Tečaj II.
Ljubljana, meseca januarja 1874.
List t.
^abiraj, Pot}]
Letim plača 1 for. 50 kr. Druatveniki dobivajo list brezplačno.
Učitelji in nepretnožui kmetovalci plačajo le po 75 kr.
Slovenska čebela.
Obseg. O dzirzoni/.iranji nepremakljivega delovanja v premakljivega. — Postave in zaukazi o čebelarstvu. — Čebelarsko poročilo iz Meklenburga. — Črtice iz življenja umrlega Ži-wanskega. — O pi'ilepljanji praznega ravnilnega satovja. — Družbena naznanila. —
O dzirzoniziranji t. j. spremenjenji nepremakljivega delovanja v premakljivega.
V zadnji številki „Slovenske čebele" lanskega leta smo natanjko razložili, zakaj smo dolačne panje za društvene sprejeli, ter jih za premakljivo delovanje namenili. V pridjani prilogi na dveh tablicah je bilo vse potrebno narisano in še bolj razločno pred oči postavljeno. Po tem bo vsaki kolikaj umen čebelar že sam vedel, kako se spremeni in predene nepremakljivo satovje v panj s premakljivimi satniki; vendar ne bo škodovalo, če navedemo nekatere umetne pri-ročnosti, katere zamorejo delo tako pospeševati, kakor ga nerodna okornost ovira, ter dostikrat stori, da to, kar je izvedenemu čebelarju kratkočasno veselje, postane muka okornemu in živalici.
Pisatelj tu ponavlja, kar je pred dvema letoma z okrožnico začetnikom čebelarstva priporočal. Povod ali prilika tej okrožnici je bilo obilno govorjenje po nemških čebelarskih listih o pohlevnosti Kranjske čebele nasproti črnorujav-kasti nemški, katera velja za veliko hudobnejšo. Pisal sem takrat: „Da je naša sivorujavkasta Kranjska čebela res prav pohlevna, je znano po vsej srednji Europi. S tem pa nočem reči, da žela nima; akojokdo draži, ga hitro pokaže, ter ga zna prav dobro rabiti ne ravno v preveliko veselje čebelarja, zlasti začetnika; jo pa z mimo roko nežno prijemaš, ti ničesar ne stori. Toraj ne pritiskaj živalice, ne dihaj v njo z glasnim govorjenjem, ne odpiraj panjev s stre-sovanjem in ropotom. Vse to je čebeli tako neprijetno, kakor človeku sploh. Vodilo ti bodi: Ravnaj s čebelami tako, kakor želiš, da bi ljudje s teboj ravnali, kadar si pomoči potreben". -,Lepa beseda najde lepo mesto" velja pri ljudeh in pri živali.
Drnžbeni list za prijatelje čebelarstva
v
po Kranjskem, Stajarskem, Koroškem in Primorskem.
I. „Naglica ni nikjer pridna.

Dalje naj si čebelar zapomni, da „naglica ni nikjer pridna." Nekteri človek vse prevrne, vse staro v kot vrže ter ne more vsega tega zadosti naglo izvršiti, zato ko je znabiti ravno kaj novega vidi! ali slišal. Tudi pri čebelarstvu je mnogo nesterpnih neučakancev, kteri vse staro zavržejo, ker so o umetnem čebelarstvu nekaj brali ali slišali. Pred se uči vse umeti in umno presoditi, potem še le popravljaj; ali — če smem malo nemškutariti — pred študirati, potem mobilizirati (nepremakljivo satovje v premakljivega spremeniti). Brez znanstvenih ved ostane, kakor baron Berlepš lepo pravi, čebelar storklež in mojster-skaza vse svoje žive dni. Mnogo panjev imeti, bodi si s premakljivim ali nepremakljivim satovjem, ne dela umnega čebelarja, ampak znanstvena in djanska vednost, kakor smo že lansko leto rekli. Od začetka bota zadosti znabiti dva panja s premakljivim satovjem. Z dvema naj čebelar poskuša, ter se dela privadi; pozneje bo veclil sam razločiti, po kterem načinu bo najložej in z najmanjšimi stroški spremenil, in zamenjal nepremakljivo delovanje z premakljivim. Vednost in skušnja mora umnega čebelarja učiti, kaj naj bo v svojem