Štev. 46. V Mariboru 14. novembra 1889; Tečaj XXIII. List 1, | n d s* t v ii v p o d u It. Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3 gld,, z* pol leta t gld. flO kr., ma četrt leta 80 kr. — Naročnina so pošilja upravnlštva v tiskarni sv. Cirilu, koroške ulice, hšt. 5. — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list hrez posebne naročnine. Posamezni listi dob£ se v tiskarni in pri g. Novak-u oa velike.i. trgu po 5 kr. Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Zh oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr. Premilostljivd&u in prečastitemu gospodu gospodu D" MIHAELU NAPOTNIKU, kuezoškofii lavantinskemu it«!, itd. o Njih intronizaciji, dne 17. novembra 1889. 1 Veselje se glasno od nizkih goric Razlega do sinjih planin, Raznese! od Drave radosten se klic Do Save je plodnih ravnin: Pastir zapuščeni prihaja že čedi, Pozdravimo ljubo v svoji ga sredi! Pozdravljamo Tvoj zaželeni prihod, Naš oče, naš višji pastir! Vihar naj potihne med nami povsod, Poleže se strastij prepir: Nasprotna si srca veselje jedini, Tebe pozdravljamo v svoji sredini! Ovčic zapuščeno število poprej Dobilo pastirja je zdaj, Škofija ne bo več sirota odslej: Ti bodeš ji oče, čuvaj! Krščanstvu vesoljnemu roka bo Tvoja Podpora v viharjih prepira in boja. A tudi na narod ne zabi nikar, Na narod ubog, a krepak: Odganjaj od njega sovražen vihar In temne pogube oblak; Naslednik si vreden Cirilu-Metodu, Ko veri koristiš in svojemu rodu! Pozdravljamo Tvoj zaželeni prihod Veselega srca tedaj. In prošnje kipeče nebeški Gospod In želje usliši te naj, Ki dvigamo k Njemu jih, Tebi udani: Da Tebe obilo naj let nam ohrani! Liberalno gospodarstvo. Kar jih stoji pri nas v jarmu nemškega liberalizma, vsi taki ljudje so polni lastne hvale in ako jim človek verjame, nihče ne seže njim do pasti, kar se tiče „inteligence", poštenosti in vzglednega gospodarstva. To sliši človek od njih v zborih in bere lehko skorej vsak dan v njih listih. Ne mara, da že sami verujejo, da je to resnica in zato se nihče izmed njih ne potrudi, naj to tudi dokaže. Na besedo jim verjami, če ne, pa si skupil jo pri njih za vselej ter nimaš — „inteligence"! Mi je nimamo pri njih že zdavna, ali če gre za pravo, nikoli je nismo imeli le toliko, kar bi je šlo v črno pod nohtom, saj pišemo le v slov. jeziku in za slov. ljudstvo; tu pa naj ne išče človek inteligence! Za to pa jim tudi smemo dnes reči odkrito, da mi nimamo nič kaj vere v lastno hvalo nemških liberalcev. In še več, poskusimo še celo dokazati, da nemški liberalizem slabo gospodari, recimo: na Slatini. Naš ljubeznjivi dež. odbor v Gradci ima jo na skrbi in sedaj je že v resnici blizo na tem, da jo proda, češ, da nič ne nese ter je na škodo deželi. Ako se spravi tak nasvet na nje prodajo v dež. zbor, ni dvoma, da obvelja v njem, kajti večina trobi v zboru, žal, v rog nemškega liberalizma. Cez noč se torej prelevi lehko dež. Slatina ter postane lastnina kje kacih judov. Njim pa ni dvoma, da potem že „nese". Pravi se, (la se dež. odbor že pogaja, na tihem, z nečim judom za to, naj jo kupi od štajarske dežele ter njo reši tako dalnje zgube. Vprašamo torej, je li v resnici dežela na zgubi pri Slatini? Mi odgovorimo odločno, da ne. Znano je in dež. odbor prizna v svojem zadnjem