1 Snopič 47. Cena 18 kr. V Slovanska CjiaB5LncKaa f. knihovna. BiidjrioTeKa. Slovanska knjižnica. Urejuje in izdaja And. Gabršcek. ;Yarodne pripovedke V SOŠKIH PLANINAH III. V GORICI. Tisk. in zal. ,,Goriška tiskarna" A. Gabršcek. V Gorici, 15. ' februarja 1896. »Slovanska knjižnica" izhaja v »Goriški tiskarni" A. Gabršček v Gorici vsaki 15. dan v mesecu v snopičih povprečno 5 do 7 pol. — Cena znaši celoletno gld. 1.80, posamičnemu snopiču 18 kr., za naročnike pa o 15 kr Naročnino je pošiljati naprej najmanj za 10 snopičev upaj. Doslej so izšli sledeči snopiči, ki obsegajo: *l. — „Ratmir", češki spisal Jan Vavra, poslovenil Peti . Doda je zgodovinski spis o dobi, ko se je vršila ta povest 2. — I. BPojdimo za Njim". — II. „Angelj". Poljski spisal Henrik Sienkievvicz; prvo poslovenil Petrovič, drugo f Fran Ge; lin. -,Stanku Vrazu", hrvaški speval August Šenoa. *3. — ,Slučajno", ruski spisal P. N. Polevoj, posloven! J. Kogej. — II. »Amerikanci", spisal I. I. Jasinski, poslovenil J. Ko;_'e — Dodan je pisek o pisatelju Polevem. 4. „Protivja", slovaški spisala Ljudmila Podjavorinska, poslovenil , Anonym. — Dodatek o Slovakih in pisateljici. — Azbuka za Slovence, Srbe in Ruse. — Gregorčičevi pesmi „Domovini" in ♦ „Pri mrtvaškem odru" v azbuki. 5. I. „Cesarja je bil šel gledat" — II. „Pravda". — III. „Prevžit-kar". Iz lužiškega poslovenil Simon Gregorčič ml. — IV. Članek: „0 baltiških Slovanih in Lužičanih". Spisal Simon Gregorčič ml. \ 6. in 7. — I. „ Stara Romanka", poljski spisala E. zeszkova, j poslovenil Vekoslav Renkovič. 8. — I. „Mali Zlatko", češki spisal Jos. D. Konrad. -OHlovenil Vekoslav Renkovič. — II. „Pogumnim Rog pomaga". -ki il ■ P. N. Polevoj, poslovenil J. J. Kogej. — III. a) „Ma rne sol. (b „Pesem obsojencev", pesmi, ruski zložil Nekrasov ; poslove Iv. Vesel-Vesnin; c) „Slovan jsem", češka pesem. 9. — I. ^Žalostna svatba", poljski spisala Valerija vrzkowsi a. poslov. Pohorski — II. „Kako sem izpovedoval Turke", češki spisal Jos Holeček, poslovenil f Fran Gestrin. 10. — I. „0sveta". Češki spisal Dragotin Sabina, poslovenil Ra-doslav Knaflič. — II. „Stric Martinek", češki spisala Gabrijela Preissova, poslovenil t Fran Gestrin. 11. 12. 13. in 14. — Odiseja, povest slovenski mladin prosto po Homerju spisal Andrej Kragelj. 15. — I. „Kjer je ljubezen, tam je Rog", ruski spisal grof Leo Tolstoj, poslovenil Ad. Pahor. — II. „Rakvar" (Grobovščik), ruski spisal A. S. Puškin, poslovenil J. K-j. — III. „R< jžefca", poslovenil iz češčine Rny. 16. — I. „Turopoljski top^^iifvaški spisal August Šenoa, poslovenil Peter MedveščdrčS- 11. J)voboj", češki spisal Svalopluk Čech, poslovenil J. Frankovski. 17. — Izbrani spisi Vfc&ava Kosmaka. I. — Poslovenil I. M. Fr n-kovski in Rny. • ž \ 18. — Izbrani spisi Varava Kosmaka II. — X ln'- s , odgovori jej že v zadregi. Kraljica mu zopet reče: «Vi ste imeli tri sinove, kakor se mi zdi. Pogledamo pa v krstne bukve, da se prepričamo*. Oče se hitro izgovarja: «Imam pač še jednega, Pepeluharja; pa ni vreden, da bi ga spoznal za sina. Takšen tepec je, da ga nima para». Kraljica reče na to: «Kmalu se prepričamo, če je res tak tepec, kakor pravite. Zdaj naj prinese on kako jed na mizo, da ga bomo videli». Oče se izgovarja, da je tak pa tak; pa vse nič ne pomaga. Oče pripelje sina pred visoke goste vsega od pepela in pravi: «Saj sem pravil, da se le po pepelu valja«. Sin se je delal, kakor bi ga bilo zelo sram; v srcu se je pa smejal. Zdaj ukaže kraljica, da mora sin prinesti kako jed na mizo. Oče bi bil rad rekel, da ni za to, pa ni smel. Oče in kuharice so učile Pepeluharja, kako mora držati skledo, da mu ne pade iz rok. Napravijo mu meso, da je nese gostom na mizo. Nesel je prav počasi in se delal še nerodnejšega, nego je bil videti. Ko stopi čez prag, trči ob kljuko pri vratih, da mu vse pade na tla. Oče ga zgrabi za vrat in mu jih daje, da je ves črn, kjer ga zadene očetova pest, in ga zapre v hram. Oče gre h gostom in se izgovarja, da je sin vedno takšen, da ni še nijedne prav naredil. Kraljica ga zagovarja, češ, da se mu je le ponesrečilo; zdaj pa naj prinese kavo na mizo. Zdaj so ga v kuhinji še bolj učili, kako mora nesti, da ne prevrne in razlije. Kavo je srečno prinesel do mize. Tu hoče malo privzdigniti, da bi postavil na mizo; ali glej, ko privzdigne, zadene ob mizo in vsa kava se razlije po prtu. Vse je bilo črno in umazano. Oče ga še bolj pretepe in uha. Kraljici se sin smili in napravi se k njemu v hram, rekoč: «Bomo videli, če zna pa kaj pametnega govoriti«. S seboj nese obleko za kralja. Pepeluhar se hitro preobleče ter gre s kraljico h gostom. Oče vstane, ga pozdravi in mu reče: «Ali ste nas prišli tudi Vi počastit?