kraju ali čebelar ali medičar, ali oboje vkup. Kakor smo prepričani o dobroti in dobičku čebelarskega delovanja s premakljivim satovjem, ter ga vedno priporočamo, tako vendar ne mislimo, da bi bila vsa modrost v tem, da bi se brž ko mogoče stari čebeljnaki podrli in starodavni panji na grmado znosili. Z vrelo kašo se je že marsikteri opekel! Tako n. pr. poznam Moravsko polje, (Marchfeld) za čebelarstvo vse pripravno, vem tudi za več čebelarjev, ki so tje z zlato nado prišli, velikanske čebelnjake za Dzierzonske panje postavili, pa prišli iu delali so brez glave in danes imajo komaj šesti delj Dzierzonovih panjev, pet šestink pa starih košev! Je tedaj s čebelarstvom tako, kakor z vsako rečjo, s ktero se prenaglo in nepremišljeno dela: od začetka se zidajo zlati gradovi, pozneje pridejo zadržki in ovire (ker je bilo nepremišljeno) ter ne ostane dru-zega, kakor vkanjena nada in prazna mošnja. Tedaj: „najpred študirat, potem mobilizirat!" Namesto družtvenega lista, ki nas veliko stane, bi lahko veliko več panjev naredili, ter jih med društvenike razdelili, ali list nam je za umno čebelarstvo gotovo tako potreben, kakor dober panj. Toraj dragi čebelarji! le pridno k društvu pristopite in „Slovensko čebelo" pridno brerite, premakljivo delovanje pride samo po sebi.
II. Pri delu.
Način, po katerem se zamore nepremakljivo satovje v premakljivega spremeniti, je mnogi, kakor mnoge so tudi okoljščine. Najložej zamenja tisti čebelar, kteri si je pred preskrbel prevodni panj. Tu namreč ni druzega treba, kakor v dzirzonirani panj na kakih ti—8 romčekov, ali sicer premakljivih satnikov prilepiti nekoliko „ravnilnega satovja" (ravnilno, ker čebelam pot delovanja kaže, vravnava). Zadosti je, če je ravnilno satovje le po 1—2" široko, da le pot začne, po kteri naj čebele delajo; kdor ima mladega satovja obilno, prav stori, če prilepi polovične ali tudi cele sate. Na prevodni panj naj se postavi stari pa močan in čebelni panj; — prav je, če je stari panj že za roj pripravljen — se zgornji zapah prevodnega odpahne iu pri starem veha, ali kakoršna votlina že
ima, odmaši; spredaj pa žrelice starega panja zelo ali Cisto zatakne, kakor že čebelar želi, da gredo Čebele prostovoljno v prevodni panj ali da so prisiljene se spodaj vseliti. Dobro je, da se prve tri veCere z gostim medom (3/4 medü in '/■» vodč) krmi; ker tako Čebele ložej pozabijo silo, ktero jim delamo. Opomnimo, da je treba prevodni panj na tisto mesto postaviti, kjer je poprejšni bil, sicer bi se čebele motile in bi se jih znalo veliko pogubiti.
Prevodni panj bo znabiti marsikomu neznan, pa ga tudi prav nič treba ni. Od prvega januarja letošnjega leta je družtveni panj tako napravljen, da ima zgoraj dva dela premakljivega pokrova, ter se po potrebi odpre, kteri se hoče ali sprednji ali zadnji. Toraj tudi druzega treba ni. kakor stari panj vrh družbenega, kteremu se prvi delj pokrova vzame, položiti (sicer pa vse pripraviti, kakor je bilo zgoraj rečeno) in vsega dela je konec. Dobro je, če se od začetka le kakih osem romčekov noter dene in s premakljivim oknicom zapahne; pozneje se romčeki dodavajo, kolikor bolj napreduje delo v novem panju. Kadar so čebele kakih 8—10 satov naredile, se naložen panj proč vzame, podložen s pokrovom zapre in brez vsega truda in težave imamo panj s premakljivim satovjem. Da je treba paziti, da imata oba panja matico ali pripravno zalego za-njo, to vsak umen čebelar ve.	Dalje prih.
