BOLJŠI POLOŽAJ KMETA
V razgovorih s kmetovalri je v zadnjih Ietih slišati vse večkrat, da je položaj kmela boljši, čeprav je res, da se še vedno ne vrača na zemljo toliko ljudi,kot bi bilo treba. Na zemlji so še vedno pretežno starejši in pri obdelovanju jim pomagajo otroci, ki so sicer v služ-bah. Na mehaniziranih in sodobnih kmetijah pa je tudi že vse več mladih.
O možnostih za razvoj in predvsem o načrtih za letošnji pridelek smo se pogovarjali z nekaj kmetovalci s polhograjskega in velikola-škega oziroma turjaškega območja. Izbrali smo namenoma starej-še, ki so preživeli vse težave razvoja našega kmetijstva.
ROZA LEBEN iz Dvora pri Polhovem Gradcu: »Zemljo ob-delujem vse težje, saj so mi po operaciji opešale moči. Na zemlji sem sedaj sama, vendar mislim, da kmetija ne bo propadla, saj se kar dva vnuka zanimata zanjo in sta pripravljena živeti in delati na deželi. Imam četrt posestva, temu menda sedaj pravite 10 hektar-jev. V hlevu so krave, prašiči in konj, na dvorišču kokoši... Za mojih 70 let kar nekaj. Največ pridelam krompirja in mleka. Temu bom tudi letos posvečala pozornost. Mleko in krompir tudi proda-jam. Pridelam pa še koruzo, peso, oves, korenje in različno zele-njavo, ki jo potrebujemo za doma in živino. Pšenica pri nas ne uspeva. Danes je mogoče kar dobro živeti na zemlji. Gnojila po-magajo zelo veliko, vendar so predraga. Tu pri meni je bodočnost v živinore ji in če bi bila mlajša bi se je lotila. Mogoče bom kl jub temu letos gojila kakšno živinče več. Z zemljo imam tudi nekaj težav, ker Gradaščica poplavlja in voda mnogo uniči, ko podre zaščitne nasipe.«
JAKA LUKANČIČ s Turjaka: »Pri nas nimamo kaj prida zem-lje, vendar še vedno pridelamo za sebe vse. Tu okoli sploh ni veli-kih kmetov, saj so ljudje že v prejšnjih časih hodili na delo v grašči-no. Potem je po vojni precej zemlje pobrala zadruga. Zato so mladi odšli v službe in sedaj je naše kmetijstvo brez tržnih viškov.
Pridelamo v glavnem le zase. Pri nas pridelujemo le večje količine krompirja in zelja. Za oboje so tu odlični pogoji in tega bi se lotil v večjih količinah, če bi bil mlajši.
JOŽE RIHAR z Belice pri Polhovem Gradcu: »Pri nas vsi sku-paj z združenimi močmi obdelujemo zemljo. Kljub temu, da mi je 82 let in da sva z ženo praznovala že zlato poroko, še kar delamo. Zemlje imamo premalo, ker nam povzroča težave voda. Zato jem-ljemo zemljo v najem. V najem vzamemo zemljo predvsem v Srednji vasi, kjer je več ljudi, ki jo ne zmorejo več obdelovati. Pri-delati skušamo predvsem krmila za živino in seveda vse, kar potre-bujemo za dom. Letos bomo sadili predvsem krompir in sejali ko-ruzo. Pšenice se pri nas ne splača sejati, saj voda poplavlja polja. Tudi mlina nimamo, ki bi mlel pšenico. Zato raje kupujemo moko ali kar kruh. Koruzo porabimo za živino. Mleko od štirih krav pro-dajamo.
Pri nas bo lažje kmetovati, ko bo regulirana Gradaščica. To ob-ljubljajo že leta in leta. Njive imamo stalno poplavljene in takšna premokra zemlja ni uporabna.
JOŽA LEVSTIK s Turjaka: »Proti Rašici, na drugi strani ceste za Kočevje, imatno veliko zemlje. Te zemlje skoraj ne obdeluje-mo. Vse skupaj puščamo, ker nima kdo delati, predvsem zaradi ceste. Preko tako prometne ceste je zelo težko tovoriti karkoli. Njive so tudi daleč in zato jih marsikdo, ki ima tam zemljo, ne ob-deluje. Še na eno stvar sem pozabila: divjad. Zaradi nje se tu ne splača gojiti tisto, kar ustreza divjadi. Dobiti odškodnino od lovske družine je umetnost in še kar plačajo, je bore malo. Zato zemlje ne obdelujemo.
Na zemlji, ki je blizu, pridelujemo predvsem krmila za živino. Imam le kravico, vendar bom mogoče začela razmišljati tudi še o čem drugem. Pridelamo krompir, kolerabo, ječmen in povrtnino. To bomo v glavnem sadili in sejali tudi letos.
MILOVAN DIMITRIČ