V o j a k
| a planjavi, na planjavi
Se je zgrudil v lastno kri;
NVidi drug ga, vidi mnogi, A naprej hiti, beži .. .
Sam ostane sredi polja,
V  krvi svoji žeje mrc; Solnce vroče, solnce vroče
V  lica ga krvava žge ...
A pod goro v nizki koči Toži stara mamica:
,,Ni ga, sinka, ni ga z vojske! Kaj počnem naj starica?
Ah, če v srce ga zadel je Brušeni sovražni meč . . .!
Sinko... sinko...!" Dalje starka Radi solz ni mogla več.
In solze so se vsušile
In shlapele z lica v zrak;
Gori pod nebo višnjevo
Dvignil se je bel oblak ...
Plaval tja je proti vzhodu, Nad planjavo je obstal,
A vojaku z roso svojo Kri raz lice je opral . ..
J. Kosar