Katolišk cerkven list. Danica izhaja 1.. 10. in 20. dne vsaciga mesca na celi poli, in velja po pošti za celo leto 3 gld.. /a pol let« 1 gl«l. tU' kr . \ :isk..it.u. sprejcmana na leto 'i gld. tilf kr. in rut pol leta 1 gld. 3«! kr., ako uni dne\i zadenejo v nedeljo ali praznik, izide Danita dan poprej Tecuj XVII. V Ljubljani 20. susca 1864. M*t 0. Spominek Lovrencu Lartizarju, bivšemu misijonarju v severni Ameriki. V »rednjem verliu kr.vnjske gore Sva lepo se pomenila. Rojen liil je otrocič; K delu se po»vetvala, Rožca z verta. zark od zore Za misjon sc /.govorila. Bil m ».l dečki jo fantič. Bla na pot napravljena. Želja v šolo m- mu vnela. Prav lepo sc je učil. Dobra »lava je slovela. V uku je zmed pervih bil Veči hvale sc je vredno. Dc je gorel za modrost. Ljubil je življenje čedno. In ec trudil za svetost. Od mladosti pa do -merti Bil je tistega serca. Na keršanske Cerkve verti Bil je bela lilija. Zc jc zdelal velkc šole, V učenostih dobro znan; Zdaj v poklicu Božje volje Zvoli si duhovski stan. Mašnikovo posvečenje Da Anton Alojzij mu; kmal £<» zene hrepenenje Past ovčice Jezusu. Vestno kaže pot svetosti Ljubim Kranjcem skoz več let. In zvesto deli skrivnosti. Dušno jed za boljši svet. Misel blaga pa ga obhaja Na Indjansko se podat*. \ se lepote svet ga raja Ncjevercem oznan vat. \ deželi Mišigani Mis'jonar postavljen je. >led Ind jani Otavani Cez tri leta trudi se. Storil jc dobrot čez mero. Ljubljen, čislan bil močno. Zlo razširjal sveto vero. Živel sam je prav sveto. Pa gorečnost se mu vname Daljnih ajdov še iskat': Pri Otvanih slovo vzame. Pride im-ni pomagat. B«>£u vdana in vesela (■reva hitro od ondot. Sva indjanske pesmi pela. Po obrazu teče pot. Sedem tlni če/, zfolj pušave , (ioj/de brod'va in vode; Vid va jezero z daljave, ki -Hudeče" kliče se. Osem sto blo tam paganov; Vsi lepo naj' sprejmejo; Nekaj blo je že kristjanov, ki nuj k sebi vzamejo. Tam sva vero oznanvala. Božjih milost II je cas, Kvangeljsko pot kazala; Drag jc divjim vere glas. Sva prijazno jih učila Kn za drugim dan na dan, In molitve jim molila. ki jih moli vsak kristjan. \jdom luč je bla prižgana. Itaj odpert zvelicanja: V šestih tednih že je zbrana Tam keršan.-ka čedica. Mene pa dolžnost zdaj sveta V kroving vabi ze nazaj . De k odpustku svet ga leta Vse miš jonc kliccm naj Novo čedo tam sem zročil Ljubimi gospod Lovrencu. De z neverstva v>e bi izločil. Jih pridobil Jezusu. Silno vnet pa hitro -klene. Sc bolj daljne ajde učit : Tje čez jezero sa zene Zark za vero silovi*.. Kadi so ga poslušali, l*ka prav veseli vsi; Bolni so -c ozdravljali •) . Vsi -o mu hvaležni bli Zvečer gre rtomti po sledu. Silni mraz gaje prevzel. >loč <*maga n.u na ledu. Reves zmrrzne. umre vesel. \ si Ind jani so žal vali. Vzel« je pastirja smert ! Po vsih kočah so jokali. — l'p nar lepši je poten ! kmal ga pripcljajo k meni Več milj kakor dvakrat sto, De pokop prav lep, pošteni Dragi ljubček moj dobo. Pervo noc koj na mertvi-u Sc je vid Iu lucica Lepo svetla na crobišu Pokopan ca Lovrenca. Na lndjarisk*-m /daj počivaš, kranj-ke zemlje /ali cvet ! Z dušo v n Im krono vživa*. ki se bolj ko •olnce svet'. I r. Pire kaj postavil /a »pomincek Tebi verski bom junak? Te ve*»lic-. .da! Naj uci se. kaj je zmožna Dobra glava, učenost, kadar n»i»el prav pohotna Jo navdaja in »rrenost ! Kr.4i.jti imamo /daj svetlika. I.epili zgledov svetlo |«č; Indijani pomočnika. Misjonarji pa pom«.-. r.. misijonai v neverni Irneiiki *) S homeopatijo. v kteri ga jc bil gosp misijonar Pire podučil je Lavtižar mnoge ozdravil Pogovori o ti s po veti i. opisuje M. Sn> o lej. (Dalje.) L r a ii ii i k. Pustita gospoda to reč, zgodovino, zgodovinarje in cerkvene očete, sicer se bomo kmalo naveličali vaji poslušati; tako ne pridemo do konca, saj veste, da nam nekatoličanoiu le >v. pismo velja iu si toraj jest tudi še zdaj terdili in ponoviti prederz-nem, kar so vam že prej o. pastor opomnili, da str se namreč dozda j vsaj kar nas zadeva, zastonj trudili in si z zgodovino in cerkvenimi učeniki glavo belili, kajti z njimi in s samo zgodovino nas ne bole od naših misel otlvcrnili, da je posebna spoved vendar Ic človeška naprava, prej ali pozneje po kakem papežu, škofu ali cerkvenem predstojniku v cerkev vpeljana. Iluliovni pomočnik. Prav, g. uradnik, kdor sani spremišljeno nikakor noče. se mu prepričanje tudi nikakor vsiliti nt more; vendar upam, da mi bote vsaj to poterdili, da, kar enemu velja, mora prav biti tudi drugemu; ugovorili in opomnili ste mi poprej, da ste terdovratni in mi ne verjamete le na besedo, kar ludi jest nisem nikakor zaiitev.il: napeljal sem vani celo versto prič in dokazov za našo katoliško spoved. \e morete mi toraj za zlo vzeti, ako sem zdaj tudi jest terdovraten in neveren in tudi vam ne verjamem Ic na samo besedo. Namesto tedaj moje dokaze in spričevanja le imenitno in poverimo odbijati in v eno mer le z besedo terdili: