liiitolišk cerkven list.
Danica ishaja 1., 10. io 20. dne vsacega mesca na celi poli, in velji po pošti ea celo leto 3 gld.. za pol leta 1 eld. 60 kr.. v tiskarnici •prejemana na leto 2 gld. 60 kr. in na pol leta 1 gld. 30 kr., ako uni dnevi zadenejo v nedeljo »li praznik, izide Danica dan poprej
—	~	Ust ao.
Te&u XVIII.
V Ljubljani 20. grudna 1865.
Božična.
Angel. (Tenor v daljavi.)
Z višav nebeških sem poslan, Oznanim vam veselje: Zdaj, rod Adamov v sužnost dan'! So spolnjene ti želje. —
Pas tire i. (Zbor.)
Od kod ta svitloba. obdaja ki nas f Od kod se presladki razlega nam glas ? Oj glejte, angel t»m stoji, Odperte so nebesa, Je mar li on, ki se glasi, Da serca strah pretresa?
Angel. (Bolj blizo.)
..Ne bojte se" pastirčiki, In čujte me brez straha. Oznanja..* radostne reči; Bog smilil se je praha! —
P a s t i r c i.
Govdri, is serca tc prosimo vsi, Naznani prečudo necojšnje noči. Zakaj na nebo tak glasno Se ,.Slava" vedno čuje? In kdo tak milo in sladko Nad hlevčikom glasuje? —
Angel. Rojen Rešnik je za ves rod, Oj doba prevesela! Zato slavi presveti god Nebeška družba cela. —
Pas tire i. 0 kje je Mesija. Zveličar sveta. Povej nam preljubi poslanec z neba
ker vsi telimo preserčno Hvaležno ti.i moliti.
V	ljubezni «erce Mu zvesto Z darovi podariti.
A n s e I.
V	hlevra jasl.'rah leži, Rojeno od Device.
To Božje Dete v revšini. Da reši svet krivice.
Pastir«* i. Le urno o bratje potrudimo se Pogledat. kar angel oznanil nam je.
Da serčno ;>ora*tinio tam Plvmilosljitn llele. ki ep ponižalo je k nam . Ke>iti na- ujete.
Pastir. (Pred jaslicami.) Preslava večna naj ti bo, Oj Dete rajsko milo! Ker si v rešenje milostno Nam danes se rodilo! —
Vsi.
Oj sprejmi, Te prosimo , naše dari, In v Svoji ljubezni nam serca užgi. Da ljubimo Te vsaki čas. Medija naš pregreti ! Da komo kdaj v nebeški kras . /viličar, k Tebi vzeti!
Z nebes in zemlje se ta dan Čast Deteta razlega, — Al serce tvojo, o kristjan. Pa hladno bo do Njega? —
l„e hili tje k jaslicam, nič se ne boj! Poljubi Mu blage ročice necoj;
(•lej! sej jih že naprot derži — V ljubezni te objeti ; — Trepeče. joka. ker želi Dušico ti oteti. —
Pr. Silvester.
Predrago bitje.
0 človek, toki sam jt stvarnik sveti Vdihnil bitje blago, večna cen«, Predrag snklnd ti ▼ ud« dal psrstM« Podob« Svoj«, ki mer« umreti
Grešilo bitje. — Zopet ga oteti.
Nebeški Sin na semljo priti sklene;
Sgubljeni raj da bitja spet odklene.
Gr« v britk« smert, — ae di a* križ raap.ii f —
V ljubesni še po bitju Njega žeja, ■e pride nrn muk — M« uajatračaeja. —
0 človek! s tim prepričati to akuša:
Ink« ger«č« Oa to bitje Ijnfcl ... Nikar ga toraj s grehe« ne pofnt'' Kar bitja to j«: tvoja draga d non. — Pr. Bih
klic ob koncu svetega leta 1865.
Zdaj tedaj, otroci, poslušajte! Preg. K, 32.
.Med zakladi, i/, kterih se vernikom dele odpustki, je tudi zaslužen je Marije Device. Ona ni imela madeža izvirnega gn lia in ni storil« lastnega, torej tudi nobene in tnkakoršni- kazni ( štrafenge) ni bila vredna: čednosti m doore d« Ia pa so se ji nezmerno množile vsak dan. vsako uro njenega življenja. In ker smo mi njeni otroci iii ker je Jezus ni« 11 Sin. zavoljo tega nam Marija drli iz Jezusovega in r/. svojega zaklada — se zla-li ob rasti >v. IrU. CY Marija ui le po besedi n..ša M »ti. temur nam res j»rav po materno deli dobrote, nam ona pač po pravici kliče z besedami Modrega: ..Zdaj tedaj, otroci, poslusajte me>%
Kaj neki n * m hoče Marija povedati, ko n*m klice: Poslušajte me?- — Naj bom Mariin tolmač in naj vam naznanim, ljubi bravci, kaj nam ona ob koncu sv. leta govori in zaterjuje. —
Sv. Duh imenuje Marijo presv. Devico ,,lilijo med ternje m. (Vis. p. 2, 3£.) Kdo bi ne preču-doval leskeče bele lilije med ternjem, kdo bi se nad njenim ljuheznjivim pogledom ne razveselil. kdo njenega prijetnega duha se ne radoval? Kar je pa lilija nu d ternjem, to je Marija naša predraga Mati med človeškimi otroci: vsa leskeče-bela, to je, brez madeža; vsa ljuheznjiva, to jc, polna Božje prijaznosti in naj bogatejši milosti; vsa polna prijetnega duha, to je, brez vsake grešne sape — z vsimi močmi v naj lepšem redu — *toji med grešnim človeštvom, že od natora lepši, bolj popolnoma, bolj sveta od slavnih kerubov, serafov in vse trume angelov.
Kaj da Marija kakor taka lilija ljubi, kaj ceni, kaj spoštuje, kaj želi pri človeških otrocih, s čim se ji vstreže: to si je lahko misliti. Ako me tedaj vprašate, kaj Marija svojim otrokom govori — še zlasti ob koncu sv. leta, sc ne bom motil, ako rečem, da Marija tako-Ie kliče:
Zdaj tedaj , otroci, poslušajte me: Bodite lilije! Vsi, ki svoje lilije se niste poterii, ki je vam še ni slana greha posmodila: ostanite bele lilije! Posnemajte sv. Očeta Pija IX , ki tako priserčno lilijo ljubijo. Pij IX lilijo nedolžnosti nad vse na svetu ljubijo; lilija svetega življenja jih je pripeljala na stol sv. Petra, iz ljubezni do naj lepši lilije so ueomadežanu spočetje Marije Device v god čistega spočetja 1854- očitno za versko resnico razglasili, so tnašnikom dali za ta praznik in njegovo ••srnino tako prelepo novo mašo in naj priserčniši du-hovske molitve. Sv. Oče so pri vsaki priložnosti pokazali, kako močno oni lilijo ljub jo; zato jih pa tudi peklenska kača zalezuje, strašno čerti in preganja — zlasti od tistega časa, kar so čisti I ■ t i i pred vsim svetom slavo dali, kar so neomadežano spočetje razglasili.
A. Nepopačeni otroci mladenči in deklic**, bodite torej lilije! Tako kliče Marija, k temu vas vabijo sv. Oče Pij IX, veliki častivec lilij. Dobri rimski mladenči. skerbni za sveto čistost, so prosili >v. Očeta Pija IX, naj jim dajo pomoč^k, da ložej ohranijo lilijo; in 17. vinotoka 1857 so sv. Oče dodelili za vsak dan 100 dni odpustkov vsakemu, kdor koli k M-trii za ohranitev lilije čistosti in svetosti zdiline, rekoč:
O moja Gospa! o moja Mati! Tebi se vsega darujem, in da se Tebi vdanega skažem, Ti danes posvetim svoje oči, svoje ušesa, svoje usta, svoje serce, sebe popolnoma vsega. Ker sem tedaj Tvoj, o dobra Mati! vari me, brani me kakor svojo lastnino in posestvo.
