Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 215 Dr. Feliks Bister – osemdesetletnik Feliksa Bistra sem spoznal v za četku oktobra leta 1968, ko sem na Dunaju zbiral gradivo o Kna fl jevi ustanovi. Seznanil naju je Franc Rozman, moj prvi in najbolj vztrajen vodnik po avstrijski prestolnici. Sre čali smo se na Ringu, pred avstrijskim parlamentom in oba, Rozman in Bister sta imela takoj polno na črtov, kaj vse bomo po čeli skupaj. Bister naju je z Rozmanom že v naslednjih dneh povabil na sre čanje Kluba slovenskih študentov na Dunaju, kjer je bilo še živo čutiti vznemirjenje zaradi spora z rektorjem študentskega doma Korotan Ivanom Tomaži čem, ki je zaradi študentskih protestov proti hišnemu redu maja 1968 Klubu v domu odrekel gostoljubje. Bister, ki je v letih 1961–1963 predsedoval Klubu in bil nato še nekaj časa njegova »siva eminenca«, kot so to imenovali njegovi koroški sorojaki, je bil v mojih o čeh že pravi Dunaj čan. Na Dunaju je prebival že osem let in že leta 1966 je na Almi Mater Rudolphini z absolutorijem kon čal študij zgodovine. Toda z vsem srcem je bil in ostal slovenski Korošec. »Biti potomec stare koroške kme čke družine, ki je stoletja živela na svoji grudi, me je že v mladih letih – kljub ogroženosti med drugo svetovno vojno – navdajalo z velikim ponosom«, je zapisal leta 1996. O četova družina je bila doma na Moš čenici pri Bil čovsu, o če pa se je pozneje preselil v Svetno vas v Rožu, kjer je 12. julija 1939 v Celovcu rojeni Feliks po lastnih besedah preživel »brezskrbno otroštvo«. Ime Feliks mu je izbrala bolniška sestra v porodnišnici, teta pa mu je pozneje dodala še ime Janez, ki ga s kratico J. (ali v obliki: Janko) zapisuje pred priimkom. Osnovno šolo je v letih 1945–1950 obiskoval v Kapli ob Dravi, nato pa šolanje nadaljeval na ško fi jski gimnaziji na Plešivcu, kjer so se po drugi svetovni vojni izobraževali mnogi koroški Slovenci. Njegova sošolca sta bila pisatelj Florijan Lipuš in slikar Valentin Oman, dijaka gimnazije na Plešivcu pa sta bila tudi pesnik in slikar Gustav Januš in krajši čas pisatelj Peter Handke. Režim v internatu, v Marijaniš ču, je bil strog, slovenski dijaki pa so se povezali v Katoliško slovensko dijaško družino, ki je od leta 1952 izdajala dijaški list Kres, pri katerem je aktivno sodeloval tudi Feliks Bister. Bister je leta 1958 na Plešivcu maturiral in se po dveh »u čnih in popotnih letih«, kot je to zapisal sam, leta 1960 vpisal na fi lozofsko fakulteto dunajske uni- Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 216 verze, kjer se je odlo čil za študij vzhodnoevropske zgodovine. Za disertacijo si je izbral temo o osebnosti in politiki Antona Korošca, pri čemer ga je kot mentor podprl profesor Erich Zöllner, ki mu je tudi pomagal, da je dobil štipendijo za raziskovanje in študij v Jugoslaviji. Gradivo o Koroš čevi politi čni dejavnosti pred prvo svetovno vojno in po njej je pregledoval in zbiral v Ljubljani, Beogradu, Za- grebu, Dubrovniku in seveda na Dunaju. Med Bistrovimi univerzitetni u čitelji so bili tedanji najuglednejši avstrijski zgodovinarji Friedrich Heer, Ludwig Jedlicka, Alphons Lhotsky, Hanns Leo Mikoletzky, Heinrich Felix Schmid in Erich Zöllner. O vseh smo se slovenski zgodovinarji, ki smo v šestdesetih in sedemdesetih letih raziskovali v avstrijski prestolnici, s Feliksom veliko pogovarjali ter na njegovo priporo čilo poslušali predavanja nekaterih med njimi in brali njihova dela. Še danes tako rad vzamem v roke kulturno zgodovino Evrope enega Feliksovih najljubših profesorjev, izvrstnega zgodovinarja in pripovedovalca, Friedricha Heera Naša Evropa (Europa Unser), ki mi jo je Feliks podaril ob enem naših dunajskih sre čanj. Leta 1968 se je zaposlil v študentskem