katoliška spoved je človeška naprava, ker jo je ta ali uni človek vpeljal. nam raji. zavernivši me z enakim orožjem, lo dokažite in naznanite čaa in kraj, kje se je to zgodilo. in imenujte cerkvenega predstojnika, škofa ali papeža, ki je posebno spoved vpeljal, kajti papeža Inoeeneija 111, upam. si vendar v ti zadevi ne bote upali več v misel vzeti. (■rajšak. Res zelo bi nam nekatoličanom, prijatel . s takim dokazom in naznanilom ustregel in pravda bi bila potem v resnici kmalo končana. Toda zdi sc mi. da si nekoliko premalo v cerkveni zgodovini izurjen, da bi se ti to izšlo, kajti sicer bi se veliko prosili ne pustil. Kavno zavoljo tega pa moram obstati, da se vsaj meni zdi, da bi ne bilo prav in pravično, spričevanja tolikanj res veljavnih prič tako učenih in svetih mož, kar brez premislika, enostransko Ic zavoljo tega zavreči, ker za katoliško stran govore. \e rečeni sicer, da bi bii zavoljo lega že prepričan o veljavi katoliške spovedi, da jo je namreč res Kristus sam postavil, kajti tega bi nas le Njegove besede, izreki sv. pisma n. z. prepričali mogli; vendar ji- pa res pomenljivo in opomina vredno, da vsi lako vzajemno od spovedi kot Božje naprave govore, in vama liozdai ni se kaj obveljalo. Kar je pa res, moramo, ako hočemo pravieoljubni iti ne enostranski biti. ludi za resnico spoznati, naj ze potem velja nam ali pa iiiiim. ki nam nasproti stoje. Ako se pričam ne verjame, se potem zares nobena pretekla in zgodovinska prigodba ali resnica več skazati ne more, saj ludi ti. ki si pravoznanec. svojo razsodbo staviš na potii.rgo izrekov zaslišanih prič, iu bi bilo gotovo miicšiio. ako bi ti n. pr. oporoko zavergel zato, ker jo oporečnik ui sam zapisal ali zapisati dal, ampak le iistmeno trcui ali štirim poštenim možem jo izročil. Iliiliovni pomočnik. Vaše pametne besede vas v resnici častijo, g. grajšak, in kažejo, da ste zares pravieoljubni mož. ki mu v tako važni reči ni za to ali im« stranko, ampak le mar za resnico. I« r a j s i n s k i o s k c r b n i k. Ilov olile, častita gospoda. da tudi jest še nekaj opomniti smem, kar se vsaj meni posebno čudno zdi, kako namreč da se je posebna »poved, ako bi jo bil res kak papež ali škof vpeljal, ljudem priljubiti zarnogla. in da so se verni temu tolikanj težkemu in terdemu jarmu kar tiho, brez besedovanja in ugovora podvergli. V resnici, silno pohlevni in priprosti so mogli takrat ljudje hiti in velika, velika je mogla biti oblast in veljava, ki sn io »•■•rkveni predstojniki do vernih družb nekdaj imeli! 19 u Ii o v ii i pomočnik. Prav pametno besedo ste. g. oskertmik. zdaj izgovorili, kajti ravno to, kar ste opomnili, je zraven drugih spričevanj se posebno važen dokaz, da posebna spoved ne more kaka človeška naprava biti. ampak da jo je postavil sam Jezus Kristus. Zakaj v tem imate popolnoma prav : ako se v katoliški cerkvi kaj težavnega nahaja, je gotovo, kakor >o gospa ze opomnili, posebna spoved. Ako to /.e za rev ne iu priproste, kolikanj več še le za imenitne in učene. V resnici, kaj more pac za cesarja, kralja, vojskovodja, modrijana in druge posvetne ve-likaše bolj /.opernega in težav nega biti, kakor se pri-moranega viditi. duhovnu, ki jc vendar tudi grešen človek kakor oni. vse se tako skrivne grehe i it za-dolžcnja razodeli, klere in kakoršne koli: se sodbi ravno lega duhovnega podvreči, sprejeti in dostali naloženo pokoro in kazen, naj si jih tudi še tako težko slane. Ako vse to premislimo, posebno kako se ima ponos. napuh in lastna ljubezen mogočnih iu imenitnih zemlje pri tem kruliti in poniževati, sc mora pac v resnici vsakemu popolnoma neverjetno zdeti, da bi si bil kterikrat kak papež mogel /misliti, tako postavo razglasiti in vpeljati, ali da bi bil kak škof kterikrat premogel ljudstvo pregovoriti, da bi se bilo brez upiranja voljno temu udalo in ga tolikanj stoletij brez mermranja nosilo. Le Bož"ja zapoved je vpeljavo spovedi mogočo storila, le božja oblast zamore človeka prisiliti, da se ji voljno pod-verže. In verli tega, ako je spoved težek jarem za druge, je v resnici še veliko veliko težavniši za duhovne. Ko bi bili ze oni sami oprnsteni, da bi se njim spovedovati treba ne bilo, bi se moglo ze mislili, da sojo iz tega ali uuega vzroka oni sami vpeljali; toda tu ui nobenega razločka, bodi si priprosto dete, ki se ravno svoje pameti zave, ali pa visoko učen modrijan, ubogi berač, cesar, škof al' papež: vsi brez razločka se morajo pred spovednikom ponižati, ako hočejo zadobiti odpušenje. Duhovni niso angelji; kakor druge verne, tako tudi njili to poniževanje bolj ali manj lare in teži: — vendar pa vse to ni nikakor primeriti s težavo, ki jim jo nalaga dolžnost, verne sprejemati k spovedi! V resnici, pravi bedaki bi se smeli kat. duhovni imenovali, da posebno v adventu in postnem času dan za dnevom toliko ur v tesni spovednici presede, vse človeške slabosti, oslud-nosti in pregrehe poslušajo, uce, opominjajo