poročilu sam, da zadnja leta pojemlje število tujcev in kupčija s slatino peša že dalje časa To vzemimo torej za resnico. Vendar pa znaša še zadnje leto to, kar presega dohodek stroške, za 40.000 gld. in če še prišteje človek ¿0.000 gld., ki jih stane novo j žlebje za slatino, tedaj je preostanka za 60.000 fl. i Ako je na Slatini to, kar je v njej lastnina de- j žele, vredno 2 milijona, obrestuje se ves denar ' po 3 Rcsnica, da to ni veliko, ali mi vprašamo, j katero posestvo vrže v sedanjem času večje j obresti ? Dež. odbor ne najde brž lehko na to j vprašanje odgovora, saj tacega ne, da prepriča | z njim koga o tem, da je pri Slatini dežela na 1 zgubi. Ali mi vprašamo še lehko dalje: odkod je kje Slatina postala vredna 2 miljona? Dežela ni štela k temu nikoli ničesar ali more biti skraja par jezer, vse drugo pa je dala Slatina sama. Kar je torej sedaj Slatina vredna, to je njeno premoženje in dežela nima pri njej i ničesar iskati. Ako pa še vrže pri vsem tem 1 Slatina v dež. kaso 60.000 gld., tedaj menimo, da dežela ne trpi od Slatine nobene zgube. In če sodimo po tem, da je lani štaj. dežela kupila na gornjem, nemškem Stajarji sama za več miljonov lesa, smemo reči. da dežela ni v stiskah in ji ni treba na naglem denarja. Oni les še 3 °/0 ne nese deželi in ji tudi ne more nesti nikoli, čemu je tedaj sedaj pri Sla tini, pri lepem posestvu na spodnjem, slovenskem Štajarji taka sila? Gori se kupi posestvo, ki ne more dati nikoli dobrih obresti, doli pa se sili na prodajo posestvo, ki sedaj, v slabih časih, ne daje visocih: kako gre potlej to skup, tega mi ne zastopimo, mogoče pa je, da zastopi to liberalna nemška inteligenca, tista, ki gospodinji v našem ljubeznjivem deželnem odboru. Še huje pride. Ako se proda Slatina, kam pride skupek? V deželno kaso. To je resnica, ali kdo ima potem pravico do njega? Dežela ali kaj je storila doslej dežela za Slatino, za kraje, ki so v njenem obližji, za slov. štajar? Nam ni znano, da je storila dežela doslej kaj za-nje iz dobička, ki ga je imela iz Slatine, strah pa nas obhaja, da še pride potem manj iz skupka za koristi nav spodnjem Štajarji. V malih letih nima slov. Stajar več Slatine, pa tudi ne skiipka za njo. Ako poprosimo kedaj dež. zbor, naj se napravi kaj pri nas na dež. stroške, poreče se nam: dežela nima ničesar od Vas, ona torej tudi nima ničesar za Vas. Srečno! (Konec prih.) Železnica iz Radgone v Ljntomer. Dognano je zdaj vprašanje, da se bode gradila železnica iz Radgone v Ljutomer in dognano je, da se bode delo samo začelo že v nekaterih dneh. Veliko skrbi je bilo treba do-zdaj in marsikaj še bode treba vkreniti prej, ko bode vse delo dovršeno. Kakor je znano, mora okrajni zastop ljutomerski vse zemljišče, po katerem bode tekla železnica, rešiti in isto izročiti podvzetnikom, ki bodo delo izvrševali. Vsled tega bode marsikateri posestnik zadet, ker se bode železnica gradila po njegovi zemlji. Enemu se bode prerezal travnik, njiva, pašnik, drugemu pa se bode odrezalo nekaj imenovanega zemljišča. Vsaki dotičnik bode trpel neko škodo, pa samo na videz, kajti vsaki, ki bode zadet, bode tudi odškodovan. Več ko bode škode, večja bode tndi odškodnina. Kriva bi pa bila misel, da bi se dotičnemu zemlja vzela zastonj ali pa, da bi se hotel dotičnik na okrajne