POIMENOVANJE OSNOVNE ŠOLE POLJE PO EDVARDU KARDELJU

ČAST IN ODGOVORNOST
V okvini praznovanj našega največjega praznika — Dneva repu-blike — je bila v Polju velika slovesnost: tamkajšnja osnovna šola je bila poimenovana po umrlem revolucionarju, mislecu. kpmunistu in vizionaiju Edvardu Kardelju. Vzroke in namen za to poimenovanje je prikazal predsednik občinske skupščine Ljubijana Moste-Polje, Mar-jan Moškrič v svojem slavnostnem govoru. Objavljamo ga V celoti.
Drage tovarišice in tovariši!
Danes začenja osnovna šola v Polju in vsi, ki z njo živimo, svoje novo obdobje. Osnovna šola Polje odpira novo stran svoje
kronike, na katero je z velikimi črkami zapisano, da nosi ime po velikem sinunašegainvsehjugo-slovanskih narodov in narodno-sti, velikem revolucionarju in mi-
slecu — Edvardu Kardelju. S tem prevzemamo veliko obvez-nost, da bomosledili velikim de-janjem in mislim. da bomo nada-ljevali deloenakozagnano.požr-tvovalno in revolucionarno, kot je to delal tovariš Edvard Kar-delj-Krištof.
V spodubdo in opomin pri našem vsakdanjem delu in nalo-gah nam bodo njegove besede, ki jih je izrekel leta 1959 v spomi-
nih na revolucionarno deio- in smo jih vklesali v kamen, da bodo stalno med nami:
»Sedanje pokolenje ima nove
naloge, živi v novih druibenih pogojih, ležišče in smer njegove ustvarjalne dejavnosti sta dru-gačna, usmerjena na zgraditev novega iivljenja, na ustvaritev močne materialne osnove na-predka, na novi razcvet znanosti in kuliure, na zgraditev novih od-nosov med Ijudmi, na zgraditev novih socialističnih oblik demo-kratizma. Sedanje pokolenje mora tudi uporabljati druga sred-stva, taka, ki ustrezajo novim po-gojem in njegovi zgodovinski vlogi. Subjektivno bistvo te člove-ške dejavnosti in boja pa mora biti isto: ustvarjpnje za človeka, za današnja in jutrišnja pokole-nja, za napredek, ki nima konca in ki zanj tudi ni končne formu-te.«
Če hočemo uspešno nadalje-vati to pot, je prav, da preverimo, kako smo jo uresničevali doslej. Ali smo dovolj dosledni, delavni, revolucionarni?
REVOLUCIONARNE DELAVSKE TRADICIJE
Naši kraji, t;iko šolskr okoliš te šole kakor tudi celotno območje naše sedanje občine, so znani po revolucionarnih tradicijah, po naprednem boju in veliki privr-ženosti revolucionarnemu boju za delavske pravice, vse od nje-govih začetkov v drugi polovici prejšnjega stoletja.
(Nadaljevanje na 4. strani)
(Nadaljevanje s 1. strani)
Za to je obstajaia vrsta objek-tivnih možnosti, ki so to omogo-čale. Tu mislim predvsem želez-nico, ki je kot hrbtenica omogo-čala, da so se ob njej razvijali za tiste čase moderni industrijski obrati in po kateri so obenem z materiali in stroji pritekale tudi napredne ideje vsega kontinen-ta. Ljubljana, največje razvija-joče se slovensko mesto, je za svoj razvoj potrebovala vedno več delovnih rok, ki jih je zago-tavljala njena bližnja okolica. Ko teh ni bilo večdovolj, so prihajali novi delavci iz širše okolice. To so bili predvsem tisti, ki niso bili zadovoljni z usodo in revščino, ampak so zavestno trgali ar-haične spone in ponosno stopali na novo pot, pot proletariata. Vendar se praviloma niso ustav-ljali v mestu, keT jih le-to, zavito v malomeščansko dremavost in samozaverovanost, ni potrebo-valo. Potrebovalo je namreč samo njihove roke, njihovo delo.
