POŠTNIN A PLAČANA V GOTOVINI SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI DRAMA GLEDALIŠKI LIST 2 1948-1949 OTVORITEV DRAMSKE SEZONE Dr. Bratku Kreft Krajnski komedijanti V sredo 20. oktobra 1948 KERST NOVE JEGRE: Krajnski komedijanti Ena komedia v treh aktih, katera Linharta inu »Slilipanovo Mizko« tizhe. Od Bratka Krefta PERSHONE: Baron Shiga Zois ................................. Levar Anton Linhart, pijaviz Krajnjkih .sgod, drugazki pak z. kr. okroshni Komi,far zhes shole ........ Jan Joshefina, njegova shena ......................... Danilovka Gojpa Franzhijhka od Garzarollija ................ Sharizlika Joskef od Defjelbrunnera, fabrikant sa' Jukuo .. Zhejnik Dr. Janes Mrak, advokat .......................... Zejar Dr. Joslief Piller, advokat ...................... J. Supan Dr. Fran Repizh, advokat ......................... Bresigar Anton Makoviz, dushelni ranozelnik inu posebni — vuzhenik tiga vjhegarjtva ........................ S. Potokar Jurij Japel, Fajnio,filter inu Dehant per Sv. Kanz- jani na Jeshzi blizu JavJkiga mojta ... Kovi7.l1 Valentin Vodnik, exfranzhishkajner Mavzellianus, spevorezhnik inu kaplan v Ribenzi ... Miklaviz Vijokorojeni Grof Hohenvvart, zensor inu Jploli en vijoki Gojpod ............................... Drenovi/ Njih Jhkofova Milojt, lublanjki Firjht inu pervi Vikjhi Jhkof Mihael Baron Brigido ... Pezhek Giuseppe Bartollini, lajlike komedijantske! kom- panije Director ................................ D. Supan Luzija, njegova shena, primadonna................. Krajlovka Susana Marranesijevka, ena sarej lepa lajlika pevkinja ...................................... Dshundshenzhevka Mizka, perva hijkna dekelza per Baroni Zoisi .. Levarza Matizhek, pervi hijlini Jluskabnik prov tam .... Sever PERSHONE V SHUPANOVI M1ZKT: Tulpenheim, en shlahtni Gojpod ................... G. DeJJelbruimer Shternfeldovka, ena mlada bogata Vdova ...... Ga. od Garzarollija Monkof, Tulpenheimov perjatel .................... G. Makoviz Jaka, Shupan ..................................... G. doktar Mrak Mizka, njegova hzher ............................. Ga. Linhartovka Anshe, Mizken slienen ........................... G. doktar Piller Glashek, en Shribar .............................. G. doktar Repizh Godi Je v lej ti ta hude fran/ojke prekuzije 1789. v mejzik Kosaperjk- Lijtovgnoj inu Gruden. Pervi inu drugi akt je per Zoisi, ta treki pak \ Stanovjkim teatri na dan 28. Grudna, kader Jo perjatli inu bejednik1 Krajnjhine ta nar pervol pojvejtno krajnjko jegro »Sli upa novo Mizkof svet sreče, ponosa in poguma. Repič mora najprej piti, šele potem bo lahko igral, saj sta se šele po pitju »Repič inu Glažek skuz>, dolensko černino v eno dušo inu telo zlila«J Šele po pitju izpove i; - 24 — - I Repič svoj manifest: »Zdej gremo, de pukažemo, kaj Krajnci zmoremo, če skupej stopimo!« Ponosno se Linhart posmehuje bednemu in smešnemu intrigi-ranju nadutega nemškega grofa, ko točno ve, da toliko sanjani čas nekoč gotovo pride: »Mene je kar po trebuhi zvijalu!« (Prim. Smole-( opu: »Tem smešnim Atlienienzarjem sem se moral s celmo trebu-ham smejat!« Cankar: »Ta burka traja že tisoč let!«) Kreft tako točno občuti bližnje sorodstvo naših največjih ljudi, da opremi Linharta v njegovi najintimnejši sceni s Prešernovo frazeologijo: »Al mi bo zde j zdej serce oterpnilu, okamenelu?« (Prešeren: »Otrpnili so udje mi in sklepi in okamnelo je srce preživo!«) Ali si nista oba, Linhart in Prešeren zelo blizu? Ali nista oba plemenita Don Kihota, oba velika revolucionarja? (Prim1. Linhartova Pisma Kuraltu in Gloso na eni in Zdravljico ter Matička na drugi strani!) Matiček in Micka, služabnik in hišna pri baronu Zoisu, ob katerih Linhart zasnuje svojega »Matička« in svojo »Županovo Micko« zaslužita posebno študijo. Zdaj je dovolj zapisanega. Dobro slovensko srce pa bo vse nevpisano na predstavi vsak hip začutilo. Predaleč bi zašel, če bi skušal analizirati gradnjo komedije, njene zaplete, kontraste in izvirne situacije, karakterizacijo oseb in Jezik, ki je čudovit. Kreftovo delo je polna umetnina, najžlahtnejša ^medija, ki bi bila zelo blizu tragediji, če ne bi bilo nesebično delo za slovenske ljudi nekaj tako radostno veličastnega. Prav ta ugoto-yitev je višek Kreftove umetnine, te naše umetniške literarne zgo-( 'lovine prerodne dobe, tega našega najboljšega filmskega scenarija. Kreft je napisal to umetnino v tolažbo in v opomin v naših najtežjih dneh. Takrat ni bila igrana. Vendar je tudi danes njeno poslanstvo neokrnjeno, tudi danes naj nas po trdih preizkušnjah vodi *enu velku spoznanje: de se splača za Krajnšino živeti, delati inu tudi terpeti«, da za človeka, »ki oče kaj velikiga sturiti, ni prenehanja, ni oddahnenja«, da so nesebična ljubezen do ljudstva in požrtvovalno delo zanj, človečnost, »tolerancija« in svoboda fak o dragocen*' stvari, da je brez njih »vse černu«. - 25 - giiiisiii Dr. Bratko Kreft avtor in režiser »Krajnskih komedijantov« Dr. Bratko Kreft: NEKAJ OPOMB « ... Rokokojevska in klasicistično-meščanska komedija zahtevata od igralca predvsem tempa, telesne, duševne in govorne gibčnosti, kajti v njej osebe ne psihologizirajo, kakor v kakšni moderni drami ali komediji, temveč duhovičijo in se poigravajo z mislimi in besedami! V takšni komediji si ni mogoče pomagati z oddihi med posameznimi stavki, s počasnim psihološkim izigravanjem misli in občutja, dinamika igralčeve igre in njena dovršenost se uveljavljata predvsem v tempu. Teh zahtev se je zlasti zavedal francoski igralec rokokojevske komedije. Zato mu Beaumarehaisjev »Figaro« kljub svoji dolžini ni bil predolg in mu ni