« Oče namreč ni vedel, da je kralj; zato ga je pozdravil le kakor druge sprem-nike. Oče in sin se pogovarjata o marsičem; a vender ne more oče spoznati svojega sina. Zdajci pa vpraša oče sina: «Ne zamerite moji radovednosti, gospod, odkod pa ste?» «Ali me ne poznate ?», odgovori mu ta. Oče mu reče: «Nič Vas ne morem prav poznati. Vaš glas se mi zdi nekam znan in tudi po obrazu ste mi nekoliko znani; a ne morem se prav domisliti, kdaj in kje bi bil Vas videl«. Kralj mu reče glasneje, da so lahko vsi slišali: «Kaj ne poznate več svojega sina Pepeluharja? Zdaj sem kralj in mož te kraljice«. Oče spozna sina, poklekne predenj, razjoče se milo in prosi sina odpuščenja. Sin vzdigne očeta rekoč: «Ali Vam nisem rekel nekoč na polju: Do zdaj ste bili Vi moj oče, kmalu bom pa jaz Vaš«. Na to pove sin vsem, kako je postal kralj. 2. Pravljica o smokvah. (Temljine). Meka mati je imela tri sine. Ker so imeli malo polja, živeli so jako siromašno. Ko so bile smokve zrele, rekel je starejši sin materi: «Mati, smokve nesem v mesto prodajat, da bomo mogli kupiti kaj živeža«. Mati mu dovoli in sin nese v mesto tri smokve. Na poti sreča ženo, ki ga vpraša: «Mladenič, kaj neseš?« Ta jej odgovori osorno: «Blato nesem !». «Ce neseš blato, pa bodi blato !», veli mu žalostno žena, ki je bila sama Mati božja. Ko prinese najstarejši sin smokve v mesto, kliče po ulicah: «Smokve, smokve!« In kmalu mu veli neka gospa skozi okno, naj jih prinese gori. A kako se zavzame gospa, ko jej dene mladenič na lep krožnik blata namesto smokev. Vsa se raztogoti in mu jih naloži, da bo pomnil. Ko pride domov, vprašajo ga, kje so ga tako nabili in kam je del denar, ker ni ničesar prinesel. Pa nihče mu ni verjel resnice. Drugi sin je nesel v mesto štiri smokve prodajat, da bi potem kupil živeža. Ko sreča na poti ženo, vpraša ga ta prijazno: »Mladenič, kaj neseš?« Ta odgovori: «Kuščarje nesem!« «Ce neseš kuščarje, pa naj bodo kuščarju, odgovori mu žalostno žena. Prišedši v mesto, vpije po ulicah: «Smokve, smokve». Kmalu pogleda gospa skozi okno ter mu veli, naj jih prinese k njej. Nemalo se gospa prestraši, ko smuknejo iz pletenice štirje prav veliki zeleni kuščarji in se skrijejo vsak v svoj kot. Gospa se razsrdi, vzame metlo, udriha po mladeniču in ga zmerja, češ, da jo ima za norico. Ko pride domov, tedaj ga še mati dobro ošteje, ker ni prinesel ne živeža ne denarja. Zdaj se napravi najmlajši sin, vzame pet smokev ter jih nese v mesto prodajat, da bi kupil živeža. Na poti ga sreča slabo oblečena ženica ter ga prijazno vpraša: »Mladenič, kaj neseš? Ta jej odgovori: «Smokve nesem, smokveU «Ali daš meni jedno?», prosi ga žena, ki je bila sama Mati božja. Mladenič jej reče: »Zakaj bi pa ne dal! Saj bom imel še vedno toliko, kolikor moj starejši brat», in jej da jedno smokvo. Zdaj mu reče Mati božja: «Kaj naj pa jaz tebi dam?» Mladenič jej reče: «Kaj mi neki daste? Tako piščal mi dajte, da bo moralo vse plesati, kader bom piskal nanjo».*) Mati božja "hiu da piščal in na to gresta vsak svojo pot. *) Glej tudi pravljico »Kurent" v 29. snopiču »Slov. knjiž." str. 49. Za nekoliko časa se mu zopet prikaže Mati božja in ga ogovori: »Mladenič, kaj neseš?» Mladenič jej pove: «Smokve nesem, smokve!» «Ali bi mi pa dal jedno?», zaprosi ga Mati božja. »Zakaj pa ne? Saj bom imel še vedno toliko, kolikor moj najstarejši brat», reče jej mladenič in jej da smokvo. «Kaj naj pa jaz tebi dam?», vpraša ga Mati božja. »Na, prt ti dam, na kateri pridejo vsakovrstne jedi, kakor ukažeš. Pa dobro ga shrani!« Mladenič in Mati božja gresta vsak svojo pot; a Mati božja se mu zopet prikaže za nekoliko časa, toda mladenič je ne spozna, ker je bila drugače oblečena. Ko ga vpraša, kaj nese, pove jej mladenič, in ko jej da smokvo, podari mu tako steklenico, v kateri je bila taka pijača, kakoršno bi si želel in velel. Ko pride v mesto, vpije po ulicah: «Smokve, smokve!« In glej, prav tista gospa pogleda tudi zdaj skozi okno in mu jih veli prinesti gori, kakor onima dvema. Ali zdaj mu ni dala lepega krožnika, ampak prav umazano skledo ter ga je vprašala, koliko zahteva zanje. Mladenič jej odgovori: «Sto palic mi naložite! Pa počakajte, gospa! Ko sem šel mimo prve straže, ni me pustila naprej, dokler jej nisem obetal, da bodeva delila, kar skupim za smokve. Pri drugi straži se mi je godilo prav tako, dokler jej nisem obetal, da bom ž njo delil svojo polovico. S tretjo stražo sva se pogodila, da bodeva delila četrtino. In tako jih ostane meni samo dvanajst palic«. Gospa ukaže poklicati prvo stražo in jej naložiti petdeset palic; druga straža jih dobi petindvajset, tretja pa trinajst palic; tako jih ostane njemu samo dvanajst. Zdaj prosi gospo, naj ga izpusti, da bi prodal še teh dvanajst. Kmalu naleti na moža, ki trži s palicami. Tega vpraša : «Koliko velja jedna?