Ali pa krajše:
O moja Gospa! o moja Mati! spomni se, da sem Tvoj. Vari me, brani me kakor svojo lastnino in posestvo! ^40 dni odpustkov, ako se v skušnjavah opravi.) —
O sklepu sv. leta bi se gotovo nebeški Kraljici prikupili, ako bi ji v spomin zagotovili, da si hoče vsak prizadevati po svojem stanu čisto živeti in bi v la namen eno ali drugo teh molitvic večkrat ponavljali, zlasti vselej po odmoljenem angelo vem oznanjenji. To je potreba vsim brez ozira na stan in okolišine, ker čisto mora vsak živeti, kdor koli želi Bogii dopasti in se zveličati. Vsim tedaj Marija kliče:
.,Zdaj tedaj, otroci, poslušajte me: bodite lilije! Blagor vam, ako ohranite moje pota!*' —
Če je pa blagor tistim, kteri ohranijo Marijne pota, kaj se izhaja iz tega? Ali ne to, da neblagor, gorje tistim, kteri zaveržejo, zapustijo Marijne pota?- Kaj tedaj Marija takim govori, kteri so bili zavergli njene pota in jih zdaj išejo, ali so jih ne mara že našli? — Zdi se mi, da jim kliče:
,,Zdaj tedaj, otroci, poslušajte me: bodite pohlevne v i j o I e s p o k o r n o s t i, — bodite Petri, Magdalene, Avguštini, — bodite hromi, udolomni v evangeliju! Kako je to mogoče, da bi Marija kaj tacega priporočala, da naj bode kdo celo ..hrnmast," ,,udo-lomen?" Tako-Ie! —Ako se ozremo v sv. evangelij, vidimo tri evangeliste popisovali, kako štirje možje nesejo udolomnega na postelji. Ne vedo, kako bi prišli k Jezusu, ker obdajala ga je velika množica. Niso mogli v dvor, kamor se je bil usmiljeni Zveličar umaknil; kaj je tedaj storiti? Na piano streho gredo z bolnikom in z vervmi spuste reveža na postelji k Jezusu na tla. Dobrotljivi Gospod ga pogleda, zi božj>m očesom vidi njegovo skesano in poterto serce, smili se mu in reče: ,,Zaupaj sin, odpušeni so ti tvoji grehi!*' Kaj te besede pričajo? ... Udolomncsti pri tem možu so bile krive njegove pregrehe, in zato ni pričakoval od Jezusa le samo telesnega, ampak tudi dušnega rešenja. Dosegel pa je oboje tako popolnoma, da mu Zveličar še nič pokore ni naložil, dodelil mu je namreč zavoljo njegove velike ljubezni in kesanja popolnoma odpustek. O kako srečno sv. leto je bilo tisti trenutek za tega reveža! Bog namreč zamore človeku vero in ljubezen v tako visoki stopnji vdihniti, da ste bile pri unem bolnem grešniku zmožne zadolženje in kazen v trenutku zbrisati. To je o d-pustek Jezusov, ki ga ni mogel drugi deliti, razun le sam Jezus. Tako učijo ss. očetje.
Ali ne veleva tedaj Marija prav in dobro grešnikom, rekoč: ,,bodite udolomni !*' To je: vi nesrečni grešniki, ki ste udolomnega posnemali v grehu po napaki, posnemajte ga zdaj v pokori — po pravici. Bodite tako skesani za svoje grehe, kakor je bil udolomni; išite Jezusa, ako ga morebiti še niste našli, s toliko silo, nadležnostjo, kakor udolomni, naj si je pritožno ali nepriložno. Vervajte vanj s toliko vero, kakor udolomni; ljubite ga s tako ljubeznijo, kakor udolomni: potlej bodo ludi vam veljale besede: ,,zaupaj sin (zaupaj hči), odpušeni so ti tvoji grehi!** (Mat. 9, 5d.) — V ravno tem pomenu pa vam grešnikom in spo-kornikom Marija tudi kliče: ,.Bodite Petri, bodite Magdalene, bodi Avguštini*' itd., namreč ravno tako skesani, ravno tako poboljšani, ravno tako pripravljeni škodo, pohujšanje popravljati, kakor le-uni, — in vredni bote zaslišali besede : ..Odpušeni so ti tvoji grehi; — zaupaj hči, tvoja vera ti je pomagala; — veliko ti je odpušenega. ker veliko si ljubila! ..."
B. Če pa Marija veleva ob koncu sv. leta, kaj naj bomo zanaprej; kaj pa prepoveduje, da naj nikar ne bomo? — Ona svari in kliče:
.,Zdaj tedaj, otroci, poslušajte me: ne bodite ternje med lilijami!** — Ternje med lilijami so tisti, ki so sami zhad.ini od ternja grehov in hude vesti, pa so tudi drugim s svojim pregrešnim življenjem v spoti k I jej in pohujšanje.
Mladi dečaki in dekline, bi djal — še pagiavski grešniki! ne bodite ..ternje med lilijami!'' Grehi v pervih •»tročjih letih dostikrat naj več skaze in silo veliko Ij u like raztrosijo med npdolžne, ker še sami dobro ne ločijo ljubke od pšenice, osata od dobrega žita. G o r j e v a m mladim grešnikom! Pregrehe vaše mladosti vam bodo že vaše mlade kosti na-
polnile, v vaših moških letih vas ne bodo zapustile, še v grobu bodo z varni počivale! Spreotiernite se torej. pokoro delajte za to, kar ste hudega storili in med druge raztrosili, in ne bod:te \eč sovrazljivo „ternje med lilijami!"
Miadeiiči in možje! Xe bodite .,ternje med lilijami!" Ternje je vaša ostudna kletvinja, lernje vaše kvantanje, ternje vaše ponočevanje in hude drusiue, ternje vaše pijančevanje, ternje sinov terdovratna obnaša do staršev in očetov, rotenje zoper otroke; ternje sploh vaše mlačno ali relo spod ti kij i vo obnašanje v cerkvi in doma pri molitvi, ternje sploh vaše razuzdano življenje. — ternje ste vi sami. ki lilije zadušujete in imate na vesti nedolžnost, ktera se zavoljo vas skazi, lilije ktere se z vašim zgledom v ternje spremene! — Spreobernite se torej za resnico, in ne hodile odsihmal več „ternje med lilijami!"
Dekle in hčere, ne bodite ,,ternje med lilijami!" Kadar ve z grešnim zgledom, z očitnim pohujšanjem, ali kakor si hodi, kako lilijo ranite, veste, da iz rane ne teče belo mleko, ampak čemo-rudiča kri, ktera že zdaj v nebo vpije in bo še sodnji dan zoper vas Sodnika na maše vanje klicala! — Delajte tedaj pokoro, popravljajte pohujšanje, — nehajte biti „ternje med lilijami!"
Matere, pesterne, varhinje: ne bodite ,,ternje med lilijami!" \e preklinjajte in ne miljarite otrok , — ne učite jih opravljati, krasti, Božjo službo opusati, -ne pušajte samiti uikoli nikjer, da jih stari ali pa mladi volk ne sterga: Bog jih bode t i r j a I iz vaših rok !
Ljudje vsili starost in stanov, ne bodite ,,ternje med lilijami!" Vesprennšljeno govorjenje, kletvinja, manjši in veči krivice in tatvine itd. -- so ternje z vašega ^erma, s kterim lilije teptate, nedolžnost pohujšujete, da prihajajo preklinjavci. goljufi, tatovi, opravljivci, pretepavci. sovražljivci, ponočnjaki, ne-čislniki, zapravljivci, napuhneži. lakomniki. oskru-novavci nedelj in praznikov, zaničevavci vere, Božjih in cerkvenih zapoved — ravno taki, kakor vidijo, da ste vi sami! — Od zdaj nadalje tedaj se spreobernite v vijole spokornosti in ne bodite več ,.ternje med lilijami! Da si pa to.še bolj k sercu ženete, vam dam v spomin besede Jezusove, ki si jih globoko v pamet zapišite: (iorjč človeku, po kterem pohujšanje pride! Bolje bi mu bilo. da hi se m u m I i u s k i k a m e n o b e s i I na vrat, in bi se taki človek potopil v g 1 o h o č i n o morja, p r e-den je pohujšanje storil. (Mat. IH, 6.)
Zdaj tedaj, keršanski ljudje, otroci matere katoliške Cerkve! poslušajte nauk in nikar ga ne zame-tujte: bodite lilije! — Ali če niste več lilije, bodite vijole spokornosti, bodite Petri, Magdalene, Avguštini, utlolomni itd.: nikoli več pa ne bod te .,ternje med lilijam;!** Zakaj ternje in pa malopridno drevo -oboje bode izsekano in v ogenj verženo: lilije pa bodo vekomaj cvetle pred Božjim sedežem. — To je tolmačenje besed in zveličavnih naukov, ktere nam govori naša naj boljši mati Marija ob koncu sv. leta in tudi sploh oh koncu sedanjega leta 1HG5. Poslušajmo jih, spolnujmo jih, da nam ne bode zal tisto leto. s kterim se bode končal«* naše časno in začelo življenje v nezmerni večnosti! —
Pija ure r a s mer C.