stroške obogatiti, ker bi za odstopljeno zemljo, Bog zna, kako visoko ceno tirjal. — Naj tukaj velja pravi pomen znanih besed: „Vsakemu svoje". Vam Slovencem, ki prebivate na Murskem polji med Radgono in Ljutomerom, pa bode ravno zdaj dana prilika, pri kateri se po-kažete, kakor pravi slovenski poštenjaki. Zdaj, ko se bode gradila železnica, lahko vsem tistim, ki bodo opravljali delo in ki bodo reševali vaša zemljišča, lahko pokažete, da ste v vsakem oziru poštenjaki in to s tem, da ne bodete delali nepotrebnih ovir in da ne bodete tirjali za odstopljeno zemljo večjega plačila, kakor je v istini vredna. Onim pa, ki niso naši rojaki in ki bodo imeli priliko, se z vami pogajati, naj se ponudi prilika, vas spoznati t ne kot trme glave, temveč kot prave slovenske poštenjake! Gospodarske stvari. O juncih in njih vzreji. Kmetovalci imajo marsikaj dela, pa tudi veselja, ako jim ne manjka veselja do dela. Se ve, da jim je treba dela in dela. predno jim to dopolni veselje. Poglejmo le v hlev, v katerem stoji živina! Hlev in živina v njem kaže skorej najbolj očito, kak da mu je gospodar. Mi opazujemo na naše veliko veselje, da je pri slov. gospodarjih že marsikaj hvale vredno, kar se tiče živine in reje, prvo veselje pa je gotovo za-nje same, ako se jim redi lepo in lepa živina. Naj jih pa opomeuimo še dnes na junčke, na male vole. Za-nje še je pri tem in onem gospodarji premalo skrbi, najbolj pač za to, ker junček itak sam raste in postane čez dve, tri leta vol, ne da mu je treba v to veliko postrežbe. Resnica je že to, da postane iz junčka junec in iz tega vol, ali to je vprašanje, kak da postane, ako nima prave postrežbe! Kakor pri živinčetih v obče, tako pride tudi pri junčkih veliko na to, kako se jim razvije v prvem letu život. Če ni v tem času dobro z rejo, v poznejem času se ne popravi taka zamuda nikoli več, vsaj ne do cela. V tem času dela se v živinčetu okostje in Čem bolje se mu razvija to, tem lepša je njegova postava in lehko se umeje, da kjer ni prave, krepke postave, tam tudi ves život ne more biti veliko prida lz tega pa tudi človek lehko razsodi, da se ne zavrže, kar se da živinčetu v tem letu in je to le neko posojilo, ki ne ostane brez dobrih obresti, ako ni kake uime. Priporoča pa se gospodarju, naj daje ži-vinčetom v tej dobi poleg druge krme tudi krompirja, repe, kolorabe in sploh tacih reči, iz katerih dobiva živinče snovi za svoje kosti. Junčka, ki se skotne v jeseni, krmi skozi tri mesece z mlekom, po tem času pa dajaj živinčetu mesto mleka pol klg. prge, ječmenjaka, repe, pa tudi dobrega sena in Čudo se ti razvije živalica. Rezati kaže junčka brž v prvih mesecih, ako le čas, muhe itd. to pripustijo. Tako dobi žival lepše roge in prijazniša ji je glava — nekaj, kar potegne pozneje pri ceni veliko. Kjer je paša, naj se pusti žival na pašo, toda v jutro in na večer mora dobiti tudi suhe krme v hlevu. Brez te ne gre dobro. Prvo leto, smo rekli, odloči skorej vselej, kaj bode iz živinčeta. Ako se redi živinče v svojem prvem letu prav in kakor mu je potreba, tedaj ne bode preveč škode, ako se greši kje kedaj v pozneji dobi. Ako pa se zamudi v tem že v prvem letu, tedaj se vidi to in kaz-njuje se hudo na gospodarji potlej in on ne more nikoli te škode več odvrniti od sebe. Dobra