Postave in zaukazi o čebelarstvu.
m.
Z dvornim zaukazom G. julija 1803 so bile vpeljane vnovič častne darila in sicer s tem le za Galicijo. Darila so bile zdaj veči: za 100 panjev po 50 gld., za 50 panjev po 25 gld. Enaka darila je določil dvorni sklep 18. junija 1812 za Moravsko in Silezijo in zadnjič še za Štajarsko dvorni sklep 22. januarja 1824. Zakaj druge dežele n. pr. Kranjska, kjer se je vendar od nekdaj čebelarstvo odlikovalo, niso bile toliko srečne, ali znabiti daril nepotrebne, znabiti nevredne? neverno soditi. Bodi si kakor rado, toliko je gotovo, da enake darila čebelarstva niso veliko pospeševale; menda prav zato so bile spet vse preklicane z dvorno-vradniškim sklepom 28. marca 1828; priporočevalo pa se je z omenjenim sklepom, naj se ob vojnih cestah, okrajnih potah, lipova drevesa nasajajo ter tako posredno čebelarstvo pospešuje.
Enak poziv, naj kmetovalci sadijo lipo in akacijo po vaseh in okoli poslopij, da služi nekaj v povzdigo čebelastva, nekaj v odvrnenje nevarnost ognja po požaru je bil izšel že pred 30. leti z odpisom dvorne pisarne 12. decembra 1799.
Neka določba nad-anižke deželne vlade 25. avgusta 1803 je priporočevala čebelarjem, naj popustijo čebelne koše ali pletenice, ter vpeljajo lesene panjeve, ker se roji veliko ložje va-nje ogrebajo. Ovi dopis dalje priporoča, naj se popusti škodljivo morjenje čebel.
Posebno važna določba za čebelarstvo se nahaja v dvornem sklepu 30. junija 1796 (glej Kropaček, zgodovina ces. Jožefa II. 8. zv.), s ktero se v prevaževanje čebel iz Zgornjo-Koroškega na Spodnje-Koroško sledeče zapoveduje:
„Daljno dovoljenje za prevaževanje čebel iz Zgornjega — v Spodnje-Koroško se s tem zaukazuje, da se pri postavljanji ptujih čebel pripraven kraj izvoli, to je, da se postavijo blizo polja s cvetočo ajdo, vendar pa od domačih čebelnjakov najmanj četrtinko ure dalječ; najmanj pol ure dalječ pa, če se ptuji čebelnjaki postavljajo na kaki višini nad domačimi čebelami. Potem, da se prevaževanje v odločenem obroku zgodi iu sicer 16. avgusta dopeljavajo, skrajni čas do 9. septembra pa odpeljajo. Iu zadnjič, da se v enem okraju ne dovoli preveliko število ptujih paujev, ampak da se na različne kraje pravično razdele, če se sicer posestniki ptujih in domačih niso med seboj porazumeli".
Ne mara, da je navedeni zaukaz tistih postav eden, od kterih govori splošni deželni zakonik §. 383: „Kako sc ropanje modu po ptujih čebelah za-brnnujc, jo v političnih postavah povedano Po §. 384 sc roji ne smejo kar meni nič tibi nič ogrebati in spravljati, mar več lastnik izrojenca ima pravico iti za rojeni tudi na ptnjc zemljišče, le škodo mora povrniti, ec bi jo s tem znabiti kaj naredil. Akn bi se pa lastnik izrojenea dva dni za roj nič ne zmenil, ga Miie na občinskem zemljišču vzeti, kdor ga najde, na lastnem zemljišču pa le posestnik spraviti in ohraniti. — Ta postava se je pri ljudstvu tako vkoreninila, da je še zdaj skoraj povsod veljavna. Na zemljišče kakega skopuha, ali sicer sitneža — bodi si travnik ali njiva — Bog ne daj, da bi kdo stopil. Se pa sosedov roj na kako drevo v vrti vsede, znajo tudi trije vso travo potlačiti in — ne bo nič rekel. Leta 1807 se je poskušalo statistiko za čebelarstvo vravnati. Zato je izšlo povelje od češkega poglavarstva 14. marca 1807. po kterem se jc tirjal zapisnik čebelarjev in njihovih panjev. Pa teh zapisnikov najbrž niso vedili ceniti, zato jih je deželno poglavarstvo z dopisom 12. januarja 1807 spet odpravilo.
