397
Ozir po domačii.
Kočanska dolina.
Veliko krajev je bilo že v „Novicah" popisanih, o Koranih nam nihče ne zine. — Hočem tedaj jez ob kratkem ta kraj popisati, ker vem, da je veliko bravcov, ki še imena te doline po imena slišali niso.
Skorej dve uri dolga in eno uro široka dolinica se razprostira na izhodni strani Primorja in se naslanja proti izhodu in severju na Horvaško, proti zahodu naKrajnsko, na južni strani se derži Čičarije. Visoke gore jo obdajajo, med kterimi je naj višja gora Kozle k. Vsa je s kamenjem obsuta, in skorej dve uri se do nje verha hodi. Pot ie težavna, pa ko se na verh pride, se vse težave pozabijo. Razgled odtod je obilno povračilo. Vidi se notranjska gora Nanos, vidi se cela Pivka, bistriška dolina, veliko vasi, cerkva in gradov. Razprostira se pred tvojimi očmi cela Cičarija in v sinji daljini vidiš jadransko morje z otokoma Kerkom in Cersom. Vidiš celo versto juliških planin in pod nogami ti je kočanska dolinica. Tam se mirno in skrivaje Reka vali in goni celo versto mlinov in žag.
Na drugi strani dolinice so hribi nižji, in ne, kakor le ti goli, ampak s travniki obraščeni; nahajajo se tudi gojzdi na njih. Žalostno se dvigujejo podertiue starega Boban-skega gradii med temi gorami. Mogočen grad je tu nekdaj bil. Al v tako samoto so se večkrat iz Horvaškega roparji pritepli in barona Lazarina (ki je prej posestnik tega grada bil) večkrat nadlegovali. Zapustili so ga tedaj in ne deleč drugega sozidali. Posestnik njegov je sedaj žl. gospod Zambelli.
Strašne pušobe so morale nekdaj tu biti, ker sam V a 1-vazor pravi, da ima grad nemško ime „Gutenegg" od tod, ker je v resnici vsega dobrega konec, in dalje ni nič drugega kot gojzd in puščoba.
Ker ravno o gradovih govorim, omenim tukaj tudi stari Jablanski grad. Njemu je ravno taka pela, kot staremu Bobanskemu, in tudi on je zdaj zapušen. Ne deleč od njega je mala cerkvica Materi Božji posvečena, v kteri se je smešna prigodba ribanja nosov dogodila, ki smo je nedavno v kovicah" brali.    Ta grad pa je že na krajnski zemlji.
Reka se mirno po dolini vali in goni mnogo mlinskih koles. V njo se iztaka veliko drugih malih potokov, tedaj Kočanom nikdar merzle vodice ne zmanjkuje.
Na bregovih Reke so lepi travniki in rodovitne njive, na kterih Kočani posebno dosti krompirja pridelujejo. Tudi z živinorejo se Kočani pečajo, posebno z ovcami; kar se pa tiče sadjoreje, niso hvale vredni. Razun kakega samca oreha tu in tam se le prav malokje zapazi kako sadunosno drevo. — Vinogradov se nahaja še precej po Kočanih; na marsikterem griču zeleni terta, čeravno jim truda ne po-"verne.
V dolini so 4 še precej velike vasi, namreč: Kute-šovo, Zabiče, Terpčane in Pograje. Malo koristno bi bilo, da bi vse opisal.
Hočem tedaj le o Pograjah govoriti.
Ko od Bistrice v Kočane potuješ, vidiš pol ure deleč čedno cerkev na griču in pod gričem vas. To so Pograje. — Snažna vas ima lepe hišice; veliko jih je s ceglom kritih. Tu je vikarijat, ki obsega vso dolino. — Na griču je lepa cerkev matere Božje, ki je po prizadevanji gosp. Savinca veliko olepšana.
Pozimi hodijo fantje na Horvaško v delo. Kadar nazaj pridejo, prinesejo dokaj prisluženih krajcarčkov seboj; od prislužka po 10 in še več goldinarjev darujejo cerkvi. Kočani so čversti delavni ljudje. Z vsako hrano, z vsako obleko zadovoljni zgodaj vstajajo in na svoje dela hitijo. Eni grejo v gojzd, nasekajo derv ali brun ter jih v Bistrico prodajat vozijo. Drugi gredo na polje, ter delajo pridno in neutrudljivo. Kadar pa sneg zemljo pokrije, in jim ni več mogoče v gojzd hoditi, gredo na Horvaško in delajo karkoli si bodi.
Oblačijo se tako kakor Krajnci, le s tem razločkom, da si, kar tudi je velike hvale vredno, narejajo obleko z debelega doma pridelanega sukna; hlače imajo bele, jopič pa rujavkast.
Jezik govore slovenski, le da ga enmalo po horvaško zavijajo. Kočani so pobožni, še malo pokvarjeni ljudje; s ptujcem so prijazni in razgovarljivi. Le preradi vince serkajo, da je ob nedeljah včasih vse pijano; kadar se pa opijejo, se začnejo prepirati in večkrat grejo kervavi iz pivnice. To ni lepo. Otroci pasejo po celo noč poleti goveda ali ovce, ogenj si zanetijo pa prepevajo včasih, da je veselje, — le premalo jih pošiljajo v Pograjsko šolo ! — Da bi spoznali v koliko korist so vsakemu človeku šole, bi otroke gotovo bolj v šolo pošiljali!                  Janez  Bile.