postrežba, ki se daje živinčetu pozneje, ne napravi več nikoli iz živinčeta, kakor le-to, da je še nekam tako za silo. Če človek nima dobre paše za živino ali če je vreme mrzlo, deževno, tedaj stori na vsak način bolje, če obdrži mlada živinčeta v hlevu ter jim polaga v njih, kar in kolikor jim je treba. Vendar naj se ne pozabi v tem, da je živinčetu treba gibanja in zato se mu mora tudi dati časa in priložnosti za to. Po zimi velja, ako se dve, trikrat spuste, kedar je napajanje, živali malo na prostem, toda dolgo nikoli v mrazu. Drugo leto je živinče že večje in težje, zato mu je treba hidi več krme, krompirja, repe, sena, slame bode več treba, ali za vse to je živinče že tudi prav hvaležno, kajti o konci tega leta vaga že 400—450 klg , če je iz boljših ! plemen. Od tretjega naprej pa je krma različna in ravna se po tem, čemu da naj služi živinče. Ako se ima odebeliti in čez pol leta prodati mesarju, treba mu je krme za to, dobre in obilne. Voli, ki pridejo v prego, ne potrebujejo druge krme, kakor sena, dobre slame, krompirja, repe itd., vsega pa zadosti in v pravem easu. Nič ne škoduje živali bolj, kakor če ni reda v krmljenji Za to pa priporočamo mi našim kmetom, naj skrbijo v tem za red. Le njim bode to h koristi. Zapreči smemo junce že v tretjem letu, toda le za lehke reči in ne smemo jih potlej nikoli pustiti na gladu, pa tudi ne na vetru, ako so vsled dela vroči. V svoje peto leto raste vol zmerom naprej v meso, kakor se pravi in naj nam torej ne bode nikoli žal za krmo, ki mu je damo, naj že dela ali le počivlje. V volih je gotov denar. Sejmovi. Dne 15. novembra v Langu pri Lipnici. Dne 17. novembra v Gomilicah. Dne 19. novembra v Ivniku, pri sv. Juriji v slov. gor., v Podsredi, ua Ljubnem, na G. Polskavi, v Rušah in Slov. Gradci. Dopisi. Iz Št. Jurja ob juž. žel. (Važno za župane ob prihodnjem popisovanji.) Kakor znano, daje občno popisovanje in štetje ob konci desetletja dosti opravila in potov; ta i posel pa se da precej olahčati in ima za ob- j činske predstojnike še druge prednosti od navadnega popisovanja, ako se stori tako, kakor je to storil župan Šentjurski leta 1880. On je dal namreč na pol pole tiskati vsa dotična vprašanja — se ve, da slovensko — .v posamezne predalce prav pregledno, na eni strani za ljudi, na drugi za njih živino, kakor se tu vidi na priloženem obrazcu (formul arji). Te pole se po tem oddajo vsakemu gospodarju, da jih spolni, če pa bi jih sam ne znal popisati, stori to lahko kak sosed ali pa se spolnijo v občinski pisarni. S tem je delo veliko pokrajšano; še veče-vrednosti je pa to, da se potem spolnjene pole prinesejo občini; tam se po občinah in okolicah uvrste in zvežejo. To pa je potem naj-zaneslivejša matrika, iz katere se gosposki vselej in zanesljivo o stanji te ali one osebe lahko poroča. Ker imajo te pole dosti prostora, se tudi pozneje premembe iahko razvidno vpisujejo. Šentjurskemu županstvu se je ta način popisovanja prav dobro ob nesel, tako da se tudi drugim županom priporočati more. V. J- 0(1 Sotie. (Pošta na Slatini.) V številki 44. „Slov. Grosp " berem v dopisu od Slatine nekaj o poštnem nradovanji in o novem g. poštarji. Zares mora omenjeni poštar čuden možiček biti, ker še svoje ime v poštnih pri-jemnicah tako neznano podpiše, da ni mogoče