IZ FRANCOSKE LIRIKE PESEM CHARLES D'ORLEANS-MIRKO PRETNAR Čas svoj plašč odložil je Ni živali, ptičice, plašč vetrov, mrzli, dežja; ki po svoje ne čeblja: solnca luč je uvezena Čas svoj plašč odložil je, v plašč, ki z njim odel se je. plašč vetrov, mrzli, dežja. Reka, potok, vse vode, so v obleki od srebra, dragih kamenov, zlata. Novi dih čez zemljo gre. Čas svoj plašč odložil je. OBEŠENJAŠKA BALADA FRANCOIS VILLON — MIRKO PRETNAR Zanamci dragi, bratje v Adamu, srce ne bodi vam zakrknjeno; Gospod se spomnil bo v usmiljenju, ko tehtal vas s pravično bo roko. Pet, šest nas glejte obešenih strašno. Meso, ki nam preveč je v čislih bilo, je strgano, razjedeno in gnilo; v pepel in prah trohne okostja bleda. Nihče smeje ne glej na to strašilo. Boga prosite, da nam vsem spregleda. Če kličemo vas bratje, od sramu se ne odvračajte, čeprav tako zadela je pravica nas; miru in pameti ni vsem odmerjeno. Prosite za pomoč z molitvijo Odrešenika in Devico milo, da nam posije milost v našo silo, da brez moči se vrne pekla čreda. O, pozabite, kar se je zgodilo; Boga prosite; da nam vsem spregleda. Izglodani, izprani smo v dežju in solnce nas izžgalo je močno. So krokarji oči izpili v dnu, izkljuvali obrvi in brado. 292 Nikdar nikoli ne poči jemo. Zdaj sem, zdaj tja, prestanka ni še bilo, nas guglje veter v strašno vsem svarilo. Smo kot naprstnik, tolikrat ujeda v telo zasekala je kljuna šilo. Boga prosite, da nam vsem spregleda. Gospod Jezus, v svoje nas število vzemi, da bo peklo umaknilo temne voje, kadar te zagleda. A vam ljudem ne bodimo v smešilo. Boga prosite, da nam vsem spregleda. BALADA FRANCOIS VILLON — MIRKO PRETNAR Naj slavijo čez vse mere So zgovorne brez primere, Florentinke, Benečanke, pravijo, Napolitanke. da so zale nekatere pruske, nemške bele hčere zapeljive neugnanke. so zabavne ljubke znanke. Za Lombardke, za Rimljanke, Naj pred miki Egipčanke, Ženevljanke naj gori Grkinje vsak obstoji, mi srce, za Pjemončanke: ali Španke, Kastiljanke: lepših kot v Parizu ni. lepših kot v Parizu ni. Ne veljajo pod večere ne Bretonke, Tulužanke, — uženo, tako mi vere, ti dve neustrahovanke izpred Luvra — Angličanke (naj bo konec litanij) al Pikardke, Kaležanke: lepših kot v Parizu ni. Daj Gospod, da Parižanke pojde glas na vse strani. Naj opevajo Talijanke: lepših kot v Parizu ni. SONET PIERRE DE RONSARD-MIRKO PRETNAR Ko starka boš sedela ob ognju in te sila let težkih bo klonila ob sveči sključeno nad tkivo in boš pela pri sebi polglasno: Ronsard me je slavil, ko sem še lepa bila, 295 ne bo ob tebi dekle, ki ne bi se zdramila iz spanja, če zgrudilo jo delo je trdo, a ob imenu mojem bo dvignila glavo in te z zavistjo nemo prevzvišeno motrila. Telo bo moje v zemlji le prah še in pepel, bom v senci mirte blagi in večni mir imel, a tebe čas bo držal vso zgrbljeno in velo. Žal za ljubav ti mojo in svoj ponos hladan takrat bo. Ne odlašaj veselja iz dneva v dan, nabiraj zdaj življenja si cvetje razcvetelo. NARCIS GOVORI PAUL V A L E R Y — MIRAN JARC' Narcissae placandis manibus. Otožne sestre lilije, ves po lepoti mrem, o, kdaj v nagoti vaši se lepega uzrem! V tišini k vam, o Nimfe, vodne bajne vile, brezupne moje solze bodo zamolile. Zdaj sončne hvalnice gasno... Že je večer in zlate trave žubore v temino sveto in mesec zli zrcalo dvignil je nad vir, ki gol ni več odseval pod nočjo razpeto. O, moj safir, vtopljen v ubrano trsje to, ker sem otožno lep, kako trpim bolno! Safir prastari, ti si vir mi čarodejni, kjer sem izgubil davnih ur smeh blagodejni. Kak objokujem tvoj usodni, jasni sij, zlonosni vir, ki ukazuješ mi trpeti, v sinjini smrtni hlastno sem vsesal oči v podobo