Zato so ostajali na njegovem obrobju med sebi enakimi, med tovariši, somišljeniki, katere je preveval na eni strani odpor proti malomeščanstvu, na drugi strani pa odpor proti nazadnjaški vaški miselnosti. Tako je bila uspešno razbita vase zaprta vaška skup-nost, stistnjena v rokah cerkve-nih in posestniških veljakov, ki so začeli ogorčen boj za ohrani-tev stoletnih svojih privilegijev, boj za ohranitev primata nad dušo in telesom. Vse od Most in Zelene jame do Zaloga so nasta-jala delavska naselja, nekatera z vsemi oblikami predmestja, polna prevratniških idej. V že-lezniških delavnicah v Zalogu, v vevški papirnici, kemični tovar-ni, Saturnusu, tovarni kleja, us-njarnah, oljarnah in drugih manjših polindustrijskih obratih so začela nastajati žarišča odpo-ra, organizirane skupine delav-cev, ki so se upirale kapitalistič-nemu izžemanju in pritisku. Iz skromnih zahtev za izboljšanje delovnih razmer in boja za zago-tovitev večjega kosa kruha je v njih zavesti vedno bolj prevlado-valo prepričanje, da to ni vse, da samo boj za večji kos kruha še ne pomeni osvoboditve delavskega razreda. Za osvoboditev delov-nega človeka je potrebno več: da sam upravlja in gospodari z delom svojih rok. In krepili so se sposobnost in znanje, razredna zavest in enotnost. Vse to je bila osnova, na podlagi katere je na-predno, revolucionarno gibanje doživelo po letu 1930 velik ra-zmah.
Za to gibanje, za ta čas je pri nas značilno še to, da je bilo pod močnim vplivom in vodstvom komunistične partije in vedno zvesto njenim idealom. Zato v vsem tem gibanju ni bilo po-membnih frakcionaških bojev, kolebanj, odpadništva in izdaj-stva. In še nekaj: nosilci, organi-zatorji tega boja so bili mladi komunisti, brezkompromisni in do kraja zavzeti za revolucio-narni boj delavskega razreda. Najudarnejša skupina tega boja pa je bila mladina, mladi delavci, vajenci, kmečki delavci in štu-denti. Tako so bile dane vse možnosti, da je revolucionarno gibanje hitro doseglo svoj višek, ko so njegovo vodstvo prevzele
nove, mlade sile pod vodstvom tovariša Tita in Edvarda Karde-Ija.
Revolucionarna misel in delo Edvarda Kardelja sta bila stalno prisotna v revolucionarnem gi-banju in političnem delovanju komunistov med vsemi napred-nimi silami vzhodnega dela Ljub-Ijane. Še več: lahko trdimo, da sta bila neposredno pod njego-vim vodstvom. Edvard Kardelj je bival v naši sredini ali čestokrat prihajal vanjo ter neposredno sodeloval pri oblikovanju boja skupaj s številnimi zvestimi in požrtvovalnimi revoludonarji iz naših krajev. Neposredno je tako videl tudi uspehe nove usmeritve in zagona revolucionarnega gi-banja, jih še dopolnjeval in usmerjal. Edvard Kardelj je bil že tedaj med našimi delavci znan, priljubljen, kot bi zrastel iz nji-hove sredine, kot bi bil eden izmed njih; to je s svojim delom in ponašanjem tudi dokazoval. Zato smo ga vedno, kadar smo govorili ali se srečali z njim, kadar
smo prebirali njegove besede, imeli za svojega, za prvega in največjega človeka, kar jih je kdaj i/ilo iz naših krajev.
NARODNOOSVOBODILNI
BOJ IN REVOLUCUA Zasluga njegovih usmeritev in dela je bila, da so bile vse na-predne sile v tedanjih občinah Moste, Polje in Dobrunje osveš-čene in bile pod vodstvom ko-munistične partije zdnižene v ši-rokem Ijudskofrontnem gibanju, ki se je po vdoru okupatorja leta 1941 hitro prelilo v Osvobodilno fronto. In OF je zajela in pove-zala v narodnoosvobodilni boj naš sleherni kraj in domala sle-hernega prebivalca.
Rezultati predvojnega revolu-cionarnega gibanja so bili hitro vidni že v prvem in drugem letu narodnoosvobodilnega boja.