* Ta mu odgovori: »Trideset novcev*. «Hm! Za trideset novcev vam prodam dvanajst kraljevih palic*, odgovori mu najmlajši sin in ga pelje k gospej, kjer je prodal smokve. Hitro jih naložijo trgovcu dvanajst palic, a po vrhu mora plačati še trideset novcev. Na to reče gospod mladeniču: «Pojdi v moj hlev in izberi si tam izmed konj jednega, ki ti bo najljubši*. Mladenič gre v hlev in privleče osla na dan. Gospod se mu čudi, zakaj je izbral osla, pa ne konja. Mladenič mu odgovori: «Jaz si ne upam brzdati takih konj, kakor so vaši; pa tudi sesti ne maram nanje, kajti padel bi ž njega in se lahko še ubil, ker nisem vajen jahati. Osel je krotkejši in pohlevnejši». Mati je sina dolgo čakala, radovedna, kaj jej prinese. Ali kako se je namrdnila, ko je videla, da jaha sin na oslu. «Kaj si mi tega spaka pripravil k hiši!*, kriči že od daleč nad sinom. «Še sami nimamo kaj jesti, pa bomo še osla redili! Čemu ti bo?» Ko se jej sin vesel približa, vzame prt, razgrne ga in reče: »Zdajci pridi toliko polente na ta prt, da je bo jedenkrat naša mati sita!» Ko vidi mati na prtu dobro zabeljeno polento, ne začudi se malo, a črhniti si vendar ne upa besedice ; misel pa jo obide, da je sin čarovnik. Sin ugane materine misli ter jo tolaži in pove vse od kraja do konca. Ko se mati naje polente, potegne iz malhe steklenico in. reče: «V tej steklenici bodi najboljša voda, da se je naša mati napije!» Kakor je rekel, tako je bilo. Zdaj ni bilo več siromaštva v hiši; vsega so imeli dovolj. Cesar si je kdo želel, to je jedel, to je pil. Boljše se jim ni moglo goditi. No, najmlajšemu sinu se kmalu zdi življenje I pusto v domači hiši; zato se poslovi od matere in bratov ter gre po svetu. Najprej potuje po velikem j gozdu. Za nekaj dnij ugleda velik grad. Toliko da ga ugleda, že čuti, da ga vleče graščakinja nase; ondi ga zapre v hram, kjer je imela že več sestradanih t ljudij zaprtih. Novi jetnik jih vpraša, zakaj se drže tako žalostno. Ti mu povedo, da morajo trpeti veliko lakoto in žejo, ker dobe na dan le po košček kruha in malo vode. Zraven tega se boje še smrti; kajti graščakinja je vsakega potegnila nase, ki je zašel preblizu njenega gradu, pahnila v ječo in naposled pojedla. Novi jetnik ukaže hitro na prt jedil, kakoršnih je kdo želel, da se nasitijo. Ko so bili siti, reko mu: «Zdaj smo pa žejni. Se teže je trpeti žejo nego lakoto*. Na to jim poda steklenico in reče, da je v njej pijača, kakeršno si kdo želi. Vsi se napijejo. Ker so bili siti in nekateri tudi pijani, začeli so rogoviliti, upiti, plesati in druge nerodne burke uganjati. Ko zasliši graščakinja ta ropot in šum, gre k jetnikom in jih vpraša, kaj da je. Ti jej povedo, da jim je dal novi jetnik jesti in piti. «Zdaj pa le pojdi zmenoj!», veli mu graščakinja. «Te bom že jaz učila, druge nasititi in upijaniti. Mislila sem, da prideš med zadnjimi na vrsto; pa si prvi*. Žena ga pelje v neko sobo, ki je bila povsem podobna mesnici. Tu hoče odpreti neka vratca v zid. Mladenič se pa takoj zave, kje da je; zato vzame iz žepa piščal, zapiska na-njo, žena pa jame plesati. Mladenič piska, piska, da naposled graščakinja že opleta iz kota v kot; kar zadene z glavo ob zid in se zvali mrtva na tla. Zdaj stopi mladenič k njej, pobere jej ključe in oprosti vse jetnike. Ko jih še dobro nasiti in napoji, razidejo se vsak po svojem potu. Na potu pride mladenič k znamenju, posvečenemu Mariji Devici. Tu poklekne, moli in zahvali Marijo Devico za srečno otetje. Ko vstane, pregleda znamenje in kar je okoli njega. A glej! Za znamenjem leži meč z napisom: «Česar se kdo dotakne s tem mečem, vse mora pasti». Vesel opaše meč in potuje na svojem oslu dalje. Ko pride na velik pašnik, najde tu starega kraljevega ovčarja. Tega vpraša, ali ima njegov gospod katero prazno službo. Ovčar mu odgovori: «Zdaj nima nobene; pa jaz se ti rad umaknem, ker sem prestar, da bi mogel še dalje pasti ovce. Do večera ostani pri meni, da te bom mogel drevi priporočiti Njega Veličanstvu«. Ko priženeta zvečer ovce domov, gre stari ovčar h kralju in mu naznani, da išče neki mladenič službe, ter prosi kralja, naj mu da službo ovčarja, ker sam ne more več pasti ovac. Ko pokaže ovčar mladeniča, reče mu kralj: «Vsako jutro ti odnese zmaj jedno ovco. Pa nič se ne boj; zaradi tega ti bom prav tako naklonjen«. Ko žene mladenič drugo jutro ovce na pašo, pride iz jame jednoglav zmaj in reče ovčarju: «Jedna bo moja!« — »Nobena ne!», odgovori ovčar ter žene ovce dalje. Ovce so mu stopale prav po vojaško, ker je razumela vsaka živa stvar glas njegove piščali. Drugo jutro se zopet prikaže zmaj, pa z dvema glavama, in reče: «Jedna bo moja!« Ovčar mu odgovori odločno : «Ze včeraj sem ti rekel, da nobena ne!