Štev. 9.
V Ljubljani, 1. kimavca 1914.                     Leto XV.
Ob rojstveni
petinosemdesetletnici
kliče
slovenska   mladina  premilostljivemu in predobremu cesarju
Francu Jožefu I.:
Slava!   Živio!
FR. ROJEC:
Visoki gost.
Mladinska dvodejanjka.
O s e b e : Sosed, dve sosedi, kovač Matijec, Jiirček, Katrica.
II. dejanje.     ,
Na cesti pred vasjo stoji slavoluk.
(Konec.) ¦     Druga soseda.
Kako že gladko gre ii vse, to res kaj brihtno je dekle!
Matijec.          ,,  .
Sedaj zastavice Jia^mesto*   =....-_    -in vse bo v redu za sprejem! Ko prah se dvigne taro čez cesto, -pa še sosede skjičem sem,      ,.:,. ki preoblačijo doma se ter cvetje vtičejo si v lase dekleta in ženč mladč,          .     .,
da bodo kar najbolj lepč!
Druga soseda.
Soseda, glej, se z vinom vrača in še zavitek zdaj ima, nemara v njem je svinjska krača!
Matijec.
Oj, dobro, dobro, hahaha, častimo ga, on naj pa plača!
(Iz daljave zadoni oslovsko rigamije: I-a, i-a, i-a, i-a!)
Vsi.
(osupnejo in poslušajo.)
Druga soseda.
Križ božji, kaj pa to pomeni?
Matijec.
Sosedov osel izgubljeni povrača se v domači kraj; najbrž je daleč bil dozdaj!
Prva soseda
(se približa s polnim Iitrom in z zavitkom v rokah.) Tri dni so ga zaraan iskali, zdaj pa prihaja sam domov!
         191    
Matijec <s: pokaže na čelo.)        
Kaj pa, če sam ni uhljež malf, če gre z njim gospodar njegov ?!
Druga soseda <ravno tako.)
In če je osel dragi znanec, ki ponj sosedov je očanec rv obleki praznični odšel?J
Prva soseda. Po kaj prišel bi mladi sel?
Matijec.
Povedat, da so v daljni vasi dobili v zelniku žival, ki večkrat se z i-a oglasi, in kmet jo v hlev je svoj odgnal Odšel je sosed po zverino in zanjo plačal odškodnino!
Prva soseda. Potem pa ta uhati vrag sosedu naj še bil bi drag?!
Matijec.
Seveda, če denar zanj šteje, postane drag mu zanaprej! Doma mu delal leta že je, znan po okolici je vsej: kdo potlej naj se temu čudi, če znan je gospodarju tudi!
Prva soseda.
In mi tak slaviiosten sprejem tu oslu naj bi pripravljali ?! Nikdar! Sprejeti jaz tu čem le miljonarja, ne živali!
Drugi.
Saj tudi mi želimo to, a čakajmo, kaj prišlo bo!
Sosed (vodeč osla na vrvci, se prikaže izza ovinka.)
Prva soseda <zakriči:)
Oorjč, jaz omedlim sramote!
—¦•    192   —-
Matijec
(skoči k njej ter ji vzame liter in zavitek iz rok.)
A prej daj meni te dobrote! Prepričan sem, da bo zares za trud moj to zaslužek ves!
Drugi (odbeže razočarani v vas.)
Sosed
(se ustavi z oslom pred slavolokom.)
Haha, i-a, haha, i-a!
Glej, sivček, zopet sva doma;
a klepetulja, ki ti dala
napraviti sprejem je lep,
v vas z dolgim nosom je zbežala
in morda nov zdaj najde sklep:
Vsak sam naj sebe pili, lika,
a v tuje se reči ne vtika!
Matijec
(si tned tem natoči kozarec in napije:)
Bog živi pametne ljudi, pa tudi osle naj živi, saj prvim so potrebni ti!
Zagrinjalo pade.