( konee. f
Ta ptujcc je bil iiejevcrnik: vedno |e zasmehoval keršansko vero, in pobožnost je imenoval nejevero. Kaj pa
hoče..... pričakovati o<l i uri Ii zanikernežev. kakor je lil
ravno ta ptujcc. k'eii ttoga t.:ji|o in sanjarijo, da duša umerje s telesom vred! Vesli nimajo, le samopašuost in
strast ste njih voditeljici. Tako smo se p«greznili na enkrat v veliko rcvsiuo iu nadlogo Sest uicecev je terpeio rogovil-ovu. Društvena zaloga je kmalo pošla iu le toliko je vsak dobil, da lakote ui umeil. Žena mojstrova, pri kterem je moj Simon delal, je bila proti meni prijazna in dobra, brez nje pomoči bi me že davno černa zemlja pokrivala. O kakošna lakota jc bila lakiat! Veliko lačnih mož se je klatilo po okolici, iu kradli — bi i^ala ropali so drugim bolj premožnim ljudem žiiež. K« r se pa pre-uiožui niso mogli hraniti, jc prišlo vojaštvo, iu vojaki so veliko mož ranili. Vedno sem molila iu Koga pravila, da bi moj mož saj pri življenji ostal. Delavska družba. Iiulte bi rekla puutarija, je zginila kakor sneg spomladi, da i.i bilo ne sledi iu ue zuainuja njenega več. Slo .u slu zapeljanih mož je Kopt t delo dobilo, samo moj ne. Kekii so, da je nevarno si ga najemati. iu le zavoljo mene iu sina so ga pri miru pustili, da ui prišel gosposki \ roke. .Mogli smo na Angleško se verniti. kjer je čez veliš« c*sa zopet delo dobil. .Nič več pa ni bil poprejšnji ino/. Srice njegovo jc bilo popačeno in neusmiljeno, za v cerkev se je malo menil. Ob nedeljah in vsak dali zvečer se je potikal po pivnicah, in ponedeljek je vselej brez dela zatratil. Večkrat sem pokleknila preduj iu ga prosila, naj pu*ti pijančevanj; molila sem pa zaii| toliko, da morrbili se nobena žena lic toliko. Kotila iu prosila setn ga. iui kei-šansko živi. o večerih doma ostaja; pa v-e za-iotij! Pretepal iu preklinjal me je za svarjcui«-. Ne -nem V.is -povestjo dalje truditi, kako se je moj Simon zini raj gi->b»-keje pogrezoval v pregrehe. Vsako leto je bila uati.oga veči. Moji starši so hili že zdavnaj umerli; Bog jim da; večni mir iu pokoj! Serce bi jun počlo. ko hi vidili. kaku se mi godi. Večkrat je Simon delo zgubil, ker ui pri-el v delavnico o pravem času; pa zopet ga je dobil, ker bil je še vedno priden delavec. Vse kar je zaslužil je zapit; in ko bi jest ne bila pridno šivala iu pral* ptiijuu Ijudeie iu moj sin pridno ue delal, bi se t.ilo uaot velikrat Milo«* slab* godilo.... \a vse lo pa me te zadela tolika hritkusi' Zgubila sem sina! Nebeški Oče! dodeli mi m-c. d j ue bom godernjala z-per Tvojo sveto voljo! Kajni sii, tc hil moja podpora in edino tolažilo ua tem svetu. Mi-lila sem. da je bil predober za ta svet. zato ga jc Bog k -» In vzel Odkar je moj ljubi siu umeri, nisem nikoli sla -pai «1 • polnoči iu čakala sem moža. da bi vsa| -»• <!»»o»u prišel. Kadar se je spat vlegel, sem si veduo mislila, moi ce mojega sina je v hiši. Molila sem goreče k Itogu. naj Iu vsaj kaj druzega mislila. Zda| pa je moje edino upanje, da bi se nesrečnež svojih grehov spovedal. jih obžaloval iu za nje zadostil. Tudi Vas prosim, duhovni oče! molile, prosite Boga, da bi se spreubernil. Vem. da dolgo ne kuni živela. Oh, ko bi ga pred smertjo mogla šc vidili z Bogom spravljenega. Mirno bi uinerla in trudno glav o veselo položil i v černo, hladno jamo.4*
To |e bila eiioverstna in giuljiva povest uboge Simonove žene. Zares, ona je bila pobožna nasledovaika karanega Zveličarja Jezusa Krustusa. — K;«ko so ji sol/.»-oči zalivale, ko je uačert svojega britkega življenja pripovedovala. Tudi jaz sem se jokal. — ui-em se n»<»g»l zderžati. Kevua. prazna soba se mi je zdela spiemeujena v pobožni tempelj, posvectn stanovitni terpeci zvestobi iu ljubezni pobožne terpiuke. Zapustil s» iii jo z resničnim spoštovanjem in čudenjem; njena po\c-l mi ie globok« v serce segla iii dolgo sem jo v -pomiuu ohranil. Bilo n* v uierzli zimski noči; merzel \»»er jc povsod la/.sajal iu popotnika v lice bril, ravno ko snu molitve sklepajo t t'«m-plctoiiumi molil. — kar nekdo motno /.:«	pozvoni
M<ija gospodinja piide k meni. n-koc: Neka /en-ka o-cb t Vas -potici čaka iu želi z \'ami gcvoiili. IJrci iu najden ženo. pti kleii je Simonova žena gostovala, "r.isaot j«, k.« da h »ce p»»\eoali.
,.ti«spod,*' pravi ona. Simonova zeua je umeil.»
*
Zelo ne prestrašim, ko »tišini: ,tje umerla." Pred malo duemi sem bil pri nji: res tla je bila slaba, pa verjel nisem, da bo tako kmalo sklenila.
,,Umerla je? jo prašam ostermelo. Za kako boleznijo je umerla?" ,,Umorjena od svojega živinskega in pijanskega moža! Vedno sem mislila, da se bo kaj tacega zgodilo. Hada bi ga vidila na vislicah viseli; pa ue bo nič, ker sam ze tudi ua smertni postelji leži; vem. da mu ne morete več pomagali, pa dolžnost me veže, da Vam to naznanim.'4
Velim ji, da se naj malo usede iu opočije; med tem nu pa naj ob kratkem pove, kako se je to pripetilo. Ne rn.-reiii tega z njenimi lastnimi besedami povedati, ker jc bilo veliko opazck iu pristavkov zraven. Pa kar povem, to je zvest načert njenega govorjenja.
Pred dvema večeroma pride Simon, kukor je imel navado, pijan domu. Bilo je že dolgo čez polnoči. On prikima po stopnicah; ona pa je sedeia pri mizi, nekaj šivala in brala iz molitvimh bukvic. To pot je bil bolj pijan, kakor sicer navadno. Na obrazu se mu |«; vidilo, da se jc ali tepel, ali pa je bil hudo padel; posebno je bilo eno oko oteklo. Menda je bil prav dobro nakleslen, ker divjal je ko stekli pes.
Ko je še čuječo ženo vidil, kima počasi proti mizi iu zavpije z divjim iuhIkIiiii glasom:
„Kaj h...č, še ne spiš! Ali tako tratiš ogenj iu luč? Bog me naj zaverže. če to še dalje terpim. A' za to še ue spiš, da ves kdaj domu pridem in sosedam praviš, ob korej svoje prijutle pustim? Tega ne terpim; — v posteljo se mi poberi! Tvojega cviljenja ne morem poslušati. Ali boš vbogala? —"
Ljubi Simon!" reče ona, „ti si ranjen; dovoli mi, naj ti udarec na čelu malo spcrem; imam še nekaj kisa v skledici."
Spravi se mi — ti in tvoj kis! Pojdi kakor sem rekel, če ne pri vsih... v peklu, te bom ubil! Strašno je pravili, kar je bilo nadalje. Dosti je reči, da uboga žena se je od slabosti in bolečin ua stol zgrudila. Solzni potok je polajšal njeno pieužaljeno serce. Satanu podobni mož je stal pred njo, s svetlimi očmi gledajoč kakor tiger na plen; — čertc v obrazu so izdajale peklenske strasti serca. Tulil je ko divja zver. — napade jo, verže ua tla. cepeta po nji s podkovanimi čevlji in-klene svojo nečloveško neusmiljenost stopi vsi ji na persi! — (»roža človeka obhaja, ko take reči posluša; še bolj pa, če je sam pričujoč. — Potem jo pa pi-jauec pobegne. - -
Sosedje so se bili zbudili, ko je pijanec s\ojo ženo davil; slisali so zdiho\anje in stokanje uboge reve. Vedeli so dobro vsi, kako je Simon divji in živiusk, torej si ui nobeden upal blizo. dokler ga niso vidili po stopnicah it: iu slišali, kako je vrata zalušil. Trepetaj e gredo v sobo in najdejo nesrečno ženo mertvo na tleh ležali. Še ji je kri iz ust in nosa tekla. Precej teče eden teh sosedov po ranocelnika. llaiioceluik pride iu puša nezavedni žeui; koj ni hotla uič kri teči; nazadnje priteko neke kapljice iu potem se zelo ulije. Uboga žena je prišla potem veuder k zavednosti.