i;i sv are, enega odpravijo, iu z drugim ravno to spet na novo pričnejo: pravi bedaki, pravim, bi se mogli imenovati, k položen in je bil narberž pervi hruševski fajmošter ali vikar. Kdaj pa da je ta fara vtemcljena. se ne more prav vediti. ker sc v farnih pismih razun ker*mih bukev od leta 1632 nič druzega ne najde, kar hi to reč bolj razjasnilo. Med duhovskiini ravnatelji te fare. ki so se pisali zdaj farmani ali fajiuoštri, zdaj vikarji, jc sedanji farmau. gospod Janez Brecclnik, nuj berž edeu ali pa dva iu dvajseti. Valvazor zabavlja v svojih slovitih knjigah prav po domače čez hruševskega farmana svoje dobe. rekoč: Ko seui pied kakimi enajst ali dvanajst leti po tistih krajih popotval. nisem še misli imel. bolj natanko o (arah pisati in zato si takrat nisem vsega začerkal; kar mi jc pa s časom prav žal bilo, kajti rad bi bil pozneje zvedel, kdo da ima delilno iu pa predstavno pravico omenjene tare. iu kak i da sc ondotni farmau imenuje, pa nisem dobil nobenega sporočila, če prav sem o lej reči večkrat pisaril in tudi ualas človeka tje poslal s prošnjo, da bi mi blagovolil furman oudolne pristojnosti bolj na tanko razložiti. Ondotni ljudje si vale vsakoršnjc misli iu sumljive dozdevke snujejo iu torej na take vprašanju prav tako radi vstrežljiv odgovoi dajo. kot vode nastergani votlic." II. d. VIII. b. 748. 5 ) *) Enak pokloo nturi V u! v; mc tudi onda«njt*«nu biet« vškemu t.»r mana Til Zna biti pa, de je grajani gospod farman. ki je ravnal hruševsko (aro od leta 1671 —1691 v resnici pozabil svoj primek, kajti ni duha ne sluha po njem, podpisoval sc je le ,.Joannes Jacobus Alovsius paroehus." \a pogreb-kem ozidji je viditi skerli, ki so iz pretečenih stoletij in so pokrivale mertvaške grobe. Na dveh sta konji! a s sulicami, na tretji kmetiška moška in ženska podoba, vsi oblečeni po šegi svoje dobe. Plemenite svoje gerbe »i imajo ..certalo in pa lemež." Lep kinč tc Božje njive je pa gotovo iz kraškega marmorja izdelani križ, ki so ga postavile blage serca njegovih duhovskih prijatlov lansko leto ranjkemu pi egarskrtiiM podružuiku gosp. Janezu Podobniku, ki je leta I*;»;> v Hrušici v Gospodu zaspal. Vale proti jugu od farne cerkve je farovž, kteri jc pa dosti okorno stavljen. Sedanji gospo«! farmau si je vmislil leta 1862 na lastne troske rec. ki je za vsakdanjim kruhom nur bolj potrebna bila. to je. kapnico. za ktero ga nasledniki gotovo v hvaležnem spominu ohranili bodo. Bog daj le boljših let. in nadjati se je. de Im njegova gibčnost tudi zanemarjenim cerkvam s časom pristojno vrav-navo omislila. Tudi kaplunije niso več kot navadna zidarija Kazun farne cerkve pa je -c tu druga ubo/ua ceikvica svetega Vida mučenika. \ farnem katapanu ali bukvah, v kterih so pravice iu pa ludi opravila farne duhov-iu«* zapisane, ki jih jc leta 1770 poterdil terzaški skof Anton F«*i-diuaud grofllerbersteiii.se bere med drugim: „V-ako drugo leto se ima 3. dan mesca rožnika s procesijo ni /. vsimi križi cele fare ua „Sveiogoro." In prav tako v-ako drugo leto 24. dau rožnika, rojstni god svetega Janeza K«-r-tuika. na „Tersat." — Na dalje, de je neki ..novograjski baron" od hruševskega vikarja tirjal. na god svete Maiiue njemu in vsim svojim sleduikom gosturijo pripravljati i/, tega vzroka, ker so njegovi preddedi podarili dvajset zemljiš svetemu Antonu v Lcsčcvji in hruševskemu vikarju. Vikar sc je pu temu zahtevaiiju vstavil, ter le baronu iu pa uc-kterim njegovih naslednikov pogostilo dovolil. Ilrušica |e tudi. tako reči. meja med žalostnim Krasom in rodovitno zemljo, kajti ua jugozahodu sterme gole pečine, na «hugi strani pa. ki krase svet obrušeni hribi, zelene senožeti. plodni njive in prijazni gojzdicž. Pomanjkanje žive vod«? je velika nadloga za vas Pa kaj se hoče ' Terdoglavo ljudstvo rajši žejo iu pa merzlico terpi. kot pa da bi ua hm jeni strani vasi, kjer se nahaja obilna v«»dua žila. >ako poiiehni vodnjak izkopali. Prcilcu se z omenjeno vasjo poslovimo. opazimo de «lc jo je prav lani /.a«lela te/ka šiba H •/ a. oaoire« huda živinska kuga. iHilje na*i cd j .fiir i Jam. M' e s k t spisal V a < s I S t u I c . j- o p i «• v r n • I It ež e I a no v.) t lUl.ir » IV /ailnji solnem žarki gasnejo na -tu že bila veliki duhoven m judovski kralj ll< r«id Agripa Kaj pa |c io ' \a pokopališču. ki je bilo iiapolii|eu sc bodem jaz b:i * • ia/u zginile; na persili se bliskajo oklepje. v rokah pa meči in kopje; vse je {danilo na obdiijano Giškalovo derhal. To ti je žalosten . obupen boj; — pa judje se z veliko zguho umikajo heže nazaj v mesto. Ravno taka se je godila izbranemu polku, ki jc imel zapaliti stolpe in druge lesene stroje, pripravljene za to, da Id /njimi terd-njavo razdjali. Ostri meč jc posekal vse. — Dan. ki jc imel biti Giškalu slavni dan, ta dan je bil vsemu Jeruzalemu dan neizrečene, ncprcnesljivc žalosti. Komur jc ostalo v neizmernem strahu le kolikaj trezne pameti. in kdor, obdan od slepih strastnikov. ui naravnost skregal se bil z umom, tak ni mogel misliti druzega, kakor da zadnja ura bije Jeruzalemu. Pa koliko jc bilo tadej tacih v nesrečnem mestu * Narod , ki si jc želel miru . ni imel tu glasu; ni imel lic moči ue volje: oni pa. ki so vladali, -o ti.