179
Alojzjeviše v Ljubljani.
Ko trombe glas, ko zvon doni
J. Koseški.
Njih ekscelencija, milostljivi Ljubljanski knez in škof Anton Alojzi so z začetkam letašnjiga šolskima leta osnovali v Ljubljani blagorejno **') za mladen-če, za ktcro Jim bo naša domovina vedno vedno hvaležna. Modrimu knezu, ki natanjko poznajo potrebe naše šolske mladosti, je že davnej skerb pri serci bila, kako bi se pomagati dalo pridnim pa ubogim mla-d en ca m, zlasti tistim, ki poklic h duhovskimu stanu v sebi občutijo, de bi brez težav, ki jih uboštvo sabo prinese in dostikrat nar boljšim glavam pot v šole zapira ali jih saj v boljšim napredovanji zaderžuje, zamogli svoj visoki namen doseči.
Milostljivi knez so tedaj sklenili v Ljubljani sob i vališ e (Convict)napraviti za krajnsko mladost, kjer bojo pridni in ubogi učenci ***) od perve latinske šole noter do desete razun obleke z vsim prevideni, kar jim je za živež in za njih dušno in telesno omikanje potreba. Vadili se bojo tukaj tudi spodobne vunanje obnaše in Iepiga zaderžanja, kakoršniga je v sedanjih časih vsakimu človeku, naj bo stanu kakoršniga si bodi,  silno potreba.
Ti napravi so dali milostljivi škof Anton Alojzi ime': „Alojzjanuma(Alojzjevše ali Alojzevo) zato, ker
**) Blag o rej na (hiša ali naprava) bi utegnilo nar bolj primerno slovensko ime imenovane mladenšnice biti, zato ker bojo učenci v nji v resnici blago rejo prejeli.
***) Letaš je 22 učencov v mladenšnici: ko bo pa celo poslopje sozidano, jih bo lahko 80 do 100 tukaj prebivalo, 6e bo namreč tudi od družili dobrotnikov toliko denarja skupej prišlo, de se bo mogel vsim potrebni živež i, t. d. dati.
180
so mladost te blagorejne posebnimu varstvu sv. Alojzja priporočili, ki je bil od nekdaj pobožnim mladenčam nar lepši Izgled.
Vsak domorodec, ki svojo domovino resnično ljubi, mora hvaležnima serca spoznati neizrečeno dobroto, ki so jo milostljivi knez s to napravo krajnski deželi ska-zali in ktera zasluži, de jo vsak Ijudomil rojak po svoji moči podpira. Ker pa Alojzjeviše ima posebni namen, blage mladence za duhovski stan zrediti , in ker bo ta mladenšniea vedno ime in čast duhovne naprave ob-deržala, vsak sam previdi, de jo bojo zlasti duhovni gospodje s posebnim veseljem podpirali.
Milostljivi knez se pa morajo po vsi pravici začetnik in vstanovnik blagorejne imenovati, zakaj Oni niso le perviga nagiba k ti napravi dali, temuč so tudi iz svojima lastniga denarja od perve do zadnje reči vse napravili , kar je za imenovano sobivališe potrebnima. Oni so kupili za 22 tavžent goldinarjev veliko hišo z lepim vertam na Poljanah; so tikama nje še eno iz noviga sozidali; so dali napraviti vse, kar je za notranje obravnanje pohištva potrebnima, in so vložili zraven tega še 20 tavžent goldinarjev, de iz obresti (čimza) teh denarjev bo vsako leto 10 mladenčev stanovanje in živež v tem staniši dobivalo. Z eno besedo: predenj bo leto preteklo , ne bo veliko manjkalo od sto tavžent goldinarjev, ktere so sami škof položili na oltar domovine.
