Znnanii mislfoni. i. Po odkriiju Amerike. Razširjenje krščanstva je bil glavnl cilj Kolumbovih ocllmtij ter raziskovalnih potovanj po morjih. Že na drugom pofovanju so ga spremljali misijonavji. In tako je bilo vsikdar pozneje pri pohodih na odl_ritja ter osvojit- ve; nikamor niso prodirale čete brez misiionarjev. Španija, Portugalska in Francija so šle pri prekomorskih podjetjih za tem: novo odkrite pokrajine osvojiti, jih odpreti trgovini in krščanstvu. Radi tega so prevažale te države misijonarje v celih trumah čisto prosto, so po-dpirale novo ustanovljena škofije, samostane, šole in tudi posamezne misijonarje. Sploh so pa storili misijonarji v novo odkritih pokrajinah za razširjenje posesti katollških pomorskih sil veliko več ncgo te same z orožjem. Holandske ter angleške trgovske družbe, ki so se pečale začetkom 17. stoletja z odkritji, so stremele le za dobičkom; za širjenje krščanstva niso storile prav nič, so Še celo ovirale misijonsko delo, kjer je le bilo mogoče. Nepregledna množica misijonarjev je zapustila katoliško domovino, člani starih in novih misijonskih redov, iz moških in ženskih samostanov in celo posvetna duhovščina; pričelo je naporno misijonsko delo, polno največje požrtvovalnosti in mučeništva. Največ zaslug gl«de misijonskega delovanja si je pridobila Španija. Uspeh misijonov je bil znaten. Srednja Amerika je postala popolnoma kršcanska, južna Amerika po pretežni večini, severna deloma, v Afriki si je osvojilo krščanstvo vzhodno terzapadno obalo ter obe Indiji. Filipinsko otočje je postalo krščansko, Japonska in Kitajska sta se veselili mogočnih pokristjanjenih postojank. Spreobrnjeni kraji so prejeli takoj škofije, semenišča za izobrazbo domače duhovščine, moške ter ženske samostane in razne dobrodelne zavode. Splošuc glede pokristjanjenja Amerlke. V novem svetu — Amerikl — je prebivalo kulturno prebivalstvo (Mekslka, Peru, Nova Granada), po pretežnl večini pa so bili novo odkriti Amerlkanci pastirska plemena, ki so bila udana Ijudožrstvu in radi nizkih duševnih zmožnosti, podivjanosti ter nestalnih bivališč, so bila le malo dostopna krščanstvu. V prvih časih po odkritju Amerike so dvomili, če so Indiijanci sploh pametna bitja. Južni del severne Amerike, s srednjo ter južno Ameriko so osvojili tekora 16. stoletja SpancL Vzhodna Brazilija je pripadla Portugalcem. Francozi so ustvarili svoje naselbine na otočju Malih Antilov in v pokrajinah ob rekah Mississippi ter Lorenco. Angleži so zasedli vzhod današnjih Združenih držav. Za pokristjanjenje Indijancev niso storili Angleži prav nič, ampak so jih le iztrebljall ter pokončevali. V pokrajinah katoliških vclesil so se ohranili Indijanci le s pomočjo misijonarjev, katere so podpirali evropski kralji. Osvojitelji so sl razdelili Ameriko med seboj in obenem so postali domačin. njibovi sužnji, ki so morali sprejeti krščanstvo. Ker so se Indijanci uprli ncusmiljenemu postopanju, so jih polagoma pokon čali na Antilih. Na mesto iztrebljenih Indijancev so pripoljali na predameriške otoke sužnje črnce iz Afrik«. Grozovitost Evropejcev, poblep po dobičku (večinoma so bili izseljenci le zlata željni pusLolovci) ter njih slabe navade so bile le ovira za pokristjanjenje Indijancev. Radi tega so zahtevali misijonarji, njim na čelu plemeniti dominikanec Jernej Las Casas, po zneje škof v Chiapi v Meksiki (umrl 1566) duševno osvojitev novo odkritega sveta, predvsem pa s travo poraščene ravnine kot indijanske naselbine, katerih ne sme prestopiti nobeden Evropejec — takozvane redukcije. Sedemkrat se je podal Casas radi ljubljenih Indijancev na Spansko, dokler ni dosegel leta 1542 z zakonom potrjene ukinitve suženjstva. Počasi so privolile evropske države tudi v redukcije, katere so izpeljali jezuiti z vso odločnostjo in ki so bile pozneje, ko so zacvetele v krščanstvu, vzrok, da so pregnali jezuite iz redukcij. Pokristjanjenje južne Amerike je napredovalo stalno, a le počasi med ne popisno težavnim delom, napori in požr.vovalnostjo misijonarjev. V srednjl Amerikl so nastopali skraja frančiškani in dominikanci. Ta dva reda sta spreobrnila tudi otočje Velikih Antilov. L. 1511 je bila ustanovljena škofija St. Domingo (Sv. Dominik), sedaj glavno mesto na otoku Haiti. Po otočju Malih Antilov so misijonarili jezuiti ter kapucini. Po srednji Ameriki, na trdni zemlji, so raz.širjali krščansko vero dominikanci in minoriti, pozneje tudi avguštinci. Ustanovljenih je bilo veliko ženskih samostanov, celo novi redi, mnogo dobrodelnih zavodov ter šol, ce lo eno vseučilišče (Meksiko). Leta 1530 je postala Meksika škofija in leta 1546 nadškofija. Koncem 18. stoletja je bil celo polotok Kaliformja pokristjanjen.