ril
GLASILO OBČINSKE KONFERENCE SZDL LJUBLJANA — VIČ — RUDNIK
Leto VI.	Ljubljana, julij—avgust 1970	Številka 4
S SEJE OBČINSKE SKUPŠČINE
Na dnevnem redu občinske skupščine spet komunala
Čeprav je bila seja občinske skupščine že skoraj sredi poletja, 25. junija, ni bila prav nič počitniška. Obširen dnevni red, zajetno gradivo in pomembnost vprašanj, o katerih je bilo govora na seji, so zahtevali od odbornikov tudi to pot precejšnje angažiranje.
Seje občinske skupščine Vič-Rudnik so dokaj pogoste. Največkrat dvakrat v mesecu. Vendar se kljub temu ne moremo izogniti temu, da ne bi bili dnevni redi sej preobširni. Večina zadev je nujnih in občinska skupščina mora o njih razpravljati pravočasno, da bi s svojim delom ne ovirala aktivnosti drugih organov »n organizacij, katerih delo je povezano ali odvisno od sklepov skupščine. Tako deset točk dnevnega reda ni redkost na naših sejah. Posledice tega pa so take, da pogostokrat zmanjka časa, da id posameznim problemom odborniki lahko namenili več časa. Zate tudi odborniki v točki »vprašanja odbornikov«, ki je redno na dnevnem redu, pogosto stavljajo vprašanja, na katere dobe pismena pojasnila, zlasti takrat, kadar n* odgovori na ta vprašanja vzeli na seji skupščine preveč časa.
Na zadnji seji je bilo uvodo-•na sproženo vprašanje vzdrževanja Tržaške ceste. O tem so dnevni časopisi vodili obširno polcmi-*°> ki je tu ne bi ponavljali. Občani na javni tribuni so manj |*hajajoč iz predpisov, marveč bolj po zdravi pameti enoglasno
Odborniki so se čutili upravičeno prizadete. Nekateri so ostro protestirali. Eden od njih je celo dejal, da bo odstopil, če bodo take neodgovorne ocene dajala naša informativna sredstva po lastni presoji. Oceno delovanja skupščine in njenih odbornikov, pa naj bo šc tako kritična, najbržc lahko izreče tisti, ki je za to poklican — občani na zboru volivcev ali na javni tribuni. Prav na tej javni tribuni, na kateri je bilo govora o Tržaški cesti, je bilo v razpravi prej čutiti kritično oceno republiškim organom, ki se ne čutijo dovolj odgovorne, da bi rešili ta spor, saj ne gre le za Tržaško cesto, temveč tudi za vse druge ceste I. reda na območju mesta, katerih breme vzdrževanja naj bi zakon prenesel na občine. Razumljivo bi bilo, če bi tako nezaupnico odbornikom izrekla konferenca Socialistične zveze ali Zveza komunistov, v nobenem primeru pa ne posamezniki v redakciji RTV, ki na javno tribuno, na kateri je bilo o tem govora, sploh niso prišli. Tak je bil refren javne tribune in vesti, ki je bila objavljena v TV dnevniku, na seji občinske skupščine.
s predlaganim programom. Predlagala je še, da bi skupaj s svetom za šolstvo proučili možnosti organizacije prevoza otrok v tiste šole, kjer prostorske kapacitete niso preobremenjene, s čimer bi začasno lahko ublažili velike potrebe po novih investicijah ali potrebo uvedbe troizmenskega pouka.
Obširna je bila tudi razprava o poročilu stanovanjskega podjetja Dom za letom 1969. Omenjena je bila tudi vrsta problemov stanovanjske izgradnje nasploh, cenejših najemniških stanovanj in problemov v zvezi z vzdrževanjem hiš, ki jih ima stanovanjsko podjetje v upravljanju. Na ta račun sc je vsul plaz kritik. Zlasti so odborniki kritično ocenili vlogo hišnih svetov v zadnjem času. Ti, žal, nimajo nikakršnih pristojnosti, vemo pa, da je o kakršnem koli samoupravljanju težko govoriti, če nima o ničemer odločati. Hišni sveti bi se lahko uspešneje uveljavili, če bi tudi razpolagali z določenimi sredstvi za vzdrževanje hiš. Takšno vzdrževanje bi bilo po mnenju odbornikov, pogostokrat mogo cenejše. Vpliv stanovalcev na politiko stanovanjskega podjetja Dom je nasploh premajhen. Tudi to je eno od področij, kjer bi kazalo skrbneje razmisliti o tem, kako zagotoviti bolj organiziran in učinkovit
■dih, ,ja bj ne	praVi ,ja jjj
cina morala skrbeti za skoraj V 'lno Pron*etno ž>io v Sloveniji.
,-v TV dnevniku pa je bila si,. 0,llt0 drugačna. V njej je bil s er dokaj objektivno pojasnjen žanr’ k* obstaja o vzdrževanju Tr-Ha** i, ces*e> na koncu pa je novi-rn*ii ar Po lastni presoji oz. na-teiii U redakcije pribil: »Ob vsem jejo S- 'r‘^an* upravičeno sprašu-izv ’ i,C so v občinske organe res veri n *‘stc Uudi, za katere so dohniu bodo ob takih in po-bdi 1 , Primerih našli hitrejše in ‘J učinkovite rešitve.«
Na seji je bilo obravnavano poročilo in delovni program temeljne izobraževalne skupnosti Ljubljana za leto 1970. Skupščina je bila mnenja, da je na področju izračunavanja meril za financiranje vzgoje in izobraževanja opazen napredek. Čutiti je tudi, da sc z izboljševanjem materialnih pogojev šolstva, šolniki v večji meri usmerjajo v obravnavanje in reševanje vsebinskih vprašanj šolstva, dočim so v preteklih letih, ko so bili resnično slabi osebni dohodki prevladovale razprave o plačah. Skupščina je soglašala
vpliv občanov na poslovanje komunalnih delovnih organizacij. Tu bi morale krajevne skupnosti odigrati večjo vlogo v smislu povezovanja hišnih svetov in voditi družbeno skrb za njihov razvoj in delovanje. Podprti so bili predlogi, da bi pri krajevnih skupnostih morali ustanoviti nekakšne svete stanovalcev, ustrezne interesne zbore občanov, ki bi povezovali hišne svete, jim nudili pomoč ter posredovali učinkovitejši vpliv na politiko stanovanjskega podjeta Dom. Sprejet je bil sklep, da je treba to vprašanje
skrbno proučiti in ga upoštevati pri sprejemanju dopolnjenih statutov KS.
Čeprav je bilo kritike precej, sta zbora potrdila poslovno poročilo stanovanjskega podjetja Dom za preteklo leto.
Skupščina je obravnavala tudi poročilo o poslovanju komunalnega sklada. To področje dejavnosti živo zadeva interese občanov, zato je skoraj na vseh sejah občinske skupščine deležno velike pozornosti in tudi kritike niso redke. Prav to je tudi vodilo občinsko skupščino, da je na eni seji pred nekaj meseci, naročila komunalnemu podjetju, naj poročilo o svoji dejavnosti in o odnosih med komunalnim skladom in podjetjem v čim bolj izčrpni obliki posreduje skupščini. Skupščina je na podlagi tega poročila želela oceniti komunalno podjetje kot poslovnega partnerja občinske skupščine in komunalnega sklada, ali je to podjetje, glede na organizacijo, tehnično opremo, strokovno strukturo kadra in dosedanje poslovanje, sposobno, da bo v redu speljalo dosedanje in bodoče aranžmaje s skupščino in skladom.
Po posebni pogodbi med komunalnim skladom in komunalnim podjetjem Vič opravlja podjetje za sklad administrativne, tehnične in finančne posle od leta 1968 dalje. Za to službo ima komunalno podjetje poseben sektor. Občinska skupščina je ta poslovni odnos ocenjavala kritično, ker so poslovni interesi sklada in komunalnega podjetja v svojem bistvu različni ter nastopata kot poslovna partnerja, čeprav sta združena v enem podjetju. Skupščina je menila, da je treba to vprašanje skrbneje proučiti in v določenem
časovnem obdobju presoditi, ali taka organizacija komunalnega sklada, v sklopu komunalnega podjetja, ustreza javnim interesom in pozitivno vpliva na hitrejše reševanje problemov komunalnega urejanja.
Mnogo je bilo tudi kritike glede vzdrževanja cegt. Temu prav gotovo ni mogoče oporekati. Ceste na Viču so slabo vzdrževane. Skupno ima viška občina nad 500 km cest IV. reda in krajevnih poti in za vzdrževanje teh namenja tako komunalnemu podjetju kot tudi krajevnim skupnostim premalo sredstev. Ustrezni službi je bilo naročeno, naj skupaj s komunalnim podjetjem pregleda organizacijo vzdrževanja cest in v primerjavi z drugimi občinami presodi, ali in koliko več sredstev bi morala v bodoče skupščina dati za vzdrževanje cest.
Na seji je bil tudi sprejet predlog dodatnega programa del na mestnih ulicah iz posojila, ki ga je dobila občinska skupščina. Tu se je bilo težko odločiti, katere mestne ulice naj bi dobile prednost, posebno še, ker je resnično težko oceniti, katere med slabimi so najslabše. V sodelovanju s krajevnimi skupnostmi je bil dosežen sporazum. Poleg tega je bil tudi dopolnjen srednjeročni program gradnje cest IV. reda z dodatnimi sredstvi za črno vas, Velike Lašče in Podpeč.
To so le nekateri od važnejših sklepov in razprav na seji občinske skupščine. Omenili naj bi le še to, da je skupščina na osnovni šoli »Primož Trubar« v Velikih Laščah ponovno imenovala za ravnatelja tovariša Nika Valjavca.
Jloktatuliainta a ptasti soboti
Ob začetku šolskega leta
Vem, da je osnovna šola Trnovo razdelila učencem vprašalnike, ali so za prosto soboto ali ne. Manj kot polovica staršev se je odločila za prosto soboto. Več kot polovica staršev ima proste 3 sobote v mesecu. (Razposlali so 793 anket — vsem, razen osmim razredom, odgovorilo ni 41 staršev). Za prosto soboto se je izreklo 289 staršev, 409 jih je bilo proti.
Tisti, ki so za prosto soboto imajo otroke v 1 razredu (56 za, 49 proti) in v 3. razredu (73 za, 48 proti). Povsod drugod je koncentracija tistih, ki so za prosto soboto, mnogo manjša.
Sola je odložila prehod na prosto soboto za eno šolsko leto. Socialna delavka sedaj podrobno analizira vzroke za in proti. Analiza mi še ni znana.
Vendarle bi to priliko rada izkoristila za predlog. Priznati moram, da sem misel pobrala v pogovoru s tovarišem Saškom, tajnikom temeljne izobraževalne skupnosti. Rada bi jo le razširila in pojasnila.
Torej za tole gre: skoraj 300 staršev se je izreklo za prosto soboto. Da bo do take oblike šolskega dela prišlo, je jasno. Saj bo že v novem šolskem letu tako
delalo že dve tretjini slovenskih šol. Ob tem je trnovska z drugimi šolami pripravljena organizirati varstvo ob sobotah za tiste otroke, katerih starši niso prosti. Takih staršev bo vedno nekaj. Predlagam, da uberemo salomonsko pot: vsaj ena šola na območju Vič-Rudnik naj ohrani šestdnevni delavnik, druge naj osvoje prosto soboto. S tem bo omogočena prosta izbira šole. Dosedanji predpisi o šolskih okoliših so dokaj togi, čeprav načelno dovoljujejo vpis v zaželeno šolo — če je prostor. Vidik svobodnega šolskega okoliša bi bilo priporočljivo kombinirati tudi z razporeditvijo delovnega časa šole.
Otroci bi imeli v tem primeru verjetno nekaj dlje do šole. Toda v relacijah Ljubljane to prav gotovo ni problem. V našem mestu imamo že precej takih specializiranih šol (npr. šola s srbohrvaškimi oddelki, kamor se vozijo otroci iz vse Ljubljane) in mali šolarji na avtobusih niso nikakršna redkost.
Morda bodo šolniki o tem razmislili in kaj ukrenili, pa bo prav tudi za tistih 300 staršev trnovske šole, ki so se izrekli za prosto soboto ...	Joža Zagorc
Statuti krajevnih skupnosti
Po dolgih, nekateri so celo rekli, maratonskih razpravah, so bili sprejeti statuti občin v Ljubljani in seveda tudi statut mesta Ljubljane. Ti statuti v mnogočem bolj široko odpirajo vrata nadaljnjemu razvoju in krepitvi vloge krajevnih skupnosti. 2e v razpravah o občinskem statutu so pogosto prevladovala tista vprašanja, ki zadevajo delo in vlogo krajevne skupnosti v komunalnem sistemu in je bil s tem že dan velik prispevek k temu, da bodo statuti KS, ki jih bo treba sedaj dopolniti, lahko bogatejši v svoji vsebini. Pred to nalogo so sedaj krajevne skupnosti, in sicer, da bodo v skladu s statutom občine pregledale svoje statute, izpopolnile določila, ki so se v dosedanji praksi izkazala kot neustrezna ali jim niso nudila dovolj možnosti za aktivnejše delo in uveljavljanje.
Statutov KS se ne bomo smeli lotevati preveč formalno. V ničemer ne bomo prispevali k nadaljnjemu razvoju samouprave, če bodo ti za vse enaki. Vsaka krajevna skupnost naj teži za tem, da bo v statutu uzakonila tisto, kar se je v praksi njenega dela pokazalo kot potrebno in koristno, pri čemer bi bila odveč prevelika bojazen, da bi prišli v nasprotje z zakonitimi predpisi ali občinskim statutom. Komisija za statut pri občinski skupščini je o tem, kaka bo nudila KS pri tej nalogi pomoč, že razpravljala. Več je na tem področju že sto-
rila komisija za KS pri občinski skupščini, ki je tudi pripravila kratke teze, ki bodo lahko služile pri izdelavi statutov KS na podeželju. V okviru sekcije za komunalno samoupravo pri mestni skupščini je bilo namreč dogovorjeno, da bodo posamezne ljubljanske občine pripravile raz-
Program je rezultat razprave na zadnji seji občinske konference SZDL in seje IO dne 10. junija 1970 kot tudi rezultat teženj naše organizacije v uresničevanju dokumenta »SZDL danes«.
Predloženi program, ki ga je izvršni odbor z dopolnitvami potrdil, ne pomeni, da je z njim onemogočena pobuda za obravnavanje problematike izven njega, ker si ne smemo krniti možnosti za obravnavo in reševanje morebitnih še bolj ali tudi manj pomembnih vprašanj izven njega.
I.	OBČINSKA KONFERENCA bo imela v drugi polovici leta 1970 predvidoma dve seji:
■	seja v oktobru bo obravnavala uresničevanje dokumenta SZDL in delovanje društev in organizacij, ki vključujejo v svoje aktivnosti predvsem mladino;
■	seja v decembru bo pregledala in ocenila delovanje krajevnih skupnosti, določila ključ in sprejela načrt priprav za volilno konferenco občinske organizacije SZDL v mesecu marcu 1971.
II.	IZVRŠNI ODBOR bo redno spremljal delo sekcij in komisij, v svojem delu pa bo obravnaval naslednjo problematiko:
lične teze za tipično mestne, primestne in podeželske KS. Glede na to, da je v občini Vič največ tipično vaških krajevnih skupnosti, je naša komisija pripravila teze za statute teh skupnosti.
Prav je, da sc glede na značaj posameznih KS o statutih pogovarjamo ločeno. Značaj dela KS na vasi je povsem drugačen kot v mestu. S povsem drugimi vprašanji sc ukvarjajo in jih tudi drugače rešujejo. To pa mora dobiti svoj odraz tudi v statutu. Časa ni na pretek. Po stališčih, ki so bila sprejeta, naj bi z izdelavo oz. z izpopolnjevanjem statutov KS za-
ključili do novega leta, kar ne bo lahka naloga.
V dosedanjih razpravah je bilo največ poudarka dano vprašanjem, kako zagotoviti čim večji vpliv občanov na vse odločitve, ki jih sprejema krajevna skupnost in ki živo zadevajo njihove interese. Mnogo govorimo o de-
■	razpravljal in zavzel stališča o osnutku pravil mestne organizacije SZDL Ljubljana (do septembra 1970);
■	s pomočjo sekcije za družbene službe, programiral in vodil politično akcijo ob pripravah na uvedbo samoprispevka za gradnjo vzgojno varstvenih ustanov in šolskih prostorov (do referenduma);
HI pripravljal ustrezno gradivo za seje konference;
■	razpravljal in sprejel akcijski program za pomoč in varstvo ostarelih in osamelih ljudi v naši občini;
■	s pomočjo kadrovske komisije izpopolnjeval sekretariate sekcij in komisij (do oktobra 1970);
■	utrjeval najustreznejše oblike povezovanja volivec — odbornik in volivec — poslanec;
■	preko sekcij krepil in spremljal delo poslanske pisarne in kluba odbornikov;
■	redno spremljal kmetijsko problematiko v občini;
■	koordiniral naloge društev in vseh organizacij pri krepitvi osnovnih pogojev za splošni ljudski odpor (do decembra);
mokratizaciji družbenega življenja in o tem, naj bi občani čim bolj neposredno — na nižjih nivojih — odločali o raznih družbenih zadevah. V tej smeri se v zadnjih letih tudi resnično prenaša vse pristojnosti od zveze na republiko, od republike na občino in od občine na KS. S tem še ni zadoščeno demokratičnejšemu odločanju. Cc o nečem odloča »nižji forum«, pa odločitve niso sprejete na ustrezen način. Zato je zelo pomembna metoda dela raznih organov. Govorimo o birokratskem odločanju v ozkih krogih ali o tem, da posamezniki odločajo o pomembnih zadevah. Tudi če o nečem odloča KS, še ni avtomatsko zagotovljeno, da bodo odločitve zares demokratične, če pri tem ne bo sodeloval čim širši krog zainteresiranih občanov. O
V
Šolstvo
Ko smo na temeljni izobraževalni skupnosti Ljubljana povprašali, kaj je najznačilnejše za šolstvo v naši občini, so nam rekli, da je problem pravzaprav v velikosti občine in v zelo razgibanem zemljišču, ki pogojuje male in majhne zaselke, ki so dokaj daleč od prometnih poti. Iz tega izvira seveda tudi pomanjkanje strokovnega kadra na oddaljenih šolah, problemi učencev-vozačcv, nivo kvalitete pouka, saj so učitelji dokaj odrezani drug od drugega in nimajo dovolj možnosti za izmenjavo izkušenj. To bi bile v glavnem vse posebnosti šolstva v naši občini.
Mreža šol: 13 proti 21
Občina Vič-Rudnik ima 4 samostojne osnovne šole brez podružnic. Te so: Osnovna šola Vič, Trnovo, Bičevje, Vrhovci. Kaj ni zanimivo, da še nobeni teh šol, pa čeprav so v Ljubljani, še nismo uspeli poiskati imena, ki bi bil spomenik kateremu od pomembnih ljudi s tega področja? Mimo nas so šle take in drugačne obletnice, vsaka teh šol ima pionirski odred in mladinsko organizacijo — brez imena. Malce čudno, kajne? Verjetno imajo vodstva šol za to kakšen tehten razlog, ki nam ga bodo na tem mestu sporočile.