predolg niti danes, ko je še vedno navada bodisi v Comedie Frangaise bodisi v Odeonu, da igrajo pred klasično ali rokokojevsko večjo igro še v začetku kakšno enodejanko. Doseči hiter tempo v govoru in nepretrgan potek dejanja je glavna zahteva te komedije in režije. V modernem jeziku — 26 — »Krajnski komedijanti«: scenski osnutek za 1. dejanje (Jnscenator inž. E. Franz Pisani komediji bi to ne bila nobena posebna težava, ker pa so ^Krajnski komedijanti« pisani v jeziku Linhartovih dveh komedij, da ohranim tudi jezikovno isti stil, kakor je v »Županovi Micki«, so korali sodelujoči najprej prebresti jezikovne težave, ki prav gotovo niso bile lahke. Iste zahteve v tempu je bilo treba uveljaviti pri tehnični izvedbi inscenacije za tretje dejanje, ki ima pet slik, a je po dejanju nede-jjivo med seboj povezano. Odhajanje igralcev iz garderobe na oder Stanovskega gledališča, koder igrajo »Županovo Micko« in njihovo Vt'ačanje v garderobo, ne sme biti niti za trenutek pretrgano. Če inscenacija ne bi zadostila tej zahtevi, bi zgrešila svoj cilj in bi bila le sama sebi namen, delu pa bi bila v oviro in v pogubo. Inscenacija nikoli ne more biti telo zase, temveč mora vedno le služiti delu in |sralcu. Nemoten potek dejanja je važnejši kakor najrazkošnejša lnscenacija, ki zahteva težke in dolge spremembe, ki z dolgimi od-m°ri ubijajo še tako dobro delo. Inscenacija mora najti svoj razmah v okviru dramatskega dela in režije in ravno tu pokazati svojo lznajdljivost in stvariteljsko silo. — 27 - Poleg tempa je v igri, kjer nastopa veliko oseb, najvažnejša ansambelska igra. Tu ni mogoče paradirati s solističnimi, zvezdniškimi izstopi, temveč je treba skrbno sodelovati s partnerjem, sicer ni mogoče ustvariti potrebne soigre niti neobhodne scenične atmosfere, kaj šele napetosti v dejanju. Nepazljivost lej enega igralca, ki ni pravočasno vskočil na istočnico in ni dal v svoji igri pravilnega tempa in zanosa, ima isto težko posledico, kakor jo zakrivi v operi pevec, ki skoči iz takta ali pa nepazljivi godbenik v orkestru, če nima poleg tega še svojega godala čisto uglašenega. Skupinska igra je najvažnejše umetniško načelo, ki sta ga uveljavila v gledališki umetnosti Stanislavski in Dančenko. Mimo nje ne more več nobeden sodoben resničen odrski umetnik. Igralci »Županove Micke« imajo v tej komediji še posebno nalogo. Tukaj ne nastopajo več sami zase, temveč nastopajo kot Mrak, Piller, Linhartovka, Repič, Garzarollijevka itd. Ravno to pa jim daje priliko za nov razmah in domislice, ker morajo najti stil roko-kojskega igranja, ki| ga pa morajo rahlo pobarvati z amaterskim zanosom. Seveda je treba paziti, da se pri tem ne gre čez meje, ker bi sicer prišli v karikaturo in burko. Vse, kar se naredi v omenjenem smislu, mora biti prisrčno in prijetno. V nagovoru osebe včasih vikajo', včasih onikajo. Zadnje je običajno v Linhartovih obeh komedijah za vse osebe; v moji komediji Matiček in Micka v premem govoru onikata, tu in tam store to tudi druge osebe, kadar gre za poseben izraz spoštovanja ali pa za družabno razdaljo. Pri Matičku je izjema le v II. dejanju, ko se z Linhartom pogovarja po domače, ljudsko, prijateljsko, saj mu z ljudsko miselnostjo in zvijačnostjo pomaga iz zadrege, v katero je zašel-Prav tako ni natančno odrejena izgovorjava nedoločniškega i-ja. Vsi pisatelji tiste dobe so ga v enem in istem odstavku zdaj pisali, zdaj izpuščali, ker so pisali po posluhu in merili po melodiji. Ta nedoslednost je le slovniška napaka, za uho pa je bila subjektivno in individualno melodiozna. Podobno je z dolenjskimi oblikami (vejm, svejt, itd.), ki so tem pisateljem ostala kot dedščina naših protestantskih piscev. Igralci jih izgovarjajo, kakor so pisana, kajti ravno to daje stavkovni melodiji poseben prizvok in barvo. To je bil knjižni jezik, ki ga tako dosledno, kakor so ga pisali, ni izgovarjal in govoril nihče, kar pa ni nič posebnega, saj tudi današnjega knjižnega jezika nihče v življenju dosledno ne uporablja; morali bi ga v resnici na odru. Toda tako je z vsemi jeziki. Jeziku protestantskih in prerodnih pisateljev se marsikje pozna germanski vpliv ponekod v stilu, drugod v slovnici in izrazih, kar — 28 — »Krajnski komedijanti«: scenski osnutek za »Stanovsko gledališče« (Inscenator inž. E. Franz) II nič posebnega, temveč je nujna posledica razmer, v katerih je bil Prisiljen več stoletij živeti slovenski narod, zlasti pa njegov razum-p • ki se ni mogel nikjer drugje šolati kakor na! nemških šolah. j‘rinanizmi in romanizmi spadajo le k stilu starega knjižnega je-j a’ dajejo mu poseben značaj in barvo, nikakor pa niso dokaz, a takratni slovenski jezik, ki ga je govorilo ljudstvo ni imel svojih °mačih oblik za vse omenjene izraze. Naš jezik je imel že takrat izredno bogat jezikovni zaklad, ki • da je mogel ustvarjati in oblikovati svoja notranja doživetja v odrsko izrazili podobi. Leta 1932. je presenetil našo kluturno javnost z dramo »Celjski Srofje«, ])0lj presenetil, kakor pa je hotela takratna kritika priznati, *ajti hkrati je Kreft s tem našo književno sredino in desnico tako fekoč porazil. Drzno, kakor je vajen, je razbil lažnivo romantiko 111 lirizem okrog naše književnosti tako priljubljenih zgodovinskih ‘em, ki so jih porabljali za to, da so probleme, ki so tipičen projekt novejših (lob — v utemeljitev določenih duhovnih struj, ki so politično ali kako drugače potrebne —, cepili na družbeni raz-davnih stoletij, zlasti slovensko nacionalno idejo in težnjo po družitvi južnih! Slovanov. Na drugi strani pa je sijajno izgradil Svojo fabulo na geslu, ki ga je bil vzel iz Marxa: »Zgodovina človeške družbe