razločiti, ali je ime ali kaka rimska številka. Zato pa je še menda županom tukajšnje župnije neznano njegovo ime. Opomnil bi toraj tega novega gospoda poštarja, da bi bilo pač lepše za-nj in boljše, da bi o svojem prihodu na slovensko zemljo, na Slatino, bil vse občine tukajšnje župnije sv. Križa s pismom po zdravil in jim svoje ime naznanil, saj brž ni turško, da bi se sramoval kristjanov. Boljše bi bilo to, kakor pa to, kar so že občine dobile z odlokom okraj, glavarstva Ptuj, dne 29. jun. 1889 št. 11905 na znanje. Od strani c. kr. poštnega in brzojavnega urada na Slatini je bojda tje pritožba prišla zaradi nepravilnih, poštnine prostih naslovov. V tem je potlej bilo ostro ukazano, naj se na vsak, poštnine prosti list še pripiše: „portofreie Dienstsache". To je čudno, prav, kakor bi res bili tukajšnji župani čisto nevedni, da bi ne vedeli, da je tudi dobro, če se „službeno" na zavitek zapiše. Še nekaj naj omenim. Pred kratkim je nek posestnik iz Te-kačovega na pošto prinesel zavitek z naslovom, seveda s slovenskim: na c. kr. okr. glavarstvo v Ptuji, ali gospod poštar ga je na to vprašal, kaj je to: okr. glavarstvo? Ali je to kakošnja sparkasa? To je lepo: na slovenski zemlji zaslužek imeti, in še iz kmetov norce briti! Za danes je zadosti, toda vedite, gospod poštar, da ste na slovenski zemlji in da ob tnkajšnjih kmečkih žuljih živite! Kmet. : Od sv. Magdalene v Savinjski dolini. j (Blagoslovi j en je nove kapele.) Lepo vreme je bilo na kvaterno nedeljo to jesen. Vse se takega dneva veseli, kar le na svetu živi. Ta prelepi Gospodov dan prinesel je posebno veliko veselja nam, v soseski sv. M. Magdalene, ker smo imeli slovesno blagoslovljenje nove kapelice Matere Božje čistega spočetja. Spoštovanima Jakobu in Jeri Uplaznik pozidal je kapelico domače tare umetni zidar zraven poslopja Uplaznikovega, katera je prav umetno pozidana na prijaznem gričku. Premilo podobo pa je dobil od slovečega mojstra Stufleserja na Tirolskem. Štiri dekleta pa so napravila več krasnih vencev za olepšanje kapelice in zelenih i mlajcev. Sploh bilo je treba več pridnih rok. da se je vse to storilo, kar je bilo k temu veselemu blagoslovljenju potreba Kapelico Matere Božje blagoslovit bila sta povabljena čč gg. župnik in kaplan. Prišlo je veliko ljudi od blizo in daleč vdeležit se vesele slovesnosti. Ob štirih bilo je blagoslovljenje iu po blagoslovu imeli so č. g. župnik ginljiv govor o Materi Božji, in so ob konci tudi pohvalo izrekli za Marijino čast toliko vnetima gospodarju in gospodinji, ker sta imela toliko truda, stroškov in ljubezni do Marije pri stavbi te lepe kapelice. l'o govoru zapele so deklice več milih pesmic Mariji v čast. Po petji pa je sledila vesela gostija, h katerej je bilo lepo število povabljenih in s tem je naš dragi sosed postavil prelep spominek v čast in veselje Mariji pa tudi sebi, ženi in svojim otročičkom. Lepa mu hvala za-nj! Iz Ptnja. (Dijaška kuhinja) v samostanu č. gg. oo. minoritov v Ptuji je v tekočem šolskem letu 1889/90. od 19. septembra do 31. oktobra ubogim dijakom 59P kosile v vrednosti 82 gl. 35 kr. podelila. Darovali so z nova v dobrodelni namen nastopni p. n. č. gospodje, oz. zastopi: G. Spindler Anton, c. kr. zemlj. knjigovodja v Brežicah, 5 gl.; g. Kupljen Anton, c. kr. notar