Tem štirim »ljubljanskim« šolam se pridružuje še 9 centralnih šol, ki imajo podružnice. Te so:
— osnovna šola Brezovica s podružnico Notranje Gorice,
■	spremljal delovanje društev, krajevnih skupnosti in krajevnih organizacij SZDL;
■	spremljal delovanje verskih skupnosti;
■	skrbel za izobraževanje kadrov v krajevnih organizacijah SZDL;
■	svoje delo koordiniral z delom in programom mestne organizacije SZDL in družbenopolitičnih organizacij v občini;
■	o svojem delu, zaključkih in stališčih redno seznanjal republiško konferenco SZDL Slovenije in za reševanje posameznih obravnavanih vprašanj pristojne forume;
■	redno spremljal delo uredniškega odbora »Naša komuna« in vsake tri mesece analiziral vsebinsko in oblikovno plat časopisa in dajal morebitne sugestije za izpopolnjevanje koncepta.
Pripombe občanov in članov SZDL ter odborov krajevnih organizacij na predloženi program in na delo občinske organizacije bomo prav radi sprejeli in svoje delo dopolnjevali v sodelovanju z vsemi zainteresiranimi.
tem bo treba pri sestavi statutov KS skrbno razmisliti in predpisati načine sklepanja ali odločanja ter čim bolj dosledno zagotoviti, da bodo občani imeli resnično možnost vplivati na odločitve. Predstave o demokratizaciji so dostikrat zelo poenostavljene in mislimo, da smo vse opravili s tem, če smo enkrat na leto, dvakrat pa je že redkost, sklicali zbor volivcev za vse občane, ki naj bi ob tej priložnosti razpravljali kar o vsem. Več bo treba razmisliti v statutih KS o interesnih zborih občanov za posamezna vprašanja, na katere bodo prišli le tisti, ki so za to zainteresirani.
Jasneje bo treba opredeliti tudi vlogo sveta krajevne skupnosti, način izvolitve in čas trajanja mandata, pravice in dolžnosti
v naši
—	osnovna šola Dobrova s podružnico Brezje,
—	osnovna šola Horjul s podružnico Zažar,
—	osnovna šola ljubo Šercer — Ig s podružnicami Golo, Iška vas in Tomišclj,
—	osnovna šola Oskar Kovačič na Dolenjski cesti s podružnicami na Barju, Lavrici in Rudniku,
—	osnovna šola Polhov Gradec s podružnicami Črni vrh in Šentjošt,
—	osnovna šola Preserje s podružnicami na Jezeru in Rakitni,
—	osnovna šola »Primož Trubar« Velike Lašče s podružnicami: Dvorska vas, Karlovica, Krvava peč, Mohorje, Rob, Turjak, Veliki Osolnik.
Vseh podružničnih šol je 21, s čemer je trditev temeljne izobraževalne skupnosti o razgibanosti zemljišča utemeljena.
V	vseh 13 popolnih osemletnih šolah imajo čisti pouk, v 21 podružničnih šolah pa morajo učitelji učiti tudi v kombiniranih oddelkih. Vseh šol v naši občini je 34.
UCENCI
V	naši občini obiskuje prve štiri razrede 3516 učencev, od petega do osmega razreda pa jih je 3069. Skupaj kar lepa armada: 6585 otrok. Na nižji stopnji, kot imenujemo prve štiri razrede, ima kombiniran pouk 277 učencev tj. 8 %. Kombiniran pouk poteka tako, da učiteljica razdeli učno uro na dva dela. Najprej razloži snov enim, nato jim da zaposlitev, nakar pridejo na vrsto drugi in med tem, ko ti opravljajo naloge, sc spet posveti prvim. Za učiteljico kar zahtevno delo, učenci pa na tak način celo v nekaterih primerih hitreje napredujejo, saj seveda slišijo v isti uri snov iz svojega in iz naslednjega razreda.
Na višji stopnji ima tak pouk le
12	učencev. Na Krvavi peči jih je 6. Sole tam ne gre ukinjati, saj predstavlja za kraj kulturni center, ki vaščanom nekaj pomeni. Njihova šola je v adaptirani gozdarski hiši in so kar ljubka družinica. Ce ste zato, jih bomo enkrat obiskali, da bodo sami predstavili svojo šolo. Ce bi nas radi prehiteli, vam damo še smer: Krvava peč je nad Iškim Vintgarjem. Znana je iz narodnoosvobodilnega boja, saj je bila tam partizanska bolnišnica.
V	Mohorju nad Robom je vsega
13	učencev. Samo višji razredi imajo kombiniran pouk. Imajo dva učitelja. Eden uči »male«, drugi pa »velike«. Tudi tu šole ne gre ukinjati, saj avtobus pozimi ne bi mogel iz zametov, pa tudi do ceste imajo predaleč.
Vsi ostali učenci sc vozijo v višje razrede na svoje centralne šole. Spoprijemajo sc z novim načinom življenja, ki narekuje posebno skrb.
VARSTVENI ODDELKI
Prav tem malim vsakodnevnim popotnikom se moramo menda
predsednika in tajnika KS in še vrsto vprašanj v zvezi z delom odborov in komisij pri KS. Praksa je pokazala, da so bili uspešni odbori in komisije, ki so jih formirali za tista vprašanja in takrat kadar je bilo to potrebno za realizacijo posameznih nalog, slabo pa so delale tiste komisije, ki smo jih formalno vzpostavili v naprej in jim naknadno iskali primerno delo.
Komisija za KS in strokovna služba pri občinski skupščini bo nudila krajevnim skupnostim pomoč pri sestavi statutov, pripravila bo ustrezna posvetovanja že v času priprav in sestavljanju teh statutov, tako da jih bo v končni fazi lahko občinska skupščina potrjevala, ne da bi dajala bistvene pripombe ali opozarjala na morebitne nezakonitosti.
občini
zahvaliti, da je že na 10 šolah organizirano varstvo šolarjev, vilka varstvenih oddelkov ni manjša kot v drugih občinah — 29 oddelkov na 10 šolah (Bičevje, Brezovica, Dobrova, Horjul, Ig, Oskar Kovačič, Trnovo, Vič, Polhov Gradec, Vrhovci), ali drugače povedano 666 učencev je v njih, kar predstavlja 10,2 % glede na vse šolarje.
Pet šol ima razvite tudi predšolske oddelke (Notranje gorice, Dobrova, Ljubo Šercer — Ig, Polhov Gradec in Velike Lašče). Poleg teh ima občina še šest samostojnih vzgojno varstvenih zavodov: Bičevje, Kolczija, Krim-Rudnik, Malči Belič - Vič, Rožna dolina in Trnovo.
Iz povedanega je možno opaziti, da je za mestne otroke bolj preskrbljeno kot za vaške. Pritisk staršev je tu večji, zahteve gospodarstva do staršev prav tako. Toda pojav šestih predšolskih varstvenih oddelkov tudi v izrazito kmečkem okolju je dragocena vzpodbuda, da bi tudi druge šole mogle organizirati varstvo oz. vrtce. Zakaj to priporočamo? Otrok, ki preživi svoj predšolski čas v vzgojno-varstveni ustanovi se predvsem — socializira. Beseda pomeni, da se navadi družbe, da zna sodelovati z drugimi, da postane samostojen v skupini, da lahko z drugimi vrstniki tekmuje. Zaradi vsega tega se dobro počuti, zato sc tudi dobro duševno in telesno razvija. Tam si pridobi tudi toliko spretnosti v skrbi zase (sezuvanje in obuvanje, oblačenje in slačenje, prehranjevanje itd.), da prvo leto v šoli ni tegob iz nespretnosti in se lahko posveti osvajanu novih. V predšolski varstveni ustanovi si pridobi tudi osnovno ročno spretnost, da nima težav z risanjem, pisanjem, modeliranjem, s čemer vse se mora seznaniti že prvo šolsko leto. Po najnovejših metodah v vrtcih malčki igraje osvojijo tudi osnovna matematična znanja. Sicer ne računajo, vendar se naučijo razlikovati med malim in velikim, med mnogo in več, med posameznostjo in množico. To pa so za drobne glavice že kar precejšnje skrivnosti in modrosti.
KADER
Za vse to skrbi v naši občini 345 šolnikov. Od tega jih je 43 profesorjev, 97 predmetnih učiteljev, 11 strokovnih učiteljev, 175 učiteljev in 19 takih, ki še študirajo. Le 21 šolnikov nima ustrezne izobrazbe. Za te je že posebej poskrbljeno. Ko absolvirajo pedagoško akademijo, kamor so sc vpisali, lahko dobe plačan študijski dopust, da opravijo diplomo. Kaže, da leta 1972, ko bodo morali pokazati spričevala, v naši občini ne bo težav. Velik problem pa je pomanjkanje strokovnega kadra na podružničnih šolah, saj kljub denarnim dodatkom še vedno ni dovolj lakih, ki bi sc odločili za službovanje v odročnih krajih.
Joža Zagorc
V zadnjih letih je zraslo na Viču novo mestno naselje
Delovni program občinske organizacije SZDL Ljubljana-Vič-Rudnik v drugem polletju 1970
Počitniška zveza in turizem
Ce pogledamo razsežnost naše občine in njeno izrazito slikovitost ali bolje rečeno pestrost pokrajine, se lahko vprašamo, v čem in kje je turizem prodrl in v kolikšnem obsegu.
Ko ogledujemo te tako imenovane turistične točke kot so Rakitna, Krim, Kurešček, Iški Vintgar, Turjak, Polhov Gradec itd. se lahko upravičeno vprašamo, ali smo dovolj naredili za turistični napredek teh krajev. Največkrat ugotovimo, da je razvoj turizma v teh krajih stvar posameznikov. Vse premalo nastopamo organizirano in brez dobre ter učinkovite propagande.
Na občini je bila leta 1963 na pobudo ZMS ustanovljena Počitniška zveza (Ferijalni savez Ju-
sedno, ampak propagira, kar ji je všeč in s tem privablja ostale goste.
Območje občine je zelo znano iz NOB. Tudi ta tema je privlačna za turista, kar smo videli ravno ob vsakoletnem partizanskem pohodu. Mladina se je živo zanimala za razne detajle iz NOB in jih verjetno kot take prenašala naprej svoji okolici, delokrogu itd.
Izvršni odbor PZ občine si je v dobi delovanja nabral precej propagandnega materiala, čeprav ne vsega na temo »turizem v občini«. Organizirana je bila akcija obiskati in opisati vse spomenike NOB v občini, izpopolnjevali smo se v vodniški sUižbi, prirejali srečanja, »plave večere«, piknike itd.
Podpeškem jezeru je vedno precej turistov
goslavije). Izvršni odbor PZ je 1mel nalogo, da prevzame kot specializirana mladinska organiza-c'ja vse naloge v zvezi z rekreacijo mladega človeka. Čeprav se j® izvršni odbor bavil z raznimi Problemi, kot so finančna sredstva, kadri, neizkušenost itd., lahko rečemo, da so danes, po sed-|hih letih dela, rezultati zadovo-Ijivi.
Ko sumiramo rezultate, ugotavljamo, da je Počitniška zveza precej pripomogla k razvoju turizma r*a tem območju. Razne akcije Izvršnega odbora ali posameznih družin so mladega človeka neposredno seznanile z lepoto krajev. Mladinski turizem, kot ga radi imenujemo, morda v tem hi-Pu ni najbolj uspešen, toda kasnejši rezultati so neprimerno bolj-Znano nam je, da ravno mladina največkrat odkriva kraje in hb potem naprej populirizira. S tem ne mislim »odkriva« dobe-
Uspešna akcija enot civilne zaščite
in gasilcev
Vse organizacije, katerih cilj je rekreacija in turizem, bi morale imeti tudi večji vpliv na šole. Lepo bi bilo, ko bi šolarji najprej spoznali lepote v svoji občini in bi bila tako prihranjena marsikatera dolga in naporna pot v druge kraje.
Tudi v pogledu turističnih objektov precej zaostajamo in bo treba hitreje pristopiti k raznim investicijam, ker le tako lahko zagotovimo normalni razvoj turizma.
S tem pisanjem ne mislim neposredno propagirati turizma v občini, ampak dati idejo za koordinirano delo. Mislim, da bi morale vse specializirane organizacije na področju rekreacije in turizma svoje sile centralizirati, kadar gre za razvoj vedno bolj pomembnega turizma v občini.
NIK MATIJA »Utenzilija« LJUBLJANA
Preizkušnja je izpolnila naša pričakovanja. Konec junija je v domu na Bokalcih, ki ima preko 400 oskrbovancev in uslužbencev, nastala »močna eksplozija«. Del zgradbe je bil »močno poškodovan«, v tretjem nadstropju pa je nastal celo »požar«.
Uprava doma je nemudoma usposobila razpoložljive reševalne ekipe, za pomoč pa je zaprosila enote civilne zaščite krajevnih skupnosti Brdo, Kozarje in Vrhovci ter občinsko gasilsko zvezo — sektor Vič-Brdo. Enote ustanove so takoj poskrbele za potrebno, enoti, ki sta pričeli z reševanjem ogroženih »bolnikov«, krajevni skupnosti Brdo in Kozarje, pa sta takoj izvedli akti-vizacijo mobilnih enot civilne zaščite.
Že po nekaj minutah so pričele prihajati na mesto »nesreče« prve ekipe. Skupno z reševalnimi ekipami doma na Bokalcih se je začela evakuacija bolnikov z ogroženega območja. V bližnjem gozdičku so postavili šotor in v njem zasilno ambulanto. Na kraj »nesreče« je prišel nemudo-mo tudi domski zdravnik in medicinske sestre, z njimi pa tudi tečajnice, ki so uspešno opravile tečaj prve pomoči Rdečega križa. Brž so nudili prvo pomoč »poškodovancem«. Temu je bila potrebna opornica pri zlomu roke ali noge, drugemu je bilo treba obvezati poškodbo na glavi. Za težko poškodovane pa so poskrbeli prevoz v bolnišnico.
Približno tako je potekala nedavna akcija enot civilne zaščite in gasilcev v domu na Bokalcih. Toda ... Ker za zajezitev »velikega požara« ni bilo na voljo dovolj vode, sta občinski poveljnik Ciril Ropret in sektorski poveljnik Franci Berčan, poklicala na pomoč avtocisterno GD Ljublja-na-mesto ter društva Vič, Kozarje, Brezovico, Trnovo in Tobačno tovarno. Vsa društva so se odzvala alarmu in že po nekaj minutah so bila na svojem mestu.
»Dogodek« v domu na Bokalcih je opozoril na nujnost, da je treba podobne vaje organizirati na vseh pomembnejših objektih po krajevnih skupnostih. Opozorimo naj le na nekatere pomanjkljivosti: enote prve pomoči niso imele dovolj sanitetnega materiala, pri gašenju je motilo trganje cevi in pomanjkanje vode v trenutkih, ko še ni bila vzpostavljena veriga dovajanja vode iz oddaljenega potoka, poskrbeti bo
Zveza rezervnih vojaških starešin občine Vič-Rudnik
S samostojnostjo še večje naloge
Zveza rezervnih vojaških starešin občine Ljubljana Vič-Rudnik, ki ‘•na okoli 2.300 članov, spada prav gotovo med najbolj aktivne družbe-no'Politične organizacije v tej občini. Potem, ko so lansko jesen po-staU samostojna organizacija — prej so namreč delovali v sklopu zve-*e združenj borcev NOV, so z dobro pripravljenim delovnim progra-niom takoj zainteresirali članstvo. Sicer pa nam bosta o delu in na-*°gah te organizacije spregovorila predsednik Ivo Starin in tajnik ^udi Furlan.
*S tem, da smo se osamosvojili, smo postali družbeno-politična in d r|0kovna organizacija. Družbcno-0‘itična zaradi vse večjega po-^ena, ki nam ga daje koncept scljudskega odpora in strokov-a zaradi tega, ker skušamo po aiboljših močeh članstvo izpo-^°hijevati. Seveda samostojnost ® Pomeni zapiranja vase, temveč bšamo enako aktivno vključc-. tudi v delo tistih organizacij „ ^uštev, katerih delo in aktiv-I st sta pomembna v splošnem Zla t *lem odporu. Pri tem gre am< Za strelske družine, radio-terstvo, organizacije ljudske
tehnike, tabornike, planince in seveda tudi samo mladinsko organizacijo.«
»Katere osnovne naloge ste si postavili ob osamosvojitvi?«
»Kot prvo obveznost smo si postavili, da naše članstvo čimbolj aktiviramo, tako v strokovnem kot v političnem smislu. Naša druga skrb pa je, da sc naši člani čimbolj aktivno udejstvujejo tudi v drugih organizacijah, kot rečeno v strelski, taborniški, planinski, mladinski in podobno. Seveda pa smo naše delo razširili tudi na tesno sodelovanje s krajevnimi skupnostmi in drugimi vaškimi organizacijami.«
Bolničarke so uspešno opravile svoje delo
treba za boljšo opremo in orodje gasilcev in enot civilne zaščite ...
Na vaji je sodelovalo sedem gasilskih društev s 105 gasilci ter 97 pripadnikov enot civilne zaščite. Vaja — ogledali so si jo tudi predstavniki mestne gasilske zveze, gasilske brigade ter
člani krajevnih skupnosti Brda, Kozarij in Vrhovcev — je kljub nekaterim pomanjkljivostim uspela, o čemer dovolj zgovorno govore izjave gostov in udeležencev »nenavadnega dogodka« v domu na Bokalcih.
J. Čertanc
»Osnova vašega strokovnega delovanja so predavanja z različnih področij. Kakšna predavanja imate v načrtu?«
»Septembra bomo pripravili za vse naše člane predavanje o teritorialnih enotah kot sestavnem delu splošnega odpora, po predavanjih pa bodo izpiti, na katerih bodo člani preverili svoje znanje. V programu predvidevamo tudi streljanje z vojaško puško, na njem bodo sodelovali vsi člani, in pa prikaz najmodernejših orožij, zlasti avtomatskih pušk in pištol. Sicer pa je bila ena pomembnejših letošnjih akcij v tem, da smo skušali »postaviti na noge« krajevne organizacije zveze rezervnih vojaških starešin. Prepričani smo, da smo v tem uspeli, kar nam zlasti dokazuje zanimanje za razna predavanja po terenu in dobra udeležba na teh predavanjih. Tako lahko rečemo, da smo na vseh predavanjih zabeležili v poprečju 80 odstotno udeležbo, po posameznih rodovih pa so podatki o udeležbi na preda-
. .
Ranjenca je treba prenesti v šotor
vanjih naslednji: pehota 80 %, oklopnc enote — 87 %, protiavi-onska obramba — 80,5 %, inženirci - 75 %, zveze - 83 %, ABH -78 %, tehnične službe — 78 %, in-tendantska služba — 79,5 °/o, sanitetna služba — 86 %, veterinarska služba — 90 % in promet — 68 %.
