Rajho Nahtigal
NEKI FONETIČNO NAPAČNI NAUK V SLOVENSKIH SLOVNICAH
Znanstveno pravilno fonetično predstavljanje glasov slovenskega knjižnega jezika je začel v slovnico deloma uvajati St. Škrabec (prim. Nekoliko slovenske slovnice za poskušnjo. Cvetje 1893, XII § 4, 9—10). V šolski slovniški učbenik pa je to zopet le deloma precej po Škrabčevem primeru uvel A. Breznik (Slovenska slovnica za srednje šole. Celovec 1916). Na njej slone več ali manj naslednji učbeniki.
Za razumevanje nadaljnjih izvajanj se mi zdi potrebno na splošno omeniti, da nastajajo različni glasovi, ko prehaja nemi ali zveneči zračni
237
tok skozi ustni nastavek — ali neovirano kakor pri samoglasnikih in dvo-glasnikih ali pa ovirano skozi ožino, pripor oziroma trči na zapor, ki ga hipno odpre. Ožino, pripor zračni tok prepihuje, zato po Brezniku in tudi Škrabcu prepišniki (spirafites), se obnjo drgne, zato po Škrabcu drg-njenci (po nem. Reibungslaute), sedaj po priporu priporniki.
Na strani 30 pa pravi Breznik: »Trdi 1 (t) se govori v knjižni izreki ali kot dvoustnični v oziroma soglasni u ( u*)... Besede, kakor bel, cel, dal, veljal, volk, dolg ... se govore: bew (beu), cew (ceu) itd.« Na str. 22 pa stoji o izgovoru v enako, da se na koncu besed govori dvoustnični v (w) ali soglasni u (u). Zato je tudi na str. 6 v »Pregledu soglasnikov« pod »Prepišniki« naveden »dvoustnični v na koncu zlogov«. Ta zmeda fonetičnega označevanja istega glasu z w ali u se končno pojavlja še na str. 19 v poglavju o dvoglasnikih (diftongih). Tu pravi najprej popolnoma jasno in pravilno: »Ker sta naša j in v na koncu zlogov ... po kakovosti prava samoglasnika (i^ u), tvorita s spred stoječimi samoglasniki dvo-glasnike, t. j. s spred stoječim samoglasnikom se sprijemljeta v en zlog.« Nato pa navaja primere, kakor »zdaj : zdaj, prav : praw ali prau...;« »krajnik : krajnik ..., now, sirow, zglawje (-au). ..« Meni je neumevno, kako je mogel Breznik istovetiti u z w. Ako je u. kot del dittonga po fonetični kakovosti, torej resničnem izgovoru vokal, tedaj nima v knjižnem izgovoru nič opraviti s konzonantom, dvoustničnim w, pri katerem zračni tok prepihuje, se drgne skozi ožino pripore obeh ustnic, česar pri ii ni in ne more biti. Tu sta ustnici le zaokroženi in odmaknjeni od zob ter ne tvorita nobenega pripora. Omenjene Breznikove trditve in izražanje v pisavi predstavljajo znanstveni spodrsljaj in so mogoče kolikor toliko zakrivljene tudi iz tiskarskih razlogov, težave stavljenja znaka u. Dvomim, pa, da je Breznik na sebi preizkusil izgovor »prepišnika w« v primerih kakor dal — dau, nov — now, volk — vouk i. pod. Zametek enačenja pomena znakov u in w je sicer mogel Breznik najti tudi že pri Škrabcu, kateremu njegov znak ,v z navzgor obrnjeno vejico pred v lahko služi za bilabialni w in diftongični u. Toda tu ne gre za nobeno slepomišenje, temveč za precizno znanstveno ločitev in ugotovitev vede fonetike vseskozi naravoslovnega značaja. . '
Zmešnjava je prešla potem po Breznikovi avtoriteti v vse poznejše učbenike z zanimivo izjemo izdaje »Slovenska čitanka in slovnica za prvi razred srednjih in sorodnih šol« (1931). Tu je na str. 169 brati: »Na koncu besede in pred soglasnikom se izgovarja 1 kot dvoglasniški
Navzdol odprt polkrožec pod samoglasniki (a, i) označuje diftongični izgovor (prim. R. Nahtigal, Slovansiki jeziki, druga izdaja, 1952, str. XVI). Vredno in poučno je opozoriti, kako v gornjem opisu obravnavana vprašanja predoču-jejo nemški učbeniki za srednje šole. Vzorni, meni znani učbenik F. Willomitzer — J. Tschinkel, Deutsche Sprachlehre für Mittelschulen, 15. gänzlich umgearbeitete Auflage, Wien 1915, uči na strani 19, da je dvoglasnik tesna zveza dveh samoglasnikov v enem zlogu, ki nastane pri prehodu zvena enega samo-glasniškega položaja v drugega. Na strani 20 pa pravi, da se w v srednjem in južnem delu nemškega jezikovnega ozemlja tvori zvečine le z ustnicama, ki sta podobno kakor v angleščini do male špranje približani. (Zato je nem. dial. w sloven. b: birt —¦ Wirt, frboltar — Verwalter.) V vzornem nem. izgovoru je w labiodentalni v.
238
u.« v izdaji za drugi razred naslednje leto pa nahajamo že na str. 199 pod »§ 8. Pripomiki 1. Izgovori kol, sol. .. prav, nov! Pazi na ustnice! Ali prestrezajo pot zraku z zaporo? Kako pa? (Samo s priporo.).. . Glas u tvorita obe ustnici s priporo zračnega toka; zato ga imenujemo dvo-ustnični (bilabialni) pripornik.« V »Slovenski slovnici za tretji in četrti razred« (1940), pri kateri je med sestavljavci imenovan tudi Breznik, se na str. 5 pri pripornikih na prvem mestu navaja: »Priporo delamo v slovenščini: a) z obema ustnicama pri glasu u ; zato imenujemo ta glas dvoustnični (bilabialni) pripornik.« Končno je v »Slovenski slovnici« (1947) na str. 11 pod »§ 5 črka 1«: »Na koncu besed in pred soglasniki razen j zaznamuje črka 1 dvoustnični u.« Isto je rečeno v naslednjem § o v. Temu naj dodam še to, da se n. pr. v »Slovenski jezikovni vadnici za 4. razred osnovne šole, druga, predelana izdaja« (1951) na str. 119 omenja: »V jezikovni vadnici za tretji razred smo povedali, da izgovarjamo so-glasnika »1« in »v« včasih podobno kot »u«, to je kot dvoustnični u.« Tako se otroci uče kakor iz katekizma pa bodi kar bodi.
Povod za ta spis mi je bil prof. R. Kolariča prispevek »Znaka u in w v naših slovnicah in v Slovenskem pravopisu 1950« (Jezik in slovstvo 1955/6, I 45—46, štev. 2). Po začetnem razpravljanju v mojem smislu pa stoji zopet v končnem pravilu, da knjižna slovenščina rabi le dvoustnični u, odpravlja pa Kolarič w^. Njega sem tudi pismeno obvestil o svojem, mnenju. Gori navedene učbenike sem po ljubeznivosti sestav-Ijavcev prejemal, toda ob prejemu nisem imel seveda ne potrebe ne prilike in tudi ne časa, jih pregledavati. Prof. Ramovš, kakor je videti, takisto ni sledil tej pedagoški panogi slovenistike, saj je znano, da je njega predvsem zanimal živi ljudski govor in manj knjižni jezik, ki mu je bil v nekih pojavih umeten. Fonetiko slovenskega knjižnega jezika bo treba še pretresti, kar bo v prid tudi bodoči izdaji pravopisa.