Od zdaj ne vemo dolgo, dolgo let ničesar navesti, kar bi bila vlada v prid čebelarstva storila. Še le leta 1854 se je jelo na boljše obračati. Takrat je minister bogočastja in poduka spoznavši dobrotni vpljiv ljudske šole na razne oddelke kmetijstva in po nasvetu domoljubne kmetijske družbe v Pragi z odpisom 14. julija 1854 vsim ljudskim učiteljem naročal, naj se. kjer koli jc kraj za to, za povzdigo čebelarstva z vso marljivostjo prizadevajo. Ker prepričal seje, pravi minister dalje, s koliko dobrim vspehom se nekteri učitelji udeležujejo gospodarskih družb, drugi se trudijo z podučevanjem in spodbadanjem, spet tretji z lepim dejanskim izgledom svetijo invposnemo vabijo. Za čebelarstvo pripravne kraje minister imenuje take, kjer se nahaja obilno smerečja, veliko travnikov in senožet z vedno cvetečimi rastljinami; kjer je veliko sadnih vrtov in nogradov, zlasti kjer se ajda splošno seje in prideljuje.
Kar se je v novejših časih za čebelarstvo zgodilo, je že bolj znauo in zdaj ni naš predmet. Mnogo pove od tega letno poročilo miuisterstva za kmetijstvo 1. 1808; smo že lani nekaj omenili. Tudi ne bomo tu naštevali, kaj so za povzdigo čebelarstva posamesni izvrstni čebelarji, n. pr. baron Ehreufels i. dr. delali; nekoliko so pomagale k prerojenju čebelarstva dotične učilnice, čebelarske družbe, popotovalni učitelji i. t. d. Znabiti po priliki pozneje kaj več od tega.
Čebelarsko poročilo iz Meklenburga.
(Otto učitelj v Boksee.)
Spomlad preteklega 1. 1873 je bila za čebelarje najslabejša, kolikor jih še pomnim. Vzrok tega je bila pozna zima; kader je leščevje in vrbovje cvetelo, bo čebele zarad snega postavale in se zavoljo tega še le pozno opomogle, ter tudi pozno rojile..
Osemnajst panjev sem bil odločil za pleme, ter sem z njimi tudi ravnal po [tem. Spoluile so mi moje nade; 8. junija dobil sem prvi roj — rojil je Kranjec — in potem .še dvakrat. Ker je bilo pozneje lepo vreme, ,so tudi drugi roji dobro opomogli, vendar dajem rad Kranjskim čebelam prednost. Množijo se veliko hitrejše, kakor naše, rajše rojijo in kar pridnost zadene, ne zaostajajo za najboljšo nemško čebelo. Zato se mi je Kranjska čebela močno prikupila in prihodnjič si jih omislim še več, kakor do zdaj. Je bila tudi spomlad slaba in je obetala malo, sem vendar medli veliko več pridelal, kakor sem mislil. Petdeset panjev, ktere sem pustil za pleme, je bilo zarad spomladansko zime tako oslabelo, da nisem pričakoval nobenega dobička od njih. Žel tudi res nisem nič, ali opomogli so se pa tako, da sem pustil vsili petdeset spet za pleme. Na meso (med) sem redil le 2G panjev; skupil sera za-nje72zv. tolarjev (108 gld. srebra); drugi čebelarji pa, kteri se še vedno starega kopita držijo ter le slamnate pletenice za panj imajo, niso nič imeli spraviti. Počasi pa tudi spregledujejo, da umno čebelarstvo ni le uranejše, ampak tudi koristnejše. Zadnjič še opomnim, da, kjer ni pozne jesensko paše (in takih krajev je tudi pri nas mnogo), čebele niso toliko dobile, da bi se smele čez zimo pustiti*). Med je tedaj drag in se že zdaj po 40 lcr. plačuje. Jaz se smem le jesenski paši in lepemu vremenu zahvaliti, da sem 70 panjev za pleme ohranil.