Stotine borcev, zapornikov in internirancev, prvi padli nemški vojak na Slovenskem, Molniška partizanska četa, Zaloška parti-zanska skupina, številne nove partijske celice, desetine teren-
skih odborov OF, bataljoni in čete Narodne zaščite, ilegalne tehnike in bolnišnice, mladinski in skojevski aktivi v letu 1941 in spomladi 1942 so dokazi o uspešnem in pravilnem revolu-cionarnem gibanju, ki je tako za-vestno prešlo v oborožen boj za socialno in nacionalno osvobodi-tev delovnega človeka, v boj za ustvaritev takih razmer, ki so edinole lahko uresničile veliko poslanstvo in cilj delavskega ra-
zreda, da je prevzel svojo usodo v svoje roke. V vsem tem boju sta bila stalno prisotna misel in delo Edvarda Kardelja.
To so bila leta velikega poleta in vzpona, a tudi velikih žrtev naših najboljših sinov in hčera, leta trpljenja. O tem pričajo po-mniki v vseh naših krajih, o tem priča Urh. Kajti odpor nazadnja-ških buržoaznih in klerikalnih sil je bil pod zaščito in s pomočjo policijskega aparata v stari Jugo-slaviji in fašistične soldateske rned okupacijo izredno krut in oster. Takega je pogojevala tudi njihova nemoč upreti se sili, ve-liki plimi vseljudskega gibanja in nezajezljivi želji po svobodi, po novem, boljšem. Čim bolj so se osipale nazadnjaške sile, toliko večji je bil njihov teror.
Tako lahko rečemo, da smo v revolucionarnem in narodnoo-svobodilnem obdobju častno iz-polnili svojo nalogo.
USTVARJALNI ZANOS PO OSVOBODITVI
Po osvoboditvi so — kot vso našo domovino — tudi nas ča-kale velike in odgovorne naloge. Treba je bilo obnoviti porušerfo domovino, jo dvigniti iz zaosta-losti in ustvariti tudi take materi-alne možnosti, ki so hitreje omo-gočale rast in razvoj socialistič-nih družbenih odnosov. Pri tem smo imeli pomembno nalogo: na za tiste povojne dni dokaj indu-strijsko razvitem območju je bilo treba ustvarjati čimvečjo materi-lano osnovo za dvig in gospodar-sko rast številnih nerazvitih ob-močij, kar je bil pogoj zafcitrejšo rast socialističnih družbenih od-nosov tudi na teh območjih. Ob tem smo se in se zavedamo, da bomo močni in srečni samo tedaj, če bo močna in srečna vsa Slovenija, vsa Jugoslavija.
Tudi sami smo napravili tak-šen razvoj, da o njem ne bi mogli sanjati niti največji optimisti. Iz številnih majhnih, polindustrij-skih obratov so nastale nove mo-derne tovarne. Od približno 2000 zaposlenih pred drugo sve-tovno vojno je to število narastlo na skoraj 30.000. Nastala so nova naselja, število prebivalcev se je povzpelo z manj kot 20.000 na več kot 60.000 . Povsod okrog nas, na vsakem koraku se je in se še rojeva novo življenje, napre-dck.
Vzporedno s to materialno ¦¦astjo so se razvijali tudi naši družbeni odonosi in samouprav-Ijanje, s katerim vedno bolj stvarno in dejansko uresniču-jemo tisto davno željo in sen de-lavskega razreda, zaradi katerega je tudi začel svoj boj, da naj na-tnreč vsak sam razpolaga s svo-jim delom. Razvejani delegatski sistem, v katerem sodeluje skoraj vsak deseti delovni človek in občan, razvito delavsko in kra-jevno samoupravljanje, aktivno delovanje v družbenopolitičnih organizacijah   —  vse   to   nanj
omogoča uresničevati to davno željo, davni sen.
Lahko trdimo, da smo zadovo-Ijivo opravili tudi te svoje naloge v povojnem obdobju. In tudi pri tem nas je stalno vodila misel Edvarda Kardelja.
Pri njem, neposredno ali v nje-govih besedah, smo vedno našli odgovore na vsa vprašanja in probleme, ki so se pojavljali. S preprostimi besedami, a s silnim analitičnim   posluhooi   nam  je
razjasnil za nas na prvi pogled nerazrešljive probleme, tako da smo se jih uspešno lotevaii. To tudi zato, ker smo mu zaupali in verovali vanj.