v Crnomlji, 3 gl.; č. g. v. Prus Stauko, min. kaplan v Neunkirchenu, 2 gl ; č. g. Gromilšak Jakob, nemški propo-vednik v Trstu, 5 gl.; č. g. Osenjak Martin, kaplan v Ljutomeru, 1 gl. 50 kr.; č. g. Ko-lenko Martin, župnik v Podgorji, 2 gl. 25 kr.; č. g. Aškerc Anton, kaplan pri sv. Lovrenci v Slov. gor. l gl. in Ptujski: g. Raisp Ferdo 10 gl ; g. dr. Čuček Josip 30 gl.; g. dr. Ploj Jakob 4 gl.; g. dr. Jurtčla Franc 10 gl.; g. Klobučar Anton 2 gl.; g. Kunstek Luka 2 gl.; g. Balon Ivan 2 gl.: č. g. Črnko Marko 1 gl. 5 kr.; č. g. Majcen Ferdo^ 1 gl.; č. g. Bratuša Alojz 1 gl. 5 kr.; č. g. Salamon Franc 1 gl. 5 kr.; g. Železinger Franc 5 gl. in slav. Ptujska posojilnica 30 gl. Vsem preblagim darova-teljem in preiskrenim ljubiteljem uboge gimnazijske mladeži izrekamo prisrčno hvalo in sto-terni „Bog plati!" Politični ogled. Avstrijske dežele. Dnes snide se avstrijski cesar Franc Josip I. na novo z nemškim cesarjem Viljemom II. in sicer v Inomostu, glavnem mestu Tirolcev. Zatrjuje se, da temu shodu ni namen politika, ampak da je to iz gola čin prijateljstva. Je-li to resnica, o tem ni, da človek naj ugiblje. — Grof Hohenwartli skliče v kratkem slov. in konservativne drž. poslance na Dunaj v posvetovanje. Zdi se, da je združenje le teh poslancev v eden klub, na čegar čelu bode grof Hohenvvarth, po takem že blizo resnica. — Več dež. zborov, tako moravski in predarlski, je že skončalo svoje delo, staj ar s k i pa še zboruje in vidi se, da mu ni sila, kajti seje so redke in kratke. Kakor je podoba, napravi se pri Vojniku dež. hiralnica in konservativni nemški dež. poslanci predlagajo, naj dež. odbor kaj ukrene gledč živinskih sejmov v deželi, kajti tacih je brž preveč in več se jih obhaja o nepravem času. — Na Koroškem je sedaj brž edina, čisto slov. šola za slov. otroke tista pri Jezeru. Naj dobi k malu veliko nasledovalk. — Iz Celovca jo je potegnil urednik „kmečkih novin", ki jih izdaja kmečka zaveza ali bauernbund. Nemškutarji in liberalci so si pač enaki, naj živ£ v kateri deželi že koli. — Gospa Hočevar na Krškem ob Savi je darovala 20.000 gold. v to, naj se napravi ondi samostojua župnija. — V Ljubljani rokodelci niso radi. da se izdeluje v c. kr. posilui delalnici tudi tacih reči, ki gredo le bolj njim samim in zato je posl. Klein v dež. zboru vprašal c. kr. vlado, ali ne misli odpraviti tega dela iz delalnice. — V Gorici izhaja sedaj „Soča" in „Nova Soča" na veselje lahonom, slov. ljudstvu pa na žalost. Ali mora pač biti zmirom prepir med nami ? — Dež. poslanec za Pri morje, dr. Gregorčič je odložil poslaništvo. Skoda! — Odbor ženske podružnice družbe sv. Cirila in Metoda v Trstu nabira tudi letos denarja za božičnico, ki jo priredi ubožnim slov. otrokom. — Obč. volitve v Trstu so že blizo pri konci in se vidi, da bode pa zopet lahonstvo na vrhu v obč. za-stopu. — V isterskem dež. zboru so lahon-čiči zavrgli izvolitev poslanca M. Mandiča, ako ravno je bila enoglasna. Vsled tega je nastal hud vihar v zboru in so se hrv. poslanci pri tožili pri c. kr. vladi. To je v resnici sila. — Hrv. sabor ali dež. zbor v Zagrebu je zavrgel predlog posl. Barčica, naj se sabor izreče za to, da se pridruži Dalmacija hrv. kraljevini. Nihče ni od tega sabora pričakoval kaj druga. — Madjarski dijaki na sveučilišči v