Črtice iz življenja umrlega Ziwanskega.
France Ksav. Ziwansky, sin kmetovalca Vencelna Ziwanskega, je bil rojen 2. marca 1817 v vasi Vikan na Češkem.
Po dovršenih gimnazijalnih in umoslovnih šolah stopil je kot novinec v cistercijenski samostan v Osegu na Češkem; toda ostal je le tri mesece in pol v samostanu, ter je zapustil novembra 1838 samotno sobico, ker do duhovskega stanu ni čutil posebnega nagnenja iu veselja. Kmalo ko je zdravniške šole izvrstno dokončal, postal je doktor zdravuištva G. avgusta 1845. Služboval jo potem eno leto v c. kr. bolnišnici v Pragi, kjer si je zarad pridnosti in truda pridobil pohvalno priznanje. Prihodnje leto je nastopil službo nadzdravnika pri peš polku „princ Pruski". Pozneje je služil kot polkovni zdravnik pri raznih vojnih oddelkih. Vsega vkup je bil v tej službi 12 let in 2% meseca; junija 1. 18G0 pa je prestopil v pokojni stan.
Naselil se je v Brni, ter je postal posestnik raznih posestev. Zato je tudi zdravništvu slovo dal in začel delovati v druzih razmerah. Voljen je bil v srenj-ski odbor, kjer je neutrudljivo delal do 1. 1872. Častno objavljenje in pripoz-nanje mestnega svetovalstva pri njegovem izstopu je pričalo, da ni le imena ali časti iskal, ampak vedel je tudi dolžnosti zvesto dopoluovati.
Kot ud Moravske kmetijske družbe je stopil tudi v odsek za čebelorejo, postal njen tajnik in 1. 1865 njen predsednik, ves svoj trud je zdaj čebelarstvu daroval; njegova prva skrb je bila čebelarski odsek v samostalno društvo povzdigniti. Ko se mu je to posrečilo, je bila njegova prva in največa skrb družtvu dati tako podlago, da bi ne le životarilo, ampak rastlo in se krepko razvijalo. In res, v kratkem času, kar se je društvo iz malih začetkov vstauovilo, je zarad 'zvrstnih uravnav postalo drevo, na kterega se je ves svet oziral. Zavoljo obilnega števila udov (čez 1300) je tudi vlada pozornost na-nj obrnila ter ga res zdatno podpirala. Vse čebelarske družbe so Brusko cenile in marsktere si jo popolno v izgled vzele.
Pa — ni mu bilo dano se svojega truda v miru veseliti. Komaj je dosegel, po čimur je hrepenel, za kar je vso delavnost in moč daroval, je mogel zapustiti svet in življenje. Njegova neutrudljiva delavnost se je pa posebno zadnje dni življenja razodevala — do zadnjega si ni pokoja privoščil. Ze ves bolan je še opravljal vse mnoge opravila društvenega vodstva. In pri vsem tem je vedil še časa dovelj dobiti za vredovanjepo njem vstauovljenega društvenega lista in pisateljske, dela (umni navod za čebelarstvo). Zraven tega je bil še Četrtni občinski ogleda in opravnik mestnega sirotniškega zavoda. Čudno, kaj zamore neutrudljiva iu trdna volja vse izvršiti! Umrl je 21. oktobra 1873 v 56. letu svoje starosti. Mnogo pripoznanj in počastenj je spričevalo, koliko je bil ranjki čislan in spoštovan. Naj počiva v miru!
O prilepljanji praznega ravnilnega satovja.
