1VAN MATIČIČ:
Ob Soči.
fpoletju 1915. so se pričele na Doberdobski planoti prve bitke. Naš slovenski bataljon je stal na bra* niku na gori onostran Sv. Lucije, a ker tam takrat ni bilo hudih bojev, so nas vzeli iz bojne črte in poslali na pomoč utrujenim četam na Doberdobski Šli smo dol skozi Modrejče, kjer se je držalo le še nekaj prebivalcev, ki so nas preplašeni gledali, meneč, da se že umikamo pred laško vojsko. Toda pomirili smo jih in potolažili, rekoč, da ni nevarnosti, ker so nas na« domestili drugi za toliko časa, da se zopet vrnemo. V Sv. Luciji so bili doma tedaj še vsi prebivalci, a vsak dan so bili pripravljeni na beg.; V Čepovanu smo ostali en dan in rinili težke topove v strme klance na Lokve, ker je primanjkovalo topničarjem konj. V tistih dneh je bila lakota;  niso nam mogli nekaj  tednov  dovažati živeža, ker  je Ita}ijan razrušil železniško progo blizu Sv. Lucije. Vojaštvo je jemalo živež prebivalstvu, ki je stradalo še bolj kot mi. Toda vso šibo lakote je prenašalo ubogo Ijudstvo potrpežljivo in vdano.
»Nate, fantje, in jejte! Mi že prebijemo, vi pa greste v težke boje in v smrt! Ah, kaj bo, če omagate v boju, kdo nas bo varoval pred krutim sovragom!« Tako so vzdihovali domačini s solznimi očmi in nam ponujali krompirja in koruznega kruha. Čepovan je bila tedaj
195
lepa vas v podnožju Trnovskega gozda, a pozneje so jo dosegle laške granate.
Lokve ležijo med travniki in poljem na divnolepi, visoki planoti, obdani okrog in okrog od bogatega Trnovskega gozda, ki pa je bil tedaj, žal, avstrijska državna last, cesarski gozd, danes je pa seveda laška lastnina, kjer neprestano in neusmiljeno poje laška sekira že skoro tri leta. Tamošnji domačini že prej niso imeli mnogo haska od tega gozdnega bogastva, le kar so si napravili iz njega drv, a še to so morali večinoma ukrasti; danes pa bodo imeli od njega še manj, ker od laške požrešnosti ni pričakovati nič drugega kot kup pepela ...
V Lokve smo prišli v mraku. Za vasjo smo počivali in si kuhali črno kavo za vcčerjo. A prišli so domačini do nas in so nam prinesli krompirja.
»Vzemite, fantje, saj ste lačni! Vse, kar imamo, vam damo, saj tako redkokdaj še vidimo slovenske fante. Nate, vzemite in jejte! Oj, tam za Doberdobom razsaja groza in smrt, in Bog ve, če se še vidimo kdaj!«
Pojedli smo vsak nekaj krompirjev, popili kavo in vstali. Pred odhodom smo zapeli še »Od Urala do Triglava« domačinom v za= hvalo.
Vso noč smo blodili po temnem in širnem Trnovskem gozdu. Neštetokrat smo izgrešili smer in zašli v divjo goščavo. Visoke, de* bele smreke so stale neme druga ob drugi in se nam zdele podobne silnim orjakom, ki stojijo na straži pred krutim sovragom. Le ko je švignil odsev žarometa tam daleč od Soče čez vrhove tega smrečja, smo razločevali bolj jasno obrise debel, porobkov in grmovja. Ob jutranji zarji srao prišli na rob gozda in se spustili po strmem bregu navzdol v Šempas.
Ljudje so ravno vstali in ponudili so nam lepih, debelih črešenj, ki so tisto leto bogato obrodile v Vipavski dolini. V vrtovih in na polju so se šibile rdeče veje, polne sladkega sadu.
¦»Obirajte, fantje, kolikor vam drago! Vse vam damo, saj ste naši, Slovenci, ki vas tako pogrešamo v teh bridkih dneh.« Tako so nas gostili prijazni in dobri Šempasci.
Teden dni sfflo živeli med njimi, jih bodrili in z njimi delili tiste žalostne in lačne dni. Okolica Šempasa je jako lepa in rodovitna. Od sadja, posebno od črešenj in smokev, imajo prebivalcl mnogo za« služka.
Tain od Doberdoba je še huje zagrmelo in zabesnelo, in mi smo odšli iz Šempasa skozi Volčjo drago, zadnjo železniško postajo pred
196
Gorico, kjer smo zavili na levo po divni vinski dolini na Renče in dalje po strrai vijugasti cesti navzgor na visoko in trdo kraško planoto.
Vso pot smo srečavali begunce s škripajočimi vozmi, obloženimi s pohištvom, živežem, perutnino in z malimi otroki; starejši otroci,
.'....."•"""""•"¦i              ---------------------------------------------------_                                                                          ;............•.........'.
