„6L.AZBENA MATICA“ IZ bDUBbOANE.
* * * KONCERAT * * *
pjevačkoga zbora »GbAZBENE MATICE« iz Ljubljane pod vodstvom koncertnoga vodje g. Mateja Hubada, priredjen u subotu dne 2. svibnja j,-1908. u 8 sati na večer u velikoj dvorani -HRVAT5K0G DOMA« u
Zagrebu.
Sudjeluju : gdja. Ivica pl. dr. Foedranspergova, g. Dulij Betetto, kon-zervatorist, orkestar kr. domobranske glazbe te n]uški i ženski pjevački zbor „GLiAZBENE MATICE“ (150 članova).
RA5P0RED:
1. F. S. VILHAR: Slovenec i Hrvat. Muški zbor.
2. a) JOSIP PROCHASKA: Ljubezen. Mješoviti zbor. b) Slovenske narodne pjesme.
I. Je pa davi slan’ca pala.
II. Prišla je miška.
III. Luna sije. (Riječi Fr. Prešerna, napjev Fleišmanov.)
Za mješoviti zbor harmonizovao M. Hubad.
3. ANTON LAJOVIC: a) Bolest kovač.
b) Napitnica. Peteroglasni mješoviti zborovi.
4. P. HUGOLIN SATTNER: O nevihti. Riječi Simona Gregorčiča. Mješoviti zbor.
5. ZDENKO FIBICH: Jarni romance. (Proljetna romanca.) Riječi Jaroslava Vrchlickoga, za soli, mješoviti zbor i orkestar. Op. 23. Sopransolo pjeva gdja. Ivica pl. dr. Foedranspergova, a bas-solo gosp. Julij Betetto.
6. H. HERMANN: a) Trije potniki.
b) Salomon. Pjeva g. Julije Betetto; na glasoviru ga prati g. Niko Štritof.
7. ANTON FOERSTER : Ljubica. Mješoviti zbor.
8. Slovenske narodne pjesme za mješoviti zbor:
a) Meglica, harmonizovao Oskar Dev,
b) Brat’ci, veseli vsi!	I
c) Ljub’ca, povej, povej!	>	Harmonizovao Matej Hubad.
d) Škrjanček poje, žvrgoli.	|
9. ANTON NEDVED: Nazaj v planinski raj. Mješoviti zbor.
10. ANTON DVORAK: Zaključni zbor 1. dijela oratorija „Sv. Ljudmila“.
Mješoviti zbor i orkestar.
m
* *
1.	Slovenec i Hrvat.
Iz bratskog zagrljaja Poleti pjesmo sveta, Iznesi sreču raja Pred lice cijelog svijeta, Dva svjetla sada staše U jedan plamen sjat,
Kad desnicu si daše Slovenec i Hrvat.
Odnjihala nas jedna Slobode željna mati I plakala je bijedna Sa kobi što je prati, Gdje još smo pocijepani Dok ropstvo tišti nas, Al’ nači lij e k toj rani To zavjet nam i spas.
Od snježnoga Triglava Do divnoga Balkana Toj majci puče slava 1 zora novog dana.
U mraku neče žalit Več sunce če joj sjat Što prvi če zapalit Slovenec i Hrvat. Slovenec i Hrvat Za u vij ek brat i brat 1
2.	a) Ljubezen.
„Prijaši drevi, fantič moj,
Čez tri molčeče gore !
Ni očka, mamice doma,
Boš moj do zlate zore!“
„Kako naj jašem, ljubica?
Brez podkev moj je vranec,
Pa zobal ni že tri noči,
Opešal bi mi v klanec!“
„Prijaši z vrancem, fantič moj! Pšenice mu nasujem,
Studenčnice srebrne dam In z zlatom ga podkujem!“
„Kako naj jašem, ljubica? Čez goro burja piše,
Prezebel v ostrem mrazu bi Do tvoje bele hiše!”
„Prijaši, dragi fantič moj! Jaz skrbno te odejem In z vročo srčno te krvjo Prezeblega ogrejem.
Prijaši, fantič moj!“
2. b) SLOVENSKE NARODNE PJESME
1.	Je pa davi slan’ca
Je pa davi slan’ca pala Na zelene travnike,
Je vso trav’co pomorila In vse žlahtne rožice.
Meni pa ni nič za rož’ce, Če jih slan’ca pomori,
Meni je za dekle moje,
Če me ona zapusti.
pala.
Ravno sredi moj’ga srca Ena rožica cveti,
Če ne boš ji prilivale,
Se gotovo posuši.
Kaj ji bodem prilivala, Nimam vinca ne vode,
Pa ji bodem le prilila Svoje solzice svetle.