»Ker ste v nekem pogledu tudi vojaška organizacija, me zanima, kakšno je vaše sodelovanje z našo armado?«
»Letos smo precej sodelovali z našo armado. Tako so si naši člani ogledali vojaške vaje prehoda pre-
ko reke — ta dogodek si je ogledalo okoli 400 naših članov, obiskali smo tudi velike manevre na področju zgornje Gorenjske in ogledali smo si veliko vojno-civil-no letalsko razstavo na brniškem letališču. V bodoče nameravamo sodelovanje z armado razširiti z nekaterimi konkretnimi akcijami, kot so razna tekmovanja v streljanju, šahu in drugih športnih panogah, zlasti pa naj bi prišlo do rednega sestajanja med našimi mlajšimi člani in pripadniki naše armade.«
V. G.
J&etite. Tlasa komuna
Starostno zavarovanje kmetov
Starostno zavarovanje kmetov je nedvomno ekonomsko bolj pomembno in ekonomsko ter socialno bolj zapleteno kot je njihovo zdravstveno zavarovanje. Res je, da ne moremo zagotoviti uspešnega razvoja zasebnega kmetijstva, če hkrati ne bomo rešili osnovne življenjske eksistence starih in za delo nesposobnih kmetov. Verjetno tega vprašanja ni mogoče več reševati z zastarelim sistemom preužitkarstva in zato sc moramo preusmeriti na sistem določenega rentnega starostnega zavarovanja. K temu nas sili tudi dejstvo, da imajo naše sosednje države — nekatere celo z nižjim narodnim dohodkom na prebivalca kot ga ima Slovenija — že uvedeno starostno zavarovanje kmetov.
V času, ko razpravljamo o tem vprašanju — skoraj že leto in pol — so se v naši republiki že izoblikovali nekateri predlogi za starostno zavarovanje kmetov. Del kmetov, oziroma njihovih predstavnikov predlaga, naj bi družba v celoti ali vsaj v večji višini financirala to zavarovanje in bi kmet prispeval le minimalen delež, medtem ko predlagajo drugi, da bi kmetje to zavarovanje financirali sami.
Kakšna načela naj bi veljala
Delovna podskupina v okviru skupščinske komisije za izpopolnitev sistema socialnega zavarovanja je izoblikovala načela, ki uradno še niso dobila podpore oziroma soglasja v pristojnih organih skupščine SR Slovenije, na katerih bi mogli zasnovati kmečko starostno zavarovanje. Prvo načelo je, da mora biti zavarovanje obvezno, ker sicer ob takšni starostni strukturi ne bi mogli uresničiti tega zavarovanja, če ne bi bilo obvezno. Drugo, uvedli bi samo starostno zavarovanje, torej brez invalidskega zavarovanja in brez takoimenovanega družinskega zavarovanja, razen za zakonskega tovarišča, če nosilec zavarovanja umre. Vstopna starost v zavarovanje za pravico do rente bi bila 65 let, enako za može in žene. Višina starostne rente naj bi znašala po približni oceni 250 dinarjev na mesec, kar bi predstavljalo ob nekih dohodkih iz kmetije same in ob načinu preživljanja lahko tudi za najsiromašnej-šega kmeta eksistenčni minimum. Bistvenega pomena pri vsem tem je seveda financiranje starostnega zavarovanja kmetov. Zavedati se moramo, da bi potrebovali že za prvo leto za izplačilo rent na leto približno 110 milijonov dinarjev, kar je skoraj za 40 % več kot potrebujemo zdaj za zdravstveno zavarovanje kmetov.
Kdo naj sodeluje pri financiranju
Tudi izvršilni odbor republiške skupnosti zdravstvenega zavarovanja kmetov je že pripravil predlog načelnih izhodišč in pogojev za uvedbo starostnega zavarovanja kmetov. Iz njih izhaja splošno mnenje, da je treba nujno uvesti starostno zavarovanje kmetov in hkrati upoštevati pogoje in višino zavarovanja, gospodarsko sposobnost in obremenitev kmetov ter v sedanjem gospodarskem položaju tudi sposobnost družbe kot sofinancerja. Nujno je namreč potrebno, da sodeluje družba z znatnim prispevkom. V znatni meri bi k temu lahko pripomogle tudi občine, s tem da bi poravnale del prispevka za kmete, ki sami niso zmožni plačila, zato pa bi se vknjižile na posestvo. Nesmiselno bi namreč bilo, če bi npr. občina intervenirala s svojimi prispevki, ne da bi iskala v tem neke konkretne ekonomske in socialne motive, kajti sicer bi se pojavili po smrti ostarelih kmetov dediči in razgrabili premoženje, ne da bi prispevali kaj za vzdrževanje svojih staršev.
Pogoji zavarovanja
Minimalni pogoji, ki jih je za razpravo predlagal izvršilni odbor republiške skupnosti zdravstvenega zavarovanja kmetov so na-slenji:
■	starostno zavarovanje kmetov v minimalni obliki je obvezno; uvede se lahko tudi prostovoljno razširjeno zavarovanje glede na ekonomsko zmogljivost kmeta;
■	zaenkrat naj se uvede samo pravica do starostne pokojnine kmetov (brez invalidske in družinske) vezana na gospodarstvo (ena pokojnina na eno gospodarstvo) ;
■	krog upravičencev — nosilec zavarovanja (lastnik), njegov zakonec in prejšji lastnik — pre-užitkar, če izpolnjuje druge pogoje (delovna doba, plačevanje prispevka od izročenega prispevka, starost in podobno);
■	mesečna pokojnina 200,00 dinarjev;
■	vstopna starost 65 let za moške in ženske;
■	uvedba starostnega zavarovanja s 1. 1. 1971;
■	starostna pokojnina se začne izplačevati:
I.	varianta s 1. 1. 1973 za vse uprav, osebe stare nad 65 let;
II.	varianta s 1. 1. 1973 za vse uprav, osebe stare nad 68 let;
III.	varianta s 1. 1. 1974 za vse uprav, osebe stare nad 67 let;
IV.	varianta s 1. 1. 1975 za vse uprav, osebe stare nad 66 let;
V.	varianta s 1. 1. 1976 za vse uprav, osebe stare nad 65 let;
■	pokojnina se odmeri praviloma najstarejšemu upravičencu;
■	potrebno je predhodno poklicno ukvarjanje s kmetijstvom 10 let v zadnjih 20-ih letih in 5-letno kmečko zdravstveno zavarovanje pred upokojitvijo;
■	prispevek za gospodarstvo naj bo enoten in v pavšalnem znesku, ker še ne gre za pravo starostno zavarovanje in so pravice vseh upravičencev enake;
■	obvezni zavarovanec je tisti, ki se poklicno ukvarja s kmetijsko dejavnostjo in se pretežno iz nje tudi preživlja;
■	izročitev posestva sicer naj ne bo pogoj za sprejemanje pokojnine, vendar naj zavarovanec, ki ob izpolnitvi pogojev ne izroči posestva nasledniku (če ga seveda ima), prejema samo polovično pokojnino;
■	kmetje — borci NOV naj bi se obravnavali pod podobnimi pogoji kot zaposleni borci;
■	viri financiranja:
50 % zavarovanci sami,
50 % iz drugih virov (republika, občine, del prometnega davka na kmetijske pridelke in na rezan les, sprememba davčne politike in podobno);
■	zbrana sredstva od sofinancerjev v višini 50 % naj bi se uporabila tako, da bi se praviloma zniževali prispevki za zavarovance z nižjim katastrskim dohodkom.
Ker je ugotovljeno, da je danes dohodek kmeta v vse manjši meri odvisen od višine katastrskega dohodka, naj bi komunalne skupnosti kmetov določile iz vrst zavarovancev in občinskih skupščin komisije, ki bi bile pooblaščene, da v posameznih primerih odpisujejo, se vknjižujejo, znižujejo in tudi zvišujejo prispevke do celotne višine prispevka, če ugotovijo, da je nekdo sposoben plačati celoten prispevek, oziroma ga ni sposoben, ne glede na višino katastrskega dohodka;
■	upravičenec izgubi pokojnino, če iz kakršnegakoli razloga preneha s plačevanjem prispevka za starostno zavarovanje kmetov, ker je pokojnina vezana pač na gospodarstvo in ne na kmeta.
Izvršilni odbor republiške skupnosti zdravstvenega zavarovanja kmetov poudarja, da se je odločil za te minimalne zahteve pod pogojem, da se starostno zavarovanje kmetov uvede že s spremembami predvidenega pokojninskega sistema. Mnenja je, da je to zavarovanje v naši republiki glede na razvitost gospodarstva izvedljivo, če bo prevladalo mišljenje, da v socialistični družbeni
ureditvi ne moremo imeti v pravicah podrejenih občanov. Taka rešitev bo stimulirala obstanek in razvoj naših kmetij, kar bo v korist vsej družbi. Treba bo doseči, da bo čimveč kmetijskih proizvajalcev samih sposobnih prevzeti bremena zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja kmetov in da bo pomoč družbe v sofinanciranju res samo za tiste kmete — zavarovance, ki iz objektivnih razlogov ne morejo prenesti teh bremen.
Proučena stališča
Delovna skupina za proučitev sistema starostnega zavarovanja kmetov v okviru posebne skupščinske komisije je že proučila predlagana stališča izvršilnega odbora republiške skupnosti zdravstvenega zavarovanja kmetov kot tudi nekatere ostale predloge. V glavnem se je strinjala s predlaganimi stališči, vendar so bili le nakateri pomisleki glede višine sofinanciranja, višine pokojnine in glede začetka uvedbe starostnega zavarovanja.
Videti je, da bodo že v letošnjem letu pripravljene potrebne analize gospodarskega stanja, starostne strukture upravičencev do zavarovanja, izračuni obremenitve in verjetno tudi že prve teze za zakon.
(Pri pisanju tega članka sem uporabljal gradivo trinajste seje CK ZK Slovenije (razprava Vinka Hafnerja) in poročila o poslovanju zdravstvenega zavarovanja kmetov v letu 1969, ki ga je pripravila republiška skupnost zdravstvenega zavarovanja kmetov SR Slovenije.) slavko Kobe
OSAMELA STAROST
NEZNANEC
Stopal je po mračni ulici proti otroškemu igrišču. Čepica na glavi je bila na več koncih strgana. Njegov obraz je bil bled in suh in gube na njem so živo govorile o njegovi preteklosti. Suknjič, ki ga je nosil, je bil ves pobleden od sonca. Tenke, ostarele roke je stiskal globoko v žepe suknjiča. Bil je bos, umazan in reven, toda bil je vesel; veselo je bilo njegovo srce, veselo so gledale njegove globoko vdrte oči. Vedel je namreč, da danes ne bo lačen, saj je imel v žepu kos kruha, ki mu ga je podarila starejša ženska...
Prišel je do igrišča in sedel na rdeče pobarvano klopico. Opazoval je otroke, ki so se veselo igrali na toplem soncu. Nek deček, ki je bil oblečen v rjave hlačke in tanko jopico, je iz žefpa povlekel veliko, sočno jabolko. Starčku na klopi so se zasvetile oči. Koliko časa že ni poskusil tako lepega jabolka! Otrok, ki je držal jabolko v roki, je stekel in ga vrgel nekemu dečku v hrbet. Ta ga je spet vrgel naprej in igra se je nadaljevala vse dotlej, dokler ni jabolko zadelo starčevo glavo. Ujel je jabolko in ga slastno pojedel.
Otroci so se mu smejali, smejali so se njegovi raztrgani obleki, smejali so se bosim nogam. V tistem trenutku jih je ubogi starček zasovražil tako močno, da so mu v oči stopile solze. Hkrati pa je pomislil »Otročad je pač otročad«.
Odšel je z igrišča z bolečino v srcu. Ne toliko zaradi tega dogodka, marveč predvsem zaradi misli, ki so se mu porodile, da ima tudi on otroke, že odrasle in ničvredne otroke, ki jih je vseeno, kje in kako njihov oče preživlja zadnje ure svojega življenja ...	Barbara Kobe
(učenka 7. b razreda osnovne šole Ljubljana-Vič)
Ko sem bral gornjo šolsko nalogo sem pomislil na življenja mnogih starih in osamelih in hkrati povezal misli učenke na bližnje akcije družbe, ki naj odpravi te boleče rane. Takole sem razmišljal in napisal:
VEDNO VEC STARCEV
Mnogo je resnice v tem, kar je napisala trinajstletna deklica v svoji šolski nalogi. Njene besede izražajo njej še ne povsem dojemljiv problem današnjega dne, vendar že občutek nepravičnosti, problem, o katerem so pristojni forumi že to’ikokrat razpravljali, in navsezadnje storili že marsikaj pozitivnega. Kljub temu pa menim, da se družbena skrb za ostarele in osamele le ne izvaja po nekem določenem načrtu, marveč je več ali manj posledica dobre volje določenih organov in organizacij in posameznih dobrih ljudi. P« tem vsekakor ne smemo prezreti naše šolske mladine, ki je v veliki večini pripravljena z ljubeznijo pomagati na kakršenkoli način ostarelim in osamelim ljudem.
Pomanjkljivost je le v tem, da se te humanitarne akcije ne razvijajo načrtno, da ni nekih koordinacijskih organov, ki bi jih vodili. Zadnji žalostni primeri na Kozjanskem se ne dogajajo samo na tem območju. Taki primeri so - na žalost in nam v sramoto - tudi na Kočevskem, Primorskem, Gorenjskem, na območju naše občine, da, celo v Ljubljani in še mnogokje. In če ne bomo začeli z resno in neprekinjeno skrbjo za ostarele in osamele, se bomo lahko še imenovali narod z visoko razvito srčno kulturo, narod, ki je do kraja razvil socialistični humanizem?
Število ostarelih ljudi v Sloveniji hitro narašča. Leta 1961 je bilo v Sloveniji 7,8 %, do leta 1971 pa predvidevamo, da bo 9,5 % ljudi, starih nad 65 let.
Mnogi med temi, kljub starosti, nemoči in bolezni, pogosto živijo popolnoma sami ali tudi pri svojcih v dokaj neurejenih razmerah. Vzrokov za tako stanje je več. Mnogo ostarelih ljudi nima svojih otrok ali svojcev, ki bi zanje skrbeli, mnoge so zapustili zaradi reševanja in urejanja svojega lastnega življenja. Za mnoge ne skrbijo niti njihovi otroci, čeprav so dobro situirani — to so pač otroci, kot pravi deklica Barbara v svoji nalogi »ničvredni otroci-«. Pogosto starši in otroci ali tudi sorodniki ne morejo živeti skupaj zaradi stanovanjske stiske, medsebojnega nerazumevanja, oddaljenosti mesta bivališča in zaposlitve mladih in podobno. Posledica tega je, da je star človek osamel in neredki so primeri, da nihče ne skrbi zanj, ne zanima se, kako in kje preživlja zadnje ure svojega življenja...
Na drugi strani pa je seveda dejstvo, da nekateri ostareli ljudje ne želijo živeti v življenjski skupnosti s svojci ali drugimi, ker so radi v pozno starost čimbolj samostojni in neodvisni.
POMOČ V VSEH OBLIKAH
Vrste pomoči, uslug, velikih in drobnih pozornosti, ki jih potrebujejo ostareli ljudje, so številne in zelo različne. Za nekatere od teh so potrebne dobro organizirane službe (učinkovito zdravstveno varstvo in zdravstvena nega, urejevanje zahtevnejših posegov za vzdrževanje higiene, dodeljevanje sredstev materialno nepreskrbljenim, urejanje medsebojnih razmerij in podobno). Za druge vrste pomoči je potrebna dobro organizirana družba. Družba, ki s svojim socialnim čustvovanjem, posluhom do bližnjega in s solidarnostjo do sočloveka, daje ostarelemu in osamelemu človeku vrsto manjših in večjih uslug (prinašanje hrane, kurjave, časopisov, knjig itd.).
Ves sodoben in napreden svet se trudi, da aktivira vrste družbenih dejavnikov, ki razmišljajo o oblikah in načinih pomoči ter organizirajo in tudi uresničujejo moderne ter človeku dostopne in sprejemljive vrste skrbi in pomoči ostarelim in osamelim ljudem.
Naši dosežki na tem področju so še dokaj skromni in kljub prizadevanjem še vedno ostaja vrsta nerešenih problemov, ki težijo življenje ostarelim in osamelim ljudem. Zato menim, da je nujno treba pričeti z organizirano i koordinirano dejavnostjo služb, družbeno-političnih in drugih organizacij, društev, krajevnih skupnosti, šolske mladine pod vodstvom pedagogov in drugih, ki naj doprinesejo k boljšemu nudenju neposredne pomoči ostarelim in osamelim ljudem. Zato menim, da je nujno treba pričeti z organizirano in koordinirano dejavnostjo služb, družbeno-političnih in drugih organizacij, društev, krajevnih skupnosti, šolske mladine pod vodstvom pedagogov in drugih, ki naj doprinesejo k boljšemu nudenju neposredne pomoči ostarelim in osamelim ljudem, ki potrebujejo pomoč svoje okolice. Zavestno in načrtno programirane in organizirane akcije v letu 1970 naj bi bile osnova za poglobljeno, široko zastavljeno delo v naslednjih letih.
Slavo Kobe
član lOOb konference SZDL Ljubljana-Vič-Rudnik

Bodo konji požrli barjansko seno?
Konjereja ima vse možnosti za nadaljni razvoj
Da bi dobil odgovor na zastavljeno vprašanje, sem obiskal nekaj konjerejcev, med njimi tudi kmetovalca Lenaršiča v Brestu, ki redi in oskrbuje štiri žrebce plemenjake.
Barje zavzema 16.000 ha površin 5 črno zemljo, skorajda »črno-zjom«. Ima eno samo napako, da je mokro in da je vode vsako leto več. Rast je bujna, skorajda pre-bujna. Človek postaja proti Barju nemočen. Čedalje več ornih površin se zamočvirja, pričenja poganjati nezaželena preslica in druge kisle trave. Proti volji barjanskih kmetov postajajo iz njiv travniki, količine sena se večajo iz leta v leto. Seno je kislo in primerno samo za krmo konjem, govejega sena Barje daje zelo malo. Zaradi tega se tudi čreda govedi zmanjšuje, povečuje pa se število konj. Konj velja za najbolj plemenito domačo žival, Človeku služi v njegovem življenjskem boju že stoletja. Tudi v novejšem času konjereja ne izgublja na pomenu, spreminja se le njena vloga.
POTROŠNJA KONJSKEGA
mesa v evropi narašča
Vloga konja kot delovne sile se zmanjšuje, ker ga zamenjujejo Vaktorji, povečuje pa se njegov športni pomen in kot vir pridobivanja mesa za ljudsko prehrano. Se do nedavnega so le redka ljudstva uporabljala konjsko meso za prehrano. Danes je v svetu uporaba konjskega mesa za Prehrano splošno razširjena. Zna-n° je, da Italijani, še bolj pa prancozi, kupujejo veliko konj Prav za klanje. Ti dve državi Predstavljata potencialnega kupca konj ne samo za našo državo, temveč za vso Srednjo Evropo. Kapci športnih konj skakačev in konj za jahanje so Nemci, nato Prancozi in Italijani. Kupci so tudi severnjaki, vendar njihov trg še ni obdelan. Torej perspektive za prodajo konj obstajajo, treba se bo le prilagoditi zahtevam trga.