« ter žene svoje ovce dalje; zmaj se umakne v svojo votlino. Kralju se je zdelo že prvi dan čudno, da je prignal ovčar vse ovce domov; drugi dan se pa ni mogel več ustavljati radovednosti; zato je vprašal ovčarja: «Kako je to, da ne vzame tebi zmaj nobene 3 ovce?» Ovčar mu ponižno odgovori: «Ne sme, ker sem mu ostro prepovedal». Ko žene tretji dan ovce past, pričakuje ga zmaj že s tremi glavami ter mu jezno reče: «Jedna bo moja!» — «Pa prav nobena ne!», odgovori mu ovčar osorno. Na to se bliža zmaj ovčarju; ta zgrabi svoj meč ter udari po zmaju, da mu odseče dve glavi. Zdaj stoji pred ovčarjem krasen mladenič namesto grdega zmaja ter izpregovori: «Ker si me otel, pojdi z menoj, da poplačam tvojo srčnost«. In mladenič ga pelje v zmajevo votlino. Ko hodita nekoliko časa po jami, tedaj je vedno svetlejše. Zdajci prideta na srebrn vrt, kjer se je pasel srebrn konj, ki je imel na sebi srebrno sedlo in na sedlu srebrno možko obleko. S srebrnega vrta prideta na zlat vrt, kjer se je pasel zlat konj, k'i je imel na sebi zlato sedlo in na zlatem sedlu zlato moško obleko. Z zlatega vrta prideta v demantov vrt, kjer se je pasel demantov konj, ki je imel na sebi demantovo sedlo in na demantovem sedlu demantovo moško obleko.*) Lepi mladenič pravi: «Vse to dam tebi, ker si me rešil zmajeve podobe«; pelje ga iz jame in na to se poslovita. Ovčar žene vesel svojo čedo na pašo; od tu se zopet vrne v jamo in po jami na srebrn vrt. Tu *) Tudi v prejšnji pravljici igrajo čarodejno ulogo trije taki konji. Sploh nahajamo tako stopnjevanje kot značilo lepote in bogastva v mnogih naših pravljicah. — U r e d n. zasede srebrnega konja in jaha v srebrni obleki mimo kraljeve palače. Kraljičina je ravno slonela na oknu in gledala na ulico, ko je jahal mladi ovčar mimo. Se dolgo je gledala za prekrasnim jezdecem in potem povedala očetu, da je jezdil mimo njenega okna krasen jezdec na srebrnem konju ves v srebrni obleki. Ker se ta kraljičina ni hotela možili, vprašal jo je kralj, ali bi hotela vzeti tega jezdeca. Ona prikima. Zdaj naznani oče po mestu: «Komur vrže moja hči venec na sabljo, tega vzame za moža». Drugo jutro je jezdilo mnogo lepo opravljenih mladeničev mimo kraljičinega okna; ali nihče ni bil tako srečen. Zadnji pride ovčar na zlatem konju v zlati obleki Kraljičina mu vrže venec na meč; a ta ga jej vrže nazaj in jezdi dalje. Tretje jutro ukaže kralj, naj se razporedi vojska po vseh ulicah, da ujame lepega jezdeca, ko bo jahal mimo kraljeve palače. Ali ovčar je tako hitro jezdil na demantovem konju v demantovi obleki, da je z dvema skokoma premeril vso ulico: z jednim je skočil prav pred kraljičino okno, kjer mu je priletel venec na meč, a mladenič ga je vrgel nazaj v okno; od tu pa je skočil na drugi konec. Nihče ga ni mogel ujeti, le jeden častnikov ga je nekoliko vsekal v mezinec. Kraljičina je bila silno žalostna, ker je ni hotel krasni mladenič. Naslednji dan napravi kralj velike gosti, da bi privabil lepega jezdeca. A zastonj so čakali! Ker je pa imel kralj premalo služabnikov, moral je tudi ovčar 3* streči. Nosil je na mizo. Ali vedel je pred vsakogar deti pravi kos. Temu so se čudili. Ko pride do kralja, opazi ta. da ima ovčar krvav mezinec, in mu reče: «Ali si se vrezal v mezinec, ker ti krvavi? Moraš ga obvezati«. Ovčar mu neustrašeno odgovori: «Nisem se vrezal ne ! Tisti častnik me je včeraj dregnil s sabljo v mezinec, ko sem jahal mimo okna». Zdaj je kralj izvedel, kdo je bil oni jezdec. Kmalu je bila poroka in take gosti, da so še meni dali iz naprstnika jesti in iz rešeta piti, da imam še zdaj mokre ustnice.*) 3. Sto zajcev. (Temljine). Meki kralj je imel poleg drugih obilnostij tudi sto zajcev, za katere je imel posebnega pastirja. Gorje pa pastirju, ki bi bil izgubil katerega zajca! Kdor ni prignal vseh sto zajcev domov, njemu so odsekali glavo. Pod tistim kraljem je živel mož, ki je imel tri sine. Ker kralj ravno ni imel zajčjega pastirja, zato je ponudil oče najstarejšega sina kralju za pastirja. Kralj mu obljubi lepo plačilo, ako jih bo pasel leto dnij; pa mu tudi zapreti, da izgubi glavo, če izgubi le jed- *) Tako ali podobno so pogosto sklepali pravljičarji svoje pripovedovanje. Glej »Slov. knjižnica" snop. 29. str. 33. in 47. — Ured n. nega zajca. Toliko, da prižene najstarejši sin zajce na pašo, že se mu razkrope na vse strani. Ko pride zvečer domov brez zajcev, odsekajo mu glavo. Zdaj pošlje oče kralju drugega sina, da bi pasel sto zajcev. Ko se napoti h kralju, sreča ženo, ki ga vpraša: »Mladenič, kam greš?» «E, kaj tebe to briga! Naj grem, kamor hočem!», odvrne jej mladenič prevzetno. Žena mu žalostno odgovori: «Ker mi nisi hotel povedati, kam greš, tudi ti ničesar ne opraviš». In šla je svojo pot. Tudi drugi sin je izgubil takoj prvi dan vse zajce in zvečer so mu odsekali glavo. Zdaj pošlje oče še tretjega sina, toda jako žalostnega srca. Ko je najmlajši sin na poti h kralju, sreča ga ubožna ženica in ga vpraša: »Mladenič, kam greš?» Mladenič jej pove vse, kaj se je zgodilo ž njegovima bratoma, in pristavi žalostno : «Kjer sta umrla oba brata, tam naj umrjem tudi jaz!» Zenica, ki je bila sama Mati božja, ga potolaži, rekoč: «Nič se ne