Drugi narodi in kraji nimajo dokumentarnih kulturnih vrednot več kot mi, temveč so jim posvetili pravo pozornost samo prej kot mi.
ZNAMENIT TEHNIŠKI SPOMENIK
I
STARODAVNO VODNO KLADIVO
KOROŠKI
Leto IV.
avne na Koroškem, 10. februarja 1954
štev. 1 — 2
Repač — prvi zunanji objekt tehniškega muzeja na Ravnah
POZITIVNA BILANCA:
Uspeh poglobljenega družbenega upravljanja
(Iz govora direktorja Klančnika na zboru kolektiva ob zaključku poslovnega leta 1953)
Osmič imam prilike, dolžnost in čast, da z zaključno besedo ob koncu leta prekinem delo in s tem — tokrat — zaključim poslovno leto 1953.
PRIZADEVANJE ZA MIR
Tudi v preteklem letu smo tako na političnem kakor na gospodarskem področju: država kot celota, naša republika ter naš ožji okraj in kraj zabeležili znatne uspehe rasti in razvoja socializma. Svetovno-pcli-tični dogodki so se razvijali še vedno v dokajšnji živčni vojni, tako da je včasih zgledalo, da mirnega sodelovanja na svetu ne bo lahko doseči. Pri vseh teh trenjih sta bili direktno in indirektno vidni največ le dve sili: Združene države Amerike in Sovjetska Rusija. Značilna in vplivna pa je v tem dogajanju postala tudi sila, ki jo lahko imenujemo tretjo silo, to je sila enotnosti svobodoljubnih držav, ki nasprotujejo agresivni in kolonialni politiki. Med temi je naša socialistična država posebno važna. Bolj kakor kdaj, smo v tem letu s svojo načelno politiko' enakopravnosti vseh narodov postali vzor vsem majhnim in večjim državam. Prav ta tretja sila je bila važen činitelj pri pomirjenju nasprotujočih si taborov, ki je spet oživelo proti koncu leta in ki nam daje upanje na daljše mirno obdobje mednarodnega sodelovanja.
RAST IN RAZVOJ SOCIALIZMA
Pri našem notranjem razvoju sme v tem letu z razvojem socialistične demokracije dosegli skokovit napredek tako na gospodarskem kakor na političnem področju.
Dogodki okrog tržaške krize kakor tudi zadnje volitve so pokazali, da je socialistična miselnost pri nas postala svojina ljudskih množic in da smo v trenutku, ko jo naša socialistična država v nevarnosti, železno enotni in podprti od vsega delovnega ljudstva, kmetov in delovne inteligence. To minulo leto je posebno značilno po napredovanju naše notranje demokracije. Kljub mnenju nekaterih, da je možno napredovanje le s centralističnim diktiranjem, se demokracija pri nas nenehno razvija. Ta je zlasti značilna v samostojnem gospodarjenju posameznih gospodarskih organizacij, ki so prav s to pridobitvijo in z medsebojno konkurenco v tem letu pokazale skokovit napredek. Naš novi gospodarski sistem, ki je v preteklem letu prvič prišel do razmaha in sprostil naše gospodarstvo, je v tem letu deloval še z začasnimi predpisi. Družbena evidenca, vodena v narodnih bankah, je sicer prinesla viden napredek pri obračunu obratnih sredstev, je pa pokazala tudi svoje negativne plati in zato bila tudi med letom ukinjena. Na podlagi izkušenj in predlogov iz gospodarskih organizacij so bili izdelani osnutki novih gospodarskih predpisov, ki bodo regulator gospodarstva v prihodnjih letih.
BILANCA ZADOVOLJIVA
Kakor doslej vsako leto, lahko tudi letošnje poslovno leto z zadovoljstvom zaključimo. Slika kronološkega snimanja gospodarjenja pri našem podjetju preko leta kaže skokovit napredek. Četudi smo na raznih sejah, sestankih in konferencah
med letom prvenstveno podčrtavali naše notranje slabosti, kar nam je vsekakor pomagalo pri napredovanju, je bilanca našega dela za preteklo leto zadovoljiva. Ne oziraje se na to, da smo plane — kakor vedno — postavili na naše objektivne možnosti, so ti plani tako v finančnem kakor v splošno gospodarskem pogledu v celoti doseženi; dosežen pa je tudi znaten napredek v primerjavi s prejšnjimi leti. Ce prvo pogledamo naše finančne rezultate, dobimo sledečo sliko:
prodane in fakturirane robe je bilo- za 40 °/o več kakor leta 1952;
inkaso je znašal za 45"/» nad inkasom v letu 1952;
dohodek je bil v primeri z letom 1952 za 55 °/o večji.
Čeprav se v teh številkah delno' skrivajo spremembe cen, je porast naše proizvodnje popolnoma jasen. Težave, ki so se pojavile v začetku leta po povečanju cen uvoženim artiklom, ter zima, ki so' izredno negativno vplivale na naš dohodek, so bile v sledečih desetih mesecih v glavnem odpravljene in se je proizvodnja odvijala enakomerno v vseh zadnjih treh kvartalih. Rezultati na vseh področjih proizvodnje so tako v primerjavi s planom kakor v primerjavi s preteklimi leti zadovoljivi.
IZPOLNITEV DRUŽBENEGA PLANA
Ce upoštevamo predvideno proizvodnjo zadnjih dveh dni, ki v prikazu ob tej uri še ni vračunana, bomo letos ostvarili: plan skupne proizvodnje po količini, plan skupne proizvodnje po vrednosti, plan blagovne proizvodnje po količini
Skupina sodelavcev elektro-peči.
z nad 100 °/o. Le s planom blagovne proizvodnje po vrednosti za, nekaj odstotkov zaostajamo.
Še ob polletju smo imeli plan skupne proizvodnje po količini izpolnjen komaj z 92,7 "/», blagovne po količini pa s 92,0 °/o. *e takrat smo nakazali, da je od zavzemanja celotnega kolektiva možno do konca ieta stoodstotno izpolniti plan in popraviti slabše delo v prvem kvartalu. To se je povsem uresničilo. Zaostali smo le v vrednosti (blage), kar pa ne daje prave slike, ker so to pevprečki. Saj pekazuje fakturirana realizacija celo milijardo več kot je vrednost estvarjene blagovne proizvodnje po povprečnem pokazatelju.
Čeprav je izpadel dobršni del serijske proizvodnje (osi, podkve, krogle, kolski slog), smo uspeli nadoknaditi v valjarni, livarni in s povečano prodajo surovega jekla ter tako ustvarili plan blagovne proizvodnje.
Razen lahke kovačnice (osi, krogle), ki ni obratovala skozi vso dobo zaradi pomanjkanja naročil, ter livarne, ki je imela slabo proizvodnjo v prvem kvartalu (naročila, zima), so glavni obrati
topilnica, valjarna, kovačnica in mehanska obdelava družbeni plan skupne proizvodnje po količini prekoračili, kar je pripomoglo k estvaritvi plana celotnega podjetja.
Prav tako so presegli oziroma izpolnili plan blaga po količini vsi obrati, razen lahke kovačnice, ki ga ni izpolnila zaradi objektivnih razlogov (izpad naročil za podkve in krogle).
REKORDNA PROIZVODNJA
V primerjavi z letom 1952 smo izdelali skoro 9000 ton več SM surovega jekla in prekoračili mejo za 700 ton. Prav tako smo prekoračili mejo v elektrcjeklu in povečali proizvodnjo naprav lani za 3400 ton.
S tem uspehom smo v letu 1953 največji producent elektrcjekla v državi.
Sumarno smo v proizvodnji jekla v primeri z letom 1947, ko smo imeli pri takratnih postrojenjih rekordno proizvodnjo1, v letu 1953 za 245 °lo nad takratno tonažo.
Praktično imajo v letu 1953, razen lahke kovačnice, rekordno proizvodnjo vsi obrati. Faktor za posamezna leta izgleda takole:
Faktorji
Obrat (produkt) 1947 1952	1953
Surovo jeklo ....	1	1,50	2,45
Jeklolitina	1	1,40	1,80
Valjarna....................—	1,00	1,30
(gotovo blago)	,
Kladivarna, težka .	.	1	1,60	3,00
(gotovo blago)
Meh. obdelava ....	1	1,90	2,20
(z vzmetmi)
Blago za prodajo ...	1	1,40	2,30
(z ingoti)
Blago brez ingotov in
katrana	1	1,26	1,28
Podjetje prehaja vedno bolj v izdelavo končnih produktov, zaradi tega v blagu ni izrazitejših razlik proti letu 1947, ko
ifjff £ '■
V jeklarni.
se je prodalo veliko valjanega, kovanega in litega blaga — neobdelanega.
REALIZACIJA
Realizacija natančno po zaključnicah, ki je bila konec polletja komaj 66-odstotna, konec tretjega kvartala 84-odstotna, se je znatno popravila. Najslabše odrežeta tu livarna in kolski slog. Od večjih obratov zaostaja še kladivarna z 92 odstotki — v glavnem zaradi okvare na stiskalnici.
Realizacija odpreme je stoodstotna in je v tem pogledu to poslovno leto doslej med najboljšimi.
PRODUKTIVNOST DELA
Produktivnost dela v skupni proizvodnji se je proti lanski dvignila za 26 °/o enote, kar je predvsem pripisati porastu proizvodnje surovega jekla. Najboljša primer-
java te kvalitete pa je primerjava v blagovni proizvodnji po odbitku katrana in ingotov. Tudi tu dobimo za 4 °/o večjo produktivnost kakor prejšnje leto in kljub izpadu pretežnega dela serijske proizvodnje, kjer je produktivnost najvišja.
Produktivnost so povečali vsi obrati, razen v kroglami, kjer igra vlogo sortiment pri manjši proizvodnji. V največji meri so dosegli porast proizvodnosti kladivarna in elektro-peči (stiskalnica in ureditev peči).
Praktično so vsi obrati izpolnili sklep delavskega sveta o povečani proizvodnosti.
IZMEČEK NAS ŠE ZADOLŽUJE
Tudi sklep in prizadevanje za zmanjšanje izmečka sta rodila uspeh. Izmeček je za 1,5 0lo nižji cd lani. Vendar to ni zadovoljivo, ker se je izmeček v nekaterih obratih v drugem polletju dvignil namesto zmanjšal (livarna, mehanična).
Ravenski kolesni stavki za rudniške in gradbene vagonete.
PREVISOK ODSTOTEK BOLEZENSKIH IZOSTANKOV
Norme so se v povprečju presegale za 7,2 °/o in beležimo proti letu 1952 porast za 0,4 °/o.
Delovna disciplina, izostanki, dopusti — ni izrednosti. Izostanki zaradi bolezni so se v povprečju sicer znižali, vendar so še vkljub temu visoki, zlasti bolezni do sedem dni. Tu mora naš kolektiv storiti odločnejšo popravo in so v tej smeri prav v zadnjem času podvzeti ukrepi izboljšanja.
RAZŠIRITEV PROIZVODNJE
Tudi v tem letu je podjetje razširilo svoj sortiment proizvodnje, deloma na starih napravah, deloma z dograditvijo novih kapacitet — visokofrekvenčnih peči.
Osvojili smo izdelavo ingotov za Sisak, uspeli izdelati nizkolegirana CrNi jekla ter utopna jekla. V el-oblcčnih pečeh smo izdelali nekaj novih vrst jekla, prav tako v visokofrekvenčnih pečeh. V livarni smo prešli na veliko serijsko izdelavo odlitkov, ki pa je povzročila in še povzroča precej težav tako iz objektivnih (surovine, naprave) in subjektivnih (premajhna preciznost pri izdelavi) vzrokov. Pač pa se je v livarni izboljšala ročna litina, vendar pri tem še ne smemo ostati.
Mehanična je uvedla lažji tip kolesnih stavkov, napravila prve večje serije pnevmatskega orodja, ki se je obneslo v rudnikih. V izdelavi so večje serije brzoreznega orodja. Poleg tega pa smo prešli pri obdelavi litine na avtomate, kar je občutno znižalo čas obdelave.
Valjarna je uvedla šest novih profilov, kovačnica pa je izpopolnila kovanje na preši.
Iz gornjega sledi, da je podjetje letos kljub objektivnim težavam (mraz, premog, otežkočene nabave, izpad staleža itd.) uspešno izpolnilo družbeni plan tako v kakovostnem kakor v količinskem pogle-
du. Nelcgirano blago se polagoma opušča in podjetje vedno bolj razširja svojo proizvodnjo kvalitetnih jekel. Vse to je nemajhna zasluga poglobljenega družbenega upravljanja.
skrb za Človeka
Preteklo leto je značilno tudi v povečani borbi za skrbstvo za človeka na delovnem mestu, ki je bila kronana z znatnimi uspehi. V primerjavi z letom 1952, ko smo imeli pri enakem staležu 639 obratnih nezgod, smo v letošnjem letu pri še nekoliko večjem staležu, večji mehanizaciji in večjem tempu dela uspeli znižati število nezgod na 535, to je za več kot 100, ali šteto na stalež letno za 17 ®/». Tudi v pogledu števila izgubljenih dni smo v letu 1953 izgubili 1300 delovnih dni manj kot lani, kar kaže izboljšanje za 13 °/o. Poleg dviga varnostne izobrazbe vseh sodelavcev smo v tem letu uspeli dopolniti našo notranjo higiensko ureditev. Vzpostavljena je sodobna higienska naprava za dokajšnji del staleža, dopolnili oskrbo higienske pijače, dopolnili zaščitno opremo, uredili moderno rešilno postajo, pridobili prednost zdravniške ordinacije v tovarni. Vse to so neposredne pridobitve za delovnega človeka na delovnem mestu. Bližja obravnava primerov in posegi na delovnih mestih so pokazali že v kratkem času prednost tega skrbstva in je odstotek bolovanj za spoznanje nižji že po enem mesecu zdravniškega skrbstva v tovarni.
Borbo za znižanje obratnih nesreč bomo morali v prihodnjem letu nadaljevati še z večjim prizadevanjem. Uvedba nove mehanizacije, povečanje tempa proizvodnje in sprejemanje novincev na delo so vsekakor objektivni pogoji za nove nezgode, zato moramo še z večjim prizadevanjem, kakor do sedaj, podkrepiti varnostni pouk in vključevati varnostno tehniko, da se bomo približali vsaj meri nezgodnega elementa v sorodni dejavnosti industrijskih dežel. Pri nas se še vedno poškoduje 28 od sto ljudi na leto, medtem ko je to sorazmerje v industrijskih deželah 12 do 20 cd sto.
INVESTICIJSKA DEJAVNOST
Tudi naša investicijska dejavnost se je zadovoljivo razvijala. Bila je usmerjena na dovršitev in dopolnitev obstoječih starih in novih obratov. Zgrajena in montirana je bila nova transformatorska postaja, dovršena hala jeklarne, zgrajeno odpremno in modelno skladišče, izpolnjena notranja transportna mreža, izvršena adaptacija mehanske ©bdelovalnice, mehanizirano čiščenje jeklene litine in notranji promet.
Poglavitna težava v tem letu je bila v pomanjkanju finančnih sredstev. Z raznimi posredovanji nam je uspelo pridobiti povišanje investicijskih kreditov, tako da je delo teklo večinoma nemoteno. Kritično pa je ostalo pomanjkanje deviznih sredstev za v inozemstvu naročeno opremo. Ker je ta oprema bistveno važna za napredovanje naše proizvodnje, tako oprema za transformatorsko postajo, šaržimi žerjav, priprava peska, je nujno potrebna. Vseeno pa se nam je v teku leta posrečilo izpopolniti naše obrate poleg domače nekaj tudi z inozemsko opremo. Debili smo vrsto obdelovalnih strojev, hidrokemoro, več elementov prometa ter važno aparaturo za laboratorij.
DVIGNIMO TUDI NAŠO KULTURO
Tudi gradbena dejavnost na objektih družbenega standarda je bila zadovoljiva, saj smo v tem letu dovršili in dali svojemu namenu prvi del Doma železarjev, vselili tri nove bloke po 12 stanovanj, dokončali samski dom s 150 posteljami, dovršili vodovodno in kanalizacijsko omrežje novega naselja, začeli z urejevanjem cestišč in nasadov ter nadaljevali z gradnjo treh nadaljnjih blokov po 12 stanovanj. Zavedamo se, da ta gradbena dejavnost še vedno ne zadošča za zadovoljivo rešitev stanovanjske krize našega kraja. Kljub temu, da je napredek pri gradnji stanovanj tako na kolektivni kakor na individualni podlagi viden, se prav zaradi stanovanjske krize pojavlja miselnost o nezadostni in prepočasni gradnji. Smelo pa smemo trditi, da je bilo na izgradnji stanovanj po osvo-
Naš čislani izdelek: industrijski noži za papirno, celulozno, turnirsko, lesno, tobačno,
usnjarsko in kovinsko industrijo.
Studijska knjižnica na Ravnah je sedaj tudi po prostorih in opremi odlika koroške dežele. OLO vsa zahvala.
mmam
„Fužinar“ gre v četrto leto
dan spraševal, kako sem s klobukom zadovoljen. Trgovina je bila namreč ob cesti, da si moral tam mimo, pa če si šel v ošta-
boditvi napravljeno več kakor pri kulturnem dvigu stanovalcev na višino, primerno tem stanovanjem. Razni pokazatelji: obisk na predavanjih ljudske univerze, obisk študijske knjižnice, naročila knjižnih zbirk in časopisov, udejstvovanje pri kulturnih, prosvetnih in drugih društvih, sodelovanje z organi ljudske oblasti itd. nam kažejo, da je pri nas na Ravnah nastala disprcporcija med kulturnimi stanovanji in kulturnim odnosom njihovih stanovalcev. Ne samo metanje odpadkov po hodnikih, nepravilna uporaba kopalnic, zanemarjenje stanovanj itd., temveč tudi splošno kulturno in družbeno udejstvovanje so znak te naše »kulture«, zato bo tudi v tem pogledu treba napraviti več ter to neskladnost odpraviti.
ZA KVALITETNEJŠE DELO — ZA DOMOVINO IN KRAJ
Pred nami je novo poslovno leto. Upoštevajoč plodove investicijskih del, nove obrate, nove agregate, povečanje mehanizacije itd. nam plan za prihodnje leto predvideva novo povečavo proizvodnje za 6 °/o. Zavedamo se, da je napredek možen le v borbi in da je relativno prenizko postavljeni plan plodno polje za razvijanje oportunizma, smo, kakor vedno, tudi za prihodnje leto planirali našo proizvodnjo po objektivni možnosti, zato bo za dosego plana nujno tudi naše celoletno polno prizadevanje. S tehnološkim procesom bomo morali težiti k izpopolnitvi obstoječih naprav in obratov ter k povečavi proizvodnje na obstoječih kapacitetah, zato bo tudi naša investicijska dejavnost v tovarni usmerjena na dokončanje in izpopolnitev obratov in obratnih naprav, zunaj pa prvenstveno usmerjena na gradnjo stanovanj. Gospodarsko leto 1954 se bo razvijalo regulirano po novih gospodarskih predpisih, ki so plod dosedanjih izkušenj. Ti predpisi so bili izdani pred kratkim, sicer kot začasni, ter bodo začeli veljati od 1. januarja. Glavna značilnost teh predpisov je, da se z istim merilom merijo vse gospodarske organizacije in podjetja in ne, kakor do sedaj, ko so se postavljale stopnje akumulacije individualno za posamezna podjetja. Enaka obremenitev, ki bo v obliki obresti za osnovna in obratna sredstva, davka na promet in davka na dobiček, ter pravilna odmera amortizacije po vrednosti osnovnih sredstev, bo odpravila neenakomernosti med podjetji in razvila široko konkurenčno dejavnost med vsemi kolektivi.
Prav zato mora biti prihodnje leto leto povečave izkoriščanja proizvodnih naprav in povečanja proizvodnje. Če bomo hoteli to doseči, bomo morali še izpopolniti naš tehnološki proces, izboljšati tehnološko in splošno disciplino, nadaljevati borbo za znižanje obratnih nezgod in obolenj sploh ter izboljšati notranji red.
Napredek našega kraja je odvisen od napredovanja naše proizvodnje, od gospodarjenja v naši tovarni, od zavesti nas vseh. Z zaupanjem v našo predanost in sposobnost smelo stopamo v novo poslovno leto z željo, da bi gospodarska in kulturna rast našega kraja in domovine napredovala še bolj kakor doslej, sc zahvaljujem za storjeno delo in želim
srečno novo leto!
Nekje smo nedavno brali, da izhaja neki list na Kitajskem že tisoč let. V primeri s tem je »Fužinarjeva« starost res brezpomembna in lahko takoj nehamo o tem govoriti.
Vseeno pa smo zasledili tudi že pri mlajših listih kot je naš »Fužinar«, da že po čisto kratki dobi izhajanja razpišejo ankete in vprašujejo bralce, kako jim je list všeč, kaj jim ne ugaja, kakšen naj bi bil, da bi bil boljši itd. Take ankete niso slabe. Poznamo primer, ko je urednik neke revije za žene in gospodinje pri nas leta 1939 na domu obiskal vseh sedem tisoč naročnic in se z njimi pogovarjal o tem, kakšna naj bo vsebina, da bo revija še bolj zadovoljila. To je strahovita pozornost in so v primeri z njo vse pismene ankete daleč zadaj.
Kako je bil sprejet in kako je priljubljen naš list?
Radi bi vseeno vedeli. To drži, kajti tisti, ki nekaj daje, vedno rad izve, kako je tisti, ki to dobi, s tem zadovoljen. Nekoč sem v malem rudarskem kraju v Lotaringiji kupil klobuk (pravzaprav mi ga je podjetni trgovec vsilil), pa me je potem ta trgovec, ki je neprestano stal na vraitih trgovine, tudi neprestano in vsak
rijo ali v cerkev, na davčno upravo ali na pokopališče, k rejcem malih živali ali v službo. In še, ko sem po dveh letih obiskal ta kraj, me je mož odkril med množico in me vprašal po pri njem kupljenem klobuku, čeprav sem iz previdnosti skrival klobuk pod pazduho in že tekel. Trgovčeva vztrajnost »ankete« pa še ni nehala. Ko smo se prerivali na velesejmu v Nancyju, da bi videli prazidenta Du-merja, me je nekdo ljubeznivo potrepljal po rami in vprašal — po zadovoljstvu s klobukom. Najbrž je nekoliko kriv tudi ta trgovec, da sem prehitro šel iz Francije in da se še danes izogibljem vsake francoske delegacije odnosno veliko hodim brez klobuka.
Te vztrajne ankete se spomnim vedno, kadar bi bilo treba vprašati, kako je kaj z ustreznostjo »Fužinar j a«.
»Fužinar« ni bil slabo sprejet. Ko je izšla prva številka, je bila zanimiva, pa če bi bil tudi samo papir. Tisti dan je tudi zadolženi urednik nekoliko bolj široko hodil po cestah: no, kaj pa rečete »Fuži-narju ...«? Kmalu pa je to razpoloženje
„ R E PA C “ NA RAVNAH
KAKO JE ZAČELA RASTI KULTURNA USTANOVA, KI BO NEKOČ IMENITNO PREDSTAVLJALA DELOVNO KULTURO NAŠEGA KRAJA IN BO V PONOS DOMOVINI
Čisto tako se je zgodilo:
Mežiška dolina je ena izmed trojice krajev z industrijskim značajem in tradicijo. Gorenjski kraji (Jesenice, Železniki, Kropa, Tržič), Idrija in Mežiška dolina. Mežiško dolino navajamo ob vsakem razgovoru o zgodovini industrijske delavnosti na Slovenskem.
Na te kraje se je zato razumljivo usmerila tudi prva spodbuda Tehniškega muzeja Slovenije, ki je na Jesenicah, v Kropi, v Idriji in tudi v Železnikih že precej uspela, medtem ko pri nas šele začenja.
In kaj nas uvršča v ta imenitni razpored krajev?
Poleg svinčenega bogastva in rudnika v Peci, je bila in je v Mežiški dolini znana tudi železarska obrt in industrija. Težko je pravzaprav in brez zamere reči, katera industrijska panoga tu jačje zveni in kdo je dal naši dolini industrijski značaj prvi.
Čisto gotovo je svinčeni akcent močan in star, ker ima osnovo v gori, kjer je svinec seveda prav tako star »kot Peca«, česar za železo pri nas le ne moremo reči. Svinčarsko industrijo je dala torej kar gora, medtem ko je morala železarstvo v naših krajih dati neka druga okolnost.
Po glomasti in priročnosti ima torej vse prednosti svinec. Vseeno pa je vprašanje,
zmotil slučaj. Po neki stari navadi je že prvi dan izida lista dobil od nekod klobaso, zavito v — list »Fužinarja«. Tako! Kaj hočete. Mir iln izdravje naših lju/di sta čudovita.
Ne kaže torej dosti vpraševati, zvedeli bi to, kar itak vemo: prav dober je list in spet slab, radi ga imamo in spet ne, prav bi bilo, če bi bil boljši in — cenejši. Izid ankete je znan v naprej in si jo zato lahko prihranimo.
Za zdaj je rečeno, da bomo šli naprej po začrtanem programu, po možnostih, potrebi in koristi. Možnosti za dober list so v podeželskem kraju majhne, zato smo morali tudi odstopiti od namena čisto strokovne revije. Potrebe pa seveda ne zaostajajo, tako da prave skladnosti nikoli ni. V programu »Fužinarja« je prva misel domovina. Potem smo v kraju, Iki je v svojem bistvu malo obdelan in moramo tako reči tudi kaj domačega. Dalje vemo vsi, da izobrazba za kvalitetno delo ne more priti vsa s Tolstega vrha in sama od sebe. Predvsem pa vemo, da temelji vsa naša rast na rasti človeka — torej:
— domovina,
— koroški kraj,
— kvalitetno delo in
— kulturna rast.
Tak je bil naš program in tak naj bi za sedaj tudi še ostal. Tisti, ki smo v uredniškem odboru bliže zadolženi, se bomo potrudili, vendar sami veliko ne zmoremo, zato prosimo, pomagajte — in res pomagajte s prispevki, da bomo izpolnili namen in prav uporabili strošek izdajatelja.
Urednik
ali so začeli v Mežiški dolini prej vrtati za svincem, ali pa so v teh krajih prej kovali in topili železo. V predmetnih razpravah, ki jih pišejo rudarji, je začetek svinčarstva razumljivo odločno pomaknjen za stoletja pred prve sledove železarskega dela. V razpravah pa, ki jih pišejo žele-zarji, je ta razlika iz stanovske časti seveda mnogo manjša ter izgleda nazadnje, da sta mežiški rudar in železar tam pred 400—500 leti že kar skupaj šla na prvi šiht. Natančna ugotovitev najbrž tudi ni mogoča, ker na neraziskanem terenu še vedno kdo kaj najde v svoj prid, vendar smo rekli, da je treba to, sicer simpatično rivalstvo prednosti industrijske tradicije v našem okraju enkrat m na neki način končati, pa če se potem odkrije tudi še vse kaj drugega.
Ustanovni ukrep velike in trajne vrednosti
Tako smo potem naprosili in imeli prednost, da se je zgodovine industrializacije Mežiške doline lotil strokovnjak, ki mu v tej branži ni para. Ta knjiga Ivana Mohoriča izide te dni in bo v vsakem oziru velika pridobitev za nas in za celoto. Razen avtorju gre za to zahvala predsedniku Gospodarskega sveta OLO Slovenj Gradec tov. Jožetu Slaviču in
direktorju Železarne tov. Klančniku poleg ustanov tudi čisto osebno.
To je bilo torej prvo, nekako ustanovno delo Tehniškega muzeja v Mežiški dolini, pa je prostorno, potem zbirka v Koprivni ali pa na Ravnah in kjer kodi. Ker pa so Ravne priročne in ito, kar so in imajo imenitni prostor že na razpolago, smo odnosno so rekli: na Ravnah. Ravne s tem niso dobile samo neke prednosti, temveč dodatno dolžnost za ves kraj.