ORGANIZARANA KONJEREJA POGOJ ZA USPEH
Okolje je samo usmerilo kmetovalce v rejo konj na barjanskem območju. Reja je dobro zastavljena, vendar premalo načrtna. Število žrebetnih kobil narašča, kar je zelo razveseljivo. Računa se, da je na območju Barja približno 300 kobil, ki letno žre-bijo. Število ni tako, da bi bili lahko zadovoljni, kajti še vedno je približno 200 nepripuščenih kobil. Potrebno bi bilo nadaljnje
vati z začetim delom. Rodovnik je čestokrat pogoj za doseganje ugodnejših cen. Tudi vsakoletni pregledi kobil predstavljajo korak k nadaljnjemu napredku. Barjanski konjereji bi ponovna oživitev dela podružnice konje-rejskega društva ali konjerejske-ga odbora, močno koristila. Zlasti še, če bi bili poleg konjerejcev vključeni še nekateri strokovnjaki, ki jim je konjereja blizu. Nadaljnji napredek močno zavisi od dobre strokovne službe, ki naj bi se v prihodnosti razvila še bolj.
Tako so kmetovalci oddajali spitana žrebeta
preusmerjanje konjske črede v korist žrebetnih kobil.
Nadaljnji korak k še hitrejšemu razmahu konjereje predstavlja rodovnik. Po podatkih, ki jih imam na voljo, je v rodovnik vključenih komaj 30 % kobil in žrebnic. Tu je potrebno nadalje-
REJA PLEMENSKIH ŽREBCEV JE DRAGA
V Brestu je pri kmetovalcu Le-naršiču največja plemenilna postaja ne samo na barjanskem območju, temveč v vsej Sloveniji. Tovariš Lenaršič oskrbuje in vzdržuje štiri žrebce. Trije žreb-
Razvito samoupravljanje kmetov
Kmetijska zadruga v Velikih Laščah že dolga leta sodeluje s kooperanti v štirih proizvodnih
ci Vulkan, 6 let, Nero, 4 leta, Uskok, 4 leta, so last AK Barje. Četrti žrebec Triglav je njegova last. Prva dva Vulkan in Nero sta uvožena iz Avstrije, Uskok izhaja iz žrebetišča pri Lenartu v Slovenskih goricah, Triglav je iz domače reje in rodu, ki je star nad 60 let.
Lenaršičeva hiša se s konjerejo, to je z žrebetnimi kobilami in vzrejo žrebcev, ukvarja iz roda v rod. Na ljubljanskem velesejmu leta 1932 so kobile in žrebci iz Lenaršičevega hleva osvojili zlato in dve bronasti kolajni. Tudi Triglav izvira iz tega rodu. Reja plemenskih žrebcev zahteva celega človeka. Tudi obstoječa prehrana žrebcev, po besedah samega rejca, ni zadovoljiva. Žrebci žro samo barjansko seno, z občasnim dodatkom koruze ali kakega drugega žita. Potreben jim je oves, vendar tega jim rejec ne more kupovati. Tu bi bila potrebna pomoč sklada za pospeševanje živinoreje pri občinski skupščini. Žrebci so lepi in v dobri plemenski kondiciji, to pa le zato, ker ne delajo. Vendar zmerno delo bi jim koristilo.
V spomladanski plemenilni sezoni, ki traja od februarja do 25. junija so žrebci oplemenili 135 kobil. Skokov je bilo neprimerno več, saj so bile nekatere kobile pripuščene celo štirikrat in več. Pripusti ne bodo prenehali med poletjem, saj izrazitih sezonskih pripustov ni več. Rodovniške kobile imajo popust. Kmetovalci najbolj zahtevajo Triglava. Nero daje zelo dobro potomstvo. Uskok kot tipičen predstavnik neriške pasme, je iskan za hribovite predele. Rejcu bi bilo treba omogočiti nekaj dobrih površin, da bi pridelal več detelje in da bi tako obogatil krmo za žrebce. Potrebna bi bila dotacija za nakup ovsa. Reja štirih žrebcev ni samo interes rejca, oziroma AK Barja, marveč je to širši družbeni interes.
Poleg rejca Lenaršiča, redi žrebce kmetovalec Susman iz Vrbljenj. Redi dva žrebca in so njegovi žrebci oplemenili 50—60 kobil v tekoči sezoni.
NA IGU KONJEREJSKA RAZSTAVA?
Do leta 1968 je bila na Igu vsako leto razstava konj, nekajkrat celo govedi. Razstava je vsekakor pregled doseženih uspehov in vzpodbuda za nadaljnje delo na področju konjereje. Na zadnji razstavi 20. 10. 1968 smo videli vse kategorije konj, od žrebcev, kobil do žrebet.
Razstavljenih, je bilo 40 izbranih kobil in žrebet. Razstavo si je ogledalo nad 1000 ljudi iz bližnje in daljne. okolice. Iz kataloga zadnje razstave citiram: »Želimo, da bi se v naslednjih letih iz te razstave razvila splošna živinorejska, oziroma kmetijska razstava, ali tako imenovani »Kmetijski dan« za to območje, morda pa bi to lahko postala kmetijska razstava za našo občino.« Misel je zelo zanimiva in njena uresničitev bi prinesla zadovoljstvo kmetovalcem.
PITANJE IN VZREJA ŽREBET
Pitanje konj z barjanskim senom daje dobre rezultate. Tudi pitanje žrebet z dodatkom koncentratov se je zelo dobro obneslo. Ponovno bi kazalo proučiti možnosti kooperacijskega pitanja žrebet. Tako bi izkoristili še tiste zmogljivosti, ki sicer ne bodo izkoriščene. V obdobju slabe prodaje barjanskega sena, je samo konj tisti, ki lahko »proda« barjansko seno.
Cene konjem v zadnjem obdobju so dokaj interesantne, saj se gibljejo od 5,50 do 6,30 din za kg I. ki. klavnih konj. Cene plemenskih konj so še višje. Žrebeta so dosegla ceno 12,00 din za kg. Pričakovati je rahel padec cen konjem, vendar v mejah, ki ne bodo rušile interesa konjerejcev. Prav pitanju žrebet in vzreji bi veljalo posvetiti posebno pozornost. Tu se tudi vloženi denar hitro obrača, kar je prednost pred pitanjem klavnih konj. Plemenski material se je še vedno dobro prodal in tudi perspektive tako kažejo, kljub naši tradicionalni nestabilnosti.
Izkoristiti možnosti, ki obstajajo na Barju, pomeni premagati vodno stihijo.
ing. Lojze Habjan
okoliših, to je na Turjaku, v Velikih Laščah, na Robu in Kar-lovici.
Kmetov-kooperantov je kar 565, ki imajo pravico voliti polovico članov zadružnega sveta, drugo polovico pa izvolijo delavci in uslužbenci kmetijske zadruge.
Letos so bile volitve v zadružni svet 29. junija na štirih voliščih. Kmetje-kooperanti so dobro razmislili o svojih predstavnikih, saj so izbirali 16 svojih predstavnikov od 34 kandidatov. Rezultati volitev so pokazali, da izvoljeni predstavniki kmetov-kooperantov zastopajo vse proizvodne okoliše in da bodo aktivno sodelovali. Tako so imeli 6. julija prvo zasedanje novega zadružnega sveta, kjer so izbrali novi odbor in raz-razpravljali o bodočem delu.
—am
Otroci so slabi zaradi nas vseh
Zavod za socialno delo Ljub-Ijana-Vič-Rudnik obravnava mladoletne prestopnike kot skupino oseb, ki so prišle navzkriž s priznanimi družbenimi normami in potrebujejo našo pomoč. Vse metode dela, ki se jih poslužujemo pri resocializaciji teh oseb, je težko opisati, saj gre za dolgotrajen proces, pri katerem uspehi ne morejo biti vidni čez noč.
Analiziranje mladoletnikove osebnosti, odpravljanje vzrokov in readaptacija mladoletnikove osebnosti, je postopek, ki ne zavezuje samo mladoletnika in socialnega delavca, ki z njim dela, marveč vse, ki prihajajo z mla-
doletnikom v stik. Predvsem moramo spremeniti odnos do teh problemov in končno priti do spoznanja, da se otroci ne rodijo sami po sebi slabi ali dobri, koristni ali nekoristni, marveč da postajajo takšni zaradi nas vseh.
Predvsem si moramo prizadevati, da nudimo mladim ljudem vse tisto, kar jim je nujno potrebno za normalen razvoj in rast v zdrave člane družbene skupnosti. Ko bomo to uredili, bodo tudi spori mladih z družbenimi normami bolj poredki, čeprav bi bilo iluzorno misliti, da bo mladinsko prestopništvo v bližnji bodočnosti povsem prenehalo.
Peter Vrhunc
2reb
'e pitano z barjanskim senom
V Brestu šest traktorjev
V zadnjem obdobju prodira vse °U v naše vasi mehanizacija. 0 nedavnega je predstavljal na jjnšern območju traktor v rokah hietovalca pravo redkost. V baronski vasi Brest v letošnjem po-etju brni že 6 traktorjev. Za zdaj s° samo traktorji, le redki fhnjo tudi priključke. Za ta na-ednji zamah je zmanjkalo de-Vendar traktor brez pri--lučka ni rešitev, potrebni so Sai osnovni priključki kot plug,
brane, kosilnica, obračalnik, prikolica. Zelja po napredku je velika, vendar prinaša s seboj tudi bremena, ki jih kmetovalci šele pozneje občutijo. Omenjeni traktorji niso polno izkoriščeni, zato bi bilo treba poiskati vir polne izkoriščenosti v dodatnih prenosih, gozdarstvu in drugod. Sele potem bo napredek popoln, obremenitev pa ne boleča. V traktorjih je vloženo veliko denarja, ki se mora postopoma vračati.
Mercator
Vzgojili jih bomo v poštene občane
V labirintu
pričakovanj
Karlovški most — ozko grlo Dolenjske ceste
Skupščina mesta Ljubljane je na svoji zadnji junijski seji postregla odborniku Cirilu Staniču z odgovorom na aktualno vprašanje, kdo je v nerazčiščenih odnosih mesto — republika, najodgovornejši, da spričo zadnje hude prometne nesreče na Karlovškem mostu, imenuje posebno komisijo, ki sc bo ukvarjala z vsemi problemi, povezanimi z gradnjo novega Karlovškega mostu.
Predsedstvo mestne skupščine je po odborniškem vprašanju Cirila Staniča sklicalo 8. junija posebno posvetovanje, ki so se ga udeležili predstavniki ljubljanskega urbanističnega zavoda, skupščin občin Ljubljana-Vič-Kudnik in Ljubljana-Center, cestnega sklada SR Slovenije, cestnega podjetja Ljubljana, stanovanjskega podjetja DOM, urada za promet, uprave javne varnosti, železniškega projektivnega podjetja, komunalnega sklada Vič in uprave inšpekcijskih služb. Na posvetovanju je prevladovalo mnenje, da je prometna situacija na Dolenjski cesti in na Karlov-šek mostu že nevzdržna. Zato je nujno potrebno prilagoditi nevzdržno stanje načrtu razvoja cestnega omrežja in hitrih cest v Sloveniji ter predlogu za izdajo republiškega zakona o javnih cestah. Vse predloge in stališča zadnjega posvetovanja o problemih Dolenjske ceste in Karlovškega mostu bo treba slej ko prej upoštevati v obeh dokumentih, ki sta velikega pomena za slovensko cestno omrežje.
Na posvetovanju je bilo med drugim sklenjeno, da skupščini občin Ljubljana-Vič-Rudnik in Ljubljana-Center začneta z urejanjem tistega dela zemljišča okoli Karlovškega mostu, ki bi lahko vsaj deloma omililo težko prometno stanje na tem delu naše občine. Predsedstvo mestne skupščine je prav tako predlagalo svetu za komunalno gospodarstvo in mestni promet pri skupščini mesta Ljubljane ter vsem drugim pristojnim svetom ljubljanskih občin, direkciji železnic in cestnemu skladu SR Slovenije, da ustanovijo posebno komisijo, ki bo dala konkreten predlog za ureditev prometne problematike Karlovškega mostu in dolenjske vpadnice. Komisija je med drugim dolžna, da takoj začne pripravljati potrebne projektne dokumentacije in finančne konstrukcije za učinkovito rešitev tega, nadvse kričečega prometnega problema. Poleg vrste obveznosti, ki jih bo prevzela na svoja bremena posebna komisija, je ljubljanski urbanistični zavod zadolžen, da čimprej izdela ustrezno ponudbo za izdelavo projektne dokumentacije. Kljub dopustniškemu »razpoloženju« lahko pričakujemo, da bodo pristojni organi že letošnjo jesen izdelali vso potrebno dokumentacijo za ureditev prometnih vprašanj okoli Karlovškega mostu in dolenjske vpadnice.
SPET PO STAREM
Vsak dan se srečujemo z njimi — ob dveh popoldne urejajo promet povsod v Ljubljani, kjer ni semaforjev, čuvarji javnega reda in miru. Na slehernem takšnem mestu vidimo prometne miličnike, ki razumljivo mnogokrat niso kos prometni invaziji, ki se »spušča« iz mesta v okolico in se vrača spet v navzkrižnem »ognju« vse tja do treh popoldne. Med mnogimi prometnimi problemi je prišlo pred mestno skupščino tudi vprašanje, zakaj ob največjih konicah ne vidimo prometnega miličnika ob prehodu z Grubarjevega prekopa na Karlovško cesto.
V uradu za promet pravijo, da bi bilo treba za pokrivanje prometnih konic na križiščih, kjer prihaja do večjih zastojev, veliko več prometnih miličnikov kot jih sicer premore ljubljanska prometna milica. Po programu rekonstrukcije Karlovške in Aškerčeve ceste je v skladu z generalnim urbanističnim načrtom predvidena samaforizacija križišč med Cojzovo cesto in Bregom ter Karlovško cesto in Hrenovo ulico v podaljšku tunela. Tak koncept rešuje dostopnost stare Ljubljane in Trnovega na južni de mestnega ringa prek križišča na Bregu, medtem ko se Prule navezujejo na primarni mestni cestni promet na semaforiziranem križišču v podaljšku tunela. Vendar pa vsaj za zdaj ne pride v poštev semaforizacija Grubarjevega nabrežja, ker ruši po mnenju urada za promet, predviden koncept ureditve mestnega prometa. Tako se bomo še vedno zadovoljevali s tem, kar imamo. Promet na tem delu bo mogoče urediti le z uresničitvijo predvidenega programa rekonstrukcije Karlovške in Aškerčeve ceste in s semaforizacijo omenjenih mestnih predelov.
SPORNO MLEKO
Občinskega odbornika Milenka Roša je zanimalo, zakaj trgovine ne dobijo več mleka v polietilenskih vrečkah, kot ga naročajo, pač pa jih prejemajo v litrskem tetrapaku. Zato ni nič čudnega, če se mnoge naše gospodinje razburjajo nad takšnim početjem Ljubljanskih mlekarn, saj je po njihovem mnenju litrsko tetrapak mleko dražje in povrhu vsega še manj praktično od mleka v polietilenskih vrečkah.
Mestna skupščina je v skrbi, da bi zavarovala potrebe in zahteve potrošnikov po cenenem konzumnem mleku, izdala posebno odredbo o najvišji ceni za konzumno mleko v prodaji na drobno. Zahtevala je, da so vse delovne organizacije, ki oskrbujejo Ljubljano z mlekom, dolžne zagotoviti zadostne količine pasteriziranega mleka v litrski polietilenski embalaži. S to odredbo je mestna skupščina želela rešiti vprašanje nezadostne oskrbe trga s cenenim mlekom, ki se je pojavljalo že lansko leto. Toda ...
Po izjavah nekaterih trgovskih podjetij — med njimi je neposredno prizadetih tudi vrsta prodajaln pri nas — Ljubljanske mlekarne ne dostavljajo zahtevanih količin konzumnega mleka v polietilenski embalaži. Zato ni nič čudnega, če v popoldanskih urah pogostokrat zmanjka cenejšega mleka v tej embalaži. V ljubljanskih mlekarnah zatrjujejo, da sc prodaja mleka v letošnjem letu po količini in strukturi embalaže ni bistveno spremenila od lanske. Na vprašanje, zakaj gospodinje ne dobijo več mleka v polietilenskih vrečkah, odgovarjajo, da so nastale v proizvodnji nekatere težave, ki jih ni mogoče zlepa premostiti. Predvsem gre pri tem za prepoved uvoza kvalitetne polietilenske folije in zahteve za izključno preusmeritev na domačo proizvodnjo. Ljubljanskim mlekarnam se zdi neodgovorno povečevanje proizvodnje mleka v
Društvo, ki je bilo ustanovljeno 15. septembra 1945, je doseglo v petindvajsetih letih svojega delovanja vrsto zavidljivih uspehov. Pobudnik za ustanovitev društva Ivan Dolinar si bržčas ni mogel zamisliti, da bo društvo od ustanovitve do danes domala v vsem opravičilo svoj obstoj. Potem, ko so pri pokojnem Krošlju izposlovali nekaj metrov zemljišča in na njem postavili lopo, so že naslednje leto dobili od sosednjega društva na Dobravi ročno brizgalno in vse potrebno orodje.
Le deset let je minilo, ko so prizadevni brezjanski gasilci postavili namesto stare lope gasilsko shrambo, leta 1957 pa so kupili novo prenosno motorno brizgalno, ki jo s pridom uporabljajo še danes. Predstavniki društva radi povedo, da je njihova enota delovala vedno »v pravem vzdušju«, in da so skrbeli za izboljšanje orodja in ostale opreme za potrebe požarnovarnostne službe. Pozabili pa seveda niso tudi na podmladek, za katerega so vedno skrbeli ustanovni voditelji.
»Naša brizgalna ni bila namenjena samo za vaje«, se spominjajo .svoje prijateljice’ danes brezjanski gasilci, »pač pa je doživela tudi svoj ognjeni krst. Spomnimo se samo Mravljevega skednja v Zaklancu, pa Liparje-vega v Podolnici, gospodarskega poslopja pri Korunu v Brezjah, pri Vrhovcu na Lesnem brdu in pri Kajžerjevem Matevžu v Po-donici.
Ideja o gradnji društvenega doma je danes stara že okroglih deset let. Nič koliko žuljev, na stotine kilometrov prošenj in pomoči, udarniških ur, denarnih prispevkov, pomoči v lesu in gradbenem materialu, je, bilo potrebnih, da so slednjič tudi gasilci v Brezjah dobili pred dvema letoma svoj dom. Preveč je imen, prveč je dobrih vaščanov, preveč ljudi, ki so na takšen ali drugačen način prisluhnili veliki želji svojih sovaščanov, zbranih v domačem gasilskem društvu. Zato naj jim velja tudi z naše strani prisrčna zahvala za vse, kar so
polietilenski embalaži, ki spričo slabe folije ni tehnološko zanesljiva.
Mestna skupščina je dala k pojasnilu ljubljanskih mlekarn odločen odgovor: »V primeru, da problem oskrbe ljubljanskega trga z mlekom, ki je mimogrede povedano pod družbeno kontrolo cen, ne bo zadovoljivo rešen že v najkrajšem času, bo mestna skupščina predlagala svojemu svetu za gospodarstvo, da razpravlja o nastali problematiki in pripravi ustrezen predlog za spremembo odredbe o najvišji drobnoprodajni ceni konzumnega mleka, tako da sc določi najvišja drobnoprodajna cena tudi za konzumno mleko v drugih vrstah embalaže.«
Le tako bomo lahko prišli tudi z mlekom v polietilenskih vrečkah na »zeleno vejo«!