do danes je zgodovina razrednega boja«. Fevdalni sistem z grofi, škofi in tlačani karakterizira družbeni sestav dobe, .1 Jo obravnava Kreft kot rezultat produkcijskih odnosov, izrazu-J°cih se v fevdalni veleposesti z brezpravnim tlačanstvom, v privi-eSiranem cehovstvu, v vsemogočni cerkvi in roparskem! plemstvu, v casu, ko že trka na duri prebujajoče se meščanstvo kot takrat Haprednejši element. Kje je tul še bilc\ slovenska misel, ki jo je r°dilo šele razsvetljenstvo, kje še jugoslovanska zveza, ko so pa ?r°f.ie povezovali slovenske in hrvaške gradove s pripadajočimi tlačani in rodbinske vezi s srbskimi knezi le zgolj v utrditev svoje ^dbinske in ekonomskei moči! Po analizi zgodovinskega materia-'znia jc Kreft v tej svoji drami kot prvi pri nas dialektično izgradil Ul>ietnino, ki je bila kar blanketni vzorec, kako se da napisati taka Var brez vsiljive tendence. Šele Prežih je s svojimi širokimi epič-lllrni pleči podprl pri nas ta način umetniškega ustvarjanja. Domači |j°rgači bi bili lahko osupnili nad uspehom uprizoritve te drame °nia in v tujini, v Zagrebu in v Pragi, kjer jo je kritika sprejela z Vsem priznanjem. Malo dclj sem se pomudil pri tej Kreftovi drami, ker je bila ^lva take vrste, če izvzamemo Cankarjeve drame, kjer pa problematika svetovno političnega nazora in marksistične metode ne stopa ako v ospredje. Vsa Kreftova nadaljnja odrska dela, »Kreature« ^ 34), »Velika puntarija« (1937), ki obravnava družbeni pomen "le ek ih puntov in »Krajnski komedijanti« (1946), kjer riše s patino / anjega jezika ljudi in dobo našega razsvetljenstva in prepesnitev evstikovega »Tugomera« (1946), rešujejo svoje probleme v isti eJni osnovi, z isto metodo in s prav tolikšnim umetniškim uspehom. Komedija »Kreature« je smela 1935. leta na oder le pod ubla-Zenim naslovom »Malomeščani«. Po svoji vsebini je to prerez skozi - 33 - tipično plast našega politiku jočega meščanskega razreda: odvetniki politični, sodni in finančni uradniki, profesor, literat, učiteljica me- ’ ščanska gospa in gospodična, z vsemi njihovimi majhnimi, ozkimi nepomembnimi stremljenji, a z veliko življenjsko lažjo. Toda to niso shematični predstavniki svojega razreda, ampak kot resnični predstavniki tudi žive osebe z močno psihologijo in če hočete, tudi s svojo tragiko. Hrvaški kritik dr. M. Pražil je v »Jugoslovanski zastavi« ob premieri »Kreatur« v Osijeku leta 1936. zapisal: »Kreft je postavil na oder same male, navadne ljudi, lažnive, neodkritosrčne, strahopetne, podle, plitke, površne, a vendar ljudi iz mesa in krvi, ki se znujo maščevati in trpeti, se bati in kričati, kadar jih nihče ne sliši, ki ljubijo in sovražijo, ki pa vedno mislijo le nase in delajo le zase... Kreftu je potrebno le majhno, čisto navadno ogrodje, da na lijem izgradi tako jedko, tako trpko satiro, a hkrati tako dragoceno, da ji v naši novi odrski literaturi ni enake.« Naravnost prodoren uspeh pa je doživela komedija v Pragi leta 1937. Vsebinsko je komedija preprosta kakor Gogoljev »Revizor«: J Godi se oktobra 1914 ob začetku prve svetovne vojne. Ivan se je v gostilniški družbi izrazil zaničljivo o sarajevskem atentatu. Pred sodiščem ga je branil advokat dr. Kostanjšek in uspel, da je Ivan odletel s prestaniin 3-mesečniin preiskovalnim zaporom, toda še to noč mora z marškompanijo na bojišče. Vsa malomeščanska družba se je zbrala pri advokatu k Ivanovi odhodnici. čakajoč vsa tri dejanja na Ivana, ki sploh ne pride, se rešuje vprašanje, kdo ga je ovadil. Izkaže se, da so ga ovadili vsi prisotni, vsak sam zase, vsak iz kakega podlega, sebičnega motiva. Že tu bi se lahko komedija končala; a mojster odra prične iznova, da bi izpeljal stvar le še bolj v absurdnost. Ko se tako razkrinkajo, sklenejo, da pojdejo Ivana reševat s svojimi intervencijami pri županu, polkovniku itd. Nato si pripovedujejo, kakoi uspešno so intervenirali, a izkaže se, da ni nihče storil ničesar. Ivanova ljubica se je namesto tega medtem celo vdajala advokatu v njegovi pisarni. S tem je dosežen vrhunec: Ivan je medtem pobegnil iz vojske v borbo za svobodo kot pripadnik revolucionarne omladine Preporoda, ki je .bilo v oni dobi napredno gibanje. I Odrsko jo je Kreft mojstrsko izpeljal: klasičnemu načelu enotnosti časa, kraja in dejanja (vsa 3 dejanja se vrše isti večer v advokatovem stanovanju) je pridružil lik glavnega junaka Ivana, ! ki je osrednja tema dogajanja, ki pa sploh ne nastopi! Osebe so, kakor tudi so tipične za našo meščansko okolje, izrazito karakterizi-rane, psihološko poglobljene, vsaka s svojim življenjskim jedrom, vse skupaj pa tragično vklenjeno v življenjski krog majhnega, niz- — 34 — kotnega in podlega okolja, v katerega so vklete, iz katerega ne mo-Iej°> ker je takšen razred, ki jih determinira. »Mi ne bomo zmogli nikoli velikih dejanj! Mi smo obsojeni na klavrno, majhno življenje ... Prekletstvo je nad nami. Dušimo se, drug drugemu pijemo *ri, grizemo se — umreti pa ne moremo. Nesrečne kreature smo — rpimo in mučimo...« Pri tem pa nosijo v sebi odblesk svojega Jaznega idealnega poslanstva, v katerem si perejo svoje podle duše. '“'glejmo si sama advokata Kostanjška! Ta je Ivana podpiral pri njegovem jugoslovanskem revolucionarnem delu; čim pa je izbruh v°jne postavil ljudi na preizkušnjo, se je obrnil zoper to gibanje, !zdal Ivana, a ga je nato celo branil pred sodiščem! Svoje izdajstvo, Sv°j ogabni oportunizem, pa obleče v domorodne glase: »Mene ni vodil k temu nagibu kakšen nizkoten vzrok ali maj-nen smoter. Moj cilj je bil svet... Kaj hočete! Iz teh razmer ne Moremo. Treba se jim je prilagoditi in delati smiselno v njih okviru, 110 proti njim... Vse ostalo je butanje ob zid, je samomor... Ko Seni spoznal, da vodijo te ideje mlade ljudi in naše ljudstvo v nesrečo, na slepo pot, sem sklenil, da je treba temu napraviti konec. ^m°to je bilo treba iztrebiti, izkoreniniti. Na kakršen koli način!