-ali na boj! — (Dalje nasled.) 10yle«l po Slovenskem in dopisi. Iz Ljiihljanc. Dosedanji darovi za duhovsko matico so ti-lc: 140 gld. gotovine (v hranilnici); 2 obligacii po ."»o gld., in srcckovna obligacija za 100 gld. Tedaj skupaj :'>4 zvečer — obilno zbranim vernim Božjo besedo v št. Jakopski cerkvi s tako krepko besedo, tla smo le Boga hvalili, ker za zveličanje duš v netega starčka v posebni blagor indijanskih siromakov tako terdnega ohrani. Prav kakor modri hišni gospodar su vernim podajali iz zakladov svoje učenosti iu pobožnosti. novo in staro. Lepo so ob 10 pod-učevali, da. nismo vs t varjeni, da bi jedli in pili, — Bog nas je zase vstvaril. da bi tukaj Njemu služili iu tamkej pri Njem kakor učenci na gori Tabor večno veselje vživali. Posebno lepo so opominjali k temu namenu zvesto se poslužiti obilnih pripomočkov, tla nas nesrečni Indijani pri sodbi tožili ne bodo. — Čast Marije Device so ob 2 opravičevali in priporočevali, moč njenih prošenj skazovali z raznimi mičnimi zgledi, potem opomnili. da Marijo prav častimo, če 08653266 njene čednosti posnemamo; izmed vsih so opomnili pridne delavnosti — in lepoto in vrednost čistosti ginljivo popisali. — Marsikatere oči po Cerkvi so se s solzami zalile, ko so priserčni govornik popraševali po lepem kardelu devic, ki bi bile vredne tega častitega imena. — prav jasno mi pač ni. ali iz sramožljive ponižnosti, — če ne morda iz zasluženega osramotenja? — Hodi si pa pervo ali drugo, solze vsih naj bi bile solze spokoruosti, da bi si enkrat v drage bisere spremenile 1 — Sej so tudi ob ti. zvečer g. misijonar lepo priporočevali tako potrebno čednost stanovitnost: nedolžne, spokorjene, grešnike terdovratne. vse so k vrednemu spokornemu življenju opominjali; — zakaj k ako rš no življenje, taka smert. Z dvema za sedanje okolišine kaj priprav nima zgledoma so to resnico dokazali. Zgled mladega ponočnjaka, ki so ga s serčuo žalostjo ua Kranjskem sami v obupnosti brez sv. zakramentov mogli viditi umirajočega. Zgled terdovratnega pijanca, ki bi bilo želeti, da bi se mu ne bilo zgodilo, kakor je prosil: ..Ce me hudič vzame, naj me pa ima!" — V terdovratoem sovraštvu je šel brez sv. zakramentov pred sodbo! Lepo so še sebe in svoje Indijanc vsim v molitev priporočili, s tem se na zemlji od svojih poslušavcev za vselej poslovili. — Z besedo in posebno s častitljivim obnašanjem priporočevaui nauki so se blezo sem ter tje saj nekoliko prijeli; sliši se da so se nekako omečile saj nektere ledene serca; Bog daj stanovitnosti! Gotovo je, da dober ptuj pouk veliko bolj tekne, kakor pa domač. Letanje! ohranite vedno v blagem spominu misijon častitljivega starčka g. Pirca! Pobožna molitev naj jih spremlja tudi iz Loke na daljni poti; naj jih Gospod, ki jih je varoval do zdaj. Italijanom v dušni in telesni blagor še dolgo ohrani! Iz krašnje. -- Hil sim ravno kar pri svojem pri-jat iu iu sosedu v Zlatem - polju, gospodu fajinoštru Alojziju Pehate-u. Marsikaj sva pomenkovala se. in tudi matice v pomoč obnemoglim duhovnom omenila. Tu pri ti priložnosti mi poda omenjeni gospod sto — 100 — goldinarjev v dveh deržavnih dolžnih pismih, zadevajočih posojilo od leta 1854 po 50 gld., ter me prosi, jih „Danici" za omenjeno matico izročiti. ..To, pravi prijatel, je vse, kar gotovega imam. iu kar sim si v boljših in ugodnišili časih pridobil, iu lo darujem zdaj matici, ker uči me skušnja, kako težavno da jc živeti pri prepičlih prihodkih, in ker tudi vem. da 200 do 300 goldinarjev za obnemogle duhovne o sedanjih časih jc doslužnina vse premajhna, da bi mogli živeti vsaj nekoliko stanu primerno.** Prejel sim z veseljem omenjeni znesek go-poda fajmoštra Zlatopoljskega. ter Vam ga tu izročim v prid naše matice. Le počasi, silo počasi prihajajo dobrotniki in prijatelji matični; upajmo pa. da zbujala se bo ljubezen vzajemna bolj iu bolj med nami, iu da rec toliko potrebna zaspala ne bo. Sicer pa vse kaže neogibno potrebo, da je že čas, naj bi prevzela močna roka to reč. kajti naše zahtevanje brez visokega vodja ostane vedno leto, kar je vojska ua bojnem polju brez poveljnika. Od Savilice, 5. sušca. Letos nam je nemila smeri vzela že več pridnih domoljubov, oznanuj draga ..Danica/' da si zgubila zopet verlega domoljuba. 