Brez sodelovanja ljudstva ni česa in ne gre
Potem smo vrtali naprej. S predavanji, z zgodovinopisi, s ponatisi iz rokopisov zgoraj omenjene knjige in z direktnimi vabili smo popularizirali to reč — upamo, da do take mere, da danes že vsak ve, kako potrebna je ta kulturna ustanova (Tehniški muzej) v našem kraju.
Pot do — prve zbirke
Gimnazija je dala prostor za zbirni urad in pomoč prvega iskanja in zbiranja. Študentje so nekaj zbrali, sicer pa smo večidel le ugotavljali, kako tega in onega ni več. Ugotovili smo talko tudi, da so med okupacijo odpeljali iz železarne cel vagon takih železarskih zanimiYOSti — za muzej v Leoibnu itd. Kar smo dobili, smo
Kepač v parku na Ravnah je gotovo najbolj obiskovana zanimivost našega mesta.
' • V*-'":'
Tudi nekaj loncev posebnega starega načina pridelave kvalitetnega jekla in več žigov, s katerimi so opremljali pošiljke ravenskega jekla, je naša muzejska zbirka še ujela in rešila pozabi.
znašali v tisti naš prostor. Veliko sta pomagala tov. Močnik im Kotnik.
Veliko pa ni hotelo priti. Sploh je bilo interesantno to delo. Obstajal je menda celo neki odbor. Ljubljanski muzejski odbor nas le ni vedno pustil na miru. Dobivali smo celo tiste nesramne formularje, kamor moraš zapisati, kaj si zbral in celo do podrobnosti, kako se tisto naziva, iz kakega materiala je in tako dalje. Ne da bi ne vedeli, le bilo ni ničesar takega v zbirki. Ker pa so dali tudi kak denar, je bila zveza le potrebna, čeprav smo tiste ficke nalagali kar v banko, kam jih boš pa trosil, če ne .delaš dosti. Zanimivo je bilo samo delovanje tega »odbora«. Kadar je bilo treba kaj napraviti, je »predsednik« odstopil dr, Sušniku, pa je že spet kako šlo in vse, kar je šlo, je šlo pač tam.
Lani pa se je s poletjem stvar zaostrila. Prof. Baš, ravnatelj Tehniškega muzeja Slovenije, je kar naprej stal tu. Na daljavo še gre nekako: ne pišeš, ali pa že kako poveš, da je mir. Zelo hitro pa je pogrumfal, da če obisk najavi, takoj dobi sporočilo, da v Mežiški dolini nobenega ne bo doma — in začel je prihajati nenapovedano. To je bilo zelo stisnjeno, kar naprej se tudi ne moreš izmikati. Nazadnje pa ti obiski le niso bili tako slabi. Pritisnili so ta »odbor« ob zid, predsednik pa je pritisnil naprej in pomagala sta prof. Baš in ravnatelj dr. Sušnik. Prof. B a š je obhodil vse naše centre in dobil predvsem pri direktorju Klančniku ter na Muti in tudi v Mežici taka zagotovila, da je bilo mogoče misliti naprej, samo če bo kdo hotel malo bolj delati.
Dr. Sušnik je organiziral upostavitev prve zbirke tehniškega muzeja in jo dal
izpopolniti z zanimivimi tlorisi in mapami. Delalo se je tudi že na maketah, pa tako hitro to le ne gre. Ko so študentje znosili stvari v razstavni prostor in ko je tov. Lenka L i č e n - Sušnikova izdelala še načrte ter stvar smotrno uredila, je postala zbirka naenkrat lepa in že zanimiv kot naše delovne in druge zgodovine. Železarna je dala tisto, kar je bilo potrebno in tako smo dobili prvo razstavo zbirke tehniškega muzeja na Ravnah.
2e sedaj in morda ne bo več dolgo, ko bomo tudi pri nas lahko s ponosom pokazali vsakemu obisku našo delovno in kulturno tradicijo in morda ni več daleč, ko bodo razni obiski naše domovine le smatrali za potrebno, da bodo pogledali tudi to kulturno ustanovo v našem do sedaj v tem pogledu tako neinteresantnem kraju.
To je bilo eno.
Nadaljnji obisk iz Ljubljane
Izogibanje prof. Baša pa je imelo slabo posledico v tem, da se je agilni ravnatelj te spodbude v Sloveniji enostavno sestajal z našim livarskim veteranom, tov. Torkarjem, ki nima samo tehniškega talenta, temveč je videl veliko te dragocene pozornosti v svetu, ve, kaj pomeni in rad pomaga tej spodbudi tudi pri nas. Tako sta nekoč ob prihodu »predsednika« že javila, da je sklenjeno, da mora dobiti muzejska zbirka na Ravnah tudi impozantni zunanji simbol in da je to »repač« z Mute. Tako! O tem repaču sva že nekoč razpravljala s profesorjem Černetičem, ki je od začetka veliko pomagal snovanju muzeja ter je že vozil prva »drva« detajle tega kolosa. Opustili smo prevoze in namen, ker smo ugotovili, da so tam tudi take stvari, da jih vrag ne bi mogel več zmeziti. In sedaj spet »repač«.
Prevoz
Tov. Torkar je šel na ogled. Pa kaj, ko je bilo pri njem namenoma vse nekaj ton lažje. Potem sva šla do direktorja Klančnika : tak je namen, na ... Na
voz in na Muto. Pri vsem talentu in volji pomagati zgraditi 'kraju tudi ta del, ki ga s takim ponosom ohranjuje in gradi vsaka temeljna delavnost na svetu, vzdih: »ali je kje v Jugoslaviji morda le kako manjše kolo...«
Da, take dimenzije, če pomisliš na prevoz — in tako smo začeli. Predvsem Železarna Ravne in tudi Mežica: da, tudi Gradis: da in Muta za nakladanje in vse: da. Ob taki miselnosti, moralni in dej-stveni podpori bi bilo človeka sram zaspati in tov. Torkar je še posebej pazil, da ne bomo zaspali. Tehniški muzej iz Ljubljane je opazoval, storil in pomagal v vsem.
Težava pa je nastopila prej, kot smo mislili: Repač je kolos. Ne samo nakladanje in razkladanje, temveč predvsem nesejo naši mostovi na najbolj kritični točki le šest ton. Sest ton pa mora imeti že vsak pošten avto sam. In širina in dolžina take, da pofoereš vse ozke profile, če bi kako vozil naokoli po vaških cestah. Ali naj gremo čez Avstrijo?
In vse je šlo. Muta od direktorja pa do kovačev in livarjev. Kako radevolje in iznajdljivo so pomagali. Bilo je na vrsti že kolo. Takrat se bo treba skriti. In naloženo je bilo in prišlo kakor na izletu. Nazadnje gred. Nekdaj je ta hrast rastel v Kotljah in so ga dva dni vozili na Muto. Toda sedaj je ta kolos okovan s tonami železja, iz katerega ga ne moreš izluščiti. Ton ne moreš skriti. Na mali voz ne gre, veliki pa ima sam enajst ton.
Delavci na Muti in Torkar so predlagali: 'tako kot tam davno iz Kotelj, tako naj gre sedaj po cesti nazaj. Nekaj komisijskih ogledov in mogočni furmanski voz, mesto konj pa traktor — na mostu toliko na vrvi, da bo teža deljena.
Državni praznik 29. novembra je bil datum postavitve repača in otvoritev prve razstavne zbirke.
Postavitev
Menda 17. novembra — nekaj dni prej — smo šele pripeljali zadnji kos. Sedaj oskrbeti izkope, pribor in montažo. Spet
V svoji prvi številki leta 1951 je »Fužinar« podčrtal prednost nove kulturne ustanove — Tehniškega noizcja — v našem kraju. Na sliki prva razstava zbirnega urada muzeja na
Ravnah, odprta 29. novembra 1953.
HOTULJSKA KISLA VODA
Pomembna krajevna vrednost in zanimivost. Zdravilna pijača svojstvenega učinka in nekdaj evropskega slovesa
»Kotuljska slatina je izvrstna zdravilna voda zoper bolezni ledvic: izločanja sluzi, gnoja, krvavitev in pri tvorjenju ledvičnega peska. Pomaga pri obolenju sečnega mehurja: katarju, bolečinah, krvavitvi. Priporoča se pri ženskih boleznih, dalje za slabokrvne, za diabetike in rekonvalescente. Posebno zdravilno vpliva Kotuljska slatina pri obolenju živčnega sistema, predvsem pa pri obolenju dihalnih in prebavnih organov; nadalje pri prsnem, požiralnem, želodčnem in črevesnem katarju. Izredno zdravilno vpliva pri otrocih ...«
(Besedilo z etikete na steklenicah)
Pri pogledu po zanimivostih, posebnostih in lepotah naše koroške dežele moramo reči besedo tuldi o naši »Kisli vodi«. Seveda nimamo namena sestavljati tu osnutkov za neki propagandni prospekt zdravilišča, to je stvar drugih. Čisto pa pri tem le ne moremo mimo, kajti, če je neka stvar lepa in dobra, ne more v našem popisu postati grda in slaba. Namen je bil, da bi pobliže pokazali nastanek in razvoj tega zdravilnega studenca in letovišča v našem kraju, vendar so podatki, katere imamo, dokaj pičili in bo ves popis res le bolj »pro-spekten«.
»RIMSKI VRELEC« — SELE DOBRIH 75 LET
Od kdaj tam taka voda teče, kdaj so odkrili njeno zdravilno svojstvo, kdaj postavili ob studencu najprej klopi, potem ute in hiše in hotele, verjetno torej nihče kako točno ne ve. Če pa hočemo za naše kraje vsaj za dosegljive stvari kaj toč-
so študentje, razred za razredom pomagali. Bilo je mrzlo kot še nikoli, pa so delali in peli. Ravnam dn kraju so pripravljali novo znamenitost. V soboto, dne 22. novembra, je prišel mojster K o 1 č, ki je repača nekoč demontiral. Ta ga bo tudi postavil nazaj. V ponedeljek so prišli naši tesarji. S takim veseljem in razumevanjem, da je to prijetno podčrtati, ker je v tem dokaz pravega razumevanja in jamstvo za uspeh bodočega dela. In naši vozači, kadar koli je bilo kaj potrebno, vedno radi in takoj, od vodstva prometa do šoferja. Ko smo kje obtičali, so že zabrneli motorji v pomoč. Kdo bi rad ne delal, ko vidi tako razumevanje delovnih ljudi. V ponedeljek, torek, sredo in četrtek do pred praznik in repač je bil pri vsej svoji ritasti nerodnosti tam, kjer je moral biiti, in tak, kakršni so bili njegovi predniki pred štiri sto in več leti ter tak, kot je bil sam, ko je vrtel in udarjal na Muti. Istočasno je bila do predvečera praznika gotova tudi zbirka. Tov. Mar-h i o 11 i je veliko pomagal. Tov. Torkar si je izmislil še škajo. Ta je bila natro-šena okrog repača zadnji hip in dala pravi izraz prostoru kovačije.
Praznik
Veseli smo bili: repač je stal, muzejska zbirka urejena in Študijska knjižnica, ki je je že same za cel praznik, v prenovljenih
Zaščitna znamka kotuljske zdravilne vode je bila cvet planike. Zaščitnih mark torej v našem kraju ne manjka — pa vse so lepe.
nejšega ugotoviti, pa je vsaj vsak važnejši zapisek nekje v Celovcu. Voda najbrž teče tam taka kar od pamtiveka. Pri vodi nazadnje za kak datum tudi ne gre. Za poznavalce našega kraja in naših ljudi pa je bilo že ves čas verjetno, da so morali ta studenec, posebno pa še zdravilni učinek te vode odkriti precej pozno. Nihče namreč tu ob takih moštiih ne pije vode rad in je že to kazalo, da je moral biti pri odkritju zraven nekdo bolj potrebnih, ali pa bolj pametnih. Vsi smo radi puščali to odkritje drugim, ob nazivu »Rimski vrelec«, ki se
prostorih in v novi opremi. Zraven te smo nameravali odpreti ta dan tudi te naše muzejske zadeve.
Še bolj pa smo bili veseli, ko so k otvoritvi prišli sekretar okrajnega komiteja in predsednik SZDLJ, ing .Pavle 2 a v c e r-Matjaž, predsednik Gospodarskega sveta OLO; Jože Slavič in načelnik prosvetnega oddelka OLO Vojko Simončič. Ta prisotnost in pozornost je dala skromno namenjeni proslavi pečat kulturnega dogodka vsega okraja in dokazala, da ima kulturno delo vse priznanje in pomoč naše ljudske oblasti. Prišli so še prof. Baš iz Ljubljane, ki je bil vidno zadovoljen z ravensko zagonetko, ravnatelj Pokrajinskega muzeja iz Maribora, prof. Bogo T e p 1 y, Prežihova, naš župan Ivan K o -kal, člani Sveta Študijske knjižnice z agilnim predsednikom Francijem Cvita-ničem, predsednik Sveta za kulturo in prosveto, prof. Avgust Černetič, člani akcijskega odbora za izgradnjo gimnazije, predstavniki uprav in sindikatov naših podjetij in še in še — vse v manj ofioiel-nem in bolj prisrčnem, družinskem razpoloženju.
Pa smo tako odprli vse od kraja in izročili Ravnam, da bo tu ohranjeno in da se bo tu naprej in naprej zbiralo vse, kar je pomembnega v delovni zgodovini naše dežele — vse od Pece do Fale in Mislinj.
je za kotuljsko Kislo vodo dolgo prav trmasto uveljavljal, pa — naj bo — tudi Rimljanom. Skozi Kotlje je šla namreč tako zvana »rimska cesta«, ki je vezala Celejo (Celje) in Virunum (na Koroškem), glavno mesto starega Noricuma, katerega lege menda še do danes nismo točno ugotovili. Ko so na Kisli vodi gradili novo letoviško poslopje, so naleteli tudi na več takih ostankov iz rimske dobe. Vse se je torej skladalo s to »rimsko« domeno.
Rimski naziv za našo Kislo vodo pa nazadnje le ni tako star. Podjetni lastnik Steinhaubl, ki je napravil na Kisli vodi prve korake za večji razvoj ter leta 1877 pošteno zajel studenec tudi z namenom eksportiranja vode, je samo kopališče poimenoval po nekih vojvodskih zvezah z »vojvodsko kopeljo«, celotno letoviško postojanko in kraj pa prav po zgoraj omenjeni obcestni legi in najdbah za »Rimski vrelec«.
Od takrat dalje se je za kotuljsko Kislo vodo uveljavljalo in uveljavilo ime »Rimski vrelec«, odnosno »Koroški Rimski vrelec« — tako za kraj, kakor za samo vodo. Ta Steinhaubl pa le ni moral biti tako »trdobučen«, kakor ga predstavlja njegovo ime, čeprav pri drugih po- in preimenovanjih v okolici ni imel toliko sreče. Ko-zarinovo sotesko je namreč istočasno poimenoval v »Vojvode Heinriha klisuro«, tamkajšnji slap pa po njegovi ženi v »Weideck-slap». Ti Heinrihi in Weidecki se v Kotljah niso prijeli. Ker je staro letoviško poslopje postavljeno na samem Studencu in je tam prizidek polnilne in ekspertne naprave za vodo, znači, da je bilo torej to tisto »zajetje« studenca im da je potemtakem to poslopje zgrajeno tam okoli omenjenega leta. Prvotno je imelo to poslopje verando še okrog in okrog tudi v prvem nadstropju in je bilo vse pročelje imenitno rezljano.
RAZVOJ LETOVIŠČA
Kdaj se potem menja lastništvo in kdaj je prevzel stvar Schutz, se uredništvo »Fužinarja« ni zanimalo, vsekakor pa velja, da je Steinhaubl prvi resneje in širše začel, Schutz pa potem sam in v nasledstvu vsaj tako uspešno dalje poganjal. Za drugo glavno letoviško zgradbo velja, da je bila postavljena v letu 1896. (Tudi taki enostavni podatki so seveda ■ zopet najmanj nekje v Pliberku.) Tu nekje je moral začeti že Osiander. Schutz je namreč spravil letovišče tako daleč, da je imel že upravnika letovišča. Ta upravnik — namreč Osiander — se je izkazal za zelo sposobnega. Najprej je poročil — Schutzovo hčerko, potem pa uspešno nadaljeval, prevzel in vodil postojanko ter jo spravil na dokajšnji sloves.
Iz tistega časa je cela vrsta prospektov, ki prikazujejo kotuljsko Kislo vodo odnosno Rimski vrelec kot pomembno zdravilišče, kot biser in bodočnost koroške dežele, kot vir zdravja in kar kot pravljični kraj za krepitev telesa in duha. Lastnik je izdal celo posebno knjižico z zbirkami pravljic in pesmic, ki krožijo okrog Rimskega vrelca. Tako beremo: Pripovedko o Rimskem vrelcu, o izginulem jezeru, o sv. Uršuli dn o .zmajevi luknji (Šmohorica), o kraljici kač, o Šratneku,
sanje o Prežihovem vrhu itd. Tej vsebini je pridružil navdahnjene izjave ozdravljenih gostov, na koncu pa so celo oglasi kotuljskih in guštanjskih gostiln. Tako oglašajo gostilna pri Vastlu, gostilna Ledinek (pri Matevžu) in gostilna »Pri zelenem vencu« (Srob) v Kotljah ter gostilne Tscharre, »Pri kroni« in »Pri pošti« v Gu-štanju. Zanimivo je, da so te gostilne oglašale takrat tudi tujske sobe. Vsi prospekti, ki vsebujejo poleg analize in priporočil zdravilne vode, imajo tudi vrsto najbolj ugodnih ugotovitev zdravniških kapacitet ter seveda še več izjav rekonvalescentov, ki so bivali na Kisli vodi in — ozdraveli.
Takrat je dobila naša Kisla voda naziv in glas pravega zdravilišča in letovišča. Urejene so bile tudi tople kopeli v zdravilni vodi. Kot posebnost omenjajo tudi naravno potočno kopel v sobi — torej kabina, skozi katero je tekla potočna voda, kakor zunaj v naravi. Vodo so izkoriščati in izvažali na veliko. V prospektu je navedeno, da je dajal vir do 15 litrov, s črpalko pa do 47 litrov vode na minuto. Po kolodvorih in vlakih so visele reklame in vabila v nemškem, francoskem in italijanskem jeziku. Kotuljska kisla voda je bila znana kot najboljša namizna voda po vseh restavracijah v Celovcu, v Grazu in na Dunaju. Tik pred vojno je šla vagonska pošiljka Kotuljske slatine tudi v Ameriko. Kotuljska slatina, ali kakor so jo takrat registrirali: »Koroški Rimski vrelec«, je imela posebej značilno in ponosno zaščitno značko — cvet planike. Steklenice so bile nižje od današnjih slatinskih. Na Dunaju so našo vodo prodajali celo v apotekah. Veljava kotuljsike slatine je šla tako daleč, da ko iznesli vest, da pije stari Franc Jožef samo še to vodo in da more le zato čil in zdrav kljubovati visoki starosti.
Osiander je izposloval Kotljam tudi pošto — seveda za letovišče. Tik pred koncem prve svetovne vojne pa je zdravilišče prodal in kupil Javornik.
POSTOJANKA ZA ZIMSKI ŠPORT
Prva leta po tedanji svetovni vojni Kisla voda ni mogla nikamor. Precej je bilo tudi razdejanega. Počasi pa se je stvar upo-stavljala in se je postojanka do pred drugo svetovno vojno že zopet precej uveljavila. Modernizirali so nekatere stvari, napravili lastno elektriko itd. Zopet so prihajali
Letovišče Kisla voda v Kotljah na Koroškem. Levo stari hotel nad studencem, desno novo letoviško poslopje — vse skupaj s sliko vred staro že nad petdeset let.
letoviščarji in iskalci zdravilne vode, predvsem pa so se lastniki potrudili v zvezi z razvojem zimskega športa in so uspeli upostaviti že kar priznano zimovišče, kjer je bil na razpolago tudi pouk v smučanju.
GRDA DOBA
Potem je prišla okupacija. O gestapovcih se nam že kar gabi govoriti. Ta svinjarija se bo vračala ob rasti človečanstva samo njim, ki so jo počeli, da jih bo večno sram. Tu je bila namreč postojanka strahovaJnega SS bataljona, sestavljena iz rojenih in šolanih poklicnih zločincev, katerim so menda prej razširili želodce za večjo oblaigovtnost in boljši voh, kar je dalo toliko večjo vnemo za hladno ubijanje in ropanje kmetskih ljudi in kmetskih domov po teh Skromnih, a narodu zve-
stih domačijah lirično lepe koroške dežele.
BODOČNOST
Po osvoboditvi je bil na Kisli vodi nekaj časa internat industrijske šole, sedaj pa se ta lepa postojanka postopoma vrača v službo koristi in namena, za katerega ima najboljše pogoje.
Naša koroška slatina bo pomagala prvenstveno oživiti tujski promet v našem kraju, kar bo dobro za tiste, ki bodo prišli k nam in tudi za nas.
S Kisle vode se obeta vzpenjača na Črni vrh, v bližini pa tudi nova cesta Slovenj Gradec—Ravne. Preblizu naj bi ta cesta le ne šla prav zaradi bodočnosti tega našega zdravilišča, da bi mu ne vzela njegove največje privlačnosti, to je — miru.
Zdravilna vrednost hotuljske slatine — izjava domačina
della Carlnzia
Takšne reklame v več barvah in jezikih so visele po kolodvorih in vlakih Srednje Evrope in opozarjale na našo »Koroško slatino« že pred petdesetimi leti.
Kakor smo že rekli, domačini kisle vode sploh ne pijejo radi. Menda nikjer ob slatinah ne. To pač zato, ker je domača. Zaradi tega na njej tudi nič takega ne morejo ugotoviti.
Za razliko pa prinašamo naslednjo oceno domačina, našega brivskega mojstra tovariša Miroslava Tassotte, ki pravi:
»Našo domovino je narava bogato obdarovala z zdravilnimi vrelci, ki so osrečili že marsikaterega bolnika. Naša slatinska zdravilišča so znana širom po svetu. Obiskujejo jih od blizu in daleč.
Jaz bi rad povedal nekaj o naši kisli vodi, kotuljski slatini, o Rimskem vrelcu v Kotljah. Skoro osem let sem bolehal na jetrih in črevesju. Iskal sem zdravniške pomoči in hodil po raznih zdraviliščih. Tako sem prišel v roke tudi primariju dr. Leskovarju v Mariboru, ki me je takoj napotil na pitje naše kisle vode. Predpis je bil kratek: trikrat na dan po 3 dcl
kotuljske slatine, počasi po požirkih, in to skozi šest tednov. Za prehlajena črevesa pa močno toplo. Ubogal sem in, evo, primarijeva napoved se je uresničila. Bolečine so popustile in počutim se zdravega.
Odslej trdno verjamem v zdravilnost te naše vode. Nikoli nisem mislil, da bom prišel tako hitro in tako poceni do zdravja. Primariju dr. Leskovarju sem hvaležen nad vse, ker me je napotil k tako cenenemu zdravljenju, vsem pa našo vodo najbolj priporočam. Vsi, ki trpite na tem, poizkusite moj primer in držite se predpisov ...«
Veselimo se obnove te naše zdraviliške postojanke tako v zdravilnem kot v letoviškem in tujsko-prometnem smislu, krajani pa še kot vabljive točke prijetnih sprehodov in razvedrila v miru in lepoti uršljegorskih gozdov.
OB OGNJU PLEMENITIH JEKEL
Kaj morajo vedeti sodelavci pri naših elektropečeh
Montaža elektrod
a) Ko nastavljaš novo elektrodo, moraš poprej dobro spihati prah, magnezilt in ostalo nečistočo iz navojev obeh elektrod, kakor tudi s površine elektrode, ker drugače ni dobrega stika in elektroda se bi segrela.
b) Elektrodi se morata tesno prilegati, da je spoj močnejši (glej sliko 1).
c) Elektrode morajo biti pritrjene navpično, sicer je možnost lomljenja večja.
Pran/na
	
	4
Slika 1.
Vzdrževanje peči
Pogoj za čimvečjo trajnost peči so redna in dobra popravila — vzdrževanje peči. Tu je treba gledati na naslednje:
a)	Takoj po izlitju iz peči je treba očistiti žlindro z dna.
ib) Ako so v dnu luknje, je treba iz njih dobro očistiti železo, sicer bo pri drugi šarži magnezit, ki smo ga nametali v luknjo, odtrgalo, ker se železo pod njim raztopi in razširi.
c) Ko smo peč dobro očistili železa in žlindre, zadelamo s sintermagnezitom vse luknje in zajedena mesta, če so zajedena mesta večja, jih zadelaj najprej do polovice in pusti, da se magnezit zapeče, nato zadelaj do konca.
d) Preden začnemo zalagati na popravljeno dno, namečemo nekaj apna in ostruž-kov tako, da ne pokvarimo dna s težkimi komadi.
Prodno
Nosa
Nepravilno
Slika 2.
(Nadaljevanje)
e)	Ako so se okrušili stebrički, moramo napraviti magnezitno maso in jih lepo zamazati z leseno žličko (glej sliko 2).
Delo na probnem žlebu
a) Probodna odprtina mora biti točno v sredini in dovolj velika (glej sliko 3). Ako je odprtina premajhna, se šarža pri izlivanju zelo ohladi in žlindra ostane v peči, če ni dobro tekoča. Če pa je odprtina na strani, curek jekla zajeda steno žleba in ga uničuje.
b) Žleb mora biti dobro zamazan in osušen, tako da ima čimbolj gladko dno — brez ostankov železa.
c) Zajedena mesta v obzidavi žleba zamaži s Samotno maso in zgladi s polirno žlico.
d) Prebodno odprtino dobro očisti železa, nato jo šele zabij s sintermagnezitom.
Slika 3.
Čuvanje oboka
Tudi s čuvanjem oboka lahko znižamo proizvodne stroške jekla in si tako povišamo plačo.
a) Vsaj enkrat na dan se mora z oboka izpihati prah, da se obok bolje hladi; prah je namreč toplotni izolator.
b) Pazi, da peči' ne segreješ preveč, če ni potrebno.
c) Ako moraš v peči doseči veliko temperaturo zaradi določene kvalitete, lahko peč čuvaš z dobro žlindro. Žlindra se nikdar ne sme svetiti, ampak mora biti vedno motna. Na žlindro meči grafit, tako da se bo vedno z nje kadilo, ker dim zadržuje toplotne in svetlobne žarke.
Ravnanje z orodjem
Ako boš z orodjem pravilno ravnal, bo njegova trajnost večja.
a)	Kadar vlečeš žlindro, grebljico dobro zažlindraj in ne potapljaj je v železo, sicer
se bo že pri prvem vlečenju uničila. Ko je grebljica že vroča, jo moraš ohladiti, očistiti in poravnati, nato pa zopet nadaljevati z vlečenjem.
b) Za mešanje šarže ne uporabljaj drogov že dotrajalih grabljic in probnih ponovčk. Za to so posebni drogovi, kateri so zvaljani iz odpadnega jekla (jeklo, ki ni za drugo uporabo), dočim so probne žlice in grabljice kovane iz dobrega jekla. Na drog, ki je večkrat okaljen, se težko navari nova grebljica.
c) Kadar jemlješ prcibe, probno žlico najprej dobro zažlindraj. Preden zajameš jeklo, poglej, ako je žlica res dobro za-žlindrana, sicer se ti bo žlica raztopila.
d) Ne trgaj z lopato svinje od plošč, katero dobiš pri vlivanju prob.
Jemanje prob
Ako jemlješ probo nepravilno, tudi analiza ne bo točna. Pred jemanjem probe moraš žlico dobro zažlindrati.
a) Preden vzameš probo, dobro premešaj šaržo, nato z žlico zajemi jeklo iz sredine kopeli, da dobiš srednji vzorec.
b) Ko probo vlivaš, vrzi v probno žličko malenkost Al, da jeklo dezoksidiraš, ker sicer del C izgori in ne dobiš točne probe.
c) Probo izbijaj na čistem, ne na mestu, kjer je bil prej grafit, mangan ali kake druge legure.
d) Kovaške in lunker probe dajaj na ta način, da prObno žličko nasloniš na opeko, katero položiš pred probno kdkilo in tako boš lahko enakomerno vlival. Kovaške probe lij brez dodatka Al. Vlivaj lepo centrično, da ne uničiš kokile.