II.	Prišla je miška.
Prišla je miška iz mišnice Vzela pšenico iz žitnice-Miš pšenico Pod goro,
Pod to goro zeleno.
Prišla je mačka iz mačnice Vzela je miško iz mišnice. Mačka miško,
Miš pšenico Pod goro,
Pod to goro zeleno.
Prišel je volk iz volčnice Vzel je mačko iz mačnice.
Volk je mačko,
Mačka miško,
Miš pšenico Pod goro,
Pod to goro zeleno.
Prišel je medved z medvednice, Vzel je volka iz volčnice. Medved volka,
Volk mačko,
Mačka miško,
Miš pšenico Pod goro,
Pod to goro zeleno.
Prišel je lov’c iz bajtice Ustrelil medveda iz medvednice. Lov’c medveda,
Medved volka,
Volk je mačko,
Mačka miško,
Miš pšenico Pod goro,
Pod to goro zeleno.
Prišla je smrt iz mrtvašnice, Vzela je lovca iz bajtice,
Smrt je lovca,
Lov’c medveda,
Medved volka,
Volk je mačko,
Mačka miško,
Miš pšenico Pod goro,
Pod to goro zeleno.
lil. Luna sije.
Luna sije,
Kladvo bije Trudne, pozne ure že; Prej neznane Srčne rane Meni spati ne dade.
Ti si kriva,
Ljubezniva Deklica nevsmiljena!
Ti me raniš,
Ti mi braniš,
Da ne morem spat’ doma.
Obraz mili Tvoj po sili Vedno mi je pred očmi; Zdihujoče Srce vroče Vedno k tebi hrepeni.
K oknu pridi,
Drug ne vidi Ko nebeške zvezdice;
Se prikaži,
Al’ sovraži Me srce, povej, al' ne!
Up mi vzdigni,
Z roko migni,
Ak’ bojiš se govorit’! — Ura bije,
K oknu ni je,
Kaj sirota čem storit’.
V	hram poglejte,
Mi povejte Zvezde, al’ res ona spi; Al’ posluša,
Me le skuša Al’ za druzega gori-
Ako spava,
Naj bo zdrava,
Ak me skuša, nič ne de. Po nje zgubi,
Ako ljubi Droz’ga, poč’lo bo srce.
a)	Bolest je kovač.
Bolest je kovač Za moje srce.
Na njenem ognjišču Mi strast gori.
Vedno strašni vihar
V	žerjavico srca Divje sopiha In grozne plamene Pali mi besno.
Bolest pa nevsmiljeno Kuje srce,
Dokler trdo ni Kakor jeklo kaljeno.
Dobro kuje bolest!
Ne stare vihar In mraz ne požge In rja ne sne, kar bolest je skovala
b)	Napitnica.
Čink, čink! prepevata In s kljunčki se poljubljata. Ah, ta ljubav! . . .
A moja ljubica Je le -- majolčica!
Moj dom je v trsu kočica, A ljubica — majolčica!
Nad trsom mlada Tička dva Se ljubita.
4.	O nevihti. (Oluja.)
Zanesi nam, zanesi, Bog,
Otmi nas rev, otmi nadlog!
Grozi sovražnica srdita
V	oblakov sivih plašč zavita; Beseda njena — grom rohneč, ln nje pogled je — blisk goreč. Besede grom in blisk očesa Nebesa in zemljo pretresa.
Pod plaščem nosi bič prikrit,
Oj bič iz zrn ledenih zvit!
Gorje, če jezna ga zavzdigne,
Če ž njim po polju plodnem švigne, Gorje!
Glej, tam na polji setev mlsda, Živilo naše, naša nada,
Pod težo sklonjeno drevo,
Glej, nežni cvet na mladem vrti, Ognjeni sok na vinski trti Plaho ozira se v nebo,
In vse se vije, vse trepeče,
Boji vse šibe se grozeče.
Zanesi nam, zanesi, Bog,
Otmi nas rev, otmi nadlog!
Oh, saj te kličemo očeta,
Čuj prošnjo siromaka kmeta,
5.	Jarni romance.
Nekdaj je star bil čarovnik,
V ledenem živel gradi,
Od slane tkan je nosil pas, Snežen je bil po bradi.
Glavo mu smrečji venec kril In cveti obledeli,
Na plašči pa meglenem so Kristali mu žareli.
ObSlä ga tožnost je nekoč
V podzemskem hladnem rovi. Zato je šel pogledat v svet,
Kam plovejo mrakovi.
O zemlji čul je davno že,
Kjer v grmu ptiček biva,
Kjer v vsake reke trsji se Prelepa Vila skriva.
Kjer solnce si ves božji dan Obraza ne zakrije,
Kjer pesmi, zvezd je toliko,
Kjer cvetov tisoč klije.