boj! Ker si se tako ponižal, da si mi razodel svoj namen, zato ti tudi pojde vse po sreči. Tudi tvoja brata bi lahko bila srečna, ako bi ne bila tako prevzetna. Na: to piščal ti dam, s katero lahko skličeš zajce, če bi se tudi razkropili na vse vetrove«. Na to Marija blagoslovi mladeniča in se poslovi. Ko pride najmlajši sin pred kralja, vsprejme ga ta prijazno in mu reče: «Ce bodeš pasel mojih sto zajcev leto in dan in jih srečno varoval, dobiš mojo hčer za ženo. Glej pa, da ne izgubiš katerega, sicer izgubiš glavo». Ko je prignal prvi dan zajce na pašo, hitro so se mu razkropili na vse kraje; sam pa je molil in izrezaval svete podobe, kakeršnih se je učil doma. Ko se približa večer, zapiska na piščal, katero mu je dala Mati božja. Kakor bi trenil, skupaj so vsi zajci. Pastir prižene vesel vseh sto zajcev domov. In tako je bilo dan za d evom, dokler ni minilo deset mesecev. Zdaj se je kralj zbal, da bo moral dati zajčjemu p stirju hčer za ženo; zato je premišljeval, kako bi prevaril zajčjega pastirja, da bi mu ne bilo treba dati hčere. Takoj drugo jutro pošlje jednega svojih služabnikov k zajčjemu pastirju vprašat, ali proda zajca. Zajčji pastir pravi: «Pet cekinov sem in zajec bo vaš!» Služabnik mu našteje pet cekinov in odnese zajca. Pod večer zapiska pastir na Marijino piščal in vseh sto zajcev priteče k njemu. Tudi tisti zajec pride, katerega je prodal služabniku, ker mu je ušel, ko je zaslišal piščal svojega pastirja. Drugo jutro pošlje kralj drugega služabnika k zajčjemu pastirju, ali bi ne prodal zajca. Pastir zahteva deset cekinov za zajca, ki pa zopet uide služabniku, ko zasliši znani glas piščali. Na to pošlje kralj prvega svojih služabnikov k pastirju, da kupi od njega zajca. Služabnik je moral dati za zajca petnajst cekinov; pa zajec mu je ušel prav takrat ko ga je imel prinesti domov. Kralja je bolj in bolj skrbelo, da bo moral dati hčer zajčjemu pastirju; zato je tudi čedalje bolj premišljeval, kako bi prevalil pastirja. Zdaj pošlje svojo hčer k pastirju kupovat zajca; toda pošteti je morala celih sto goldinarjev za zajca. Dasi ga je dobro zvezala in zavila v prepasnik, jej je vender vse raztrgal in ute-kel, ko je zaslišal piščal, in pritekel k svojemu pastirju. Prišel je zadnji dan službe zajčjega pastirja. Zdaj se kralj sam napravi in gre k pastirju kupovat zajca. Zajčji pastir mu pokaže starega že na pol mrtvega konja in mu reče, da mora tega konja po hribu navzgor z nosom potiskati, ako si hoče zaslužiti zajca. Kralj se upira z nosom v konja in ga potiska navzgor; ali konj je vedno le na mestu. Ko sprevidi pastir, da se kralj zastonj trudi in upira, reče mu, da je že zaslužil zajca, četudi ni spravil konja na hrib. Ali kralj še ne pride do pol pota, ko zasliši zajčjega pastirja piščal; zajec mu smukne iz rok in teče k svojemu pastirju. Zdaj je kralj spoznal, da ni drugače, nego dati zajčjemu pastirju hčer za ženo. Zato napravi drugi dan velike gosti ter povabi tudi zajčjega pastirja v gosti. Vse je napivalo in nazdravljalo zajčjemu pastirju tako, da je bil sam kralj nevoljen. Na to reče zajčjemu pastirju: «Ako hočeš dobiti mojo hčer za ženo, moraš napolniti vrečo samih resnic». Pastir se malo zamisli in začne: «Ali mi niste poslali služabnika, kateri mi je dal za zajca pet cekinov; a zajec mu je zopet ušel?» «Res je bilo tako!», pritrdi kralj. Zajčji pastir vzame vrečo, jo odveže in reče: «Jedno resnico že imam; smuk v vrečo!» — Zdaj zopet vpraša: «Ali niste poslali k meni drugega služabnika, kateri je kupil od merie zajca za deset cekinov; pa zajec mu je utekel?» «Res je tudi to!», reče mu kralj. Pastir je imel že dve resnici v vreči. Dejal je dalje: << Ali niste poslali k meni svojega tretjega služabnika, kateremu sem prodal zajca za petnajst cekinov, pa zajec je ušel tudi temu služabniku ?» «Res je!», pravi kralj; «le zaveži jo v vrečo!« Pastir zopet vpraša: «Ali niste poslali svoje hčere k meni na pašo, da bi kupila od mene zajca, in dala je zanj sto goldinarjev; pa zajec jej je ušel?» «Tudi to je res!», pravi kralj. Pastir je imel že štiri resnice v vreči in je rekel: «Ali niste prišli sami k meni zajce kupovat in ste morali namesto denarjev pošteti z nosom.....» «Dovolj, dovolj! Vreča je že polna resnic!», pristriže mu kralj besedo, da bi gostje ne zvedeli, da je moral z nosom starega konja potiskati v hrib. Na to je dal zajčjemu pastirju hčer za ženo in zraven še mnogo cekinov.*) _ _ *) Islo pravljico je naš urednik napisal v Kobaridu, ali kobariška je še bolj zapletena in — opolzka. Uredn. 