O velikem festivalu majhnega naroda
1163
KNJIŽEVNOST
VLADIMIR KAVČIČ, ŽRTVE III
Tretji del Kavčičevega romana Žrtve podaja dogodke v Poljanski dolini od poletja 1943 do jeseni 1944. V tem letu se je marsikaj spremenilo: Italija je kapitulirala in partizanska moč je tedaj hitro narasla, boj je dobil trdnejše organizacijske in politično-ideološke oblike, vedno bolj je bilo čutiti roko partizanske oblasti, na drugi strani pa je tudi na Gorenjskem raslo število domobranskih postojank. Nemški poraz je bil le še vprašanje časa, zato pa so tembolj stopali v ospredje drugi, revolucijski cilji narodnoosvobodilnega boja. Vse te spremembe zdaj po svoje vplivajo na preprosto prebivalstvo Poljanske doline, vplivajo tako, da še povečujejo zmedenost, strah, notranje stiske in še naprej zapletajo odnose med ljudmi. Spremembe pa vplivajo tudi na borce. Prej je bil partizan le borec proti okupatorju, bolj ali manj navezan na svoje odločitve in na svojo iznajdljivost, večni preganjanec, sestradan in razcapan, zdaj mora vedno bolj prisluškovati navzgor, se podrejati disciplini, odgovarjati za svoja dejanja funkcionarjem v lepih uniformah in komandantom na belih konjih. Skratka, v tem obdobju boja se že kaže na obzorju hierarhična oblast in z njo prihaja na prizorišče romana človekova težnja  po uveljavljanju,  vzporedno  z
njo pa tudi odvisnost od mnogih stvari, ki določajo našo eksistenco
Te spremenjene razmere najbolj za-suknejo Petra, osebo, ki ji pisatelj še vedno posveča največ pozornosti. Peter se namreč v svojem nagonskem razmerju do sveta krčevito oprijemlje tistih sredstev in ciljev, kakor jih je zadržal v svoji zavesti prvo leto gverilskega vojskovanja, zato pa zdaj nujno mora priti v konflikt z novo stvarnostjo. Prej je sam iskal izdajalce in jih pobijal, sam je odločal o njih smrti in
Jože Šifrer
1164
življenju, niso mu bili potrebni nobeni trdnejši dokazi in nobeno sodišče, že sum mu je zadostoval kot razlog za likvidacijo; zdaj drugi odločajo o vsem tem, Peter sme le izvrševati povelja drugih. Petrov nagon po samoohranitvi se mora umakniti organizirani, premišljeni obliki boja, zato se v njem začne pojavljati odpor do prihajajoče hierarhije, ki jo predstavljata zlasti obveščevalca Dolinar in Grom. Ta vročekrvni borec se ne more sprijazniti s tem, da si ljudje ne bi bili enaki, da bi nekateri le poveljevali in drugi samo poslušali. Njegov anarhizem se sprevrača v uporništvo in njegovi temni nagoni v boj za individualnost, za absolutno svobodo akcije. V tem smislu ostaja večni upornik proti vsemu, kar se postavlja na pot njegovi naturnosti. Tako je Peter na koncu romana čisto drug človek kot na začetku, kot da bi se bil iz neosveščenega bitja razvil prek idejnega agitatorja v samosvojo individualnost, kot da bi bila v njegovi podobi utelešena dolga pot človeškega razvoja od prabitnosti do moderne težnje po absolutni zavesti in po absolutni skladnosti med spoznanjem in dejanjem. Vprašanje je sicer, koliko je Petrov razvoj v romanu morda pre-hiter, preveč sunkovit in premalo ontološko utemeljen, vendar je njegova podoba navzlic tej sunkovitosti nekoliko podoba narodnoosvobodilnega boja samega in pisatelj je ob njem eks-pliciral mnoge notranje značilnosti boja in razmer v tem času. Še več: njegova smrt — likvidirata ga sodelavca Grom in Dolinar — na koncu pride kot zatrtje določene uporniške etike, kakršna se je v dveh letih, preden je vmes posegla oblast kot taka, mukoma oblikovala. In tako je tudi Peter navsezadnje žrtev, je še posebno tragična žrtev, bolj tragična od tistih, ki jih je sam povzročil.
