UredniSka priloga „Kmetovalcu“. VRTNAR. List s podobami za šolsko vrtnarstvo, vrtnarstvo sploh in za sadjarstvo. Št. 8. V Ljubljani, 30. aprila 1889. Letnik II. Planinska potočnica „viktorija“. Planinska potočnica „ Viktorija (latinski my oso ti s alpestris victoria), katero kaže podoba 21. v današnji številki „ Vrtnarjevi11, je skrižek (Kreuzungsproduct) nizke planinske in velike potočnice. Od prve ima ravno in kratko rast, od druge pa veliko, svetlomodro cvetje z znat-ljivo barvanim osredkom. Potočnica Viktorija vzraste 12 — 16%,, visoka in se razprostre na 40 - 50 % okoli. Vsaka rastlina ima po 16 do 20 stebelc, katera se zopet dele v veje polne cvetja. Kadar cvete vsa, podobna je s cvetjem posuti krogli. Ako pomislimo tudi, kako dolgo cvete, očividna je nje vrednost. Viktorija ni rabna samo za blazinsko vrtnarstvo, za cvetlične grede in obiobke, ampak tudi za vzgojo v loncih kot kupčijska rastlina, za šopke, za lepšanje grobov i. t. d. Smelo trdimo, da je ta potočnica najboljša novina za spomlad 1. 1889. 0 šolskih vrteh. Govoril Vojteh Ribnikar pri občnem zboru društva učiteljev in šolskih prijateljev okraja logaškega dne 4. aprila t. 1. v Cerknici. Da bi povzdignili kmetijstvo in pomagali ubožanemu ratarju, trudi se dan danes mnogo ljudi. Po različnih zborih, društvih in knjigah si prizadevajo, da 30 bi teoretično pomogli kmetskemu stanu — večinoma pa so vsa ta, včasih truda-polna dela, žalibog, v praksi neplodovita. Sklepi enket in društev ostajejo le preradi edino le na papirji — knjige se prale po knjižnicah. Izkušnja nas uči, da teorija ni in ne bode obrodila pravega sadu sama; če pa je združena s prakso, — donaša stoteren sad. To se godi pri kmetiji. Umnega obdelovanja polja, senožeti, gozdov, kakor tudi pametne živinoreje uči se naš narod od svojih očetov; o boljših, novejših načinih teh del pa morejo veči, premožni posestniki manjše in revne poučevati s tem, da izkušajo na svojih zemljiščih novosti, naj si bode seme ali obdelovanje, ter tako uvajajo v svojim kraji, kar je dobro in kar dela našo uže izsesano zemljo rodovitnejšo. Za eno stvar pa lahko naše društvo, oziroma ljudska šola, neposredno, dejanski dela, z eno, pri nas zelo zapuščeno panogo kmetijstva lahko pomaga ratarju ter mu odpira nov skoraj nepoznan vir dohodkov: s sadjarstvom. S pravim poukom o sadjarstvu more si postaviti šola neizbrisen, da, večen spomin med narodom. Ako pa hočemo, da bode pouk uspešen, treba je, da se učenci v šoli teoretično, a še bolj praktično vadijo. Plemeničenje, obrezovanje, sajenje drevesec itd., to so spretnosti, katerih se je treba praktično učiti. Praktičnega sadjarstva pa se je v ljudski šoli moči priučiti le na šolskem vrtu. Povzdigi šolskega vrtnarstva je namenjen moj današnji govor o šolskih vrteh. Ukaz ministra za uk in bogočastje z 20. avgusta 1870. 1. § 56., 5. odstavek, veli: „Prirodopis se najpripravneje uči na šolskem vrtu, tako narejenem, da ustreza času in kraju11. Šolski vrt v mestu ali na deželi mora biti torej glede kraja različen; ker pa so kraji našega okraja malo da ne vsi enaki, lahko so tudi vrti glede razdelitve in obdelovanja enaki. Poleg tega, da so na šolskem vrtu. mladini razkazuje, in da se uči spoznavati domač kraj, domačo naravo, naj se tudi vadi ljubiti red, lepoto, spoštovati lastnino, delo, a posebno naj se uči tudi prekorist-nega sadjarstva in zelenjadarstva, krasnega cvetličarstva, koristnega gozdarstva in kratkočasnega čebelarstva. Ako kdo potuje po našem okraji, čuditi se mora, da po nekaterih krajih ni skoraj nikakega sadnega drevesa, ali, da so pač nekatera sadna drevesa, ki pa niso vredna toga imena. Kaj je vzrok temu? Po nekaterih krajih so si ljudje, ko ni bilo železnice, služili veliko denarja z vožnjo. Živeli so dobro, vozeč blago od kraja v kraj, a doma so pa pri tem popolnoma zanemarjali kmetijstvo, zlasti sadjarstvo. Ubogo sadno drevje ni jim donašalo leta in leta toliko, kolikor so si prislužili z vožnjo v enem meseci. Sadjarstvo jim je bilo tako rekoč nekak nebodigatreba". Po drugih krajih zopet, koder niso namreč služili z vožnjo, poznali niso vseh teli potreb, katere poznajo dandanes. Kava, riž, dandanašnja obleka, davki, dragi delavci in posli — to so jim bili nepoznana reč, živeli so le ob tem, kar so pridelovali