nice, z območja Predalpskega hribovja, posebno Škofjeloškega in Polhograjskega hribovja ter Posavskega hribovja; še zlasti pri srcu pa je bila pokojniku morfologija Ljubljanske kotline (blejska okolica, Vintgar, vzhodni del kotline. Ljubljansko polje, Ljubljansko barje). O dkar sta se med slovenskimi geografi—geomorfologi razvili dve dokaj ozko specializirani geomorfološki smeri, klimatsko-morfološka in neötektonska, ki sta se bolj razvili po tujih vplivih kot na osnovi harmonične rasti domače stroke, se zdi, da so Rakovčevi geomorfološki rezultati izgubili na veljavi. Rakovčeva rekonstrukcija reliefnega razvoja je v glavnem slonela na ugotovitvah geologov in torej na geomor- fostrukturnem znanju, po drugi strani pa na koncepciji W. M. Davisa o cikličnem razvoju reliefa. Od tod toliki poudarek Rakovčevih geomorfoloških analiz na nivo­ jih, slemenskih nivojih, terasah in njihovi korelaciji. Novejša geologija je doslej res­ da »pomladila« m arsikatere pliokvartarne sedimente ter tektonske faze in iz tega iz­ hajajoč relief. Pa tudi Davisova shema je bila podvržena kritiki. Ker pa nobena zna­ nost, tudi ne geomorfologija, ne more rasti brez upoštevanja starejših ugotovitev, mimo Rakovčevega dela ne more noben raziskovalec fluvialnega, glacialnega ali pa- leogeografskega razvoja na Slovenskem, še zlasti, ker je pokojnik vestno in doku­ m entirano zbral vso dotlej znano gradivo. Prav s pritegnitvijo vse razpoložljive do­ kum entacije in s sprotnim citiranjem virov ter dokazovanjem na osnovi dejstev in ne teorij, je ostala Rakovčeva geomorfološka zapuščina upoštevanja vreden in komaj dosežen metodološki vzor. Tudi kasneje, ko je pokojnik po drugi svetovni vojni prenesel svoje delovanje skoraj povsem na paleontologijo, njegove raziskave niso bile brez pomena za geo­ grafijo. Z ugotavljanjem fosilnih kvartarnih sesalcev, živalstva in rastlinstva v mio- cenu, pliocenu in v pleistocenu, je bistveno prispeval k poznavanju geneze ekoloških razm er na naših tleh, torej tudi k zgradbi pokrajinske ekologije, ki se goji kot učni in raziskovalni predm et tudi v naši stroki. Kdor je imel s pokojnikom osebni stik v njegovih starejših letih, se je lahko prepričal, da Rakovčevo zanimanje za razvoj slo­ venske geografije do kraja ni zamrlo. To je dokazal tudi s tem, da je takoj po smrti akadem ika A. M elika predlagal za dopisnega člana SAZU prof. dr. S. Ilešiča. Rakovčeve zasluge za geomorfologijo in geografijo moramo tu podčrtati tudi zato, ker so pri vrednotenju njegovega celotnega življenjskega dela ob njegovi smrti stopile močno v ozadje za časovno enako dolgo raziskovalno in organizacijsko delo­ vanje na področju geologije oz. paleontologije, to je panoge, ki mu je prinesla v zna­ nosti in javnosti mnogo več priznanja. Ivan Gams Počastitev Antona Melika — znamenitega slovenskega geografa Letos mineva dvajset let od smrti akademika, univ. prof. dr. Antona Melika. N jegova dela so »klasična« osnova slehernega slovenskega geografa. Ko se ga ob tej obletnici spominjamo, naj slovenske geografe opozorimo, da so njegova dela tudi form alno vključili v zakladnico geografske misli. V deveti številki Geographers Bio- bibliographic Studies 1985 so namreč svetovni geografski javnosti kot prvega Slo­ venca prikazali A. Melika, namreč kot znamenitega slovenskega in jugoslovanskega geografa. O m enjene biobibliografske študije znamenitih geografov so publikacija delovne skupine za zgodovino geografske misli pri M ednarodni geografski zvezi in Medna­ rodni zvezi za zgodovino in filozofijo znanosti. Ideja za publikacijo se je že pred drugo svetovno vojno rodila na kongresu M ednarodne geografske zveze, ki je bil le­ ta 1934 v W aršavi, vendar jo je v življenje priklicala šele ustanovitev Komisije za zgodovino geografske misli v New Delhiju 1968. leta. Francoz