Kolodvor pri Sv. Luciji
dekleta, matere in starčki so šli za vozovi z žalostnimi, objokanimi obrazi; med njimi pa je mukala živina, cvilili so prašiči in lajali psi. Vsi so bežali pred požrešnim sovražnikom. Bili so to zadnji izgnanci iz skrajnih vasi ob bojišču. Bridko smo se pogledavali ob srečavanju in si klicali »srečno pot!« z glasom, polnim trpkega sočutja.
»Naš dom je v plamenu, fantje! Pojdite in branite, da se ne raz* širi to gorje še naprej po naši deželi! Bog z vami!«
197
Tako so nam klicali v svoji bolesti beguncisbrezdomovinci in šli za neznanim smotrom v uboštvo in nadlogo, obdani z oblaki cestnega prahu...
V Opatjem selu smo se ustavili. Tu je bilo še mnogo prebivalcev doma, ki so jih pa brezčutno plenili in ustrahovali oholi madžarski in nemški vojaki. Takoj, ko smo prišli v vas, smo videli žalosten prizor. Pred neko hišo so rohneli madžarski vojaki nad starčkom in ženico, ju zmerjali in jima pretili z bodalom, drugi pa so plenili v hiši in okrog hiše pobijali perutnino. Planili smo in udarili s puškinimi kopiti po nesramnih lopovih, tako da si niso upali več nadlegovati ubogih in preplašenih siromakov.
Opatje selo stoji na trdih kraških tleh. Vsenaokrog se vidi golo skalovje in brinje, a vkljub temu si zna pridno ljudstvo pridelati živeža po preoranih dolinicah. Tudi vinska trta obrodi kraški teran, ki so ga poprej prodajali v naše kraje in so zadovoljno živeli na svojih trdnih domovih z ravnimi strehami, obloženimi s kamenjem zaradi silne burje, ki razsaja na Krasu in v Primorju jeseni in pozimi tako močno, da preobrača vozove na cesti. Tudi zvoniki so nizki zaradi burje, a jako trdni.
Opatje selo je bilo tedaj še lepo in snažno, nekaj mesecev po* zneje so pričele treskati vanje laške granate, a čez leto dni so besneli okrog njega srditi boji, ki so ga porušili do tal.
Ko je nastopila noč, smo odšli navzdol v kotlino skozi Devetake in se vzpenjali navzgor na Doberdobsko planoto, ki jo je tedaj ob* krožala bojna črta. Proti jutru smo obstali tik za vasjo Doberdob, se poskrili po grmovju in zadremali. Čez dan pa nas je gnala rado« vednost v mrtvo vas, ki so jo že načele laške granate. I e še kak pre* plašen obraz*je pokukal izza priprtih vrat in ni hotel verjeti, da ho treba res ostaviti preljubi dom ih ga prepustiti strašnim vihram. Tiho je bilo v vasi kot v grobu, mrtve so samevale hiše in čakale razde* janja. Lep je bil Doberdob in snažen še tedaj, polje mnogo bclj rodovitno kot v Opatjem selu, ker je že bliže morja in se svet spušča v rodovitno Furlansko ravnino. Doberdob je še zavedna slovenska vas, naprej doli v ravnini pa je naš jezik že skoro zamrl. In tu ob obronku kraške planote, ravno ob naši pravi narodni meji, je šla tedaj bojna črta. Italijan je imel takrat že odrešene vse svoje brate, a po* žrešnost ga je gnala naprej v našo slovensko zemljo.
Naslednjo noč, ko smo se plazili naprej skozi vas v bojne jarke, da zamenimo trud.en češki bataljon, ki je bil že potreben odmora, je ~azsajala huda nevihta. Mi smo bili le do kože mokri, hujšega ni bilo,
198
7 češke oddelke pa je trikrat treščila strela na cesti za vasjo, kjer se ie zgrudilo 6 mrtvih in 46 onesveščenih. In pozneje smo bili še nešte* tokrat pi«epričani, da v poletnih nočeh na Krasu jako pogostokrat švigajo bliski in treskajo strele, čez dan pa pali neznosna vročina.
Kadar ni bilo sovražnih napadov, smo kukali iz bojnih jarkov na širno Furlansko ravnino, iz katere so se blestele v solncu bele vasi: Selca, Vermeljan, Ronki, Zagrada. A izza teh mirnih vasic so zevala v nas brezštevilna žrela laških topov, ki so ob danem trenutku za* rjovela vsa naenkrat in bljuvala na nas ogenj in smrt. In iz mirnega grmičevja, iz dolinic, iz mrtvih vasi so vreli na dan skriti roji laških krdel in drveli proti našim okopom. A navadno so bežali nazaj s krvavimi glavami ali se težko ranjeni zvijali pred našimi okopi in prosili milosti ali pa so se zgrudili mrtvi, še preden so dosegli naše jarke. — Najlepši je bil pogled na levo stran, na mirno Jadransko morje in pa na Tržič (Monfalcone), kjer je bila velika ladjedelnica.
