PREDLOG ZA SPREMEMBO IMENA NAŠE SKUPNOSTI
Glede na to, da si urednik časopisa Naša skupnost ta naslov jemlje dokaj dobesedno, kajti kar nekaj prispevkov iz našega konca ni bilo objavjjenih, predlagam da se ta preime-nuje v »Mojo skupnost«. Tako bo že iz naslova vidno kdo je pravzaprav »gazda«. Vem vsaj za tri prispevke, ki so romali v urednikov koš in sicer:
-  Spremembe v izobrazevanju na področju strojništva - M. Vrenčur
-  Računalniško podprta šolska knjižnica v ŠC Ivančna Gorica - M. Bon
-  Pohod na GEOSS - L. Podobnik Mislim, da nestrokovnost ne more biti vzrok
za izločanje naših prispevkov, kajti nestrokov-nosti v tem časopisu zasledimo kar še nekaj. Gotovo je bil s površnim in nestrokovnim pisanjem v prejšnjih številkah kar nekajkrat okrrijen ugled moje življenjske sredine, to je Krajevne skupnosti Metnaj. Ne vemo namreč, da bi gospod Ivan Oman pri nas kdaj preizku-šal gasilsko brizgalno, ali pa so dosežki krajev-ne skupnosti Metnaj enostavno pripisani Stič-ni, kar si ne moremo razlagati drugače, kot z nestrokovnostjo. Tudi prej so o nas poročali časopisi kot so Delo ali Dnevnik pa tudi radio in televizija in so se tudi njim dogajale podob-ne napake, vendar jim tega ne moremo tako zameriti, kajti glede na našo majhnost in od-makryenost nas ti mediji ne morejo poznati. Zamerimo pa take napake Naši skupnosti, kajti mislim, da bi dogodke v svoji občini morala bolj suvereno obvladati, če hoče obdr-žati priljubljenost tega časopisa.
LOJZE PODOBNIK
ODGOVOR UREDNIKA
Spoštovani gospod Podobnik!
Od treh naštetih prispevkov je »romal v uredniški koš« samo članek o pohodu na GEOSS, pa ne zato, ker bi bil slabo napisan, pač pa zato, ker ste v njem poročali o dogod-ku, Jci seje pripetiljunija lani. Na uredništvo ste članek poslali sredi zime. Eno prvih pravil novinarstva paje aktualnost. Dober časopis si ne more privoščiti poročanja o pol leta starem dogodku.
Članek o strojniškem izobraževanjuje bil za marčevsko številko Naše skupnosti oddan prepozno. Na svetlo prihaja v tej številki, prav ¦tako tudi članek M. Bonove, ki je bil že uvtš-čen za objavo in postavljen v tiskarni. vendar je pri tiskanju izpadel iz posebnih tehničnih razlogov, ki bi jih bilo na tem mestu preza-mudno razlagati.
Izločen je bil torej samo vaš članek, gospod Podobnik, in to iz strokovnih razlogov.
Kot »gazda« vam moram še nekaj povedati o svojih pravicah in dolžnostih: kot urednik sem pristojen, da izbiram in objavljam prispe-le članke. Če bi moralo biti objavljeno vse, kar pride na uredniški naslov, bi moje posle lahko prevzel občinski kurir, ki bi enkrat na mesec pobasal vso uredniško pošto in jo nesel di-rektno v tiskarno. Moj problem in tudi moja bolečina paje v tem, da nimam kaj izbirati; iz meseca v mesec mi obupno primanjkuje član-kov, zlasti dobrih, ure in ure presedim pri telefonu in moledujem Ijudi za prispevke, ustavljam jih na cesti, trkam na njihova vrata. Konča se tako, da moramo več kot polovico časopisa napisati v uredništvu satni, čepravje to le naša popoldanska dejavnost. Zato eno-stavno ni res, gospod Podobnik, da članke mečem v koš; vaš članekje bil izjema.