Philippe Pinehemel, ki je postal njen prvi predsednik, veliko podporo pa je imel v svojem raziskovalnem centru za zgodovino geografije na pariški Sorbonni, si je pridobil številne sodelavce in tudi m ednarodno podporo. Komisija se je dolgo ukvarjala z zasnovo in fiziogno­ mijo lastnega dela. Nihala je med tem. da bi prikazovala delovanje geografskih dru­ štev, uveljavljanje nacionalnih geografskih šol in posameznih raziskovalcev, vključ­ no s tistimi, ki po svoji osnovni usmeritvi sicer niso geografi, so pa s svojimi dosežki obogatili geografsko znanost. Da bi dosegli ustrezno enotnost in možnosti za pri­ merjavo, so se slednjič odločili za enotne prikaze biobibliografskih študij posamez­ nih znanstvenikov. Zasnovo prikazov so razdelili na tri poglavja: (1) življenje, študij in delo; (2) znanstvene ideje in geografsko mišljenje ter (3) vpliv in širjenje idej. Dopolnjuje jih izbrana bibliografija in kratka kronologija življenja in delovanja znanstvenika, kar dopolnjuje še fotografija. Prvi zvezek je izšel v Londonu in New Yorku 1977. leta. Uredništvo sta vodila Ph. Pinehemel in T. W. Freeman z manchesterske univerze, od petega zvezka dalje pa slednji. V devetih zvezkih je bilo doslej predstavljenih 144 znanstvenikov, razis­ kovalcev in odkriteljev, predvsem geografov. Med njimi so imena svetovno znanih geografov. V četrtem zvezku je prikazan srbski geograf Jovan Cvijič, v petem pa Pavle Vujevič. V zadnji, deveti številki so med 18 znamenitimi geografi predstavili tudi A. M elika. Študija osvetljuje njegovo poreklo, šolanje v Ljubljani, posebno pa študijska dunajska leta, ki so mu oblikovala strokovno obzorje in ga usmerila v širokopotezno raziskovalno delo. V tem času si je Melik izoblikoval tudi nacionalno zavest in slo­ vansko naravnanost. Poskušal se je tudi z literarnim ustvarjanjem, zato se je prija­ teljsko povezoval z mladimi literati. Oblikovalec slovenske geografske misli in geografije je Melik postal zlasti na oddelku za geografijo ljubljanske univerze. Uveljavil se je kot univerzitetni profe­ sor, znanstvenik, urednik Geografskega vestnika, po drugi svetovni vojni je kot aka­ dem ik vodil geografski inštitut pri SAZU, kot rektor univerzo v Ljubljani in kot re­ publiški sekretar je skrbel za vzgojo in kulturo v SR Sloveniji. Njegova znanstvena dela so ga uvrstila med znamenite geografe. Študija pose­ bej om enja Melikove raziskave Kozolec na Slovenskem, Planine v Julijskih Alpah, K raška polja Slovenije v pleistocenu in Rast naših mest v novejši dobi; vsa so nave­ dena tudi z originalnimi slovenskimi naslovi. V teh delih se kaže Melikov obsežen raziskovalni interes za najrazličnejša raziskovalna področja geografije z veliko željo po obvladovanju evropskih geografskih raziskovalnih tokov, ki jih je preizkušal na prim eru Slovenije. Še posebej pom em bna je Melikova monumentalna geografska monografija Slo­ venije v petih zvezkih, metodično in vsebinsko sicer odraz njegovega časa, ki pa je še vedno osnova tudi za novejše geografske raziskave in številne karte, saj jih v učbenikih in priročnikih še danes ponatiskujejo. Melikov vpliv v geografski znanosti opredeljuje študija s treh vidikov: na osnovi njegovih raznovrstnih raziskav; z vidika raziskovalnega vzpodbujanja sodelavcev in publiciranja njihovih del v osrednjih geografskih revijah, ki jih je urejal vrsto let; pa tudi z vidika vzgoje mladih geografov, ki so se na njegovo pobudo specializirali za posam ezna področja geografije, kamor jih je usmeril zlasti s svojim pedagoškim ela­ nom. Študijo o Meliku je sestavil docent Colin Thomas (New University of Ulster, C olrain, Severna Irska), ki se ukvarja s historično geografijo in geografijo socialisti­ čnih dežel. Slovenijo in Jugoslavijo je že večkrat obiskal in opravil pri nas vrsto raz­ iskav, izsledke