Horatius, Pomenki, I, 9:
Vurnikova šola:  Prerez pravoslavne cerkve
Vsiljivi zaplečnik
Prevel Anton Sovre
Šel sem, ni dolgo tega, v neko snov zatopljen skozi mesto, novo satiro snujoč, ko navadno, ne vem že več, kako. Kar ti prisope možak, domala neznan mi, bi rekel, stisne mi roko pa: »Zdravo! Kako kaj, prijatelj moj dragi?« »Hvala, dosihmal še koli. Pa tebi? Izvrstno, kot vidim.« Mož — za menoj. »Tak pa srečno,« pretrgam. Kaj misliš, da čuje? »Viš ga,« počne, »mar me res ne poznaš? Saj sem vendar slovstvenik! »Vem in hudo te čislam,« se mu zlažem, med tem pa oprezam, pametno misel iščoč, kako bi se izmuznil brbljavcu. Zdaj ti pospešim korak zdaj spet obstanem pa šepnem slugi sam Bog vedi kaj na uho, da polzi po bedresih doli do gležnjev mi pot. »Ej, blagor si tebi, Bolane, srhki resina,« vzdihnem molče, ko česniki vse križem raglja drdra, ko mi ulice hvali, pomnike po mestu. Jaz pa ne črne ne bele. »Izvil bi se rad mi, že vidim; nič ne; še Bog, da te imam: pospremim te, kamor že bodi.« »Kaj bi okrog po ovinkih? K bolniku grem, ki ti je tujec, onkraj vode in še dalje, že tik ob cesarskih vrtovih.« »V nogah sem dober in časa dovolj: do hiše te spremim.«
Uha zdaj klavrno vdan poklapim kot osel čemeren, kadar se ulekne mu križ pod butaro, hrbtu pretežko.
On pa prične: »Če se dobro poznam, ne boš si utrpel, v čislih da ne bi imel bolj mene ko Vario-Viske.
23