« Ali ne zvene te besede čudno znano iz polpretekle dobe? Ali ne zveni iz teh besed, ko da so bile napisane danes v pogledu na ^?jno 1941—1945 in ne leta 1934 v pogledu na vojno 1914—1918? !~ai je torej ostalo leta 1941. nespremenjeno iz leta 1914? Kaj? — kreature! »Na zemlji se pokažemo samo od časa do časa, da se Proslavimo1 s kakšnim dejanjem, ki ga nihče drugi na svetu ne bi °ril. Mi ga storimo, nam se posreči...« Da, kreature! Prevrgle so se leta 1914. iz jugoslovanske zanesenosti v avstrofilstvo, se 1918 prekobalile iznova v jugoslovanstvo, n se valjale do leta 1941. v vseh političnih oblikah, se znašle leta 41. »v naročju fašistične Italije« ((govor Natlačena pred Mussoli-rilJWn), v italijanskih uniformah, v politiki čakanja, v sovraštvu napredno in demokratično OF, v Gestapu, v izdajstvu, de-nnnciaeiji, v ognju, v krvi in gnoju. Vedno iste kreature, z različ-'jnai obrazi in imeni, v fraku in talarju, vedno iste jx>dle in prodane Use, ki bi hotele voditi narod, ki bi se hotele danes s sladko-kisliin razom nasmehniti tudi naši dobi, če bi ta ne pomenila za njihov razred železne metle, orkana, ki brije čez njihov kužni zarod, da dokončno iztrebi iz telesa slovenskega naroda kakor gnido in ^ojni stržen. , , ^ tej točni družbeni diagnozi in perspektivi v okviru uspele, q jnično mojstrsko obdelane umetnine, je veličina Kreftovega dela. c kril je kakor Cankar v »Hlapcih« pravi obraz te družbene plasti, — 35 — ' V ' - ■ ' ' . " • razvojno zgodovinsko točno opredelil nje obstoj, funkcionalnost' in razvoj ter storil s tem pozitivno napredno dejanje. Kajti njegovo delo je kljub upodabljanju podlih izprijencev in njihovih grdih dejanj svetlo, optimistično in etično. Napisal je svoje delo v času, ko je to pomenilo drzno in nevarno dejanje. Leta 1941.—1945. so sijajno potrdila pravilnost njegove diagnoze. Dr* Bratko Kreft: DROBIŽ IZ GLEDALIŠKE ZGODOVINE Kakor vsako literarno delo, ki prikazuje zgodovinske dogodke in osebe, je tudi moja komedija »resnica in pesnitev«. Zgodovinskemu dramatiku se ni mogoče odreči uiti popolnoma zgodovini, še manj pa umetniški fantaziji, ki nujno nastopa tam, kjer je zgodovina obmolknila. O neposrednih pripravah za »Županovo Micko« in »Matička« nimamo nobenih posebnih podatkov. Poleg dejstva, da so igrali »Županovo Micko« dvakrat in sicer prvič 28. dec. 1789. in da so po poročilu v »Laibacher Zeitung« dosegli izreden uspeh, nimamo danes več nobenih neposrednih zgodovinskih dokumentov, ki bi govorili o tem prav gotovo za Slovence velikem narodnem, kulturnem in literarnem dogodku. Tudi gledališki letak se ni ohranil, ostalo je le poročilo v »Laibacher Zeitung«. Gledališko življenje takratne Ljubljane sta opisala Radics (Die Entwicklung des deutschen Buhnenwesens in Krain) in Škerlj (Italijanske predstave v Ljubljani'od XVII. do XIX. stoletja), profesor Kidrič pa je zbral najdovršenejši seznam literature o našem gledališču do leta 1790. (Dramatske predstave v Ljubljani do leta 1790. ČJKZ). V njem navaja tudi vse gledališke tekste in operne »librete«, ki jih je našel v ljubljanskih knjižnicah ali odkril v zasebni posesti. Iz vseh zgodovinskih podatkov in raznih listin je jasno vidno, da sta bila glavna činitelja takratnega gledališkega življenja, v Ljubljani baron Zois in grof Hohenwart. V letih 1780.—1790. je občutiti tu in tam tekmo med nemškimi gledališkimi družinami in italijanskimi opernimi kompanijami, ki jih je očividiio protežiral baron Zois, medtem ko se je za nemška gostovanja vnemal grof Ho-heirwart, ki so ga kranjski stanovi pooblastili, da v njihovem imenu skrbi za gostovanja gledaliških družin. Zoisova zveza z italijanskimi operisti je dovolj znana. Ko je vodja italijanske operne družine Bartolini 1788. leta ponovno prosil, da mu za nekaj časa prepustijo Stanovsko gledališče, - 36 — ,llu je v imenu uprave odgovoril grof Hohenvvart. V tem odgovoru P^avi, da si želi občinstvo spremembe in da bi rado videlo igre v nZJeml deželnem jeziku, ki je seveda Hohenwartu nemščina. Zato artolinijevi prošnji gledališka uprava ne more ugoditi. Milejši je Njegov odgovor istemu opernemu ravnatelju naslednje leto, ko se Je ta ponovno potegoval za gostovanje. Sedaj Hohenwart pristaja 11 a italijansko gostovanje zaradi spremembe, ker so preteklo sezono gostovali nemški igralci. Pri pogajanjih za gostovanje v sezoni 1789. je posebno zanimiv °ugovor, ki so ga dali stanovi Bartoliniju in njegovi ženi Luciji, Primadoni in duši te italijanske operne družine, katera je bila brž- M. Muleš: Jurij Japelj M. Maleš: Baron Žiga Zois p°®e tudi njen pravi vodja, saj je dobršen del dopisovanja oprav-Jala namesto in v imenu moža. V odgovoru namreč zahtevajo sta-jl0vi, da dobita omenjena gledališče le pod temi pogoji: 1. da pripe-y a operno družbo s sedmimi solisti, kapelnika, prvega violinista. osebje mora biti novo za Ljubljano; 2. impresario je dolžan Popeljati za vse vloge veliko boljše pevce in pevke kakor doslej. °scbno se potegujejo za tenorja. » i.P^v^no ni bil prejšnji sestav družine prvovrsten ter ni zado-t °!J Ljubljančanov, ali pa je mogoče ta pogoj prišel tudi na pri-slc tistih, ki so si bolj želeli nemških pevcev. Prav posebno pa je • an'™‘va zahteva, da mora prej javiti imena pevcev, preden jih nf?ažira. Resi sta Bartolinijeva nato javila nekaj imen. V rešitvi e8a vprašanja, ki jo je koncipiral stanovski arhivar Alojz