Pomladansko jutro
Za mano ostani zidovje, I_z mesta radosten hitim; Čez travnik, polje in gorovje Od holma do holma hitim.
Fr. Levstik
Jurij kaže duri", pravi slovenski pregovor. In to  tudi po resnici. Solnčna gorkota je razpodila dolgočasne megle, ki so se vso zimo vlačile semtertje. Mrzlotni vetrovi so utihnili in prijetna sapa pihlja zunaj ter se igrava z mladostnim listjem. Kako mično nas kli-čejo na prosto ptički, ki so se po dolgi zimi vmili k nam! Vsa narava nas vabi s svojo pomladansko lepoto na prosto. Odložimo torej svoje skrbi ter hitimo pod milo nebo! Vstanimo! Nočni čuvaj je že naznanil tretjo uro, potem pa legel k sladkemu počitku, ker je celo noč čul ter hodil po vasi. Pojdimo na polje, da se razvedrimo, in da se prsi navžijejo pomladanskega zraka! Najprej moramo iti skozi vas. Kako je še vse tiho po vasi! Le pes, privezan na verigi, nekoliko zarenči, ko gremo mimo vnjega, toda kmalu se zopet pomiri.
Že ugaša na modrem nebu zvezda za. zvezdo, ča-robna luna izgublja svojo svetlobo in jutranja zarja zlati nebo in najvišje vrhove gora. Lepo se leskečejo glave snežnikov v jutranji zarji. Visoko nad nami žvrgoli škrjanček in veselo vriskaje vabi ves svet, naj se vendar veseli mladoletja. Za njim se jamejo oglašati druge ptičice po drevju in grmovju tako glasno, tako radostno!
Gospodar se prikaže na dvorišču, zvedavo gleda na nebo, kakšno bo neki danes vreme? Potem pokliče
75
hlapca, da bota šla sejat v ,,Senožet". Toda hlapcu se še prerano zdi gospodarjevo klicanje; obrne se in ne-koliko zamrmra. Ali kaj mu pomaga to mrmranje; vstati mora, pa je konec besedij. Ves zaspan pride v hlev, da živini klaje in gre z gospodarjem v Senožet. Kmalu se tudi hlapec zdrami, se navžije svežega zraka in ves je prenovljen in vesel kakor škrjanček v zraku, ki veli kmetiču: ,,Delaj, delaj; orji, orji; sej, sej; vrzi, vrzi!" Kmetič prične ddo v imenu Jezusovem, da bo obrodilo stoterni sad in da bo Bog obvaroval njivo vsake pre-teče ji nevaraosti. Prične se živahno gibanje po vsej naravi. V dvor prikoraka gospod — petelin s svojo družbo, veselo oznanuje pomladansko jutro. Trepne s perutnico in glasno zapoje: ..Kikeriki". Potem se po-stavi pred hišna vrata, kokataje prosi zajutrka gospo-dinjo, ki se je ravno prikazala na hišnem pragu. Nato gre s svojo družino konec hiše kopat se v pesek.
Tudi pastirja je zbudil petelin iz sladkega spanja. Vesel dospe po stopnicah v hlev, kjer ga pozdravljajo liska, čada in dima, same dobre znanke. Danes pojdejo prvič na pašo. Pastir položi pred hlev blagoslovljeno leskovo šibo, da, ko pojde živina čez njo, bo celo leto zdrava in da se ji ne prigodi kaka nesreča na paši. Tako izroči pastir svojo čredo božjemu varstvu. Veselo vriskaje in žvižgaje jo žene potem na pašo. Tudi živina poskakuje od veselja, da ji je dal Stvarnik učakati ljube pomladi.
Bližamo se gozdu. Že od daleč nas pozdravljajo ptičice s svojim petjem, nekatere bolj tiho, druge bolj glasno, kakor je to potreba pri lepi glasbi. Toliko jih je, vsaka svojo žvrgole in vendar si ne pridejo kar nič navskriž; vsaka zase in vse skupno se tako prijetno glase! Le kos hoče preupiti vse druge, in tudi kukavica bi rada, da naj jo še posebej poslušamo ter celo skrbno štejemo njene glase. In koliko si dajo opravila te ljube živalice! Nekatere si pripravljajo gnezda po drevesih, druge si pa iščejo hrane. Oh, kako lepo, kako radostno je tu v gozdu! Kaj pa to nežno zelenje, posebno bukovo; oj, kako čarobno je v blesku jutranjega solnca! In te ljubke cvetlice tam na obrežju — ali jih bote mar prezrli te mile hčerke spomladi?
76
Pot od gozda nas pelje čez travnike in polje. Kako življenje je na travniku! Pisani metulji se pode od cvetke do cvetke; bučelice srkajo sladki med in ga nosijo domov. Po zraku brenči drugi krilati mrčes, po travi pa skakljajo dolgonoge kobilice.
Pač lepo je pomladansko jutro! Vse se giblje, hvali in slavf Stvarnika, kateri je dal vsaki stvari živ-ljenje. Tudi mi ga slavimo, da nam je dal dočakati zaželeno pomlad. Pozdravljajmo jo s pesnikom, ki pravi:
rZatorej pozdravljena bodi pomlad, Pozdravljena tisočkrat bodi! Minila je zima, šla je od nas, Že vzela slovo je povsodi."
Bogdan Slavko