Zdravnik je preiskoval poškodbe iu ranjenja. Veliko starih ran je bilo že na pol zaceljenih, ktere so le predobro pričale, koliko je žena pred tim grozovitnežem prestala, in vendar ui se nikoli pritožila proti drugim ženam; terpela je voljno iu prosila Boga za spreobernjenje moža, da bi ne bil tako neusmiljen proti nji. Troje reber ji je bilo zlomljeno, desna stran iu persi vse razbite in raztergane. Lju-domili zdravnik iu prijatelj je noče dalje popraševati, kako da se je to zgodilo; da ji neki pomoček iu obljubi, da bo boljše, pa da jo hoče čez inalo ur zopet obiskati. Drugo jutro zgodaj ji hiti o moč zgine. Smertna senca je jaine zagrinjati, inerzel mertvaški znoj ji obrosi čelo kakor majhni biseri. Duša njena pa je bila inirna; srečna je bila, akoravno bi se to neverjetno zdelo. Skoraj vsa je bila polom-
ljena. razun leve roke. Okoli postelje stoječim ženam je s perstom mignila in prosila, naj ji spovednika pripeljejo, ker smert se bliža. Kmalo pride spovednik; po dokončani spovedi je prejela zadnjikrat presveto Rešnje Telo, — prejela Jezusa Kristusa, in spomin na njegovo terpljenje jo je po-terdoval, da je ložej prenašala svoje lastno terpljenje. Prejela je tudi sveto poslednje olje; ta zakrament jo je tudi zastran sinertnih britkost potolažil in vmiril. Veliko je imela v svoiem življenji prestati; ali prišel je čas, ko bo vsih težav konec, ko se bo terpljenje v veselje spremenilo. Molila je preserčuo za svojega moža, da bi inu Bog milost dodelil spokoriti se iu z Bogom spravili. Vse mu je iz serca odpustila in večkrat je rekla, da je ui menil umoriti, da je to storil le iz pijanosti, in pa da je bila morebiti tudi sama tega kaj kriva. Pobožno je sklenila ranjene roke, s priserčno bogoljubnostjo oči obernila v križatiega Jezusa in prosila, naj bi jo Bog, če je njegova sveta volja, k sebi poklical iu z njenimi otroci iu staiši združil. Mirno in pohlevno je skleuila. O ko bi jaz mogel tako srečno umreti! Sosedje niso nič gosposki naznanili, da je umerla. Bila je djana še tisti večer na mertvaški oder. Za inoža se uič ni vedilo, kam je šel; mislili so, da se skriva pred gosposko Soseda ranjce žene, ktera je iz prave pobožnosti in ljubezni pri inertvi klečala in ji molila za večni mir iu pokoj, zasliši drugo noč okoli devetih nekoga po stopnicah terdo iu varno stopati. Bil je morivec. Stara žeuka ga je poznala po terdi hoji, in kolikor bližej je bil, toliko bolj ji je sapa zastajala iu serce trepetalo. Hodil ni enoinerno. Nekaj stopnic prestopi pa potihne, in zopet gre in zopet potihne. Kar zasliši, da za kljuko prime, - vrata se odpirajo počasi, zmiraj bolj in bolj, prepadeu pogleduje noter plahi pijanec. Grozovitne smertue britkosti so ga obdajale. Zena je potem pravila, da iz strahu ni mogla na pomoč klicati, — zdelo se ji je, da ji je jezik zavezan. Oči so mu stermele kakor iz mertvaške glave; strahovito pogleduje ua čuvajrico, — enako bazilisku. Potein koleha Simon v slanico, enak kainiiitnemu stebru. Udje so se mu tresli, kelena so bile terde. Reče, ali bolje rečeno, zarenči proti žeui: ,,Kjc je moja žena!"
Oserčena uiu odgovori: „Tukaj, morivec, tukaj je tvoja žena i"
Kmali je nesrečnež pri mertvaškem odru , pri mertvih ostankih svoje brezserčne neusmiljenosti, svoje raujce žene.
,,Mertva je! — inertva je!" vpije morivec. „Moj Bog! kaj sem storil!" Kričal in deri se je tako, da ne more uikoli pozabiti, kdor ga je slišal. Vzdiga roke kviško in razprostira, kolikor je mogoče, pa jih zopet sklene, — stermi z očmi na svojo ženo; ustuice se tresejo kakor merzličiieiiiu; ves obledi kakor zid, pa spet orudeči ko kri, — poslednjič pa telebne na (la, kakor v brezumnosti in uesvesti. Uboga ženka kliče ua pomoč; — sosedje pridejo, vzdignejo nesrečnega pijanca: pa koinaj je ua nogah, je telo kakor božjastno; — stegne močne in mišičnate roke in treši dva moža, ktera sta ga deržala, ko bi trenil na tla. Njegov obraz je razodeval, da je v hudih smertuih britkostih. Se enkrat plane k trugi, in zopet je bil obraz rudeč ko razbeljeno železo. Napada ga pijanska ali tresoča bLznjivost (deliliuin tremens). Perva misel dobrih ljudi je bila, da bi se rešila njegova duša, in toraj so koj po-ine poslali. Našel sem ga v postelji. Zeno so bili že odnesli. Sest močnih mož ga je deržalo, da bi iz postelje ne ušel; pa vsih šest je otresel kakor paglavce. Da bi si jezika ue zgrizil, so mu ključ med zobe djali. Krulil je enako divjemu merjascu. Žile na čelu so bile vse napete, enake mreži, ena drugo so prekriževale. Zerkli v očesu ste se premikale hitrejši, kakor bi šteti mogel. O kako strašno svarilo je ta nesrečnež vsim pijancem s tem groznim pogledom in prigodkom siluo razžaljenega Boga! Prišel je
Ker osa je tako ielola, is spoloilt so se nje selje.
tudi ranocelnik. Vifi i I sem, da zdaj ni nič z njim početi; rekel sem pa ljudem, kadar k pameti pride, da naj po-me pošljejo, ker pričakoval sein, da saj uro pred smertjo se bo se spametoval. Drugo noč pridejo po-me. Grem in uajdem ga zelo spremenjenega. Meno po vsem životu je bilo suho, barva pa čerua. Strašno vročino je mogel v zno-trunjern terpeti. Cerne mehnice ali klobase okoli oči, očesa rudeče, ustnice razpokane z rujavo skorjo, smert pri vsakem trenutku biižej, — to me je tako presunilo, da bi bil skorej omedlel.
„Ubogi Simon!" rečem, „tvoje ure so izštete; neusmiljeno bi bilo te motiti: ne verjemi, da je prepozno pokoriti se. Kmalo boš mogel vsigamogočnemu Bogu ojster odgovor dati: glej da se z njim spraviš! Obžaluj iu pokori se!" — ,,Kaj žalovanje in pokora?" praša strašljivo poglcdovaje, „za tacega hudodelnika, kakor sem jaz, ui pokore, obžalovanja in sprave. Zaveržen bom! Gorel bom, — gorel vso neizmerno večnost. Celi dan in celo noč sem vidil svojo umorjeno ženo pri postelji stati; včasi je proti steni pokazala, in vidil sem, kako so me peklenšceki zasra-rnovali in na-me režali ko psi. Prišli so tudi k postelji, so svoje šeme na moj obraz natikali, in jaz revež se nisem mogel braniti, ker sem terdo zvezan. Potem so se režali, me zapljuvali, mi pravili med peklenskim zasmehovanjem, kaj da mi bodo danes po noči v peklu pripravili. Gospod, preveč sem grešil, da bi mi Bog premogel odpustiti; za me ni rešenja, ni milosti več. Vsako gnado (milost) sem zainetoval, zaničeval; inoj sin iu moja žena se pa zdaj kakor angelca v nebesih veselita. Sveti zakramenti, ktere mi hočete podeliti, mi bodo le muke peklenske pomnožili/4
Zastonj sem obupanega tolažil; gluh je bil za vse moje nagovore iu prošnje. Xi hotel žalovati in se spovedati, — le rekel je, da je vse zastonj. Neprevidoma jame hudo preklinjati in rotiti sc, da je bilo groza; bil je kakor obseden. Spet jc jel stokati iu cviliti, da naj ga obvarujemo zoper senčno podobo njegove žene in sina. Zapel jc pi-jansko pesem, kakor da bi bil v drušini s svojimi pajdaši. Pa zopet je zaklel, zarohnil iu zatulil, da so hudiči prišli ponj in da vidi ogenj iz njih švigati. Kaj bom to bledenje dalje popisoval! Bil sern silo užaljen in oslabljen, ker sem vse te reči vidil in slišal. Pričujoče je groza obhajala čedalje bolj. O polnoči, ko je ura prav milo in ginljivo bila, zakriči še enkrat prav živo in hudo. potem izdihne ubogo dušo: bil je — merlič! — Kaj pravite k taki smerti, pijanci? -	P o s I o v e n i I J. J.
