26
Ti l k a  J a m n i k
Predsednica Slovenske sekcije IBBY
»MNOGO KULTUR ENA ZGODBA«1
Ob številnih tehnoloških možnostih pri vzgoji mladih dandanes nikakor ne smemo poza-
biti na urjenje življenjsko pomembnih sposobnosti, kot so branje, sposobnost srečevanja z 
literarnimi domišljijskimi svetovi in oblikovanje verbalne pripovedi. Kajti branje ne omo-
goča le dostopa leposlovne pripovedi, temveč pomembno vpliva na celoten otrokov razvoj. 
Mentorstvo (odraslega) človeka je otrokom vedno bolj potrebno, da bi v tem globalnem, 
digitaliziranem svetu (p)ostali ljudje, odprti za humanost.
With several contemporary technological possibilities in education of the young we should 
never neglect the training of vitally important abilities like reading, encountering imagi-
nary literary worlds and creation of verbal narrative. Not only does reading provide access 
to fiction narrative, it also significantly affects child’s integral development. Mentorship 
of an (adult) person is becoming ever more urgent for children to become (remain) people, 
open for humaneness in this global, digitalized world.
Sodobna realnost združuje v sobivanje tiskano in digitalno gradivo. Vemo, da 
vsak nosilec informacije po svoje oblikuje sporočilo oz. medij JE sporočilo, kot je 
Marshall McLuhan trdil že leta 1964 (McLuhan, 1964). Vemo, da človeški možgani 
analogne zapise in njihovo linearnost percepirajo drugače kot digitalne zapise v 
njihovih hiperpovezavah; vemo za katedrale, ki so jih gradili v človeških predsta-
vah linearni zapisi, in o plitvinah oz. palačinkah, ki jih povzročajo digitalni zapisi; 
vemo tudi za marsikatero čer v demokratizaciji dostopa do digitalnih zapisov in v 
globalnosti virtaulnih sporočil itd. 
Toda čeprav govorimo o razpadu besedilne zavesti, govorimo in pišemo o tem 
in tudi sprejemamo to na linearni način, pa naj bo v tiskani ali v digitalni obliki. 
Vsa opozorila o koncu besedilne zavesti so nam dostopna v linerani obliki in ob 
tem se sprašujem: Ali je v sodobnejšem, razpršenem načinu z vsemi hiper poveza-
vami sploh možno predati sporočilo tako, kot si želimo, da bi bilo sprejeto? Kako 
vzpostaviti dialog, če ne v linearnosti? Kako izročiti znanje, modrost in izkušnjo 
vsega človeštva vse do danes, če ne beremo linearno? Ali ne beremo predvsem 
– če že ne sploh samo zato – da bi slišali glas drugih ljudi, zvedeli za življenjske 
zgodbe in sporočila ljudi iz drugih krajev in drugih časov, tako iz realnega kot iz 
domišljijskega sveta? 
 1 Besedilo je bilo predstavljeno na simpoziju Od klasične do virtualne knjižnice za otroke in 
mladino, ki je bil 7. aprila 2015 v MKL (zapis o dogodku je objavljen na str. 66).
27
Če dobro premisliš, moraš priznati, da so vse zgodbe na svetu v bistvu sestavljene le iz 
petindvajsetih črk. Črke so vedno iste, samo njihova sestava se menjuje. Iz črk se delajo 
besede, iz besed stavki, iz stavkov poglavja in iz poglavij zgodbe. (…) Če pa se igraš to zelo 
dolgo, leta in leta, potem nastanejo včasih po naključju besede. Ne kake posebno duhovite 
besede, ampak vsaj besede. (…) Če pa se to igra naprej sto let, tisoč let, sto tisoč let, potem 
mora po vsej verjetnosti nekoč po naključju priti iz tega pesem. In če se to igra večno, 
potem morajo pri tem nastati vse pesmi, vse zgodbe, ki so sploh nogoče, zraven tudi vse 
zgodbe o zgodbah in celo ta zgodba, v kateri se ravno pomenkujeva midva. (Mihale Ende, 
Neskončna zgodba, str. 417–418). 
Ravno v knjigah nam je dostopna vsa širina človekovih idej, nas pouči mdr. 
tudi monografija Zgodovina knjige skozi knjige: Od prvih zapisov do e-knjige 
(Umco, 2015).
Danes so knjižnice predvsem hibridne knjižnice, ki uporabnikom nudijo infor-
macijske vire na različnih nosilcih (klasičnih in elektronskih) in v različnih oblikah 
zapisov (analognih in digitalnih) in jim zagotavljajo njihovo dostopnost in uporabo 
tako s klasičnimi kot elektronskimi storitvami. 