Nameščanje hladilnikov
a) Hladilnike namesti tako, da se ne naslanjajo ob elektrode.
b) Strogo je paziti, da se hladilniki med seboj ne dotikajo, sicer nastane oblok med enim in drugim hladilnikom in se uniči (ga prežge).
c) Dovodne in odvodne cevi hladilnika izoliraj z azbestnim trakom, da se onemogoči kratek stik.
d) Spoj med hladilnikom in dovodnimi ter odvodnimi cevmi mora biti tesen in nepropusten, sicer voda, ki teče na spoju, pada na obok in to škoduje opeki.
VIII. NAVODILO ZA DELO V LIVNI JAMI Priprava kap
Nabijanje kape
Takšno kapo moramo izločiti iz uporabe. Treba jo je na novo nabiti.
*
Mazanje kokil
Kokile se mažejo zaradi tega, da bi ingot imel čim bolj gladko površino in da bi ga potem čim laže izvlekli iz kokile. Mazanje se vrši na segrete kokile pri temperaturi 60 do 100° C in se maže s tankim enakomernim slojem.
Premaz naj vsebuje minimalno količino plinov, sicer se jih jeklo preveč navzame.
Pri direktnem vlivanju naj bo lak za premazovanje kokil redek, a pri sifonskem litju (na lijak) nekoliko gostejši. Čimprej se kokila napolni, tem tanjši mora biti sloj premaza. Torej kokile z malim premerom
premaži zelo tanko, dočim kokile z večjim premerom premaži nekoliko debelejše.
Mazanje se vrši tako, da se kokile najprej očistijo z žično ščetko, nato šele premažejo. Pred postavitvijo se še enkrat premažejo, tako da je na kokili moker premaz.
1. Popolnoma očiščena kokila in kapa se dobro prilegata.
2. Točno — pravilno centrirana kapa na ko-kilo.
3. Vse premazati z grafitnim premazom.
To pa je nepravilna postavitev kape na kokilo. Ni centrično.
Surova kapa se ne sme nameščati, ker pri vlivanju vre. Pri vrenju raztrga kapo, Ingot se obesi in vrže jeklo ven, nato se napravi perut, ki uniči kapo in pretrga ingot.
Kapa ne leži tesno na kokili. Vmesni prostor (perut) se zalije ter povzroči razpoke ingota.
Da se tanke plasti dobro nabijejo, se nabita zglajena površina nareže tako, da se naslednja plast mase dobro sprime.
Obzidava kape.
Kape za bloke se izzidajo iz Samotnega materiala format 2H2G. Vse špranje (stiskalne površine) morajo biti majhne, tako da je potrebna za vezivo samo Samotna masa. Notranja površina mora biti zelo gladka in brez špranj.
Napačno vzidana opeka. Rob ni prekrit.
Obe špranji sta nepravilni. Opeka se mora lepo prilegati — tesno in enakomerno druga k drugi.
Lijak mora biti pripravljen tako, da med opeko ni velikih špranj. Prostor med steno lijaka in opeko mora biti tesno napolnjen. Spodnja ploskev mora biti popolnoma ravna. Lijak se mora z lesenim drogom, ki je nekoliko tanjši od odprtine lijaka, dobro brusiti, da se odstrani odvišna Samotna masa.
Pri sestavljanju opeke v kanalih se mora masa dodati na patrico opeke (ne na matrico).
^ Pravilno
Napačno
Napačno
Pravilne
Na počno
'Napačno
Napačno
Napačno
Hišo ali	tovarno	postavimo	tudi v enem
letu. Drevo	pa	potrebuje deset	in	desetletja,
preden zraste	tako	daleč, da	ga	obiraš in
koristiš —	ter	sto	in stoletja	do	lepote in
impozantnosti, da jo občuduješ in ceniš.
Pa vseeno v samem mestu podiramo drevesa (ne morda grmovje), da postavljamo hiše in smo čisto hladnokrvno posekali starodavno turško lipo, da smo »po liniji najmanjšega odpora« razširili ovinek na cesti.
Napačno
Pravdno
Pravilno izzidanje livnih plošč za sifonsko vlivanje je to, da je okrog šamotne opeke nasut suh šamot — mivka. Le vrhnjo odprtino zamažemo s šamotno maso.
Ta površina mora biti vedno popolnoma gladka tako na podložni plošči, kakor na kokili.
Od spodaj se ingot zalije in se ne da izvleči iz kokile. Potrebno je potem izbijanje, kar škoduje kapi in kokili ter je samo po sebi nevarno, zato nikoli ne postavljaj kokil na ta način.
Tako je kokila pravilno centrirana na podložno ploščo.
Še en primer centriranja kokil na livno ploščo. Kokile je treba postaviti točno nad kanalne odprtine. Če jih postavimo tako, da pride rob kokile na odprtino, bo kokilo takoj razjedlo in bo uničena.
Neuporabljive kokile.
Pri zaokroženem robu se ingot obesi. Prav tako se obesi pri zajedeni kokili odnosno na vsaki njeni uliti napaki, zato takih kokil ne uporabljajmo.
Pravilno
Nepravi/no
Zidanje ponovce
Pri zidanju ponovce moramo paziiti in biti zelo previdni, če nam ponovca pri litju odpove, je ves trud pri izdelavi jekla zaman in nastane ogromna škoda. Ponovca bo pravilno in kvalitetno izzidana le, Če jo boš zidal vestno po predpisih.
Predem začneš zidati, nasuj na dno šamotne moke, tako da opeke lepše ležijo. Med opeko daj čim manj šamotne malte, tako da je med opekami čim manjši presledek (špranja). Ko zidaš drugi sloj, nalagaj opeko tako, da se dve fugi ne pre-krijeta. Pri zidanju sten pomakneš vsak sloj opeke nekoliko ven, tako da dobiš lepo konično obliko. Prostor med opeko in plaščem ponovce izpolni s komadi opeke ter zalij s po-ltekočo šamotno maso. Opeka »LO«, to je konusna opeka za namestitev izlivka »AC«, vzidaj fiksno, vodoravno in centrično nad odprtino v dnu ponovce.
Priprava "zamašnega droga
Šamotne cevi na drogu morajo biti dobro stisnjene. Zamašek na drogu ne sme biti preveč nategnjen, ker sicer zamašek poči, ko napolnimo ponovco z železom. T° pa zaradi tega, ker se drog bolj širi kot šamotni material,
Postavljanje podložnih plošč in Nepravilno centrirana kokila na podložno centriranje kokil na plošče.	ploščo.	Tako	torej	ne	delaj.
Podložna plošča mora ležati trdno in vodoravno, tako da stoji kokila na plošči navpično. Ako stoji kokila poševno, razjeda pri litju curek jekla steno kokile in kokilo uniči.
Pravilno
Pravilno: Tu mora biti razor za razliko širjenja šamota in železa.
Nepravilno: V tem primeru bo zamašek počil pri glavi, ker se železo bolj širi kot šamot. — Najprej zamašek dobro zategni, potem pa malo popusti.
Priprava pon ovce pred uporabo
Po odlitju šarže dobro očisti žlindro z dna, nato ponovco počasi hladi. Ko je ponovca že ohlajena, preglej stene in dno, če je kje v fugah železo, katero se mora izstrgati. Alko se ga ne izstrga, potem ko ponovco lijemo, se nam železo v fugi raztopi in posledica tega je, da prežge plašč in izmeček je neizbežen.
Vse fuge in zajedena mesta dobro zamaži z rumeno nabijalno maso.
Pri nameščanju izlivka in zamaška moramo biti najbolj previdni. Preden vzidaš izlivek, ga moraš vskladiti z zamaškom, to pa napraviš tako, da zamašni drog pritrdiš v primož in izlivek tako dolgo ribaš po zamašku, da se zamašek povsod prilega na robove izlivka, nato šele vodoravno vzidaš izlivek. Zamašek močno pritrdi na vodilo in ga namesti za malenkost ekscentrično proti plašču, tako da zamašek vzdrkne v sedišče izlivka.
Ko postavljaš ponovco na gretje, pazi, da ne zadeneš z zamašnim drogom ali z vodilom v podstavke ognjišča.
Ako ti ostane v ponovci svinja, ne hladi je z vodo, ker to škoduje opeki. Opeka absorbira H, kateri potem preide v jeklo. Vodik (H) škoduje jeklu.
Kontrola pon ovce pred uporabo.
Preden ponovco uporabimo, se moramo prepričati o njeni sposobnosti, t. j. kontrolirati moramo zamašek. To napravimo na ta način, da k izlivku vržemo peska, tako da vidimo, če zamašek ne propušča. Ko si ugotovil sigurnost zamaška, preglej vzvodni drog in vodilo za zamašni drog ter dobro premaži (z odpadnim oljem), da boš lahko narahlo odpiral in zapiral.
(Izvleček iz skript, ki jih je izdalo obra-tovodstvo jeklarne.)
Beri še in še!
Poročilo komisije HTZ za leto 1953
V borbi proti obratnim nesrečam so bili v preteklem letu doseženi naslednji rezultati:
ŠTEVILO OBRATNIH NEZGOD
	1952	1953	in izven tovarne
januarja	59	67	—
februarja	42	43	7
marca	58	51	6
aprila	60	44	—
maja	49	32	1
junija	44	50	2
julija	39	37	2
avgusta	66	37	4
septembra	66	36	2
oktobra	46	32	—
novembra	49	48	4
decembra	61	27	3
Skupaj	639	504	31
Pogostost nezgod je v primerjavi z letom 1952 vkljub novi mehanizaciji, ki je še niso vsi vajeni, vkljub večji tonaži in povečanemu tempu dela manjša in smo imeli pri celo nekoliko večjem staležu za nad sto obratnih nesreč manj kot prejšnje leto.
IZPAD DNIN ZARADI OBRATNIH NEZGOD
	1952	1953
januarja	1008	1039
februarja	1138	840
marca	1067	1005
aprila	1149	769
maja	959	594
junija	730	878
julija	767	784
avgusta	864	767
septembra	777	701
oktobra	683	659
novembra	753	715
decembra	846	725
Skupaj	10741	9476
Tudi izpad dnin zaradi obratnih nezgod je za okrog 1300 delovnih dni manjši kot prejšnje leto.
To je prvi uspeh in jo bil dosežen zato, ker je v borbi proti obratnim nezgodam sodelovalo vedno več sodelavcev in niso samo čakali, da bi jih kdo na ogroženost šele opozoril (to je navadno prepozno). Ostrina nezgodnega elementa je zmanjšana zato, ker se posamezniki povečali lastna previdnost, ker so sproti odpravljali ogroženosti na delovnih mestih in ker je pri večini narasla zavest odgovornosti za osebno varnost ter se je tako dvignila varnostna disciplina posameznikov in celotne naše fužinarske skupnosti.
Stanje pa je še vedno kritično in moramo v novem letu borbo proti obratnim nesrečam še zaostriti. Številke in posledice obratnih nesreč so še vedno take, da postavljajo naš kolektiv pred vsemi železarnami na črno desko. To ne more in ne sme biti.
Težki primeri obratnih nesreč, ki so prizadeli naše delovne tovariše in njihove družine, so prizadeli celotni naš kolektiv ter so nas še bolj opozorili in še bolj zadolžili za odločnejšo borbo proti obratnim nezgodam. Večina sodelavcev se je te dolžnosti polno zavedla in rezultati kažejo, da sc ostrina nezgodnega elementa s takim sodelovanjem da odbiti in zmanjšati.
Komisija bo tudi v tem letu sproti poročala in bo v ta namen urejena razglasna deska.
Nerazumljivo visoko je tudi število poškodb izven tovarne (padci na poti, pasji ugrizi, poškodbe pri škrutljanju doma itd.), tako da so nam že očitali: zakaj pa takrat, ko gre k frizerju, nobeden ne pade. Tudi tu ne vemo drugega kot vabiti in vabiti na previdnost in zopet previdnost. Ali veste, da nekateri tudi za te nezgode dolžijo upravo podjetja in kolektiv? Pa ne gre nazadnje za dolženje in odpuščanje, gre za zdravje in življenje delovnih ljudi, za dela-zmežnost in za preprečenje škode narodnemu premoženju. Korošci, tu ne smemo več bremeniti kakor drugod, in sedaj še več bremenimo. Ni izgovora tu na oddaljenost stanovanj itd. Na Jesenicah n. pr. se vozi z vlakom ali s kolesi v službo nad 2500 ljudi iz oddaljenih krajev, pa komaj nanosijo tako število domačih poškodb.
Želimo res dobesedno srečno novo leto posameznikom in družinam, da bi jih nezgodni vrag nikoli ne prizadel.
KRIVCA ŠE NISO NAŠLI . . .
V dobi 175-letnega obstoja odn. neodvisnosti Združenih držav Amerike, to je od leta 1776 do 1951, je padlo v raznih vojnah 1 milijon 4000 Amerikancev.
Toda samo v zadnjih 60 letih, ko se je pojavil na cestah avto, je v Ameriki izgubilo življenje zaradi prometnih nesreč tudi milijon ljudi.
Združene države Amerike so v 19 mesecih vojne na Koreji izgubile 17.800 padlih državljanov. V istem času pa je izgubilo življenje 56.500 Amerikancev samo zaradi prometnih nezgod. Krivca za to še niso našli. Ali so morda ljudje krivi? To pa res ni mogoče, saj je vendar kje kak referent.
Zalibog je promet taka reč, kjer se odvisnost od lastnega ravnanja neizpodbitno dokazuje in se ne da oportunistično zanikati. Tu ne moreš nobenega drugega kriviti, če pa ga že, je spet ali avtomobilist, ali pasant. Tu se ne moreš zanašati, da bi nekdo drugi opozarjal in varoval, temveč moraš ravnati in ravnaš sam, kakor pač ravnaš. Prav tu se očitno kaže, kako ravna človek sam in kako potrebno je, da človek sam bolje ravna.
Večina nezgod je takih, da bi mogle izostati, če bi ljudje sami bolje ravnali in manj čakali na to, da jih kdo na pamet šele opozori.
Tako je povsod in tudi po industrijah.
Knjiga o našem kraju
INDUSTRIALIZACIJA ME2IŠKE DOLINE
je sedaj končno tako daleč, da mora biti vsak čas na knjižnem trgu. Ne more biti drugače, član uredništva jo je videl tako daleč in ne bo pomagalo nobeno zavlačevanje več, ker bi moralo založništvo oz. tiskarna, ki jo natisne, falitno gospodariti, če bi naložen stavek in denar tako dolgo ne vnovčili.
Knjiga bo torej tu in v zadosti majhni nakladi 1200 izvodov, zato naj si jo interesenti oskrbijo takoj. Na Prevaljah v knjigarni gotovo bo, vendar priporočamo, da si jo zagotovite pri ZALOŽBI OBZORJA, Maribor, poštni predal 73. To priporočamo zato, da ne bo potem iskanja in kreganja, ko bo knjiga razprodana.
Naše mnenje je, da jo mora imeti vsak napredni krajan odnosno vsaj vsak naš dom.
Sektorska ambulanta in Reševalna postaja v Suhi,
Dve zahvali
pod kateri se podpišemo vsi
ob delovnem jubileju dr. B. Erata
pred parkom Reševalne postaje.
Že v zadnji številki smo povedali, da je bil ob sektorski ambulanti dograjen in urejen sedaj tudi Dom naše reševalne postaje.
To je po pomenu, po potrebi, ureditvi in opremi taka ustanova, da smo se je vsi razveselili.
Menda je res slučaj hotel, da je bila ta ustanova tako mogočno pod streho in v taki pripravljenosti prav do zadnjih dni aktivnega službovanja njenega ustanovitelja tov. dr. Boštjana Erata.
Reševalna postaja na Ravnah je bila ustanovljena leta 1923 v okviru takratnega Rdečega križa Guštanj-Ravne, katerega predsednik je bil dr. E r a t, tajnik pa pokojni Rajko Kotnik, in ki je veljal kot eden najbolj delovnih odborov Rdečega križa Slovenije.
Agilni odbor Rdečega križa je uvidel potrebo in pridobil prvi reševalni avto že leta 1925 ter je imel do druge svetovne vojne že tri vozove. Rdeči križ je leta 1932 izdejstvoval tudi zgraditev kopališča v Suhi, ki je še danes polno ustrezno in velika pridobitev mesta in kraja.
Leta 1946 se je Reševalna postaja ločila od Rdečega križa kot samostojna ustanova in od takrat dalje je njen »spiritus agens« tov. Ervin W1 o d i g a. Povedal nam je o delu in prizadevanjih prej in sedaj ter rekel: če boste kaj pisali, napišite zahvalo, zahvalo predvsem Okrajnemu ljudskemu odboru Slovenj Gradec za uvidevnost in sredstva, ki so pomagala uresničiti smoter in zadostiti potrebi. Vodstvo Reševalne postaje sc zahvaljuje za pomoč tudi Mestnemu ljudskemu odboru Ravne na Koroškem in pa Železarni Ravne, ki je kupila Reševalni postaji moderni in res ustrezni rešilni avtomobil.
Izpopolnjujemo željo vodstva Reševalne postaje in tudi dolžnost javne zahvale, pod katero se podpišemo vsi krajani.
Reševalna postaja je priročno in gospodarno nameščena in opremljena. Iz starih vozov bo upostavila možnost ločenega prevoza primerov nalezljivih bolezni, kar je nadaljnji zdravstveni podvig v našem kraju.
piše in je obrnjen s hrbtom. »No, od kod pa ste...« Pacient začne praviti, kaj mu je, in take nevšečne stvari, zaradi katerih pač greš k zdravniku. »Povejte mi samo, cd kod ste, ali z Brdin, ali Zelovca, ali Na-vrškega vrha.« In ko mu je pacient povedal, da je iz Kotelj, je dr. Erat takoj povedal, kaj mu je in že pisal recept — ne da bi ga bil videl. Tako je dr. Erat spoznal in poznal svoje ljudi in svoj kraj.
Dr. Erat je pri vsej preobremenjenosti (saj je znano, da je imel kot zdravnik dolgo največje letno povprečje obiskov v Sloveniji) ostal nezrušljivo dobre volje in je dajal poleg receptov vedno tudi vrsto veselih, ki so včasih še bolj pomagale. Ni pa menda anekdota, da je bil dr. Erat edini zdravnik širom po deželi, ki ni nikdar prepovedal mošta — seveda, če je bil mošt dober.
O dr. Eratu kot partizanskem zdravniku sta napisala že Voranc in Beno' Kotnik. Tu ni bila lahka. Sumili so ga in mu očitali, da on »tako brez skrbi hodi povsod okoli __«	Pa jim je odrezal: Se nimam kaj
bati; če si vi ne upate, ste pač figarji... Namesto jeze so morali prasniti v smeh. Pri načelnosti pa jim ni mogel uiti: Po vesti in prisegi moramo zdravniki pomagati vedno in vsakemu ... Oni pa: to ne rečemo in tega ne prepovedujemo, zahtevamo samo, da zdravniki to pomoč — prijavite. Vseeno mu niso	hH«i.	sumili
Reševalna postaja in vse naše zdravstveno skrbstvo pa je imelo v teh dneh še drugi pomemben dogodek. Njen ustanovitelj in dolgoletni upravnik in izvrševalec vsega zdravniškega skrbstva pri nas, tov. dr. med. univ. Boštjan Erat, zapušča aktivno službovanje in stopa v pokoj.
Dr. Erat je koroški rojak in tržaški maturant iz Ukve na Koroškem — vasi v Kanalski dolini višarskega predela. Na Ravne je prišel iz Ljubljane in Slovenjcga Gradca jeseni leta 1919. Torej samo v našem kraju 35 let službovanja.
35 let zdravnik in sam v enem kraju — je tak svet, da ga v enem sestavku ne moremo niti v obrisih popisati. Industrijski kraj in dežela, beračija in letovišče, globače in gora, krasni mošti in koroške specialitete, obupi, veselje, sovraštvo in ljubezen, mir in vojske — vse to je doživljal z nami in doživljal kot zdravnik, kjer ne moremo za njim. To je strašanska praksa, izkušnje in spoznanje kraja. Ni čudno, toliko anekdot ga obkrožuje. Povsod je pravo zadel. Najbolj se nam do-pade tista: nekdo potrka in vstopi, dr. Erat
Dr. Erat v krogu ožjih sodelavcev
Muzejska delavnost v našem kraju
Ustanovitev Okrajnega muzejskega društva Slovenj Gradec
Glej starosvetno grčo ali rdečelične lesene device na Uršlji gori, glej ritasti repač na gimnaziji, šrat-neško zidovje ali predsmrtno pismo padlega partizana — v vsem je duša: trpljenje in vera, veselje in življenje in zmaga iz davnin v nas: dediči smo, prevžitkarji ne. (s)
Kolikokrat slišimo priznanja in hvale, kako imajo drugi narodi in kraji odlične zbirke, kako znajo ohraniti in pokazati zanimivosti narodovega dela in življenja. Toliko kdo, ki vsaj nekoliko in mimogrede pogleda ven, že rad pove, kako tam vse drugače znajo in koliko več in kaj vse imajo, česar mi nimamo in ne moremo pokazati. Pa čisto enostavne stvari, a vendar tako pomembno in dragoceno.
Da, zunaj, samo zunaj . . .
Prav tako smo že večkrat slišali in si lahko mislimo, kako še do nedavna nihče ni čutil potrebe, da bi za ogled kake zgodovinske zbirke prišel v naš kraj, da bi od nas in pri nas kdo kaj takega pričakoval. Ce že kje drugod, nam kaj takega ni nihče pripisoval. Naša revščina je bila znana. Kaj boš vrednega iskal po teh krajih, kjer ponekod tam, kjer vlak obstane, niti kolodvora ni in so namesto postaj transparentni napisi toliko, da se ti imena ne zmešajo.
Gotovo je tudi, da smo se lotili dokaj nepopularne teme še danes, kajti nekateri že vnaprej zanikajo potrebo kakega brskanja po »stari šari«, ga smatrajo za preura-njenega1 in predpostavljajo nujnost izgradnje eksistence za možnost dostojnega življenja. Proti temu težko kaj rečeš, ker je to zelo potrebno. Vendar pa je zelo verjetno, da tudi pri drugih ljudstvih eksd-
pa so ga po najdenem receptu, kar je bilo zadosti, da so ga odpeljali v Dravograd in petem v Celovec
Ta naš popularni zdravnik odhaja sedaj iz aktivne službe v pokoj. Dr. Erat bo deloval le še v privatni ordinaciji. Sicer nikoli ni gledal na ure. To je bil zdravnik, ki smo ga lahko klicali tudi razvajeno. Kjer koli si dr. Erata dobil in kdaj koli, je ustregel. To je za samega zdravnika v kraju tudi nujno, a to je bil pri dr. Eratu njegov značaj.
Imamo torej še eno zahvalo, ki jo je naročilo vodstvo Reševalne postaje in ki jo čutimo vsi: Tovariš dr. Erat, bili ste naš zdravnik tako rekoč skozi vso dobo Vašega in našega življenja. To je po letih, po delu in predvsem po značaju Vašega dela tako veliko, da zahvale za Vašo pomoč ne moremo izraziti z besedo, temveč jo lahko samo čutimo. In to zahvalo, tovariš dr. Erat, čutimo vsi od fužin pa do najbolj oddaljene globače in do najvišjega vrha našega kraja.
Pri nadaljnjem bolj mirnem delu Vam želimo nadaljnjih uspehov in za dobro voljo tudi nadaljnjih anekdot, ki jih namerava FUŽINAR zbrati vsaj za 50-Ietnico Vašega dela v kraju. Do takrat pa iskreni: srečno!
Repač s prevaljske strani
steinca še ni bila povsod brezhibna in na parketih, Iko so narodovim kulturnim vrednotam že posvetili pozornost. Res je dalje tudi, da človek ne sega samo od žlice do ust. Tam se Človek šele začne, narod pa še prej, zato ne moremo verjeti, da bi ostalo za kulturo samo tisto, kar je čez usta.
Ob vseh teh negativnih predsodkih pa se lahko vsi veselimo dejstva, da je danes miselnost drugačna im da prihaja spodbuda i za eno i za drugo delo paralelno od naše ljudske oblasti.
ST: - ■
Spodbuda OLO
Tako so se na pobudo Okrajnega ljudskega odbora odnosno iniciativnega odbora muzejskega društva, ki je bil upo-stavljem pod okriljem okraja, zbrali dne
9.	decembra 1953 v posvetovalnici OLO v Slovenjem Gradcu številni prijatelji muzejskega dela na ustanovni občni zbor.
Ustanovni občni zbor, kateremu je prisostvoval sekretar Okrajnega odbora SZDLJ, tov. ing. Pavle 2 a v c e r , in katerega so se udeležili od zunaj: direktor Tehniškega muzeja Slovenije, tov. prof. Franjo Baš, ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo LRS, tov. Edo Turnher in ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Mariboru, tov. prof. Bogo T e p 1 y , je oitvoril in vodil predsednik iniciativnega odbora, tov. prof. Bogdan Žolnir. Občni zbor je bil vseskozi 'bogata in lepa — kulturna beseda in je samo škoda, da je ni slišalo vse naše ljudstvo'.
Iz (posameznih nagovorov bomo mogli prinesti le kratke izvlečke.
Referat prof. Baša
V imenu Tehniškega muzeja Slovenije je pozdravil občni zbor ravnatelj prof. Baš in med drugim povedal tudi to-le:
»Ustanovitev muzejskega društva v Slo-veniem Giradcu je hvale vredna gesta in
nujna zadeva, saj se v okraju Slovenj Gradec nahaja ogromno najrazličnejših zgodovinskih spomenikov, ki so prebivalstvu premalo znani in še v zemlji. To se pravd, da se nudi muzejskemu društvu obilica posla. Spomenike je treba odkopati, čuvati in jih podvreči temeljitemu študiju.
Doba, ko se je zgodovina študirala in obravnavala samo na podlagi pisanih virov je minila. Na današnji stopnji našega razvoja je nujno, da se pri tem opiiramo na pisane, predvsem pa na materialne vire, ki jih je treba« proučevati z gledišča današnje stopnje razvoja ter na podlagi njih sklepati na duhovni in materialni razvoj naših prednikov oz. na način njihovega življenja.
Med zgodovinske spomenike spadajo gotovo vsi predmeti, ki imajo zgodovinsko vrednost. Za take predmete je treba najti možnost ohranjevanja, da bi postali last skupnosti in sestavni del ljudske miselnosti. Pogled v preteklo dejavnost ljudi na podlagi spomenikov, bo ustvaril enotno kulturno miselnost. S pronicanjem historične kulturne dejavnosti bo ustvarjen nov tip človeka, ki bo zrastel iz lastne preteklosti.
V okraju Slovenj Gradec že obstajajo razne zbirke kot n. pr. zbirka gradiva iz NOB, nadalje umetnostne zbirke župnika Sokliča in zbirka tehničnega muzeja na Ravnah. Vse te zbirke kažejo dejavnost slovenjegraške okolice, predvsem pa dejavnost svobodne Koroške v preteklosti. Te omenjene ustanove morajo biti vedno v najožjem stiku. Za bodoče organizacije je treba z ozirom na formiranje Okrajnega muzejskega društva šele najti ustrezajoče dblike in sicer, kakor bo narekovala potreba dela na terenu.
Prva naloga muzejskega društva je koordinacija dela že obstoječih zbirk. Pri tem pa je treba misliti, da je muzejska
dejavnost v Slovenjem Gradcu nujno povezana z muzejsko dejavnostjo LRS. Zato mora to društvo imeti trdno zvezo z rep. društvom zgodovinarjev, saj bo obojestranska pomoč nujno potrebna.