Krajnci! to je lep denar,   ki   se ne daje   za nepotrebne reči,   in  tedej   očitno   spričuje,   de   nam je  bilo take naprave  silno potreba.  Res je, de  celo  staniše in vse hišno orodje  je   lepo   in lično napravljeno  in de  bi se bila dala   marsikaka reč z manjšimi potroški omisliti: tode milostljivi knez   so hotli  staniše  napraviti,  ki  naj že po svoji vunanji lepoti in po prijetnim notranjim redu mladost znažnosti in vsih družili čednost vadi.   Lično in prijetno staniše je   za omikovanje človeka tudi potrebna reč.   Ce pregledamo navadne staniša,   v  kterih  večidel učenci   manj  premožnih   staršev   v Ljubljani prebivajo, nas groza obide ! V tesnih kočah je po 5 in še po več učeneov natlačenih — zraven njih pa  še prebiva stara sirova baba — ki se njih gospodinja imenuje — in dostikrat zraven nje ravno tako  sirova dekla.    Po dva in dva ležita v eni  postelji — — kar bi nikdar ne smelo biti. V tacih okolišinah in pri tacih babah preživi učenec 8 ali  11   let; — preživel jih je,  morebiti   tudi   zdrav ostal na duši in telesi:   ali sirov  in neomikan je k babi prišel in ravno tak — čeravno z veliko vednostjo v glavi — stopi v veči šole naj bo   v Ljubljani, v Gradci ali na Dunaj i. Ce ga tu sreča ne zadene, de pride za učenika k  omikanim  ljudem:  sirov  in  neobtesan bo ostal vse svoje žive dni, čeravno si je dohtarski klobuk pridobil. Dan današnji pa svet potrebuje omikanih ljudi, naj   si   bojo   duhovni   ali   dohtarji,  uradniki   ali   kupci, umetniki ali kmetovavci.
Resnične besede so govorili rajnki Dr. Klančnik v predgovoru k Galuretovim bukvam, rekoč: „Ne-kteri ločijo vero od vsak d a nji ga življenja, od za-deržanja do družin ljudi, od spodobne obravnave, od govorjenja in djanja, in s tem čast vere zmaj-šajo in človeštvu škodjejo; hočejo verniga kristjana imeti, pa njega zunajno je dostikrat bodeče kakor jež ; nekte-rimu se ne smemo približati, z njim ne govoriti, ako od njegove neperljudnosti (grobosti") nočemo razžaljeni biti; dostikrat se ljudje edin drugimu ogibljejo, ki bi se med seboj ljubiti mogli. Brezštevilnih grehov nespodobniga zaderžanja, s kterimi se Bog in ljudje razžalijo, se stori, in kako neperjetno je življenje med neperljudnimi! Ne-priljudnost se ne najde samo med ljudmi niskiga stanu;
ona je povsod, kjer ni prave vere; ona se z zagri-ii j a 1 a m p o t u h n o s t i, h 1 i m b e, h i n a v š i n e in hudobije perkriva; velikrat ima grozno hude nasledke; veselje s takimi ljudmi kaj opraviti imeti, se zgubi.u
Same šole človeka ne morejo omikati, posebno če ga zraven tega še revšina tare. Torej je bil moder in Ijudomil sklep, po kterim so milostljivi škof krajnski deželi A loj z-janum dali, ktero bo skerbelo za pravo keršansko izrejo mladosti, ne samo po tesnim pomeni te besede, ampak v pomeni, kteriga so Dr. Klančnik v imenovanim ;,predgovori" razložili.
Vodstvo mladenšnice so milostljivi knez izročiti visoko učenimu profesorju in dohtarju svetiga pisma, gospodu Janezu P o ga čar ju, ki so nam porok, de se bo zrejenje Njim izročenih mladenčev po namenu Vi-sociga vstanovnika izpeljevalo.
Delo našiga miiostljiviga kneza in škofa ne potrebuje naše hvale ; tode kar se lepiga in dobriga za slovensko domovino zgodi, to naj zapisano stoji tudi v naših Novicah — našim vnukam v spomin! Torej bomo pri pervi priložnosti bravcam Novic poslovenjeno natanjčno oznanilo podali, s ktero so milostljivi knez osnovo bla-gorejne krajnski duhovšini na znanje dali.        Dr. B.