4. Uskok. (Temljine). Meki vojak je ostal čez uro zunaj; bil je pri domačih fantih, ki so bili prav vesele in dobre volje. Ko je prišel v vojašnico, spalo je že vse. Ker ni mogel zaspati, začno mu rojiti po glavi misli o prostosti. Zelo premišljuje, kako bi pobegnil. Priliko je imel lepo, ker so vsi spali.; zato je zlezel skozi okno ter splezal po zidu na tla, odtod pa pobegnil v gozd, ker ga ni opazila nobena straža. Drugo jutro pride iz gozda in ugleda mrtvega konja, okoli katerega so letali orel, medved, pes in mravlja ter se prepirali, kako bi si razdelili konja. Ko ugledajo te živali vojaka, zaprosijo ga, da bi jim razdelil konja. Vojak vzame sabljo iz nožnic, odseče konju glavo in jo da mravlji, rekoč: «Na, ti mravlja, glavo, ker rada obiraš le kake luknje!« Potem odseče noge, vrže jih psu, rekoč: «Na, ti pes, pa noge, ker ti rad grizeš le kakšne kosti!« Na to prereže konju trebuh, vzame ven čeva in jih da orlu, rekoč: «Ti orel, na čeva in želodec, ker nimaš zob ! To najlaže použiješ». Ostanek da pa medvedu, ker le-ta ni rad z malim zadovoljen. Zdaj mu reko živali: «Kaj pa mi tebi damo, ker si nam tako lego razdelil, da je vsak zadovoljen s svojim deležem?« «E, kaj mi neki daste za to!«, odgovori jim vojak: «Saj pa tudi ničesar nimate, da bi mi mogle dati«. Zdaj odtrga mravlja jedno nogo in mu jo da, rekoč: «Na to nogo! Kader jo deneš v usta, boš tak, kakor mravlja«. Potem odtrga pes pet dlak iz repa, jih da vojaku in reče: «Na, shrani teh pet dlak! Kader jih deneš v usta, boš tekal in sledil, kakor pes». Na to odtrga orel pero iz perutnice, je da vojaku in reče: «Na to pero! Kader je deneš v usta, spustiš se lahko v višine, kakor orel». Zdaj pa izpuli še medved pet dlak na temenu ter jih da vojaku, rekoč: «Na teh pet dlak! Kader jih deneš v usta, boš za jednega moža močnejši nego medved, ker boš imel svojo in medvedjo moč«. Vojak zahvali živali za darila, shrani jih skrbno ter se poslovi. Ves ljubi dan se potika in skriva po gozdu; vedno pa ima mravljino nogo v roki zaradi nevarnostij, ki mu prete. Pod večer se vendar približa neki krčmi, kamor tudi vstopi. Ko povečerja, plača ter se odpravlja •na odhod. V tej krčmi je prenočeval tudi neki voznik in ta ga vpraša: «Brez zamere, prijatelj! Kam pa greste že tako pozno?« Vojak mu ^pove: «Se nocoj mislim priti v mesto«. Voznik mu reče: «Tukaj, tukaj prenočite; jutri se lahko popeljete z menoj, ker sem namenjen tudi jaz tja«. — Vojak omahuje nekoliko časa; ali naposled vendar sklene, prenočiti v krčmi. ) Drugo jutro se odpeljeta v veliko mesto. Ko prideta v mesto, vidita, da so razobešene po hišah črne zastave. Ugibata, kaj neki to pomeni; ali prava jima ne pride na um. Šele ljudje jima povedo, da je zmaj zgrabil kraljevo hčer in jo odnesel pod stekleno goro. Vojak se ponudi kralju, da hoče poskušati hčer rešiti. Kralj mu obljubi hčer za ženo in po smrti tudi kraljestvo, če mu otme hčer. Kdor pa hoče hčer rešiti, mora iti čez rdeče morje. Ko pride vojak iz mesta, dene pasje dlake v usta ter išče poti, po kateri je zmaj odnesel kraljevo hčer. Ko jo najde, sledi jo do rdečega morja. Od tu vidi visok zid na drugem bregu morja. Zdaj vzame pasje dlake iz ust in dene orlovo pero v usta. Toliko da čuti orlovo pero v ustih, izpremeni se v orla ter odleti čez morje na oni visoki zid. Z zida ugleda veliko košato lipo in pod lipo zmajev grad. Hitro se spusti na lipo in išče kraljičino okno. Ko je opazi, vzame orlovo pero iz ust in dene v usta mravljino nogo. Kot mravlja spleza po lipi na tla, od tu pa v okno kraljičine sobe. Tu jame prositi, naj mu odpre. Kraljičina se ozira in se čudi, ko sliši glas, človeka pa ne vidi. Zdaj odpre okno in mravlja zleze hitro v sobo, vzame mravljino nogo iz ust in pred kraljičino stoji vojak. Kraljičina se močno zavzame in opominja vojaka, naj se hitro spravi odtod, da ga zmaj ne raztrga, če ga dobi. Vojak se pa ne zmeni za njene opomine, ampak jo vpraša, ali jo je mogoče rešiti. Kraljičina mu odgovori: «Da, mogoče me je rešiti! Na stekleni gori raste mecesen; na tem mecesnu je vranje gnezdo in v gnezdu ključ, s katerim se odpre kapelica, ki je blizu tega mecesna. V tisti kapelici je medved. Ako umoriš medveda, skoči iz njega zajec, iz umorjenega zajca zleti pa golob in v tem golobu je jajce, katero se mora deti zmaju na glavo, da pogine. Kader kdo premaga katero teh zaprek, vselej izgubi zmaj na svoji moči*. Zmaj je kmalu zavohal krst v gradu; razsajal je bolj in bolj. Kraljičina hiti praviti vojaku, ker se je bala, da bi zmaj prej ne prihrumel v sobo, nego bi ona vojaka poučila, kako jo je mogoče rešiti. Vojak zopet dene mravljino nogo v usta, in kraljičina postavi mravljo pred okno ter hitro okno zapre. Mravlja zleze po zidu na tla in odtod na lipo. Tu vzame mravljino nogo iz ust, dene orlovo pero v usta ter zleti na stekleno goro. Kmalu najde mecesen, na katerem je vranje gnezdo; iz gnezda vzame ključ in se spusti pred kapelico. Zdaj vzame orlovo pero iz ust in dene v usta medvedje dlake, da je za jednega moža močnejši, nego drugi medvedje. Na to vzame ključ, odpre kapelico, gre k medvedu in medveda se sprimeta. Vname se ljut boj; naposled