Iskanje, pridobivanje in čuvanje zgodovinsko važnih predmetov naj ne bo delo samo ozkega kroga ljudi. Pri tem naj sodelujejo najširše množice, vsi oni, ki imajo veselje za takšno delo. Delo za muzej torej ni samo naloga zgodovinarjev, ampak prosvete sploh, sindikatov in industrije. Ljudi je treba zaktivizirati za tako delo, vzbuditi pri njih ljubezen in spoštovanje do zgodovinskega gradiva, kajti samo na takšen način ustvarjeni muzej bo lahko družbeno deloval. Odbor društva naj bo le upravni in iniciativni aparat, zbirajo pa gradivo vsi, ki imajo za to veselje. Zbranega materiala se bodo lahko v največji meri posluževale naše šole, ki bodo na ta način lahko najbolj zadostile nazornosti pouka na podlagi materialnih zgodovinskih virov iz naše okolice, kot n. pr. kako je vplivala na našega človeka uvedba parnega stroja na Ravnah, uvedba železnice ali pa uvedlba detelje in krompirja na našega kmeta, študij naših domačih stvari bo dokazal našo današnjo stvarnost kot nujnost. Mi lahko obravnavamo naše probleme na podlagi naših domačih virov, ne pa, da smo vedno vezani na tujino. Če smo se lahko politično osvobodili, se lahko tudi kulturno. Muzej mora imeti literaturo in dosedanje arhivalije kot osnovo za nadaljnje delo. Kot že rečeno, se lahko pouk v šoli razvije najbolj nazorno na podlagi predmetnih virov iz okolice, seveda pa se pri tem, če obravnavamo predmetne vire, ne sme zanemarjati literatura.
Naloge zgodovinarjev se z ustanovitvijo muzeja razširijo. Oni morajo tolmačiti ljudem razne predmetne vire, ki so jim sicer nejasni, kot n. pr. zakaj je sv. Florjan naslikan z vedro in gasi gorečo hišo. To je doba, ko še ni bilo gasilskih društev, pa so se ljudje zatekali v misticizem in v njem 'iskali rešitev.
Naloga muzejskega društva je, ohraniti kulturne predmetne vire z vsem njihovim
okoljem, kot n. pr. neko kmečko hišo, ki ima zgodovinsko vrednost, je treba oču-vati na mestu, kjer ta stoji. Današnja doba je tudi historična, to se pravi, da je treba, recimo pri gradnji novega mesta ali novih stavb, pred tem teren fotografirati, da se pozneje lahko dokumentira.
Prof. Baš je izrazil veselje nad ustanovitvijo društva in obljubil vso pomoč pri delu.
Nagovor ing. Pavla Zavcerja
Občni zbor, namen in delo Muzejskega društva je pozdravil sekretar OO SZDLJ tov. ing. Pavle Z a v c e r, sekretar okrajnega komiteja Slovenj Gradec, ki je poudaril, da mora biti v današnji družbeni stvarnosti nosilec kulturnih dobrin ljudstvo. Delo in življenje društva bo povred-notilo pomen tega društva. Vse njegovo delo je ogromen prispevek h kulturnemu dvigu širokih plasti naroda. Naša revolucija je omogočila, da se lahko tako društvo formira in dela prav z namenom, da služi širokim ljudskim množicam.
Pozdrav in predlog ravnatelja prof. Boga Teplyja
V imenu Pokrajinskega muzeja v Mariboru je pozdravil občni zbor ravnatelj tov. prof. Bogo T e p 1 y , ki želi, da bi bilo sodelovanje med njimi in društvom kar najtesnejše. Predlaga, da bi se med drugim rojstne hiše naših velikih mož, kot so Prežihov Voranc, proglasile za kulturne spomenike, ali pa bi se na njih vzidale spominske plošče (kiparju Bernekar-ju, zgodovinarju Trstenjaku in drugim).
Izvajanja ravnatelja Eda Turnherja
Tov. Turnher, ravnatelj zavoda za spomeniško varstvo v Ljubljani, čestita k ustanovitvi muzejskega društva v Slovenjem Gradcu in pravi nadalje:
»Področje slovenjegraškega okraja je silno bogato na umetnostnih spomenikih. Topografsko je obdelanega v okraju Slovenj Gradec polovico tega dela. Kar se tiče arheologije iz prazgodovine, se še ni našlo ničesar, pač pa so našli precej stva-
Naša »blejska« razstava je sedaj v muzejski zbirki.
ri iz rimske dobe v Starem trgu in na starem gradu. Mnogo naših arheoloških predmetov je šlo v tujino. Odkopavanje se mora vršiti sistematično, kakor je šel zgodovinski razvoj. V našm okraju se nahajajo najrazličnejši spomeniki, med drugimi tudi razni gotski in baročni spomeniki, imamo mnogo plastike, predvsem gotske. Etnografski spomeniki propadajo zelo hitro in jih je težko obvarovati. Kot že omenjeno, spadajo med zgodovinske spomenike tudi rojstne hiše naših velikih mož, ki jih imamo v slovenjegraškem okraju kar precej, kot n. pr. Prežihov Voranc, kipar Bemekar, baročni slikar Štravs in Skoibelj. Zelo bogat je muzej NOB; tako lepega in bogatega muzeja z gradivom iz NOB še nikjer drugje ni. To je predvsem zasluga tov. Žolnirja. Na žalost moramo reči, da ravno spomeniki iz NOB zelo hitro propadajo, ker so večinoma' iz lesa in in to v krajih in na mestih, kjer je vlažno in tako les hitro trohni. Zato je nujno, da se taki spomeniki vsaj evidentirajo. Ohranitev spomenikov iz NOB je važna tudi zato, da lahko našo NOB prikažemo tujcem, ki se zelo zanimajo za našo borbo. Nadalje spadajo v področje spomeniškega varstva tudi prirodne znamenitosti (parki).
Tradicija spomeniškega varstva je pri nas še majhna. Kot že rečeno, marsikateri spomeniki kot n. pr. kipi propadajo na terenu, ker zavod za spomeniško varstvo v Ljubljani ni vedno v stanju, da jih takoj zaščiti. Zato bi bilo dobro, da bi pri tem delu pomagala muzejska društva, pa tudi okraji in Občine bi morale tej stvari posvetiti vso pozornost. Pri vsakem svetu za prosveto in kulturo bi se morale ustanoviti komisije za varstvo spomenikov. V tej komisiji naj bi bili načelnik prosvete, zastopnik ZB in zastopnik muzejskega društva, mogoče pa tudi zastopniki občin. Dobro bi bilo, da bi v tej komisiji bil tudi zastopnik komunale.«
Poročila o obstoječih zbirkah v okraju
O zbiranju za tehniški muzej na Ravnah je poročal ravnatelj dr. Franc Sušnik. O tej zbirki pišemo tudi pa drugem mestu. O muzeju NOB v Slovenjem Gradcu, ki je eden najbolj dokumentarnih te vrste v republiki, je poročal njegov iznajdljivi in zaslužni zbiratelj prof. Bogdan Žolnir. O takozvani Sokličev! muzejski Zbirki pa lastnik, župnik Jakob Soklič sam. Bogata privatna zbirka, ki predstavlja vrednost mesta in kraja in dokumentira pridno kulturno udejstvovanje, je po njegovi izjavi zavarovana po njegovi smrti za skupnost.
Na občnem zboru je bila iznesena značilna pripomba Amerikanca-letoviščarja, ki se je začudil, da moremo imeti v tako malem gnezdu kot je slovenjegraško mesto, take umetnine in vrednote, kakor jih je videl v tamkajšnji ceilkvi. Omenjen je bil tudi učinek razstave jugoslovanske umetnosti v Parizu pred dvema letoma. Ko so nas gledali morda še skozi zamr-šene obrvi in niso mogli verjeti, da bi ti »hitri« ljudje sploh kaj dali na umetnost, kaj šele jo imeli, so bili vsi obiskovalci izredno presenečeni nad našo narodno kulturno globino.
Planinska koča in cerkev na Uršlji gori. Cerkev je znameniti kulturni spomenik — menda najvišje ležeči spomeniški objekt v državi.
Izvolitev
Odbor Okrajnega muzejskega društva Slovenj Gradec je bil sestavljen tako-le: prof. dr. Franc Sušnik, ravnatelj gimn.
Ravne na Koroškem — predsednik; prof. Stane Hribernik, ravnatelj gimnazije Slovenj Gradec — podpredsednik; prof. Bogdan Žolnir, upravnik muzeja NOB — tajnik; prof. Ivan Grobelnik, prof. gimn. Slovenj Gradec —* blagajnik.
V odbor pa:
Ciril Vončina, Mežica;
Ivan Kerec, Muta ob Dravi;
Viktor Vavp Slovenj Gradec.
Zastopniki obstoječih muzejskih zbirk: Jakob Soklič za muzejsko zbirko Soklič, Slovenj Gradec; urednik »Fužinarja« za zbirko Tehniškega muzeja Ravne na Koroškem;
Bogdan Žolnir za Okrajni muzej NOB, Slovenj Gradec.
V nadzornem odboru pa so:
Andrija Jovan, magister, Dravograd; Gregor Klančnik, dir. Železarne Ravne; ing. Pintarič, tehn. dir. Rudnika Mežica; Srečko Stanič, ravnatelj gimn. Vuzenica.
Po končanem občnem zboru so si prisotni ogledali muzejske zbirke in napravili
V seznamu umetnostnih spomenikov v našem okraju, ki je sestavljen na podlagi dosedanjih terenskih pregledov Zavoda za spomeniško varstvo LRS in za izdelavo umetnostne topografije koroškega in ostalega slovenjegraškega predela, so navedeni naslednji umetnostni spomeniški objekti:
Sv. Ana nad Pamečami — zanimiva gotska arhitektura z dvema koroma Sv. Boštjan pri Dravogradu — poznogotska arhitektura z zanimivim kamnoseškim okrasjem in opremo Dev. Marija na Kamnu — gotska arhitektura z zanimivo skupino poznogotske plastike
ekskurzijo v Stari trg, kjer je prof. Baš razlagal razne zanimivosti iz zgodovine tega kraja.
Formiranje sekcij in povabilo dopisnih članov
Prvo sejo je imel odbor 9. jan. 1954. Delo je bilo razdeljeno na sekcije, in sicer:
1. stara doba — obdelujejo slovenjegraški profesorji;
2. umetnostna zgodovina — Jakob S o k-lič;
3. NOB — Bogdan Žolnir;
4. etnografska veja — Marija Suhadolčeva;
5. foto — mag. Jovan;
6. pri rodoslovje (še nedoločeno);
7. tehnika — Ciril Vončina, urednik »Fužinarja«, Ivan Kerec;
8. spomeniki — dr. Franc Sušnik.
Odbor je sklenil povabiti dopisne člane
društva ter zaupnike vseh občin v okraju, o čemer bomo poročali prihodnjič.
Ne samo oblast, ne samo resorni uradi, ne samo odbor in člani tega društva, temveč vsi v okraju in deželi moramo storiti vse, da bo naš kraj v prej zanemarjenem smislu hitro zrasel in pokazal naše bogastvo, da se ne bo treba čuditi le tujemu.
St. Janž nad Dravčami — gotska arhitektura z izredno zanimivimi istočasnimi freskami Dravograd — proštijska cerkev — triladijska renesančna arhitektura in baročna oprema Dravograd, Sv. Vid — romanska arhitektura iz 12. stoletja z značilnim vzhodnim zvonikom, freske, baročna oprema Itavne na Koroškem, župna cerkev — poznoromanska arhitektura iz 13. stoletja z baročno opremo, slikami in nagrobniki Ravne na Koroškem, Sv. Anton — gotska arhitektura iz 14. stoletja St. IIj pod Turjakom — od stare stavbe je ohranjen zgodnjegotski vzhodni zvonik St. Janž na Suhem vrhu — velika baročna
stavba iz sredine 18. stoletja s kvalitetno baročno opremo in gotsko plastiko Sv. Jedert pri Dravogradu -— zanimiva zgod-njegotska stavba s kamnoseškim okrasjem in gotsko plastiko Št. Janž pri Dravogradu — gotska arhitektura Sv. Jurij na Legnu — romanska arhitektura z vzhodnim zvonikom Sv. Peter na Kronski gori — velika baročna arhitektura z vrsto slik domačega slikarja Štrausa
Sv. Lenart na Platu — interesantna poznogotska cerkev z gotskim ravnim stropom v ladji in gotskim datiranim zvonikom Leše — dve zelo pomembni cerkvi iz gotske dobe z zanimivo koroško vplivno kripto in bogato opremo Libeliče — romanska kostnica na pokopališču, eden redkih spomenikov te vrste pri nas Sv. Magdalena pri Dravogradu — gotska arhitektura s freskami in gotsko plastiko Radlje — župna cerkev ima ohranjen gotski presbiterij s freskami iz 16. stoletja in pomembnim oltarjem 17. stoletja Muta — podružnica cerkve sv. Janeza je ena najzanimivejših stavb na Slovenskem in je časovno opredeljiva vsaj v visoki srednji vek, freske iz 14. stoletja Sv. Duh na Ojstrici — zanimiva arhitektura 16. stoletja s pozneje vpostavljeni.111 lesenimi stropi
Okarje — cerkev sv. Ahaca ima gotsko arhitekturo z renesančnimi freskami in zanimivo zunanjščino z lesenim r.nstrešnim stolpičem
Uršlja gora-Plešivec — za Lovčenom najviše ležeči kulturni spomenik v Jugoslaviji. Zanimiva stavba v gotski tradiciji iz konca 18 stoletja z renesančno opremo Poljana pri Prevaljah — arhitektura z zanimivimi freskami in oltarno plastiko Prevalje — župna cerkev — ima od stare stavbe iz 13. stoletja ohranjen zvonik in pod njim rebrasto obokan presbiterij Ribičje — podružnica je s kvadratnim presbi-terijem in zazidanimi okni v južni steni ladje spomenik poznogotskega sloga Sele — poznogotska arhitektura -je v presbi-teriju poslikana s freskami iz 17. stoletja, pomembna oprema Slovenj Gradec, župna cerkev, je po arhitekturi spomenik od romanike iz 17. stoletja s pretežnim izrazom pozne gotike, veliki oltar je eden najpomembnejših svoje vrste iz leta 1734, vrsta gotskih in renesančnih nagrobnikov, slike domačih mojstrov (Sko-bel, Štravs)
Slovenj Gradec, Sv. Duh — enotna gotsica stavba iz leta 1424 se veže na ime celjskih grofov in je v celoti gotsko obokana, dve vrsti gotskih fresk z znamenitim pasionom iz srede 15. stoletja, gotske plastike in opreme
Stari trg — cerkev na gradu — je edinstven spomenik v Sloveniji iz 13. stoletja Šmartno pri Slovenjem Gradcu — župna cerkev je bila iz starejše osnove v pozni gotiki razširjena v triladijsko Sv. Vid nad Vuzenico — enotna stavba iz 14 stoletja s celotnimi rebrastimi oboki Gornja Vižinga — stavba je zanimiv primer arhitekture v gotski tradiciji Vuzenica — spada kot celotnostni spomenik med najpomembnejše v Sloveniji: romanska, banjasto obokana kapela na severni strani, romanski glavni portal, glavna stavba z vzhodnim zvonikom iz prehodnega sloga in kamnoseškimi detajli, obokana v začetku 18. stoletja, več plasti gotskih fresk, pomembna baročna oprema.
Zavod za spomeniško varstvo LRS bo ta seznam dopolnil z nadaljnjimi študijami in pregledi.
UPRAVA »FUŽINARJA« SPOROČA da so povsem pošle štev. 10-12 letnika 1952 ter štev. 11-12 letnika 1953.
Prosimo posameznike, ki lista ne hranijo, da ti dve številki odstopijo, da jih lahko damo interesentom.
Vse druge dosedanje izdaje »Fužinarja« pr. posamezniki še lahko dobijo za izpopolnitev letnikov — seveda, dokler bomo imeli zalego.
Nekaj umetnostnih spomenikov
Vobovnik Drago:
Ravne morajo dobiti knjigarno
Lansko leto so v začetku februarja po vseh večjih krajih Slovenije proslavljali Teden slovenske knjige. Tudi na Ravnah smo ga. Ob teh dnevih so založbe, knjigarne in knjižnice priredile razstave knjig in publikacij. Naši kulturni delavci pa so prirejali kulturne večere in poučevali ljudi o našem knjižnem trgu, o vrednosti branja knjig itd. z željo, da bi tako naša knjiga laže prodrla do našega človeka, do delavskega razreda, o katerem govorimo, da je nosilec nove kulture in napredka.
Tudi letošnje leto bodo po vsej verjetnosti organizirali Teden slovenske knjige. Ravenčani imajo poleg tega na vidiku še en teden, to je Prežihov teden, ki bo sledil prvemu. Za ta dva »tedna« se bo treba temeljito pripraviti, da bosta zapustila vsaj nekaj sledi v našem javnem in kulturnem življenju.
Ni moj namen razpravljati v tem sestavku o naših »tednih«, ker sem si izbral povsem drugo temo, ki pa je v trdni zvezi s prej nakazanim vprašanjem, to je: zapisal bi rad nekaj o naši knjigami, ki je še ni. Bralec pa naj ne misli, da so naslednja izvajanja morda moje iluzije, pač pa je to želja vseh, ki čutimo potrebo po slovenski knjigi in se zavedamo posledic krize slovenskega knjižnega trga.
»Ljubljanski dnevnik« je v začetku februarja lanskega leta objavil krajši članek z naslovom »Ravne potrebujejo knjigarno«. Tri dni pozneje pa smo brali v članku »O kulturnem delu na Ravnah« v »Ljudski pravici« izpod peresa pisca tega članka med drugim naslednje:
»Na Ravnah čedalje bolj čutimo potrebo po lastni knjigarni... Ravne bi morale knjigarno že davno imeti in bi jo imele, če bi bilo pri odgovornih forumih dovolj razumevanja za to važno kulturno ustanovo. Upamo, da jo bomo v najkrajšem času tudi dobili!«
»Upali« smo vse leto! Rezultata nobenega ...
Ko je začel z lanskim letom izhajati mesečnik »Knjiga 53« namesto prejšnje bibliografske publikacije slovenskih založb »Slovenski knjižni trg«, je eden najvidnejših sodobnih slovenskih publicistov, Božidar Borko zapisal v 2. številki »Knjiga 53« v članku »Ob tednu slovenske knjige« med drugim naslednje:
»... s knjigo je treba prodreti med ljudstvo, treba je zlasti med našim industrijskim delavstvom vzbuditi žejo po znanju, po nenehnem razširjanju obzorij, po plemenitem uživanju lepe besede, žejo, ki bo potlej sama po sebi privabila ljudi h knjigi, ki bo delavčeva osebna last.«
Iz tega citata je jasno razvidno, da je treba v današnjem času prodreti s knjigo prav do jedra našega delovnega ljudstva, kajti le-ta jo najbolj potrebuje, hkrati pa je lahko njen največji kupovalec in reši zastoj na našem knjižnem trgu, ki se lansko leto kljub velikemu prizadevanju založb in knjigarn ni bistveno izboljšal od predlanske »suše«. In kako naj v kulturnem in industrijskem centru ob naši severni meji vzbudimo med
ljudstvom »žejo po znanju«, če mu ne nudimo najbolj potrebnih »učiteljic in svetovalk«?
Pa mi bo morda kdo oporekal, češ zakaj pa imamo potem Študijsko in Sindikalno knjižnico?
Vse lepo in prav. Izkoriščajmo obe, kolikor se le da! Treba se je pa zavedati, da Študijska knjižnica ni sindikalna, da bi lahko vse knjige, kolikor jih ima, izposojala na dom. Poleg tega pa je njen izposoj evalni oddelek še zelo. reven in ni misliti, da bo lahko vedno zadostila potrebam naših bralcev. Tudi to ni njen namen, kajti knjižnica zasluži le takrat naziv »študijska«, če lahko kdor koli in kdaj koli dobi zaželeno knjigo ali revijo. Zato je nujno, da vsaj po en izvod vsake knjige stoji vedno na polici v knjižnici. Sindikalna knjižnica bi lahko v tem oziru mnogo storila, toda dvomim, da lahko vsakdo najde v njej želeno knjigo.
Še dvoje stvari nas opravičuje, da lahko postavimo zahtevo po ustanovitvi knjigarne.
Prvič, vsaka literatura in splošno kultura rabi za svoj razvoj določene materialne pogoje, ki ji omogočajo, da ne doseže stopnje stagnacije, kar pomeni v literaturi nazadovanje in ne napredek. S tem pa ne mislim reči, da je knjiga neko pro-
Kakor smo poročali že v prejšnji številki Fužinarja, je direktor Klančnik izposloval pri švedskih jeklarnah prakso za osem naših fužinarjev, in sicer tako, da nas to ne stane nobenih deviz. Na Švedsko so šli Florjančič, Dretnik, Ivartnik, Hriberšek, Polanc, Radušnik in Razgoršek. Nekaj dni prej sta šla po štipendiji mednarodne pomoči na prakso v Porurje tudi Ošlak in Slemnik.
Želimo jim velikih pridobitev za dobro naših fužin!
V torek, 5. januarja, zjutraj po 5. uri smo odrinili z Raven proti Dravogradu in državni meji. Tam so ugotovili, da imamo vse papirje v redu, pregled pa je bil samo v pogledu denarja. Tudi to je bilo v redu. Edini veselejši prigovor s strani carine je bil, da ima nekdo od nas preveč hrane s seboj in da mu jo bodo morali zacariniiti vsaj z 200 din. Ko smo cariniku pojasnili, da bomo potovali skupaj kar 66 ur ter da bomo ves ta čas tudi jedli, je carina odpadla. Pregled ni bil predolg, potem pa smo jo ucvrli do avstrijske carinarnice. Prosili smo za hiter pregled, da ne bi zamudili motornega voza. Uvaževali so to iin od 16 kovčkov prtljage pregledali samo en kovček. Drugi so že spet tekli dalje na postajo, tovariš Florjančič pa je počakal še na izpis podatkov iz vseh potnih listov, ki jih ni bilo ravno malo. Do postaje je bilo en kilometer. Tudi sam Florjančič ni več verjel, da je še za tek, to progo pa je »podelal« v rekordnem času in vstopil eno sekundo pred odhodnim časom. Na tej tekalni progi je hitela tudi stara mamica, ki je šla k
dajno blago, nasprotno, knjiga je »steber kulture, kultura pa je eden izmed stebrov socialistične družbe«, kot jo je jasno in točno formuliral pisec Uvoda v 12. številki »Knjige 53«.
Drugič, praksa nas uči, da so poleg študijskih in sindikalnih knjižnic potrebne tudi tako imenovane osebne ali družinske knjižnice, v katerih so dobre knjige vedno na dosegu roke. Samo na tak način je lahko knjiga človeku »uslužna svetovalka in prijetna prijateljica«. — (»Knjiga 53«, štev. 12.)
Vsi tisti, ki ljubimo knjigo — »ta najplemenitejši in najofočutljivejši produkt človekove dejavnosti« — bi se morali zavedati, da je slovenska knjiga kot nositeljiica premnogih vrednot nujno potrebna vsakemu našemu človeku in zaklicati v en glas: knjigarno Ravnam!
To je zelo resen in važen problem v našem kraju in mu bo treba v bodoče posvetiti več pozornosti. Mnenja sem, da bodo odgovorni forumi razumeli in podprti ta predlog, kajti šele z ustanovitvijo knjigarne, knjižnimi izložbami itd. bomo lahko vzbudili v našem človeku zanimanje in potrebo po branju ter kupovanju knjig, kar bo brez dvoma velika kulturna pridobitev za naš kraj. Delavski razred pa naj podpre to prizadevanje in s tem uresniči svojo voljo, »biti mecen slovenske kulture, njen pospeševalec in spremljevalec njenih najboljših sadov« (»Beseda« 1953), pa bo naša želja uresničena ...
svojcem v Straliburg. Florjančič ji ni mogel kdo ve kaj pomagati, opozoril in prosil pa je motorovodjo, da hodi še stara ženica in da naj jo počaka. Tudi to je bilo napravljeno.
Voz je potegnil in šli smo spet proti Dravogradu ter skozi naše Ravne proti Pliberku. Na Ravnah smo seveda spet vsi viseli na oknih in gledali, če nam bo še kdo pomahal v slovo. Čeprav je Milan objubil, da bo stal nekje na »irafuldi«, ga pa le ni bilo. Za povečanje veselja smo morali v vlaku doplačati karte, ker se je vlak podražil. Tako smo potrošili za to skoro vse razpoložljive šilinge. Preko Celovca smo prišli do Beljaka, kjer smo izstopili, ker je imel vlak iz Jugoslavije, tako imenovani »TauernexpreI3«, nekoliko zamude. Šli smo v čakalnico, kjer smo se najedli (žene dajo ponavadi v kovčke veliko boljše stvari kot pa sicer doma na mizo, zato tak kovček hitro kje odpreš). Tone je seveda takoj škilil za pivom — pač obupna navada. Vstopili smo v krog in izračunali, da bi bil vrček, če bi zložili vse šilinge skupaj. Tone pa na tak beraški cvenik ne pije (in je zanj vrček tudi premalo). Ni hotel tako. Pozneje se je izkazalo, da je bilo le prav, ker smo prihranili nekaj šilingov drobiža.
Z vlakom preko Podrožce bi moral priti še tov. Ivan z Jesenic. Vlaka pa ni bilo. Čakati nismo mogli, zato srno se vsedli v direktni vagon za Hamburg in se odpeljali ob pol enih popoldne. Alpski svet v vseh lepotah in strahotah. Električna
ODŠLI SO NA PRAKSO
I* šole in nastopov plesno-folklorne skupine. Članice in mladinke.
železnica se naglo vzpenja proti Malnitzu — tunel za tunelom. Badgaistein, Hof-gastein, znane letoviške in zimovaiiške postojanke. Ugasnili smo že luči v kupeju in hoteli malo dremati, pa nas predrami petje s hodnika. Florjančič, ki je bil pri vratih, pogleda, in glej: »sveti trije kralji«, oblečeni v lesketajoče obleke, so peli potnikom. Kako naj jih neki odpravimo? Prepričevati jih, da nam ni treba peti, je bilo prepozno, ker se je pesem že bližala koncu. Treba je bilo vseeno nekaj ukreniti. Dali smo jim vsak po en šiling in premaknili so se spet za kupe dalje. Petje je bilo bolj monotono, bolj žalostno. Kralji so izstopili v Schwarzachu, Eden naših je pripomnil: kolikor je to pisana navada, ki barva kraj, je eno, kolikor pa je to potreba po cvenku, pa je hudo... Izrazili pa smo željo, da bi se na avstrijskem kraju naj ne pojavili več, ker bi jih mogli obračunati potem le še z markami, kar pa bi bila že hujša valuta.
Avstrijsko-nemško mejo smo prešli tako, da so nam pri Salzburgu pritisnili žige na potne liste. Naš Boris je bil že kar pol obmejnega organa, pripravil je vse potne liste in jih podajal s kupa drugega za drugim tako, da se je obmejni organ zahvalil in želel lahko noč in srečno pot. Pregled je trajal eno minuto. V Schwar-zaehu nas je dohitel Tauernexprefi, pa je moral spet Boris ven, da poišče Ivana. Odkril ga je kmalu in naša skupina je štela sedaj osem potnikov.
V Munchenu smo šli iz vagona in do točilnice. Nihče še namreč ni potoval skozi Miinchen, ne da bi pokusil sloveče pivo. To je nemški Brančurnik. Bilo je nekaj mark in predvsem Tone je prišel na svoj račun. Okrog 11. ponoči smo odrinili dalje. Dremali smo. Skozi Nemčijo smo se podnevi peljali le nekaj ur in videli še ruševine iz pretekle vojne.