Kappus *°n Pichelstein (sorodnik Zoisove matere?), odobrila pa baron Wol-eHsberg in grof Hohenvvart, pa je pripomba, naj se za svet vpraša - 37 - »gospod Sigmund baron Zoise. Ta torej ni le sprejemal italijanskih pevcev v svoj gostoljubni hram, temveč je veljal tudi za strokovnjaka v izbiri pevcev. V sezoni 1789/90 je imela Bartolinijeva družina poleg njegove j žene še primadono Suzano Marranesi iz Napolja. Tudi njen brat je >' bil član iste družine. Mislim, da so stanovi zahtevali drugo prima- : dono zaradi tega, ker z »direktorico« bržkone niso bili vsi za do- ' voljni. Podrobnejših podatkov o Suzani Marranesi ni, vsaj v Ljubljani ne. Mogoče jih bo kdaj kdo odkril v kakšnih starih italijanskih gledaliških listinah ali zgodovinah. Prav gotovo so italijanske in nemške družine med seboj tekmovale pred Ljubljanci, kakor se mij zdi povsem razumljivo, da se je Zois potegoval za italijanske pevce, Hohenwart pa za nemške, saj se je ravno v tisti dobi začel j čutiti pri nas vedno močnejši nemški val. Z Bartolinijem sicer osebno Zois ni imel sreče, ker je zakrivil precejšnjo nerodnost zaradi 300 fl., katere je dobil Bartolini po mnenju nekaterih kot predujem, po lastnem pa kot darilo. Okoli tega vprašanja se je razpletlo zelo veliko pisarjenja. Da je moral Zois, čigar družina je bila nasproti italijanskim pevcem zelo radodarna, zlasti to- zimo Bartolinijevo opero precej tudi gmotno podpirati, opozarja dejstvo, da je postavka izdatkov za gledališče v tej ; zimi v Zoisovih računskih knjigah dosegla izredno visok znesek: I 350 fl. 3 krajcarje. To dejstvo in domneva, da je morala biti Suzana Marranesi prava primadona, je »licencia poetica«, ki služi v moji komediji za ljubavni zapletek, obenem pa je zaradi bližajoče se Zoisovej bolezni tudi njegovo slovo od veselega življenja- Zgodovinarju se vsiljuje še vprašanje, kako je mogel Fr. grof Hohenwart že 1788. 1. biti član gledališke uprave, ko je imel šele 17 let? (rojen 1771). Ali so pomote v rojstnih podatkih, ali pa( to ni bil Fr. grof Hohenwart? Laudonova zmaga nad Turki pri Beogradu je po vsem avstrij-sko-nemškem cesarstvu vzbudila val navdušenja. Vršile so se velike slavnosti. Tudi Ljubljana se je postavila. Slavila je kar dva dni in sicer v nedeljo 18. oktobra in v ponedeljek 19. oktobra. V nedeljo je prvi in poslednji nadškof Mihael baron Brigido pel »Te Deum«, pri katerem je bilo ogromno ljudi. Ljubljančani so dali duška svoji radosti, pravi poročevalec v Merckovi »Laibacher Zei-tung«. »Tudi mi prebivalci Ljubljane smo se skoraj izčrpali v navdušenju in v izražanju radosti nad srečno osvojitvijo.« 18 enako oblečenih postiljonov je trobilo po vseh ljubljanskih ulicah. Zvečer je igrala »turška« godba, pri kateri so sodelovali ljubitelji iz najboljših krogov. Drugi dan je bila slavnostna akademija v Stanov- — 38 — skeni gledališču, ki se je zaključila s plesom do jutra. Dala hii je vir za prvo dejanje »Krajnskih komedijantov«. Akademija je bila opremljena z najsijajnejšimi dekoracijami. Čeprav ni podrobnejša poročila o njej, mimo smemo sklepati, da so stanovi, zlasti grof °henwart, prav gotovo vplivali in sodelovali pri določitvi njenega Programa. Poleg rednih gostovanj potujočih družin so se vršile tudi ama-rske' predstave domačinov. Diletantska družina ljubljanskega ernstva je bila zlasti 1790. leta izredno delavna. »Nemara so ari-°kratje že v XVII. stoletju prirejali diletantske predstave... Za ugo polovico XVIII. stoletja pa imamo Sekakor podatke o tem, da so se tudi sami P°skušali v igranju. K temu jih je morda °Qila poleg ne vedno opravičljivega ve-ve'ja nad lastnim nastopanjem na odru tudi°"a ^ Ja, gojiti boljšo dramo kot je bila ona, 1 t?. j° prinašali v Ljubljano nemški ko-. euijanti — vsaj pred Schikanederjevo fužino.« (Škerlj 13, 122). Ohranilo se je celo Zoisovo pismo arnenitemu pustolovcu Casanovi, ki mu fjf Pisal 25. sept. 177.3 v Trst v kuriozni ancoščini. šestindvajsetletni Zois kritizira em pismu okornost in neodrski, bržkone • ^Provincialni nemški izgovor aristokrat-Sk* diletantov. st koncu stoletja je vedno več diletantskih predstav. Rokoj- I a doba je zelo rada gojila amaterske predstave, saj je celo kra-*ca Maria Antoinetta nastopala kot igralka. Iz zgoraj navedenega To1 'U°’ Ljubljana ni v tem zaostajala pred velikimi mesti, slo JC Prav gobovo tudi ena izmed okoliščin, ki je pomagala do prve pr Vei!ske predstave. V poročilu o njej je važen stavek zlasti tisti j *’ pravi, da so »prijatelji gledališča vnovič nastopili«. Po mo-,lQ Mnenju je to razumeti tako, da so vsaj nekateri igralci »Župa-Pred 1 e* nastopali pred tem tudi pri nemških diletantskih s< ..Matiček in Micka, glavni osebi iz prvih dveh slovenskih iger, 0jJ1,a °b zibelki našega gledališča in dramatike kot naša najlepša simbola, ker sta obenem naša narodna, ljudska potomca in v 4 in Pollicinelle, dveh znamenitih figur comedie del'arte Jnr°čnega gledališča sploh. Živost njune govorice, pristnost nju- zQačajev in obenem čudovita Linhartova lokalizacija sta tako M. Maleš: 'Valentin Vodnik - 39 - dovršeni, da je Linhart prav gotovo oblikoval po živih modelih, saj je imel priliko že kot otrok grajskega uslužbenca in pozneje med Zoisovo služinčadjo opazovati resnične zastopnike tega stanu, ki s0 dali dramatiki Sganarelle, Scapine, Hansvvurste, Petruške itd.; Zato sem ju kot »zgodovinski« osebi in ne kot »literarni« figuri postavil v komedijo, v kateri sta tudi ljubavni par, kakor sta v zgodovin1 naše dramatike nerazdružl jiva literarno-dramatska lika in simbola slovenskega gledališča. Kljub temu, da so zapletljaji »licencia poetica«, mislim, da sem pri oblikovanju