svojo, ki krase jo mokri cveti. O, večna bol, ki vzdaješ jo, obraz moj mili! Zdaj preko sinjih gajev teh in sester lilij preliva se samo še ametistno bleda, zadostna luč, da zaročenca mi obsveti v zrcalu, ki opojno trpko name sveti, iz tebe, ametist, moj blazni sen me gleda! Glej, v vodi: moja polt iz rose, mesečine se iz zvijačno posmehljive pne gladine. Roke srebrne, — glej, vsak njihov zgib čist spev — počasne, v zlatu divnem so se utrudile, zaman jetnika v mreži listov so prosile, mračnih bogov imena mečem zdaj v odmev! Zdravstvuj! Odsev zgubljen, na mirnem valu Yjet, Narcis, poslednja ura z rahlim vonjem boža nežno srce. Na prazen grob položi cvet — pokojnikovim manom bo nagrobna roža. Kot z rožo ustnico naj mu poljub utrinjam, naj pester šar spokojne sanje mu pregrinja. Zdaj noč pošepetava, daljna in samotna, čašam, ki lahna polni bleda jih senčava, a dolgim mirtam luna roga se igrava. O, božje te častim pod mirtami, Temotna. Telo, v samoti razcvetelo, v trpkem sla ju zrcali se iz vode v spavajočem gaju. O, to telo, mladeniško, deviško nežno! Presanjati na mahu uro lažno bežno! Zamolkla blaženost globoki gaj napaja. Zdravstvuj, Narcis, umri! Somračje že piščali po sinjem svodu, ki zavit je v temni halji, žalobne speve zvočne črede, ki odhaja. Lepota v speči vodi, nema in pobožna, večeru slična, naj na biserna in rožna ti usta dam uročni, nočni ta poljub, da zadrhti kristal, ki ga skali moj up. Telo izgnano moje, odnesi ga v temino, piščal osamljena, ti toči v mesečino, v srebrne čase daljna plakanja. PARIZ V MAJU PIERRE ALBERT-BIROT - MIRAN JARC Sončni bulvar gre naravnost v srce skoz pomlad, sladkorček nebeški, majhen oblak je kot samoveznica. Eifflov stolp ne razume ničesar. Široko noge je razklenil, sedel na klop bi in se zgovar jal s paznikom, in trocaderski muzej bi posetil še, da bi uveril Gotika o svojih čuvstvih kvadratastih. Ali ker venomer gode samo o Razstavi, stoje je zadremal, zroč na ladje, ki plovejo mimo. 293 Malo in malo še, pa obvisi mi na ustnih Pariz kakor svaljčica, da ga izpuhnem v dimu pomladnem. Polna pomladi so usta mi. Kaj nameravaš. To bode v oči. Barve v sijočih snopih kričijo. Sinje koprene! Zgrinja Pariz jih po vrtih miru, kjer vdihavam svežost svojih deročih poemov. Avto, metro, avtobus. Vse to vrenje. Strgajte ven te tapete, dajte nazaj mi šum velemesta! O, jaz ne dam si vzeti krivulj, ki jih sonce zabada v Pariz. Bog sam stopa po ulicah hrupnih. Vi plovete v valih ljubezni, ki mreži vas. Danes živi vam v zavesti, mrzlični zdaj, ki žene motorje. Jaz pa z vesoljstvom pirujem in dušo imam, ki mi diha iz prstov. Večnost imam, ki igra mi na čelu. Naj ura obrača strani, dovolj še ostane papirja. Pogledi cvetke so, ki jih poklanjamo soncu. Moja radost pa koraka od Palais des Rois do FČtoile Imperiale v svetlem življenju pod drevjem zelenih nežnosti. Vse je vesolje v mojem telesu. Poletje držim v roki in rokavice. Obzorja vsa so na mojem peresniku. Kopljemo se v geometričnih mislih, ki jim kompas in ravnilo je nada. Človek je sadež, poln živega soka, začinjenega s poezijo, hrano poetov, pa ga poješ slastno, ker veš, da ta sadež si sam. KORENINA V ZEMLJI IVAN ZOREČ I. [rlepu, bogatemu, a samogoltnemu kmetu, je sin Janez že pred dobrim letom pobegnil v Ameriko.—«Sit je bil očetne sitnosti, pa se je izpeljal iz gnezda», je soseska vedela. — «In prav po očetovo je bil trmast ko kujav konj; tako seveda nista bila za vkup.» — «Stari zdaj kar nori od togote in sramote.» — Oče mu res ni mogel odpustiti tistega bega. Odkar se pomniti da, še nihče ni tako užalil Trlepovine. Ali fantin — da bi ga končaj! — ni doma imel Amerike in dela 296