V	roko je vzel svoj gromni kij In v plašč zavil se ože;
Veselil se, da k velim bo Pritiskal ustnom rože.
Sprejmi naš jok in vzdih in stok, Ne vniči žuljev pridnih rok!
Ti migni — blisku žar se vpihne, Le prst zavzdigni — grom potihne, Le veli — bič se razdrobi,
Le želi — led se raztopi,
In roka, ki je prej grozila,
Bo blagoslov na nas rosila.
Zanesi nam, zanesi, Bog,
Otmi nas rev, otmi nadlog!
Zastonj!
Nebo mu prošnje te ne čuje;
Vihar strašan
Čez drn in strn grme prihruje, Ledeno zrnje v setve vsuje Oblak teman —
Končan je cvet in sad obran — Gorje!
Ozre se kmet na strte nade Ozre na sinke, hčerke mlade.
In divja bol, skrbi strašne Očetu v srci zabesne, —
Gorje ti, vbogi kmet, gorje!
Veselil se, da Vile bo Objemal lahkonoge;
V tej nädeji veseli že Prešel je kraie mnoge.
A žalost! Kakšen izpremin ! Kadar je predse dahnil,
Ohladil se je solnčni žar,
V rokah mu cvet usahnil.
Na rekah led, na zemlji sneg, Megle povsod studene,
Puščava svet in smrt povsod,
A vile niti ene!
Le stari led in mraz in sneg, Kjerkoli zre v daljavo,
In čarovnik razjoka se ln sam si vzame glavo.
A topli dihi v zraku spet Igrajo se veseli,
In čudo, starcu pricvetö Iz trupla zvončki beli!
Iz gaja detal se glasi In prepelica v doli,
Marjetic, kot bi jih posul,
Log poln je na okoli.
In v trsji kite kakor prej, Spet Vila splet2 Vili. Pretožni zimi konec je — Pozdravljen, majnik mili!
6. a) Trije potniki.
Šlo potnikov je troje po cesti skozi mrak, z besedo to in to je rKvartajmo!“ zinil vsak.
In prvi de’ v zavzetji: „Pa rnorda za denar?“ Oglasi pa se tretji :
„Za celi svet makar!“ Najmlajši solnce samo, kot maja dan vesel, je vrgel srce-darno in z glasnim smehom del: „Jaz nimam druge želje, izbral svoj del sem sam, ime mi je Veselje, juhej, dovolj imam!“
In drugi, bled u obličje govoril je za njim:
.Bahanje to za nič je, za — se se ne bojim !
Ni mar mi marsiktero in tvoje ne srce, glej, križev desetero, — jaz znam, jaz sem Gorje!“
A tretji tiho zä — se je skrival zloben smeh, ozrl je na oba se:
„Dovolj mi šal je teh!“
Z menoj, gre kdor je srečen, z menoj, kdor je potrt, in moj uspeh je večen:
Trumf '-as! — ker jaz sem Smrt!“
6.	b) Salomon.
Zamrli večernih fanfar so odmevf,
Kralj Salomon nočno diha spanje, od straže angeljev božjih obdan je, šest tisoč na desni, šest tisoč na levi.
Bedijo nad kraljem, da mirna mu noč je, če zmrači obrvi mu sen, ki ga muči ta hip iz noči se dvignejo luči, plamtečih mečev grozeče tisoč je.
In zopet ugasnejo meči jasni angeljev božjih, vsa groza prešla je kot senca; na kraljevo lice smehljaje razgrnil je sen se ta polglasni:
.O Sulamit! Glej na tem sveti bogastvo moje je brez meje,
Kralj Izraela in kralj sem Judeje, a brez tebe bi moral umreti!
7.	Ljubica.
Ležal na mrtvaškem odru
V	sobi temnej mlad je mož Sredi belih sveč berlečih Sredi lepih svežih rož.
Mrtveca od jutra v večer Hodijo ljudje kropit,
Vsi so prišli, samo negdo Ni prišel tjä zanj molit.
Vsi so prišli, samo ljube, Ljube k njemu ni bilo,
Ljube ftilade, ljube lepe,
Ki jo ljubil je srčno.
Pa pred kočico dekleta Drobne stiskajo glave In skrivnostno šepetajo
V üho si besede te:
.Vsi so prišli, vsi so prišli, Ga kropit in zanj molit,
Samo ona, samo ona,
Ni prišla se poslovit.
Saj sem rekla, saj sem rekla, Da je čisto brez srca,
Da za njega nič ne mara,
Da za norca ga ima“.
V sobici ženice sive Jagode prebirajo,
Gibajo čeljusti stare
V vrata se ozirajo.
Vsakega motreč pazljivo, Sive glave majejo,
Mej seboj odduška srčnej Bolečmi däjejx:
„Glejte, glejte vsi so prišli, Cvetkove le ni bilo,
Kdo bi mislil, kdo bi mislil, Da brezsrčna je tako.