vendar vojak srečno premaga medveda in ga umori. Ko mu prepara trebuh, skoči zajec iz medveda in uide, kar vojaka zelo ujezi. Hitro vzame medvedje dlake iz ust in vtakne v usta pasje dlake. Zdaj poišče sled za zajcem, teče po sledu za njim, dokler ga ne ujame. Ko ga ujame, ga raztrže in iz zajca zleti golob. Ko nadomesti pasje dlake z orlovim peresom, spusti se za golobom. Naposled ujame tudi tega, trešči ga ob tla, da izleti iz njega jajce. To pobere in je nese v zmajev grad. Zmaj je bil res jako opešal; še hoditi ni mogel več, ker je vselej izgubil nekoliko moči, kadar je vojak premagal katero zapreko. S kraljičino sta šla k zmaju ter mu zmastila jajce na glavi. Zmaj se ni mogel braniti, ker je preveč opešal; zato je moral poginiti. Vojak privede srečno kraljičino na očetov dom in kralj mu jo da za ženo, po kraljevi smrti pa je dobil še kraljestvo. 5. Čudodelni prt. (Kobarid). Meki oče je imel tri sine. Bil je velik revež; ži-viti so se morali le ob tem, kar so si prislužili. Zdajci zboli oče na smrt. «Ničesar vam nimam zapustiti, razven te uborne koče. Molite in Boga prosite; on vam že da za potrebo«. Te besede so bile zadnje iž njegovih ust in oče je za zmirom zatisnil oči. Sinovi ga pokopljejo in gredo po svetu sreče iskat. Prvi dan najdejo velik kup denarja. «Kaj bomo dalje hodili in po svetu blodili!«, pravi starejši brat. «Tu napolnimo svoje vreče; vsi imamo dovolj. Če nam poide, pojdemo pa še po svetu sreče iskat». In starejši brat napolni svojo vrečo ter se vrne domov, kupi lepo hišo, odpre krčmo in se vrhu tega še bogato oženi.. — Mlajša brata pa gresta dalje. Drugi dan najdeta zopet velik kup denarja. Srednji brat pravi: «Čemu bi hodila dalje! Tu napolniva svoji vreči, pa se vrniva domov. Denar ne leži za . vsakim grmom». In srednji brat napolni svojo vrečo ter se vrne domov. Tu kupi lepo hišo, odpre krčmo in se bogato oženi. Mlajši brat gre pa le dalje sreče iskat. Se tistega dne sreča lepo oblečenega gospoda. Gospod ga vpraša: «Kam se ti tako mudi ?» «Sreče iskat!», odgovori mladenič srčno. Gospod ga dalje izprašuje: «Kakšno srečo bi imel ti najrajše?» Mladenič mu reče: «Najrajše bi imel takšen prt, na katerem bi bile vsakeršne jedi in pijače, kader bi nanj potrkal*. «Imej, česar želiš!*, reče mu gospod, da mu prt in izgine. Mladenič se zelo razveseli prta; a hoče se tudi takoj prepričati, ali res kaj velja. Razgrne ga po travi in potrka nanj. V tem hipu je na prtu vse polno najboljših jedij in pijač v zlatih posodah. Ko se dobro okrepča, ne vrne se domov, ampak nameni se daleč po svetu. Videl je lepa mesta, rodovitne dežele in druge znamenitosti. Ko potuje nekdaj po velikem in samotnem gozdu, sreča vojaka, ki komaj hodi. Mladenič ga veselo ogovori: «Kaj se držiš tako kislo, kakor bi bob pekel! Vesel bodi, saj si še mlad in poleg tega vojak». Vojak mu odgovori: «Kako bom vesel, ker sem lačen, da se skozi mene vidi». Mladenič mu veli: «Vsediva se, da se okrepčava, če si res lačen». Oba sedeta in mladenič razgrne prt ter potrka nanj. Veselja se zablisne vojaku oko, ko ugleda na prtu najboljših jedij in pijač v zlatih posodah. Ni mu bilo treba dvakrat veleti, naj prigrizne in pije. Ko potolaži vojak prazni svoj želodec, vpraša mladeniča: «Kje si dobil to?» Mladenič mu pove, kako je iskal z bratoma sreče in jo tudi našel. «Tudi meni je dal neki gospod veliko srečo», reče vojak. «Dal mi je tako mošnjo, iz katere pride toliko vojakov, kolikor ukažem, če jo odprem». Mladenič mu reče: «To je tudi lepa sreča, ki je ne prodaja vsak krošnjar. Menjajva, ako ti je ljubo!» «Zakaj ne», odgovori mu vojak. «Cemu mi bodo vojaki, ako imam prazen želodec. Le menjajva!» Ko se do dobra okrepčata, menjata si vsak svojo srečo ter gresta vsaksebi. Pa nista še bila daleč vsaksebi, ko odpre mladenič svojo mošnjo ter ukaže, naj pride četa vojakov iz nje, da napadejo vojaka in mu vzamejo prt. Vojaki hitro store, kar jim je ukazal novi gospodar. Zdaj ima mladenič oboje, prt in mošnjo; zato se napoti domov. Ko izve srednji brat, da je mlajši doma, ga povabi na kosilo. Isto stori tudi starejši brat. Zdaj se spodobi tudi mlajšemu, da povabi svoja brata na kosilo. To je tudi storil. Starejša brata sicer nista tega zahtevala in tudi ne pričakovala, ker sta mislila, da je brat brez uspeha iskal sreče po svetu in ju ne more z ničemer pogostiti, ker je oblečen tako ubožno. Ali radovedna sta bila vendar, s čim ju pogosti. —• Napovedani dan prideta v borno rojstveno kočo, kjer je stanoval mlajši brat. Mlajši brat ju prijazno vsprejme in se ž njima pogovarja. Bilo je že proti poldnevu, ko še ognja ni zanetil. Temu se brata čudita in se skrivaj jezita, misle. da se brat le šali ž njima. Mlajši brat opazi njiju nevoljo; zato jima reče: «Nič se ne jezita; kosilo bo že pripravljeno o pravem času®. Ko odzvoni poldan, vzame prt iz postavca, ga