Peš t i so sklenili meseca januvarija iti k Lj, Kossuthu v Turin a mož je imel toliko razuma, da je odklonil to čast, vsaj za čas zime. — Dr. Smolka čuti težave starih let ter je odložil čast dež. odbornika v Lvovem. Mož ima velike zasluge za poljsko pa tudi za rusko ljudstvo, kar ga biva v Galicije deželi. Vunanje države. Večkrat se povrne v liste novica, da so poravnave sv. Očeta v Rimu z ruskim carjem gotove, toda hitro potem se prekliče vselej novica. Pravi pa se, da je sedaj to že vendar le resnica — Znano je, da se godi Rimu hudo, kar se tiče denarja, sem od časa, kar je glavno mesto Italije. Kralj Umberto je sklical zato sedaj poseben svet, naj mu nasvetuje, kako bi se dalo mestu pomoči. Iz tega sveta bode težko kaj prida. — V torek, dne 12. novembra, je drž. zbor v Parizu začel svoje posvetovanje. Vlada se je bala. da bi nastale kje v tem homatije in je stalo vsled tega ves dan vojaštvo na nogah. Kolikor se sliši doslej, ni se pripetilo večjih rabuk, manjših pa je v tem orjaškem mestu vsako uro. — Boulanger še ne da miru in pravi, da ostane njegova, „narodna stranka" vedno „puško v roki". Če druga ne, vsaj v zadrego še spravlja torej že lehko vlado. — Irski poslanci imajo bojda dokazov v rokah za to, da je angleška vlada sama kriva grdih spletk zoper posl. Par-nella. Mogoče je, pa ni verjetno. — Na Nemškem se pričakuje, da pride koncem tega tedna cesar Viljem v Berolin; misli se, da prinese seboj „mir v plašči". — Iz notranje Rusije prihaja čedalje več vojaštva na avstrijske meje, ako gre v tem kaj vere madjarskim listom. Kar pa se tiče nas, nimamo je prav nič. — Ni resnica, da se ruski carevič zaroči s sestro nemškega cesarja, Margareto, ampak brž je že resnica, da si izvoli za nevesto hčer črnogorskega kneza, Mileno. Uzrok za to tiči v razliki vere. — Bolgarski knez kaže, odkar se je vrnil v Solijo, zmčrom veselo lice in ne manjka ljudi, katerim je to tudi v veselo znamenje. — Princ Karadjordjevič prosi srbsko skupščino, naj mu dovoli, da se vrne z družino svojo na srbsko zemljo. Ne zna se, kaj da stori kje skupščina glede te prošnje. — Kralj Milan biva v Belemgradu in pravi se, da se k malu na novo oženi. No tega še je treba! Mar že ni dovolje žalostna razločitev zakona s kraljico Natalijo! — V Atenah, glavnem mestu Grecije, ima sedaj vlada hude ure zavoljo nemirov na Otoku Kreta. Očita se ji, da ni storila v tem svoje dolžnosti nasproti Turkom. No po toči je zastonj vse zvonjenje. — VAbesiniji lasti si kralj Menelik po časi mesta po deželi, toda sem ter tje ne gre gladko, ne brez krvi. Raz Mangaša ima še vedno privržencev, vendar pa se poroča, da se on podvrže kralju,' ako ga vzameta za sina. — Velika razstava bode v Ameriki leta 1890. in kolikor je sedaj čuti, bode v mestu Chicago, ne pa v New-Yorku. Za poduk in kratek čas. Škofija in nadduhovnija Ptujska. (Daljo.) Župnik Matija Fabri je umrl julija 1, 1542. Njega naslednik je najbrž bil 22.) Pankracij Feldner, bivši večletni župnik v Monsbergu. Njemu so dne 10. avg. 1. 