M. Jezernik
Mukec
Itustriral Franc Uršič
V veliki hiši sredi Ljubljane živi v petem nadstropju veseli Mukec. Rodil se je pa tam nekje v Tivolskem gozdu med kostanje-vim in bukovim vejevjem. Majlien je, temnorjav, košati repek drži preko hrbta in gloda ves Ijubi dan.
Ali ga že poznale? Ali že veste, kakšnega rodu in kakšne pasme je? Na koncu tega sestavka pa mu dajte sami pravo ime. Za zdaj je samo Mukec.
Gospa Češnovar, naša soseda. je težko pričakovala popoldan-skega časopisa in ni slutila, da ji bo s časopisom vred prišej gost v hišo. Pozvonilo je. »Kaj pa danes zvoniš, poba?« je smeje pokarala mladega raznašalca in ma vzela_ časopis iz rok.
»Oh, gospa, prosim, gospa! Še nekaj imam za vas. Našel sem to revno stvarco pod drevesom. Veter jo je telebnil na tla. Poginila bo. Vi sie dobri, vzemite jo! Mi je ne morerno vzeti pod streho, saj veste,« in glas se je dečku tresel. Še bolj pa se fe treslo v njegovi topU dlani malo golo telesce, ki se je z dolgimi kremplji krčevito držalo deč-kovih gorkih prstov. Gospa Češnovar je_ sirotico komaj izluščila iz roke njenega rešitelja. Tako so imeli pri Češnorarjevih novega rejen-ca. Med dlanmi ga je grela skrbna gospa. Prvi teden ga je pitala s kruhom, ki ga je namočila v mleku. Drugi teden si je mili gost že sam postregel, saj mu je gospa postavljala prav pred nosek cele kupčke one oebeške jedi.
Krušna mamica je postlala Mukcu na tleh z rahlo črno žimo in ga položila na bohotno ležišče.
A glej ga spaka! Rejenec si je kar na lastno pest preuredil za-devo. Z gobčkom in krempeljčki si je zvil žimo v klobčič, ga prijel s čeljustmi id nesel po lestvici navzgor v odprto gajbico, ki je bila nekdaj last starega jezikavega škorca. Potem je zopet smuknil Mukec iz kletke na ležišče in odnašal po lestvi klobčič za klobčičem črne žime. Ko si je revše v kletki tako lepo postlalo, se je zarilo v mehko posteljo, da niti zvedavi repek ni izdajal speče živalce. Gospa je mo-rala z roko grabiti po žimi, da je zatipala malega Mukca. Vsaka krpica, vsaka dlačica mu je prijala za topln ležišče. Z dolgimi kremplji je trgal cunjice in iih vlekel v kletko. Tako spretno si je postiljal, kakor da bi se že dolgo uril pri dobri mamici, ko je pripravljala gnezdo za svojo družino; vendar je bil revček že od prvega dneva sirotek.
Mladiček je rasel in se razvijal. Gostila se mu je rjava dlaka, čopki  na  pokončnih  ušeskib  so  se  tudi  že  pojavljali  in občutljive
335
brčice so se naselile na nežnem gobčku. — Okrogle črne očke so se zvedavo ozirale po kuhinji, po verandi in so gledale tja daleč čez Ijubljanske strehe proti zelenemu gozdu. Ali ga je mikalo tja v ze-leno hosto? Ali je zaslutil, kje je njegov pravi dom? Tega ne vem. Pribučala je huda ura. Blisk za bliskom je razsvetljcval nebo, treskaio je brez presianka. Končno se je vlila ploha. — Naš mali strahopeiee je   prespal   vso  nevihto  v  lopli  črni   žimi   pod   košatim
repkom, Ko se je sonce prisme ialo izza oblakov, je pogledal zvedavi gobeek iz črne žime.
Gospa češnovarjeva se je sil-no eudila, da je v košari vedno manj orehov in Iešnikov, ki jih je hranila za potice. »Kdo mi jih neki jemlje?« se je vpraševala. V tem je stopila na prazno ko-stanjevo lupino in takoj je zaslu-tila tatiča. Pa glej! Kletka je bila polna orebov, lešnikov in kosta-nja, ki ga je Mukec spravil za trde zimske čase. Res pravi go-spodar.
Saj so njegovi starŠi in pra-dedje tudi nabirali lešnike, ore-he in žir za zimsko naslado. In sinko zdaj vestao vrši jesenske dolžnosti. — Oh ti draga taamka tam v zeleni tivolski Jiosti, tvoj otrok čuti klic narave in niu sle-di zvesto in vdano. Nikoli ga ne bo izdal. — Za svojo krušno mamico stopica po kufainji, ji seda na hrbet in na glavo ia se poigrava z njo kakor mlada mačica. Kadar ga pa moti uepoklican opazovalec, mu razkačeno puhne v obraz: >Ph, ph.« Tudi mene je nagnal: >Ph, ph.« Ko se bodo pobelile strehe, hoste in gore, ga pojdem zopet gle-dat, da bom videl, kako se pokori zimi.
AH veste, kdo je prav za prav naš dragi Mukec? Kako ga boste imenovali?