značajev ostal zvest zg c dovini in resničnosti. Skušal sem v dramatsko-odrski obliki oživeti tiste svetle podobe iz našega preroda, ki so s tako veliko ljubeznijo in gorečo vero verovali v svoje delo in v svoj narod. Njihova lju' bežen'‘do slovenskega jezika je bila brezmejna. Tudi oni so, kakor mi, živeli v burnih časih, da jim prav gotovo velikokrat ni bilo lahko pri srcu, toda tista velika vera in zaupanje v bodočnost, v lastno moč in v svoj narod ter samozavest so jih priganjali k delu, s katerim so naše ljudstvo obujali k novemu, lepšemu in večjemu živ* I jen ju, kakor ga je mogel živeti vsaj kulturno pred njihovim nastopom v naši zgodovini. Bili so v resnici preroditelji in prosvetitelj1 6vojega naroda. Uprizoritev »Županove Micke« 28. dec. 1789. leta v Stanovskem gledališču je poleg gledališkega in literarnega dogodka najzgovor-nejši dokaz, da se je takrat v ljubljanski družbi moralo vendarle precej slovensko govoriti, kajti sicer bi predstava ne našla tako navdušenega občinstva, kakor govori poročilo v »Laibacher Zei' tung«, drugič, tudi igralci so morali jezik dobro poznati in tretjič' da so naš jezik govorili tudi kranjski plemiči, kajti sicer bi grof Hohenvvart ne mogel pri drugi predstavi sodelovati kot igralec Tul' penheima. Da so si naši preroditelji dopisovali med seboj v oficial' nem deželnem jeziku, ni nič posebnega, saj jel na pr. tudi pruski kralj Friderik Veliki, ki velja za najbolj nemškega kralja, napisal več pisem v franoošcini kakor v svojem maternem jeziku. Ker je v tretje dejanje moje komedije vključena uprizoritev »Županove Micke«, traja predstava nekoliko delj, vendar ni mogoče mimd tega, ker je »Županova Micka« sestavni del cele komedija Brez nje bi bila moja komedija vsaj v tretjem dejanju torzo, tako ji pa morda daje vendarle še nek poseben slavnosten spominsk’ značaj. - 40 — ■ ^r. Anton Bajc nekaj besed o jeziku v kranjskih komedijantih Kreftova komedija je pisanai v jeziku dobe, ki ji je Zoisova °sebnost vtisnila svoj pečat. Avtor je dolge mesece prebiral Linharta, Japlja, Makovica, Vodnika ih Pohlina, dokler se ni vanje toliko v*ivel, da mu je jezik lagodno stekel. Toda Kreftova, komedija ni ''ainenjena samo branju, marveč pride na oder. Tu! pa se zastavi isto veliko vprašanje: kako naj igralci izgovarjajo ta jezik? Mar P° črki, po današnjih pravorečnih pravilih ali morda po narečju? •vdor hoče na to odgovoriti, mora najprej vedeti, kako so izgovarjali Qaši prosveti jenci. Trubar je brez dvoma skušal pisati tako, kakor so govorili njegovi ožji rojaki. Zanj je bil pravopis še bolj ali manj fonetičen 'kakor v začetku prejšnjega stoletja Vuku Karadžiču). V desetletjih P° Trubarjevi smrti pa so slovenska osrednja narečja doživela hude Pretrese: trdi 1 se je jel izgovarjati kakor dvoustnični v, kratka y°kala i in u sta oslabela, deloma celo onemela. Ker je vsak knjižni Jezik konservativen, so pisci še zmeraj pisali: bil, sirota, kruh, ko ljudstvo že govorilo: biu, srota, kroh. Kako so izgovarjali pridi-»ar.ji, nam je povedal Janez Svetokriški: »Sledni po navadi svoje Mezele bo govuril, jest pak bom pisal, kakor so Slovenci (= protestantje) pisali.« Vsakdo je torej govoril po svojem narečju. Vendar Moramo celo za tiste čase pripustiti možnost, da je pisana beseda semtertja vplivala na govorjeno. . Zdi se, da se je vprašanje knjižnega izgovora pomaknilo za Korak naprej s Kopitarjevo slovnico. Tam pravi avtor, da je načelo: P/ši, kakor govoriš! sicer sijajno, vendar pa da lx> kazalo ostati pri ,lstem malem odmiku, ko pišemo 1, izgovarjamo pa v. Ta Kopitar-< stavekj priča, da so — nekateri vsaj — izgovarjali vse druge Slasove po črki. Na drugi strani pa nam metelčica s pisavo kroh, pt°č kaže, da so spet drugi izgovarjali po narečju, Z vso verjetnostjo so osebe, ki nastopajo v Kranjskih komedijantih, govorile narečje domačega, kraja, seveda nekoliko požlaht-JJJeno s pisano besedo. Linhart je bil iz Radovljice, Japelj Kamni-?atl’vVodnik šiškar, torej sami Gorenjci pa Ljubljančani. Pisava nJižnega jezika pa je bila dolenjska. Iz tega je moralo priti neko Omahovanje v govoru, neka nedoslednost. Eno pa je1 gotovo: govorjena beseda Zoisovega časa se ni tolikanj ločila od današnje, kakor 1 kdo utegnil sklepati po pisanju, le da je jezik uporabljal brez Primere več tujk in da je bil besedni red nekam bolj starinski. * k Kreft je napisal komedijo v jeziku naših prosvetljencev zato, pr ji je hotel dati časovno barvo; zatorej mu ne bi moglo biti všeč, - 41 — čc bi le-ta šla na odru v izgubo. Res je, da so za Zoisa govorili skoraj tako kakor danes, le da se je dosti bolj čutila narečna osnova, 1 ki je- kultura še ni zabrisala. Na drugi strani pa je tudi res, da izgovarjava po tedanji pisani besedi vzbuja v današnjem poslušalcu občutek starinskega,, patriarhalnega. Zato je jezikovno vodstvo mirno pripustilo izgovor n. pr. nejsim vejdil, čeprav le-ta ni zgodovinsko upravičen. Govorica tujcev, za katere je izpričano, da našega jezika niso znali ali pa so ga le lomili, je bolj ali manj karikirana. .Kršenca’ Micka pa je bila prav za gotovo s kmetov in kdo bi si upal trditi, da ni bila nemara iz istih krajev doma kakor Levarjeva. Z dežele je tudi Matiček; toda; Matiček zna brati, zna govoriti z .učenimi’ gospodi, kdo bi torej zameril, če se je Sever malce otresel narečnih * posebnosti? Poglavje zase je jezik, ki ga govore komedijanti v Županovi Micki. Po večini so Ljubljančani, a Linhart je dogajanje postavil v gorenjsko vas. Sam jih je učil, sam jim je prišepetaval. Ali Lin- j hartova gorenjščina utegne včasih v njih ustih po ljubljansko za- ! zveneti, včasih jim je