razgrne po mizi in potrka nanj. Bratoma veli prisesti k mizi. Na prtu so najokusnejše jedi in pijače v zlatih posodah. Brata se ne moreta temu dovolj načuditi in prehvaliti bratove sreče. Ko se požive z jedrni, ka-keršnih še nista jedla starejša, in napijo vina, kaker-šnega še nista pila, pelje ju na bližnji hribec ter jima reče: «Vidva še nista videla vsega, kar imam. Zdaj vama pokažem še jedno». Na to vzame vrečo, odpre jo in veli: Iz te mošnje pridi toliko vojakov, da se napolni vsa dolina, ki se razprostira pred nami». In bilo je toliko lepo oblečenih vojakov, da je vse mrgolelo. Ko jim veli iti zopet v mošnjo, slušajo ga pohlevno. Brata sta kar strmela. Kaj takšnega nista še nikoli videla, niti slišala o tem. O vreči izve tudi sam cesar. Pokliče ga pred se. Ko pride mlajši brat pred cesarja, zahteva tisti prt in mošnjo od njega. Mladenič mu odgovori: «Cemu bosta vam prt in mošnja? Saj imate vojakov, kolikor hočete! Jesti in piti imate tudi dovolj». Ničesar mu neče dati, ker se ga tudi nič ne boji. Dolgo se pričkata. Naposled mu napove cesar vojsko. Cesar skliče vse svoje vojake pod orožje ter pelje celo vojsko proti jednemn samemu mladeniču. A ta se še zmeni ne za vse cesarske vojske. Ko razvrsti cesar svojo vojsko in ji ukaže, kar je potrebno, gre na hribček gledat, kako njegova vojska potepta sovražnika. Ali ta pot se je močno prevaril. Tudi mladenič pride s svojo vojsko na isti hribček kakor cesar. Vpričo cesarja odpre vrečo in reče: «Jaz ukažem, naj pride iz te vreče toliko vojakov, da oklenejo in polove vso cesarsko vojsko!» Kakor veli, tako se tudi zgodi. Zdaj spozna cesar, da mu ne more ničesar; zato se pogodi ž njim: da mu hčer za ženo in zraven dobi še kraljestvo po kraljevi smrti. Tako je bil najmlajši brat najbogatejši, najmo-gočniši in najsrečnejši svojih bratov, vendar ni nikoli pozabil Boga. 4 ->»» 6. Jež. ««<- (Temljine.) Meka uboga kmetica je imela prav mnogo otrok. Nekega dne pride k njej berač — bil je sam Jezus — in jej reče: «Vi imate pa mnogo otrok». Ko so se igrali na travniku, bili so skoraj vsi jednaki. Žena mu odgovori: «Da, mnogo je teh ježev®. Prigodi se pa, da je mati povila čez noč, pa ne sina, ampak ježa. Ko je bilo ježu dve leti, ogovoril je mater: «Mati, dajte mi od vsake živine par za doto !» Mati mu da kravo in junca, kobilo in žrebca, ovco in ovna, kozo in kozla. Jež žene vse te živali na pašo, pa tako daleč, da ne pridejo do nobene druge živine. Tukaj jih je pasel že več let. Živina se mu je prav zelo namnožila, ker ni prodajal ne žrebet ne telet, ne jagnjet ne kozličev. Nazadnje je imel veliko čedo vsake živine. Nekega dne pridejo trije kupci na njegov pašnik. Jež jih ogovori: «Kaj bi radi?« <-Pot nam pokaži!» prosijo ga trgovci. Jež jih vpraša: «Ali imate katero hčer?« Kupci mu odgovore: «Vsak po jedno». Na to jim reče jež: «Jaz vas rešim, če mi obljubite, da mi daste svoje hčere«. Trgovci mu reko: »Damo ti jih«. «Dajte mi pisano!«, pravi na to jež. Možje mu zapišejo, da mu jih ne dajo, misleči, da jež ne zna brati. Jež pregleda lističe in vidi, da je zapisano na vsakem: «Jaz ne dam svoje hčere ježu». Zato vrže listke pred nje in teče pod korenino ležat. Možje se pogledajo; na to gredo ježa prosit, da bi jih privedel iz tega kraja. Jež jim pa niti ne odgovori, ampak dela se, kakor bi jih ne slišal. Zdaj možje zapišejo vsak na svoj listek, da mu dado hčere za ženo. Ko prebere jež listke, shrani jih ter kobaca pred kupci, da ga komaj dohajajo, dokler ne pridejo na veliko cesto. Tu krene jež zopet k svoji živini, kupci pa po cesti dalje. Jež pase svojo živino do dvajsetega leta. Po dvajsetem letu jo žene domov. Mati njegova se ne začudi malo, ko vidi svojega sina ježa, ki žene toliko živine; komaj je spravil svoja živinčeta v hlev. Na to gre jež k materi in pravi: »Mati, ali imate katerega petelina?« »Šele prav velikega imam«, odgovori mu mati. Jež pravi zdaj: »Dajte ga meni, da pojdem snubit!» Mati mu da petelina in jež jezdi na njem h kupcem. Ko pride do hiše prvega kupca, ugleda ga kupec že od daleč na petelinu in reče hčeri: «Snubič gre po te«. Hči zajoka in prosi očeta, naj jo odkupi, jež pa neče ničesa vedeti o odkupilu, ampak zahteva hčer. Naposled ga oče vendar pregovori, da vsprejme 4* tisoč goldinarjev. Zdaj gre jež k drugemu kupcu. Tudi tega kupca hčer oprosti za tisoč goldinarjev, misleč, saj tretja mi ne uide, več nego jedne pa ne smem imeti. Dva tisoč goldinarjev je pa le dobro imeti. Na to jezdi jež k tretjemu kupcu. Naravnost v hišo gre ter zahteva hčer. Dasi se ga hči brani, mora ga vendar vzeti. Ko ju duhovnik poroča, poda nevesta ježu drobno ročico, jež pa iztegne svojo tačico. Na piru je zlezel pod klop, in kader je hotel kdo ž njim govoriti, pritekel je izpod klopi, konec pogovora pa zopet pod klop. Ko se je nevesta naposled odpravljala spat, reče jej jež: