Moje Moste
Zapisal naj bi nekaj spomi-nov na svoje sodelovanje z občinskim glasilom. Priznati pa moram, da se mi spomin-sko pisanje v tej zvezi kar nekam upira, saj z Našo skupnostjo v bistvu še nisem prenehal sodelovati in tudi ne mislim. Tudi ta trenutek imam namreč trden namen, da se prej kot slej — če ne prej, ob svoji upokojitviji — vrnem k Naši skupnosti kot njen kronist in zvest popiso-
valec vseh tistih drobnih do-godkov, ki jih nemalokrat enačimo z življenjem samim. Ne mislim pa seveda samo popisovati, ampak tudi pri-merjati in ugotavljati — pri-merjati in ugotavljati, kaj sem bil kot Moščan živel nekdaj in kaj živim danes, in slednjič tako — sredi oprijemljivega sveta, oborožen s stvarnimi podatki in nezmotljivimi pri-merjavami — potegniti ne-kakšno obračunsko črto. Živ-Ijenje človekove najožje do-movine je namreč hote ali ne-hote tudi človekova osebna skušnja.
Res pa je, da je neko ob-dobje sodelovanja z Našo skupnostjo že za mano. In da je prav to obdobje tisto, ki me opredeljuje za kronista.
Bilo je okrog leta 1963, ko
me je prijatelj Bogdan Šturm, tedanji urednik, povabil k so-delovanju pri občinskem gla-silu. Privolil sem brez razmiš-ljanja, skoraj nagonsko, ne da bi se povsem jasno zavedel, kaj mi pravzaprav manjka, in ne da bi slutil pretrese, ki me čakajo. Dotlej sem namreč že polnih deset let živel v »veli-kem« svetu slovenske odre-šeniške literature, v nekoliko pretencioznem svetu večnih resnic, v katerem sem že zgu-bil ne le spomin na svojo mla-dost, temveč tudi človeško re-sničnost. In ko setn se vrnil z meglenih višav v domačo ulico, k drobnim, vsakdanjim problemom mojih sosedov, edinih stvarnih Ijudi, je bilo najmanj tako, kot da sem se po dolgi odsotnosti vrnil k samemu sebi. Naj so bili pro-blemi, o katerih sem pisal, še tako nepomembni — zobna ambulanta v Javnih skladiščih ali vodovod na Prežganju —, vsi so imeli težo zemljepisne resničnosti, brez katere je pripravljen elovekov duh kar takoj zabloditi.
In ko sem se ukvarjal z njimi, s stvarnimi problemi stvarnih Ijudi, setn kar čutil, kako postajam spet celovil, sam sebi zvest, zaresen. In kako tudi moje sanje, ki se jih nikoli nisem odrekel, postajajo vse bolj in bolj nabite z resnič-nostjo.
Naključje pa je hotelo, da je »veliki« svel literature prišel za mano in me spet iztrgal iz te očar-ljive konkretnosti. Prišlo je do tiste nesrečne uprizoritve Tople grede v Križankah, zoper katero so protestirali zadružniki in poli-tiki in do katere tudi tedanji moš-čanski velmožje niso mogli ostati povsem ravnodušni. Umakniti sem se moral, vendar povsem umakniti se nisem več mogel. zakaj življenjska resničnost mi je postala preveč dragocena. Tako sem se le preusmeril. iz Naše skupnosti v športni park Kode-ljevo, spet h konkretnemu delu in h konkretnim Ijudem.
MARJAN ROŽANC