domu dunajske glasbene visoke šole v Johannesgasse in si leto pozneje z ženo Marijo, koroško rojakinjo iz Podsinje vasi v Rožni dolini, na Dunaju ustvaril družino. Dom v Johannesgasse je vodil dvajset let in v njem že leta 1974, zvest na čelom, ki jih je zastopal v času študentskega neza- dovoljstva v Korotanu, ustanovil skupnost za upravljanje, v kateri so bili zastopani tudi študentje. Vrata doma je nadvse gostoljubno odprl slovenskim raziskovalcem, ki smo raziskovali na Dunaju, in nam tako omogo čil, da smo se spoznavali in družili med seboj in z v avstrijski prestolnici žive čimi in študirajo čimi koroškimi rojaki, pa tudi iz drugih evropskih in neevropskih dežel prihajajo čimi kolegi in obiskovalci. V isti sapi je bil živo in ustvarjalno dejaven v slovenski skupnosti na Dunaju in na Koroškem. Bil je član uredniškega sveta in sodelavec revije Mladje (v mlajših letih je članke, pesmi in slike objavljal tudi pod imenom Sre čko Rožan), predsedoval je Klubu Mladje, s članki in komentarji je sodeloval v najstarejšem slovenskem koroškem tedniku Nedelji in bil eden njenih urednikov, leta 1977 pa je ponovno ustanovil Dunajski krožek, ki je nadaljeval tradicijo leta 1927 ustanovljenega, v času nacizma prepovedanega krožka na Dunaju žive čih Slovencev, in ga nato tudi vodil. Pri tem je ves čas pisal v razne slovenske časnike in strokovne revije, predaval na kulturnih prireditvah in strokovnih sre čanjih na Dunaju, v Celovcu, v Ljubljani in drugod ter prevajal. Konec sedemdesetih, v za četku osemdesetih let je v nemš čino prevedel knjige Damjana Prelovška o Ple čnikovem dunajskem delu, Janka Pleterskega o koroškem plebiscitu (prevod skupaj z ženo Marijo) in Leva Menašeja o slovenskih umetnostnih spomenikih. Leta 1982 pa je od mladih let vnet za pesniško besedo uredil, v treh zvezkih izdal ter s spremno besedo pospremil pesmi Milke Hartman in dve leti pozneje skupaj s Herbertom Kuhnerjem objavil še slovensko-angleško zbirko pesmi koroških slovenskih pesnikov z naslovom Koroška slovenska poezija/Carinthian Slovenian Poetry, h kateri je prav tako prispeval kratko uvodno besedo. Nedale č od študentskega doma glasbene visoke šole, je bila t.i. Kna fl jeva hiša, last Kna fl jeve ustanove, s katero je od leta 1961 upravljala ljubljanska univerza. Feliks Bister je imel že konec sedemdesetih in v za četku osemdesetih let, ko so se Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 217 Kna fl jevi štipendisti in drugi slovenski raziskovalci pritoževali nad slabimi razme- rami v tedaj edinem univerzitetnem stanovanju v Kna fl jevi hiši, kup predlogov, kako izboljšati stanje in upravo Kna fl jeve zapuš čine. V letih 1982/1983 se je na pobudo nekdanjih Kna fl jevih štipendistov in tedanjega glavnega tajnika univerze Zvonimirja Zalarja z njim povezovalo vodstvo ljubljanske univerze in ga leta 1984 imenovalo za kuratorja Kna fl jeve ustanove. S sodelavci je pripravil ambiciozen na črt preureditve Kna fl jeve hiše, ki naj bi postala študijsko središ če slovenskih univerz in zanstvenih ustanov na Dunaju. Ljubljanska univerza je v naslednjih letih poleg dotedanjega pridobila še dve prenovljeni stanovanji za štipendiste, raziskovalce in ob časne obiskovalce, Kna fl jeva ustanova pa skoraj dve tretjini stanovanjskih površin v hiši, ki jih je nato kratkoro čno oddajala. Število preno čitev v univerzitetnih stanovanjih se je ob čutno pove čalo in z njimi tudi prihodki. S prenovo stanovanj pa je nastal tudi razmeroma visok dolg, ki ga je po vztrajnih opozorilih dekanata in u čiteljev Filozofske fakultete v Ljubljani na pomen Kna fl jeve ustanove popla čala slovenska vlada. Toda v rektoratu ljubljanske univerze, kjer za zamisli o Kna fl jevi hiši kot slovenskem