NAŠ DOLG EDVARDU KARDELJU
In prepričan sem, da bomo tako, kot v preteklosti, tudi v pri-hodnje uresničevali veliko misel Edvarda Kardelja. Naša prva na-loga je vsestranska zagnanost za še hitrejši razvoj materilane osnove, našega gospodarstva in industrije, osnove za ves naš na-daljnji razvoj. Druga naša velika naloga v naslednjem srednjeroč-netn planskem obdobju pa je uskladiti nesorazmerja v našem razvoju, ki so bila nujna ob tako hitri rasti v preteklosti. V te sodi tudi šolstvo. Vemo in poznamo težave v šolstvu, saj smo med redkimi občinami v Sloveniji, da še nimamo celodnevne šole, saj komaj zagotavljamo normalen dvoizmenski pouk. Vemo, da je prav tej šoli še nedavno tega gro-zil troizmenski pouk, ki smo ga preprečili z velikimi napori in in vlaganji tako skupnosti kakor s samoprispevkom vseh delovnih I judi, tudi za to nas še posebej za-vezuje njegova beseda.
Zavedamo se, da brez nepre-stanega razvijanja in poglablja-nja samoupravnih odriosov pri svojem delu ne bomo uspešni, nalog, o katerih sem govoril, ne bomo zadovoljivo reševali. Zato bomo morali neprestano dvigati kakovost delegatskega sistema in doseči to, da bodo delegacije in delegati neprestano povezani z interesi in problemi v združenem aelu in krajevni skuposti ter jih prenašali naprej v širše samou-pravne skupnosti, v občino re-publiko in federacijo.
Posebno skrb bomo morali posve-čati prav delegacijam v temeljnih samoupravnih skupnostih, saj vemo, da prav od njih v veliki meri zavisi uspešno in učinkovito delovanje de-Iegatskega sistema nasploh. Z utrje-vanjem samoupravnih odnosov v TOZD in krajevnih skupnostih bomo hitreje in učinkoviteje reševali probleme našega nadaljnjega razvo-ja. ln veliko vlogo in odgovornost v tem procesu ima tudi naša šola, ki mora izobraziti in usposobiti mlade Ijudi tako, da bodo s svojim znanjem in vzgojenostjo polno ustavarjalno delovali in prispevali k razvoju druž-be.
Poimenovanje šole sovpada z našim največjim praznikom — dne-vom republike. Kolikor bolj se 29. november 1943 časovno oddaljuje od nas, toliko bližji nam je, toliko večji nam je. Vedno bolj se zave-damo njegovega pomena in spozna-vamo ga kot veiiki mejnik v naši zgo-dovini. Zgodovinski sklepi II. zase-danja avnoja pomenijo začetek poti, ki jo nadaljujemo še danes. Pome-nijo ustvaritev osnovnih možnosti za tak naš samoupravni socialistični družbeni red, kot ga gradimo danes. Tudi ko govorimo o 29. nobembru 1943, moramo poudariti vlogo Ed-varda Kardelja, ki jo je imel pri sno-vanju teh velikih zgodovinskih do-godkov. Tudi vanje je vtkana, v njih sta prisotna njegova misel in delo.
Tovarišice — tovariši!  -Pionirke, pionirji, mladinke in mladinci!
Ob poimenovanju osnovne šole Polje po velikem sinu jugo-slovanskih narodov, borcu, revo-lucionarju, mislecu in vizionarju Edvardu Kardelju, se vsi zave-damo velike časti in odgovonosti, ki jo s tem prevzemamo. S svojim delom in obnašanjem bomo mo-rali dokazovati, da smo tega vredni. Naša naloga bo siediti be-sedam in mislim, ki jih je v svo-jem velikem življenju zapisal to-variš Edvard Kardelj.
Prepričan sem, da bomo do-stojni njegovi dediči in da bomo uresničevali njegovo delo, ki je bilo namenjeno nam, delovnim ljudem naše domovine, Ijudem dobre volje vsega sveta — saj bomo uresničevali ideje, ki so globoko zapisane v srcu nas vseh in pomenijo ustvarjati lepše, polno življenje posameznika in družbe.
MARJAN MOŠKRIČ