V Hamburg smo prišli ob 10. dopoldne z zamudo. Skandinavia-Exprefi jo je že
popihal. Počakali smo na drugi vlak ob pol enih. Tu smo se spet malo okrepčali; bifeji so seveda povsod pri roki in je to po ugotovitvi celotne ekipe lep mednarodni standard. Vlak je peljal samo do damske meje. Okrog 10. ure zvečer smo prišli v Flensburg. Tu smo morali z vso prtljago skozi carinarnico. Ker je bilo do odhoda vlaka za Dansko le nekaj minut, so pregled skrajšali in smo pokazali samo potne liste. Spustili so nas na ograjeni peron, na katerega je privozil ekspresni vlak. Vlak je imel samo vagone I. in
II.	razreda ter spalne vozove, mi pa smo imeli karte za III. razred. Sprevodnik nam je v vagonu II. razreda pokazal kupe, ki je imel na steklu na vratih pritrjen listek z rimsko trojko. Tam smo rinili notri. Potem smo si ogledali zadevo dalje. Ugotovili smo, da je naš kupe enako lep in udoben kakor ostali kupeji II. razreda in smo tako videli, kako uvidevni so Danci tudi za take potnike, kot smo bili mi — s karto III. razreda in brez danske krone v žepu. Res lepa pozornost im si Danci tako prihranijo vsako prerekanje ter pridobijo prvo priznanje tudi takih potnikov. Pozabili smo povedati, da nas je na danski meji tudi pozdravil obmejni organ, prosil za potne liste, pogledal, želel srečno pot — to je bilo vse.
Preko prve morske ožine, ki loči oba otoka danske dežele, zapelje vlak, in sicer spalne vagone zapeljejo na ladjo direktno, drugi pa smo morali izstopiti in peš do barke. Zravnali smo prtljago na palubo in opazovala, kako se je ladja odmikala od obale. Postajalo je vse bolj mrzlo, briti je pričela burja. Veselo nemško dekle, ki nam je delalo družbo, je omenilo, da bi bilo dobro popiti nekaj toplega. Najbrž je dala to pripombo zato, ker so že vsi drugi potniki odšli v restavracijo I., II. in III, razreda na ladji. Rekli smo ji, da pridemo kmalu za njo, 'ker moramo še prej zamenjati nemške marke za krone.
Na žalost pa na ladji ni bilo menjalnice (naši fantje gotovo niso vedeli, da zamenja vsako valuto na svetu na ladji vsak pikolo, seveda z rizikom, da se na račun najbolj ne spozna — opomba uredništva) in smo tako ostali zunaj ter gledali peneče se morje in ladje, ki smo jih srečavali. Po morju so plavali galebi, se dvigali, krožili in spuščali tudi čisto blizu nas. Čeprav nas je zeblo, je bilo tudi to lepo. V salone nismo kukali preveč, da si nismo delali skomin. Tista Nemka, ki se je peljala na delo na Švedsko, je prišla vprašat, zakaj ne pridemo doli. Hotela nam je napraviti uslugo in zamenjati nekaj mark za krone. Kron je imela tudi ona samo za nekaj čajev, nas pa je bila cela četa. V pol drugi uri smo prišli do obale. Dobili smo prostor v vlaku za Kopen-hagen. V Kopenhaignu nismo imeli zveze z ladjo, ki pelje do Malmoja, in smo se peljali z vlakom III. razreda, ki ga je vzela s seboj ladja preko Viborga, tako da nam ni bilo treba prestopati vse do Stockholma, kamor smo prišli ob pol 11. uri dopoldne.
Javili smo se na našem poslaništvu, si malo ogledali mesto, zvečer ob pol sedmih pa se odpeljali v Smedjebacken, naš cilj, kamor smo prispeli po 66 urah vožnje ob četrt na 11. uro ponoči (datum naj izračuna seveda uredništvo).
Predstavnik železarne nas je pričakoval in sprejel zelo prijazno ter nas z avtomobili spravil do stanovanja. Naslednji dan smo bili na sprejemnem uradu, dan pozneje pa smo šli že na delo: dva v čistilnico, trije v valjarno dn trije v martinamo.
Lepo pozdravljamo vse fužinarje. O delu pa bomo povedali drugič.
Izdaja:	upravni	odbor	Železarne Ravne — Urejuje: ured-
niški odbor — Tiska: Mariborska tiskarna v Mariboru Odgovorni urednik: Avg. Kuhar
DOMAČA IMENA
NA SONČNEM KRAJU RAVEN
Do sedaj smo v našem listu zapisali nekaj takih lepih in zanimivih poimenovanj podeželskih kraljestev in stisk, kjer živi in dela naše skromno in pridno kmetsko ljudstvo, ki je obdelalo te brege in odore do zadnje strmine in ruše, kakor morda nikjer drugod na zemlji. Kje vse visoko se svetijo domovi in prelihe! To zmore samo ljudstvo, ki ljubi svojo grudo in ki se trdemu delu ne odmika. Kotlje so bile na vrsti, potem Sele, Gmajna in Vrhi ter prevaljski kraj. Preostal je le še kos ravenske občine. Večidel gre tu za kmetije in bajte na »pripeki«, na sončnem kraju: Strojna, Šelemperg, Tolsti vrh, Zelovc. Res sončni kraj — in sončno ljudstvo, če se spomnimo, kako so ti ljudje zvesto in trmasto slovensko uradovali in učili na svoji občini in šoli v trgu tudi takrat, ko taka trma ni bila najbolj popularna.
STROJNA
Tudi ravenska občina sega na Strojno. Kar tri ure imaš do tistega čela, kjer se sončijo domovi in polja naših »Poljancev« (po govorici, kakor v Polju — v Podjuni).
Utelc — je tam čisto na vrhu. Bogsigavedi odkod to ime
Novak — pravijo mu podjunsko kar narobe: N a vok. Tu gre najbrž res za no-vine.
Železnik — kako je prišlo sem gor železo, ni nezanimivo
Grm — razlaga ni daleč, kajti najprej je bil tu grm, potem šele Strojna Grmova bajta
Močnik — tudi to se takoj razume, če poznamo ne najbolj rodovitno strojnsko reber in razumemo šegavost naših ljudi Zabemik — verjetno podobno kot »Zabrdč-niki« itd.
Zabernikova bajta
Stovnik — verjetno podjunsko zavito Rošer — Rošar — je že niže v Reki
ŠELEMPERG
Zanimiv je že skupni naziv tega ožganega in rjavega roba. Marsikdo bi mogel iz tega kaj zaslediti, kajti »šelmi« so kdaj tu le kaj pomenili. Če pa za ta zdrti in rjavi breg uporabimo naziv, katerega je pogruntal domačin ob pomoči odličnih mostov tega kraja, ko je modroval: Šelemberg—Šelemperg—Še-lenferk—Selenvcrk—Zelenvrag—Zelenfrak— Zelenvreg—Zelencvek—Zelenbreg—Zelen breg (tu je potem mož zaspal, sicer bi morda dobili iz rjavega Šelemperga še kvarglje) je zanimivost še večja, ker smo odkrili klasično razlago izvora imen, ki jo bi mogla s pridom uporabiti še Akademija znanosti. Na drugi strani pa smo dokazali, kako se ta sončna in rjava prepeka kupa ilovice ob gotovi mostovni količini vidi zelena, kakor Alahov vrt. Kdo nam nazadnje kaj more!
Trot — je na vrhu že kar državni mejaš. Ime ni laskavo, Troti pa so ljudje, kot se spodobi. Skozi desetletja so bili župani trdobučne tolstovrške slovenske občine Hiraš — žal tega imena ni razložil zgoraj omenjeni talent Jastrovnik
Jaznikar — seveda podjunsko: Joznikar
Jaznikarjeva bajta
Toni — razlaga ni daleč
Račel — tu je že desetletja tudi dvorazred-
na šola
Račelova bajta
Jank
Vogelnik
Breznik
Mak
Makova bajta
Pogorelec — najbrž je tam kar naprej cvetelo
Pogorelčeva bajta
Komajster
Lizcj
TJlcej
Čevnik — Čivnik
Predan — da se odtehta Kuplena
Perše
Spodaj ob potoku pa so:
Krivčevo Slanikova bajta Merkačev mlin Krevzljeva bajta Meleška žaga Lenijeva bajta
TOLSTI VRH
Sem naprej in kar naprej pa je Tolsti vrh. Tolsti vrh je tako obsežen in tako odločen, da je imel dolgo dolgo lastno občino. Z uradi, šolo in cerkvijo je bil v trgu in ga je tako držal v šahu. Ko so se nemškutarji in nazadnjaki najbolj zaletavali v njihovo slovensko šolo in urad, so Tolstovrščani predlagali, da bi se takratni »Gutenstein« preimenoval enostavno v »Tolsti vrh«. Uspeli niso, imeli pa so potem bolj mir.
Z Raven vidimo samo do Šteharnika; kaj vse pa je še tam naprej!
Jezerčnik — blizu libeliškega Jezernika. Mlake so res tam.
Pušnik — pač od puše
Kuplen — glej zgoraj Predana in smo »kvit«
Štekne — pa naglašaš kakor hočeš
Štekneča bajta
Kvasnik
Miheli
Prikržnik
Lečnik
Purk
Purkova bajta
Toni — da ga ne zamenjate s strojnskim Tonijeva bajta
Jakob — znan po krasnem pridelku krompirja (ta pripomba ni zaradi davčne prijave, ker imajo otroci še vedno dve uri hoda do šole)
Jakobova bajta
Španirc
Korcšnik
Rutar
Oprešnik
Munk — sem je šel Voranc po Munke in Bunke
Munkov mlin — že v Reki Zmelccr
Zmelcerjeva bajta Travnekar Kokalov mlin Čužvak
Čužvakova bajta
Vidrih — pravi mu vse Bidrih
Šteharnik — na Šteharskem vrhu. Tako se
tudi pišejo. Rod je na kmetiji baje že 700
let. Šteharniki so bili večkratni župani
Tolstega vrha in tudi Guštanja-Raven.
Šteharje ima dve bajti
Magrič
Medved
Medvedov mlin Čebul Hudopisk Kokal
Kokalova bajta
Zgo‘rnji Lečnik — in bajta
Ivad
Ivadova bajta Zagerčnik
Čevnik — ne zamenjajte s šelemperškim
Studcnčnik
Studcnčnikova bajta
Na resnično hudi strmini od Šteharnika naprej so:
Eberle
Eberlova bajta Lipovnik
Lipovnikova bajta (sta dve)
Mališnik
Mališka bajta (sta dve)
Pečovnik
Potem so postojanke, ki jih dosežeš v dobri uri in še prej, kar nikakor ni nevažno Anjžik — mladi gospodar je sotrudnik našega lista Anjžikova bajta
Kneps — že kar popularni izletni kraj fu-
žinarjev
Knepsova bajta
Vegi — z daleč vidno rižo sadnega drevja
Veglova bajta
Brusnik
Brusnikova bajta
Spodnji Lečnik — ob starinski kašti je znameniti kostanj premera 6 metrov. V Lešnikovem lesu je padel Malgaj Zg. bajta Sp. Lečnika
Sp. bajta Sp. Lečnika — Tu bi bil zanimiv
točni naslov za nekoga teh prebivalcev, na
primer: Peter Hrast, Tolsti vrh pri Ravnah
na Koroškem, Zgornja bajta Spodnjega
Lečnika okraj Slovenj Gradec
Rutnik
Kokal
Česnik — Cesnik, najbrž Cestnik (ob cesti) Svetej
Svetejeva bajta
Zadaj v Reki, potem že čisto v okviru Raven so dalje:
Lenijeva bajta — Klošternik. Drugi naziv potrjuje obstoj samostana v Reki, kjer je baje »zakopan bogat zaklad«
Čebulova bajta Sadovnikova bajta Štrikcc — obrt *
Mak Rok Blajmiševa bajta Merkač
Knepsova žaga in mlin Blajmiš — še z eno bajto Žmolak — odlično negovano drevje Lampreht — rojstni kraj revolucionarja in našega sedanjega predsednika občine Ravne Ivana K o k a 1 a Kokalovo Gorenšek Popič
Jakobov, odn. Oražmov mlin
Na vzpetini Krajgerjevega vrha na sončnem in v senčnem kraju so še:
Prosen
Smolak
Krajger
Krajgerjeva bajta Obrctan
Obretanova bajta
Klajber
Podosteršek
Meleški mlin (sam Meležnik je že v prevaljski občini)
Cičman Zgornji Tičler Spodnji Tičler
DOBRIJE
Dobrije moramo napisati pravzaprav posebej, ker nosijo guštanjsko ime in jih od Tolstega vrha reže Meža, vendar pa je vse skupaj le še Tolsti vrh Ko greš po soteski dol, je naprej Krivograd-ovo — to še ni na Dobrijah Blatnik — je že bliže. Nekdaj znamenita gostilna, posebej znamenit »Blatnikov klanec« ali »živinska martra«. Tu blizu je Malgajev — sedaj skupni partizanski spomenik
Kumer — Tolstovrška Slatina (Sedež Narodnega odbora za Mežiško dolino — Andrej Oset — po prvi svetovni vojni) Komrova bajta
Zupanc — Dom dinastije Kotnikov. Desetletja župani tolstovrške in tudi guštanjske občine. Pri hiši sami študentje; že pred 40 leti trije sinovi z akademsko izobrazbo Jug — tudi študentje in župani Jurič Potočnik
Potočnikova bajta (sta dve)
Pušnik
ZELOVC
Tu naprej se potem dviga visoka reč Zelovc (poimenovali smo ga bolj dosledno: S e 1 o v e c, odn. Koroški Selovec. Na tem hribu in na pobočju Brdin so
Mladejcva bajta — (Mlatej na Brdinjah)
Mcšnjak
Vrhnjak
Tresk
Koren
Kričcj
Breznik
EN DAN NA AHERCU
Kako se je Voranc skril in pobegnil čez mejo pred 23 leti
Prežihov Voranc se je vrnil iz emigracije in ilegale v domovino točno po petnajstih letih — in to celo na isti datum, kot je moral prej bežati: 19. maja. Sicer je tudi medtem kdaj stopil na jugoslovanska tla, vendar v strogi ilegali.
19. maja 1930.
Zena je bila v bolnišnici, on pa je hodil tisite dni bolj pogosto domov k staršem. Tako se je tudi tega dne vračal v tovarno s Prežihovega vrha. Bilo je zgodaj zjutraj. »Rana ura, zlata ura«, pravijo, in tokrat je bila zanj res zlata, kajti če bi bil prišel nekoliko pozneje, bi se mu ta reč drugače zasukala.
Šel je čez trg in dalje proti stanovanju odn. v urad bratovske skladnice. Nekje pred tovarno pa ga je moral nekdo opozoriti, da je pred njegovim stanovanjem precej policije.1 Voranc je zavil v urad, premislil, odločil in izginil.
Nekaj hipov za tem se odprejo vrata v gostilni pri Lečniku, katero je imel v najemu Alojz Raspet. Takrat je bil vstop še iz veže. V gostilni sta bila samo Raspet in Lečnik. Voranc pokaže na Lečnika in mu pomiga, da pride ven. Lečnik je bil pri svojem najemniku (Raspet je bil član organizacije komunistov) takih miganj že nekoliko vajen, vendar je bilo danes vse skupaj zelo zgodaj in Voranc na vratih.
1 Ker niso zaupali vsem domačim orožnikom, je prišla policija iz Maribora. Opozoril ga je menda res orožnik Čebron.
Mrak — in bajta
Pokeršnik — in bajta
Konečnik
Kone.ška bajta
Gruber — čisto na vrhu
Gruberjeva bajta
Jelen
Zagernik
Leskovec
NAVRŠKI VRH
Večjega vrha kot je vrh, ki je na vrhu, si ne moremo misliti, zato smo ga napisali posebej. Ni tudi več nikake zveze s Tolstim vrhom, čeprav je povsod vrh, vendar je Na-vrški vrh spadal vedno pod občino Guštanj-Ravne.
Navrški vrh začne pravzaprav že na Cc-čovju (odnosno, kakor to nekateri pišejo: na Cičovju — po Anici Cičevi). Tu bi morali sedaj popisati celo mesto, zato bomo šli kar v strmino:
Ozimčeva bajta
Koren
Janct
Danijel
Ulšck
Kamcrnik — Kamnik
Navršnik
Rebernik
Osovnikar
Tisovnik
Tevž
Avguštin
Lobas — Lubas — znana zadruga in znana postojanka iz časov NOB — Zadrugar Beno Kotnik-Zupančev — dolgoletni zvezni narodni poslanec in sodelavec našega lista.
Na mapi Navrškega vrha, kamor bi po legi ne mogla spadati že zadnje navedena, so vrisani še Rožej, Trobe j in Hribernik. To pa je že Podkraj, ki je bil imensko že popisan.
»Lepo te prosim, skrij me, policija mi je za petami ...«
Lečnik mu pokaže ».tiho« in naiprej — in že gre pred njim po veži in po stopnicah na gumno. Tam so stanovale na desni še stranke. Ko je odpiral Vorancu vrata na skedenj, je z drugo roko držal kljuko stanovanjskih vrat, da bi kdo ne pokukal po neumnem ven. Voranc je tiho izginil v temo, Lečnik pa je robantil pri vratih, da je opravičil rožljanje s kljuko: »Kako, da se danes ne dajo prav odpreti vrata . . .«, voščil smeje »dobro jutro«, zaprl in šel po opravkih na gumno. Vse je šlo v redu.
Tam sta postavila lestvo in zlezla na »petra«. Voranc je predlagal, da bi lezel dalje na Cvitaničev skedenj, vendar sta to namero opustila, ker bi bilo treba rušiti vmesni zid in bi se videla novina. Lečnik je spravil Voranca potem na aherc nad hodnik in šel na kamuflažo.
Odpeljal se je v tovarno in vpraševal za Vorancem, da ga potrebuje za to in to. V uradu so ga pomilovalno pogledali in rekli, da je bil, pa je šel morda tja in tja. Lečnik vztrajno naprej: kje je Voranc, ker se mora z njim to in to pomeniti. Ko je prehodil več uradov in ko so mu nazadnje rekli, da je verjetno šel na pošto, kamor zjutraj rad gre, se je Lečnik odpeljal s kolesom nazaj proti trgu. Pri Foriju je zagledal domačega orožnika. Še do tega bo treba stopiti in ga vprašati po Vorancu. In res. Orožnik je pokazal na »pst« in rekel, da ga tudi oni iščejo. Lečnik se je obregnil, »kaj imajo spet za ene komedije...« in se odpeljal proti domu.
Kamuflaža je bila dobro izpeljana. Šel je h gostu na aherc in mu povedal, da gre res zares. Spravil je Voranca dalje v prizidek v oglu gumna, kamor je bilo mogoče zlesti samo skozi nizko luknjo ter je bilo treba za to odmetati krmo. Voranc
se je v tisti luknji bolje počutil, čeprav je bilo mogoče vztrajati samo »po dolgem«.
Sedaj je hotel Lečnik povedati Rasipetu, ki je bil Vorančev zaupnik, da je Voranc na dobrem in da naj mu oskrbi, kar je treba, da se bo gost v hiši udobno počutil. Voranc je zahteval tudi pisalne potrebščine in stik z gotovimi osebami za ureditev domačih in poslovnih zadev. Lečnik se je vračal s košem z gumna, tedaj pa je, kakor brez sape, pritekel skozi vežo in na dvorišče tisti orožnik od Porija. Rekel ni nič, kaj naj tudi reče, saj je Lečnik šele pred kratkim Voranca sam iskal. To je bilo torej več kot dobro. Lečnik pa je šele nekoliko pozneje zvedel, da je ta orožnik omenjal slučaj v trafiki, kjer je bilo več ljudi. Tina je Lečniku povedala, da je neka ženska, ki je bila takrat v trafiki, čisto mirno rekla orožniku, da to le ni mogoče, ker je Voranca še pred kratkim videla, da je šel — k Lečniku. Torej sled.
Lečnik je šel po poslu in se vračal na dvorišče s severne strani, kjer je klel nad zaprtimi vrati. Ko jih je odrinil, sta stala zadaj orožnik in policist. Sakramentiral je nad slučajem in šel domov. V sobi za kuhinjo spet policija ter zastopnik občine. »To se pa že neha ..., ali sem kak proti-državni element ali kaj...« Lečnik je jezno tresel glavo. Seveda so orožniki dobro vedeli, da je Lečnik sam iskal Voranca, zato je bil sum manjši, vsekakor pa po izblebetu tiste ženske dovolj velik.
Lečnikova hiša je bila obkoljena in sledila je preiskava na drobno. Ko so potem šli na Poilenovo in na dom na Prežihov vrh, je Voranc povedal, da so šelestili in vrtali čisto ob luknji. Prijetnega občutka Voranc ni imel in tudi ne Lečnik.
Šele nato je mogla slediti malica in pisarije. Voranc je uradoval do take mere, da je Raspet 'komaj odnašal in prinašal. Anton Čop pa je bil klican in prišel kar v Vorančevo »sobo«. Tudi domov k staršem so prinesli dve pismi iz te luknje, da je bilo urejeno za »pot«. Pismo za ženo in družino in poslovne zadeve.
To pa je karakteristični mežiški »cik-cak«. V Žerjavu je vse v obliki gore in tako tudi plinovodi.	v
Proti toči
Francoski general
Takrat nas je bilo vedno strah.
Zvonjenje v planinskem kraju je čudovit svet. Za vse, ki jih niso m ne bodo doživeli, nadomešča kompozicije in stvaritve mojstrov ter je pravzaprav njihov neizčrpni vir. Ko si ga doživel, ga nikoli več ne izgubiš; še ko postajaš gluh, se ti vrača in zvoni, zvoni, kakor bi odvijal magnetofon, navit tam v mladosti.
Nekje na spodnjem travniku smo spravljali, ko se spomnim prvih zvonov. Pri-trkava-lo je k julijskemu prazniku lepe nedelje. Vsi srno obstali. Ozračje je bilo polno prečiste godbe in naša srca so pritrkavala zraven. Vse: oče, mati, Jernej, voz, voli, travnik, dežela, gora in nebo se mi je vtisnilo v spomin kot katedrala skladnosti in krasot.
Tudi ko so zvonili umrlim, to ni bilo talko. Včasih čisto hladna novica, ugibanje in ker pač že dolgo niso zvonili mrliču. Pri znanih in bližnjih topla povezanost in slovo vsega kraja. In še, ko sem šel naročit Justi, da pozvoni sedaj tudi že moji materi, in so zvonovi zapeli, ko sem bil še na vasi, je odmevalo iz te glasne tolažbe svojstveno občutje miru, čeprav so se glasovi takrat bolj trgali.
Ko pa je viselo nebo za hudo uro in so zazvonili, zvonovi niso ibili več naši. Temni oblaki in spremenjeno nebo je na 'kmetih huda grožnja. Tisti, ki se bo samo umaknil v vežo ali v delavnico, tega nikoli tako ne doživi. V nekaj minutah lahko vzame vse. Pa ne samo, da more vzeti kruh in dom, srce občuti več: to lepo žito, to sadje, smreke, dražneki — vse bo tipelo ... Če bi obstoj tudi izginil ob lepem vremenu in lepem postopku, bi ne bilo tako težko. Iz lin je takrat vpi-
lo.	Čisto proti sluhu, čisto proti smislu: neki protest je bil v tem ječanju, neka borba, ki je od tam niso bili vajeni. Če so zvonovi, ko so se oglasili, sprva še opozorili in povabili strmine in globače
Odločeno je bilo, da gre čez mejo in Lečnik je šel spet v akcijo: Žagar! Tam in tam bo prišel, tam in tam ga počakaj, tam in tam idita. Ni pa bila ta stvar tako enostavna. Voranc ne sme iz luknje po isti poti. Lečnik ga je spravil nad kegljišče, tam sta odprla strop. Gostitelj mu je spodaj podstavil mizo in gost je smukal skozi odprtino, skozi katero ga je Lečnik napol vlekel in spodaj pristregel. Ko sta bila na mizi objeta, se je Voranc prvič nasmejal. Potem Lečnik naprej, Voranc za njim do struge Suhe. Lečnik je že prej pripravil lestvo za čez potok. Tam in tam te čaka, tam in tam bosta šla, pa srečno pot... Dolgo sta se držala za roke. Voranc se je poslovil in šel proti javorniškemu hribu, kjer je na robu gozda čakal Žagar. Bila je že noč.
Pod pečjo čez Mežo, takoj za vlakom na progo, potem do Oražma in naprej gor mimo Tičlerjev Krajgerja, Španerja do Merkača. Pri Merkaču je vstopil Voranc sam. Nekaj pred polnočjo. Bil je utrujen in tih. Vlegel se je na posteljo, zaprosil nekaj robcev in rekel, da gre. Določeno
zvoni • • •
100 let za Strojanci
na skupno prošnjo za odvrnitev hude ure, so se ob vsipu iz oblakov čisto spremenili v protest proti nebu in utihnili, kakor človek, ki je zameril.
Redkokdaj sem potem v svetu ob poslušanju glasbe ujel kak tak podoben glas. Malo je komponistov, ki so prinesli s seboj te glasove in ta občutja, čeprav so nevihte vsi slišali. Kak čisto sam podeželski citraš jih je še kdaj pa kdaj najbliže zadel, ko so mu strune jadikovale.
*
V 4. do 6. številki »Fužinarja« iz leta 1952 smo povedali, kako je bilo s streljanjem proti toči z Brinjeve gore. Čeprav je na svetu že dolgo znano, da pride vse, kar je hudega od hudiča in ljudi in da nebo vsemu temu ni krivo, je bilo ob takratni vzgoji in domnevanju le precej korajžno, tresniti direktno proti nebu. Zvonjenje za tako priložnost je vseeno še čisto nekaj drugega. Vse premisleke je morala pobiti neka izkušnja, neka preizkušena znanost. Pa smo se nazadnje vsemu temu smejali kot nekemu zapeljanemu obredu, katerega bi najraje popisal med vražami.
Sedaj bomo pa spet streljali. Pravzaprav že streljajo. V Franciji so začeli, lani pa tudi že pri nas. Seveda je danes vse to bolj moderno in jačje. Raketni topiča so pripravljeni na višinah najbolj ogroženih dežel, ali pa tudi na motornih vozovih, da ustrele pod oblake. Zadeti je namreč treba jedro oblaka, ki nosi točo.
Danes to ni več vraža, temveč dokazana zadeva. V vseh listih ste o tem že bra-
li.	Na novo je stvar utemeljil neki francoski letalski general, ki se je med vojno podil v Oblakih. Čista znanost, obrazložena do podrobnosti v knjigah in preizkušena v borbi z oblaki, kjer so morali ti že tolikokrat kapitulirati.
je bilo, da ga spremlja čez mejo Markačev hlapec Anton Strmec. Časa ni bilo preveč, morala sta proti Strojni in meji... Voranc je to slovo od domačega kraja popisal sam v »Borbi na tujih tleh«.
(Anton Strmec je bil potem v neki drugi zadevi mož meddržavnega spora. Jugoslovanski orožniki so se preoblekli in ga šli iskat čez mejo v Libeliče ter so ga pripeljali v arest. Proti temu je Avstrija protestirala in za represalijo ni pustila koroških pevcev v Jugoslavijo. Strmca so morali izpustiti. O tem sporu so pisali uvodniki slovenskih listov.)
Žagar je poročal in Lečnik si je oddahnil. Vseeno pa je prišlo s časom na dan, da je bil Voranc tisti dan skrit pri Lečniku in da je od tam pridno uradoval. Zopet so ga prijemali, potem pa brez dokazov zaprli Raspeta, ki je bil iste branže. Tudi on ni priznal in je bil tisti aherc več ali manj neznana stvar vse do osvoboditve.
Tiste dni sta šla potem tudi Teršek in Zori, kateremu je kmalu Sledila vsa družina.
O 19. maju 1945 pa drugič.
Proti toči streljajo po dveh vidikih. Raketo izstrelijo v jedro točonosnega oblaka, Najprej poči na tleh, potem poči v oblaku, ko se razleti raketa. To pa so samo stranske pridobitve te borbe. Poglavitno je to, kar dajo v raketo. V oblak hočejo namreč spraviti snov, ki se bo razpršila v toliko nepojmljivo neštetih in neštetih drobnih kristalov, da bo preprečena tvorba toče. Taka snov je srebrov jodid. Namesto toče dobimo torej droben dež, kar je na zemlji bolj sprejemljivo.
To je torej preračunani in namenjeni učinek. Stvar je bila menda že do šedaj zelo učinkovita in smemo misliti na to, da bo prišel čas, ko bomo točo čisto pa-nali.
Pri vsem tem pa trdijo tudi ti modemi borci proti toči to, kar so vedeli že naši predniki in tudi 'strelci na Brinjevi 'gori, namreč: da tudi sam pok uniči vrtince v oblaku, vzvalovi in razredči zrak in napravi vakuum, v katerega vdre zunanji zrak — torej procese, ki razorožujejo prvotno vražjo kuhinjo toče.
