Oton Zupančič: Klic noči.
2J
Klic noči.
rišlo je kakor klic noči,
klic polnoči — od vseh strani
iz mraka.
Oko preplašeno strmi
in čaka.
In videl svetlo sem drevo v daljavi tam; črez vse nebo je veje raztegnilo in s koreninami zemljo je kakor plug razrilo.
Kot blagoslov dobrotnih rok se vzpenjalo je vseokrog v višini —
bodoča pota svojih nog vsa videl sem v jasnini . . .
Ozrl sem se na drugo stran: tam rastel hrast je velikan v ozračje jasno — mrakove bruhajoč vulkan, tako pošastno.
In veje črne je zaril
med veje svetle in jih vil,
da je hreščalo;
zemljo borjenje divjih sil
je vzdigovalo.
Oledenel mi je obraz,
a kakor klic in strog ukaz
prišlo je od povsodi:
»Imel si luč — minil je čas,
zdaj hodi, blodi!«
j,                                             »        Oton Zupančič.