znanstvenem središ ču na Dunaju niso imeli razumevanja, so Bistra kot kuratorja ustanove leta 1993 odslovili in za čeli razmišljati o tem, kako bi se Knafl jeve hiše znebili. Bister je bil tedaj že tretje leto vodja izpostave Avstrijskega inštituta za vzhodno in jugovzhodno Evropo v Ljubljani, ki jo je v ozra čju okrepljenega slovensko-avstrijskega znanstvenega sodelovanja leta 1990 na pobudo avstrijskih in slovenskih zgodovinarjev in s posebno podporo tedanjega avstrijskega ministra za znanost Erharda Buseka ustanovilo avstrijsko ministrstvo za znanost. Bister se je kot povsod tudi tu lotil dela zelo zavzeto in s sebi lastno vnemo. Avstrijski inštitut, kot smo kratko imenovali novoustanovljeno izpostavo, je sprva deloval v njegovem ljubljanskem stanovanju, dobil s časoma delovni prostor na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete in se od tam preselil v precej ve čje prostore v dislocirani enoti Filozofske fakultete na Vi ču. Pod taktirko svojega vodje je razvil nadvse živahno in razvejano dejavnost: prirejal je predavanja, okrogle mize, predstavitve v Avstriji in Sloveniji izdanih knjig, strokovne razprave, bilateralna slovensko-avstrijska znanstvena sre čanja in simpozije ter ekskurzije na obeh stra- neh državne meje, pri tem pa poskušal pritegniti strokovnjake razli čnih strok od naravoslovja do humanistike, čeprav naj bi bila Filozofska fakulteta po Bistrovih besedah »glavni partner izpostave«, humanistika pa v ospredju njene pozornosti. Bister se je hkrati zavzel za širokogrudno podeljevanje raziskovalnih štipendij raziskovalcem okoli tridesetih strok, leta 1995 pa je osnoval tudi knjižno zbirko Wissenschatliche Bibliothek Österreich-Slowenien, v kateri je pod naslovom Kultu- relle Wechselseitigkeit in Mitteleuropa kot prvi zvezek izšel zbornik znanstvenega posveta o nemški in slovenski kulturi v deželah s slovenskim prebivalstvom v 19. in 20. stoletja, ki sta ga leta 1990 organizirala Odelek za zgodovino in Oddelek za germanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Avstrijski znanstveni inštitut v Ljubljani je vodil vse do konca leta 1995, ko se je vrnil na Dunaj. Na Dunaju se je še naprej zavzemal za ustanovitev Slovenskega znanstvenega inštituta v avstrijski prestolnici in potem, ko je ta jeseni leta 2000 Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 218 kon čno za čel z delom, vse do njegove ukinitve leta 2014 aktivno sodeloval pri njegovem vodenju, njegovih prireditvah in njegovih publikacijah. Leta 1992 je pri Slovenski matici v Ljubljani v prevodu Janka Modra izšla njegova knjiga Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju, ki je nastala kot disertacija na Inštitutu za vzhodnoevropsko zgodovino dunajske univerze. Na osnovi obsežnega gradiva o Koroš čevem življenju in delu v času Habsburške monarhije in prve Jugoslavije, ki ga je zbiral od študentskih let, se je v disertaciji z naslovom Anton Korošec und die slowenische Politik in Wiener Reichsrat posvetil Koroš čevi osebnosti in njegovi politiki v času do razpada Habsburške monarhije. Leta 1990 jo je predal mentorjema profesorju Andreju Moritschu in profesorju Arnoldu Suppanu, jo obranil in bil januarja 1991 na Almi Mater Rudolphini promoviran za doktorja fi lozo fi je. Njegova knjiga je v slovenskem zgodovinopisju naglo postala upoštevano in citirano referen čno delo, leta 1995 pa je pod naslovom Majestät, es ist zu spät izšla pri založbi Böhlau tudi v nemš čini in na ta na čin prelomni del »slovenske zgodovine in življenja enega najpomembnejših slovenskih politikov«, kot je leta 1995 v Zgodovinskem časopisu zapisal Vasilij Melik, predstavila nemškim in nemš čine veš čim bralcem. Bister je o Antonu Korošcu, » človeku in politiku«, njegovi