20. svečana smo pokopali častitljivega g. dekana in farmeštra pri sv. Jurji na Šavnici, Matevža Korošaka. Hili so le tri dni bolani. Prehladih so se, ko so šli bolnika obhajat, iu ni bilo več pomoči. Omenjeni dan so jim odpeli častitljivi ptujski inful. prošt. dr. Janez Vošnak v pričo 23 duhovnikov : Kequiem aeternam. Sv. jurski vojak še so komaj 3 leta pasli keršansko kardelo rojstne svoje fare, preje so bili 24 !et farmešter v Frauheimu blizo Maribora, kjer so naš učeni jezikoslovec g. Juri Caf bili 22 let pii njih za kaplana. Ranjki sicer niso bili slovensk pisatelj, ali ueutriidljivo so delali za keršansko izobraževanje slovenskega naroda, iu podpirali slovensko slovstvo. Dobrotljivi pomočnik ubogim so umeri i prav po aposloljsko brez vsega premoženja, ali zapustili so bogat zaklad dobrih del. Prijatelji so jih imeno- vali: r\crc lsraclita. in «juo nullus dolu«.** podložni pa so njih častili kot nar zvestejšega in nar pravičnejšega predstojnika. Cerkva zgubi v njih enega nar priduiših svojih delavcev. Skoz ves čas svojega inašništva. toraj več kot 32 let. so imeli sami keršanski nauk, akoravno so na sedanji fari imeli dva duhovna pomočnika. Rojeni so bili ISil.'>. Bog jim poverili vse njihove obilne t rude! Naj počivajo v miru ! Ne davno prej smo tudi pokopali njihovega soseda iu rojaka, čast. g. farmeštra male Nedelje A. Krefta, kteri so žc več let bolehali. Tudi ta gospod so bili priden in delaven dušni pastir, so skerbeli že kot kaplan iu provizor za ozaljšanjc hiš Božjih in posebno leta 1H48 junaško branili narodne pravice Slovencev. Marsiktcri sostavek iz njihove roke se najde v nekdanjem političnem časniku: ..Slovenija.4' Tudi njim poverili Bog vse njihove trude iu dai jim v miru počivati ! Iz Jareiiine. J. S. (Nekaj modrovanja III.** | — I jufi moj Dragotiu! Mislil sem si. da sc ue boš vdal mojemu dokazu. Tvoj list pa me jc tega do živega prepričal. Ako bi moj dokaz zastran duše človeške iu njene iicumcr-jočnosti veljal, tedaj, praviš, bi morala tudi zvina dušo iicu-nierjočo imeti, ker ima živina tudi moč čutečo, iu so vnaiijih vtisov spominja; ako ti pa tega uc pustim veljali, praviš, tedaj pa moram saj to priznati, du zna ludi gola tvariua. živinska kakor tudi človeška, občutiti. in sicer človeška tem bolj. kolikor bolj je človeški organizem od živinskega razvit. Dragi moj! Ne morem Ti ne enega, ne drugega velia'i pustiti; kajti, da tvariua občutili ne more, sc ho- lahko prepričal, če boš nekoliko živinsko tvarino iu pa živinsko čutijivost premišljeval. Misli si. da je 5 bistev, ki pii živini vtise sprejemajo, tako, da bistvo a vidi, 1» sli-i. « vonja, d okusi, e pa popreč občuti, u. pr., vročino ali zimo itd.; potem pa pomisli, če bi bilo mogoče, da bi se živina, ktere bistvo b kaki liruš zasliši, ročno z bistvom a. ki vidi. tuj (tje) ozcrla, od kodar sc jc hruš za-li«al. aku bi bistvo 1» iu a vse eno, enojim ne bilo; kajti drugače hi bistvo a. ki gleda, nikakor ne zamuglo zvedeti, du je bistvo 1» kaj slišalo, iu hi tako ludi tiijciicge vzroka ne imelo, sc tuj ozirati, od koder sc jc hruš slišal. Ilavuo to velja tudi od vsili drugih pocutkov . kar nam priča, da mora bistvo v živini čuteče enojno bili. Ce pa mora bistvo čuteče enojno biti. je tudi dognano. da tvariua nc more nc pri živini lic pri človeku občutiti, kci ni enojna, ampak iz več delov sestavljena, kakor vsakega skusiiia uči, temuč da mora imeti živina kakor tudi človek drugo bistvo od trupla iu tvarinc čisto razločno, ki občuti. Pa mi znaš reči: „Tako pa vender le ima živina dušo neumerjočo, ker ima. kakor človek, bistvo enojno, ki ol -čuti. in se nič enojnega pokončati ne da!" —Nikakor ne' kajti z besedo ..duša človeška" si vselej mislim bistvo enojno, razumno (inlclligciitno) in prosto: razumnosti in prostosti pa živini manjka! Razumnost jc zmožnost, uc samo Ic po iialurnih nagibih ravnati, ampak ludi na prcdlagi st varjenega napredovali, in si s pomočjo žc bivajočega razne reči snovati, kterih še popred nijeden ui znal napraviti. Te zmozuosti pa živina nima . česar se vsaki Icliko prepriča, ki liocc živino opazovati. Vedno po enem načinu dela lastovka sv«je gnjezdo, kopa lisica svojo luknjo, prede pajek svoje mreže Zakaj pa ostaja živina zmiraj ravno nu tisti stopnji * Zakaj ne spolnuje svojih del, kakor človek, ki je piramide postavil, toliko uinotvoruih ccrkev iu dvoran pozidal, toliko krasnih verlov zasadil, parovoze iu zelezuice znajdcl. in si celo strašno strelno moč ali elektriko podvergcl. ler to pri- Prosimo g-»>p. pi-aielja »aiuero. t«* jc pričujoči -pi- nekaj predolgo oiikladal r- silil, la mora. ko bi trenil, od enega kraja sveta do druzega glase nosili, in mu pokorna biti? — Zato. živina nima razumnosti. Prost je tisti, ki ni nijedni (nobeni) nc notranji ne vnanji sili podvcržcu. ampak kterega volja je nad počutke in naturne nagibe povzdignjena. — In taka je volja človeška! Tega nas učijo mučeniki. kterim so trinogi kadilo na roke vsipovali ter ga z njihovimi rokami malikom v čast na žerjavico trosili, vendar pa niso mogli premagati njih volje, ki je vedno tako njih djanje ko malikovavstvo studila. — Tu li naturuim nagonom ni volja človeška podveržena, kar nam priča lastna zavest, pa tudi devica iu mučenica Lucija, ki