Znano je, kako rada Kranjska čebela (najbrž da druga tudi) stavi satovje počez ali poprek. Bila je v tej reči že stoletja neomenjena. Čebelar je navadno roj ogrenil v panj, in postavil v čebeljnak ter se ni več zmenil, naj si je svoje novo pohištvo stavil in delal, kakor je hotel. To pa umnemu čebelarju ne služi več. On hoče svojo živalico tudi v svoji oblasti imeti, da ji zamore dodajati, ali odjemati, ali sicer po potrebi pomagati. Kako pa, če ne more zraven? Zato so se umni čebelarji umislili namest čebeli stalni pokrov prepustiti , da na njem satovje svojevoljne prilepuje, premakljive dilice — satnike — podtakniti, na ktere mora potem satovja prilepiti. Ali čebele so samoglavne in prebrisane. Delale so spet počez in čeravno so bili med enim in drugim satuikom prazni prostori, so vedil e prazen prostor premostiti in tako so z enem satkom tri, štiri satnike prepregle in zvezale in čebelar spet ni mogel do satovja. Pa čebelar je bil le modrejši, ko čebela, ter jo je vkanil. Zapazil je njeno lakomnost in vidi], da brez ozira vzame med in vosek, kjer ga dobi (kakor Bkmark denar) in s tem jo je obrzdal. Nastavil ji je namreč celi sat, ali le
košček na premakljivi dilici; ona si ga brž prisvoji, ga še bolj pritrdi, osnaži in dela naprej, a čebelar se smeja in veseli, da ima zdaj čebelico v rokah, ter njeno delo pregleduje, kadar se mu ljubi.
Ali kako pa to storiti? da bi se hotel sat sam prijeti, kakor smola, bi že bilo! Res to dela začetnikom težave, zato bo menda prav, da reč malo omenimo. Delo prileplanja se opravlja na mnogo viž; le bolj navadne priobčimo. Kupi si navadnega gumija (gummi arabicum), prilij vode, da se raztopi, pa ne preveč, ampak naj bo raztopljen tako gosto, da palčica noter postavljena po koncu stoji. Odreži potem sat ob ravniku z ojstrim nožem. Satnik: dilico ali romček obrni na robe, da spodnja stran na vrh pride, namaži s čopičem romček in sat in deni vkup, pritisni toliko, da se sprime, (pa ne bodi neroden, da bi vez zdrusnil) ter pusti en dan ali dva dni, da se gumi posuši, ter znaš potem sat dejati in nesti, kamor ga hočeš. Na straneh ni treba nič prilepljati, to delo čebela sama in boljše opravi. Da se za ravnilni sat, vzame le satovje delalnih čebel, ne pa kjer je bila trotova zalega, se ume samo po sebi. Čem več je delalcev, tem več je dobička; čem več pa trotov, tem več potratnih postopačev — čisto nepotrebnih.
Ravno to delo se lahko tudi drugače opravi. Tako imajo nekteri o po-dolgati posodici raztopljen vosek, ter koščeke ravnilnega voska v njem poma-kajo, in jih na satnike pritiskajo. Spet drugi imajo 10—12" dolgo šinico, ktcro razbelijo, na nji sat stopijo in hitro prilepijo. Tudi se zna s prav tanj-kim in vozkim trakom ali nitjo sat privezati, in čebelam jesti dati. Naglo sat prilepijo in veči delj nit same pregriznejo, ktera se potem lahko vun potegne in naj bi jo tudi čebele ne pregriznile, se lahko z ojstrim nožekom prereže, še posebno pa v društvenim novem panju. Vse to delo je le od začetka malo sitno, pozneje pa je za kratek čas. Da se pa veliko časa s tem ne potrati, in da ima človek pripravljeno, kadar je treba v roke vzeti, naj se to napravlja v zimskem času, ali v deževnem vremenu. Tudi v nedeljo popoldne, kadar gospodar svojo kršansko dolžnost v cerkvi dopolni, kaki satek na okvirček pritisniti, bi ne bilo toliko greha — gotovo desetkrat boljše, kakor se po krčmah in hišah potikati, tam pijančevati in opravljati.
Družbena naznanila.
Nnjprrd radostno nnznanujrmo svojim družbenikom o rešenju znane naše vloge 12. tept. 1873 za državno podporo. Minister kmetijstva je z odpisom 21. decembra 1873 c. kr. kmetijski družbi sledeče naročil: „Reševaje vlogo 12. septembra 1. 1. in vračaje njene priloge pooblastujem odbor c. kr. kmetijske družbe v Ljubljani, naj da iz državne podpore, katera se ji je z odpisom 30. julija 1. 1. štev, 7534 podelila, čebelarskemu društvu po prejeti nekolikovani pobotnici dve sto gld. av. v. na roke g. barona Rothschütz-a".