Vloga mladinskega knjižničarja in motivatorja branja v tej hibridni situaciji je 
spodbujati razvoj sodobne, sestavljene bralne pismenosti pri otroku in ga motivirati 
za branje leposlovja.
Nujno potrebna je dobro razvita bralna pismenost, zmožnost kritičnega vredno-
tenja vseh možnih nosilcev in njihovih sporočil, ki bi bralcu/uporabniku omogočala 
najboljše od vsakega nosilca oz. od njihovih informacij. Meta Grosman nas je 
opozarjala že na 2. posvetovanje Bralnega društva Slovenije (Grosman, 1997): »V 
času, ko smo obdani z vsakovrstnimi besedili, le dobro razvita bralna sposobnost 
omogoča dostop do različnih podatkov oz. do vsega znanja, do sposobnosti obram-
be pred manipulacijo z raznimi besedili in do raznih oblik leposlovja«. Branje je 
posamezniku in družbi potrebno bolj kot kdajkoli prej, bralna pismenost pa obsega 
branje različnih medijev, ki prinašajo sporočila, v hiperinflaciji besedil tudi edino 
mogočo selekcijo oz. izbiro dobrega in najboljšega.
Tudi IBBY (Mednarodna zveza za mladinsko književnost), ki si vse od leta 1953 
prizadeva »spraviti skupaj knjige in otroke«, še posebej opozarja na pomen lepo-
slovnega branja v klasični tiskani obliki. Zvezi nekateri očitajo, da ne napreduje 
glede na znanstvene izsledke na področju branja, da ne sledi sodobnim spremem-
bam. IBBY namreč še vedno opozarja – in v tem sodobnem hibridnem času še 
toliko bolj – da je branje leposlovja zelo pomembno, ker je »čudežno potovanje«, 
kot je povedal Daniel Pennac, »po svetovih, ki so bili ustvarjeni zato, da ob njih 
uživamo in spoznavamo tiste plati duha in duše, ki bi nam sicer ostale neznane. 
Generacije, ki ne berejo (dovolj) leposlovja, v globokem, osnovnem pomenu osta-
jajo domišljijsko revne, polpismene.« (Pennac, 1996). In še več, treba je znati brati 
leposlovje tudi v knjigah; če sodobnih bralcev ne navdušimo za branje knjig, jim 
ostane ogromna književna dediščina vsega človeštva nedostopna, saj vsega nikoli 
ne bo mogoče digitalizirati.
(…)
Toda tu na knjižni strani
v like uročeni bde,
čakajo zvesto in zbrani,
svojo obliko obdrže.
28
In po letih, ko utrpeli
bomo mnogo razdejanj,
svet, ki smo ga živeli,
saga bode, vredna branj.
Njene rune obledijo,
toni so že daljni zdaj,
a s čarobno melodijo
svojo tu bo vekomaj.
(Herman Hesse, Mali srpan)
Moj glas se zdi »staroveški«, še posebej, ker navajam citate strokovnjakov iz-
pred 20 let in umetnikov izpred mnogih let. Ne morem namreč kar tako pristati na 
konec besedilne zavesti, na konec homo sapiensa, njegove zmožnosti domišljije in 
mnogih zgodb že v bližnjem letu 2050, kakor v svoji monografiji Sapiens, kratka 
zgodovina človeštva napoveduje Y. N. Harari.
Ob vseh številnih tehnoloških možnostih pri vzgoji mladih dandanes nikakor 
ne smemo pozabiti na urjenje življenjsko pomembnih sposobnosti, kot so branje, 
sposobnost srečevanja z literarnimi domišljijskimi svetovi in oblikovanje verbalne 
pripovedi. Kajti branje ne omogoča le dostopa leposlovne pripovedi, temveč po-
membno vpliva na celoten otrokov kognitivni razvoj. 
Otroci in mladostniki, ki so uporabniki samo vizualno podprte pripovedi, 
postajajo postopoma neartikulirani, saj ne razvijejo »sposobnosti razumevanja 
zahtevnejše, čisto verbalne pripovedi. Zaradi pomanjkanja izkušenj z zgolj besedno 
pripovedjo pa tudi ne razvijejo sposobnosti upovedovanja lastne izkušnje, ki bi jo 
lahko razvili z branjem leposlovne pripovedi.« Teh veščin se naučimo le tako, da 
pri mladih spodbujamo branje leposlovja. (Grosman 1998). 
Kristina Picco, sodelavka MKL, Pionirske – centra za mladinsko književnost in 
knjižničarstvo, opozarja (kot pripomba k prispevku), da je pomembna komponenta 
dobro razvite bralne pismenosti tudi pristen bralni doživljaj, ki ga je v nasprotju 
z današnjo hipernaglico možno pridobiti le tako, da si za branje vzamemo čas. 