I.V.
storili dobrega za svoje gasilsko društvo. Med več kot 50 darovalci so prispevala sredstva za gradnjo gasilskega doma v Brezjah še ve-
Odkar so zaradi strožjih predpisov prenehali prodajati gorivo v »Železnini» v Velikih Laščah, je prišel kraj z okolico v težavne pogoje za preskrbo z gorivi. Med Ljubljano in Žlebičem, ki je oddaljen 11 kilometrov od Velikih Lašč, ni nobene bencinske črpalke. Prav tako je ni v dobrepoljski dolini.
Lahko je voznikom avtomobilov, ki se zapeljejo 11 kilometrov proti Kočevju ali se obrnejo proti Ljubljani, kjer imajo službo ali opravke, teže je kmetom, ki imajo motorne žage in kosilnice. Največkrat morajo najeti voznika, da jim pripelje gorivo ali pa se mučijo sami z mopedi in drugimi prevoznimi sredstvi. Na avtobusih goriva ne smejo prevažati. Vse to pa podraži ceno gorivu. Taki pogoji so napotili Laščane, da so zaprosili za novo bencinsko čr-
AHAC, TURJAK IN SE KAJ
Naša občina premore razgledno točko, ki je ni enake v bližnji in daljni okolici. To je Ahac, visok 749 m. S tem imenom je povezan tudi del slovenske zgodovine iz konca 16. stoletja. Tedaj je bojeviti bosenski paša Hasan poizkusil zavzeti trdnjavo Sisek, ki je pomenila ključ za nadaljnja turška osvajanja. Pa tudi Habsburžani so se pripravili za odločilni napad.
Do bitke je prišlo 22. junija 1593, to je na dan Ahaca. Turki so bili poraženi in sam paša Hasan je izgubil življenje. K zmagi je precej pripomogel s svojimi oddelki tudi Andrej Turjaški. V spomin na krvavo' bitko je dal postaviti cerkev na stožčastem vrhu nedaleč od gradu.
Cerkev ima nekaj gotskih značilnosti, je pa zdaj zelo zapuščena. Se bolj škoda je, da je vrh hriba zaraščen, da ni nobenega razgleda, čeprav je Ahac najbolj imeniten vršac daleč, daleč naokoli. Pa tudi nobenega napisa ni ob glavni cesti, ki bi popotnike opozarjal na to zgodovinsko znamenitost. Izgleda, da vaščani bližnjega Malega Lečnika še ne znajo izkoristiti prilike, ki se jim ponuja. Prvo kar je, pa morajo dobiti nazaj iz Ljubljane Hasanov plašč, ki bi bil glavna znamenitost.
Lep pozdrav z vrha Ahaca
prof. Jaka Meze
letrgovina Mercator, krajevna skupnost Dobrava in občinska gasilska zveza. Med darovalci spominskih trakov ter zlatih in srebrnih žebljičkov pa najdemo krajevno skupnost Dobrava, Antona Dolenca, Ivana Gregorina in Izidorja Kogovška. Za zlati žebljiček je prispevalo 32 domačinov in ostalih ter občinska gasilska zveza, za srebrni žebljiček pa 43 darovalcev.
Čestitkam ob 25-letnem društvenem jubileju gasilcev v Brezjah se z najboljšimi željami pridružuje tudi naše uredništvo.
palko. Zanjo sta se zanimali dve podjetji. Podjetje za promet z gorivi »Petrol« je menda že pripravilo načrte, zato so si zastopniki podjetja in Velikih Lašč ogledali lokacijo za novo črpalko med Raščico in Velikimi Laščami.
Najlaže je izvedljiva gradnja črpalke pod pokopališčem na zapuščenem delu stare ceste, vendar je zaradi nepreglednosti in velike hitrosti vozil dostop nevaren. Druga je možnost na Raščici, vendar brez pristanka lastnika zemljišča tudi tu ne bo črpalke. Sedaj so nekateri že poiskali tretjo možnost (blizu zapuščenega pe-skoloma ob cesti — pri Malih Laščah), ki bo morda sprejemljiva. Vendar to beganje le še zavlačuje gradnjo. To škodi porabnikom goriva na tem območju in tudi voznikom, ki jih je vedno več na tej cesti.	—am
V Staretovi ulici gradijo (z zamudo) novo bencinsko črpalko. Cisterne so zdaj že v zemlji, delavci pa gradijo že temelje za poslopje. Po tej gradnji lahko pričakujemo skorajšnje asfaltiranje Staretove, Jeranove in Karunove ulice ter Mivke.
Jubilej gasilskega društva Brezje
Smelo v prihodnost
Člani prostovoljnega gasilskega društva Brezje pri Dobravi so nedavno tega praznovali pomemben jubilej svojega plodnega in vsestranskega dela — 25-letnico ustanovitve društva.
(iv)
Kje bo stala bencinska črpalka

V Želimljah spominska plošča pisatelju Finžgarju
Na pobudo krajevne skupnosti in šole, Želimljani pripravljajo postavitev spomenika našemu pisatelju Franu Šaleški Finžgarju, ki je
Gradnja ceste v Podpeči
Geste asfaltirajo tudi i lastnimi sredstvi
tu služboval in veliko prispeval k
Pisatelj Franc Šaleški Finžgar je v Želimljah služboval v času od 8. oktobra 1902 do 20. aprila 1908. Do pisateljevega prihoda Želimljani niso imeli šole. Takoj je ustanovil v župnišču zasilno šolo in dosegel, da je v Želimlje Prišla prva učiteljica. Nadaljnja akcija je bila gradnja prave šole ob pomoči takratnega upravnika grofovih posestev. V jeseni 1904 je šola že stala. Grajena je bila tako, da jo je bilo moč v poznejšem času nadzidati. Od takrat dalje se v Želimljah pouk redno odvija. Pisatelj se ni zadovoljil s prvim uspehom, delal je dalje. Ustanovil je prvo izobraževalno-kulturno društvo »Luč«. Društvo je predstavljalo temelj vsemu na-
Elektrika povsod
Na področju podpeške krajevne skupnosti imajo skoraj v vseh naseljih urejeno elektriko. V zadnjih letih so postavili 4 nove transformatorje in več km el. omrežja. Žal nimajo elektrike le še na Planinici, ki je poldrugi kilometer oddaljena od jezera. KS Pa želi pomagati tudi tem. Upajo, da bodo s pomočjo občanov nabavili agregat s čimer bi dobili elektriko tudi v tem oddaljenem kraju.
Ukinitev mlina v Podpeči
Podjetje Usluga bo v kratkem zaprlo stari mlin, ki je do nedavnega mlel manjše količine žita za bližnje kmete. Stavbo bo odkupilo podjetje Galanterija Podpeč. Kljub temu pa so poskrbeli, da kmetje ne bodo prikrajšani. Žitarice bodo lahko zamenjavali za moko na sedanjem obratu AK Barje v Preserju, kjer Prodajajo že sedaj del artiklov za potrebe kmetov.
Črpalka v Podpeči
V Podpeči namerava Petrol graditi bencinsko črpalko. Zemlja je odkupljena, projekti pa izdelani. Manjka le gradbeno dovoljenje. Z novo črpalko, ki bo stala 50 do 60 milijonov starih dinarjev, bodo pokrivali potrebe Iga, Borovnice, Brezovice, Podpeči in Rakitne. Z gradbenimi deli, računajo, bodo začeli spomladi.
Delikatesna trgovina
Po izjavi direktorja AK Barje nameravajo zgraditi v Podpeči delikateso z bifejem.
Združitev K8 Rakitna s KS Podpeč-Preserje
razvoju kraja.
daljnjemu kulturnemu izobraževalnemu in tudi športnemu delu.
Kljub temu, da so Želimlje blizu Ljubljane, so še danes pristne in izvirne. Tu je pisatelj napisal svoj prvi roman »Pod svobodnim soncem«, ki je brez dvoma eden najbolj branih in priljubljenih romanov na Slovenskem. V Želimljah je zagledalo luč sveta še vrsta drugih pisateljevih del od črtic in povesti, kot so: Moja duša vasuje, Zvonček s tihih poljan, Srečala sta se, Iz modernega sveta itd. Seveda tudi Finžgarju pri pisateljevanju ni bilo z rožicami postlano, kljub temu štejemo njegova želimeljska dela med najbogatejša v njegovem ustvarjanju.
Ceste čakajo na popravila:
Ceste, presnete ceste, ko bi bile vsaj asfaltirane, pa niso, ker so II. reda pa še občinske povrhu...
Zadnje neqrje je napravilo, pravo razdejanje na cestah IV. reda, zlasti na območju vasi Leni-šče, Pleše, Lisičje, Zalog. Ceste niso več podobne cestam, temveč hudourniškim strugam. Cestam je potreben cestar, ki se bo vsaj sprehodil in očistil prepuste za vodo, oziroma jih napravil. Pla-nirna deska, s katero komunalno podjetje popravlja ceste, ne more nadomestiti človeške roke. To je bila splošna ugotovitev prisotnih na zadnji seji krajevne skupnosti na Škofljici. Upam, da ji bo komunalno podjetje prisluhnilo in ceste v najkrajšem času popravilo.
Otroško varstvo, šola. pokopališče:
Stanovanjska gradnja na Škofljici je končno v polnem razma-
Berite
Našo
komuno
Ker je postalo staro podpeško pokopališče premajhno, so se morali odločiti za gradnjo novega. Tako so Podpečani ob starem pokopališču zgradili nekajmetrski zemeljski nasip in pridobili približno 20 X 35 metrov novega po-
Pisatelj si v Želimljah ni pridobil zaupanja in spoštovanja samo zaradi kulturnega poslanstva, temveč tudi zaradi svojega vzornega in umnega kmetovanja, ki je služilo vsej dolini za vzgled. Pisateljeva priljubljenost je bila znana daleč naokrog, saj je v Želimlje prihajala vrsta njegovih prijateljev in znancev.
To je samo nekaj delcev iz Fin-žgarjevega bogatega življenja in dela v Želimljah, ki je vodilo Že-limeljčane k odločitvi, da se mu skromno oddolže. Spominsko ploščo naj bi postavili na šoli, ki je zrasla kot plod njegovega dela. Najbrž je to res najbolj primeren kraj, ki bi opozarjal mlade rodove na moža, ki je tu živel in ustvarjal za blagor Želimeij in vsega slovenskega naroda. Želi-meljčani so na to posebej ponosni — in prav je tako.	T „
kopališčnega prostora. Zgradili so tudi novo ograjo, parcelo pa so prepredli tudi z novimi potmi. Novo pokopališče je stalo krajevno skupnost 24 milijonov SD, gradilo pa ga je Komunalno podjetje Vič.
Tako kot se znajdejo in žrtvujejo pri asfaltiranju cest na območju KS Podpeč, se znajdejo le malokje. Tamkajšnji prebivalci
Nova trgovina:
Že nekaj časa si krajevna skupnost prizadeva, da bi Škofljica dobila novo trgovino. Ni šlo vse gladko. Tokrat izgleda, da gre zares. Trgovsko podjetje Tabor iz Grosuplja naj bi v avgustu pričelo z gradnjo nove trgovine. Nova trgovina naj bi izpolnila obstoječo vrzel in popestrila izbiro.
Pijava gorica dobi vodovod:
Pijavčani imajo že dalj časa probleme z vodo. Tudi okoli gradnje vodovoda je bilo že precej besed. Tokrat so se lotili preudarno in odločno. Pripravljalna dela so v teku. Vodo bodo črpali iz močnega studenca pod želi-meljsko cesto. Prizadevni vaščani pričakujejo pomoč tudi od širše skupnosti (občine). Akcija zasluži vse priznanje in podporo.
L. H.
vodo, postavili pa so tudi odskočno desko in plažo za otroke ter tuše.
Doslej pa še vedno ni urejena ustrezna preskrba turistov. Pričakujejo, da bodo do prihodnje turistične sezone dogradili bife, ki ga bo finansiralo trgovsko podjetje Prehrana.
Sicer imajo pa tudi na tem kraju velike turistične načrte. Mednje sodi zidava vikendov na severnem delu jezera in zgraditev večjega turistično-gostinskega lokala.
dajejo za asfaltiranje dokaj visoke vsote in tako z lastnimi sredstvi pomagajo k čim hitrejšemu reševanju tega komunalnega problema. Tako so npr. prebivalci vasi Prevalje zbrali sredstva za asfaltiranje kakih 600 metrov. Cesta je široka kakšna 2 metra in pol, stroški zanjo pa so znašali nekaj čez milijon dinarjev.
Na podoben način so si pomagali tudi v Kamniku, kjer so prebivalci sami plačali asfaltiranje za odcep proti Rakitni. Razne delovne organizacije pa tudi zasebniki so prispevali sredstva za asfaltiranje poti do ambulante.
Ce ne omenjamo več spomladi zgrajene ceste do Kamnika in Preserja, potem naj povemo še, da je zdaj v prvem planu gradnja ceste od glavne ceste do Jezera. Za 4 metre široko cesto, ki bo dolga nekaj sto metrov, iščejo sredstva pri občinski skupščini. Za ureditev podkrimskega turizma, katerega vplivno območje bi segalo od Iga do Vrhnike, pa bi radi uredili cesto od Podpeči do Iga. Podpečani pa se sprašujejo, zakaj nihče ne razmišlja o asfaltiranju ceste proti Črni vasi. Stvar je namreč v tem, da bi ta cesta skrajšala pot proti mestu za 4 do 5 kilometrov. Razen tega pa bi delavci, zaposleni v Ljubljani, ne čakali več pred večno zaprttimi dvojnimi železniškimi zapornicami, kjer zjutraj in opoldne tudi po 50 avtomobilov čaka dolge minute, da se zapornice odpro.
Še vedno pa se nekateri občani, ki vidijo v Podpeškem jezeru lepo turistično zanimivost, ogrevajo za to, da bi dolinico, v kateri leži jezero, poplavili, s čimer bi v kratkem nastalo več kot 1/2 km dolgo in 250 m široko jezero — pripravno za številne vodne športe, ki jih sedanje razsežnosti ne dovolijo. Morda bi bilo treba le malo poguma in denarja, pa bi Podpečani dobili veliko jezero, ki bi pritegnilo še več turistov kot doslej.
DOGOVOR
NOVIČK IZ SKOFCJICE
Novo pokopališče
hu. Za Škofljico je izdanih nad 60 gradbenih lokacij. Precej je tudi črnih gradenj. Veliko novih gradenj je že naseljenih. Sedaj je čas, da se prične gradnja objektov splošnega značaja od otroškega varstva, nove šole in pokopališča. V izdelavi so potrebni projekti. Po pogodbi naj bi ti kraji dobili tudi kanalizacijo do 30. julija 1970. Člani krajevne skupnosti komaj verjamejo tem obljubam.
Asfaltiranje cest na Škofljici:
V teku so razgovori s cestnim skladom SRS za asfaltiranje ostanka stare ceste proti pošti in priključka na avto-cesto. Baje naj bi za to asfaltiranje uporabili sredstva občine, ki so bila namensko dodeljena za asfaltiranje ceste proti Glinku oziroma Gal-vanotehniki. Dobro bi bilo zvedeti, zakaj je krajevna skupnost odstopila od prvotnega programa.
Podpeško
jezero — turistična točka
Podpeško jezero postaja iz meseca v mesec priljubljenejša točka za številne turiste. Ob posebej lepih nedeljah najde ob njegovih bregovih oddih stotine ljudi. Okolica tega drobnega barjanskega bisera je že lepo urejena. Podpečani so uredili 4 dohode v
. Tako na Rakitni kot v Podpeči 111 Preserju dozoreva misel, da bi ^orali obe KS združiti. Ideja se J,6 rodila na Rakitni, kjer že nekaj easa ugotavljajo, da so preveč °ddaljeni od večjih krajevnih centrov, osamljeni in da imajo Premalo ljudi, ki bi se lahko bo-r‘li za krajevne interese. Prvi ko-raki v to smer so storjeni. Že £Pa.j so združene organizacije ^veza borcev, invalidi in civilna ^čita. Z 'združitvijo turističnih društev pa bi hitreje in učinkovi-eie lahko reševali tako probleme Jetrtega podpeškega kot zimsko-etnega turizma na Rakitni. Ko-od tako okrepljenega turi-učnega društva bi imeli torej ,De krajevni skupnosti. V obeh rajevnih skupnostih pripravljajo idalizo o skupni problematiki in . bodo dali v proučitev občinski Skdpščini.
Novo pokopališče v Podpeči
Na zadnjem razgovoru s predstavniki občinske zveze za telesno kulturo, smo se v uredništvu Naše komune odločili, da s skupnimi prizadevanji nadaljujemo s tradicijo vsakoletnih srečanj najzaslužnejših športnikov, športnih delavcev in funkcionarjev v naši občini. V našem zapisu »Športnikom tudi družbena priznanja«, smo namreč nehote prezrli, da so prizadevni telesnovzgojni delavci v občinski zvezi za telesno kulturo doslej že kar trikrat pripravili srečanja športnikov in klubskih delavcev.
Vsakoletna tovrstna srečanja z izborom desctoricc najboljših športnikov naše občine — zanje se bodo odločili bralci Naše komune — pa bo le ena od mnogih
oblik našega medsebojnega sodelovanja v popularizaciji telesne kulture.
KOŠARKARJI TRNOVEGA PRVAKI
Spomladanski prvaki v II. republiški ligi — center so postali košarkarji Trnovega, ki so v zad-jem kolu prepričljivo premagali Novomeščane in s 16 točkami zasluženo osvojili prvo mesto. Trnovčani so prikazali v letošnjem tekmovanju v družbi z drugo-plasirano Zarjo najboljšo igro. Zato lahko pričakujemo, da bodo tudi v jesenskem delu prvenstva obdržali primat v drugoligaški republiški košarkarski konkurenci.
O prizadevnih članih košarkarskega kluba iz Trnovega bomo pisali obširneje v eni prihodnji številki našega lista.
Pratkarca se požvižga na pratiko
»Gostilna pri Prat kar, ju« piše na mogočni hiši na spodnjem koncu Polhovega Gradca. Stavba na »štuke« in z »gankom« je že precej v letih. Slutimo, da so fur-
mani tukaj radi počivali in verjetno so tudi Napoleonovi vojaki zavili radi k Pratkarju. »Pa kaj bi ugibali, kar Cilko vprašajmo, kako in kaj,-« smo si dejali in
stopili v kuhinjo, kjer se je med lonci spretno vrtela Cilka Nartnik, ki skupno z možem Ivanom vodi gostilno.
— Koliko križev pa že ima vaša gostilna?
»V vaški kroniki piše, da so leta 1700 obnavljali našo cerkev,« sc je razgovorila »birtinja« in pokazala na lučaj oddaljeno cerkev. »Ob tem zaznamku je tudi zapisano, da so se zidarji hranili pri Pratkarju. To torej pomeni, da je gostilna stara najmanj 270 let, po vsej verjetnosti še več.«
— Od kod izvira ime »Pri Pratkarju«?