1542. izročili meščani beneficij sv. Janeza Krst., katerega je poprej oskrboval župnik Matija Fabri.1) Istega dne (10. avg. 1542.) so župan in svetovalci Ptujskega mesta prezenti-rali Solnograškemu nadškofu Ernestu za altar bratovščine presv, rešnjega Telesa in naše ljube Gospe v cerkvi sv. Jurija v Ptuji Janeza Sa-latnika, duhovnika Zagrebške škofije, ker je prejšnji beneficijat, Marko Ungar bil umrl.2) Omenjenega leta (1542.) sklical je papež Pavi III. splošnji cerkveni zbor v Trident na južnem Tirolskem, ki se je pa zaradi vojske med nemškim cesarjem in francoskim kraljem še le 13. dec. 1. 1545. začel. To je najimenit-niši zbor katoliške cerkve, kajti on je za vse prihodnje čase na tanko določil, kaj ima pravi katoličan verovati, a kaj ne. Razun tega so zbrani škofje odpravili nekatere dotedanje navade, katere so nasprotniki katoliške cerkve hotč ali nehotč krivo umeli ter potem dolžili cerkev, da ne uči pravega Kristusovega nauka. Protestanti niso hoteli priti v zbor in tudi ne priznati njegove veljave ter so s tem le pre-jasno pokazali, da jim je bil samo prazen izgovor, ko so se prej pozivali na cerkveni zbor. Ker se je zborovanje dvakrat na dalj časa pretrgalo, minolo je celih osemnajst let, predno so zastopniki katoliške cerkve dovršili decembra 1. h':63. imenitno svoje delo. Zdaj pa je bila skrb škofov, da se katoliška cerkev po vseh deželah vredi po sklepih Tridentinskega zbora, in tudi katoliški vladarji so zvečinoma za to obljubili svojo pomoč, le cesar Maksimilijan II. se je več let ustavljal, kar je za Avstrijo imelo žalostne nasledke. Pa tudi med ljudstvom je trebalo obuditi navdušenje za katoliško cerkev ter ga vtrditi v veri, da ga ne bi zaslepili zapeljivi protestantski nauki. To delo pa so prevzeli udje Jezusove družbe, katero je utemelil sv. Ignacij. Tudi v Ptuji se, kakor bode pozneje omenjeno delovali nekateri jezuiti. L. 1545. prišla je v Ptuj od vlade poslana komisija, da bi tamošnje samostane in župnijo vizitirala. Škoda, da se je dotično poročilo izgubilo; le toliko vemo, da so v Ptuji bili Ga-špar baron Herbersteinski, trušar Krištof Reš, kr. svetovalec in vicedom na Štajarskem, Tom. Siglstorfer, komtur Velikonedeljski in Baltažar Teuffenbach.*) Kvardijan minoritov je za ovo komisijo sestavil sledeče poročilo: „Samostan minoritov je bil od Ptujskih gospodov iz nova postavljen in pozneje od Henrika Rauchensteinskega in Janeza Diebeinskega, kot gerobov nedoletnih Ptujskih otrok, kakor je razvidno iz listine od 1. 1386, obdarovan z 80 funtov. Ustanovljenih je 16 redovnikov, a sedaj je kvardijan le 8., ker ne more bratov dobiti. Redovni bratje dobivajo frančiškansko obleko, namreč 3 duhovniki, eden minorist in 4 novici, kateri še niso obljub napravili. Sedanji kvardijan, Jurij Lutz je ondi že 10 let. Kvardijane imenuje provincijal. Vogt je Rimski cesar, kot dežeini vladar. Božja služba sroti Ischlas, revija mutfzmn, ilvfanim bo-i leznim. Izpadu las, pro-iafiCji tlutl, trganju v udih, P& «hromenju, ranam vsake it*» vrste, boleznim v glavi In zobeh i t. d. nič ne pomagajo, naj se poknsi vsaki boleatnik iz juinoštajerskega znamenitega Konjlčkega. lastno pripravljenega vina destllovano. na vse ove bolezni čudno delojoče, pravo francozko žganje vporabiti. Mala stoki. GO kr., v. 1 gl. 20 z. Stari COgnaC, posebnv okrevajoHm in na Želodcu bo-lanim preporočljiv, i steklenica tri. 1.50, naročbe 4 v. steklenic pošiljajo se franko brez dalnjih stroškov. JES^llttttJZžJiZKI? IIERTIi veliki posestnik na Kraj«člni 0«»1 pri Konjic»h,.lužno-Štajer»k».