pred očmi pisana beseda, včasih pozabijo na vse, ko se milo ozirajo proti suflerjevi skrinji. Morda bi kdo utegnil očitati, da je Županova Micka po jeziku lokalizirana previsoko na Gorenjsko. Pogovor o kamniški burji in obiski ljubljanskih gospodičev da kažejo na bližino Ljubljane, morda na kraje za Šmarno goro. Pa saj je za Trubarja Ljubljana govorila še gorenjščino, ob Linhartovem času je segala gorenjščina še do mestnih vrat. še danes v Št. Vidu ,švapajo’! Za tisti čas in za te kraje lahko mirno jemljemo, da se je govorilo: hodit, smejat, mene, lepe nive, toja vola, pjete, trplene itd. Nismoi pa šli tako daleč, da bi dopuščali jezikovne posebnosti gornjega kota, recimo roče, noje. šiša za knjižno roke, noge, hiša (in vendar imamo pri Ljubljani — šiško!). Tako torej pošiljamo Komedijante na oder s tiho željo, naj bi se jim hov a jezikovna obleka dobro podajala. Koinur ne bo povšeči, naj pomisli, koliko je še nerešenih vprašanj, kar zadeva naš odrski jezik, pa naj z dobrohotnim nasvetom priskoči na pomoč! — 42 — ZOIS PIŠE VODNIKU O LINHARTOVI SMRTI Preljubi prijatelj! katerimi besedami Vam naj sporočim žalostno vest? Linharta Hi več! v l iPmr^ -*e neilac^oma* zaradi aneuryzme aorte, ki je narastla v lk°sti moške pesti, in v trenutku, ko se je razpočila, se je vsa kri a*ula po prsih in telesni duplini. n ^^tomija nas tolaži vsaj z dokazom, da se ni zakrivila nobena * ,_u ali nedostajala človeška pomoč. Naše najboljše glave se , 'Jp sedaj, da bi sestavili epitafe o Linhartovih zaslugah. Razci-i) r(:Vanec Wilheim in v. Preckerfeld sta ga poskusila napisati v ^ »iseini. Professor Pentzel ga dela v latinščini — pesnik izpod Tri-■ 8a mora sestaviti v kranjščini — jaz bom nepozabnemu pri-^Iju žrtvoval solze — in ga kmalu obiskal v grobu, z) 'Od Linhartove smrti dalje me nič več ne veseli, bolan sem, ,;v%n, melanholičen, nemiren e te... Bog nam daj nekoliko 'h, toplih dni za zdravje, za sejo ajde in senokošnjo.« * 4. avgusta 1795. 0c|| • Na Linhartovo smrt še vedno pesnikujejo in —, nič še ni Uu r°C( no' Govori se, da je oblast prepovedala javne izraze sožalja, kiM l * spomenik in elegije. Najprimerneje bi bilo, da napiše kdo | k;4 življenjepis ter ga pošlje znanemu Nekrolpgu v Nemčijo, I. Poroča o smrti vseh učenjakov. zdaj mi najbolj ugaja epitaf prof. Pentzela. Tumu 1 us Triviae Sanctus h. s. c. Herbersteinii, Selionlebenii, Valvasoris Ingenia junxerat unus. Š. i. t. 1. trj vanje na Triviam Deam (Dianam) in njega uporaba na 5 *^iake, s katerimi pokojnega primerja, dajejo napisu okus, j'vost in natančnost. : ijj kranjščini morajo biti stihi rimani, da bi jih bilo mogoče lažje j Verc!m bo|j razširiti in udomačiti... Vse eno je, katero koli vrsto v }• Uilzbere^e> vendar vse, kar pride izpod Vašega peresa, mora biti kak m t°nu 'n za ljudstvo napisano. (Podčrtal prevajalec.) Ni-Vp| Ile smete stopiti na področje tragične Muze. Lahko bi na pr. 1 »Zupanovo Micko« in »Matička«, ki tolažita Zgodovino, ka- 43 - teni objokuje svojega ljubljenca itd. Pri tem bi se nudila zel® naravna prilika, da obljubite verzificiran izvleček (iz njegove zgO' dovine. Op. p.) Ta izvleček bodo vedno morali imenovati didaktično poemo. Epopeja je izključno junaška pesem, ki zahteva enotnos' glavnega dejanja in podrejene, toda nujno povezane epizode. (Nato razpravlja Zois, katera vrsta stiha bi bila najprimernejša.) ... Kar tiče Linhartovih knjig, rokopisov in nedokončanih del; je še prezgodaj jih v poštev jemati. Treba je počakati na političn1 inventurni operat, na vdovino odločitev, na licitacijo itd. Medtem j® vse v dobrih rokah in ni treba nič dvomiti, da bodo skrbno spravil' vsak listič. Izvrstni župan g. I. Podobnik, prijatelj pokojnika in zna' nosti, jamči občinstvu za to. * O Vaši ideji, da bi Linhartovo kranjsko zgodovino v izvlečkih verzificirali, bom še bolj premišljeval. Te misli res ni zavreči! P iskal bom tudi poetike, da jih boste lahko prebirali. 4. oktobra 1795. j ... Anekdota za Linhartov življenjepis se bo dobro hranila zasluži, da bo nekoč objavljena. Z licitacijd njegovih knjig in papirjev se bo počakalo do z0, četka novega šolskega leta, da bi se našlo več konkurence. ! Vrsta stiha »Solza mila znancam teče« zelo ustreza za žalostink® in to se more v slovanščini zelo dostojno imenovati »Mila pesem ki jo je napisal Jevgenij Petrov. Komedija prikazuje bogataša, ki beži pred bližajočo se vojno z vso svojo rodbino na osamljen otok, kjer hoče v miru in brez škode preživeti vojne čase. Toda nasprotja v družini sami in odkritje bogatih ležišč nafte na osamljenem otoku, spremenijo ta samotni otok v pozorišče nasilij, zvijač, nepoštenosti, bojev. Tako se »otok miru« spremeni v najhujše vojno torišče. V komediji, za katero je napravil sceno inž. Franz, bodo nastopili1 Stane Sever,»Mira Danilova, Vladoša Simčičeva, Dušan Škedl, Drago Makuc, Mi leva Ukmarjeva, Lojze Drenovec, Bojan Peček, janeZ Cesar, Mitja Bitenc (Zupan ]ože), Pavle Kovič, Stane Potokar, Milan Brezigar, Marija Nablocka, Milan Skrbinšek, Maks Furjan, Branko Miklavc, Jože Zupan. Za otroke pripravlja naše gledališče priljubljeno pravljico »Sneguljčico«, ki jo je avtor Golia Pavel za novo uprizoritev in tisk nekoliko predelal in popravil. Režija je bila poverjena Jožetu Tiranu, inscenacija Marijanu Pliberšku. Igrali bodo pretežno mlajs’ člani našega ansambla: Janez Albreht, Dušan Škedl, Aleksander Valič, Stane Potokar, Vida Leystikova, Simončič Nace, Jože Lončina-Nova Sneguljčica lx> Ivanka Mežanova, kraljici-mačehi pa bosta Mila Kačičeva in Metka Bučarjeva. Decembra bo preteklo trideset let, kar je umrl na j večji sloveli' ski pisatelj