»To so me že večkrat spraševali in mnogokje sem že slišala, da so tukaj včasih izdelovali lesene pratike, nekakšne horoskope z lepimi podobami. V zadnjem času pa se je za to ime pojavila razlaga, da izhaja Pratkar iz besede »prata« — pečenka. Mogoče so jo včasih pekli pri nas tako dobro, da sc jih je oprijelo to ime.«
— Od kdaj pa ste vi tukaj?
»Jaz sem sicer Gorenjka, doma sem iz Komende, tukaj pa delam že 34 let. Gostilno sva z možem prevzela pred desetimi leti.«
— Pa nese?
»Letos gre bolj slabo. Vse je postalo dražje in kar nerodno mi je računati. Tudi pijača gre slabo, saj se ljudje ne upajo več piti. Vsakdo ima že avtomobil in sc brani pijače. Ljudje so postali tudi bolj zahtevni, radi bi sc zabavali, to pa je povezano z velikimi stroški.«
— Ali je bilo v prejšnjih časih kaj boljše?
»Pred vojno so hodili k nam na letovanje čez vse počitnice. S kočijami so prihajale znane ljubljanske družine — Fabian, Jurjevec, Bahovec in drugi. Včasih so
Za lipo pri nekdanji polhograjski graščini pravijo, da je stara nekaj sto let. Zato bi se težko odločili, ali je lipa stara tri ali štiri stoletja, ali pa se je morda v njenih letnicah zasukalo že nekaj več sto kolobarjev. Na posnetku Simona Kolarja vidimo le kanček njenega razkošnega poletnega oblačila.
se še kot otroci podili po dvorišču, danes pa prihajajo k meni kot doktorji, inženirji, funkcionarji in podobno,« se je spominjala Cilka.
— In kaj je posebnost vaše gostilne?
»Vsi pravijo, da znamo pripraviti dobre ribe. Postrvi so vedno na jedilniku, dobivamo jih iz ribogojnice Dragomelj. Pozimi, ko imamo koline, pa postrežemo tu-
di s krvavicami, pečenicami in salamo,« je naredila nekaj reklame za svojo gostilno.
— Ko vas že kličejo Pratkarca — ali vrejamete v horoskop?! smo bili za konec radovedni.
»Kje pa!« se je široko nasmejala in dodala: »Vidim pa, da ga dekleta rada berejo. Kaj hočemo, mlada so še in marsikaj pričakujejo.«
Simon Kolar
Listamo po naši preteklosti
Spomnimo se častitljivih prednikov
Uredništvo našega časopisa se je odločilo, da svojim bralcem nekoliko pobližc predstavi bogato zgodovino občine Ljubljana-Vič-Itudnik. Ce nam bo uspelo vsaj v majhni meri zajeti dogodke, ki so tako ali drugače dali našim zgodovinskim tokovom svoje obeležje, tedaj smo s svojo namero uspeli. Kronološki pregled najzanimivejših dogajanj nekdanje in novejše zgodovine je na osnovi različnih virov pripravil naš sodelavec, novinar IVAN VIRNIK. Veseli bi bili, če bi mu pri njegovem delu priskočili na pomoč z nasveti, ki bi jih lahko uporabil pri svojem pisanju. Oglasite se kar na naslov našega uredništva. Za sleherno pojasnilo, dopolnilo ali nasvet, vam bomo od srca hvaležni.
O MOSTIŠČARJIH IN KOČAH NA KOLEH
Če želimo tako ali drugače spregovoriti o prvih naselbinah na koleh, se moramo hočeš-nočeš povrniti tri tisočletja nazaj v dobo, ko se je človek verjetno prvič pojavil na ozemlju današnje Slovenije in je obsežno ravnino južno od sedanje Ljubljane med Vrhniko in Igom ter Borovnico in Brezovico, prekrivalo veliko močvirje. Močvirju bi lahko dali navsezadnje tudi vzdevek jezero, saj je obsegalo odbršen del današnjega ozemlja naše občine. Merilo je okoli 190 km2, obiti pa ga je bilo mogoče le ob severni strani proti Vrhniki ali pa priti do njega po rečni poti. Očitno je, da segajo najstarejši znani človekovi sledovi tja v konec starejše kamene dobe in na začetek mlajše kamene dobe, kar bi pomenilo, da segamo v našo zgodovino 150.000 do 50.000 let pred našim štetjem!
Pozabiti ne smemo — tako pripoveduje v svojem zapisu »Naša občina včeraj, danes in jutri« prof. Tomaž Weber — da se nepretrgan človekov razvoj začenja šele z mlajšo kameno dobo, potemtakem 3000 do 2000 let pred našim štetjem. Seveda traja
človekov razvoj nepretrgoma vse tja do današnjih dni, ko razumljivo dobiva popolnoma drugačno, samosvojo podobo. Zgodovinski viri vedo povedati, da so že proti koncu mlajše kamene dobe nastale na viškem »koncu« prve naselbine, ki so imele prejkone svojevrsten značaj. Na Ljubljanskem barju so se namreč prav v tej dobi pojavile prve stavbe na koleh, ki jih v zgodovini označujemo tudi z nastankom mostiščarjev ali koliščarjev. Pravega izraza za prve naselbine nimamo, ves čas pa so se ohranili koliščarji ali mostiščarji, saj so prebivali takratni stanovalci Barja v kočah na koleh — od tod tudi ime koliščarji, vzdevek mostiščarji pa bi si lahko razlagali po nastanku koliščinih mostov, ki so spajali posamična prebivališča prvih barjanski naseljencev. Toda, naj bo tako ali drugače — v našem zapisu želimo spregovoriti nekoliko več prav o mostiščarjih.
Kako so nastale koče na koleh? Preprosto. Prebivalci Barja so se odločili, da postavijo namesto na »suhem« svoje koče, kar na »mokrih« močvirnih tleh. Koče so gradili kaj preprosto, vendar po svoje nadvse zanimivo. Najprej so v močvirno dno zabili kole, postavili nanje veliko leseno plo-
ščad, na kateri so prek noči zrasle prve stavbe na koleh. Delo seveda ni bilo tako lahko kot bi človek mislil na prvi pogled. Toda dandanašnji se nam zdi nerazumljivo, zakaj se takratni barjanski stanovalci niso raje odločili za gradnjo svojih prebivališč na suhem. Morda so imeli po svoje prav, saj jih je razsežna močvirska »luža’ privabljala bolj kot karkoli. Na koliščih pa je bilo tudi precej varneje kot na suhem.
Zgodovinarji so dolgo ugibali o vzrokih, ki so vodili tedanje Barjance h gradnji naselbin na koleh. Bržčas pa bo obveljala trditev, da so mostišča nastala v zvezi s potmi, ki so vodile ob jezeru ali pa prek njega. Z drugo besedo — že pri nastanku prvih naselbin na koleh, je prišel do polne veljave pomen tega prostora, ki so ga predstavljala takratna ljubljanska vrata.
Danes ne dvomimo več, da so barjanska mostišča nastala ob koncu mlajše kamene dobe. Mostišča segajo še tja v bakreno in bronasto dobo, ko so prejkone dosegla svoj višek. Medtem, ko so se kolišča »uveljavila« v vsem svojem nepozabnem sijaju v bakreni in bronasti dobi, so v letih 1800 do 1000 pred našim štetjem pričela postopoma propadati, tako da so prav v tem obdobju dokončno izginila z naših obzorij.
ZNAMENITE NAJDBE
Razkošje bogatega mostiščarskega življenja sega v bakreno in bronasto dobo, ki sta ohranili vrsto znamenitih najdb. Dobršen del najdb nas popelje v bakreno dobo, ki nam postreže s prgiščem zanimivih predmetov, ki ponazarjajo žitje in bitje naših prednikov. Iz bakrene dobe so ohranjeni danes najrazličnejši koščeni predmeti iz zbirke orodja barjanskih mostiščarjev, povrhu vsega pa še razne sekire, kladiva, bodala, osti, šila, dleta in ostali predmeti. Ce so nam v muzejskih zbirkah v izobilju na voljo mnogi koščeni predmeti, najdemo le sem in tja nekaj okrasnih (nakitnih)
predmetov ter obeske iz prevrtanih živalskih kosti.
Kaj nam je ohranila bronasta doba? Iz te dobe so arheologi našli nekaj zanimivih predmetov iz bakra pri ižanskih koliščih, ki so nam »postregli« z lepo bero mosti-ščarskih ostankov — kalupov, kamnitih nakoval za obdelavo iz bakra vlitega orodja, konic za sulice in bodala ter podobno.
Ko govorimo o najdbah in o mostiščar-skih naselbinah ne smemo prezreti tudi kolišč v Preserju in Blatni Brezovici, ki sta nastali v bronasti dobi. Čeprav vemo o teh dveh koliščih malo, moramo kljub temu priznati njihov zgodovinski razvoj, ki je — podobno kot pri ostalih koliščih — vreden našega občudovanja in spoštovanja.
Poglejmo slednjič še kulinarično stran življenja tedanjega barjanskega človeka. Hrana je bila umljivo preprosta in kdo je takrat sploh pomislil na to, da je treba jed posebej pripravljati. Barjanski jedilnik je bil po svoje sila zanimiv, da o slinah nenasitnih gurmanov ne govorimo. Naši predniki so se hranili z mesom jelena, losov, srn, bobrov, barjanskih prašičev, medvedov, jazbecev, koz, ovac itd. Ker je bilo leskovih nasadov v izobilju, so radi segli po lešnikih in drugi rastlinski hrani, med katere so imele prednost drnulja, maline, glog, vodni orešček in želod. Toda to še zdaleč ni bilo vse, s čimer so se hranili na koleh.
Da se barjanski ljudje svoje dni niso ubadali samo z lovom in ribolovom, nam kažejo najdbe modela za izdelavo bakrenih motik. Potemtakem ni dvomov, da so se s pridom oprijeli tudi poljedelstva, čeravno sta jim lov in ribolov prinašala veliko več kot zemlja.
Približno tako je teklo življenje med mlajšo kameno dobo preko bakrene in bronaste dobe na ljubljanskem barju. Propadanje mostišč sega v leta 1650 do 1150 pred našim štetjem, ko so se mostiščarji trumoma preseljevali v takratno Italijo, kjer so našli svoj drugi dom.
(Nadaljevanje v prihodnji številki)
/
Čebelarji so rojili
V Polhovem Gradcu imajo močno čebelarsko družino, nimajo pa primernih prostorov, kjer bi se lahko sestajali, poslušali predavanja in nasploh moževali o sladkostih in tegobah čebelarskega življenja. »Čebelarski dom potrebujemo in dobili ga bomo,« tako so sklenili že pred leti, čeprav v isti sapi še ne .bi mogli odgovoriti, od kod bodo dobili denar. Premožnih stricev nimajo; tudi marsikje po Sloveniji si čebelarji želijo streho nad glavo.
melodijah. Lojzeta sicer ni bilo, saj si je pri avtomobilski nesreči nakopal mavčni povoj, toda tudi njegov brat je namazan z vsemi »žavbami« tako, da so se ljudje kar lomili od smeha. Pa tudi drugače so ga »lomili«.
Za grobo stesanimi klopmi in mizami (kot se za veselico spodobi) je vršalo kot v panju. Kar nekaj tisoč ljudi se je zbralo z vseh koncev, na avtomobilih smo videli oznake Ljubljane, Kranja, Novega mesta, Kopra in Maribo-
Ivan Oven sprejema čebelarsko priznanje
Tako so Polhograjčani tuhtali >n potuhtali pravo: danes so moderne veselice, pa jih pripravi-mo še mi. No, besedi »veselica« fo se izognili in tako so letos že tretje leto pripravili čebelarski tabor. Videti je, da se čebelarji razumejo tudi na posle, saj so uganili, kaj privablja ljudi — okrogle in poskočne pesmi. Prav zato so za svoje tabore kar abonirali magnet za ljubitelje narodno zabavne glasbe, ansambel Lojzeta Slaka.
To je bilo veselo na gmajni za vasjo zadnjo nedeljo junija! Mogočni skedenj in košata drevesa so dajala sicer debelo senco, toda plesalcem je bilo kar pošteno vroče, ko so se vrteli ob Slakovih
ra. Vsi verjetno niso čebelarji, s plačilom vstopnine pa so le prispevali za čebelarstvo.
Da čebelarskega tabora ne bi kdo zamenjal s kakšno gasilsko veselico, so organizatorji nad točilne mize pritrdili čebelarske napise: »Matica«, »Roj«, »Žnidaršič« in podobno. Da imajo vmes prste čebelarji, se je videlo tudi po tulcih, ki so jih oblizovali otroci. V njih namreč ni bil sladoled, temveč med. Med tekočinami so tekmovale vino, pivo in pa seveda medica.
Na veseliščnem prostoru smo ujeli tale pogovor med zakonskim parom:
Mož: »Ženka, kakšen kozarček pa ga že lahko zvrnem.«
TUrek
— maskirani panj
Žena: »Nič ne boš pil, kdo pa bo šel jutri v službo!«
Mož: »Kaj pa medica, ali jo lahko pijem?«
Žena: »No, medica je zdravilna, pij jo, kolikor te je volja,« je kočno popustila boljša polovica in pri tem verjetno na tihem računala, da medica ni alkoholna pijača.
Pa se je bridko motila. Ni vedela tega, kar je bilo znano že starim Slovanom in verjetno tudi njenemu možu, da je namreč na videz nedolžna medena pijača v resnici kar hudo alkoholiziran napitek. Proti večeru, ko je spravljala moža proti domu, se je verjetno tudi ona dokopala do tega spoznanja. Bo vsaj vedela za prihodnje leto!
Takih, ki so prvič spoznali blaženo opojnost medice, je bilo na čebelarskem taboru več in prodajalke so komaj zmogle vsa naročila. Eni so bili torej za medico, drugi za vino, tretji za pivo, vsi skupaj pa so složno prepevali in skušali preglasiti Slakove fante.
In še nekaj je opozarjalo, da so čebelarji dobri organizatorji. Ob cesto so namreč postavili velikega Turka s turbanom, odlikovanji, sabljo in pištolo v roki in
Eden izmed mnogih prijateljev čebel je Ivan Oven iz Polhovega Gradca, ki si bo letošnji tabor verjetno še posebej zapomnil. Na njem so mu namreč podelili čebelarsko priznanje.
»Se dolgo življenje ob svojih muhah mu želimo,« je dejal ob koncu svečanega nagovora Vladimir Martelanc, predstavnik zveze čebelarskih društev Slovenije, ko mu je izročal Red Antona Janše III. stopnje in košaro z darili in dodal, da ga odlikuje za 50-letno čebelarjenje.
— Kdaj pa ste se pričeli sukati okrog čebel? nas je zanimalo.
»Čebele so me zanimale že od mladih nog, prvi panj pa sem dobil, ko sem imel 16 let. Po 50 letih čebelarstva imam 20 panjev,« nam je odgovoril Ivan Oven in dodal, da je sicer kmet, izkupiček od prodanega medu pa mu tudi pride prav.
— Koliko medu pa iztočite iz teh panjev?
»To je zelo različno, odvisno je pač od čebelje paše. Kakšno leto ga ni nič, natočil pa sem že tudi 200 kilogramov medu. Včasih sem vozil čebele na pašo tudi drugam, v Liko in tudi v Bosno.«
— Kaj pravite na to, da smo imeli letos kar dva smrtna pri-
Zabaviščni prostor
— odprtimi usti. Odprta so bila zato, da so lahko čebele hodile domov. V resnici je namreč šlo za čebelji panj. Predsednik polhograjske čebelarske družine je videl podobnega v čebelarskem muzeju v Zahodni Nemčiji in potlej si ga je omislil še sam.
Turek je privabljal ljudi in vzburjal domišljijo otročajev, ki so postopali okoli njega, preblizu pa si le niso upali. Kdo bi se nastavljal čebelam!
mera zaradi čebeljih pikov. Ali se jih nič ne bojite?
»To je naključje, ki se ponovi vsakih sto let. Tudi mene je že kakšna čebela vsekala, kaj hujšega pa ni bilo,« je povedal Ivan Oven.
Uradni del čebelarskega tabora v Polhovem Gradcu je bil s tem pri kraju, neuraden pa se je nadaljeval pozno v noč. Za nekaj zidov čebelarskega doma so že zbrali.	Simon Kolar
hoja*
I j u b I j a n a langusova 8 predelava lesa
Podjetje »HOJA«, predelava lesa, Ljubljana, Langusova 8,
je lesno podjetje v ljubljanskem bazenu in imamo na razpolago :
kuhinjske elemente, les vseh obdelav in kvalitet, plastične in lesene rolete, p atnene zavese in samonavijalnice, konfekcijske in garderobne obešalnike.
Po naročilu izdelujemo: okna, vrata, opremo za turistične, poslovne in stanovanjske objekte, strešne konstrukcije, tesarske usluge in montažna vikend naselja, garaže tipa »Velox«.
Informacije dobite v komercialnem sektorju, tel.: 20-122, 20-532, 22-042, 20-977, TELEX: Hoja, 31-150
Naši razgovori
Konjiček z grenkim priokusom
Titso nedeljsko opoldne je Viktor kar kipel od sreče. Še uro poprej mu je razpoloženje pokvaril slab obisk na strokovnem predavanju ob srečanju naših čebelarjev v Polhovem Gradcu, a vendar ga Židana volja ni zlepa zapustila ob kramljanju pod senčnim razkošjem Pratkarjevih kostanjev.
Le stežka časnikarji najdemo med svojimi vsakodnevnimi opravili tako prijetnega sobesednika, kot je tajnik čebelarske družine Dolomiti Viktor Majdič. Beseda za nobeno ceno ne zastane v njegovem pripovedovanju. Človeku se zdi kot bi iz globokega tolmuna poslušal utrip utirajoče modre »princese«.
»Pik smo dobili od zveze čebelarskih društev v Ljubljani. Veliko časa resda nismo premišljevali, zato smo se hitro odločili, da tudi v Polhovem Gradcu ustanovimo svojo čebelarsko družino. Zbralo se nas je nekaj »najzagri-zenejših« čebelarjev in s 13 člani je pred tremi leti steklo delo v društvenih okvirih. Za prvega predsednika smo izbrali Vinka Zi-belnika iz Hrastenic, ki ima nemalo zaslug za to, da sodi danes naša družina med najmarljivejše v Sloveniji. Lastna hvala nam ne diši, saj lahko naše delo ocenijo drugi, ki nas spremljajo vsa zadnja leta.«
»Sprva vas je verjetno čakala obilica težav, kako pa je danes?«
»Začeli smo brez sredstev. Tako smo morali za strokovna predavanja »celo« prosjačiti« za prostovoljne prispevke. Toda naši člani so razumeli težko situacijo, zato so s svojim vztrajnim delom podžigali tudi druge prijatelje čebelarstva. Tako nas je danes v družini že enainšestdeset. Zdaj stojimo nekoliko bolje, vendar še vedno nismo deležni potrebne družbene pomoči. V tem tiči boleča rana našega čebelarstva.«
»Torej se čebelarji čutite zapostavljene?«
»Odkrito povedano — da! Pomislite samo na nekaj. Slovenci imamo v osebnosti Antona Janše prvega evropskega čebelarskega strokovnjaka, toda danes vidimo, da nimamo v Sloveniji niti čebelarske šole, niti institucije, ki bi se ukvarjala z znanstveno-raz-iskovalnim delom na področju
Viktor Majdič
čebelarstva. Nedojemljivo je, da nas nočejo razumeti, čeprav vsi vemo, da ima skupnost od čebelarstva veliko večje koristi kot sam čebelar. Spričo takšnega »vzdušja«, čebelarstvo postopoma izumira, in zato smo lahko zaskrbljeni nad njegovo jutrišnjo usodo.