Potovanje po Primorskem•
J. A. P. II.
Akoravno bi se bil rad prcccj po zali Gorici ozcrl, sem to zavolj tega za nekaj časa odložil, ker mi je bila priložnost dana z nekim gospodom jo odriniti v Oglej.
Oglej! kdaj že sem ga viditi želel! Ze ko mladoletin deček sem potovaje skoz Videm iz ondotuega gruda od daleč oglejski zvonik vidil in si ga dobro v spominu ohranil. Od takrat sem velikokrat sklepal Oglej obiskati; ali še le zdaj se mi je želja spolnila.
Zapustivši toraj popoldne okoli tretje ure lepo Gorico jo naglo po soškem mostu vbrišeino proti Lučniku iu inenio njega naprej skoz vas Brumo, ob strani Gradiške skoz farno vas Vileše tje do farne vasi Rude, v kteri nekoliko po-stojirno , da ogledamo farno cerkev sv. Štefana z njenimi marmeljnatimi altarji.
Derknemo potein naprej do Vile Vičentine, kjer smo zopet ostali; mikalo nas je namreč viditi grad „Villa Elise," posestvo knezinje „E I i z e Bacciochove, se-strične francoskega cesarja Napoleona (ako se ue motim, to vem, da mu je prav blizo v rodu ). Gradič je postavljen v prav lahni laški zidavi z velikim številom majhnih nežuih
izbic, po kterih je viditi mnogoterih lepotij in dragotin, k' so bile nekdaj lastnina Napoleona I. Okoli iu okoli ga obdaja velik ograduik (park) z njivami in vinogradi. Pred gradom stoji široka iu košata verba žalostnica, izrastla iz vejce, ktera je bila ulomljeua ua verbi, ki jo je Napoleon I na Elbi zasadil.
Na koncu ogradnika stoje poleg vila-vičentioske farne vasi pristave te grajšiue. Med njimi posebno velikauska je klet; ima namreč 40 sežnjev dolgosti iu v nji stoje v lepi versti sod zraven soda, kteri so posebne, vse ravno tiste velikosti. V dobrih vinskih letih se tukaj uapravi 10.000 kviučev ali 24.000 veder vina.
Nad kletjo vidiš z njo enakega prostora žitnico, na vsaki strani z 22 okni, skoz ktere veter žito suši in ga plesiiobe varuje. Žita za zdaj ui bilo več ko 5400 meruikov po tleh rahlo nakopičenega; v dobrih letinah ga desetkrat več pridelajo iu v ravno to shrambo hranijo. Po vsem tem vsak lahko primeri, koliko polja iu vinogradov mora imenovana kneziuja tukaj imeti.
Te in enake druge mnogoverstne poslopja sprcglcdo-vaje sem se spomnil ua bogatina, ki sv. evangelij pripoveduje, da si je veliko bogastvo napravil in potem govoril: „Dusa, mnogo dobrot imaš ua veliko let pripravljenih; počivaj, jej, pij iu gostuj se. — Bog pa mu je rekel: Neumnež, to noč bodo tvojo dušo od tebe tirjali, kar pa si si napravil, čega bo?" (Luk. 12, 19. 20.)
Toda naglo sem spoznal, da knezinje Bacciochove nc sinemo primerjati utiemu bogatinu, ker ona si s svojim ma-monoui pripravlja nebeške prijatle. Na koncu svojih pristav si jc sozidala lepo cerkvico z velikimi stroški, iu vstanovila je za vselej kaplanijo zraven nj«i, v kteri bo duhoven stanoval in cerkveno službo opravljal, za to pa dobival letno plačo 400 gl. iu prosto stanovanje od nje in njenih dedičev.
Ona zares svoje denarje prav Bogu v čast obrača; ker to tukaj dela, kamor malokrat pride, sc gotovo tudi po enakem obnaša v Parizu, kjer je njeno sedanje stauovališe.
Vilavičentiuska farna cerkev, ktero smo (udi obiskali, je prostorna, svitla, iu ima pet kamuitnih altarjev, med kterimi je posebno lep eden stranskih, z veliko, marmelj-nato podobo križanega Zveličarja. Odrinemo jo potem proti Ogleju iu preden je bila ura sedem, smo stali pred baziliko oglejsko. Cutljeji svete groze, veselja, in začudenja so me pretresli, ko stopim v to mogočno hišo Božjo: Sveta groza zavolj nje starosti, imeiiituosti in častitljivosti; veselje, ker sem dosegel, kar me je žc davno mikalo; začudenje zavoljo nje velikosti iu prostornosti. Ker sem se bal, da bi utegnil lep ogled z visocega zvonika zavolj prihajočega večernega mraka zamuditi, sem natančni pregled bazilike ua drugo jutro odložil, in se na zvonik podal. Visočine ima 40 sežnjev; do zvonov se pride po 153 kamuitnih stopnjah.
Tu imaš veličasten ogled, kteri zamore vsacega giniti. Na spodnjo stran zagledaš nezmerno morje, do kterega sc pride v majhni uri, zadnji soltičui žarki so ga ravno razsvetljevali. Proti zahodu, polnoči iu izhodu sc ti pred očrni razprostirajo beneške in furlanske nezmerljive pisane rav-note, polne drage kapljice. Neizrečeno daleč se kažejo njih meje, sive glave tirolskih, kadorskih, koratanskih in juliških snežnikov, izmed kterih me posebno prijazno pozdravlja stari znanec T r i g I a v z Gorcnskega ; pa tudi njegov sosed Veršac, znad kterega je Vodnik Furlanijo gledal, jo popevajc; kakor tudi Nanos iz Notranjskega in Snežnik iz Dolenskega. Kaže se ti brezštevilna truma vasi, mest, zvonikov in cerkva okoli in okoli. Tudi beli Terst ti v oči gleda in ti o vgodnem vetru z gromom svojih topov voši lahko noč. Tukaj se ti beli Boric na Nanosu zabliši; tam sv. Marka zvonik iz srede morja kupi; drugod se lesketajo banderca Palme in Vidma. (Se ve da vse to vidiš le skoz dober daljnogled.) Nisem zmožen zadostno popisati, kako lep iu mičeu je ta ogled; — zamaknjen sem
gledal, ter se opomnil, da sem pred nekaj leti, z dvema prijatloma potovaje po Dolini proti Kranjski gori, ginjen od veličastnega pogleda , na velikanske gorenske snežnike in prijazne zelene doline prepeval:
Na Oorenščem je tletao , So vsoce gore; So bistri Mudenci, Pa bele ceste.
Občudovaje razne naravne lepote, ktere z oglejskega zvonika pregledujem, sem obernil to pesem ter pel: Na Furlanščem je fletno, Se vidi morje, lo vinska ravaota, Pa sive gore. — Ko to pesmico pojem, so me debelo gledali nekteri Furlani, kteri so me na to višavo spremili, ker niso uoieli besedi moje popevke; jaz pa oči obernem po bližnjih planotah okoli Ogleja, in ko jih spregledujem, mi pesmica zastane: silna žalost in britkost me obide. — Kje je Oglej, samega sebe vprašam? Kam je prišel tisti Oglej, kteri je že sto iu sto let pietl Kristusom vstauovljeu, tako naglo rastel in se razširjal, da je pred Krustusom iu ob njegovem času že imel več ko 500.000 prebivavcev, — Oglej! nekdaj imenovan: ,,felix A qu i lej a, horreum romani I m-perii? — Oglej! „ltaliae e m por i um,*4 — „civitas p o t e ii t i s s i m a" — „R o m a e a e m u I au — kam si zginil ? Kje so tvoji dvorovi, ktere ti je rimski Avgust zidal in v njih stanoval? — Kje so druge cesarske poslopja, po kterih je gospodaril Tiberij, Mark Avielij iu drugi? — Kam so zginili tvoj kapitol, tvoji tempeljui, tvoje glediša, borivnice, toplice? — —
Ogleja ni več! — Vsih njegovih nezmernih bogatij ui več, — vse je razdjano. vse je le še kupec razvalin, iu še te so vode, viharji iu nevihte v tla pogreznile, da ni viditi, da bi bilo tukaj kdaj kaj velikega, mogočnega, ime-uitncga. S.iahovili grozovituez Atila — šiba božja —je Oglej poderl, 37.000 prebivavcev usmeriil, druge pa v su/nost peljal, kai mu jih ni razbežalo po morju in v zgornje goruate ktaje.