Drugačen odnos do bolj organiziranega boja predstavlja v borčevskih vrstah Lončar, ki so ga bili v prejšnjem
poletju spodili iz čete in je nekaj tednov sam taval po poljanskih gozdovih. To ga je izučilo. Zdaj je voljan priznavati organizacijo in poslušati druge in tako mu je pot navzgor utrta. Postane komandant bataljona, na pol za šalo na pol zares sanja celo o generalskem činu. Vendar je tudi ta Lončarjeva prilagoditev le navidezna, v bistvu ta stari borec iz enainštiridesetega še vedno skuša misliti po svoje, vsaj v pogovorih s Petrom; razlika je samo v tem, da v prvo vrsto postavlja osebne račune in kariero, medtem ko se Peter ne more sprijazniti z nikakršnim kompromisom. Sicer se pa tudi Lončar zaveda, kako zdaj, ob koncu triinštiridesetega leta, ko je že povsem jasno, na katero stran se nagiba zmaga, mnogi ljudje prihajajo v partizanske vrste ne iz prepričanja, ampak zato, »ker jim tako bolje kaže«.
Ta uporniška etika, v katero so vključene takšne človeške lastnosti, kot so prepričanje, zvestoba samemu sebi, čim manjša odvisnost od drugih, vrednost lastnih spoznanj itd., postaja potemtakem ena glavnih Kavčičevih tendenc v tem romanu. Skozi ves tekst se ta težnja trdovratno dviga nad tisto patetiko, ki je toliko let pomenila tako značilno retušo naše partizanske proze. Pisatelj je s številnimi partizanskimi postavami, zlasti s Petrom, postavil naša vojna dogajanja na trda in boleča tla vsakdanje resničnosti, doživljajske razsežnosti njegovih junakov se ne končujejo v zanosni predanosti ali v iluzijah povojnega svobodnega življenja, pač pa venomer padajo v neusmiljeno tragiko človeških odnosov. Zdi se, ko da bi pisatelj v vojni iskal prvi izvir za vse tiste socialnohierarhične razlike in za vse tiste eksistenciane tegobe, ki danes, petindvajset let po končani vojni, že tako silno obvladujejo naše življenje.
Posebno mesto v tretjem delu Kavčičevega romana še vedno zavzema poljanska srenja, ob katero tudi v tretjem letu vojne še prav tako butajo zahte-
Vladimir Kavčič, Žrtve III.
1165
ve po dajanju, sodelovanju in opredeljevanju. Predvsem usodna naključja so tista, ki spravljajo prebivalce na eno ali na drugo stran oziroma delajo iz njih nove žrtve. Nemci ubijejo Dolskega Andreja, ker je bil nekoč že partizan, in mu požgo domačijo. Peter likvidira Mlakarjevo družino, katere sin se že odkrito druži s četniki, belogardisti obkolijo in pobijejo Dolinarja in Petrovega brata Jožka itd. Krvava črta se vleče naprej, vsa dolina gori v sovraštvu in sumničenju, toda nemara je najhujša od vseh teh strahot tista moralna izmaličenost, ki neposredno povzroča vse te žrtve. Hlevnikova Sabina, ki je v prvih letih vojne mnogo pomagala partizanom, sedaj začne izdajati in prav ona je kriva za Dolinar-jevo in Jožkovo smrt. Njen brat Maks se je že pridružil belim in šele zdaj se je naselila vanj krvoločnost, ko da bi ravno uniforma, znak organizirane vojske, delala iz človeka nečutečo zver. Poljanska dolina trepeta v vedno novih presenečenjih, nihče ne ve več, kateri partizan, ki so mu včeraj še zaupali, bo jutri oblekel uniformo v dolenjevaški domobranski postojanki. V vrtincu teh dogodkov se premetavajo Bregarjevi, ki so do zdaj največ pretrpeli. Peter jim je likvidiral že dve dekleti in nad vsemi drugimi stalno visi strah, kdaj jih bo doletela enaka usoda. Tu ne gre več za to, kdo ima prav in kdo ne, gre le še za neko nerazumljivo, skoraj živalsko slo po ubijanju in maščevanju, gre za skrajno stopnjo neke človeške nemorale, kakršno zmore roditi samo vojna.