Ob enem pa, oziraje se na razloge navedene sloge, dalje naročam c. kr. deželni vladi v Ljubljani, naj odšteje za poravnanje vsega dolga še šest sto petinsedemdeset gld. av. v. odboru kmetijske družbe v izročevanje Kranjskemu čeb. društvu na roke g. bar. Rothschiitz-u proti dostojno kolekovani pobotnici.
Dunaj, 21. decembra 1873.	Podp. chlumetzky:
C. kr. ministerstvo kmetijstva.
Odbor društva je brž izrekel srčno zahvalo nj. vzvišenosti gosp. ministru kmetijstva, in jo izreküje tudi tu očitno slavnemu odboru c. kr. kmetijske družbo
za blagovoljno priporočevanje.
Dn vemo koliko ietisov društvenega list« preskrbeti, prosimo vse častite ude, iinj nam blagovolijo poslati svojo letno plačo kuinlo — saj do konea marca.
Najcenejše in tudi najložej se pošilja po poštnih nakaznicah, ker do 10 gld. ne stane več ko 5 kr. in ni treba ne zavitka, ne pečata, ne za pismo ne za denar. Tudi se po nakaznicah lahko s kratkim naroči, kar človek potrebuje Prvi letnik z dvojno prilogo k 12. štev. se še dobiva po 1 gld. 10 kr. brez daljnih stroškov. Ker se znamo še večkrat na prvi tečaj sklicovati, bi novim udom ne bil za škodo; tudi je brati masiktera tvarina, ktera se znabiti ne bo obdelovala več tako hitro.
V povzdigo in pomnoženje čebelne paše je družbeni odbor sklenil nekaj semen medunosuih rastlin razdeliti društvenikom , ki se zato oglasijo. Oglasiti se je pa treba nemudoma, ker se nam spomlad bliža.
Delilo se bo za polje: 1. zimska goršica (cvete meseca aprila); 2. rudeča detelja — inkarnatklee (cvete aprila — maja); 3. turška detelja — esparsette (dolgorasteča detelja ljubi apneno zemljo, cvete junija — septembra); 4—6. bela detelja — bastard in Bokara (cveto julija avgusta); 7- 9. razen bob, ki ga ima gotovo tudi vsaki tudi več ali manj doma, goršica in ajda (cvete junija — julija).
2n vrte navadnih zelenjav: 10 —11. rožmarin in sivka (cvete maja); 12—13. žajbel in boreč (cvete od junija do oktobra); 14—17. oljnata redkev, druga sivka, izop, mežilka ali prežilka (cvete junija — avgusta); 18. šatrajka (cvete julija — avgusta); 19—20. melisa in majaron (cvete julija — septembra).
Za lišpovrte - za sprehajalne vrte: 21. plavica (cvete junija — oktobra) 22. dišeča detelja, 23—24. beli in višnjevi modriš, tudi plavica, glavič (cvete julija); 25. resedica, 26. zamorski, črni kim kumin (cvete julija — septembra); nekaj ptujk: 27—29. klarkija fazelija in eutoka (cveto avgusta — septembra); 30—31. sirski govšec ali svilnica in balzamine, berskavka (cveto julija — avgusta); 32. polna malva ali slezina.
Naročuje se lahko po lislniei, kakoršne ima vsaka pošta na prodaj in velja le 2 kr., ter je zadosti, da naročnik le številke semen pove, ktere dobiti želi-Se ve, da bo vsak le kaj malega dobil; naj bo ta razdela le poskušnja, če so kake cvetice tli in tam kot pripravne za čebelorejo potrdijo.
V Dunajski razstavi sta bila poslavljena sledeča Kranjska čebelarja: g. baron Rožič v svetinjo zaslug; in g. Ambrožič z diplomo pripoznanja.
Mizarji za navadne dela dobijo po pogodbi za dalje časa delo. Popraša se pri predsedniku v Sinereku; pošta Pösendorf.
Pozni čebelni lanski roji
se želijo kupiti. Pove naj se teža panja in čebel; tudi med in vosek kupuje
predsedništvo.	__Dalje prih.