je Paskaziju žugajočemu, da jo bodal v hišo nesramnosti peljati, rekla: ..Ako moje volje zraven ni, bo moja čistost ravno tako neoskrunjena ostala, kakor ne darujem, ako mi silo kadila na roke usuješ. in ga tako malikom ua žerjav ir-o potreseš." In ravno zato, ker ima človek prosto voljo, ki se lahko vnanji in notranji sili ustavlja, ve tudi človek razloček med zasluženjem iu zadolženjeni. med dobrim in hudim, oied krepostjo in hudobijo, med plačilom in kaznijo; zato je človek bitje uravuo, nravuim postavam podverženo. — Živina pa nima take volje, ki bi se zaruogla naturnim nagibom ustavljati; in ravno zato, ker njej ni dano od Stvarnika gospodariti eez naturne postave svojega lastnega života, tudi ni podveržena postavam nravuim, ne ve razločka med dobrim in hudim, med zasluženjem in zadolženjeni itd.; ni tedaj bilje uravuo. st varjeno za plačilo ali pa kazen, kakor človek. Iz vsega tega se vidi. da bistvo v živini čuteče ni tvarina; pa iz tega nc sledi, kakor li, dragi moj, misliš, >la hi to bistvo v živini moralo duša biti, kajti beseda ne-tvarina nam nc pove, kaj da je. ampak Ic kaj da ni (opposilio coiitradictoria); beseda duša pa ne odnikuje samo tvariue, ampak zapopade tudi drugo čisto določno stvar, ki ima razumnost in prosto voljo, ki jc živini manjka. Naj te tedaj, tlragi moj! nc moti bistvo živinsko ži-tece. da bi nc skerbel za svojo dušo. ktera je bitje uravuo, /.a svoje djanje in nehanje odgovorno; kajti nasledki zmote hi hili žalostni, strašni! ha si mi zdrav! Iz Notranjskega. K. S r. — Imenitna naloga je, stirdesetdanski post tako opravljati, tla človek namen doseže, kteri jc z njim sklenjen, tla se s pustom, molitvijo, pripravlja k vrednemu velikonočnemu obhajilu, pa tla sc potem zamore serčno veseliti velikonočnih pit hov in Aleluje. Mora se spoznati, tla Slovenci se pogosto še koli prizadevajo (•> nalogo prav doveršiti. Pogleda naj popotnik posebno o svetem postnem času v cerkve, v kterih je sveti križev pot napravljen, in vidil bo veliko pobožnih obisko-vavcev
    tni dom še zahajal, dokler se mi ni le-ta vseh mojih drazih popolnoma spraznil, in prišel na ptuje. O takem obiskanji sein sedel na svoje nekdanje mesto za ognjiščem, po tem in uneiu nekdanjih plesavcev, po tej in uni mi znanih plc-savk popraševal; pa bilo mi je resno rečeno: Umeri je, umerla je že zdavnej! „Magari" tako ne, kakor da se |c s plesom naj bolj ob ztlravje in življenje pripravila itll." Posebno otožen pa mora biti človek, ako sedaj sam izmed svoje nuj bližnje žlahte kot samotni grabeč v pušavi to in uno pretidurja, se iz nevesele sedanjosti v presrečno preteklost nazaj pomakne iu zamakne, ter tem. ki jih je žrelo preklicanega plesa požerlo, tudi koga iz svoje lastne žlahte prišteti mora. ki bi lahko še sedaj zdravi, veseli, serčni, in zadovoljni do visoke starosti živeti zamogli. Ali reveži' kot marterniki plesa so odstopili v večnost, pa brez palmove veje. ki jo vidimo v roci izvoljenih Božjih! — Ali ,.de mortuis nii nisi bene." Le dobro za človekom govori, po tem komu persi več ne dihajo. Requiescant inpace! Obilne solzice naših molitev naj jim bodo v večno tolažbo! Bolje iorej, da vam omenim kaj bolj natanko o šo živih plesavcih. Ni davno tega, mi je znan in pobožen rodoljub, spoštovan po vsi vasi, o nekem plesavcu pismeno naznanil, česar sem se bil poznej sam s svojimi lastnimi očmi prepričal, ('verst. lep in zdrav mladeneč gre na ples. Nc vem. koliko ,,danc** da je že splesal; toliko pa jih je. da mu je bilo odveč zadosti. Ves pregret iu bolan se vleče klaverno nazaj ua svoj dom . in ni drugači. berž berž se mora v posteljo podati. kmali sc mu začne po možganih mešali: bolnik blčde, zmiraj huje in huje iiiu prihaja. Tudi zdravnik pride. Sc ve da skušal iu storil je, kar jc mogel: ali mladeneč, ki jc bil pred plesom čverst kot jelen, zdrav kot riba. pravo \eselje svojih staršev in tovaršev, jc šc vedno dau danes in ostane, kar jc: velika žalost in skerb vseh hišnih, revež brez pameti, v nar lepših letih nadložen po vasi lazi. njegovi nekdanji prijatelji se ga pa ogibajo, ali pa ga sc kleri podraži in ž njim šale zbija. Oj plesavci in plcsavkc! pnglejtc nesrečnega plesavca, ki vam je živa priča, kako da ples človeka še tako lepega, cvctcčega iu zdravega ne samo dostikrat ob pljuča pripravi in tedaj pred časom v grob spravi, temuč mu tudi utegne vzeti naj d rajši dar Božji, pamet, ki nas od živali loči. Oj očetje in matere! nesrečni ste vi iu ojster odgovor vas čaka. ako ste iz števila tistih. ki svoje otroke, hčerice posebno, nalašč okinčati dajo ter jim nc samo pripuščajo, temuč jim cclo svetvajo iu velevajo podati se ua plesišče, ilu bi sc ondi kot teleta iz hleva temu ali uiiemu na plesu na prodaj ponujale. O marsiktera hčeriea. poprej nedolžna kakor vijolica v gernii, sc jc že na plesih hudemu iu njegovim scdmeroglavim sopotnikom v zakon zaročila! K.v fruelibus corum