vlogi v majniškem gibanju, njegovih politi čnih predstavah in jugoslovanski usmeritvi in njegovem politi čnem delovanju objavil ve čje število razprav tudi v slovenskih zgodovinopi- snih revijah ter predaval na raznih seminarjih in znanstvenih sre čanjih. Hkrati je v člankih, razpravah in predavanjih obravnaval mnoge druge teme. V Grafenauerjev zbornik je leta 1996 prispeval razpravo o odnosih med katoliško cerkvijo in slo- vensko narodno skupnostjo na Koroškem, v Malov zbornik leta 1996 o Malovem študiju na dunajski univerzi, v Vilfanov zbornik leta 1999 pa o avstrijski naciji in koroški slovenski narodnosti (z vprašanjem – antagonizem ali vzajemnost?). Leta 2003 je z dr. Jožkom Buchom uredil spremno publikacijo ob odmevni razstavi o prisilni izselitvi slovenskih koroških družin iz Koroške leta 1942, ki jo je organi- zirala Avstrijska liga za človekove pravice na Dunaju (dopolnjena izdaja je leta 2004 izšla ob postavitvi razstave na univerzi v Celovcu). Posebno pozornost je še naprej posve čal slovenskim in aktualnim koroškim temam, pisal o štajerskih in dunajskih Slovencih, polemi čno razpravljal o t.i. skupnem slovenskem kulturnem prostoru in odnosu Slovenije do koroških Slovencev ter objavljal ocene in poro čila o v Avstriji in Sloveniji izdanih zgodovinopisnih publikacijah. V zagrebškem časopisu za družbene in humanisti čne študije Pilar je leta 2009 izšla njegova razpra- va o hrvaško-slovenskem sodelovanju v dunajskem parlamentu na predve čer prve svetovne vojne, leta 2011 pa je bil eden urednikov zbornika Tu felix Europa: der Humanismus bei den Slowenen und seine Austrahlung in den mitteleuropäischen Raum, ki sta ga izdala Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju in ZRC SAZU v Ljubljani, ter avtor v njem objavljene razprave Habsburško geslo A.E.I.O.U. kot humanisti čna dediš čina. Nikoli se ni ohladila tudi njegova ljubezen do poezije. Leta 2015 sta s Herbertom Kuhnerjem v angleš čino prevedla izbrane Kocbekove pesmi in jih pri založbi Wieser v Celovcu izdala v dvojezi čni slovensko-angleški zbirki z naslovom Roki-Hands. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 219 Bistrova bibliogra fi ja z naštetim in navedenim seveda še ni iz črpana, toda vsega v kratkem jubilejnem zapisu preprosto ni mogo če zajeti. Na Dunaju je dol- ga leta aktivno deloval v Avstrijski ligi za človekove pravice, bil je njen tajnik in podpredsednik in se uveljavil kot angažiran borec za človekove pravice. O delo- vanju lige in spoštovanju človekovih pravic v Avstriji je predaval in pisal, obenem pa bil v živem stiku z v Avstriji žive čimi in pomo či potrebnimi manjšinskimi in migrantskimi skupnostmi in njihovimi organizacijami. Leta 2003 je prejel nagrado dežele Koroške za človekove pravice. Tri leta pozneje je bil imenovan za docenta in predstojnika katedre za srednjeevropske študije na Fakulteti za humanisti čne študije Univerze na Primorskem, kjer je predaval do študijskega leta 2008/2009, vse do ukinitve Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju leta 2014 pa se je v Ljubljani in na Dunaju zavzemal za njegovo ohranitev. Ko so na Dunaju žive či in delujo či Slovenci po pregonu Slovenskega znanstvenega inštituta iz Kna fl jeve hiše in njegovi ukinitvi leta 2016 ustanovili društvo Slovenski inštitut, se je zavze- to vklju čil v njegovo delo in v njegovih okvirih v svojem neredko polemi čnem, vendar ves čas dialoško odprtem in človeško toplem slogu tudi danes sodeluje kot predavatelj, moderator in organizator strokovnih in družabnih prireditev. Hkrati seveda še naprej piše in objavlja. Čas res hitro te če, toda dolgoletna prijateljstva in druženja so neprecenljivo bogastvo. Vse najboljše, dragi Feliks! Peter Vodopivec