„ V e I i k e dela sem počenjal, zidal sem hiše, i n zasadil vinograde.... in napravil s e iii s i v o d-n j a k e . da b i bil in o č i I log z e I e n e č i h dreves...; n a b r a I s e m si zlatu in srebra in premoženja Kraljev in dežel ... iii vsega, kar so poželele moje o c i. tim n i s e m n i č o d r e k e i . . .: in ko sem se obernil k vsim delom, ki so jih bile naredile m o i e roke . . ., sem vidil v vse m ii e č i m urnost in obte ž n o s t duha, iii o a p o d sol u c e m ni« ne osi a-n e." (IVdiiiar II. 4—12.) To se Ogleju podli. Kar pa Gospod sozida, lo ue preide: ..nebo in zemlja bo pre-š I o , ** I iii o m* besed« pa ne bodo presit." To pri-eiiic ludi Ogit-j: Mogočnost njegova je preda; beseda od Ki>ža ui prešla, temin se je močno za vselei tukai vsta-iio\ .1.4. in Ki iž sc častitljivo bliskece na oglejskih razvalinah.
Ki zev«« /namili« fe kia»na bazilika, ktero gledam /. zvonika . stoteco p»ies niegovega močnega podnožja. Tfga priča »r le-keei kriz nad menoj ve.h ujcga; tega pnca s«» težki, z glasom h, ris. di*. doneči zvonovi, kteri i .i vno zda t. ko zamislil u zraven ujih stojim, Oglejčauom ••/.nanuiei« pt.izn.k mali Smaien
Ihamijo me ti vi-liča«ini glasovi iz moje oložuosti, iu nad obl «hi- mi duh p«vzdigujeio v večne planjave, kjer se pi. Il«i^u vrstic oni. kini so -mu od zvonov iiiočueji glas zagnan io / i.1 m «>/.ii .n«»\ali uk « d na^r^a prel|ubezujivega, prjmilo^i)..vi ^.t !» *;■ •'.i I. ii• -t!,...., ,|( /u>.i Kristusa, ozna-novali O^l« ju. ozn.iii»va!« ga »d ou«iod p«» llriiečanskem, po I*. itMiiiii iti Iliriji (po dandanašnjem Koioskem, Kranjskem iii l-tii|un-k«in
*| T«> i«- |»«» n.«-i ini-!i prestav« v John »lotenskem in eilino-r<-iii.n* it i« • li l«e-<.l : ,.«•«.. !u.ii et n-rra pr«t« tcrilmnt % iv «•! \<k nc j«r.»\i .. I»..i •• |«r- -»1»* .•* pa tud i ,.b u.» prešla"' je kolo-kuMirasl« rrrcno.	\ r.
Bili so možje apostoljski in svetniki: evangelist Marka, (v letu 48 po Kr.). Mohor škof iu ujcgov dijakon Por-tunat ( 63), Ki izogon, Hi la rij (.90), V a I e r i j a n (369), Kromacij (3891, Niče t (454) iu diugi. 8 pomočjo sv. Duha so zasadili drevo veličanske vere, ktero je pognalo močne korenine in je rodilo ter rodi obilen iu preobilen sad. Toliko lepši, košateji iu rodovitniši pa je prihajalo to drevo, kolikor bolj je bila oglejska zemlja močena z drago kervjo tisučerih in tisučerih mučencev iz raznoterih — tudi naj plemenitnejih stanov, kteri so med grozovitnimi bolečinami svoje duše zdihovali, terpiučeni iu morjeui od pagan-skih trinogov zavoljo stanovitnosti v zveličanski veri Kristusovi.
Med njimi so bili posebno znameniti ob času sv. Mohorja: Device E v f e iii i j a, D o r o t e j a, E r a z iii a iu Tekla, sv. Mohor, škof, sam iu njegov dijakon sv. Fort u na t. Ob času cesarja Mark - Avrelija sv. tle r me z, za njim ob koncu 3. stoletja ss. Hilarij, 1.arg, Dionizij, Fe lici jan, Tiči j a n. Za temi so zemljo s svojo kervjo močili ss. Kočij a ii, Kancij. Kancijauila, Pro t, Feliks, Fortunat in J ust, kterih pokopališa so stale tam, kjer je uekoliko od Ogleja sozidaua farna cerkev sv. Koci-jaua in tovaršev. Dalje so bile tukaj zavoljo Kristusa umorjene deviške sestre ss. A g a p a , Krizonija in Irena, kakol tudi sv. zena Anastazija z devicami C'i pri jo in Musko. Tekla je tukai kri še tisučerih iu tisučerih druzih neimenovanih kristjanov, dokler ui dal mirti ceikvi cesar
Konštantin: .....i 11 e autem Urbe egressus A e m i-
liae, LiguriaeVeuctiaeque c i v i t a t e s s u p e r i o r e bello affiictas peri u stran s, a d ven tu suo re leva v i t. Ex quibus p r a e c i p u e M u t i u a m et A q u i-lejam mul t is affectus benefieiis recreavit." O zemlja draga! — O Oglej, znameniti in sveti kraj! — kakor solnce se ini zdiš, iz kterega so se žarki svetosti in zasluženja razlivali po slovenski zemlji — in naše spred-nike. po njih pa tudi nas pripeljali iz pagan»lva v raj keršanske vere. keršanskih čednost in večnega zveličanja. Pozdravljena, počešena bodi zemlja oglejska; čast iu hvalo vam blišečim zvezdam nekdanjega Ogleja!
D«dgo sem sc zamudil na zvoniku. Zvonovi obmolknejo, inračiti se jame. vse je tiho. kakor je tudi mesta Osleja nekdanji hrup in šum že davno potihnil. Ves umeten in gi-njeu v sercu od lega, kar sem vidil iu premišlieval, zapustim visoki kraj. in se pridružim moji tovaršiji. klero jc bil vso skupa) povabil prijazni oglejski gospod duh. pastir k večerji in po tem k počitku.
10y1eit po Stovenakem in <topi*i.
Iz Ljubljane. Sveto leto sc je dokončalo 14. t. ut zvečer s slovesnim zvoujeiijem po vsih cerkvah. Vse je taKo kazalo, da sad tega sv. časa je obilen, ker molit vr se je storilo veliko iu tudi druzih dobrih del. l'««sebno v selo pa je, da te zanesljivo prav veliko grešnikov n»»r doseglo. »Spovedniki so imeli po vsili cerkvah dokaj »tel:*. Samo v liančiskauski cerkvi jih je bilo ta čas »hhajanih blizo 13.000, iu obilno velik«« po druzih cerkvah. To je bil začetek ueknkega misijoua, ki ga je l.jubljana tako silno potrebna, da hi versko življenje picdcrlo tudi med cisto dremoine Veliko so pripomogli k hudenju vesti čversli goion m nauki po vsih cerkvah, zlasti mil. škofa ui» nedeljah |>o[Mi|dne oh štiiih v stolnici iu gosp. K. Ileidriha v predmestni teitiovski cerkvi ob sredah. Mil. knez in sko' so obravnovali laznoteie ča-u primerne tvarine, gospm! Ileidrih pa v spie«»beinjenj*, p«».%>«io iu stanovitnost zadt-Va|oče reči. I.judsiva je bilo v-c ju iu«» iu natlačeno,- Pa« vesele božične pra/.nike bilo imeli, k.eri so sveto leto dobro opravi.i: :.«l«; m, h .ko pa -o zadnji večer zvonovi listini doneli n.« ušL-a. ktcii se časa milosti niso udeležili? —
Il Ljubljane. Društvo z a podporo in pre-*kerbljevanje bolnih i 11 obnemoglih je od c. k. poglavarstva 21. vinotoka poterjeno in dalo je na Hvitlo tudi že ovoje postave ali ravnila. 26. t. m., to je, sv. Štefana dan ob 10 dopoldne bo imelo na mestnem streljišču veliki »bor, v kterem ne bo odbor izvolil. — Da družba zmožna postane čedno pomoč deliti svojim družnikom v potrebi, jih mora veliko pristopiti in vestno plačevati svojo šestico na teden, za ktero v bolezni ali nezmožnosti dobivajo po 2 gld. na teden. Bog daj blagoslov!
_ Po dosedanji navadi bo kat. rokodelska družba tudi
letos na dan sv. Štefana ob petih zvečer obhajala v dvorani deželne redute božični kres, pri kterein bodo družinski rokodelci v živih podobah skazovali 5 prigodb iz življenja egiptovskega Jošefa, in pastirje pri jaslicah, zraven pa tudi nemško in slovensko peli in deklamovali. Vstopnine se bo plačevalo^ po 30 kr.