»Mar se tudi v Polhovem Gradcu bojite izumiranja čebelarstva ?«
»To pa ne! Na osnovni šoli imamo močan čebelarski krožek, zato ni bojazni, da bi v družini ostali brez mladih, navdušenih čebelarjev.
Na memorialu Branka Ziherla
Vtisi s XIV. hvarskega dramskega festivala
Odločitev strokovne žirije na XIII. srečanju dramskih skupin Slovenije, da letos zastopamo poleg Šentjakobskega gledališča slovenski amaterizem na hvarskem festivalu, nas je prijetno presenetila. Veseli smo bili tega uspeha in obenem zaskrbljeni, kje bomo dobili denar za potovanje na Hvar. Na pomoč nam je priskočila »Iskra« Horjul in nam omogočila prevoz. V čertek 9. VII. 1970 ob 12. uri ponoči, je naša ekspedicija krenila na pot po jadranski magistrali. Potovali smo z dvem osebnima in poltovornim avtomobilom, ki je vozil kulise. Utrudljiva pot, ki je trajala preko celega dne, se je zaključila ob 18. uri popoldan na Hvaru. Penzion smo dobili v hotelu »Phoros«. Najbolj vneti kopalci so še isti večer skočili v morje in se ohladili po dolgi in vroči vožnji. Naslednji dan se je začel festival. Po oficielni otvoritvi se je začel program festivala, ki je trajal od 10. VII. do 23. VII. 1970. Kot prvi so nastopili igralci amaterskega gledališča iz Tešnja s Čorovičevim delom »ZULUM-ČAR«. Naslednji dan smo bili na vrsti mi z Obaldijevo predstavo «VETER V VEJAH SASAFRA-SA«. V nadaljevanju so se zvrstile še predstave iz Nikšiča z Mihajlovič-Mihiz — »BANOVIČ STRAHINJA«, Novi Sad; - Mro-žek - »POLICAJI«, Pančevo; Vuk Vučo - »NJEGOVA EKSELEN-CA«, Zagreb: Tulač - »KOLO OKO SVIJETA«, Šentjakobsko gledališče: Lope de Vega — »VITEZ ČUDES«, Beograd: F. Arra-bal - »KONCERT U JAJETU«-Džakovica: Kelmendi — »OSVE-TA«, Branko Krsmanovič: Beo-
Snidenje na Igu
grad: Rade Pavelkič — »ARENA MARS«, Bitola: Sartre — »NEPOKOPANI MRTVECI«, Rijeka: Drago Gervais — »DUHI« in kot zadnje domače hvarsko pučko gledališče Hvar z nepoznanim avtorjem iz 16. stoletja »PRIKAZANJE SV. LOVRINCA MUČENIKA«.
Predstave se vršijo na odprtem gledališču sv. Venerande. Mi smo igrali 11. t. m. v soboto zvečer. Zal predstava ni tako tekla kot bi morala. Zelo močno je na nas vplivala neznosna vročina in pa odprto gledališče, tako, da nikakor nismo mogli ujeti predstavo v pravi ritem, katerega smo bili vajeni, tako da predstava ni »vžgala«. Nekaj tudi na račun jezika, ker publika ni razumela, še več pa je bilo krivde na naši strani, ker nismo znali ujeti ritma predstave.
V ponedeljek smo si še ogledali predstavo iz Novega Sada Mrož-kove »Policaje«. To je bila odlična predstava, ki jo je režiral gost iz Češkoslovaške Ivan Ivančo. Ta predstava je tudi dobila zlato plaketo hvarskega festivala. Kot drugi najboljši so amaterji šentjakobskega gledališča s predstavo »Vitez Čudes« in dobili srebrno plaketo.
Naše društvo je dobilo priznanje za dolgoletno delovanje na amaterskem gledališkem področju. Mimi Končan, diplomo za najboljšo stransko žensko vlogo in Franci Končan, priznanje za režijo »Veter v vejah Sasafrasa«. V torek dopoldan smo zaključili naš obisk na Hvaru in se vrnili domov.
Franci Končan
Številni tečajniki uspele tečajne šole
Obšteter in Antončičeva med najboljšimi
Na tradicionalnem memorialu Branka Ziherla v skokih v vodo, na katerem so se letos zbrali na prizoriščih v Ljubljani in na Jesenicah prvič tudi avstrijski in zahodnonemški skakalci, sta v izredni mednarodni konkurenci dosegla Janez Obšteter in Andreja Antončič prav lep uspeh. Obšteter je v skokih z deske zasedel tretje mesto, Antončičeva pa je v isti disciplini med ženskami osvojila celo drugo mesto. Drugo najvišje priznanje je Andreji pripadlo tudi v tekmovanju s stolpa, medtem ko je njen klubski tovariš Obšteter v skokih s stolpa le za »las« zaostal za zmagovalcem, zahodnonemškim predstavnikom Hoelzlom.
Med najboljšimi na letošnjem Ziherlovem memorialu srečamo tudi nekatere druge člane Ljubljane — Gabra, Hosto, Kuessla, Jakopina in Krošlja v moški ter Grilčevo v ženski konkurenci.
DA^sTI SE JE POSLOVIL
Kronist je imel prav, ko je zapisal, da se je pred poldrugim desetletjem droben pobič »namakal« na bregu Ložnice pri Celju. Bil je to Dani Vrbovšek, poznejši član plavalnega kolektiva s Ko-lezije, eden najboljših jugoslovanskih plavalcev hrbtnega sloga vseh časov, večkratni državni rekorder in nosilec mnogih naslovov najhitrejšega Jugoslovana v »mokrem elementu«.
Iz Celja, kjer je začel svojo bogato tekmovalno kariero, je Da-nija vodila pot med plavalce Ljubljane, njegov drugi dom, v kolektiv, s katerim je delil svoje najlepše in najtežje trenutke. Pod skrbno roko trenerja Mitje Prešerna je zablestel tako rekoč čez noč. Potem, ko je ugnal v »kozji rog« dolgoletnega državnega rekorderja v hrbtnem plavanju Mihovila Dorčiča, leta in
leta ni stopil s šampionskega odra. Bil je član tiste ekipe Ljubljane, ki je osvojila naslov moštvenega državnega prvaka, bil je stalni član državne reprezentance, udeleženec evropskih prvenstev, balkanskih in olimpijskih iger, bil je ...
Med največje uspehe Danija Vrbovška uvrščamo nedvomno osmo mesto na evropskem prvenstvu v Utrechtu in nastop v polfinalu olimpijskih iger v Mehiki, kjer mu je za las ušla uvrstitev v finale. Prvo ime plavalcev Ljubljane se je pred petimi leti našlo celo med deseterico najboljših predstavnikov hrbtnega sloga v Evropi in na 'svetu. Na evropski celini je bil Dani takrat četrti (!), med najboljšimi »hrbtaši« sveta pa je zasedel odlično deveto mesto.
Prav v dneh, ko so slovenski plavalci spet pričakovali v svojih vrstah nenadkriljivega mojstra plavalnih bazenov, je prišlo nenavadno sporočilo:
»Obveščam vas, da sem prenehal za aktivnim udejstvovanjem in da ne nameravam več nastopati na tekmovanjih. Zato vas prosim, da mi ne pošiljate več štipendije, temveč jo dajte kakšnemu mlajšemu plavalcu, ki jo zasluži po vaši presoji. Postati nameravam plavalni trener in upam, da bomo tudi na tem področju dobro sodelovali in kar največ pripomogli k še večjim uspehom slovenskega plavanja. Vaš Dani Vrbovšek.«
Mar bi lahko še sploh kaj drugega lahko pričakovali od včeraj-šnega kolezijskega junaka? Bržčas ne! Kdor je imel samo enkrat priložnost srečati skromnega Danija, dobro ve, da se v njegovi izredni športni osebnosti že od nekdaj skriva nepokrita radost nad uspehi svojih tekmecev, nad dosežki vseh tistih, ki jim bo že danes ali jutri ponudil svojo trenersko roko.
Zato, Dani, le na svidenje, saj te bomo spet srečali ob »mokrem elementu«.	(iv)
Mary spet doma
»Presneto, le zakaj se moramo vrniti? Tam, čez veliko lužo, vlada dolgčas...«, so domala vsevprek godrnjali naši ameriški rojaki tisto prijetno julijsko soboto na pikniku na loškem gradu. Jezik se je gostom z druge strani Atlantika razvezal pod zelenimi kostanji kot za stavo. Če mister Fred, sedemdesetletnik in kljub temu krepak »mladenič-«, ne bi zakrival s svojimi pleči pogleda na pisano paleto poletne opojnosti, bi Mary z Iga gotovo že davno prej prišla do besede.
Obraz, ki ga ljubosumno izdajajo krivinčaste gube, nabrane v dolgih desetletjih trdega, a vendar poštenega življenja, izžareva neprikrito mladostno radost.
Koliko križev in težav je šlo v novem svetu prek njenih iskrivih oči. Brhko dekletce z Iga se je ob sončnem svitu zazrlo v svet nepopisne življenjske grenkobe, v svet, na tisoče milj od domače hiše, v svet, ki mu je Mary z Iga darovala svoja najlepša leta.
»Slovenci ste čudoviti ljudje, čisto drugačni od hladnih Američanov ...«, zdrsne glas v opojnosti neizmerne sreče iške rojakinje.
»Človek komaj verjame očem. Tretjič sem med vami, toda vedno znova me presenetite. Napredek je očiten, dejala bi skokovit. Verjemite mi, da ne živite prav nič slabše od Američanov. Celo lapše vam mora biti. Kjerkoli se ustavim, povsod sem toplo sprejeta. Drugačni ste od prebivalcev nove celine, kjer ljudje zaman iščejo pomoči in tople človeške besede.
Mary Turšič iz Neiv Yorka je zdaj že tretjič med nami. Že tretjič je segla na Igu v roke svojim najdražjim. Obiskala je svojo 90-letno mamo. Ze na Igu je zatrjevala, da ne more razumeti, kako smo v minulih petdesetih letih, odkar se je kot mlado dekle zaradi revščine preselila v ZDA, lahko toliko naredili.
»Slake že težko čakamo. Slišala sem, da pridejo k nam jeseni. Vsi jih bomo šli poslušat. Hčerka, ki je letos prvič v Jugoslaviji, pa sin in snaha, Špan-
ka po rodu, ki ne more pozabiti lanskih slovenskih počitnic ...«
Na Ig se je vnovič vrnila ljubezen. Prav tista, s katero je Mary pred polnimi petimi desetletji odšla na tuje. O, sreča, ki ji doma ni enake. Sreča za Ma-ry z Iga, za njeno mamo, za vse njene, ki so bili ali se bodo še vrnili med barjanske travnike in senožeti.
Zato, Mary, le na svidenje ob letu ob kozarčku domačega in v prijetni ižanski družbi.
lipi' TISKARNA PTT t •v:::.:::::"-*	
LJUBLJANA — TRŽAŠKA C. 42	* h
Telefon: 61-475, 61-630	■iti lit, ii 1 li Ih
S svojimi proizvodnimi oddelki: plastično stereotipijo ročno stavnico strojno stavnico knjigotiskom in knjigoveznico	
vam lahko izdelamo: časopise revije knjige brošure obrazce	
prospekte v enobarvni ali večbarvni tehniki	
kvalitetno in po solidnih cenah	
Lep objekt športnega parka
Krepki zavesljaji veslačev Savice
Viču kegljaški primat $pet me(j slovenskimi prvaki
bičevi ulici z deli pri izgradnji doslej največjega športnega objekta v naši občini — 12-steznega avtomatskega kegljišča, ki bo bržčas že letošnje leto prevzelo primat med najlepšimi tovrstnimi športnimi objekti v državi.
Kegljišče, ki bo prineslo športu in telesni kulturi v viški občini “otipljivo« renesanso, bodo po predvidevanjih zgradili že do konca letošnjega leta. Vršilec dolžnosti direktorja zavoda športnega parka »Svobode« Adi Osterc meni, da bo športni park prerasel z novim kegljiščem in z drugimi objekti v pravi rekreacijski in družabni center, ki smo ga vsa leta pogrešali v naši občini.
“Lahko vam postrežem z razveseljivo novico, da bomo — najkasneje v avgustu — začeli s prvimi gradbenimi deli. Pri svojih Prizadevanjih za ureditev športnega parka »Svobode« in še posebej velikega, 12-steznega avtomatskega kegljišča, pa nismo ostali osamljeni, saj smo naleteli na široko pomoč in razumevanje Pri skupščini občine Ljubljana Vič-Rudnik in pri skladu za turizem. Iz tega sklada je že zagotovljeno za gradnjo 400 tisoč dinarjev posojila. Predračunska vrednost objekta znaša 3 milijone dinarjev.
Oglejmo si torej še sam ob-iekt, ki vzbuja že danes, čeravno š® nismo zasadili prve lopate, pozornost domala vse slovenske športne javnosti.
Po prvih zamislih bo kegljišče stalo ob sedanjem pomožnem igrišču »Svobode« v Gerbičevi ulici. Seveda ne smemo pozabiti, da bo prav to igrišče sčasoma preraslo v osrednji športni center s kegljiščem.
bo veliko 50 krat 25 metrov, v njem pa bo za gostinske usluge namenjenih kar 400 kvadratnih metrov. Poleg kegljišča, ki bo razumljivo namenjeno izključno širokemu športnemu udejstvovanju in rekreaciji naših občanov, nameravajo v zavodu postaviti s pomočjo naših gostinskih podjetij in pivovarne Union nekaj pivnic. Pri tem bi seveda imela prednost pivovarna Union. Pivnice bodo potrebovale tudi več avtomatov, zato so se v zavodu športni park »Svobode« že začeli pogovarjati z dvema tujima firmama, ki bi bile pripravljene postaviti igralne avtomate.
Načrt za gradnjo kegljišča so brezplačno izdelali strokovnjaki Mercatorjeve obratne enote »In-vesta«, medtem ko bo splošno gradbeno podjetje »Grosuplje« glavni izvajalec gradbenih del. Ne nazadnje je podjetje IGO že obljubilo, da bo na triletni odplačilni rok dobavilo potrebno gostinsko opremo.
V naši občini bomo tako dobili res veličasten športni objekt, ki bo bržkone že ob svojem »krstu« zbral vso jugoslovansko kegljaško elito. Če bodo gradbena dela potekala po predvidevanjih ni dvoma, da bi z orjaškim gigantom v Gerbičevi ulici stopili že preko noči na našo kegljaško sceno. Še veliko več od tega — dobili bi prepotreben rekreacijski objekt in družabni center, ki smo ga zadnja leta že močno pogrešali. Zato se gradnje največjega kegljišča v državi ne veselijo samo športniki, marveč tudi vsi naši občani.
Na svidenje ob koncu leta ob otvoritvi viškega športno-rekrea-cijskega objekta!
Portoroški zaliv je bil prvo julijsko nedeljo prizorišče letošnjega veslaškega prvenstva Slovenije, na katerem so člani Savice zabeležili v najmočnejši republiški konkurenci nekaj izrednih dosežkov. V 16 startih 58 čolnov najboljših slovenskih veslaških klubov iz Ljubljane, Maribora, Bleda, Izole, Kopra in Pirana, so veslači Savice vnovič posegli v borbo za najvišja republiška priznanja.
Res je sicer, da so Blejci osvojili največ naslovov republiških prvakov, vendar smo lahko kljub tem z nastopom predstavnikov Savice nadvse zadovoljni. Fantje in dekleta iz edinega ljubljanskega veslaškega kolektiva radi pravijo. da bi dosegli več, vendar jim nemalokrat »ponagaja« tudi športna sreča, brez katere na odprti sceni ne gre za nobeno ceno.
zmago pridobila naslov letošnjih republiških prvakov. V double scoulu predstavniki Savice niso imeli sreče, saj so se morali zadovoljiti z drugim mestom, zato pa so zablesteli mladinci v dvojici s krmarjem, kjer so zasluženo osvojili prvo mesto. V mladinski konkurenci so bili fantje drugi v dvojici brez krmarja, kjer so sicer gledali B'cjcem v hrbet, ven-
Ljubljanske
opekarne
LJUBLJANA CESTA NA VRHOVCE
IZDELUJE VSE VRSTE OPEČNIH IZDELKOV.
VSE INFORMACIJE DAJE PRODAJNI ODDELEK, TELEFON 61-965 ALI 61-805.
Zanemarjena Savica
V zagrizeni borbi za veslaški primat v Sloveniji med Bledom in izolskim Argom, so v njihovi senci veslači Savice postregli s prenekaterim prijetnim presenečenjem. V dvojcu s krmarjem jim je uspelo z drugim mestom poraziti favorizirane domačine, čeprav so morali priznati premoč Blejcev, ki so prav v tej disciplini zmagali s precejšnjo prednostjo pred veslači Savice. Tudi v moškem skifu Plantan ni imel sreče, saj je s tretjim mestom precej zaostal za zmagovalcem Mikulinom iz Pirana in drugoplasi-ranim Blejcem Zemvo. Toda, kar ni uspelo fantom v dvojcu brez krmarja in Plantanu v skifu, je nadoknadila dvojica v dvojcu s krmarjem, ki je za slabih trideset sekund (!) porazila mariborsko »triperesno deteljico« in si s to
dar so krepko obračunali s svojimi izolskimi tekmeci. Slednjič je med mladinkami v skifu na 600 metrov dolgi progi osvojila Vidmarjeva drugo mesto, čeprav bi lahko segla celo po naj višjem odličju, saj jo je zmagovalka Vukova iz Pirana premagala le za pičle tri sekunde!
Z dvema naslovoma republiških prvakov so veslači Savice prišli v svojem poletnem »zanosu« do krepkih zavesljajev v elitni slovenski veslaški družbi. Morda smo pričakovali iz Portoroškega zaliva še več prijetnejših novic, vendar smo lahko kljub temu zadovoljni z njihovimi dosežki na letošnji republiški reviji najboljših slovenskih veslaških klubov.
Posebno priznanje zaslužijo republiški prvaki v dvojici s krmarjem, ki so predstavljali barve Slovenije na nedavnem šeste-roboju mladinskih reprecentanc na Blejskem jezeru. V hudi domači konkurenci, kjer prednjačijo obmorski klubi in veslači z Bleda, so predstavniki Savice vnovič dokazali, da bi se ob boljših materialnih in tekmovalnih pogojih lahko enakovredno meriU z vso slovensko veslaško »smetano«.