Ko smo bili utrujeni, so nas zamenili drugi, da smo zadaj v doli« nicah in v grmičevju počivali nekoliko dni, nato pa odšli zopet na drugo stran planote skozi Št. Martin, kjer so bili boji Ijutejši in je' bilo nevarno, da sovražnik ne prodre. Tako smo se potikali po tej vroči in trdi Doberdobski planoti več mesecev. Domačina ni bilo seveda že davno nobenega več. V Št. Martinu, ki leži na skrajnem zapadu planote, smo brskali v razbiti hiši po razmetanih knjigah in našli vse polno abecednikov in šolskih zvezkov, ki pa so bili vsi laški. Bila je tu najbrže šola. V Cotičih in v Poljanah, ki so komaj slabo uro desno in levo od Št. Martina, smo pa našli le slovenske knjige in abecednike.
Vse noči nas je pralo silno neurje, a poleg tega so črpali naše moči neprestani laški napadi, ki so se stopnjevali že'koncem julija do najljutejših bitk. Najbesneje so divjali na gori Sv. Mihaela, kjer se je marsikaterega polastila blaznost. Neznosna vročina, neugasna žeja, mrliški smrad in večni naskoki — vse to je razjedalo živčevje. Neki mlad fant na našem levem krilu je splezal na okop in pričel igrati na orgelce. Ko so ga zapazili Lahi, se je usul nanj dež svinčenk, a ga ni zadela nobena. Naši so ga potegnili nazaj v jarek, a fant je Tekel, da si je hotel malo razvedriti bolno glavo. Nekemu častniku so zavreli možgani, ko je videl vse svoje tovariše mrtve in razsekane. Flanil je na okop in pričel žugati in strašno proklinjati Lahe in njiho vega kralja; razgalil si je prsi in klical Lahom, da naj pridejo bliže, če imajo pogum. A niso prišli bliže, temveč le od daleč so streljali ' nanj kot besni, dokler ga niso potegnili naši nazaj in ga trdo zvezali.
199
Ko smo bili popolnoma izčrpani, smo odšli v. Mirensko dolino, kjer so zamašili naše široke vrzeli s svežo četo, ki je prišla iz Ljub= Ijane.
Miren je dolg in lep slovenski trg. Bil je domalega prazen in mrtev, a ne še poškodovan. Od Mirna je uro hoda do Gorice. Ko smo se nekoliko odpočili in naspali, nas je nekatere gnala radovednost in mahnili smo jo po lepi ravni cesti v Gorico. Tedaj je bila skoro pc-polnoma slovenska, ker Lahi so zbežali v Italijo in v Avstrijo, Slo venci pa so pogumno vztrajali na svojih domovih, čeravno so bili že močno obstreljevani. V trgovini, v gostilnici, na ulici, na trgu: povsod je zvenela le lepa slovenska govorica. Četudi so bili težki dnevi, so hodili slovenski Goričani po mestu pokonci vzravnani, ker so bili prosti pritepenih italijanskih someščanov. Bolje je biti prost in svoboden na svojem domu, četudi v pomanjkanju in smrtni ne= varnosti, kot pa zaničevan suženj v robstvu tujega gospodstva...
Mesto je bilo mrtvo, ker ni bilo okoličanov. Odrezani so bili naši Brici, ki so prej vedno donašali na goriški trg svoje sadje; imel jih je • že v krempljih Italijan. Kako smo si želeli naprej čez Oslavje v Brda k svojim zasužnjenim bratom, v Medano, Kožbano, Cerovo, vse tja do Idrijce, kot nekdaj ob manevrih, ko smo posedali z domačini okrog ognjišč in se pomenkovali o težkih časih, ki še morda zadenejo Brda.
Danes imajo Brici zopet prosto pot v Gorico, ker ta je tudi za* sužnjena kot tudi ves Kras. Vse je zasužnjeno danes, vsi ti nešteti kraji. Prebivalci trpijo poleg suženjstva še lakoto in pomanjkanje, ker nimajo zaslužka, ne dela. Poprej so prodajali svoje sadne in vinske pridelke večinoma na Kranjsko, in še celo v Rusijo so romale goriške črešnje in smokve. Danes pa gnije vse to prebivalcem doma in jim dela žalostne skrbi.
Že davno so trepetali naši bratje ob Soči in ob morju, kadar jih ie mučila mračna slutnja, da še morda kdaj Italijan zasede njihove domove, ker predcbro so ga poznali, kako je grd in hudoben. A njihov strah ni bil prazen. Kot lačni volkovi so sc prignali požrešni laški tolovaji nad naše ovčice, nad naše krotko ljudstvo in mu pričeli dreti kožo z živega telesa. Kradejo mu živež od ust, plenijo imetje in mu požigajo domove.
Tako bo trajalo morda še več let. A ko vzklije naš cvet, ko od= rastejo naši mladi Sokoliči in pomnožijo jeklene naše čete, tedaj bodo zatulili ti požrešni volkovi, povesili rep in bežali čez Sočo tjvi daleč v svojo laško deželo...