Ia Železnikov, 16. grud. L. — Tudi uaši soli je prinesel Miklavž usnja za 13 parov škornjic in čižem, pa velik jerbas kruha. Veselje otroško si lahko mislite. —
Is Goriee. Ne morem se zderžati, da bi ktere ne povedal, kako se naši Goričani obnašajo v svetem letu.
Ljudstvo naše, in pa vsih stanov, obiskuje cerkve in moli, obdaja spovednice in altarje presv. Rešnjega Telesa, iu posluša z ginjenim sercem cerkvene govore, kterih je o tem času več slišati, kakor druge čase.
V mestni farni cerkvi sv. Ignacija je (zraven navadnih nedeljskih treh govorov v slovenskem, nemškem iu furlanskem jeziku) o sredah in petkih slovenska, o četertkih pa furlanska pridiga, in vsak »lan na večer po litanijah in blagoslovu v. č. mestni fajmošter g. Jan. Kurnar bere ljudstvu mnogoštevilno zbranemu premišljevanja o verskih resnicah.
Posebno pa se je ljudstvo laškega jezika pripravljalo k dobremu obhajanju sv. leta in k vdeleževanju njegovega sadu »ko« 10 dni v metiopolitanski cerkvi, kamor sta bila od našega višjega pastirja prev. kneza nadškofa poklicana dva duhovna jezuitarskega reda iz Dubrovnika, vis. čč. 00. Anton Ajala (rojen v Sicilii) iu Auton Gjuriceo (rojen v Velii). Imela sla vsaki dan od 1. do 10. tega inesca tri govore, ob 6. in 11. uri zjutraj, in ob 4. popoldne.
Pred slehernim govorom je vse ljudstvo enoglasno pelo pesem k. sv. Trojici, klicaje v Božje usmiljenje; ravno tako tudi po dokončanem govoru.
Obsegljej govorov je bil, kakor sploh o tacih priložnostih: strahovitost pregrehe, sad pokore, 4 poslednje reči, dolžnosti staršev, mladine itd. Zadnji dan sta si oba 00. jezuita posebno prizadevala sad 10 dnevnih ljudskih vaj za vselej zagotoviti.
Eden je kratke nauke prav po domače — slehernemu stanu svojega — v serce vtiskal. Drugi je z vsimi pričujočimi kerstno obljubo ponovil, misijonski križ blagoslovil, iu papežev blagoslov podelil.
Ljudstva je bilo vselej veliko, včasih je bilo vse natlačeno. Tudi milostivi knez in nadškof so prišli večkrat poslušat mikavtiih govorov teh očetov. Skazali so svojo navadno radodarnost tudi tukaj, kjer oba 00. jezuita so ves čas njih pričujočnosti z vsim preskerbovali na svojem dvoru.
Sad tega kratkega misijona ali duhovnih vaj je obilen in očiten. Bog ga ohrani!
Tudi radodarno*! Goričanov se je o ti priložnosti pokazala. Ne le, da po mnozih potih reveže podpirajo, so tudi svojo otroško vdanost sv. Očetu na znanje dali. Izročili so namreč 00. jezuitoma pred odhodom 1340 frankov v zlatu, da jih v imenu Goričanov oddasta sv. Očetu. (Od leta 1860 do letošnjega je bilo iz našo nadškofije vsega okupej 15,566 fr. poslanih hv. Očetu. I
Iz vsega tega in enacega se vidi, tla pri nas prav dober katoliški duh ljudstvo napolnuje; pa tudi je upati, da bo ljubi Očo nebeški svoj blagoolov v obilnosti vselej razlival čez goriško mesto, celo škofijo — in njenega pastirja.
— V. č. gosp. Janez Abram, poprej korvikarij pri stolni cerkvi, zdaj pa dvorni kaplan pri nadvojvodu Ludo-viku, je imenovali papežev častni kameruik s poslavljenjem obleke „pavouacei coloriH'4 in s pritokom ..monsigoor" (milostni gospod).
„llirHki primorjan" se ima imenovati p»dučiven, omikovaven in kratkočasen list za tdovensko ljudstvo, ki ga želi po novem letu v Terstu na svitlo dajati gosp. Ivan Piano (in časa Svetina Nr. 28. I piano, via Farnčdo učitelj v teržaški okolici. Izhajal bi po dvakrat na mesec na celi poli in bi veljal I gold. 20 kr. — Bog daj „Pr§-tn o r j a u u" dobro iu čedno vravnavo , da bi zares oli-koval slovenski narod po duhu in telesu, ne po šegi dandanašnjih tako imenovanih „lepozoauskih" ali „belelri«tičuih** listov, ki radi le bolj mehkužnosti in meseni I j bezni strežejo, in s tem ljudstvo zapeljujejo, — ne da bi ga osrečevali iu olikovali, vredniki pa si težek odgovor ua vest nakladajo. Navadno se listi naj bolj bero po okolici, kjer izhajajo, in tako dobri listi mnogo pripomorejo k oliki svojega kraja. Istrijancem je zares privošiti dobrega ido-venskega lista. Vošim«, da bi ..Pritnorjair* lo nalogo čversto spolnoval in dobival obiluo podpornikov.
Il Maribora imamo vedelo novico, da so dosedanji stolni dekan prečasliti gosp. Mih. Pike I j v Kimu poter-jeui za stolnega prošta. iu 16. grud. vmesteai.
Mlaj je hej norega po dirohem »vetu f
Razne novice. Veliko pooblaatenstvo svete zemlje na Dunaju tudi letos razpisuje popotvanje v Jeruzalem in druge svete kraje, kterega se zamorejo vdelržiti moški katoliške vere, duhovni in posvetni. Vloži se v ia namen 430 gld. v srebru. Družba odrine 5. sušca ob 10 zjutraj iz Tersta, bode 10 tega v Aleksandrii, ima čas zakleniti v Kairo k pilom ali piramidam, gre 15. iz Aleksadrije dalje, in 17. ali 18. sušca pride v Jeruzalem, kjer jo bode sprejela in z vsim preskerbela avstrijanska romarska hiša. Veliki teden bodo v Jeruzalemu pri svetih opravilih, potlej bodo obiskovali druge »vete kraje, kakor Sihem, studenec Jakopov, gori Hebal in Garizim v Samarii, mnogotere galilejske mesta, Nazarel, poilej Naim, gore karmel, Tabor itd. itd. N* gori Taboru bodo s cerkvenim opravilom oklenili svoje romanje, iu podali se hodo nazaj proti koncu mal. serp. skoz Bejrut. Smirno in Terst. —
10. t. ni. je umeri v Ur tunelu belgiški kralj Leopold. Mož je bil že 74 let star. Nekteri menijo, da njegova smert utegne imeti velike nasledke za deželo bclgiško iu kakor jc politika vstanovila belgiški prestol, tako ga zamore sedaj podreti. Natolcrvajo posebno Napoleona, da ua Belgijo meri; bode pa ne mara kaj drugač. Belgiški kata-ličauje so že zdaj imeli dosti potoževati, zanaprej pa se boje, da utegne še hujše biti. Ni je namreč menda vlade, kjer bi bilo skrivno frajmavrarstvo tako raširjeno, tako vko-reuinjeno ko v Belgiji; naj važniši službe imajo framasoni v rokah. So ua kraljevem dvoru, v uraduiji, v šoli. Zato se ni čuditi, da tudi dnevniki oudotno vlado silo hvalijo, kakor namreč frajtnavrarji to reč razglasujejo. Se manj zavzemati pa seje vsemu temu, ker ra\no razglašajo časniki, da Leopold sam je bil edcu naj višjih frajmavrarskih častnikov. „Uuita*' pristavlja: „Kcco perche Leopoido era un gran sovrauo." Naslednik Leopoldov pa je še kaj mlad, brez skušnje, in bati se je toraj, da bi ga potuhnjeni iu zviti frajmavrarji popolnoma ne dobili v pesti iu tako vladanje v svojo roko. — Da res ui bilo poprej voe tako popolnoma. kakor se večkrat piše, pričajo med drugim naj poslednjiši dogodbe iu frajmavrarske naredbe. Sovražniki katoliške Cerkve imajo uradnijsko privoljenje očitno po ulicah pridigati iu ljudstvo šuutati zoper katoliško vero. 15. listop. tega leta je taki skaza-pridigar očitno zabavljal zoper papeštvo in presv. Marijo Devico. Ducat policajev j«
bilo na straži, da bi razžaljeni in razdražeui katoličanje kaj nasproti nc počeli: ko je hotel pa neki katoličan pridigarju odgovorili, so ga policaji kar hitro v ječo vlekli. Sad fraj-mavrar-kega gospostva sc kaže prav posebno tudi v tem, da se samomori silno množijo. „Independauce," belgiški veliki list. -.»m pravi, da so samomori tako pogosti, da jih ne kaže naznauovati. Ildo jih je lansko leto samo v mestu Briiselnu 3H; to lelo pa jih je bilo že proti koncu vinotoka več me iii celega unega leta. Pobožne zaloge v prid katoliške odreie neka poplava v ravno nasprotne namene dopusti obračati, katoliško duhovstvo se taki krivici ustavlja, dnevnik svobodomiselnega ministerstva" | Journal de Liege ) pa žuga in robani. I „Volk»ztg. v Baltimori." I —
Na god hv. Cecilije so bile v Kimu ljudstvu odperte in * neštevilnimi lučicami razsvilljene katakombe pri sv. Kalistu, kjer je počivalo truplo sv. Cecilije, davno tisli dan so se peljali sv. Oče k stari cerkvi sv. Klemena in so obiskali starodavne podzemeljske prostore, kjer ho v novejih časih marsikaj prav imenitnih reci ixwopali. Posebno spomina vredne so najdene slikarije iz 8. 9. iu 11, stoletja, ktere kažejo dogodbe iz življenja sv. Klemena.