Kaj se hoče, kaj se hoče, Svet zapustil je Gospod; Brez vesti je, brez srca je, Tak je zdaj ta mladi rod“.
Drugo jutro zgodaj zgodaj Zvon se tožno je glasil — Kdo nocoj je neki zopet Se zemlje se preselil?
Hitro se izve novica, Bliskoma po vasi gre: Cvetkova je preminula, Počilo jej je srce.
8. SLOVENSKE NARODNE PJESME
8. a) Meglica.
Sem mislil snoč v vas iti,	Prosila ljubca je Boga,
Je bl’a meglica v jezeri,	Da b’šla meglica z jezera.
Megla, megla v jezeri.	Megla, megla z jezera.
Je ljubca b’la uslišana,
Meglica šla je z jezera,
Megla, megla z jezera!
8. b) Brat’ci veseli vsi!
Bratci veseli vsi! Pesem zapojmo mi Od vinca sladkega, Ko solnce čistega.
Glažke nalijmo si, Ven ga popijmo vsi! En glažek ai’ pa dva, To nam korajžo da.
Kadar pri miz’ sedim, Glažek v rokah držim, Srce se smeje mi,
Ker me prav veseli.
Kadar pa vinca ni, Takrat me vse boli. Vince mi zdravje da, Ker moč v seb’ ima.
Kadar pa d’narcev ni, Kaj pa nas to skrbi,
Saj birt še kredo ’ma, Biatci le pijmo ga!
8.	c) Ljub’ca, povej, povej!
Ljub’ca, povej, povej, Al’ me še ljubiš kej, Al’ me še ljubiš kej, Dekle povej!
„Očka me kregajo, Mam’ca mi branijo, Jaz ti tako povem Da te ne smem.“
Očka te kregajo, Mam’ca ti branijo,
Jaz pa ne maram nič, Pojem ko ptič!
Dečva, povej, povej, Al’ me še ljubiš kej. Al’ me še ljubiš kej, Dečva povej I
„Jaz ti tako povem: Ljubit’ te več ne smem, Ker 'maš ti družili več, Ljubezen je preč I
8 d) Škrjanček poje, žvrgoli!
Škrjanček poje, žvrgoli,
Se bel’ga dneva veseli, Škrjanček poje beli dan, Pozdravlja hrib in plan.
Škrjanček poje, žvrgoli,
Se bel’ga dneva veseli, Pozdravljaj z drobno pesemco Tud’ mojo ljubico.
Kjer kol’ se mi dva srečava. Prav milo se pogledava,
Vse solzne naj’ne so oči,
Vse to ljubezen st’ri.
Kjer kol' sem hodil, kjer sem bil, Pa take nisem še dobil,
Da b’ b’la t’ko bel’ga ličica Pa srca vsmiljen’ga.
52)
9.	Nazaj v planinski raj.
Pod trto bivam zdaj
V	deželi rajskomili. Srce pa gor mi sili Nazaj v planinski raj! Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
Tu zelen dol in breg, Tu cvetje vže budi se, Tu ptičji spev glasi se, Gore še krije sneg. Zakaj nazaj 1 Nazaj v planinski raj!
Olej ta dolinski svet, Te zlate vinske griče! Te nič, te nič ne miče Njih južni sad in cvet? Zakaj nazaj ?
Nazaj v planinski raj!
In to ti nič ni mar,
Da dragi srčno vdani Ti kličejo: Ostani! Nikar od tog, nikar! Zakaj nazaj?
Ne vprašajte zakaj!
O, zlatih dni spomin Me vleče na planine, Po njih srce mi gine, Saj jaz planin sem sin! Tedaj nazaj!
Nazaj v planinski raj!
10.	Zaključni zbor 1. dijela oratorija „Sv. Ljudmila“.
Snov oratorija je spreobrnenje češkega naroda k krščanstvu. Puščavnik Ivan je v paganskem svetišču razbil sohe paganskih bogov Vesne, Babe, Triglava, Svitozora itd. V sklepnem zboru I. dela izraža ljudstvo svoje ogorčenje nad tem zločinom in kliče solnce iz neba na pomoč:
Vse lomi se in v kaos strmoglavi,
In vse v propast megleno se potaplja,
Vse vpije, tuli in v temi mota se,
Kar dvignili so dedje prejšnje čase —
Vse v nič je poteptano,
Vesmirje celo palo je v temo.
O luč vsevečna, ki’na nebosklonu se dvigaš,
In vladaš z zlatim solnca ščitom,
Zlet’ doli, o večna luč,
Osveti nam stezo!
z
  ==ST
TISAK M. MAJCENA, ZAGREB. Jj