Pomaga torej tudi ta smer — in zvonjenje ima podoben učinek rahljanja oblakov, zato naj okraji podeželja predvidijo v tem pravilniku tudi ta starodavni običaj in potrebo.
PROMETNE ZVEZE
Prometne zveze veliko pomenijo, omogočajo predvsem tudi vso nadaljnjo preobrazbo in rast na danih osnovah v kraju. Kaj so po osnovi sedaj naše Ravne, vemo. Toda vlakovnih zvez imamo danes manj, kot jih je bilo prej in manj kot pred prvo svetovno vojno. Brzovlaka, ki je za Mežiško dolino precej pomenil, tudi ni več. Eno, sicer ozkotirno in bolj tovorno progo pa smo celo pobrali, namesto da bi jo dopolnili.
Avtobusni promet je v kraju veliko veliko napravil. Povezal je ta kot vsaj med seboj in vsaj do neke mere. To, kar je, je sijajno, je pa še in že premalo. Ob nedeljah je ta zveza okrnjena. Posebno ustrezna bi bila zveza s Slovenjim Gradcem, kjer je naša bolnišnica. Dalje bi ustrezala zveza vsaj Prevalje—Ravne—Kisla voda.
Raven kraj vse dotlej ne bo mogel koristiti kot kulturnega središča, dokler to središče z velikimi možnostmi ob nedeljah in dela prostih dneh ne bo imelo ustreznejših prometnih zvez. Seveda od tega ne bodo imele koristi samo Ravne, Ravne kvečjemu samo večjo dolžnost (prireditev itd.), korist bo imel na ravenski osnovi celotni naš kraj.
Tisti, ki urejate to reč in dejstvujete na prometu, poglejte v to smer!
POKOPALIŠČE
To je res bolj huda reč na svetu, nihče o tem rad ne govori, kaj šele piše. Je pa tako: vsi do sedaj so šli tja in vsi bomo zlezli za njimi. To je res nekak skupni in neizbežni in dobesedni »cilj«.
Pri nas je pokopališče sedaj že kar čisto v tovarni. Za tako povečano gnezdo ljudi je danes tudi zdaleka premajhno. Potrebno bo novo in že iščemo in izbiramo prostor. Pri nas je za tak prostor teže. Pokopališče kar tako nekje ne more biti, pa so potem to gomile ali pa kje tudi žare. Predložen je prostor na ravnici pri Sv. Barbari. To bi bil lep mirogoj i za Ravne i za Prevalje. Ta prostor mora biti vedno lep. Kjer na svetu ni tako, tam niso napredni, temveč nemarni. Pravijo pa, da je malo daleč in v breg. Seveda pri obstoječih okolnostih. Če pa bodo tam zgrajene žale (kakor v Ljubljani) in če bodo dane možnosti rednega prevoza, potem tudi ne bo predaleč in ne previsoko.
Ko bomo torej odločali in prenašali pokopališče, moramo oskrbeti prej te pogoje. Sliši se v tej zvezi že, da bomo kupili tramvaj do podznožja hriba. To bi bil važen pogoj.
Tu vidimo na isti sliki začetek in konec tovarne: V ospredju del skladišča starega železa na dohodu, zadaj pa novo od-premno skladišče železarne.
Priznanje Ravnam
priznanje delu in napredku socialistične Jugoslavije
V 13. številki z tlne 17. januarja 195-t je celovška »D1E NEUE ZEIT« (v podnaslovu:	»Organ delovnega ljudstva
Koroške«) posvetila Mežiški dolini kat celo stran. Od začetka piše o naši rudarski delavnosti v Mežici, prav tako objektivno in priznalno sledi pa beseda o Ravnah.
Pod naslovom »V jeklarni gorijo ognji« piše med drugim: Mežiški dolini ne daje izraza samo delavnost svinčenega rudnika, temveč tudi razširjena jeklarska industrija. Jeklarna je odraz dela 1800 žilavih in sajastih mož. \ tej jeklarni gorijo ognji v metalurških pečeh, brnijo valjarne in livarne in njih ognji odsevajo po deželi, medtem ko iskre pri litju in šaržnh, pri kladivih in obdelavi ponosno švigajo okrog oznojenih postav. Imeli smo srečo, pravi članek dalje, da smo bili prisotni šnržu ene izmed niar-tinskih peci, iz katere je teklo belosijoče železo v obliko velikanskega kolesa. Krasen prizor v Mežiški dolini, kjer so bile izdelane tudi prve železniške tirnice Evrope.
Jeklarna je kar »na visokih turah«, ka* kor nam je povedal direktor Klančnik, ki je delal že prej v Železarni na Jesenicah kot konstrukcijski tehnik. Klančnik je namreč znan tudi v evropskih športnih krogih, je član mednarodnih smučarskih forumov in je bil sam med dolgoprogaši nekajkrat prvak svoje dežele. Kdor je obhodil tovarno z okrog 430 delavci pred vojno, jo bo danes komaj še spoznal. Uvrstiti jo je med najmodernejše jeklarne Evrope in proizvaja
nad sto kvalitetnih vrst. Produkcija je v »rimeri s predvojno narasla skoraj za petkrat. S ponosom so nam pokazali socialne ureditve in predvsem nove stanovanjske zgradbe. Medtem ko je imel Guštnnj prej le dve stanovanji s kopalnicama, je sedaj na Ravnah nad tri sto velikih stanovanj s kopalnicami. Dalje je na Ravnah tudi popolna gimnazija. Poslopje je v gradnji in bo to krasna šolska zgradba. Prav tako je bila v sodelovanju z občino, oblastmi in jeklarno odprta v nekdanjem Tliurnovein letoviškem gradu Študijska knjižnica ter v novem delavskem naselju predani svojemu namenu lokali, ki bi bili lahko v čast vsakemu velikemu mestu. Na vratih po obratih visijo izstopajoči plakati z opozorili na varnost pri delu. Število nezgod, ki se zdi previsoko, hočejo znižati. Opozorilo in vabilo je naslovljeno na »Koroški železarji«. Prebivalstvo stare Koroške nazivajo v Sloveniji vedno kot Korošce zn razliko od Kranjcev itd.
V Mežiški dolini polje življenje močneje kot kdaj koli. Stara obratovališča zn svinec in jeklo so se razvila v velika industrijska središča nove Jugoslavije, ki je že v stanju, da daje drugim deželam gospodarske kredite. Svinec in jeklo iz Mežiške doline sta postala proizvod zn jugoslovanski eksport...
To je lepa beseda lista sosednje dežele in takih odnosov smo veseli, dokaz so pameti in jamstvo mednarodnega sodelovanja in miru na svetu.
imenitni d&kazi
Res je, da pri nas igralska zadeva ne gre zadovoljivo. Medtem ko se na primer na Jesenicah kar tri igralske družine tako rekoč tepejo za dvorane, kje in kdaj bodo nastopile, pri nas zelo ustrezna gledališka dvorana preveč in preveč sameva. Celo po sosednih vaseh bolj pogosto nastopajo.
Kaj je le temu krivo? Dvorana ne, ker je tu. Sposobnost še manj, ker so prireditve, ki so, na taki višini, da nam to priznavajo celo poznavalci, ki gledajo centralne gledališke itd. predstave. Recimo: prireditve našega »Koroškega festivala«, prireditve lani za občinski praznik, prej »Rokovnjači«, pi/vski in godbeni koncerti in nedavno »Sneguljčica«. Kar je, je vse tako na višini, da vsi priznavajo. Vse to so imenitni dokazi, da sta na Ravnah osnova in sposobnost.
Ker se pa ta sposobnost ne da deliti in jo imajo samo tisti, ki so z njo obdarjeni, ne kaže drugega kot to, da naprosimo to sposobnost za pogostejše nastope. Seveda pa je to veliko laže nekomu reči, kot pa drugemu pri polni zaposlitvi dodatno delati, zato moramo tej prošnji priključiti še zagotovilo in dejstvo vse pomoči in vsega priznanja. Uspele prireditve kažejo, da tudi to je.
Krivda, da takih nastopov na Ravnah ni več, je torej samo namišljena.
Talenti ste na vrsti, vsi drugi pa na dolžnosti pomagati.
Knjigarna bo
Na Ravnah še nimamo knjigarne — prodajalne knjig, revij itd. To ni dobro in je bil zaradi tega že marsikdo neprijetno presenečen. Vse naenkrat ne more biti, to pa bi že lahko bilo.
V zvezi s predmetnim sestavkom v našem listu, kjer je stvar podrobneje utemeljena, pa že moremo javiti, da se dela na uresničenju. Ko list zaključujemo, čakamo samo še na odgovor Državne založbe Slovenije. Ce bo ta količkaj ugoden, bo na Ravnah v kratkem odprta tudi knjigama in prodajalna pisalnih in sličnih potrebščin.
Pripis: Odgovor je bil manj ugoden, ker DZS ne ustanavlja več podružnic, kar bi bilo enostavno. Morali smo ubrati drugo pot.
Ustanovitev in razvoj
gasilstva na Ravnah
KRONIKA 75 LET
O gasilstvu smo v »Fužinarju« že veliko pisali (glej prispevke v prvi in drugi številki prvega letnika). Naslednja kronika bi morala biti objavljena ob 75-letnici PGD na Ravnah, pa takrat še ni bila v vsem zbrana. Marsikaj krajevno zanimivega pove — dobre strani in pomanjkljivosti kronike pa nas opozarjajo, da bi bilo zelo prav, če bi posamezne ustanove take zapiske res točno vodile in tudi ohranjevale. Cisto povsod se ta spis s prejšnjimi navedbami ne sklada, vendar bo več podatkov nazadnje le pomagalo najti pravega. (Uredništvo.)
Ravensko gasilstvo ima za seboj lepo dobo: 75 let delovanja. Ce vemo, da sega organizirano gasilstvo v Srednji Evropi šele do okrog 100 let nazaj, vidimo, da smo bili pri nas zgodaj zraven.
Naše gasilsko društvo je bilo ustanovljeno
12.	oktobra 1878 (ta datum je že navzkrižen s prejšnjimi navedbami), in sicer na sestanku v gostilni Kleinlercher (sedaj Cvitanič). Med ustanovitelji na tem sestanku so v kroniki imenovani naslednji takratni tržani, ki so si določili tudi že prve funkcije:
Kleinlercher Jožef, gostilničar in pivo-eksporter — predsednik;
Prosen Jakob, pivovarnar in gostilničar (kjer je sedaj mestna mehanična delavnica) — poveljnik;
Grasselli Johan, trgovec — tajnik;
Grasselli Vincenc, učitelj — blagajnik;
Samec (Samitz) Jožef, čevljar — gospodar;
Sokol (Szokoll) Johan, trgovec in mesar — odbornik.
Cez nekaj mescev so dobili pravila ter so dokončno izvolili upravni in nadzorni odbor, in sicer:
Prosen Jakob — predsednik (takrat so mu rekli »hauptman«;
Kleinlercher Jožef — predsednikov namestnik in poveljnik;
Grasselli Johan — tajnik;
Sokol Johan — blagajnik;
Grasselli Vincenc — gospodar;
Samec Jože -— namestnik;
Husar Johan — namestnik;
Sirnik (Schiemigg) Jožef — namestnik.
Odborniki pa so bili: Sumah (Schumach) Filip, Sevot Franc, Hlade Anza, Dobrovnik M., Kamer Martin, Cas (Cahs) Johan, Kučer Florjan, Reichi Teodor in Kraiger Filip.
Sprva je bilo vpisanih 24 članov, dobro leto pozneje pa so imeli že 50 mož. Kot prvo gasilsko orodje so imeli malo »berglovko«, nekaj metrov cevi, eno navadno lestvo in 15 čebrov za donašanje vode. To orodje je bilo shranjeno v hiši učitelja Bohma. Že čez dve leti so si postavili gasilski dom s stolpom. Dom je imel izmero 5 kvadratnih metrov. Blagoslovitev doma so na veliko proslavili. Odbor je dobil prve znake uniforme: bluze in kape.
Leta 1885 so si nabavili prvo ročno brizgalno, čelade ter za vse gasilce paradni kroj. Grof Pandolfi, ki je bil takrat na Javorniku, je kupil društvu gasilski voz za moštvo.
Leta 1895 so gasilski dom podaljšali za 10 metrov. Nabavili so si dalje prvo strešno lestvo ter dve kljukasti lestvi za okna in še okoli 200 m cevi. Na tej proslavi je tudi prvič nastopila gasilska godba, ki je štela 18 mož. (Ali vedo naši godbeniki, da lahko praznujejo prav kmalu že 60-letnico?) Takrat so bila razdeljena tudi že prva odlikovanja gasilcem za posebne zasluge.
Leta 1897 je društvo dobilo in na veliki okrožni proslavi razvilo svoj prvi gasilski prapor.
Leta 1903 je društvo praznovalo 25-letnico ustanovitve. Takrat so omenjeni kot vodilni funkcionarji dmštva: Jožef Bohm, dr. Krasnik, Johan Štrudl, Teodor Riedl, Jurij Šater, Vincenc Brundula, Vincenc Vutti, Johan Cujež, Ivan Senica, Peter Tscharre, Karol
Umschaden, Anza Hlade, Franc Jop, Martin Karner, Jakob Prosen, Johan Husar in Filip Kraiger.
Leta 1905 so dobili drugo mehanično lestvo (na kolesih), leta 1910 pa drugo ročno brizgalno — izdelka Rosenbauer iz Celovca — ter še 250 m cevi. Članstvo je naraslo na 85 mož. Pridobitev opreme so praznovali z veliko proslavo, katere so se udeležili tudi gasilci iz oddaljenih krajev. Prireditev izkazuje precejšen dobiček.
Leta 1914 je julija izbruhnila svetovna vojna in so bili vpoklicani skoro vsi gasilci, tako da je delo do leta 1919 bolj počivalo. Po združenju Srbov, Hrvatov in Slovencev v skupno državo Jugoslavijo je bila ustanovljena nova gasilska organizacija in gasilstvo razdeljeno v društva, župe, zveze in pozneje v zajednice, nazadnje pa še v Gasilsko zvezo v Beogradu. V zvezi z novo organizacijo gasilstva se imenujeta Barle in Bergman iz Ljubljane.
Leta 1929 so ravenski gasilci praznovali že 50-letnico. Takrat so kupili prvo motorno brizgalno. Tovarna jim je prezidala gasilski dom. Prizidek je bil v izmeri 4,5X18 metrov. Društvo je imelo takrat že 126 članov. Skoraj vsi so imeli nove paradne uniforme in nove delovne obleke. Dobili so dalje 400 m novih cevi. Ob tej proslavi so omenjeni kot voditelji društva naslednji člani: Franc Kave, Ivan Žmavcer, Anton Konečnik, Karel Bevc, Jožef Vidrih, Kamnik, A. Potočnik, A. Skutnik,
I.	Milovnik, Ivan Verčko, F. Hartman, Jožef Sikora, Fr. Tasotto.
Do tega leta se je pobirala članarina vsak mesec v drugi gostilni, in to vsako prvo nedeljo v mesecu popoldne. Prej je o tem vedno trobil trobentač po trgu in pozival na plačilo članarine. Gasilci so prišli v gostilno v uniformah.
Leta 1931 je društvo dobilo prvi avtomobil — star, predelan, katerega pa so naslednjo leto že zamenjali za grofovega Steyrja.
Leta 1933 je društvo nabavilo drugo zastavo. Stvar je bila izvedena spet z veliko proslavo. Imeli so kar 24 botric, tovarna pa je za gasilce spet nekaj prispevala.
Predsednik PGD Ravne na Koroškem v jubilejnem letu, tov. M. Tassotto.
Za spremembo vrstnega reda proslav je meseca junija 1935 v samo enem dnevu v tovarni trikrat gorelo: enkrat v valjarni, potem premog in nazadnje še v »rafudi«. Gasilci so vse tri požare ukanili.
Na gasilskem kongresu leta 1938 v Ljubljani so nastopili tudi ravenski gasilci z naraščajem.
Leta 1939 so proslavili 60-letnico obstoja društva. Takrat je bilo že 165 članov. Napravili so veliko vajo z vsem orodjem. Naraščaj, katerega je vodil tov. Mirko Tassotto, je nastopil s prostimi vajami. Pritegnjene so bile tudi že članice — in sicer 12 po številu.
V letih 1939 in 1940 so si gasilci nabavili 85 kubikov lesa in 9 vagonov opeke ter drugega gradbenega materiala z namenom postavitve odgovarjajočega gasilskega doma, pa je prišlo drugače. Okupator je društvo razpustil in postavil 36 mož gasilstva. Opeka in gradbeni material sta bila raznošena na vse kraje in tako je delo do leta 1945 spet počivalo.
Leta 1945 so spet stopili skup vneti gasilci in začeli z novim delom. Začeli so popravljati motorko, avto ter lepiti cevi, kolikor jih je še bilo, tako da je bilo za prvo silo pripravljeno za primer požara. V letih 1949 in 1950 je novi gasilski zakon dal vso vzpodbudo in delo je šlo zopet z veseljem od rok.
Leta 1951 se je naše društvo razcepilo. Nastali sta dve, mestno in železamiško PGD. V tovarni je bilo namreč ustanovljeno lastno IPGD.
Leta 1952 si je društvo nabavilo 42 delovnih in 30 paradnih oblek ter dobilo okrog 400 m novih cevi. Popravljeno je bilo vse orodje. Sprožena je bila spodbuda, da bi skupno z železarno postavili prepotrebni gasilski dom novega mesta.
V letu 1953 si je društvo nabavilo novo motorno brizgalno in dobilo tretji gasilski prapor. Prapor je podarila Mestna občina. Društvo je imelo ob 75-letnici 70 članov, od tega 16 članic, dalje 10 mladincev in 18 pionirčkov. Društvo je bilo na tekmovanju proglašeno za okrajnega prvaka. 75-letnico je društvo praznovalo z delovno in svečano prireditvijo, o kateri je »Fužinar® že obširneje poročal.
Ob 75-letnici je imelo PGD Ravne na Koroškem naslednji upravni in nadzorni odbor:
Miroslav Tassotto, brivski mojster — predsednik;
Jožef Šmid, čevljarski mojster — poveljnik;
Gabrijel Jovan, čevljarski mojster — podpoveljnik;
Jakob Vajs, nameščenec železarne — tajnik;
Gino Roncelli, zidarski mojster — blagajnik;
Jožef Škof, pekarski mojster — adjutant;
Alojz Šlojf, mehanik — orodjar;
Blaž Kauc — tovarniški delavec — orodjar;
Ivan Žunko, sedlarski mojster — prosve-tar;
Franc Drofenik, tesar — desetar;
Alojz Nabernik, tovarniški delavec — desetar.
V nadzornem odboru pa so bili: Karel Bevc kot predsednik, Jožef Zmavcer, Oto Gradišnik in Viktor Ule kot člani.
POŽARI, POPLAVE
Leta 1878 je mali Guštanj s fužinami vred skoro do polovice pogorel (sedaj že razumemo datum ustanovitve društva). Od takrat pa do letos je mogla pocveteti le še kaka posamezna hiša. Skupno beleži kronika od leta 1878 pa do 1953 103 požare, od teh večjih požarov 21. Samo gozdnih požarov je bilo 58. Ravensko gasilstvo pa je pomagalo gasiti tudi izven kraja in okraja, tako v Šmohorju v Ziljski dolini, kjer je leta 1898 gorelo kar pet dni skupaj. Dalje leta 1896 v Kotljah, leta 1903 v Slovenjem Gradcu, ko je pogorela vsa Cerkvena ulica in je gorelo dva dni. Nastopili so tudi v Crni leta 1900, ko je pogorela polovica vasi. Leta 1905 so pomagali pri velikem požaru v Mežici, dalje v Dravogradu v tovarni olja, v papirnici na Prevaljah leta 1937 24. in 25. decembra pri 29 stopinjah mraza ter pri manjših požarih na različnih krajih.
Gasilci so nastopali tudi ob sili poplav. Prva večja poplava v Guštanju v tej dobi
Naša plesno-folkloma skupina je našo koroško bit že mnogokje uispešno predstavila in prinesla Ravnam sloves tudi na tem polju udejstvovanja. Največji uspeh do sedaj je bila turneja po Dalmaciji in pa republiška prireditev v Kranju, kjer je izmed 11 nastopajočih plesnih skupin Slovenije osvojila ravenska prvo mesto.
Nastopi »koroške folklore«, kakor že kar splošno imenujemo to družino, so vedno privlačna točka prireditev po okraju, doma pa skoro ni več prireditvenega programa, kjer ne bi vključili tudi plesalk in plesalcev te delavne sekcije »Svobode«. In vedno so dobri, vedno pokažejo tudi kaj novega.
Kako je neki to mogoče? Ne, ni ta stvar lahka in enostavna, kot bi človek hotel na hitro misliti, ker operira z elementi glasbe in gibov in slik in kostumov, ki že saimi po sebi ugajajo. Tudi talent vsega takoj ne more zajeti in dati ter je od nerodnega pretegovanja do skladnosti in (umetnosti dolga pot dela, hotenja in požrtvovalnosti. Da so ta dekleta in ti fantje prišli do take višine priznanja tudi na izbirnih tekmah, je pripisati torej talentu in delu odnosno šoli. Plesno-folklorna skupina torej dela, študira, se vadi in vadi. Ta svoj ključ do uspeha bi lahko zaupala n. pr. tudi našim nogometašem, ki nikamor ne morejo, pa je njihovo področje dela in nastopa prav tako mlado in simpatično ter bi se njihovega dela vsi razveselili, Ravne pa bi lahko imele lovoriko več.
Plesna sekcija »Svobode«, katero vodi naša talentirana in požrtvovalna tovarišica Hedviga Jamškova, goji narodne plese in balet. Njena šola je v odnosih simpatična, v zahtevah razumevanja vsebine, značaja in drže prikazovanega pa trda in dosledna. Njena odlika je tudi: nov in nov program iz bogatega narodovega zaklada. V šoli nikoli ne popusti, po dva- do trikrat tedensko in redno. Plesna skupina šteje danes skupaj Okrog 20 članic odnosno članov in otrok. Med člani nastopata najdlje tt. Stefan Roba č in Ivan Plazovnik, med članicami pa Stefica Fišerje v a.
In nazadnje: od plesno-folklorne skupine zahtevamo vedno in povsod najboljše, pomagamo pa ji malo, čeprav zasluži po delu in uspehu pomoči prva.
JlejfLdtcL ni nikdar odmh
neprestano delo pa tembolj nujno
je bila leta 1884, druga junija 1900, tretja novembra 1929 in zadnja hujša avgusta 1936.
VAJE IN OBIČAJI
Društvo je skoro vsakih pet let proslavilo obletnico. Vsako leto je do prihoda okupatorja proslavljalo pomladanski gasilski dan (Florjanovo) z velikimi vajami, tombolami, srečolovom itd. Po trikrat na leto je imelo društvo 3 do 4 mokre in do 12 suhih vaj. Pozno v jeseni je zaključilo vaje z generalnim čiščenjem vsega orodja za depo čez zimo. Ob priliki vsake večje prireditve so položili venec na grob umrlih članov.
Do leta 1925 je bil pri gasilcih na Ravnah običaj, da je moral vsak novosprejeti gasilec seči v roko predsedniku ter s pogledom v oči slovesno obljubiti, da bo zvesto in po vseh svojih močeh izpolnjeval naložene mu naloge.
Za ravensko gasilstvo velja tudi tisti znani »riti proti lipi...« Uvedel ga je baje poveljnik Kave, ki je spremenil komando in si je pri obračanju vrst pomagal z orientacijo po 700 let stari lipi, ki je rasla ob domu na sejmišču. Kroniko zbral Miroslav Tassotto
Štefica Fišerjeva.
»OD MEŽE DO POLJANE ...«
Kdo bo napisal še nadaljnjo pot?
Tisti Vorančev potopis »Od Meže do Poljane«, ki smo ga brali tudi v FUŽI-NARJU, odkriva vse sorte zanimivosti našega kraja. Neha pa se prerano — na Poljani.
Od Poljane ,pa do Tople in Bistre je še toliko sveta. Kdo bo nadaljeval to poit in nam odkril ta vražji in nebeški kot?
Uredništvo FUŽINARJA razpisuje nagrado za to nadaljevanje. Kdor koli bi znal in hotel iti in pripovedovati od Poljane dalje v Vorančevem smislu, naj pošlje svoj prispevek.
Posebna komisija bo izbrala, kar bo najboljšega in bo objava še posebej honorirana. Varane pa zaradi tega ne bo prav nilč hud, da skušamo nadaljevati tam in tako, kjer in kakor je on pokazal in končal.
V našem kraju smo pri vsej kritiki napravili gotovo veliko in mnogo več za rešitev stanovanjske stiske in za zgraditev stanovanj — kot pa smo v istem času napravili za to, da bi bili vsi tudi vredni tako lepih in kulturnih stanovanj!
(Ugotovitev na množičnem sestanku)
Dva lepa kulturna dogodka
»SNEGULJČICA« NA RAVENSKEM ODRU
Z železno voljo in toplo ljubeznijo do stvari so morali biti oboroženi prireditelji in igralci zahtevne pravljične igre »Sneguljčica«. Tako mrzlo je bilo, da je zeblo še plotove ob cesti, a vsakokrat je bila predstava deležna obilnega obiska in glasnega odobravanja, živahnega aplavza. Doba od pisanja vlog pa do predstave je bila rekordno kratka, a vse je prevevala zavest, da mora »Sneguljčica« postati najprisrčnejše darilo otrokom za Novoletno jelko. Le, kdor je sam že režiral obsežno delo, bo znal pravilno vrednotiti, koliko ur je posvetila »Sneguljčici« tov. Lea Ferk — še dobro, da ima v oporo tako močnega moža. Tudi odrski mojster Franc Gradišnik, dirigent Marijan Tancer, koreografinji tov. Jamškova in Klunova, scenograf Valentin Jevšnikar, razsvetljevalec Franc Vucovnik so bili tisti nekje za kulisami skrbeči faktorji, ki so napravili predstavo nepozabno lepo. V dobrih štirinajstih dneh so se uvežbali igralci, balet vil in deklic, orkester in palčki, živalce in vsi ostali. Veste, kaj se to pravi? Ko bi nekje beležili uspehe iger po obdobjih priprav, bi ravenski prireditelji prejeli eno prvih nagrad odnosno priznanj. Morda bi kdo menil, da je pri tem trpela kvaliteta — morda jezikovno ali v mimiki? Ne. Delo je bilo na višini, kakršne smo že vajeni pri režiserjih večjega formata. — (Zelo zelo škoda je le, da tako redkokdaj pride kaj na naš oder — vsak mesec eno tako delo ne bi bilo preveč za naše mesto!)
Pa pojdimo k naši lepi spevoigri. Čeprav fabulo že iz otroških dni domala vsi poznamo, nam je vedno sveža, lepa, nova. Še vedno nam pomaga sovražiti zlo in ljubiti dobro.
Kraljico-lepotico s črnim srcem je odlično podala tov. Milka Cesarjeva. Bila je ošabna, zvita in sladka :— vnovič nas je mogla prepričati, da je talent, kakršnih ni veliko. Tudi Sneguljčica — Darja Čargonjeva — je bila zvesta zahtevni vlogi. Vseskozi je ohranila ljubko otroškost, prisrčnost in je bila kos svoji vlogi tudi v prav težkih scenah. Ivan Logar je igral Maršala — s svojim likom je dobro padal v mračno okolje intrig in hudobije, v katerem je manifestiral kljub svoji visoki službi pri kraljici svoj stud nad njenim početjem.
Kakor da je moral ing. Mitja Šipek res ubiti nedolžno deklico, se nam je zdelo. Vživel se je tolikanj v svojo vlogo skrbnega rednika obilne družine in nravičnega moža hkrati, da smo z njim vred bili v svojih srcih borbo: bi ali ne bi...