Letošnji dosežki v Portoroškem zalivu in sodelovanje na blejskih regatah kažejo, da dobivamo v mladih članih Savice obetajoče vrhunske tekmovalce, ki se bodo z leti — seveda ob primernih pogojih — uspešno zoperstavili najboljšim domačim in tujim predstavnikom. Volje je prejkone dovolj, če se bodo vsako leto našla še sredstva, tedaj ni dvomov, da se z veslači in veslačicami Savice ne bi proslavili celo na jugoslovanskem veslaškem vrhu. Marljivim društvenim funkcionarjem in njihovemu predsedniku inž. Štefanu Hočevarju pa naj velja naša zahvala za prijetne užitke, ki so nam jih nudili ob dvakratnem zmagoslavju na najvišjem odru slovenskega veslaškega športa.
Ne želimo toliko kot vaši fanje in dekleta, ki se borijo v domači in tuji konkurenci za čim boljše uvrstitve. Želimo si le, da bi v vrstah Savice kot doslej, tudi odslej rastel zdrav rod mladih veslačev in veslačic, ki bi z uspehom nadaljeval bogato klubsko tradicijo.	(iv)
v
Športni utrinki
Nogometaši viške »Svobode« so v zadnjem kolu letošnjega prven-s*;va Slovenije katastrofalno prežgali mestnega tekmeca Ilirijo ’n se s 26 točkami uvrstili na če-rto mesto. Ce varovanci trener-Vladana Mladenoviča ne bi hoziveli kolo pred koncem ne-žen Poraz v srečanju z nekda-J‘m drugoligašem Aluminijem iz j^ričevegn na svojem igrišču, eoaj bi fantje iz Gerbičeve ulice Usedli celo eno izmed prvih treh •oest. Tako pa je visoka zmaga Proti Iliriji (9 :3), ki je mimogre-6 Povedano bila tudi najvišja v
letošnjem prvenstvu slovenske nogometne lige, bila le »kaplja v morje« velikih želja za osvojitev najvišjega naslova. Kljub temu smo lahko s četrtim mestom Vičanov zelo zadovoljni. Pozabiti namreč ne smemo, da se je »Svoboda« borila proti daleč izkušenejšim nasprotnikom, med katerimi sta veljala Mura in Aluminij za glavna favorita prvenstva. Jeseni, ko bodo igralci »Svobode« zaigrali z nekaterimi okrepitvami
—	med njimi bo prav gotovo v ospredju zanimanja nekdanji član ljubljanske Olimpije Jože Zagorc
—	se jim brez dvoma obeta visoka uvrstitev ali celo osvojitev naslova republiškega nogometnega prvaka.
—o—
Košarkarice Trnovega-Slovana, ki tekmujejo letos v ženski republiški ligi, so se po prvem prvenstvenem zavrtljaju znašle v »zlati sredini«. Izmed devetih srečanj so štiri odločile v svojo korist, petkrat pa so morale priznati premoč svojih nasprotnic. Z uspehom kombinirane vrste Trnovega in S'ovana, čigar klubske barve so letošnjo pomlad predstavljale Amonova, Bevkova, Pezdirjeva, Golčeva, Bogovičeva, Okornova in
Kersnikova, smo lahko zadovoljni. Upajmo, da bo trnovskim dekletom jesenska sezona bolj naklonjena s športno srečo.
Med svetovno elito, ki se je v zadnjih junijskih dneh zbrala na velikem mednarodnem tekmovanju s kajaki in kanuji v Tacnu, so člani ljubljanskega brodarskega društva dosegli nekaj prav lepih uspehov. Tako je olimpijski kandidat Damjan Prelovšek zasedel v zelo močni mednarodni konkurenci med najboljšimi kanuisti sveta peto mesto, medtem ko sta se Andrejašič in Guzelj v tekmovanju dvosedežnih kanujev uvrstila na sedmo mesto. Vendar bi bili krivični, če ne bi pohvalili tudi drugih, ki so se uvrstili nekoliko niže, vendar so kljub temu potrdili, da sodijo ne le v jugoslovanski, pač pa tudi v evropski in svetovni kajakaški in kanui-stični vrh.
Slednjič se spomnimo tudi marljivih rokometašev Mokrca z Iga, ki so letošnjo leto tekmovali v ljubljanski conski ligi in se ob koncu tekmovanja uvrstili med vodilno peterico.
Učenci osnovne šole Dolomitski odred v Polhovem Gradcu so lahko ponosni na svojo novo telovadnico. Zato zlepa ne zmanjka takšnih prizorov, vidimo enega tudi na našem posnetku. Navdušeni nad odbojko, so sc v dveh taborih pomerili dečki in deklice, čeprav je bilo na eni strani osem igralcev in igralk, na drugi pa samo štirje.
S Jlacugu - patni puletnih utišan
V Pacugu, naši obmorski bazi, je v zadnjih tednih vse vrelo. Temu življenjskemu utripu je dalo pečat 178 otrok od 4. do 15. leta in 13 vzgojiteljev s športnim vodjem. 14 dni, kolikor časa prežive otroci na morskih šolskih počitnicah, je čas, ko si predšolski otroci in šolarji ne naberejo le zdravja, ampak se nauče tudi plavanja, kdor še ne zna seveda in vrsto drugih zanimivosti in veščin, za katere v šoli ni časa.
Tajnik občinske skupščine Darko Perovšek čestita odlikovanim
Ob dnevu šoferjev
Vzorni voznik
V znak priznanja voznikom motornih vozil za neoporečno vožnjo in za spoštovanje prometne discipline na javnih cestah, je leta 1963 republiška komisija za vzgojo in varnost v cestnem prometu sprejela pravilnik o podeljevanju plakete »VZORNI VOZNIK-«. Plaketo prejme voznik, ki v zadnjih 7 letih kot poklicni voznik ali v zadnjih 10 letih kot voznik-amater ni povzročil prometne nesreče in ni bil kaz-
Sicer pa najprej beseda o samem Pacugu, ki je tudi letos za nekaj poslopij urejenejši od lanskega leta. Predvsem moramo povedati, da smo letos dokončno uredili nadvse pereč problem sanitarij, umivalnice in pralnice. Dobili smo vodovodno napeljavo z mrzlo in toplo vodo. Obnovili pa smo tudi jedilnico. Kamnita tla smo nadomestili s ploščicami, novo pa je tudi pohištvo. Mimogrede naj povemo, da je že del letošnje izmene spal na obnovljenih posteljah.
Vrnimo se v veseli živ-žav, v eno izmed zadnjih od 5. izmen, kolikor jih je bilo letos ob našem morju. Poglejmo njihov bogat delovni dan.
Okrog sedmih zjutraj prebudi otroke gong, dvajset minut za tem pa so tudi zadnji zaspanci zbrani v zboru in telovadijo. Po umivanju pozdravijo zastavo, medicinske sestre pa poskrbe za morebitne bolnike. Teh je le malo — navsezadnje — kdo bi hotel na počitnicah resno zboleti. Po zaj-
Dne 9. julija 1970 smo se na ljubljanskih Žalah za vedno poslovili od dragega tovariša in prijatelja, Žana Hrovata — narodnega heroja iz Vidmarjeve ulice v Ljubljani. Z njegovo smrtjo ni izgubila le družina dobrega moža in skrbnega očeta, marveč tudi mi hrabrega borca NOV, skromnega, iskrenega in zelo priljubljenega tovariša.
Se zelo mlad je kot gozdni delavec spoznal izkoriščanje delavskega razreda, zato se je že v bivši Jugoslaviji vključil v napredno delavsko gibanje.
Okupacija naše dežele ga ni zatekla nepripravljenega. Bil je eden od prvih organizatorjev gibanja NOB v dolini Krke. Takoj, leta 1941, je organiziral zbiranje orožja, streliva in ostalega potrebnega materiala za partizanske enote. Že v letu 1941 je odšel v partizane, vendar je bil
2an Hrovat — narodni heroj
dvakrat poslan na terensko delo. Maja 1942 je oborožil 30 mladih fantov in odšel z njimi v oborožen boj proti okupatorju. Takoj ob prihodu v zapadno Dolenjski odred je postal komandir čete. S svojo četo je sodeloval pri napadu na Kočevje. Izkazal se je kot hraber, iznajdljiv in odločen borec. Njegova četa je kmalu zaslovela kot ena najboljših v tem odredu. Z neizmernim osebnim pogumom in prešernim smehom, je zadajal
trku pospravijo svoj tabor, posebne komisije pa ocenjujejo vseh 7 hišic. Ob koncu letovanja dobi hišica, ki je najbolj »čista« posebno nagrado. Do poldneva kopanje. Dopoldnevni del kopanja je izpolnjen s plavalnim tečajem. Letos je bilo v vseh izmenah precej neplavalcev. Vzgojitelji ocenjujejo, da od tretjega razreda dalje splavajo vsi otroci — le redki mlajši pa ostanejo po štirinajstih dneh neplavalci. Po odličnem kosilu otroci počivajo, nato pa se do 17. ure kopajo. Omeniti moramo tudi, da imajo tako med dopoldanskim kot med popoldanskim kopanjem otroci tudi malico. Po tem popoldanskem »namakanju« se zberejo v krožke, kjer se srečajo z vrsto prijetnih in koristnih aktivnosti. Tako imajo dramsko in folklorno skupino, tabornike, pevski zbor in literarni krožek. Če pa vreme ni primerno za kopanje, potem krožki ne delajo in skupine naših otrok obiskujejo Piran, Fijeso, Portorož in Strunjan.
Na dnevni počitek odidejo ob 21. uri.
sovražniku velike izgube, ko je jurišal s pesmijo skupno s svojimi fanti nad sovražnike.
Tovariš Žan je zato dobival posebno pomembne naloge, ki jih je s svojimi borci tudi vedno uspešno opravil. Velik uspeh njegove čete je bil težak boj z italijanskimi fašisti v Dolenjskih Toplicah. Zmaga partizanov je pomenila veliko moralno okrepitev narodnoosvobodinemu gibanju po vsej Dolenjski. V sestavu Tomšičeve brigade je tovariš Žan dosegel velike podvige in zmage. Kot hraber borec, dober tovariš in izkušen komandir, je bil marca 1943 poklican v glavni štab narodnoosvobodilne vojske Slovenije. Tu so mu bile poverjene posebno odgovorne naloge, ki jih je hrabro in predano opravljal. S svojimi tovariši je bil dodeljen Vrhovnemu štabu NOV Jugoslavije in sodeloval je pri zaščiti umika Vrhovnega štaba in maršala Tita iz Drvarja.
Po osvoboditvi je deloval v OZNI. Ljubezen do narave in naših gozdov ga je pripeljala na novo dolžnost. Končal je gozdarsko šolo, nato je bil imenovan za direktorja državnih lovišč SRS. Z velikim veseljem in polno odgovornostjo je delal na področju lovstva. Leta 1961 je ob reorganizaciji v lovstvu odšel na drugo delovno mesto. Leta 1963 je bil upokojen, star komaj 48 let.
Tovariš Žan je veliko storil za uspeh naše družbene skupnosti, vendar za svoje delo ni nikdar iskal zasluženih pravic. Kot mlad upokojenec je doživljal tisto, kar doživlja veliko mladih upokojenih borcev in oficirjev, saj nanje čestokrat naša družba vse prerada pozablja, čeprav je dal od sebe vse, tako med štiriletnim narodnoosvobodilnim bojem kot tudi po vojni, pri izgradnji porušene domovine. Težko je dojeti, da je ta hrabri, tihi, skromni in priljubljeni Žan za vselej odšel od nas.
Takšnega, kakršen je bil v pohodih, bojih, pri delu in v družbi, ga bomo borci in prijatelji ohranili v trajnem spominu.
Občinski odbor ZB NOV Ljubljana Vič-Rudnik
Tudi letos skrbe za otroke večinoma poklicni vzgojitelji. To so učitelji, ki imajo pred letovanjem poseben tečaj na katerem predelajo program letovanja.
Seveda pa tudi v tej naši obmorski bazi ne gre brez problemov. Eden osnovnih je ta, da ni še urejena kanalizacija. Prav, ko smo obiskali Pacug, so ponovno odpirali kanal in poskušali urediti tisto, kar je slabo izdelalo podjetje. Drugi je, da so med gradnjo slabo izolirali električne žice in prihaja od časa do časa do stika z vodovodnim omrežjem in tako je ob dotiku s pipami čutiti komaj zaznavno tresenje. Ob deževnih dneh je težava tudi v tem, da otroci ne morejo ves dan preživeti le v hišicah. Za razvedrilo bi potrebovali televizijski aparat z dovolj visoko anteno, ki bi lahko v kotlini lovila signal. Kljub tem pomanjkljivostim, ki jih bodo do prihodnjega leta gotovo uredili, so otroci zadovoljni in se vračajo domov veseli, zdravi in polni prijetnih vtisov.
Jalova TT-jeva akcija
NOČEMO HIPIJEV
Žal še danes ne vem, kakšen namen je imela TT-jeva akcija, da nam je v Horjul poslala ekipo kvazi hipijev. Po obnašanju teh našemljenih mladeničev je bilo videti, da naj bi preizkusili, kako bo podeželska vas reagirala na vse to. Na žalost te akcije, ki je iskala senzacijo, so ljudje mirno gledali zaigrano zdolgočasene obraze, ki so ležali na pregretem betonu in ponujali abstraktne slike po 10 din. Edino zadoščenje so imeli otroci, ki so jih zamenjali za maškare in so letali za njimi kot v času pustne maškarade.
TT-ju bi svetoval, da bi nam za denar, ki ga vložil v to akcijo, poslal kakšno folklorno skupino, pevski zbor, ali pa gledališko skupino, katere bi prišli radi pogledati in bi jim z veseljem zaploskali. K članku v TT-ju, ki se je končal, da hipijev ne bo več v Horjul, naj dodam, da si jih resnično prav nič ne želimo in da lahko ostanejo tam, kjer so.
Franci Končan
Od dogodka je minilo sicer že nekaj časa, vendar ga moramo kljub temu objaviti v Naši komuni kot zgled velike vestnosti na vsakodnevnem delovnem mestu.
Voznik Ljubljana-transporta Ivan Starič je v zgodnjih jutranjih urah vozil svoj OM na redni mestni progi Vižmarje-Vič. Pri kinu Vič je pravilno zapeljal skozi zeleno luč na Tržaško cesto, kjer ga je čakalo običajno postajališče. Toda... Z desne strani je opazil »prinza«, ki je pripeljal iz Tobačne ulice in se nepričakovano ustavil. Toda, glej ga zlomka. »Prinz« se je nenadoma pognal na prednostno cesto in pičla dva metra (!) pred avtobusom zavil na desno. Prisebni voznik Ivan Starič je v trenutku zavil na levo, da bi se izognil trčenju. Prav v tistem trenutku pa mu je pripeljal nasproti nek drug osebni avto. Kaj storiti v neprijetni stiski s časom in prostorom?
Nadvse prisebni voznik Starič je bliskovito zavil nazaj na desno in se tako ognil tudi temu trčenju. Seveda je med tem ves čas krepko pritiskal na zavore.
novan zaradi hujšega prekrška.
Zato je občinska komisija za vzgojo in varnost v cestnem prometu v mesecu maju obvestila vsa podjetja v občini, ki zaposlujejo več voznikov motornih vozil (poslala jim je tudi pravilnik) in jih prosila, da pošljejo predloge za vse tiste voznike, ki izpolnjujejo pogoje »VZORNEGA VOZNIKA« in zaslužijo plaketo. Na naše obvestilo so poslala predloge naslednja podjetja: Veletrgovina MERCATOR, UTENSILI-JA, KOMUNALNO PODJETJE VIC in SERVIS SLOVENIJA AVTO na Tržaški cesti. Skupaj je prejela 19 predlogov. Izmed 19 predlaganih je bil en predlog zavrnjen. Vse predloge (18) je potem komisija poslala republiški komisiji, ki jih je v celoti potrdila.
Ob dnevu šoferjev 13. juliju, je občinska komisija priredila v prostorih samopostrežne trgovine
Potem, ko je avtobus »zastrašujoče« obstal, ga je spet pognal in srečno zapeljal do postajališča.
Potniki so, razumljivo, reagirali po svoje: nekateri so v obupu zakričali, spet tisti iz zadnjega dela avtobusa so se lahko na lastne oči prepričali, da se je bilo trčenju mogoče izogniti le s svojevrstno voznikovo iznajdljivostjo. Na srečo je voznik Starič rešil navzkrižno trčenje, ki bi bilo usodno za marsikaterega potnika in oba voznika osebnih avtomobilov.
Da je bila voznikova prisebnost vredna resnične pohvale, dokazuje tudi telefonska čestitka postaje Ljudske milice. Voznika Stariča so javno pohvalili tudi v njegovem matičnem podjetju.
Želeli bi, da bi bilo podobnih primerov med letošnjim turističnim vrvežem na Tržaški cesti čim manj, saj vemo, da se kljub hitremu ukrepanju voznikov včasih le ni mogoče izogniti najhujšemu — pretresljivemu krvnemu davku, ki na veliko žalost raste iz dneva v dan z nepojmljivo naglico.
(iv)
na Tržaški cesti svečan sprejem za 18 odlikovanih voznikov. Svečanost je začel podpredsednik komisije Viktor RUS, nato je imel krajši govor Jože OKOREN predstavnik združenja šoferjev. Navzoče je pozdravil tudi tajnik obč. skupščine Vič-Rudnik Darko Perovšek in predstavnik prometnega urada, Marjan Metljak. Svečanosti so se udeležili tudi predstavniki podjetij odlikovanih voznikov in komandir postaje milice ViČ Dušan Uštar. Nato je tov. Rus podelil plakete, diplome in izkaznice »VZORNEGA VOZNIKA«. Podelitev je potekala v pravem tovariškem vzdušju. Taka podelitev plaket in diplom je bila prvič v naši občini.
Žal pa moramo ugotoviti, da nekatera podjetja našega obvestila niso vzela resno, čeprav smo prepričani, da so na našem območju še poklicni vozniki in amaterji, ki bi zaslužili tako priznanje. Prav tako smo prepričani, da bodo priznanja, ki so jih bili deležni vozniki navedenih podjetij, vzpodbudno vplivala na druge voznike v podjetjih, ki letos tega priznanja niso bili deležni. Komisija si bo v prihodnjem letu prizadevala s širšo akcijo zajeti vse poklicne voznike in amaterje, ki taka priznanja zaslužijo.
Da je potekala vsa prireditev v prijetnem razpoloženju ima veliko zaslug podjetje Mercator, ki je dalo na razpolago prostor in veliko prispevalo pri pogostitvi udeležencev te svečanosti. Zato komisija izreka temu podjetju pohvalo za razumevanje in sodelovanje.
Tajnik komisije: Anton Sovdat
Naša komuna, glasilo občinske konference SZDL Ljub-Ijana-Vič-Rudnik. Izhaja mesečno (po potrebi tudi drugače). Urejuje uredniški odbor: inž. Janez Čemažar, Danilo Emeršič, Slavo Kobe — lektor, Rudi Kosmač — tehnični urednik, Dušan Kralj, Bine Lenaršič, Ivan Virnik, Peter Likar — odgovorni urednik, Boris Makovec, Darko Perovšek. Uredništvo in uprava: Ljubljana, Trg MDB 7/1, tel. 20-728, tekoči račun SDK 501-8-349/3. Rokopisov ne vračamo. Cena v prodaji 50 par. Tiska tiskarna Kočevski tisk.
I Umrl je narodni heroj I	Žan Hrovat
Dogodki vredni naše pozornosti
Staričev primer za vzgled