Sodobna slovenska poezija
Klarisa Jovanovič
Zgiban prek Mure
Z blazinicami prstov kopi,ješ
Z blazinicami prstov koplješ vanjo in jo drobiš, vso sipko in brezbrežno. Breztežno. Med prsti ti izteka. Močneje grabiš vanjo, hitreje se izmika. Vsak košček se drobi naprej, naprej in v nedogled. V brezčasje. V sivino razpotegnjenih ravnic. Med topotanje hunskih vrancev. Med bojne krike črnih Uzov in Kumanov, med nje, ki so pustili sled stopinje v črni lončevini. Poglej te črte in vijuge, poglej brezimne znake, kako se dregajo, samo na videz, v svetem zaporedju. Vnaprej določenem. Ki je zarisalo obale črnega, davnega morja. Nastlalo dno z biserovino. Vtisnilo ribjo kost v obrežni kamen. Ga strlo v pesek. In ti zdaj, slep kot kura, zagrebas glavo vanj in iščeš njena zrna in jih prebiraš, lečo med pepelom, in kljuvaš vanjo do obisti in kikirikaš, hripavo, samotno, kokot oskubeni.
608
Sodobnost 2006
Klarisa Jovanovič: Zgiban prek Mure
Vse je nared: široka postelja
Vse je nared: široka postelja iz zloščene orehovine, dvignjen zapah na veznih vratih, namazani tečaji. Vse je nared, vse čaka in se ji dobrika: slamnjača, na katero lega, gumbnica, ki jo luknja njena prsna bradavica in lasna sponka, ki se zoperstavlja njenemu lasovju, da se ne vsuje po blazini, da ti ne zamegli pogleda. Vse je nared. Vse se bo ponovilo, vse se bo podvojilo in vse bo prvič in poslednjič. S pohlepnimi rokami boš pregibal njene ude, jih poravnaval in znova pregibal, kot bi žebral besede mrtvega jezika. Znova se boš učil nove sklanjatve. Se sklanjal nad njeno vodovje, podlagal roke pod njeno satovje in srkal, srkal njene nedovršne glagole, ki bodo drli kot narasla Mura, ki bodo klokotaje žrli svoje bližnje, ki bodo vzdihovaje mrli pod njenimi okni in, sikajoč, plazili jezik proti tebi in ga razcepili na dvoje.
Strah te kot znoj obliva
Strah te kot znoj obliva. S slanim jezikom
ti odira kožo in te razžira kakor rja:
ko dvigneš lonec s preperelim dnom, se skozenj
vsuje leča in med prahovjem, ki se dviga,
slišiš na pol izgovorjene, zadušene zloge.
Strah ti predira drob: tako sulice Uzov
in Kumanov predirajo sovražne prsi
in jim ne dajo, da bi se zarasle. S črno
krvjo si mažejo obraze in spletajo
lase v bleščeče črne kite. Strah ti
Sodobnost 2006
609
Klarisa Jovanovič: Zgiban prek Mure
prebada zrkla in te mrazi s svojo
ledeno sapo. Zdaj lahko, putka, kokodakas
in iščeš svojo moškost med poštirkanimi
krili: vrata se ti odpirajo, oči za
njimi ti mežikajo in kažejo na
tvojo kurjo polt, ki je nobena maža
ne prekrije, in ti vrešče loputajo
pred nosom. Za tabo zlivajo pomije.
Strah ti je stegnil ude in ti zavozlal
grlo. In ko te živega polagajo
v gomilo, kjer boš s prebodenimi zrkli
buljil v temo in boš z izpadlimi zobmi mlel
suho lečo, je iz zadrgnjenega grla slišati
samo grgranje.
Sredi besede je obstala
Sredi besede je obstala, tiha in prosojna. Prikazen. Oči poveša pod težkim oglavjem in se pusti odnašati in se pusti drobiti: tvojim pogledom. In se pusti krojiti in urezovati: tvojim mislim. In se pusti podlegati: tvojemu poželenju. Srce ji prhuta: tvoje ob njem kakor ptica pod stropom. Z neba donijo angelske trobente, na skrinjah pokajo pečati in svatje lomijo kolač: mastijo se z njegovimi nožicami, sladkajo se z njegovimi ročicami in ližejo, cmokaje, detetovo glavo. Družice so pogrnile posteljo iz orehovine, načipkale vsenaokoli pave in kokote, gosi in race, jerebice, ki se bahavo gugajo med tulipani. Medtem ko ji razpletaš kite in vlečeš z njih rdeče trakove (tenki curki krvi rosijo tvoje prste), koplješ po njeni grivi, razplahutani
610
Sodobnost 2006
Klarisa Jovanovič: Zgiban prek Mure
od stepskega vetra, in slišiš hrzanje žrebet v rakičanski graščini. Zgiban prek nje, široko krilo okrog ženskih bokov, požiraš njeno gorko slino, nastavljaš jezik njeni žgoči sapi in jo potiskaš podse, spolzko kot jeguljo, in te zaklepa, hlipajoč, med svoja stegna.
Spet vneto brskaš med njenimi
Spet vneto brskaš med njenimi krili, spet jo paraš po šivih in iščeš njeno rdečo nit in se sprašuješ, kam jo boš vtaknil: bo dovolj čvrsta, ravno prav zasukana, se bo upirala tvoji skušnjavi? Kaj pa, Če bo, natrgana, poniknila v gosto tkanino in se ne bo nikoli več dala povedati? Zato ji zdaj sladkobesediš. Tvoje noči se daljšajo in tvoje ure se iztekajo in tvoji glagoli se nezadržno tanjšajo: tako vešče dlani raztanjšajo testo, ga zvijejo in spet odvijejo, ga z vso težo krotijo in mehčajo, ga vlečejo in trgajo robove, ki jih nato znova zamesijo v testeno žogo, ki ji naposled iztisnejo dušo in jo raztanjšajo v prosojnost tega časa, časa, ki ga kot hostijo jemlješ na jezik in veš: če boš vanjo ugriznil, te bo pogubila, če jo boš zgolj obliznil, ti bo hote zavdala.
Sodobnost 2006
611