pa objavil v angleških geografskih publikacijah. Študijo o Meliku je pripravil po Ilešičevi oznaki Melika pa tudi po drugih virih in po razgovorih z Meli- kovimi učenci. Metod Vojvoda Šestdesetletnica Draga Mezeta G lavna karakteristika znanstvenega svetnika dr. Draga Mezeta, našega jubilan­ ta, je lahko kratka: rojen Ljubljančan (26. januarja 1926) se je čustveno navezal na G ornjo Savinjsko dolino, ki ga je pri raziskavah postopoma privedla do regionalne geografije in nato do specializacije v proučevanje hribovskih kmetij. Drobnih živ­ ljenjskih mejnikov pa je seveda več. Recimo leto 1942, ko so ga odpeljali v interna­ cijo v italijanski Gonars, ali leto 1952, ko je na takratni prirodoslovno-matematični fakulteti diplom iral iz geografije in se še isto leto zaposlil kot asistent v Geograf­ skem inštitutu Slovenske akadem ije znanosti in umetnosti. Tej organizaciji, kjer je bil že nekaj let prej honorarni sodelavec, je ostal zvest do danes in v njej so nastala M ezetova dognanja, zaradi katerih se moramo v glasilu slovenskih geografov spom­ niti njegove šestdesetletnice. K ot pri drugih inštitutskih sodelavcih je tudi Mezetu prvotno raziskovanje usm erjal ustanovitelj tega inštituta, akademik prof. dr. Anton Melik, upravnik v le­ tih 1947— 1966, po katerem se danes ta inštitut imenuje (Geografski inštitut A nto­ na M elika Z R C SAZU ). K er je ustanovitelj menil, da naj bi bil vsak geograf sposo­ ben raziskovati na vseh geografskih področjih, najdemo v Mezetovi bibliografiji kot prve tri razprave te-le z dokaj različno tematiko: Ledenik na Triglavu in na Skuti (Geografski zbornik 1955), Pozeba oljke v Primorju 1956 (G Z 1959), Prebivalstvo G ornje Savinjske doline (Celjski zbornik, 1960). Melik je Mezeta pritegnil tudi k načrtnem u raziskovanju geomorfogeneze robnih slovenskih pokrajin. Tako je nasta­ la M ezetova študija o Voglajnsko-zgomjesotelski pokrajini (G Z 1963), ki prinaša nove poglede na prvotni vodni odtok. Od srede petdesetih let dalje je Meze sodelo­ val pri dolgoletni inštitutski raziskovalni temi — Kvartarni sedimenti in njihova iz­ raba v Sloveniji. Če tu ni prostora za naslove njegovih številnih neobjavljenih elabo­ ratov, m oram o navesti vsaj objavljeno razpravo Porečje Kokre v pleistocenu (G Z 1974), ki je med drugim prinesla novo znanje o tamkajšnjih ledenikih. Po objavah je bilo bolj plodno M ezetovo sodelovanje pri novejši inštitutski skupinski raziskavi, pri geografskem proučevanju poplavnih območij v Sloveniji. V inštitutskem glasilu je doslej izdal štiri razprave, o poplavnem območju v Gornji Savinjski dolini (1977), v G rosupeljski kotlini (1981), v porečju Rašice z Dobrepoljem (1982) in na Blokah (1984). Kot stranski proizvod te raziskave je nastala Mezetova študija v GV 1977 o hidrologiji Radenskega polja. Pri navedenih tem atikah je bil jubilant vesten sodelavec skupinskih inštitutskih raziskav. Tem o proučevanje hribovskih kmetij pa je sam programiral kot skupinsko delo in ji dal tudi obličje (glej Osnovne smernice za geografsko preučevanje hribov­ skih kmetij na Slovenskem, GV 1980). Do tega koraka je Mezeta privedla čustvena navezanost na G ornjo Savinjsko dolino od njegovega prvega obiska te alpske doline dalje. Pri izvajanju skupnega inštitutskega programa in izven njega jo je proučeval z raznih vidikov. Tako je nastala njegova disertacija (ohranjena 1. 1965), ki jo je obja­ vila 10. knjiga iz serije D ela Geografskega inštituta SAZU pod naslovom Gornja Savinjska dolina (1966, 200 strani). Odlikuje jo to, kar je prisotno v vseh Mezetovih razpravah: skrbno zbrano in dokum entirano gradivo, obilica dognanj o obravnava­ nem ozemlju in pretehtan jezik. Meze je geomorfološko raziskovanje kmalu razširil na km etije in na prebivalstvo in ker je o tej regiji mnogo objavljal tudi v Celjskem