cognoscctis eos! lla, poznamo ga! Oh da bi ga hotli spoznati tudi vsi plesavci iu plcsavkc. vsi očetje in matere in še drugi. in ga večkrat preudarjali. hočem reči: sad, nesrečni sad. nesrečno srečo iu revni blagor brijarjev iu plesišč! — Pač je velika škoda, da sc tudi ravno v tej zadevi pogreša edinost! Potreba bi bilo. kar ravno ples zadeva, za vse, zlasti pa za dušne pastirje tako ..imenovanega pravila, kako s c vzajemno deržati zastran plesa." ki naj bi pa izhajalo, ne samo iz sv. pisma in iz pi*eiu cerkvenih očetov, ampak tudi od kod drugod, kar bi dušnim pastirjem na prižnici in v spovednici v veliko polajšanjc bilo. Tudi bi se po tem tako lahko ne spotikal sosed nad sosedom vprašaje večkrat, rekoč: ..Gospod! kako jc neki temu. pri nas se ples ostro prepoveduje, po druzih vaseh pa plešejo, kadar jim v glavo pade? Ali jc pri na* drug Bog. kakor pa v teh iti uuili ..koinunih"? -Skorej da mora človek pomisliti. kako da bo zvitemu kmetu odgovoril na tako vprašanje. da sam v jamo ne pade. ,,1'nitis viribus." kakor povsod, tako (udi tukaj velja. .lož. M I i n a r j e v. št f {J Je kej norega po širokem sretu? Po cimbriškem polotoku sc še zmiraj kri preliva. Da-nija še ima lluppclske okope, Alsen, Fridericio, silno merjene kraje, pa kdo ve. na kaj se šc opira? Zakaj s svojimi. 10 — 50.000 vojaki zoper 100.000 Avstro-Prusijanov — kaj če? Tudno jc ravno zato tudi, da sc Danija noče z lepo v pogovore podati v prid miru. Govori se sicer zopet naj posiednjiši dobo, da ste jo Anglija in Rusija naklonile k dogovorom, Avstrija in Prusija pa celoto l)anii ohranili iu nemško zvezo k ravno temu nagniti besedo dale; zanesljivega pa vender nič šc ni. V vojski Avstrijanci dobro napredujejo; Skanderborg so te dni vzeli Dancem, eni pišejo, da tudi že Aarhuus; tudi Prusi so v oblast dobili Nubell in Rackebull. in jelo seje na Duppcl streljati. V dogovorih, pravijo, bote veliki vladi tirjali samo toliko, da bo Slesvik - llolšteinsko z Danijo v zvezi pod eno krono, sicer bodo čisto sami svoji. — Po Italii vse vreši za boj. Tovarna v Carrigcri blizo Lecce dela revolverje (puške) za častnike; v Neapelnu vlada nakupuje 10.000 mul in silo sukna. v Bolonjo jc dospelo veliko vojskine priprave; en del je ondi ostal, drugi sc odpravil proti .lakinu iu Ferari Rovarji po vsili večih mestih očitno govore, da kralj Viktoi sc bo mogel odmeniti v hruš. ako noče. da bodo brez njega in zoper njega delali. Ex-diktator sicilski Garibaldi sc jc bil ponižal kralju Viktor-Emanvelu roko k spravi ponuditi, pisal mu jc. da hoče vse preteklo po/.abiti. ter širokopersno zatcrdil. da jc še zmiraj njegovo glasilo. Viktor K man vel na Kapitolu! Tc besede so menda Einauvela do serca ganile. Vendar pa pravijo, da sc velika roparja nista mogla zediniti zastran Bcncdk itd., ker generalu (.'ialdiuu Garibaldovc osnove niso bile všeč. Zavoljo tega so se ogerski iu drugi rovarji. ki so v Torinu čakali, na vse vetrove razkropili. t'c so pa gospodje tatovi v svet res ravno to raztrosili, kar so med seboj dognali, bi bilo vender še morebiti vprašati. Garibaldi je kozjek ali kaprero zapustil iu se nc ve, kam jc zginil. Njegov sin Menoto o bil te dni v Torinu iu nabral jc 50 napravljen. V Itiliiii je bil 1. t. m. v Vatikanu v pričo Pija l\ veliki zbor. v kterem so preiskovali čudeže, kteri *o naznanjeni. da bi se med blažene prištela ča*iita sestra Mai-jeta Marija Alakok. redovnica Salezijanka in slavna ra/-širjavka bratovšine Jezusovega p res \ Serca. Lesniki, Jabetka in lesnika. ..Osscrvatore di Milano" piše 20. u. m.: Neki mizar našega mesta je bil dober katoličan, prav vesel in zdrav Tri leta pa je. kar se jc poprotcstantil in sina in hčere v krivo vero spravil, iu nekako tri leta ga /.delujejo nar hujši bolečine neznane lastnijc v želodcu, ki ga zaderžujejo v delu in napadajo vsaki tretji dali. — V bolnišnici neozdravljivih v Neapelnu pred malo dnevi nekega bolnika velika žalost obhaja iu prosi za spovednika, ko pa spovednik pride, ga zgrabi toliko kesanje iu bolečina serca. da se hoče nar hujšega greha, ki ga teži. očitno spovedati Vse nasprotvanje nič nc pomaga; spokorilik pravi, da mora britkosti umreti, ako bi tega ne mogel opraviti. Nato pravi ,.Zdaj tedaj, vedite vsi. da jest sem eden tistih osem tolovajev. ki smo skamui iu berlizganjen spremljali dobrega kardinala nopolitanskega takrat, ko s« ga v pregnanstvo gnali. Moji tovarši ho vsi un*cili žalostne smerti. Jest sem še ostal, in zdaj umirom za sušico (jetikoj v bolnišnici!*4 Pri teh besedah jok zažene, kteri mu glas zaduši. K solzam nesrečnega so sc družile solze spovednika in pričujočih. ... Preganjavci. sovražniki in obrckovavci duhovstva si utegnejo to pretresljivo dogodbo v spominu ohraniti. — Pariški dopisnik v „Arm.