V katoliških samostanih in pribežališčih še vedno živi nekdanja gostoljubnost in keršanska ljubezen. Po švicarskih listih jo sam hospie sv. Gotarda od lanskega do letošnjega vinotoka sprejel 9237 revnih popotnikov iz vsih vetrov sveta, jih zastonj preživi!, veliko jih tudi oblekel, 52 pa bolnih ali ua pol zmersnjenih po delj časa oskerbljeval. Hiša nima lastnega premoženja, vzderži jo zgolj kristjanska ljubezen. —
O deželnih zborih se sainore prav veliko pisati, ali pa tudi prav malo. V ljubljanskem ima zdaj domorodna stran čversto govornike, da morebiti malokteri zbor enake, pred kterimi se nemška večina spreminja v manjšino. Poslednje dni mo ti govorniki poderli slaboupnico, ktero je nemška stran kotla poslati cesarju zastran 20. kimovca. — Nt Her-vaškem zboru je kardinal Havlik, kteremu je bila v Beču pomiritev strank naročena, to nalogo dobro doveršii, pričele bo so 7. t. m. zopet seje pod predsedništvom avitl. bana in bral se je višji dopio, v kterem se kardinal imenuje banske časti namestnik, in 8. t. m. je že predsedoval zboru. — Ogerski zbor v Peštu so pričeli osebno Nj. veličanstvo sami. Med siluim preslavljevaujem so bili na Ogerskem sprejemam, germeči „Eljen-i" ho ntresali cente in dvorane. Naznanil je Ogrom m v i 11 i njih kralj v prestolnem govoru, da se hoče s njimi vravnati, in v ta namen nprejme v podlago ,,pragmatično sankcijo." Omenil je, da zeli ohraniti celoto ogerskega kraljestva, namreč s Hervaskem In Sedmograakem vred, da pa uekterih dogodkov poslednjih desetletij ne more prezirati. Predložil jim je oktobrov diplom in februarjev patent v posvet in sprejemu, In željo razodel, da naj zbor to reč reši naj hitrejši, ki je moč. Ako ae jim »premene potrebne zdijo, uaj bodo zmerni iu naavetvajo naj le take pogodbe, ki se zamorejo atrinjati z obstankom vesoljnega cesarstva. Ako ae to porazumljenje doseže, bode kralj na storjene sakonila prisegel in se dal krouati, in potem bode predložil zboru še druge neštevilue zadeve deželi - prid. Težka je naloga porasumljenja, pravi kralj k sklej \ vender pa se da rešiti, ako se je dežela s svojim vladarjem vred po zgledu očetov loti z zatajevanjem iu d a r e ž I • i v o s t j o ,.. Ua je na poslednjih dveh besedah vse ležeče, je očitno. Koliko ste te čednosti Madjarjem lastni, bodo % naslednjih sejah pokazali, — Kako se bode to porazumljcvatiie narodov pletlo in snovalo, J»do ve? Že razni jezik utegne molili. Postavimo, du so Hervalje zadovoljiti iti na ogerski zbor v Peslo, kaj bode pomagalo, ako ne bodo holli ali ue mogli govoriti madjarsko? Ako Madjari tudi pridejo na Dunaj, bode ja\al)iie kteri spregovoril drugač kakor madjarsko. Kuj porečejo tedaj gospodje,
ki jim je „en sam edin! jezik" vse jezikoslovje? Italijani morebiti ue bodo dosti bolj odjcnljivi; in Slovenje? Poslednji se bodo menda še naj bolje počutili, ker imajo zmožnost in veselje raznih jezikov se učili. Tudi o Ogrih je kdaj veljalo, da vsak „olikan"Oger govori štiri deželne jezike: latinskega, madjarskega, slovanskega in nemškega. Naj gledajo Madjari pri svojem uasprotvauji zoper slovenšiuo, da se ne bodo na zadnje le samo Sloveui šteli k ,,olikanim."
I.eopod II, belg. novi kralj, je bil 17. t. m. slovesno vmesten. Pravijo, da je veren katoličan iu dobrega upajo od njega. Oče je bil luterau.
Iz LJuhjaue. Mil. gosp. Andrej Mesutar, imenovani škof Sardiški, bivši načelnik v ministerskem oddelku za bogočastje, je 11. t. m. uiuerl v Badeu-u pri Dunaju.
— „Pogovori od posta" g. M. S. so posebej natisnjeni in dobiva se uekaj iztisov pri g. Gerberji ( po 20 kr).
Mirutkoeaaniee.
(Dalje.)
L. 1233. Samostanci sv. Frančiška se na prošnjo samega sv. Antona v Ljubljani vstanovijo, ua kterih mesto pridejo Observauti, in poslednjič Reformati.
L. 1237. Silo žita in vsega v obilnosti.
L. 1245. Bertold mejni knez v Kranju umerje brez dediča iu z njim izmerje stara rodovina kranjskih knezov.
Pod Friderikom II Kranjsko iz mejne kuežije postane vojvodstvo.
L. 1248. Sloveči samostan eiatercienaki Marije Device „ad Fontes" blizo Kostanjevice (na Dolenskem) vstanovljen.
L. 1257. Samostan domiuikaric v Velesovem pri Kranju v to leto svoj začetek stavi.
Beruard koroški vojvod, vatanovnik kostanjevskega samostana, je umeri iu a svojo ženo Guto v tem namostano podiva.
L. 1261. Rudelin a Hrušice je ptrvi poglavar cele Kranje.
Duhurmke spremembe.
V	ljubljanski »kofli. G. Frid. Huhoverniku lok. rovskemu, je podeljeua duhovnija Leniče. Umeri je gosp. Ign. Eržen, kaplau v Blokah, 13. t. m. v Ljubljani. R. I. P.!
V	teriaski »kofli. G. Sim. Karolnik je imenovan kaplan v Lanisčah; g. Fr. Lazar, doiiedanji administrator na Šumbergu, gre za kaplana v Gradišče (Gallignana); g. Bernard Zupaučič, administrator na Vranji, je imenovan fajm. v Gerdoselu.
Dobrotni darovi.
Za av. Očete Pija IX. G. Ulr. Zupan 8 gld.; — N. N. Pol sovrendora. — G. J. J - z. I tol. za 2 gld. at deu.; — Apolonija branjevka za sv. blagoslov prosi iu daruje 2 tol,, to je, 4 gld. st. den,; — Za sv. leto da bi mi od Boga sprosili, kar želim; — za sv. leto g. J. V. 5 gl.;.
—	G. L. G. v št. J. 4 gld; — Neimenovana, da bi mogla svoje življenje poboljšati iu se spokuriti 3 sr. dvajsetice.
Za SI o m s e k o v spominek. G. G. Kestelj 5. gld.
Gosp. mis. Pircu za vezilo. Neimenovana 40 kr.
i*ogorori 9 gg. dopisorarei.
G. —v—. Zastran Dan. se bode vravnalo po Vaši volji. Za pesmico je kilo ie poino. — Opomnili moramo mnogim pesnikom, da stike sli ,.rsjme" preveč enotero delajo — moške nuj raji le na
—	1: glasi — budi — noči — biti itd. Pesniško pravilo je, da v krajši pesmi naj hi »e ravno tisli stik ne ponavljal (ali saj prevečkrat nej. — li. — ku v ti. na vprašanje: Brci \sega dvoma. — O. tierb. v Pragi: Bval«! — Osebi sastran denara: Je oddan, kakor je naročeno — U. J K v L.: Prejeli in poslali —