doma, oblačili se z domačo raševino. Po takih krajih zasadili so — starčki, sem ter tja kako sadno drevo. Nihče pa se ni trudil za pouk, kako se drevje sadi, plemeniti, vzgaja in oskrbuje. Veselja niso imeli do te reči, in če človek do kake reči nima veselja, ne opravlja je, ali če jo uže, opravlja pa jo le slabo in površno. Ko pa je vožnja ponehala, in so do sedaj nepoznane potrebe zahtevale več denarja, jel je naš kmet zanemarjeno svoje posestvo zopet bolj in bolj obdelovati. Gledal in izkušal je z umnim obdelovanjem polja in z živinorejo, da bi izhajal, a sadjarstva, o katerem še pojma ni imel in ga še sedaj nima (izjeme so seveda povsod), ni si upal poprijeti. Nekateri so kupili pač po drugih krajih oplemeni-čenih dreves, vsadili jih na svoja zemljišča, — a rasla niso. Nevešči sadjarstvu niso vedeli, da je bilo vzrok nerašči iskati morebiti v tem, da niso vsadili pravega plemena, da se drevesca niso prejela vsled slabe — premokre ali presuhe — 31 nerodovitne zemlje, ali vsled mrzle lege, ko so bila poprej v zelo rodovitni zemlji in v toplem kraji, ali da so vsadili vsled nizke cene le slabo ukoreničena, ali iz gozda prenesena, starikava, skr/vljena, popolnoma nesposobna drevesca, ali da so jih pregloboko ali preplitvo vsadili itd.; za vse to se niso zmenili, pač pa obsodili naše kraje, da sadno drevje ne uspeva tod. Nekaterim, morebiti sadjarstvu veščim posestnikom, pa so se vsajena drevesca prijela, in čez nekaj časa tudi •donašala sad, pa otroci, žalibog, tudi odrasli ljudje lotili so se teh dreves, pobrali jim nezrelo sadje in polomili pri tem najlepša. Tudi ti posestniki izgubili so veselje do sadjarstva. To so bili nekaki vzroki, zakaj da je sadjarstvo po naših krajih tako zelo ubogo. Koliko pa je sadjarstvo vredno, mislim, da mi ni treba rnzlagati na obširno, saj nam kažejo oni kraji, koder imajo mnogo sadnega drevja, koliko jim daje dobička. Nevednost v tej panogi kmetijstva lahko odstranimo, ako uredimo šolski vrt tako, da se mladina prav temeljito nauči praktično in teoretično sadjarstva, slasti pa vseh ročnosti, ki jih je treba pri vsem tem delu. Poleg teh ročnosti pa privadimo ljudi tudi spoštovati tujo lastnino. Zakaj nihče ne krade žita na polji? Knako spoštovanje do sadnega drevja moramo vcepiti v mlada srca. Kadar pa bode po naših krajih zasajeno mnogo sadnega drevja, in bode vsak imel raznega sadja doma na izbero, no bode ga nihče kradel sosedu. Na šolskem vrtu naj se kaže, kako se mora plemenititi, vzgojevati, saditi in oskrbovati sadno drevje; tam se naj vzbuja veselje do te prekoristne reči, od tam naj hodi množica za množico popolnoma pravilno vzgojenih drevesec v narod: in prepričan sem, da se bode naše ljudstvo, ki hoje in smreke v gozdu sadi le zaradi lesa, ne oziraje se na pozen užitek, veselo poprijelo sadjarstva, katero mu ne bode donašalo samo lesa, ampak tudi v kratkem času mnogo več vrednega sadja in mu zboljševalo do sedaj brezsenčne senožeti in pašnike. Ker pa se mora zemlja odpočiti, ter ni moči na enem in istem mestu gojiti neprenehoma drevesec, kakor tudi zato, kor je izsesano zemljo treba gnojiti, bavi se učitelj po takih leliah lahko z zelenjadarstvom. Kako zelenjad naj goji, to bode učitelj uže sam po izkušnji vedel; prizadeva naj si, da poleg starih, ■obče dobrih rastlin uvede v narod tudi novejšo zelenjavo ter vadi posebno dekleta, ker se pri nas le ženstvo bavi s tem oddelkom kmetijstva. Na šolskem vrtu naj se otroci uče tudi spoznavati lepoto narave in vadijo lepega okusa, zato naj se na vrtu goje tudi razne cvetlice. Cvetlice so mnogovrstne. Nekatere je treba vsako leto sejati, druge le enkrat zasaditi itd. Ker pa •cvetlično seme stane mnogo denarja, učitelj pa ob slabi plači in znani trdosrčnosti krajnih šolskih svetov ne bode kupoval veliko semen, sadil bode rajši one cvetice, katere po več lot rasto in cveto. Med njimi je v prvi vrsti kraljica cvetic — vrtnica. Vzgoja te cvetice ni ravno težavna, vsled mnogih vrst pa najbolj zanimiva. Ako je šolski vrst zelo velik, lahko poskuša učitelj tudi nekoliko z gozdarstvom, če seje razno gozdno drevje itd.; zaradi kratkega časa, a zaradi ničesar ■drugega, pa naj ima slednjič na vrtu tudi nekaj panjev čebel. Šolski vrt — po mojem nemerodajnem mnenji — naj bode urejen tako,