Pravijo, da je bil mladi kraljevič — Filip ■Rožanc — tokrat prvič na odrskih deskah. Ce mu to k uspehu prištejemo, moramo reči,
da je bil kar prepričljiv lik. Tudi njegov paž Krpačev je bil prav dober.
Mali in veliki se radi smejemo, ko sta se pa pojavila iz podzemlja razbojnika Frice (Aleks. Thuma) in Frače (Jakob Schauer), je dvorana kar odmevala smeha in razigranosti. Boljših pač menda v' mestu in okolici ne bi mogli najti.
In palčki! Kaj bi bila »Sneguljčica« brez njih? Bili so posrečeni ljubeznivi mali delavni možje — skrbeči za njihovo deklico. Naj razkrijem, kdo se je skrival za vsemi temi sedmimi dolgimi bradami: Emil Vuga, Ferdo Kutnik, Albert Gostenčnik, Valentin Grabner, Mirko Volčanšek, Jože Vras’ in Trauda Apohal.
Spletične — prelepe dame, dvorjanke, dvorjani, v pravljični dvorani — — živalce: medvedi, volkovi, žabe in zajčki sredi zasneženih gozdov — tudi to je bila »Sneguljčica«. Tihi statisti, brez katerih si pa ne moremo te igre zamisliti. Dajali so ton vsemu delu. Tudi njih imena naj navedem, saj ni nobena vloga v igri nepomembna. — Elica Petrač, Vera Konečnik, Mira Arnold. Zlatka Vuga, Janez Kotnikov, Milan Kosmač, Janez Virk, Robert Jamšek, Janez Marovšek, Borut German, Albin Bobek, Peter Paradiž, Marija Bolte.
Pred kraljično je v prvi sliki skladno zaplesalo lep balet šest deklet (Marija Gostenčnik, Sonja Volčanšek, Alojzija Breznik, Marta Pfau, Micika Šuler in Lojzka Hudrap). Te je uvežbala tov. Klunova. Ko je pa Sneguljčica spala v gozdu, so jo obiskale tajin-stvene vile in čar gozdne idile še povečale s svojim baletnim plesom, delom tovarišice Hedvike Jamškove. (Ples so izvajale:	Ana
Marovšek, Štefka Fišer, Majda Hecelj, Ana Dobaj, Marija Klančnik in Albina Janet.)
Vse delo je pa spremljal orkester pod taktirko tov. Marijana Tancerja, našega direktorja glasbene šole. In pevci so tudi sodelovali.
Čeprav so tekle vse priprave na to igro — kakor je že navada v malih mestih — v tesnih finančnih prilikah, je bila vendarle vsa scenerija nekaj prepričljivega, res lepega. O, dokler nam bosta z roko v roki tako pridno delala za oder tov. Gradišnik in očka Jevšnikar, se ravenska »Svoboda« pogumno lahko loti še težjih del. Sreča je tudi, da je igralska družina uspela dobiti kostume iz Narodnega gledališča v Mariboru — take bogatije drugače sami ne bi zmogli. M. H.
KONCERT NAŠIH PEVCEV
Se najdejo pri nas ljudje, ki pravijo: »Svoboda« spi. Trdijo, da noben odsek nič ne
dela. Ko jih spomniš na neutrudno godbo, ti zamahnejo z roko: no ja, godba — to je pa tudi vse... Tem in tistim, ki se za kulturno življenje sploh ne zmenijo, v veselje — je pred nekaj tedni pevska družina »Svobode« — mešani zbor pod vodstvom tov. Satlerja in moški pod vodstvom tov. Krivca — priredila tak koncert, da ga bodo na Ravnah še dolgo pomnili. Trajal je vfeč ko dve uri in je bil tako pester, da je mogel biti vsakomur vsaj v nekaterih točkah močno povšeči. Dolgi tedni, če ne celo meseci vztrajnega dela, so bili skriti v tem nastopu.
Ne bi naštevali vseh pesmi. Resnici na ljubo: tu in tam je celo kateremu — posebno v moškem zboru — zdrknilo, a vendarle je bil efekt celega večera sijajen. Odlično so podajali pesmi: »Izgubljeni cvet« (Vodopivec), »Prelepa je Selška dolina« (Kramolc), Simonitijevo makedonsko »Bolen mi leži«, čudovita je bila tista »Naše gore« (Foerster), pa tista o morju Adrijanskem. Kramolčeve so na Ravnah postale kar doma — tokrat so jih zapeli kar pet. So pač tiste pristne koroške, ob katerih človeku srce zaigra in bi še sam zraven zapel. Pa tista »od nedeljskih — pravzaprav — od gučtanjskih jagrov«. Gotovo sem jih še kaj spustila — človek je na stara leta pozabljiv. Nič ne marajte, saj jih je ujel naš vrli Kumrov Jože na magnetofonski trak in kadar hočete, vam jih zavrti.
Škoda le, da še nimamo naprave, s katero bi ujeli tudi takole spotoma razgovore o predvajanih delih. Prišli bi do morda še bolj pravične ocene.
Prav bi pa bilo, ko bi se ob takih priložnostih fotograf (ki je pevce kar dobro ujel) obrnil tudi doli po dvorani in slikal udeležence. Kajti marsikdo, ki se šteje k več ali manj »kulturnim ljudem«, takih lepih prireditev ne obiskuje in dvorana je na pol prazna. To je pa naš kulturni škandal. Posebno naših delavnih ljudi je premalo — in prav njim so prireditve v prvi vrsti namenjene kot nekakšno duhovno plačilo za njihov trud.
Hriberškova
Društvo prijateljev mladine
Na Ravnah ustanavljamo novo društvo. Gre za nekaj živega, za nekaj, kar je naše bolj kot kar koli: za naše otroke!
Društvo si je stavilo tako širok program, da se mora to v gotovem času poznati i na otrocih i na nas samih, njihovih starših.
Marsikdo je potarnal, da je bila letos Novoletna jelka v materialnem pogledu bolj klavrna. Res je bila. Podjetja niso mogla mnogo nuditi iz svojih sredstev, kakor srno bili tega prejšnja leta vajeni. Kar bi namreč dali, bi šlo iz fonda plač. Ko bi bilo »Društvo prijateljev mladine« že delalo, ko bi vsaj že bili (štirinajst dni prej je bil šele izvoljen iniciativni odbor!),, ibi bili morda napravili širšo nabiralno akcijo in vsaj kako pošteno čajanko pripravili. A sešla se je dobra desetina dobronamernih ljudi — nismo pa imeli niti ficka za pričetek delovanja. Vendarle smo korajžno stopili v novo leto s takimle programom:
Društvo bo kot celota im po posameznih sekcijah ilknbelo, da se ustanovi v mestu čim več vzgojnih sredstev (otroška igrišča, zabavišča in mladinski športni prostori, pionirske knjižnice, mladinski oder, mladinski pevski zbor). Pomagalo in sodelovalo bi pri organizaciji kulturnih zabav, letovanj in taborjenj teir podpiralo vse družbene organizacije, ki vse to organizirajo. Podprlo bo tudi akcijo Novoletne jelke in vse dobrodelne mladinske pokre-te za njen kulturni in socialni dvig.
JOSIP MRAVLJAK
(t 1. nov. 1953)
Josip Mravljak, pohorski vojak, vuzeniški narodnjak in zgodovinar, sedem let honorarni profesor na ravenski gimnaziji, si je izklesal trajen spomin.
Oris življenja
Rojen 8. marca 1892 v Vuzenici. Klasično gimnazijo dovršil 1912. leta v Mariboru. V letih 1912/13 opravil »enoletno prostovoljstvo« pri topničarjih v Novem Sadu, potem se je vpisal na Eksportno akademijo na Dunaju. 1914 je bil vpoklican v vojsko in bil večinoma na soški fronti. 1919 je bil nekaj mesecev med Maistrovimi borci. Medtem mu je januarja 1919 umrl oče Anton, dober mesec nato pa še mati Julijana. Opustil je misel na visoko šolo in ostal doma; silno je bil navezan na domačo Vuzenico. V tistih 20 letih (1920—1941) je opravljal posle občinskega tajnika, župana, tajnika posojilnice, načelnika Sokola in Gasilskega društva, bil vodja orkestra itd. Ta raznovrstna zaposlitev njegovim duhovnim potrebam ni bila dovolj. Lotil se je domače zgodovine, obredel zato knjižnice in arhive v Celovcu, Grazu in na Dunaju ter dopisoval z ravnatelji teh ustanov. Konec aprila 1941 so ga nemški okupatorji aretirali in junija z družino vred izselili v Brajkovac v Srbiji.
Po osvoboditvi, od oktobra 1945 do septembra 1952, je bil honorarni profesor na Ravnah, nato na vuzeniški gimnaziji.
Pregled njegovih spisov
a) Brošure:
1. Vuzenica v srednjem veku, 1927;
2. Nadžupnija in dekanija Vuzenica, 1928;
3. Vuzenica II, 1929;
4. Šolstvo v Vuzenici, 1930;
5. Dravograd I, 1932;
6. Kmečki upori;
7. Kmečki stan do jožefinskih reform;
8. Gasilski katekizem.
b)	V mariborskem Časopisu za zgodovino in narodopisje:
Let. XXII.:	Vuzeniški urbarji - Češka ve-
likonočna pesem - Bratovščina splavarjev v Vuzenici - Zadnji lov na volkove na Pohorju
Posebno sikrb bo društvo posvečalo mladinski — družinski vzgoji in bo po svojem članstvu in tudi po posebni sekciji v tesnih in stalnih stikih s starši in šolo. Reševalo bo neposredno s starši, kakor tudi na roditeljskih sestankih vsa ipereča vzgojna vprašanja. Posebno skrb posveča mladini, ki živi v moralno in socialno ogroženem okolju in bo iskalo vse možnosti in sredstva, da se mladini izboljša milje, v katerem živi. Poiskati in odstraniti mora kvarne vzroke za nepravilni razvoj take mladine.
Društvo bo zbiralo materialna sredstva, da bo moglo nuditi šolam, otroškim vrtcem in dijaškim domovom, kuhinjam, pionirskim mladinskim organizacijam itd. izdatno ipomoč, da jih moralno in materialno podpre v njihovih delovnih naporih in tako vzpodbuja mladi rod k lepemu društvenemu delovanju.
Težke in skrajno delikatne vzgojne probleme, zlasti ogrožene mladine iz društvenega Območja (ki je območje ravenske občine), bo društvo po svojih članih iznašalo na'množičnih sestankih, zborih in skupščinah ter bo posredovalo v takih primerih tudi pomoč celokupne javnosti in ljudskega odbora. (Primer: oddaja otroka — če
Let. XXIII.:	Muta - Osemletna pravda v
Vuzenici - Šajkarstvo v Vuzenici - Nekaj drobtinic iz sta-rotrškega arhiva Let. XXIV.:	Marenberg 1257/59 in 1272, dvo-
je spornih vprašanj Let. XXV.:	Kmetski polprazniki
Let. XXVI.:	Iz vuzeniške zgodovine I
Let. XXVI.:	Doneski k zgodovini kmetijstva
v Dravski dolini v XVII. stol. - Iz vuzeniške zgodovine II -Guštanjski rokodelski ceh Let. XXVIII.:	Početki Guštanja
Let. XXX.:	Iz vuzeniške zgodovine III
Let. XXXI.:	K zgodovini uprave šentpavel-
ske posesti na Fali - Plavž pri Sv. Primožu na Pohorju Let. XXXII.: Vulgarna imena kmetij v vuzeniškem okolišu Let. XXXIII.: Iz vuzeniške zgodovine IV -Sodna uprava v Dravogradu
c)	Drugod:
Članki v »Gasilcu«, »Gasilskem koledarju«, »Taboru«, »Mariborskem večerniku«, »Življenju in svetu«, »Ilustriranem Slovencu« in v »Koroškem Fužinarju«.
d)	Rokopisna zbirka listinskih prepisov:
1. Gradivo za zgodovino podložništva in davkov; 2. Miscellanea (h kulturni zgodovini Dravske in Mislinjske doline); 3. Monumenta de Gutenstein; 4. Muta; 5. Monumenta Ma-renbergensia; 6. Dravograd; 7. Slovenj Gradec; 8. Razno (deloma koroško); 9. Vuzeniška župnija; 10. Vuzeniške Richterraitungen; 11. Gultschatzungen 1542 (za posesti v Dravski in Mislinjski dolini; 12. Ottocars Reimchro-nik; 13. Spodnja Mežiška dolina; 14. Regesti (za Muto, Vuhred, Šuštanj, Vitanje); 15. Trije koroški urbarji (za Dravograd in Črno); 16. Rokopis »Spomin na težke dni« (doživljaj ob ponesrečeni mobilizaciji 1941); 17. Hugo Wolf (biografski podatki); 18. Razno (prepisi iz aktov za Vuzenico, Muto in Bukovje).
Beseda za spomin
Bil je navdušen Slovenec in Jugoslovan — eden stare garde slovenještajerskih narodnjakov, ki so se prav tako složno tolkli proti germanizaciji, kakor so bili složni pri taroku, in so se lepo razumeli med seboj.
Bil je kulturen delavec »na terenu« in ni zapadel v omejenost, ki se ji obzorje neha
je res nepoboljšljiv) v vzgojni državni zavod itd.
Za izobrazbo svojega članstva bo skrbelo s tem, da bo našlo dovoljno pedagoško literaturo. Stopilo bo v stik z našimi pedagogi, katere bo prosilo za strokovne nasvete in predavanja. (Samo da bi Ravenčani raje hodili na taka koristna predavanja.)
Enotna smernica društvenega dela pa bo pravilna vzgoja in rast mladine v telesno zdrave in kulturne, domoljubne državljane naše socialistične domovine.
Vsi, ki res ljubite mladi rod, pristopite k temu društvu. Združimo se v isti težnji!
Pristopne izjave za članstvo ste nekateri na ravenski gimnaziji že prejeli na roditeljskem sestanku ali po svojih otrocih. Te dni bodo naši: odborniki iniciativnega odbora obiskali še domove Raven in okolice ter zbirali članstvo. Izpolnite pristopne izjave in se vključite v »Društvo prijateljev mladine«. Začetkom februarja bomo imeli občni zbor, takrat pa pridite in zberite iz svoje srede sposobne, dela-voljne ljudi za vodstvo v društvu!
Za iniciativni odbor:
Tajnik:	Predsednik:
Žmavc Tomo, 1. r.	Hriberšek	Marija.
za prvim plotom, niti v domišljavost, ki je prevzvišena za drobno kulturno delo na
vasi.
Bil je odkrit poštenjak in je imenoval lumparijo lumparijo, neumnost pa neumnost, na človeka pa v srcu ni znal biti hud.
Bil je dober učitelj. Svojo življenjsko do-vršitev je našel kot honorarni profesor ravenske gimnazije: vanjo je vnesel svojo kulturo, svojo silno ljubezen do domačega kraja in okraja in dar svojega pedagoškega optimizma.
Bil je dober človek!	dr.	F.	S.
■v
Železarna Ravne
razpisuje 21 štipendij
Koristen način sodelovanja med prakso in šolo in pomoč pridnim študentom.
Upravni odbor našega podjetja je na 140. redni seji obravnaval razpis štipendij za visoko- in srednješolce-telmike.
Sklenjeno je bilo, da bo naše podjetje razpisalo 16 štipendij, in sicer za naslednje šole in stroke:
Visoka šola:
6 metalurgov,
5 strojnikov,
1 kemika,
1 elektroinženirja,
1 gradbenika,
1 ekonomistu.
Tehniška srednja šola:
3 za strojni odsek,
2 za metalurški odsek,
1 za elektrooddelek.
Štipendije bi se izplačevale na visoki šoli zn prvo leto 4000 din, zn drugo leto 4300 din, za tretje leto 5000 din, zn četrto leto 5500, za peto leto in naprej pa po 6000 din mesečno. Štipendije zn slušatelje Tehnične srednje šole bi bile po 4000 din mesečno, in to zn vsa štiri leta enako.
O razpisu štipendij bosta obveščeni TVŠ in TSŠ in bodo podeljene z ozirom na učne uspehe.
Z uživalci štipendij bodo pogoji regulirani s pogodbami.
Ker se bodo namenu (članki v LJUDSKI PRAVICI-BOKBI in v DELAVSKI ENOTNOSTI) in potrebam odzvala gotovo tudi druga podjetja, je zaželeno, da bi bili naši štipendisti doma iz našega okoliša.
POPRAVEK
Mi popravkov nimamo radi. Čeprav so potrebni, pa le niso vedno harašo. Tudi v našem listu je precej takih in takih napak. Najraje jim rečemo »tiskarski škrat«. Neizbežne so, dokler liste urejujejo ljudje, ljudje pa so samo več ali manj, navadno manj. Če boste torej kaj takega videli, kar odpustite, samo, da ne škoduje. Trudili se bomo, da jih ne bo preveč.
Podpis pod sliko nove transformatorske postaje v zadnji številki pa moramo popraviti, sicer bo kdo mislil, da se šalimo. Pravilni podpis pod tisto sliko je torej:	Centralna
transformatorska postaja 110,5 kV, 10MVA, s prostozračno 110 kV ter notranjo 5 kV transformacijo — v montaži.
Prešeren in naš čas
(Govor za Prešernov dan)
Prešernov dan je za nas predvsem praznik slovenske kulture, tiste kulture, ki nas je povzdignila iz brezpomembnega, siromašnegu ljudstva v narod, v narod s svojo politično in kulturno zavestjo.
Tako hočejo proslave, ki se vrše ta dan po vsej slovenski zemlji, izpričati našo kulturno zavest. Proslavljamo pesnikovo nesmrtno delo, s katerim in ob katerem smo Slovenci postali v družini kulturnih narodov enakopraven član.
Ogromna je literatura o Prešernu, vzel bi lahko le nekaj stavkov Stritarju, Cankarju, Župančiču, Prijatelju, Kidriču, Slodnjaku in izpolnil bi enovečerno predavanje: vsi naši pomembni kulturni delavci so govorili-o Prešernu s priznanjem in občudovanjem. Drobna knjižica Poezij hrani koncentrat miselnega bogastva, iz katerega črpajo življenjskih vrednot najrazličnejša pokolenja.
Prešerna njegova slovenska okolica v veliki večini ni bila zmožna razumeti. Usoda mu ni naklonila spoštovanja in prijetnosti, dala mu je velike darove: izredno dojemljivost in ustvarjalnost, ali zaradi tega mu je nastlala življenjsko pot z mnogimi tegobami in razočaranjem (borba za materialno zagotovljenost, brezdomstvo, pomanjkanje blage ženske roke, razbita ljubezenska pričakovanja). Neprestano se je moral boriti z okore-leži zoper njihove predsodke za drugačno koncepcijo slovenskega življenja (nasprotovanja pretiranih moralistov zaradi ljubezenskih pesmi, Kopitarjevo nasprotovanje književnosti za izobražence, črkarska pravda, ilirci).
Zastavljam ob Prešernu eno, čimbolj aktualno in konkretno vprašanje: kako se povezuje Prešeren z nami, ljudmi precej drugačnega časa, kakor je bil njegov, kakšna je njegova zveza z našimi stremljenji?
Vse Prešernovo delo, tako tudi poezija, poteka iz globoko občutenega doživljanja resničnega življenja. Tako se je tudi njegov pogled na jezik, na narodno kulturo, na družbo in na svet izoblikoval ob največjem upoštevanju stvarnih pogojev in dejstev. Izhajal je iz naj večje povezanosti z lastnim ljudstvom in iz najgloblje življenjske zakoreninjenosti.
Slabo bi proslavljali Prešernovo naprednost, če saini ne bi bili napredni in perspektivni. Označil bom v glavnih potezah Prešernovo naprednost v njegovem času, ki tudi nam na svoj način govori.
1.	Stvarno pojmovanje zgodovine.
»Viharjev jeznih mrzle domačije / bile pokrajne naše so...« Tako je Prešeren prikazal slovensko zgodovino: jezni viharji, zla usoda, tlačanska preteklost. S to označitvijo je Prešeren pokazal zelo globoko umevanje slovenske narodne preteklosti, vse drugače kot različni romantični našopirjenci, ki so v želji za bliščem in sijajem potvarjali zgodovinska dejstva (Hanka, Koseski i. dr.).
Res objektivnemu opazovalcu, tako tudi Prešernu, slovenska zgodovina ni mogla pokazati nikakih blestečih vladarskih postav, nikakih zmagovitih osvajanj oziroma ropanj, s kakršnimi se postavljajo drugi narodi in z njimi dokazujejo svoj zgodovinski pomen in celo neko poslanstvo.
Prešernova narodna zavest je daleč od Kollarjevega romantičnega pojmovanja slovanstva. Kollar (Slave hči) dolži Nemce, da so krivi slovanske nesreče, Prešeren vidi povsem našo krivdo (pozneje tako tudi Levstik, Naša nesreča, in Njegoš v Gorskem vencu: Bog se dragi na Srbe razljuti za njihova smrtna sa-grešenja... naši čari zakon poga-ziše, zabaciše vladu i državu ... velikaši raspre seme posijaše grko).
Obložile očetov r a z p r t i j e / s Pipinovim so jarmom sužno ramo.
2.	Demokratična zavest in svobodo-ljub je.
Prešeren je prvi . reševal slovensko vprašanje brez Avstrije. V svoji najbolj programatični pesmi Zdravljica zahteva,
da oblast, / in z njo čast, / obilnost bodo n a š a last.
Borbo za svobodo je postavil za najvišjo nalogo, ki ji je treba podrediti vse osebne interese: nočemo biti suženjsko, smo svobodoljubno ljudstvo. To je Prešeren povedal s tistimi besedami, ki so jih naši borci v letih 1941—1945 tako pogosto ponavljali in šli tudi v smrt z njimi:
Manj strašna noč je v črne zemlje krili, / kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.
S prevodom pesmi Theodorja Korner-ja, ki je padel v protinapoleonskem nemškem osvobodilnem boju, odgovarja Prešeren na vprašanja o smislu žrtvovanja: Spreminja smrt lica, zapira oko, / junaško srce ne trepeče pred njo; / saj prostost iz smrti izvira.
Prešernovo delo pomeni v svojem času slovensko zgodovinsko manifestacijo; dokaz svetu, da nismo samo dedna avstrijska provinca. Značilno je, da je tista leta, ko je imel Koseski polna usta hvalisanja in ponarejene hvale na račun epileptičnega Habsburžana Ferdinanda, imel Prešeren največ dela z avstrijsko cenzuro ob Zdravljici. V Prešernovih pesmih ne najdemo niti najmanjšega klanjanja avstrijski vladarski hiši, v svoji Zdravljici ne zajema fevdalne in absolutistične Avstrije, ko da bi mislil — kar so takrat le redki zmogli misliti — da si Slovani lahko uredimo svoje življenje tudi brez Avstrije.
V nasprotju z ilirci je Prešeren odločno vztrajal pri slovenskem knjižnem jeziku, pri slovenski narodni samobitnosti. Zavedal se je, da je slovenska kultura samorodno pognala iz ljudskih osnov, da to ni neka kranjska lokal-patriotična vnema, provincialno prenašanje tujih primerov, temveč je to duševno izživljanje narodnega elementa, ljudskega umetniškega čuta, njegove
tvornosti in miselne ostroumnosti, skratka, da je to logična življenjska nujnost samobitnega naroda. (Cankar vidi v tem, da je postavil slovensko književnost »na granitni temelj narodnega jezika«, Prešernovo naj večjo zaslugo za slovensko književnost in kulturo.)
5.	Zavest o življenjski važnosti kulture v narodnem življenju.
Prešeren čuti, da je treba vzbuditi zaspano množico, da se bo otresla svoje malomarnosti do domačega kulturnega življenja, svojega dobičkarskega odnosa do narodnih in kulturnih vrednot.
Da bi nebesa milost nam skazale! / O tajat Krajna našega sinove, / njih in Slovencov vseh okrag rodove, z domačini pesmami Orfeja poslale.
Treba je bilo postaviti prodirajoči nemški moči slovenske branike, zakoreniniti je bilo treba nastajajoči izobraženi sloj v slovenskem narodnem duhu, v zvestobi do rodne zemlje in jezika.
Njegovo delo porajajo »želje, da z b u d i 1 bi slovenščno celo, / da bi vrnili k nam se časi sreče... Da bi nam srca vnel zn čast dežele, / med nami potolažil razprtije / in spet z e d i -n i 1 rod slovenščne cele.
Prešeren je bil tisti orfični pevec, ki je s svojo pesmijo prerodil slovenstvo, mu dal daljnosežne koncepte za prihodnost. V njem je dozorel slovenski narodni kulturni in politični program, pred njim ga nikdo ni tako jasno izrazil. Bilo je potrebno dati temu ljudstvu, ki je šele doraščalo v narod, zgodovinsko perspektivo in program.
4.	Človečanska zavest.
Prešernova slovenska in slovanska zavest ni nikak prenapet šovinizem, ki vidi le lasten narod in bi zaradi tega preziral druge:
Žive naj vsi narodi, / ki hrepene dočakat dan, / da koder sonce hodi, / prepir iz sveta bo pregnan.
Bil je človek svetovnega razgleda, poklican, da svoje precej zaostalo ljudstvo popelje na pot večje kultiviranosti. Zanj velja isto, kar je sam rekel o Čopu: Ti nam otel si čolnič, si mu z jadrami krmo popravil, / ti mu pokazal si pot pravo v deželo duhov.
Če je Prešernov dan proslava slovenske kulture, je predvsem važno, da ob vseh teh besedah, ki jih tako slovesno in občuteno postavljamo, doženemo in začrtamo svoj odnos do kulture (in do vsega, kar je s kulturo v neposredni zvezi: do šole, do izobrazbe, do knjig itd.).
Ne bom ponavljal besed, ki so jih zadnje čuse polni časopisi o premajhnem zanimanju našega občinstva, posebej še delavstva, za knjigo in književnost. Poudariti želim le nekaj osnovnih misli.
Kultura ni neko blago pribežališče, zapečkarsko zavetje medlih ljudi; to je področje, kjer sc prav tako zahtevno kot, recimo, v produkciji preizkuša življenjska moč posameznikov, kolektivov, narodov in držav.
Nnrod, ki bi dandanašnji zanemaril kulturo in izobrazbo, bi bil obsojen na propad. To je neizprosna logika zgodovine. Zn napredovanje vsake proizvod-
Prežihov Voranc:
Ob versajskih plotovih
Globača, po kateri teče naša Drava od Zvabeka do Traberka, nima nobenega pravega zemljepisnega imena; koroška Podjuna se zemljepisno pravzaprav konča že pri Zvafoeku, a tako imenovana Dravska dolina nekdanje štajerske dežele se pričenja šele pod Spodnjim Traberkom. Sosedje pravijo temu svetu na kratko: za Dravo j. Kljub temu, da je ta ped zemlje pravzaprav brez imena, so jo gospodje na versajski mirovni konferenci vendarle iztaknili. In ker so jo iztaknili, so jo razdelili na dva kraja, čeprav je ta svet živel v skupnosti od kar stoji. Pa ne, da bi ga razcepili po narodnostni meji, ki teče najprej severno od Drave od Gorenč čez Legerpuh in od tam k ustju Labodnice, ki se v Labodu iztoka v Dravo, ter od tod spet dalje proti severu na vrh Košenjaka. Niti ga niso razcepili po meji, ki jo je v teku tisočletij izgrizla v naravo reka Drava, temveč so ga precepili pošev in počez in potegnili mejo od Strojne na jugu, do Košenjaka severno od Drave.
Ze kot pastir sem strmel z naših bregov in hribov proti temu skrivnostnemu svetu, o katerem mi doma niso vedeli po-vedati kaj drugega, kakor to, da se tam začnejo že Nemci. Njegova skrita lega me je mikala, dasdravno sem čutil pred njim neko čudno tesnobo, kakor jo čuti človek z vrhov pred globačami. Tiste štiri fare, ki so jih Versajci pripojili slovenski zemlji osemnajstega leta, sem pozneje dobro spoznal, saj je bil med njimi tudi Traberk s svojimi velikimi sejmi, kamor sem hodil z očetom spoznavat Juda, Nemca in Kranjca. Bil je na tem koščku zemlje tudi črneški Sveti Križ, kamor smo
nje je nujno potrebno izobraževanje. Vsako zapostavljanje ali odrivanje izobrazbe je hkrati oviranje proizvodnje. Na šolo pade iz dneva v dan v naši družbeni ureditvi čedalje večji poudarek.
