598                                                    Janko Leban :  Tešilo.
Minilo je več dnij, za čakajoče ljudi prava  večnost,   naposled je
v
vender jel ugašati ogenj. , Sli so rudarji v jamo iskat ponesrečenih tovarišev in našli so jih vse mrtve. Spravili so jih na dan in z jokom in nebrojnimi solzami nesrečnih žen in otrok položili v zemljo. Piramida stoji na njih grobu in na nji so tudi udolbena imena ponesrečenih rudarjev. Ako obiščeš kdaj rudarsko naše mestece in se ozreš po pokopališči, zapaziš jo na hip.
Preskrbeli so osirotele družine s pokojnino, katera pristaje doslu-ženemu rudarju, a src jim niso mogli ozdraviti. Najbolj pa so ti dogodki vznemirili mlado vdovo uradnikovo, ki je bil tudi v jami ostal-
Pomračil se ji je um, bledlo se ji je dolgo časa, naposled se ji je vender obrnilo na bolje. Bivala je pri očeti, dosluženem častniku, v našem mesteci. Prve pomladne dni si videl vitko gospo v črni obleki s šopkom   pomladanjih   prvencev stopati po cesti, ne me-
v
nečo se za mimogredoče ljudi. Sla je na pokopališče, podičila piramido s šopki in srčno molila. Poleti vsak sleharni teden je nosila vence lepo spletene na piramido do pozne jeseni, dokler je bilo moči dobivati cvetic.
v
Časih pa je stala molče pri rudniku čakajoč soproga svojega in zrla nepremično rudarje, ki so hiteli iz »jame«. Ko so vsi odšli, šla je tudi ona molče, zroč v tla, proti domu.
Neko jesen je bilo. Šla je v gore po zadnje jesenske cvetove. Mrzlo je bilo, sneg je jel naletavati pokrivajoč sinje gore z belo odejo. Ni je bilo domov. Skrbelo je očeta, kam mu je zašla. Ljudje niso vedeli ničesa gotovega povedati o nji. Drugi dan pa je kmet z vozom prišedši iz gorske vasi, pripeljal s seboj žensko pol zmrzlo in onemoglo, katero je našel ležočo visoko tam v gorah kraj ceste s šopkom poznih cvetic v roci. Se tisti dan je  »ugasnila«. —
Tešilo.
%
drevja pada Ustje velo,                               Srce togepolno moje !
Vse okrog je onemelo,                                   Kaj hote" li tožbe tvoje ?
Žalost,  kamor zrd  oči;                                   Kaj  mi zmerom koperniš ?
Ptice so od nas odplule,                                Kmalu, ve"di, mir dobiš !
Cvetne rože se  osule,                                     V grobu bodeš skoro spalo,
Vsa priroda trudna spi . . .                           Sladki pokoj  uživalo . . .
Janko Leban.