiteljica v Pamečah; Ravbar Štefanija, učiteljica v Tišini; Ankele Marta, učiteljica v Pred-osljah; Slabe Marija, učiteljica v Stopercih; Štuler Danijela, učiteljica v Gaberju; Česen Alojzija, učiteljica v Zidanem mostu; Ziherl Alojzij, učitelj pri Sv. Štefanu; Blečič Nikica, učiteljica v Stari Lipi; Zamlič Marijan, učitelj v Serdici; Zafred Anton, učitelj pri Sv. Marjeti; Ficko Veronika, učiteljica v Za-gradcu; Koprivnikar Marija, učiteljica v Kr-čevini; Debevec Boris, učitelj v Mavčičah; Dernač Jakob, učitelj v Artičah; Bertoncelj Terezija, učiteljica v Bohinjski Beli; Debevec Rozalija, učiteljica v Selnici; Ebenšpanger Emilija, učiteljica v Puconcih; Krapš Josip, učitelj v Trebijah; Gorjanc Justina, učiteljica v Apačah; Merhar Milan, učitelj v Domžalah; Moškon Tatjana, učiteljica v Murski Soboti; Berce Helena, učiteljica v Št. Janžu; Krašovec Antonija, učiteljica v Šalovcih; Fajdiga Vanda, učiteljica v Zg. Tuhinju; Milic Miro, učitelj v Dragi; Koman Leopold,
učitelj v VeL Podlogui; Kunaver Franc, učitelj v Čatežu; Fras Štefan, učitelj v Novi cerkvi; Medved Rozalija, učiteljica v Cerkljah; Zdešar Stanislava, učiteljica v Senovem; Lavrač Bogomila, učiteljica v Izlakah; Žurman Frančiška, učiteljica v Rogaški Slatini; Štrus Justina, učiteljica v Breznici; Pave Franc, učitelj v Dolenji vasi; Omahen Marija, učiteljica v Št. Vidu pri Stični; Vidmar Franc, učitelj v Veliki Dolini; Miklavčič Pavlina, učiteljica v Mokronogu; Jarc Jurij, učitelj v Oplotnici; Volčjak Ljudmila, učiteljica v Dobrniču; Otrin Maksimiljan, učitelj v Loškem potoku; Pinterič Ivan, učitelj v Travi; Jagar Valter, učitelj pri Sv. Andražu; Mazi Vinko, učitelj v Dovju; Vajs Alojzij, učitelj v Vidoncih; Jaklič Ana, učiteljica v Sp. Slivnici; Rotman Vera, učiteljica v Stari Oselici; Slekovec Adalbert, učitelj v Miklavžu pri Ormožu; Turk Josip, učitelj v Gradišču; Pretnar Ivan, učitelj v Hrastniku; Marolt Franc, učitelj v Dragatušu; Primožič Ema, učiteljica v Dev. Mar. v Polju; Mlakar Franc, učitelj v Vojniku; Ahačič Ludvik, učitelj v Črešnjev-cih; Fable Božidar, učitelj v Sv. Roku ob Sotli; Mikulič Oton, učitelj v Globokem; Majerič Hugon, učitelj v Oplotnici; Vanič Ana, učiteljica v Ribnici; Kovačič Lidija, učiteljica v št. Jerneju; Dobaja Janez, učitelj v Cezanjcih; Pavčič Silvestra, učiteljica v Trbovljah; Rot Zdenka, učiteljica v Talčjem vrhu; Pohar Anton, učitelj v Kapelah; Čot-man Vida, učiteljica v Zrežah; Jerše Gabrijela, učiteljica v Žužemberku; Casar Vinko, učitelj v Gančanih; Kofban Anton, učitelj pri Sv. Petru; Kovač Radoslav, učitelj v Zabrdu.
Is listov
—I Kako sem postal spet učitelj. »Slovenec« od 7. julija priobčuje pod tem naslovom po švic. listu posnet, zelo zanimiv članek, ki se končuje sledeče:
Do dna sem spoznal, da je mnogo laže pridigovati1 s prižnice, poučevati s katedra, navduševati s tribune, izza pisalnika pošiljati pesmi v svet ali pisati ganljiva pisma, ko vzgojiti enega samega otroka. In prav tako jasno sem spoznal, da brez ljubezni ne bi bil moj pouk prav nič vreden in da brez ljubezni ne bi bilo dobrote in brez dobrote nobenega potrpljenja — da torej vse zavisi od mene, da je sleherna napaka le moja in da vsakršen napredek ni moj napredek in moj uspeh, marveč je to delo in dognanje učenca. Moja spoznanja so kot spoznanje prastara, kot dejanje pa so vsakokrat nova. Vse to ne velja samo za osnovnošolske učitelje, marveč je splošno veljavno in glede na to ni nobene razlike med osnovnim učiteljem in profesorjem srednjih in visokih šol.
—1 Vprašanje zvišanja uradniških plač
je naslov uvodnika v »Trgovskem listu« od 24. junija, iz katerega posnemamo: »Jugosl. Kurir« poroča, da je izvedel iz dobro informiranega vira, da se na odločilnem mestu proučuje možnost zboljšanja gmotnega položaja državnih nameščencev. To proučevanje je posledica zelo živahne akcije, ki jo vodijo državni nameščenci po svojih organizacijah za zboljšanje plač drž. nameščencev. »Jugosl. Kurir« poroča nadalje, da se bodo verjetno najprej zboljšale plače nižjih drž. uslužbencev, ki so v posebno težavnem položaju. Glavna težkoča za rešitev vsega vprašanja pa je v tem, kako zagotoviti za zvišanje plač potrebne kredite ... Ne dvomimo, da ima »Ju-goslov. Kurir« s svojo informacijo najboljši namen in da hoče z njo pripomoči k rešitvi vprašanja zboljšanja uradniških plač. Vseeno pa njegove notice ne moremo odobravati. Kajti državni nameščenci so bili že tolikokrat razočarani, da res ne potrebujejo nobenih novih razočaranj. Ko čitamo te prazne
obljube o zboljšanju plač, imamo vtis, da se niti odločujoči krogi ne zavedajo, kako nujno potrebno je zvišanje uradniških plač. Ne iz kakšnih sentimentalnih ozirov, temveč čisto navadno iz nujnih državnih razlogov. Država je kot velikansko gospodarsko podjetje, ki more opraVljati zadovoljivo vse svoje funkcije le, če njen uradniški aparat brezhibno deluje. Podjetnik, ki ne daje svojim nameščencem zadostnih plač, nikdar ne more doseči tako zadovoljivih uspehov kot podjetnik, ki se more na svoje nameščence zanesti v vsakem trenutku. Isto velja za državo in zgodovina pozna polno primerov, da tudi velike države niso mogle vzdržati preizkušnje, če ni dobivalo njih uradništvo zadostnih plač in v redu. Kdor hoče, da državni stroj dobro teče, mora tudi skrbeti, da je dobro namazan. S slabo plačanimi nameščenci pa državni stroj tudi slabo teče ... Zvišanje prejemkov drž. nameščencev je gospodarska in državna nujnost, je zahteva tudi naše kulture in zato se mora to vprašanje rešiti, ne pa šele pričeti proučevati. Proučevalo se je že zadosti dolgo, a tudi beda drž. nameščencev je že dosegla takšen obseg, da se rešitev tega vprašanja ne sme več odlašati!
—1 V »Jutru« je 5. julija izšel članek »Nekaj misli ob sklepu šolskega leta«, v katerem so iznešene tudi sledeče ugotovitve:
Usoda našega naroda je usodno povezana z ljudsko šolo kot osnovnim izobraževa-liščem širokih ljudskih plasti. Zato mora ljudska šola po svoji organizaciji ustrezati vsem zahtevam in potrebam naroda. Današnji ustroj pa ne ustreza tem zahtevam, zato ne more biti zakoreninjen v našem narodnem bistvu. Današnja ljudska šola se ne razlikuje mnogo od predvojne ljudske šole, ki so ji dajali smer naši tlačitelji, katerim je bilo mnogo na tem, da šola ni našla prave zveze z narodnim življenjem.... Današnja šola ne ustreza ljudskim potrebam, ker se vse premalo oslanja na gospodarsko, socialno in kulturno strukturo naše zemlje. Ona ne prinaša
potrebnih in zaželjenih uspehov, ker nima obveznega nadaljevalnega šolstva, ki bi meril že v določeno strokovno smer. ... Taka šola bi zahtevala redno lOletno obvezno šolanje, in sicer: 81etno redno ljudsko šolo in 21etno nadaljevalno šolo. Šolska doba naj bi trajala od dovršenega 7. leta do izpolnjenega 17. leta starosti. Tako urejena ljudska šola bi imela za široke plasti naroda dvojno korist. Otroci bi pričeli hoditi v šolo že dovolj telesno in duševno razviti in bi bili tako do-vzetnejši za pouk, podaljšana šolska obveznost pa bi nudila mladini v pubertetni dobi še nadaljno vzgojo in pomoč vzgojitelja.
—1 Vzroki francoskega poraza je bil naslov v uvodniku »Slovenca« od 25. junija, v katerem je med drugim tudi sledeča trditev:
»Francija bi čisto gotovo ne bila prišla tako daleč, če bi francoska ljudska šola ne bila v rokah najbolj omejenega in skrajno zagrizenega marksističnega učiteljstva, ki je skoraj v celoti bilo organizirano v levičarskih organizacijah. To liberalno in levičarsko učiteljstvo je imelo na kmetsko in delavsko prebivalstvo dosti vpliva in ga ni prepojilo le z versko brezbrižnostjo, ampak je francoske otroke vzgajalo v načelne antimilitariste, v načelne brezbrižneže za varstvo domovine; vzgajalo jih je v dosledne sovražnike obstoječega reda in vsake religije. Naj se nihče ne čudi, ako mladina, ki je izšla iz ljudske šole, ki so jo vodili takšni učitelji, ako ta mladina ni Francije ¡branila tako, kakor sta domovina in ves svet pričakovala. Francoska mladina, ki sta jo zastrupila marksizem in komunizem, ta mladina ni bila duhovno pripravljena za žrtve, ki bi bile potrebne za obrambo domovine. To je eden glavnih vzrokov, da je Francija morala kloniti.«
Zaradi tega pasusa se je razvila polemika med »Jutrom« 4. julija, »Slov. narodom« 6. julija in »Slovencem«, ki odgovarja obema 5 in 7. julija.
—1 Veronauk v idejnem ozračju današnje šole je bil naslov predavanja, na kate-hetskem kongresu v Sarajevu, o katerem poroča »Slovenec« od 7. julija med drugim tudi sledeče:
V ta namen je potrebno poznati dejansko stanje idejnih vzgojnih smeri. Zato je takoj poudaril, da se danes šola nahaja v nemirnem gibanju, ko so stare metode prevr-žene, stari vzgojni smotri odstavljeni, iščejo se pa nova pota, novi ideali, nova razmerja. Tako imenovana stara šola, ki je s svetovno vojno doživela svoj polom in ki se je izkazala za nesposobno človeka poduhoviti, je imela za ideal humanizem. Zlasti srednja šola je stremela, da dijaka zgolj izobrazi^ ne pa nravno vzgoji. Nadela si je nalogo, da mu da formalno in estetsko izobrazbo. Napredek prirodoslovnih ved je zanesel v šolo še nov element — čim popolnejše spoznavanje realnih ved, mladino natrpati z materialnim znanjem; kar oboje znači močan intelektuali-zem. Proti tej šoli so nastopali že pred svetovno vojno nekateri razboritejši duhovi in zahtevali reformo. Svetovna vojna pa je ves svet vrgla v zmedenost, stare vrednote so se razbile, začeli so begati, iskati nov vzgojni ideal, ki bo mladino realnejše vzgajal, držal v tesnejši zvezi z življenjem. Nova delavna šola je proti stari naglašala zlasti tri stvari: 1. Človek je po naravi dober (Rousscau), pripusti mu čim večjo svobodo delovanja, da se samostojno razvije. Vzgojni činitelji imajo to drugotno nalogo. — 2. Človek je socialno bitje, vzgojiti se mora njegov socialni čut, družabna, kolektivna zavest proti pretiranemu poudarjanju individualnosti ali osebnosti. To so zlasti naglašali socialistični pedagogi. — 3. Človek je član narodnega občestva, nanj mogočno vplivajo časovne in krajevne razmere in potrebe. Pri vzgoji se je treba nanje ozirati in jih zadovoljiti. — Pri tej novi šoli pa pogrešamo enotnega gledanja na svet in osnovne življenjske resnice. Od tod toliko tavanja in nasprotovanja. Vendar pa sta dve trdni točki, na katerih se moramo najti z njimi. In sicer: izhodišče vzgoje je otrok, oseba, vzgajanec, smoter je dovršena, življenjsko sposobna oseba, človek. Ta cilj je mogoče doseči samo na religiozni osnovi, kajti vsi najboljši vzgojeslovci enodušno priznavajo, da je laična morala, laična vzgoja nemogoča, da je temelj vzgoje vera, Bog.
—1 »Izpodkopavanje in rušenje avtoritete« je naslov daljše razprave v Narodni odbrani od 8. junija t. 1. V tej razpravi iznaša pisec med drugim tudi sledeče: »Pri nas je posebno izpodkopana avtoriteta in značaj osebnosti poedinih intelektualnih poklicev. — Učitelj ni več ona spoštovana in avtoritativna osebnost kakršna je bila prej. Njegova vloga v družbi je prešla izključno v šolo. —-Enak je primer tudi s profesorji, zdravniki, živinozdravniki in advokati. Naši diplomati niso več podobni našim starim diplomatom, Jovanu Rističu, Marinoviču, Stojanu Novako-viču in mnogim drugim. A naši učenjaki z malimi izjemami niti kvalitativno niti kvantitativno ne oddajo tega kar so dajali njihovi predhodniki. Pri nas je danes tako kakor da
se edino ceni osebnost, katera se v danem trenutku nahaja na kakšnem odgovornem položaju, na katerem lahko pomaga ali ne pomaga, in samo toliko časa, dokler je na položaju. Kakor hitro pa je ta osebnost odšla iz položaja — pri nas se ljudje menjajo z vrtoglavo hitrico — že je izgubila ves svoj čar privlačnost pa značaj, avtoriteto in še dostojanstvo. Mi bi tukaj lahko navedli mnogo primerov, kako je naša družba osebnosti, katere! je čas prinesel na površje, koval v oblake, da jih potem pokoplje z isto naglico, s katero jih je dvignila, in to popolnoma brez ozira na funkcije, katere so vršili, brez ozira na njihove osebne in moralne kvalifikacije, ti ljudje so izpostavljeni največjemu zasra-movanju in vsak lahko meče nanje kamenje, in četudi so bili oni in so še nosilci največjih znamenj časti.
Takšni pojavi so zelo žalostni in kažejo predvsem duhovno neurejenost naše sedanje družbe. Ni to še prišlo v svoj duševni tir, a vsi znaki govore, da tega niti ne išče. V lahkomiselnem opazovanju življenja in razvoja činiteljev, kateri ustvarjajo družbo, v brezglavem drvenju zavarovati sebi čim boljšo eksistenco, v vročičnih težnjah za novim sedanjim in modernim, se razdirajo moralne osnove naše družbe. Izpodkopan je značaj in avtoriteta osebnosti, tako da morala ličnosti ne pronica v moralo celine. Nevarnosti, katere radi tega nastopajo, so posebno težke v današnjih motnih časih, ko je potrebna državi in narodu ne samo vsa sila, nego tudi vsa njena avtoriteta.
Skrajni čas je, da se prične razmišljati o tem problemu. Moramo se vrniti k osnovam, od katerih smo se pri izgraditvi naše družbe oddaljili, ter moramo preko morale in avtoritete osebnosti ustvariti široko in močno moralo celine. Brez zavarovanja osebnega dostojanstva in avtoritete, brez kolektivnega občutka spoštovanja vsakega družabnega činil-ca ne bomo mogli ustvariti takšen družabni red, ki bi nam jamčil za zdrav in močan razvoj.«
Učiteljski pravnik
—§ Odgovori na vprašanja »L. A. R.«
1.	Učiteljstvo ni dolžno nadzorovati Dri šolskih mašah, če je cerkev oddaljena nad 4 km.
2.	Ne obstojajo predpisi koliko učencev mora biti navzočih, da se vrši pouk. Učitelj pa mora biti v službi. Kako se vrši pouk, če je le en otrok v šoli, — kar se menda redko zgodi, — je stvar dogovora s šolskim upraviteljem.
3.	Dekreti za IX. skupino prihajajo po stopoma na kr. bansko upravo in bodo tudi tako dostavljeni prizadetim.
4.	Stanarina z neučitelji poročenim učiteljicam za čas od 1. aprila 1940. dalje se prične izplačevati s plačo za julij odnosno avgust t. 1. Za izplačilo stanarine dobe šol. upravitelji nalog, da vpišejo le-to v plač. sezname.
5.	Za strokovna vprašanja in nasvete, ki jih navajate, imajo šolske in sreske knjižnice priročnike, da bi se obravnavala v »Učit. pravniku« je nemogoče.
—§ Vprašanje B. T. R. Kaj naj naredim, da dobim za časa počitnic draginjske dokla-de, ker bova z možem-učiteljem ves čas ločena. Za odgovor se naprej zahvaljujem.
Odgovor: Ko pojdete na počitnice v drugi kraj, odjavite se pri občini bivališča in prijavite se pri občini, kjer boste bivali. Napravite vlogo na prosvetni oddelek banske uprave po počitnicah in ji priključite potrdilo obeh občin, da niste bivali v času od — do — skupaj z možem.
VčiielfsUa tislcarma
—t Čestokrat so se izražale želje od strani naših odjemalcev knjig, pisarniških i:n šol. potrebščin, da naj bi Učiteljska tiskarna otvorila v Celju podružnico. — Da ustreže-mo tej želji in spopolnimo svojo organizacijo, se je Učiteljska tiskarna odločila, da bo izpolnila to željo.
Vsem gg. odjemalcem sporočamo, da bomo otvorili prihodnji mesec podružnico v Celju, Krekova cesta 1 (Narodni dom).
V svoji podružnici bomo mogli postreči is knjigami, pisarniškimi in šolskimi potrebščinami, šolskimi zvezki, bloki, notesi, črnilom, papirjem vseh vrst in oblik, skratka z vsem, kar se rabi v pisarni, šoli in doma. Učiteljska tiskarna bo skrbela, da bo zadovoljila vse svoje stare in nove odjemalce.
—t Sprejemni izpiti za I. razred srednjih
šol se bližajo. Priporočamo Mlakar-Kozina: Slovnična in računska snov za sprejemni izpit v srednjo šolo. Broširano 10 din.
V Knjigarni Učiteljske tiskarne v Ljubljani in njeni podružnici v Mariboru dobite vse pisarniške potrebščine za šolo in dom; knjige za šolanje svojih otrok; učila za vse šole; knjige znanstvene in leposlovne vsebine zase, za odraslo mladino, otroke, prijatelje in znance; merila in razne merilne instrumente za šolo in praktično uporabo; papir »J a s n i t« za kopiranje načrtov in skic. — V tiskarni se izvršujejo vsa v to stroko spadajoča dela od naj navadne j šega pa vse do najbolj finega večbarvnega tiska. — V knjigoveznici se vežejo knjige, brošure in izdelujejo najfinejša in tudi preprosta knjigoveška dela.
Novosti na Knjižnem trgu
—k Knjige Slovenske matice za 1940. leto
so pravkar izšle. Letošnjo garnituro tvorijo tri obsežne knjige, dva romana in ena znanstvena knjiga. Skupaj obsegajo knjige 960 strani in je najobsežnejša garnitura Matičnih knjig v vseh zadnjih letih. Jože Pahor je v svojem romanu »Matija Gorjan« (404 strani) opisal slovenski kmečki punt leta 1515. Pisatelj, ki je napisal že nekaj zgodovinskih romanov, je s tem novim delom ustvaril svoje najbolj dognano delo. Miško Kranjec je v svoji »Povesti o dobrih ljudeh« orisal spet nov mali svet iz svojega Prekmurja: stara zakonca Korenova in razbojnika Petra Koštrco, pa slepo Katico, ki čudovito lepo poje. Povest je pisana pol realistično, a je prepletena s pravljičnimi motivi. Obsega 316 strani. Tretja knjiga je spis Miroslava Goršeta »Doktor Valentin Zarnik«, v katerem je opisano poglavje naše politične zgodovine. Knjiga je tiskana v leksikonskem formatu na 240 straneh. Vse tri knjige prejmejo člani Slovenske matice broširane za 50 din, vezane za 86 din. Član postane lahko vsakdo, pristopnine ni. Obveznosti je mogoče odplačevati tudi v obrokih. Naročila naslavljajte na Slovensko matico, Kongresni trg 7, Ljubljana. Priporočamo! — R. K.
—k Janko Mlakar: Spomini. Založila Jugoslovanska knjigarna. Ljubljana 1940. Cena v platno vezani knjigi 130 din. Obseg 422 strani. — Težko bi bilo najti med izobraženimi Slovenci katerega, ki se še ni od srca nasmejal ot> tem ali onem Mlakarjevem članku ali njegovi knjigi. In vendar pravi v uvodu svojih »Spominov« sledeče: Niti v sanjah mi ni nikdar prišlo na misel, da me bodo ljudje imeli kdaj za šaljivca, kar nisem ne po naravi ne po nagnjenju. Res je, da si prizadevam, da bi primešal svojim spisom in predavanjem nekaj humorja, pa le zato, ker ljudje to od mene pričakujejo, da, dejal bi, kar zahtevajo. — Res je mnogo zdravega humorja v vseh Mlakarjevih spisih in tako tudi v tej knjigi njegovih spominov, ki je razdeljena na štiri poglavja. 2e takoj v začetku v poglavju »Abecedar« opisani doživljaji kažejo, da je imel pisec smisel za humor že kot otrok, in tudi v ostalih poglavjih, kjer opisuje svoja srednješolska leta pod naslovom »Gimnazijec« in pripravo na duhovniški stan pod »Bogoslovec«, prepleta svoje pripovedovanje z »zabelami«, kakršne od njega razni uredniki in prireditelji predavanj »kar zahtevajo«. Najobširnejše je pač zadnje poglavje »Duhovnik«, ki prav zaradi tega vsebuje tudi največ duhovitosti. Mnogi so že pisali svoje spomine tudi med Slovenci, toda težko bi bilo misliti, da bi pri čitanju katerih koli spominov imeli čitatelji več zabave nego pri čitanju Mlakarjevih spominov.
—k Telesni razvoj slovenskega ljudsko-šolskega otroka. Prosveta IX., štev. 1, 2. 1940.
Zaradi pomanjkanja prostora, žal ne moremo priobčiti v celoti strokovno oceno tega dela. Naj navedem samo nekaj stavkov iz ocene priznanega strokovnjaka docenta dr. B. Skerlja, katera je izšla v reviji »Tehnika in gospodarstvo«.
V njej piše med drugim: »V uvodu ie popisan material po številu in izvoru ter utemeljena potreba lastnih normnih tabel, ker druge, ob katerih so se doslej primerjale pri nas, dobljene mere našim razmeram ne ustrezajo. Domači novi material obsega blizu 6000 otrok
in smemo vsekakor smatrati, da je reprenzen-tativen.
Debevec je obdelal stojno višino z modernimi biostatističnimi metodami, ki jih je v svojem prispevku tudi primerno in razumljivo razložil. Na podoben način je obdelana teža (avtor Kimovec). VsekakoT, če bi hotel biti kritik še tako strog, za nas so doslej edino merodajni predloženi rezultati, ker so metodološko tako dobro obdelani, smemo verjeti, da so eventualne napake tudi izdatno izravnane.
Mencej poroča o telesni zaostalosti naših otrok, pri čemer se posebno ozira na socialno in poklicno strukturo prebivalstva Slovenije. Podrobno čitanje te razprave more nuditi no-poln pregled o vseh problemih.
Ta zadnji prispevek je že nekako praktična primena rezultatov prvih dveh, po katerih smo končno prišli do naših normal vsaj za nekaj razvojnih let. To je bila že nujno potrebna osnova, ki so jo pogrešali i zdravniki j vzgojitelji a — učitelji so se pogumno lotih dela — in uspeh je tu! Je velika in edinstvena zasluga učiteljev in učiteljic, združenih v »Po-kretu«, če imamo danes normne tabele za našo doraščajočo mladino. Zato jim bodi tu izrečena še posebna zahvala!«
Po vsej pravici smatramo to oceno iz ne-učiteljskih vrst za popolnoma objektivno. Pripomnim naj, da tudi druge oblasti rabijo in iščejo pogosto statistične podatke o slovenskem otroku. Vendar teh do zdaj nismo imeli. Seveda je zbiranje statističnih podatkov utrudljivo, njih nadaljnja uporaba in obdelava naporna in zahteva precej vztrajnosti in resnega študija.
Pri takem razmotrivamju je padla opazka, da nekatere šole ali pa posamezni učitelji odklanjajo vsako sodelovanje s »Pokretom«, odklanjajo vsako zbiranje podatkov. Zahtevo po objavi imen dotičnih, smo odklonili, ker nimamo namena pridobivati sodelavcev s Driti-skom. Konstatiramo samo dejstvo v ilustracijo.	J. čuček.
—k Marjan Bohorič: Spolno življenje.
Kratek oris zdravega in nezdravega spolnega življenja za spolno zorečo mladino (v puberteti) in za vse ostale starejše ljudi. Ljubljana 1940. Založil Deziderij Mixerit, Zidani most. Obseg 92 strani. Cena broširanemu izvodu 20 din. — Ta knjižica je morda izdana z dobrim namenom, dvomimo pa, da bi bila v taki obliki obdelave tega delikatnega vprašanja primerna spolno zoreči mladini, ki ji je, po naslovu sodeč, namenjena.
Mali oglasi
Mali oglasi, ki slnžijo t posredovalne in socialne namene občinstva, vsaka beseda 50 par Naimanjšl znesek Din 5 —
ZAMENJAVA.
Zamenjam službeno mesto v Dol. Logatcu z mestom v Ljubljani ali najbližji okolici ljubljanski. Ponudbe pod značko »Zamenjava«.
TOVARIŠICE!
V planinskem letovišču nudim ugodno na razpolago za časa odsotnosti stanovanje s kuhinjo, dvema do štirim tovari-šicam. Ponudbe na upravo »Učiteljskega tovariša« pod »Ugodna prilika«.
ZAMENJAM
z učiteljico svoje službeno mesto, ki je v lepem kraju z višje organizirano šolo (3 paralelke), 10 km od Maribora, štirikrat tedensko avtobusna zveza, 2 km do kolodvora. Ponudbe pod značko »Dobro za dobro«.
KATERI UČITELJ (-ICA) MENJA
za mestO' na šestrazrednici, v le^em kraju, tik železniške postaje, blizu sres. mesta — ugodne zveze z Mariborom. — V poštev pridejo tudi pet-, štirirazrednice ob železnici ali avtobusni cesti, na Štajerskem ali Dolenjskem. — Naslov v uredništvu.
FR. P. ZAJEC
izprašan optik in urar LJUBLJANA
sedaj Stritarjeva ulica 6,
pri frančiškanskem mostu
Vsakovrstna očala, daljnogledi, barometri, toplomeri, hygro-metri itd. — Velika izbira ur, zlatnine in srebrnine.
Ceniki brezplačno.
Kvalitetna optika.
FABIANI & JURJOVEC
LJUBLJANA, STRITARJEVA ULICA 5
priporočata veliko izbiro damskega in moškega blaga, preproge, zastore, odeje, perje, puh itd. Postrežba solidna I
Tudi za učiteljstvo je
Zadruga državnih uslužbencev
za nabavo potrebščin v Ljubljani, (Nabavljalna zadruga) Vodnikov trg št. 5
Stanovska dolžnost vsega zavednega učiteljstva bi morala biti, da se včlani v to zadrugo in da kupuje v njej vse svoje potrebščine. Deleži po din 100'—, vpisnina din 5"—. Blago prvovrstno, postrežba točna, cene konkurenčne, ob koncu leta ristorno. — Vpišite se takoj! — Telefon št. 44-21
Gostilna „Ražem"
Ljubljana — Žabjek
Prvovrstna primorska kuhinja, izborna vina in vedno sveže pivo. — Cenjenemu
t , « « oD „u6ite|jstvu 86 PriPo^a zoran Ražem Telefon št. 28-57
priporočamo tvrHKe, bi mm v naši glasi
Kreditna zadruga državnih uslužbencev
v Ljubljani, Gajeva ulica št. 9 — v lastni hiši
Najstarejša kreditna zadruga v Jugoslaviji, ustanovljena leta 1874. Poštni čekovni račun štev. 10.681. Telefon štev. 3413.
Posojila do Din 10.000'— vsem javnim nameščencem po 7 °/o proti zaznambi na plačo na prvem mestu in poroštvu.
16147969