- meni, da Leopold, belgijski kralj, se jc edino zato podal v London, da bi napravil zvezo med Parizom in Londonom, in pa najprej v korist svojega kraljestva, Belgije, in potlej v prid svobode. — Rimski dopisevavec v angleških „Tinics-ah" se čudi in tarna, da angleške protestanške gospe, ki v Rimu prebivajo, se vde-ležujejo počeševanj, ki jih prebivavstvo in tujci iz vsili •lezel skazujejo svetemu Očetu, kadar koli grejo po potih ali okrožju večnega mesta. „.\rmonia'( pa pravi: Mi pa moramo le hvaliti obnašanje teh gospe. To spričuje, kako vredno naš sveti Oče namestujejo tu na zemlji Jezusa Kristusa. tudi pred obličjem tistih, ki so še zunaj svetega ov-cnjaka. To spričuje. kako hudobni so laški rovarji, ki sc bojujejo zoper duhovno iu časno veljavo tega Pija IX, ki \e ljubezen in spoštovanje pri samih svojih sovražnikih pridobiti si. kakor kralj in kakor papež. To priča poslednjič. kako velika je dolžnost, ki jo imamo katoličani, ljubiti, častiti, podpirati preslavnega poglavarja naše svete vere, ki si šc proteštanske osebe v čast štejejo, ga očitno častiti iu spoštovati. — Na Angleškem katoliška vera dan na dan na-predva. Liverpulski mestni svet jc enoglasno privolil po 3e sliši, je sklenil, predloženi red deželnega odbora čisto preuarediti. in sicer tako. da se bodo uajpervo splošnje ravnila osnovale in tem primerno se bo po»b j -ustavil hišni red. — 14. t. m. je bila deželnemu zboru predložena ponudba g. Joz. Gregorič-a, kteri je pripravljen osl.erbovanjc v bolnišnici prevzeti z ravno tistimi zavezami kakor usmiljene sestre, pa po pet odstotkov bolj i kup. ..Danica** v poslednjem listu je omenila skerbi tudi za moralni red ali dušni prid bolnikov iu razodela svojo misel, da v tej reči je gotovo nar bolje, da bi usmiljene sestre v bolnišnici ostale: nadaljue razprave o tej zadevi bodo pokazale, koliko cene gg. zastopniki stavijo zraven telesnega ludi na dušni blagor bolnikov. Y«i dobri l.ju-bljančanje žele. da bi usmiljene sestre v bolnišnici ostale in torej tudi. da naj bi se taki hišni red naplavil, ki bi sc zlagal z redovnimi pravili usmiljenih sester, in pa s pogodbo, ki so jo takrat storile z deželno vlado, ko so bolnišnico sprejele. O tem je tudi zadnjič Danica govorila in ne o tem, kaj da se to dobo v bolnišnici godi, kakor je bilo viditi, da so .,Novice" razumele. Iz Celovca se sliši, da je bilo že vse po volji zastran slov. časnika, zdaj pa tiskar kazi, ker se boji zavoljo pogostih tiskarskih pravd tiskanje prevzeti. Nainerjajo pa vsta-noviti lastno slovensko tiskarno in tako odpraviti ta za-deržek. Iz Pariza v Torin najposlediijič bolj miren veter vleče in govori sc zopet od znianjšcve vojne, od preklica v tovarnah, da ni treba naročenega orožja nadalje delati. Sardinska vlada je zunanjim vladam zanesljivo in slovesno zaterdila, da ne misli Bcnedk napasti. Po Garibaldu po vsi Italii tenko vohajo, pa ga za njim ni ne duha nc sluha in tudi za njegovim sinom iic (?). Gospod amerikanski misijonar Hmelieck piše iz Sestera v altonski škofii da tudi ondotni škofijski tajnik g. Janseu je zdaj v Kvropi in iše zlasti čeških iu poljskih duhovnov za altonsko škofijo. Iz tega lista v „Hlasuu se vidi. da je veliko čeških duhovnov v Ameriki. Sveti Jožef. K Tebi v večno očetnjavo Se. svet' Jožef, dane ozrem. Ter prepevam Tvojo slavo, Ti preserčno čast dajem. — O prečisti. sveti ženin Matere brez madeža! Oskerbnik in varih Njenin Si izvoljen od Boga. Bodi 6crčno mi pozdravljen! Čast in slava naj doni Tebi, ki si bil postavljen Zavolj zalili čednosti Božjem' Sinu za rednika In Marij za ženina; — t) prečudna in velika Zate čast je bila ta! Ti pa tadi si zaslužil. Ker si živel tak sveto , Da Te je Gospod pridružil Med nebeško drušino. Ker ko limbar svitlobeli Zmiraj hlo Ti je serce. V skerbeh kot v veselji Le z* Njega bilo je. .Mnoge si prestal britkosti — Vse 'z ljubezni do Boga. Preden Te jo v kraj sladkosti On poklical iz sveta. Sel si z Jezusom v pregnanje . Varh prezvest si Njemu Ti. Ko Herodovo masvanje Pokončanje Mu proti. Ko Ti zadnja ura bije . Se je serčno zveseliš. V rokah Jezusa, Marije Dušo srečno izročiš. Tak si šel iz solz doline . O preljubljeni svetnik ! V pokoj rajske domovine. Kjer si zvest nam pomočnik Bolj kot vsa svetloba solnca Se Tvoj venec zdaj Miši. Tvoja duša pa brez konca Se v Gospodu veseli Sprosi. o svet1 Jožef, srečne Zadnjo uro tudi nam. Da s Teboj se enkrat večno Veselili bomo tam! — Fr. Silvester MMobrotni darori. Za g. Ri h ar je vi spominek. G. fajm. Jož. Pretnai 1 gld.; — g. fajm. J. Vari 1 gld.; - g. pr. J. M. 2 gld Za inisijou g. Pirca. G. dr. L. V. 2 gld: ■— M M. 15 gld. Za afrikanoki misijon. Fr. A. 3 gld. Pogovori z gg. dopisovavci. G. Jern. R. v R.: Zastran 2 listov smo odpravništvu naročilu — G. dck. A. Z. v R.: Je že po pošti poslano. — G. B. v C.: Lepa hvala za dopis, pa /.a to pot je prepozno. — G. dek. K. na P. Bukve in odgovor zastran druzih reči poslali po pošli. — G. F. v G.: Nc zamirite. — vaša volja se ni mogla zgoditi, ker bilo je rc skorej vse in či.-to dodelano.