Čas odpre prostor, kamor se lahko zasidra pristna izkušnja. Čas odpre prostor za 
koncentracijo, ki je potrebna za poglobljeno dolgotrajno branje, kar dolgoročno 
omogoči boljšo in večplastno konzumacijo kompleksnejših informacij. »Pobralni« 
čas odpre prostor za samorefleksijo, ponotranjenje prebranega. V današnji družbi 
bi moral biti čas (če ne štejemo primarnih vrednot, kot so zdravje itd.) največja in 
najbolj zaželena vrednota. Saj pravzaprav tudi je, a z napačno percepcijo: čas je 
denar – hitreje je bolje. Pesnica Saša Vegri, dolgoletna sodelavka Pionirske knji-
žnice, predhodnice Centra, je to povedala takole:
Otroke se dela lepo,
počasi in po malem,
ker so majčkeni.
Otroke se dela
s posluhom 
zato
da bi bili lepi,
da bi bili srečni
in da bi bili večni.
(…)
(Saša Vegri, Kako se dela otroke)
29
Kako torej otroka bralno vzgajati danes, v 21. stoletju, ko informacijska in 
komunikacijska spletnost prepletata vsa področja življenja in je na razpolago gosta 
mreža različnih informacij? 
Že v prenatalnem obdobju ga uvaja mati, ki ga nosi; novorojenčku mati ali kdo 
drug, ki ga hrani in neguje, govori in mu poje uspavanke; nadaljujejo starši in/ali 
drugi družinski člani, ki otroku pripovedujejo pravljice in berejo, ki mu pripove-
dujejo zgodbe tudi ob knjigi, ne le ob drugih medijih; na razvoj bralne pismenosti 
otroka vpliva družina z vsem svojim odnosom do branja. (Vem sicer za napovedi, 
da nekoč morda res ne bodo več rojevale človeške matere in da se nekoč ne bomo 
več sporazumevali z besedami; in takrat bo najbrž res konec homo sapiensa, toda 
jaz res ne bi o tem.) Sledi šolsko obdobje in čas, ko intenzivneje nastopita mladinski 
knjižničar in mentor branja, ki imata pomembno vlogo pri izbiranju, sprejemanju 
in umevanju sporočil. Menim, da je vloga človeka v bralni vzgoji ves čas ključna, 
kajti sprejemanje sporočil zgolj prek medijev dehumanizira človeka. Mediji pač ne 
morejo vzgojiti človeka. Mediji lahko vzgojijo le medij, ki postane nosilec vsiljenih 
sporočil, kakršne pač želijo vladajoči in lastniki medijev. 
Multimedialnost in interaktivnost mladinske književnosti sta – poleg klasičnih 
linearnih besedil – najbrž nujni glede na hibridnost sodobnih sporočil in tudi glede 
na senzibilnost otrok in njihovo zmožnost percepcije. Mentorstvo (odraslega) člo-
veka – glede na vse, kar smo povedali – je otrokom še vedno (najbolj) primerno 
in potrebno, da bi v tem globalnem, digitaliziranem svetu (p)ostali ljudje, odprti 
za humanost.
Tudi IBBY si prizadeva, da bi knjige in knjižnice še naprej prenašale modrost 
človeštva, izkušnjo, sadove razuma, domišljije, čustvovanja … zgodbo, ki jo zmore 
samo človek. In še več: sporočila bi naj bila humanizirana v osnovnem pomenu be-
sede, torej čim bolj človeška, s čim več empatije. Humanizirana tudi v pomenu, da 
odrasli – s pomočjo virov informacij – predajamo sporočila naslednjim rodovom. 
Izkoristimo digitalizirana sporočila in virtualne knjižnice kot priložnost, da se 
ljudje v globaliziranem svetu demokratično povežemo v dobrem in najboljšem, da 
bi zdravo in polno (pre)živeli tudi v večkulturnosti, večjezičnosti, večkonfesional-
nosti … živeli v skupni zgodbi. 
Letošnja poslanica ob 2. aprilu (objavljena je v rubriki IBBY NOVICE), ki 
jo je pripravila IBBY sekcija Združenih arabskih emiratov, govori ravno o tem, 
kako isto zgodbo pripovedujemo z različnimi glasovi in v različnih barvah – torej 
bi lahko rekli tudi na različne načine in v različnih medijih – vendar gre za isto 
zgodbo, zgodbo nas vseh na tem – za zdaj še – edinem možnem svetu. In bogastvo 
mnogih kultur je v tej eni in isti zgodbi.
Literatura
Grosman, Meta: Risanka ali pravljica. Otrok in knjiga, 1998: 46. 
Pennac, Daniel: Čudežno potovanje. Ljubljana: Julija Pergar, 1996. 
Pouk branja z vidika prenove. Strokovno posvetovanje Bralnega društva Slovenije 12. in 13. 
septembra 1996. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1997.