Glasi o cesarskem ukazu,
ki določuje učbeni jezik v različnih deželah
našega cesarstva. VIII.
Marsikaj se je že v našem listu govorilo, kako potrebno je, da cesarski ukaz zastrau učnega jezika tudi v naših gimnazijah veljavo doseže, in „Novice" kot organ slovenskega narodu spolnujejo le sveto dolžnost, ako se krepko potegujejo za to obveljavo, sej hvala Bogu! vendar domači pregovor „Kar je pravo, je tudi Bogu drago" ni še ob glavo djan. Kdor terja, da se spolne, kar je cesarjeva beseda nam očitno dala, temu se ni bati, da bi ga zmagali sovražniki cesarske postave, akoravno ga morebiti čertijo in obrekujejo, skrive in očitno natolcujejo ter mu podtikujejo „Hintergedanken" vsake baze. Ce je visoka vlada sama spoznala, da je treba v gimnazijah prenaredbe zastran učnega jezika, so ji vsi Avstrijoljubni Slovenci za to odkritoserčno hvaležni in „Hintergedanken" imajo le tisti, kterim je postava ta tern v peti. Ravno za to pa smo si tudi svesti, da je le gerdo natolcevanje vladnega namena, ako se ji podtikuje skriv notno tolmačenje, da oni ukaz le zadeva privatne gimnazije, ne pa cesarske! Besede cesarskega ukaza od 8. avgusta so tako določne, da, obračaj jih kakor hočeš, ne najdeš v njih nikakor-šnega prideržka. Zato na glas rečemo: „Honny sok qui mal y pense!"
Po tem predgovoru recimo to, kar je namen teh verstic. Naj pretresajo drugi potrebo obveljave cesarskega ukaza od 8. avgusta iz družiti obzirov, mi hočemo danes le to vmes reči, da čast svojemu cesarju vseskozi zveste slovenske dežele to terja, da se naučijo domači jezik vsi gimnazijski učenci tako popolnoma, da ga, kakoršni koli stan potem nastopijo, pravilno govorijo in pišejo, in da deželi ne delajo sramote s svojim govorjenjem in pisanjem. To pravico ima vsaka dežela, in ker jo ima pred svetom in Bogom, je treba d og na nega poduka v ma-ternem jeziku, kar se samo s tem, da se dolgočasna gramatika skozi 8 let tolče, nikdar doseglo ne bo. Kdor se hoče naučiti plavati, se tega nikdar naučil ne bo, ako mu tudi pervi mojster deset let pravila plavanja na slami dokazuje; v vodo mora iti — tam se bo kmali plavati naučil. Kdor se hoče jezika naučiti, se ga mora v govorjenji in pisanji djansko učiti, ne pa, da 8 let le premetuje samo gramatiko!
Rekli smo pred, in na to pridemo kot v svojem današnjem predmetu spet nazaj, da dežela ima pravico terjati, da se ji nikjer očitna sramota ne dela. Ali pa morebiti to ni sramota deželi, ako v domačem nemškem časniku moramo brati celo v očitnih oklicih tako napačno pisavo, da človeka groza spreleti. Da so naše besede resnične, hočemo le iz enega oklica našteti sledeče gerdine: Brali smo, na priliko, „schwarz auf weiss" : „s a g o r o pod Homam sa Fratiam u Doline" — „u kamensk Jellouz na Skalo" — „na ribenske Planine" — „u Routarjevem Route von Wošze" — „pod Griča m na Ni v per Pot" — itd.
Kaj mora pač kak popoten Slovan, ki v kavarni tak časnik v roke dobi, misliti od nas? To morejo hotentoti slovenskega rodii biti, da še svojih reči, za ktere nemškega imena nimajo, ne znajo pisati!
To je sramota celi deželi, zoper ktero moramo svoj glas očitno povzdigniti. In zakaj je tako? Za to, ker domači jezik ni toliko v šolah vpeljan, da bi se ga bil dobro naučil pisavec oklica, stavljavec in popravljavec natisa.
Ali kaj si mora misliti popoten Slovan pa tudi popoten Nemec, ako potovaje skozi Kranj, staro slovensko mesto, bere na kažipoti wNa Kokra" „Nach Kan ker", — ali na G o bo ve u nadpis na tabli „Kdor tukaj čevelj ne podloži, plača kazen od 2 goldinarjev". „Wer hier den Radschuh nicht unterlegt" itd.
362
Ali nam ne dela to sramote na vsako stran! In zakaj? Zato ker se v šolah vedno le sliši: „sej krajnsko tako znate; kaj se bote še učili". Lepa znanost to, da se Bogu smili!
In takošna je, kamor koli se obernemo. Kdo tedaj, kdor ui sovražnik naše dežele, mora zadovoljen biti s tem, kakor se dozdaj slovenski jezik uči v šolah? In kdo pa vsem tem ne spozna potrebe djanske, da se izpolne cesarski ukaz od 8. avgusta? Le praktična vaja. ne pa samo učenje slovnice in beril more učencom tisto vednost domačega jezika dodeliti, ki jo življenje potrebuje. In za življenje se uči človek, ne pa za enostransko šolo.