in dramatik Ivan Cankar. Naše gledališče pripravlja v počastitev njegovega spomina novo uprizoritev njegove dram® »Hlapci«, v režiji Slavka Jana in inscenaciji inž. V. Molke. Župnik® bo igral Skrbinšek Milan, nadučitelja — Gregorin Edvard, Jerman® — Stane Sever, Komarja — Kovič Pavle, Hvastjo — Lipah Franc (Furjan Maks), Lojzko — Levar Ančka, Minko — Juvan Vid®' zdravnika — Skrbinšek Vladimir, poštarja — Peček Bojan, Anko — Ahačič Draga, Jermanovo mati — Marija Vera, Kalandra — Cesar Janez, Kalandrovko — Bučar Metka, Piska — Maks Bajc, N»' ceta — Simončič Nace, kmetico — Bojc Ruša, krčmarja — Valic' Da poudarimo pomen Ivana Cankarja za razvoj slovenskega gledališča in slovenske dramatike, boi delu posvečena vsa skrb 'lfl — 48 — Pozornost. Zatp bodo v četrtem dejanju v mulili in najmanjših vlo- zaposleni skoro vsi člani in članice našega igralskega kolektiva. Nato pride na repertoar delo ruskega dramatika Gribojedova: *Gorje pametnemu«, ki ga bo režiral in insceniral arh. Bojan Slu-Pica. V začetku sezone bo začel z delom tudi novo ustanovljeni dram- studio, katerega vodstvo je poverjeno Stanetu Severju in Jožetu l|rujui. V studio bodo vključeni vsi mlajši igralci in vsi, ki so bili 5ngaži rani ..zadnja leta. Namen študija je pospešiti razvoj mlajših pralcev, ki so že vključeni v redno gledališko delo. V studiu bodo f®°retična predavanja iz zgodovine polpreteklega svetovnega gledalca (Gledališče Stanislavskega, Reinchardtovo gledališče, Theatre 'j11 cartel, moderno češko gledališče), dalje študij zgodovine dorna-c'e8'a slovenskega gledališča (s težiščem na zgodovini igralstva in uPrizarjanja, ne naj dramski literaturi), govorna tehnika, ritmična »'niiiastika, dramska igra in seminar, v katerem bodo predavanja i/. ltt.frazličnejših panog, ki zadevajo gledališče in teoretična preda-'u,|ja o vseh problemih, ki se bodo porajali v delu studia samega. •’°)ninar bo obsegal vedno predavanje in diskusijo. Načrt za delo v studiu je sestavljen tako, da ne bo z delom preobremenil posameznih igralcev, ki bodo morali seveda vršiti skozi vse leto tudi redno (*elo. Tedensko je odmerjen čas za vse našteto delo po 6 ur, poleg studija dramske igre po 4 ure tedensko. Zato pa bodo morala biti P^davanja res skrbno, izbrana in dobro pripravljena. n igralci, ki bodo posečali sludio. bodo študirali Cankarjevo farso ohujšanje v dolini Šentflorjanski«. Predstava se bo pripravila •'advse skrbno, saj je rok za naštudiranje dovolj dolg. V kasnejših Mesecih se bodo teoretična predavanja polagoma ukinjala, tako da Se bo osredotočila vsa vnema in marljivost na uprizoritvi, ki naj P°kaže praktične rezultate. ... , Dik- 6. februarja 1949. bo gledališče proslavilo 30-letnico, kar ela v samostojni hiši, torej tridesetletnico samostojne slovenske Jame. Za ta praznik našega gledališča ima vodstvo v načrtu prire--1*1- teden slovenske dramatike, organizirati gledališko razstavo, iz-ilb posebiio publikacijo, posneti kratek film. Na dan proslave saine Ptl bo v dramskem foyerju slovesno odkritje kipov (glav) slovenskih 'Sraleev in dramatikov. Vodstvo je v dogovoru s kiparji, ki bodo |?Vl'šili omenjene kipe. in sicer bo glavo Ignacija Borštnika izdelal oris Kalin, Antona Verovška Karel Putrih, Danila — Smerdu, p Vznika — Tine Kos. Antona Tomaža Linharta — Zdenko Kalin. vtanceta Levstika — Loboda. (Kip Ivana Cankarja naša drama 2(1 ’ma). POROČILO O PRVI SLOVENSKI GLEDALIŠKI PREDSTAVI (»Županova Micka«. 28. decembra 1789. 1. v Stanovskem gledališč« v Ljubljani.) ... Včeraj so naši prijatelji gledališča vnovič stopili na oder in nam hkrati najprepričljiveje dokazali, da je tudi kranjščina gibčna, prožna, krepka, da vsebuje dovolj melodije, in da se prav prijetno kakor ruščina, češčina in poljščina čuje iz Talijinili ust... »Županova Micka«... prav za prav znana veseloigra »Die Feldmiihle«! prosto in čisto v obleko kranjskega naroda prenarejena... Izvrstni prevod je dal igri vso notranjo popolnost in že priznana umetnost igralcev in igralk je presegla vse pričakovanje občinstva. Vam, gospodje in gospe te družbe, se ne zahvaljuje iz vsega srca le siromak, tudi) ves narod je ponosen na vas in vas bo v literarnih letopisih ovekovečil in dejal: »Ti so bili, ki so položili temelj izpopolnitvi materinega jezika in ga naredili uporabnega tudi za oder.« (Besedilo v originalu: ... Gestern haben unsere Theaterfreunde abermals die Schaubiilrne betreten und uns zugleich den iiberzeu-geiulsten Bcweis geliefert, dass auch die krainische Spraclie Bieg' samkeit, Gesclimeidigkeit, Nachdruck mul Melodie genug besitze und sich gleich der russischen, bolimischcn und polnischen Sprache in Thaliens Munde gar gut hiireii lasse ... »Shupanova Mizka« oder »Marie, des Dorfriehters Tocliter«, eigentlich das bekannte Lustspiel »Die Feldmiihle«, frči und ganz nacli dem Cost ume der krainischen Nation bearbeitet. Die treffliche Uebersetzung gab diesem Stiicke alle innerliche Vollkommenhcit und die schon bekannte Kunst diesef Schauspieler und Schauspielerinnen iibertraf alJe Erwartung des Publicums. Euch, meine Herren uud Frauen dieser Gesellscliaft, dankt niclit nur der Arme aus Herzensfiille (igrali so za mestne reveže), auch die ganze Nation ist stolz auf Euch undi wird Euch in den Jahrbuchern der Literatur verewigen und sagen: Diese varen es, die den Grund zur Vervollkommnung ihrer Muttersprache gelegt und sie auch fiir den Soccus brauchbar gemacht haben .. • Laibacher Zeitung, 29. Dez. 1789.). Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. — Urednik: Jože Tiran. Tiskarna Slovenskega poročevalca. — Vsi v Ljublani. Cena Gledališkega lista din 10.—