V družbi poljanske srenje še posebno hudo notranjo stisko doživljata Bre-garjev Lovro in njegov sin Miroslav. Lovro, bolehni in v bistvu pošteni tesarski delavec, se noče vmešavati v nobeno stran, vendar je stalno razpet med ženinim sovraštvom do partizanov in med lastno dobrohotnostjo do njih. Partizani ga silijo v svoje vrste, zato se umakne v Škofjo Loko, a tam ga
začno nadlegovati domobranci. Lovro je popolnoma neherojska, pasivna, skoraj nebogljena narava, ki nikakor ne sodi v surovi vojni čas, a zato je njegovo izmikanje enim in drugim čisto logično in skladno z vsem njegovim bistvom. A zaradi teh lastnosti v romanu ni prikazan niti kot slabič ali neodločnež, pač pa le kot ena od številnih žrtev, ki jih je vojna tako ali drugače prizadela. Še intenzivneje pa se pisatelj ukvarja z mladim Miroslavom, čigar etični svet je še neobremenjen z vaškimi nasprotji in tako navzlic materini protipartizanski orientaciji občuduje borce v gozdovih in bi tudi sam rad kaj prispeval v boju proti Nemcem. Toda situacija mu ni naklonjena: vrstniki v Potokih ga že a priori označujejo za nemškega pristaša in se ga zavoljo tega izogibajo, skupaj s starši in z dedom Bregarjem se skoraj sleherno noč mora bati, kdaj se bodo zunaj oglasili koraki partizanov, ki ne bodo prinesli nič dobrega. Tudi on je podobno kot oče razpet med družinsko usodo in svojimi nagnjenji, le da vsa ta notranja navzkrižja in stiske spričo otroške nežnosti še mnogo težje občuti. Pisateljev namen prikazati muko vojnega sovraštva je z Miroslavom pravzaprav dosegel svoj višek. Če torej vojna povzroča žrtve, je to posledica stvari same in proti temu se ne da ukrepati, če pa vojna uničuje mlada življenja, uničuje fizično ali psihično, potem se zdi, da se je tudi v tej sicer surovi katastrofi nekaj zataknilo, pojavilo se je nekaj, kar ne spada v logični tok njenega razvoja. Prizori z Miroslavom so nemara v vsem romanu najbolj pretresljivi, čeprav tu ne teče kri, so tudi dovolj prepričljivo napisani, in z njimi je pisatelj učinkovito dopolnil dolgi in raznovrstni seznam svojih žrtev.
S pričujočim tretjim delom je Vladimir Kavčič sklenil svoj obširni roman o vojnih žrtvah, zato si je ob tej priliki že možno ustvariti bolj točno sodbo
Jože Šifrer
1166
o pisateljevih pogledih, namenih in metodah. Predvsem je treba poudariti, da so Žrtve realističen roman, vendar je realistična fabulativna zgradba napolnjena z eksistencialistično doktrino o teži našega bivanja. Ta teža je še toliko silnejša, kolikor bolj je surova in nenormalna zgodovinska situacija in kolikor bolj ta situacija tira ljudi druge proti drugim. Zato tudi realizem tu ni več preprost, zgolj deskriptiven, pač pa vsebuje neke imanentne spoznave o dogodkih, takšne spoznave, ki nam cesto ostajajo zakrite prav zaradi tega, ker smo v naši inertni samozadovoljnosti navajeni presojati stvari le po njih zunanjih znakih in končnih učinkih. Navsezadnje pa Kavčičev realizem v tem romanu tudi vsiljuje domnevo, da je še vedno najbolj učinkovito kakšno zgodovinsko obdobje, polno dogajanja, obravnavati z epsko-realistično stilno metodo, ne da bi morala biti pri tem degradirana ustvarjalčeva fantazija ali pa bi bila zmanjšana možnost za psihološko analizo. To epsko obravnavanje snovi je pri Kavčičevem romanu uspelo še zlasti zaradi tega, ker pisatelj očitno obvlada problem kompozicije, četudi se včasih zazdi, da se fabula preveč razrašča in je v romanu nekaj epizod, ki rabijo samo temu razraščanju, manj pa tistim osnovnim namenom, zaradi katerih je pisatelj bržčas vzel pero v roke. Morda bi bila upravičena celo domneva, da bi bil avtor s svojo fabulo prišel dalj proti koncu vojne — in tu bi imel še marsikaj povedati — ko bi si teksta ne bil zastavil tako na široko.
Kavčičev odnos do dogodkov od začetka vojne do srede štiriinštiridesetega je, lahko bi rekli z eno besedo, nepolitičen, četudi je predvsem politika v tistem času naravnavala dogodke in ustvarjala vojne konflikte. Pisatelj se postavlja na stališče preprostega, političnega neosveščenega in neangažira-nega Poljanca, ki ga k aktivnosti sili v prvi vrsti težnja po obstoju, in od tu
dalje potem razčlenjuje dogajanja v dolini. Z drugimi besedami, pisatelj pušča odprte sodbe, kvečjemu jih le nakazuje, kajti razsojanje o pravičnosti in nepravičnosti na eni in na drugi strani tudi ne spada v osnovni koncept njegovega prikazovanja. To demokratično stališče, če naj ga že tako imenujemo, je seveda romanu samo v prid in zaradi njega kakor tudi zaradi številnih drugih kvalitet sodi roman Žrtve med najboljše, kar je bilo že napisano o  naših vojno-revolucijskih dogodkih.
Jože Šifrer