Ko vam odgovaijam, izkoriščam priložnost za ponoven poziv bralcem, naj nam pišejo članke, čeprav le v obliki opažanj ali pisem. Naj se ne ustrašijo svoje morebitne manjše veščine vpisanju. V uredništvu bomo njihove podpisane prispevke lektorirali in novinarsko oblikovali, kajti žurnalistične strokovnosti nam, hvala Bogu, ne manjka. Ta poziv velja kajpak tudi vam, gospod Podobnik.
Ceprav ste krivični: da je bil »v prejšpjih številkah kar nekajkrat okrnjen ugled« vaše »življenjske sredine« (strokovno pravje: živ-ljenjskega okolja) - taje bosa, gospod Podob-nik, tojenatolcevanje. OMetnaju, tem lepem, tudi po vaši zaslugi naprednjočem kraju, ki mi je bil simpatičen že ob prvem obisku, smo najprej pisali kot o Adamičevem nagrajencu; samo hvalo in priznanja. To je bil žal tudi edini članek. Potem smo iz Metnaja objavili le še dve fotografiji. Na obeh ste vi osebno, go-spod Podobnik; na prvije še grosupeljski žu-pan g. Rome, na drugi pa g. Ivan Oman. In na tej drugi fotografiji je prišlo do edine (edine!) »krnitve« metnajskega ugleda. G. Oman ni preizkušal nove gasilske brizgalne, kakor je pisalo v podpisu pod sliko, pačpajezgasilsko brizgalno ob asistenci nekega gasilca in vas osebno (držite nad njim dežnik) odprl metnaj-ski vodovod. Napaka, priznam, oproščam se. Kdo bi si lahko mislil, daje za brizgalno, kijo veselo drži g. Oman, še nekaj. Bil pa sem tudi pomanjkljivo informiran. To se novinarju lah-ko zgodi. In zdaj ne vem, ali naj se smejem ali žalostim, ko zaradi majhnega spodrsljaja s ta-ko težko municijo (»površno in nestrokovno pisanje«, »napake«, »nesuverenost« itd.) stre-Ijate po uredniku Naše skupnosti.
Vsekakor vaš predlogza spremembo imena Naše skupnosti jemljem kot šalo in vas še enkrat - tako kot tudi dopisnike iz drugih KS - vabim, da ostanete v skupnosti sodelavcev Naše skupnosti. Naj živi Metnaj!
ŽELJKO KOZINC
PLASTIKAfHRUP, NEVARNOST POŽARA
Živimo v naselju Dvori v Grosupljem. Rada bi potožila o problemu, ki nastaja ob robu našega naselja, ob sami glavni cesti, ki pelje proti Motelu. Tu živi obrtniška družina, ki se ukvarja s predelovanjem plastike, zlasti žaga-jo, meljejo in drobijo stare plastične zaboje za steklenice. Ko smo se priselili v naselje, so to robo kopičili na svojem dvorišču in nas (razen hrupa ph žaganju in drobljenju) ni motila. Potem pa je obrtnik od občine odkupil še lep kos zemljišča ob svoji hiši, ki je bilo predvide-no za gradnjo gostilne. Ker si nove gostilne nismo posebno želeli na pragu, smo bili sose-du kar hvaležni, da nas je rešil grozeče nepri-jetnosti. Na tem prostoru si jje uredil ličen parkirni prostor. Odleglo nam je, saj smo bili prepričani, da bodo tovornjaki, ki mu dovaža-jo oziroma odvažajo plastiko in druge surovi-ne, poslej parkirali na tem prostoru in ne več na našem parkirišču, po pločnikih in zeleni-cah. V resnici pa se na tem ličnem parkirnem prostoru kopičijo vsak dan višji, vsak dan grši kupi velikanskih vreč materiala in piramide starih plastičnih zabojev. Tovorryaki še vedno manevrirajo po našem delu naselja, saj je ma-lo prostora, ovirajo prehod po pločnikih in zasmrajujejo okolico, ko čakajo na raztovarja-nje. Sprašujemo se, kaj vse se bo zaredilo v kupih, v tem neorganiziranem skladišču na prostem, ki popolnoma izniči vsak naš trud, da bi bilo novo naselje urejeno in vsaj kolikor toliko lepo.
M. V., Dvori, Grosuplje