V viharjih ... v ognju ... misel gloda, vrta; na  pot,   na  pot,   na   daljno...   kamorkoli
(Vstaja.)  Če tudi v mraz, pod noč, pod
grom in bliske-----------
Strežaj (prestreže Klingenfelsa, ki se trga iz postelje): Moj Bog, pomirite se...!
Klingenfels (sovražno): Pojdi s poti! Umakni se! Ne čuješ: božji glas (zamaknjen):  me  kliče — kliče — daleč,
daleč — skrivno — Umakni se ... (plane proti vratom).
Strežaj (skoči za njim): Za božjo voljo ...
Klingenfels  (ga pahne proč):  Satan, ne drži več me v ječi teh zločinov! — pojdi mi s poti... (Zbeži skoz vrata. Čuje se ropot po stopnicah.)
Strežaj  (krikne): Ana! Ana! Hitro!
Glas žene spodaj: Kaj je? ... Marija sveta ...
Strežaj (ves stresoč se steče skozi vrata in prevrne svečo, ki ugasne): Naš gospod! Prestrezi ga!
(Nenadoma udar, kot da je padlo telo na tla. Par hipov grozna tišina. Nato prestrašen klic strežaja Petra:)
Strežaj: Mrtev je! Mrtev ... mrtev! ...
KOSTANJ:  LESENI  STROP,  DEKORATIVNI VZOREC (2. POLOVICA XVII. STOL.).
DANTE ALIGHIERI:
LA DIVINA COMMEDIA.
PKEVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ.
Spev XXIV.
Kakor že omenjeno, se od XXIII. speva dalje nahajamo na osmem nebesu. Vsebino tega, XXIV. speva, najkrajše naznačimo, če rečemo: Dante dela pred sv. Petrom izpit iz vprašanj o veri. (V XXV. spevu dela pred apostolom Jakobom izpit iz vprašanj o krščanskem upanju, v XXVI. pred sv. Janezom Ev. o krščanski ljubezni.) Beatrice, ki je Danteja pripeljala tako visoko, prosi zbrane nebeščane, svate velike večerje, naj njenemu varovancu vsaj nekoliko ugasijo žejo po spoznanju nebeških skrivnosti. Vv. 1—9. Od radosti, da morejo ustreči, posamezne skupine (kola, itd. le carole) veseleje zaplešejo, a v različnem  ritmu. Vv. 10—18.
Iz najsvetlejšega kola stopi najjasnejša svetlobna krogla, sv. Peter. Pesnikovo pero ne more popisati njegove krasote; zato preskoči ta popis. (Že obraznost, fantazija bi bila preživa barva za »take gube«, kamoli beseda — primera, vzeta iz slikanja oblek z lepimi gubami, kjer sence zahtevajo posebno natančnost, da ni njih barva preživa.) Vv. 19—45.
Kakor sholar pred magistrom, učiteljem, tako Dante pred sv. Petrom dela izpit. Medtem ko Beatrice sv. Petra prosi, naj stavi vprašanja, težka ali lahka, kakor hoče, Dante zbira svoje misli, kako bo zagovarjal teze (trditve) glede vere. Vv. 46—51.
Prvo vprašanje meri na pojem ve r e. Sveti Peter vpraša: Kaj je vera? Dante odgovori z besedami sv. Pavla (Hebr. 11, 1): »Vera je podlaga, temelj, podstat tega, česar ne vidimo. (Est autem fides sperandarum substantia [hvpostasis] rerum, argumentum non apparentium.) Sv. Peter pohvali opredelbo, definicijo, vendar vpraša dalje: Zakaj pa sv. Pavel vero najprej zove podstat, potem dokaz? Dante nato: Globoke stvari, ki jih zrem jaz tukaj po posebni milosti, so ljudem tam doli, dokler žive, tako prikrite, da vedo o njih samo po veri, po verovanju (credenza); verujejo jih, ne da bi jih videli; in ker na to vero, na to verovanje zidajo, gradijo vse svoje upanje, da bodo te stvari enkrat videli in uživali, zato se ta vera po pravici imenuje temelj, podlaga, podstat. In ker iz te iste vere nujno delamo sklepe na istinitost nebeških dobrin, čeprav jih še ne vidimo, se vera po pravici imenuje tudi dokaz. Sv. Peter pohvali zdaj tudi razlago prej izrečene opredelbe in rabi pri tem primero o novcu, kakor da bi rekel: Tvoje znanje v tej stvari je kakor dober novec, ki ima pravilno zmes in pravo težo. Vv. 52—84. Sv. Peter še vpraša: Da poznaš ta dragoceni novec, to vidim. Ampak ali ga tudi imaš v svojem mošnjičku (t. j. v srcu): Dante odgovori: Imam ga, ves svetal je in lepo obrobljen. (T. j. imam vero, čisto, živo, pravo.)