Najbolj postavlja ob stran kulturna stremljenja in prizadevanja suhi prak-ticizem, ki živi s staro parolo: iz rok v usta, od danes do jutri. Tistim zgovorno govori Prešernova elegija:
Kranjc, ti le dobička iščeš, / bratov tvojih ni ti mar, / kar ti bereš, kar ti pišeš, / mora dati gotov dnar. / Kar ni tuje, zaničuješ, / starih šeg se zgublja sled, / pevcev svojih ne spoštuješ, / za dežele čast si led.
Mnogim, premnogim tudi danes velja ta Prešernova tiha tožba, ta očitek. Mnogim je njegovo bogastvo še nepoznano, mnoge moramo še prepričevati, da brez izobrazbe ni napredka, da nam je knjiga potrebna kot kruh. Ne stremimo le za tem, da damo ljudem dostojne delovne pogoje (kar je seveda prvenstveno), prav tako želimo, da vsakega našega človeka navežemo na knjigo, da ga seznanimo z velikimi pridobitvami človeškega duha, posebej še s stvaritvami naših velikih ljudi. Sodelovanje umskega in ročnega dela je glavna garancija našega napredovanja.
Štefan Barbarič
hodili od doma po odpustke za naše grešno življenje. Onih pet far pa, ki so jih v Versaillesu dali Avstriji, pa nisem nikoli dobro poznal in bi jih brez pomoči šestega januarja najbrž tudi nikoli ne bil spoznal. Tej pomoči se imam torej zahvaliti, da sem pregledal skrivnosti tudi tega dela zadravojske globače.
Pol ure od Traberka ležijo na desnem bregu Drave tihe Črneče. Skrite so v vznožju Tolstega vrha ali ČrnešKe gore, kakor se imenuje severna plat tega hriba, in opaziš jih šele, ko se jim že čisto približaš. Cerkev in grad kipita v zrak s svojimi začrnelimi zidovi. Iz starih časov o tej vasici ni nič znanega. Tembolj pa so slovele Črneče pred kakimi osemdesetimi leti, ko je v gradu gospodaril graščak Lušin. Možak je bil zelo bogat in je imel prečudno navado, da je vsem svojim dninaricam hotel segati pod krila. Včasih je zažvižgal na prste in poklical dninarice domov. Vse ženske, stare in mlade, so takoj zapustile delo in jo pocedile kar čez polje proti gradu. Katera je bila prva pri graščaku, ji je segel pod krilo, zato pa je dobila pet rajnišev. Tako je delal leta in leta, in ko se je tega opravka naveličal, se je ustrelil, nato so mu zvonili v vseh cerkvah, kar jih je videti iz graščine. V današnjih hudih časih si človek takega prešuštnika težko predstavlja. Kaj bi se zgodilo, ako bi danes, ko ženske nimajo niti za sol, komu padlo na misel žvižgati in razdajati zlate in srebrne rajniše za tako majhen trud?
Iz Črneč dalje se vije pot ob vznožju Črneške gore. Vso ozko dolino napolnjuje močan, enakomeren šum, kakor bi skozi njo odmevala daljna večna pesem. To je Drava, ki je ne vidimo, ker je Skrita v svoji globoki strugi, njeni vrtinci in njeni kolovrati šumijo in bučijo skozi tiho deželo danes kakor nekdaj, ko so te kraje pokrivali še gozdovi in je sredi njih visoko v bregu stoloval grad Tribenj, od koder so tribenjski graščaki, za njimi pa njihovi dediči, vovberški grofje, prežali na trgovce in kupčevalce, ki so nosili svoje tovore skozi Dravsko dolino. Danes ni od tega gradu nobenega sledu več, le na kamnu, ki je iz njegovih razvalin zdrknil v dolino do ceste, se samoten popotnik lahko spočije. Še malo prej pustimo za seboj mogočno Sušnikovo posestvo, iimovina nekdanjega svobodnjaka v tem kraju. Pred dvema rodovoma je tedanji Sušnik, ki so ga imenovali »der windische Minister«, s svojim prijateljem Einspielerjem zasajal po teh krajih slovenske mejnike. Njegovi dediči pa, ki jih je napredek pognal z rodne grude, nadaljujejo zdaj njegovo delo z druge strani in skušajo zabijati mejnike velikega življenjskega prostora našega sosednjega naroda.
Za Tribnjem se svet kmalu odpre in pred popotnikom se razgrne prelepo libe-liško polje, na čigar koncu sameva velika in lepa vas Libeliče ali, kakor ji pravijo domačini, Nebliče. Več kakor tisoč let so Libeliče živele svoje življenje pod vznož-
jem Libeliške gore, sredi gozdov, rženih in ajdovih polj in ob večnem šumenju sosednje Drave, dokler ni naposled prišlo do versajskega miru. Ob plebiscitu je velika večina Libeličanov glasovala za priključitev k Jugoslaviji. Navzlic temu je bila občina priključena k Avstriji. Ko pa so se temu Libeličani uprli, jim je razmejitvena komisija, sestoječa iz peterih velesil, začela deliti njive, travnike in pašnike ter je prebivalcem te kotline napravila novo mejo tako, da sta vas in dobra polovica občine pripadli Jugoslaviji, ostali del pa Avstriji. Ljudje, ki so živeli nad tisoč let skupaj, so se ločili, in njive, ki so toliko časa skupaj rodile, so se razdelile. Zdaj gre versajski plot tik za vasjo.
Libeliče pa niso belile glav le versajskim mirotvorcem in mironoscem, temveč tudi našim državotvornem iz časov šesto-jamuarskega režima. Zasluga za to gre hlapcu Antonu Stermicu, ki je bil zaradi razmejitve libeliške občine pristojen 'hkrati v Oba njena dela. Temu primerno je seveda živel zdaj na naši, zdaj na nemški strani. Menda pred kakimi desetimi leti je hlapčeval pri prvem kmetu onstran meje. Tedaj se je po slovenskem delu Libelič raznesla novica o čudni navadi tega hlapca: ponoči, kadar drugi posli po napornem delu počivajo, tihotapi ta Stermic iz nekega prečudnega navdušenja nekako literaturo, foombe in granate čez mejo, skratka vse, kar je potrebno za revolucijo.
Ta stvar ni na slovenski strani versajskega plotu dala pokoja nekaterim janu-arcem. Zato so neke noči vdrli čez mejo v hlev, kjer je Stermic počival, ga zvezali in ga kakor medveda pripeljali na svojo stran. Hlapca so torej takorekoč ukradli. V Evropi je zaradi tega nastal velik škandal. V dunajskem parlamentu je naglo zasedala komisija za zunanje zadeve, časopisje je pisalo dolge uvodnike in znani Otto Bauer je grozil, da bo stvar spravil pred Društvo narodov, videč v tem dejanju kršitev teritorialnosti. Stermicu se ni zgodilo kakor Cankarjevemu Šimnu Si-rotniku, ki je umiral na meji med dvema občinama, ker ga nobena ni hotela spoznati za svojega občana. Medtem ko sta se prej obe državi otepali Stermica ter mu nobena, niti Jugoslavija niti Avstrija, ni hotela priznati državljanstva, češ da razmejitev ni natančno določena, kam ta siromak spada, se mu je zdaj sreča nenadoma na ves glas zasmejala: obe državi sta se pulili zanj, trdeč, da je državljan obeh mejašev. Temu se je Stermic najbrž imel zahvaliti, da je čez leto dni spet odnesel svoje kosti nazaj v avstrijski del Libelič...
Koj za Libeličami prestopi popotnik, ki sme hoditi po cesti, državno mejo. Preden prideš v Potoče, drugo središče razdeljenih Libelič, greš mimo mogočnega libe-liškega gradu. Gradovi so od nekdaj merili zgodovino našemu slovenskemu ljudstvu tudi v teh krajih in grad mu je tudi zdaj določil novo mejo. Človek sicer ne razume, zakaj se graščak ni odločil za monarhijo na tej strani, ampak za demokratično republiko na oni, vendar je bilo tako, da je dal potegniti mejo za svojim hrbtom. Najbrž je že takrat vedel, kaj so demokratične republike in kaj lahko postanejo.
Kmalu se prikažejo Potoče. Toda vas, skrita v zatišju Libeliške gore, nas ne zanima, saj je podobna neštetim drugim vasicam po naši zemljici. Bolj nas z atu ma lepa kmečka, skoraj veleposestvu podobna domačija kraj Potoč. Čeprav vzbuja večina kmetij tod okrog videz trdno stoječih hiš, se ta, o kateri govorimo, zelo razlikuje od svojih sosed tako po prostranosti in urejenosti poslqpij, kakor tudi polj Okrog njih. Tu domuje prvi naseljenec iz rajha, 'ki mu je celovški Heimat-dienst v smislu narodne enakopravnosti priskrbel dom na naših slovenskih tleh. V Tiiringenu, kjer je premalo zemlje za kmete, ker je imajo graščaki preveč, je prodal svojo prezadolženo zemljo. Z denarjem, ki mu je ostal, bi tam doma ne mogel kupiti poštene bajte, tukaj na Koroškem pa je s pomočjo raznarodovalne institucije kupil posestvo za trideset glav živine.
Stopimo torej k temu modernemu kolonistu. Mož je že več kakor petdesetleten; ne govori mnogo, ni prijazen, kakor so sicer tod domači prebivalci, je prej celo osoren. Človek, ki pride k njemu že tako poln predsodkov, postane še bolj nezaupljiv. Toda kmalu se izkaže, da ima mož čudno skorjo na sebi. Cisto po svoje in takorekoč brez občutka govori, kolikor govori. Razlaga, da se ukvarja z mlekarstvom in s krompirjem. Hvali zemljo. O domačinih trdi, da so dobro ljudstvo, da pa ne znajo dobro gospodariti. O politiki ne zine besede. Pri sosedih izvemo tudi, da se za politiko ne briga kaj prida in da so tisti, ki so ga z velikim upanjem poslali semkaj za versajski plot, zaradi tega z njim nezadovoljni. Svoje poslanstvo na tem ozemlju pa le opravlja, čeprav čisto po svoje. Znano je v okolici, da je kljub pomoči Heimatdiensta do vratu zakopan v dolgove. Podobno se godi tudi večini njegovih rojakov, ki jih je kakih tri do štiri sto naseljenih ob koroškem versajskem plotu.
Od Potoč dalje teče pot proti skriti Suhi. Bregovi strojanskega hribovja segajo tu ponekod prav do Drave in njen šum
je zato mestoma močnejši, silnejši. Polja je malo ravninskega, a navzlic temu ima tudi Suha svojo graščino, kakor vsaka druga vas na levem bregu te dravske globače. Od Suhe proti Zvabeku se vije cesta visoko nad Dravo Skozi gozdnato pobočje, ki se imenuje Flegarca. V prejšnjih časih so pliberški flegarji, upravniki in opravniki takratne posvetne gosposke, ob tej cesti oprezali za prekupčevalci in kmetje, ki so hodili s sejmov, ter jih ropali. Kmetje so tej gospodi postavili večen spomenik s tem, da so ta del sveta imenovali Flegarca. S kajžarjem, ki ima sredi Flegarce svojo kajžo, sva se o tem pogovarjala.
»Danes tega le ni več!« hočem jaz pohvaliti napredek novejšega časa.
»Seveda!« se mi pomenljivo nasmehne kajžar. »Danes so to drugače napravili. Davčni urad so kar v Pliberku napravili ...«
Pol ure dalje je že Zvabek, vas, znamenita zaradi tega, ker je pred svetovno vojno vedno soglasno volila kandidata slovenske narodne stranke, medtem ko je pri plebiscitu tretjina glasovala za Avstrijo ... V prejšnjih časih so prebivalci Mežiške doline v trumah romali k žva-beškima podružnicama na Sveto mesto in k Sveti Luciji. V prvo so se zatekali splošni pregrešniki, v drugo pa na očeh bolni romarji. Tudi temu romanju so napravili konec versajski mejniki, kajti brez obmejne izkaznice te niti bog ne more več uslišati.
Zgoraj nad Suho, na najvišjem vrhu raizvodnega grebena med Dravo in Mežo, leži Strojna, stara hribovska naselbina, slavna zaradi predobrih hruševih mostov, katerim marsikatero vino ni kos. Odkar je pripadla Jugoslaviji, se je proslavila še z enim rekordom, ki je gotovo svetovnega pomena. Na strojansko enorazredno ljudsko šolo so namreč nastavili učitelja, ki si je moral seveda sam kuhati, ker takrat ni bilo gostilne v kraju, učitelj pa je bil samec. Ko se iz šolskega dimnika nekaj dni hi pokazal dim, je učitelj prišel h kmetu Janežu in prosil gospodinjo, naj
Na tovarniški rešilni postaji.
mu napravi izdatno jajčno jed, češ da že nekaj dni ni ničesar dal v usta.
»Iz koliko jajc pa?« ga je vprašala kmetica.
»Iz trideset!« se je odrezal mož.
»Ali ne bo nekoliko preveč?« je podvomila kmetica, boječ se, da ni prav razumela naročila.
Ker je mož vztrajal pri svojem naročilu, se je gospodinja spravila na delo in mu ocvrla jajčne jedi iz trideset jajc, ki jih je izgladovani učitelj urno pospravil z dobršnim kosom kruha in stvar poplaknil z nekaj litri oziimičevca. Nato ni bilo učitelja spet nekaj dni na spregled in celo šolski otroci, ki so prihajali k pouku, ga niso mogli nikjer iztakniti. Stroj anci so vdrli v učiteljevo stanovanje, ki so ga pa našli praznega. Strojanski učitelj je izginil neznano kam in vse poizvedovanje za njim je bilo zaman. V njegovem zapuščenem stanovanju niiso našli drugega kakor nekaj starih jedilnih listov iz vseh samostanov, kar jih premore Slovenija. Nekdo se je lotil študija jedilnikov in ugotovili, da z najboljšim razpolagajo trapisti v Rajhen-burgu. Nos je nos, odšli so za to sledjo in res so našli pobeglega učitelja pri trapistih, 'kjer je zapečatil tragiko svojega stanu.-----------
In nekega pomladnega jutra leta tridesetega sem tudi jaz stal vrh Strojne in ogledoval, kje bi se pognal čez versajski plot. Za menoj se je namreč gnal šesti januar v svojem prvem zaletu. In tako sva kraj majmika meseca naposled pridirjala na Strojno, to se pravi, da sem jaz že stal pred mejniki na vrhu strojan-sfcih hribov, medtem ko se je šesti januar šele poganjal za menoj iz doline. Bilo je še zelo zgodaj, nekako ob tistem času, ko na vzhodu še ni svita, a ko ga je vsak čas pričakovati in ga zvezdnato nebo s svojim begajočim utripanjem tako rekoč že napoveduje. To napovedovanje neba pa more razločiti Ig 'kraja vajeno oko.
Po dolinah in kotlinah je ležala debela vigredna megla in pet prostranih sivkastih jezer se je razprostiralo pred menoj: prvo tako jezero je zalilo ozko in krivantasto mežiško dolino, en zobčasti zaliv je segal čisto sem pod vznožje Strojne, drugo jezero se je razprostiralo proti jugovzhodu, kjer je pod njim ležala skrita mislinjska kotlina, na severu, takoj pod grebeni stro-janskih hribov, je megleno jezero pokrivalo dravsko globačo od Traberka do Zva-beka, Skozi komeljske prelaze na zahodu se je videl kos morju podobne bele prostranosti, ki ji ni bilo mogoče videti kraja, in to je bila Podjuna. Dalje proti severu je ležalo še eno jezero, a pod tem je počivala laboška dolina. — Med temi belimi morji in okrog njih so se dvigale gorske pošasti Uršlje gore, Pece, Raduhe in Smrekovca na jugu, Kozjaka, Pohorja in Košenjaka na vzhodu, Golce in Svinje na severu, medtem ko meglenost na za-padu ni imela meje in je le od južne strani padala vanjo senca Obirja in Karavank ...
Spustil sem se na štor in sem se zatopil v razgrnjeni svet okrog sebe. Bolj kakor z očmi sem gledal s srcem, vse, kar je bilo tedaj videti in vse, kar je bilo skrito, se je ta hip zrcalilo v mojem srcu. Skoraj me je hotela premagati neka bridkost. Ali bo res treba zapustiti vse to, kar leži
Naši nogometaši, ko so bili še zmagoviti.
tostran mejnikov? Dvajset let mladostnih sanj, vsa leta svetovne vojne, med katero je srce iz daljave hrepenelo po tej prečudno lepi skoposti in deset let dela in truda za še večjo lepoto teh krajev in njihovega življenja .,.
Svet, sredi katerega sem sedel, je bil tih, niti najzgodnejši in najnemimejši ptički se še niso •oglasili. Prisluškujem cesti, ki gre po grebenu od vzhoda proti zahodu. Tudi tam je tiho. Nobena vejica se ne gane, le tu in tam prav težko kane kaka rosna kaplja na mlado brst, ki se potem strese in skoprni v negibno tihoto. Dolgo sedim tako sredi samote in prisluškujem versajskemu plotu, ki gre tam na robu ceste. Pravzaprav prisluškujem svojemu srcu, ki postaja vedno bolj nemirno, ki se še bori z nevidnim sovražnikom. Potem mi uide pogled proti mežiški dolini. Zdi se mi, da se površina meglenega jezera širi in dviga sem proti meni, Možakasti Peca ;in Uršlja gora toneta nekam v modrikast soj. Medtem ko dotlej iz bele dravske globače nisem slišal nobenega glasu in se je zdelo, kakor da je na severni strani tik pod Strojno brezdanji prepad, zaslišim nenadoma kratek, a razločen šum. Kaj je to,..? To je Drava na dnu globače. Eden izmed njenih nešte-vilnih kolovratov je izgubil ravnotežje in pljusknil premočno. Da.. . Saij se čuje kakor rahlo udarjanje valov. Kaj se godi v človeku, ki sedi v višini nad tisoč metrov in sliši pljuskanje dravskih valov sedem sto metrov pod seboj ...?
Tedaj sem vstal in se ozrl še enkrat proti jugu in proti vzhodu, zraven pa mi je prišlo ina misel: Da, iti moraš, šesti januar je lahko vsak čas za teboj in tako je bolje, da se mu ogneš. Ce poneseš s seboj v srcu vso lepoto, ki jo zdaj vidiš in jo slutiš, in če poneseš s seboj vse dosedanje življenje, te ne bo konec niti onstran versajske meje. Povsod boš našel brate ... Previdno sem se bližal cesti, globoko zadihal in z enim samim korakom preskočil versajski plot. Šum, s katerim me je sprejela hosta na oni strani, je ostal brez odmeva. Tedaj so zapele prve ptice in za Pohorjem je mižiknila prva zarja, zadnja v domovini...
Pod Flegarco je brod čez Dravo. Struga je polna vodovja, kajti v Tirolah in v Turah se je topil sneg in so se pričeli tajati ledeniki. Vrtinci in- večni kolovrati, razdraženo pljuskanje, šum vodovja odmeva visoko med strme bregove. Kako lepa, kako silna je ta voda Drava ... Počasi se odmika star, razšvedran brod od brega. Zaradi deročega toka ima brodar polne roke dela. Sam star in siv se zrašča s sivo vodno površino in s sivo jutranjo okolico. Od daleč sem najbrž tudi jaz ves siv. Brod zajame sredina struge in škripajoč se pomika proti drugemu bregu.
Zdaj sva že izven nevarnosti, ker je brod zaplul v širok, miren zaliv. Brodar, ki mi skraja na vprašanje niti ne odgovarja, postane zdaj vedrejši in zgovornejši. Medtem ko le sem in tja zamahne
7.	veslom, mi pripoveduje nekaj iz svojega življenja. Tudi on ni iz tega kraja in tudi njega je poslal sem Heimatdienst. Toda ker ni bil mož doma s Švalbsikega ali iz Tiiringena, temveč iz soboških hribov tam za Košenjakom, mu niso priskrbeli doma-
čije za trideset glav govedi, temveč bajto za dva repa in star brod, ki se z njim razen tihotapcev in potepuhov skoraj nihče ne vozi. Kot obmejnik je že zdoma govoril oba jezika in se zato počutil domačega med suškimi domačini. Ko ga vprašam, kako se počuti sicer, mi odgovori:
»Nič ne rečem, toda rad bi dočakal to, da bi se mi, kadar zaidem v kremo, ne bilo treba usedati k mizi za vr^ta, ampak da bi smel sesti tja kamor sedajo spodobni ljudje...«
Ker sem mu stisnil v roko dvojno prevoznino, se je tako zavzel, da je še dolgo stal na robu broda in strmel za menoj, dokler mu nisem izginil v grmovje nad bregom.
Pri Pirkšmidu, obcestni gostilni na Dromlji, se človek ne naveliča poslušati starega krčmarja, ki tod že skoraj štirideset let roko ven moli. Ta kraj je pred vojno spadal k nemški obmejni občini Legerpuh. Krčmar je bil tiste vrste slovenskih naseljencev, ki so dolga- desetletja pred vojno naseljevali izumirajočo labodsko dolino vse od Laboda pa gori mimo Volšperga. Nemški kronisti, ki so bili v skrbeh za nemški značaj tega prelepega kota koroške dežele, so nekoč s strahom ugotovili, da je že vsaka tretja kmetija v slovenskih rokah. Njih strah pa je bil popolnoma neutemeljen, kajti nekaj je pripomogla nemška kultura, nekaj okolje, največ pa slovenski oportunizem, da so se ti naseljenci že v drugem rodu utopili v nemški večini. Utopili se niso le tisti, ki so prišli v nemško celoto, temveč tudi tisti, ki so se naselili na levem dravskem bregu med tamošnjo slovensko večino.
Pirkšmid pa ni bil oportunist, ampak je mislil, da je vseeno, če iz njegove hiše roko ven moli Slovenec ali pa ponemčeni Slovenec. Zato je ostal, kar je bil še takrat, ko je prišel semkaj od nekod s Pohorja. Toda to svojo zmoto je moral korenito poplačati. Skoraj v dveh letih je petkrat menjal gospodarje. Med koroškimi obmejnimi boji se ni umaknil iz hiše,
čeprav je bil nekaj časa sredi med obema frontama. Nemški Heimwehr je iz njegovega hleva napravil gnezdišče za strojne puške, nakar so slovenske čete hlev zažgale z bombami. Nato so ga oboji oplenili, toda Pirkšmid je ostal, kjer je bil.
Nekega dne, ko je slovenska oblast zbežala proti Traberku, so navalili v njegovo hišo okoličani- iz Legerpuha, s Cale in drugod. Večinoma takih, katerih očetje, če ne še sami, so nekdaj ovce pasli po Kozjaku, Pohorju in drugih slovenskih gorah. Bila jih je polna hiša in Pirkšmid je pričakoval, kdaj se bo začel obračun. Vdal se ,pa ni.	(dalje)
DKOBNE
Ker bolniški stalež pri nas še ni zadosti visok, smo pribavili na Ravne tudi še interesantno bolezen. Huda je ta reč, vendar je treba pameti in odpraviti prvo napako, ne pa se odpovedati pameti in potem teže odpravljati drugo, tretjo in četrto težavo, ki si po skreganju s pametjo sledijo kot srake. Raje in več v Študijsko knjižnico.
*
Naš kraj je slikovno še zelo malo obdelan. Redki so celo fotoamaterji, ki hočejo kaj pokrajinsko lepega — domačega — videti in dati, da ne govorimo o umetnikih, ki slikajo radi samo Martuljek, Bled in kvečjemu še ljubljansko okolico. Veliko bo treba še tu napraviti, da bomo potem šele na tem lahko kaj drugega vrednega napravili.
*
Ni še dejstvo napredka, če se ti zdi, da moraš zahtevati parketno stanovanje. Dejstvo je šele, če ga hočeš prav vzdrževati in če se ti istočasno zdi, da moraš naročiti vsaj eno knjižno zbirko ter veš, kje so vrata v knjižnico in kaj je bila prejšnja kulturna prireditev v kraju.
*
Kropo je oblast zaščitila kot kulturni spomenik v celoti. Sedaj se bo tam nehalo vsako egoistično bezanje po lepotah in vrednotah. Pri nas imamo turške šance, ki so bile kar pokrajinska fortifikacijska linija za obrambo vse Koroške. Ce bi imeli to drugi narodi, bi jih raztegnili na prospekte in pobirali ob njih tujsko-prometno vstopnino. Mi pa smo ob gotski stavbi in v vencu starodavnih turških lip postavili svinjake.
KORAK ZA KORAKOM K UGLEDNEMU KRAJU
VAŽNOST VSEH ŠPORTNIH PANOG
Smučarji
Ravne na Koroškem so že zaslovele kot športni kraj. Direktor Klančnik dela tuidii tu Gorenjsko. Za zdaj gre ta zasluga največ smučarskemu športu, medtem ko drugi srednje delajo ali pa premalo delajo. Odbojka vadi, ping-pong vadi, boksarji pridno vadijo in nastopajo, nogometaši pa ne morejo nikamor, čeprav so simpatični. Premalo vaj An premalo vaj doma in potem šele drugam.
Radi bi in naša dolžnost je, da z objavo pridnega in naprednega dela naših športnikov podpremo ta prizadevanja, ki so del važne kulture ter v korist in čast vsemu našemu ljudstvu. Naprosili smo športnika, ki bo šel po teh družinah in v prihodnji številki povedal o naših športnih panogah kaj več.
Danes o smučarjih. Poglejte, čisto kratko, pa zelo veliko:	>
I. mednarodne smučarske tekme metalurških podjetij
12. do 14. februarja 1954
RAVNE NA KOROŠKEM
12. februarja (petek):
SVEČANA OTVORITEV ob 13.45 pred Domom železarjev na Cečovju TEK na 12 km ob 14. uri s startom istotam
KONCERT GODBE NA PIHALA ob 20. uri v prostorih Doma železarjev
13. februarja (sobota):
SMUK z začetkom ob 10. uri. Start nad smučarsko kočo pod Uršljo goro SLALOM z začetkom ob 14. uri. Start nad smučarsko kočo pod Uršljo goro KONCERT SLOVENSKEGA OKTETA ob 19.30 v Titovem domu
14. februarja (nedelja):
ŠTAFETNI TEK 3 X 8 km z začetkom ob 9. uri. Start na Cečovju SKOKI z začetkom ob 13. uri na skakalnici v Dobji vasi ZAKLJUČNA PRIREDITEV z začetkom ob 19. uri v Domu železarjev: razglasitev rezultatov razdelitev nagrad in diplom
kulturni spored:	duet	narodnih pesmi — izvajata sestri Štrucelj — nastop plesno-folklorne
skupine in družabni ples
POZDRAVLJAMO SPODBUDO NAŠIH SMUČARJEV IN SKUPNO Z NJIMI VSE SMUČARJE IN PRIJATELJE ZIMSKEGA
ŠPORTA, KI BODO PRIŠLI TE DNI NA NAŠE RAVNE IN V NAŠ LEPI KRAJ!
JfAefmuno	ko.Ko.ik&	študente./
Sredi februarja (verjetno 17., 18. in 19. II.), ko bodo imele visoke šole svoje semestralne počitnice, pridejo med nas naši študentje z univerze. V Ljubljani so si organizirali v »Klubu koroških študentov« svoj koroški študentovski pevski zbor, ki ga vadi in vodi šentanelski rojak prof. Luka Kramolc. Nastopili bodo na Ravnah, na Prevaljah, v Mežici, Črni, Vuzenici in v Slovenjem Gradcu.
Vsaj tri noči bodo prenočevali pri nas — nekateri doma, kakih štirideset pa jih bomo morali Ravenčani spraviti pod streho kot naše goste. Vabimo Ravenčane, da pomagajo rešiti vprašanje prenočišč na Korošcem svojstveni in znani način gostoljubnosti: povabimo jih na domove, za te tri dni bo že kako šlo.
Ko bodo zbirali prijave, naj bo na Ravnah takih vabil več kot pa je študentov.